VSE BI LAHKO BILO LEPO IN PRAV, ČE NE BI BILO NA VRTU UDOBNIH ČRVOV, PA UŠI IN GLIST. TO SO BILI NJIHOVI HUDI SOVRAŽNIKI. VSI, RAZEN FEFERONA SO SE JIH ZELO BALI. FEFERON PA JE BIL POSEBNEŽ. TAKO JE BIL PEKOČ, DA GA NIHČE NI MARAL, ŠE ČRVI NE. ZATO PA SO GA PONOČI POSTAVILI ZA ČUVAJA ZELENJAVNEGA VRTA. VENDAR FEFERON NI DOBRO OPRAVLJAL SVOJE SLUŽBE. NAMESTO DA BI STRAŽIL, JE RAJE SPAL. KO JE BIL

NEKEGA DNE NA STRAŽI IN GA JE SONCE ŽE SKORAJ USPAVALO, JE NENADOMA NEKAJ ZASLIŠAL. KOT BI NEKDO KORAKAL. POMEL SI JE ZASPANE OČI, VZEL DALJNOGLED IN … O GROZA … V DALJAVI JE ZAGLEDAL ČRVE, KI SO HITELI NARAVNOST PROTI NJIM. FEFERON JE BIL V HIPU BUDEN. PLANIL JE POKONCI IN VPIL: »NA POMOČ, NA POMOČ, BEŽITE!«
VSA ZELENJAVA JE PLANILA NA NOGE.