»KAJ JE, KAJ SE JE ZGODILO?«
»ČRVI GREDO, ČRVI, NARAVNOST PROTI NAŠEMU ZELENJAVNEMU VRTU. BEŽITE!«
ZELENJAVA JE ZAČELA BEGATI GOR IN DOL PO VRTU, TODA LAČNI ČRVI SO BILI HITREJŠI. ZAPODILI SO SE ZA SOLATO, PA ZA PESO IN ZAKORENJEM, ZA POROM IN ZA ČEBULO. EDINO FEFERONA SE NI NIHČE DOTAKNIL. MIRNO JE OBSEDEL IN OPAZOVL DIRENDAJ.
KONČNO SO SE ČRVI UTRUDILI IN ODNEHALI.

TODA SOLATA JE IZGUBILA SVOJ NAJLEPŠI LIST, PESA JE BILA VSA RAZMRŠENA, KORENČEK SE JE KOMAJ VLEKEL OD UTRUJENOSTI.. FEFERON SE JIM JE POSMEHOVAL
»DOBRO SO VAS PODILI, HA HA , DOBRO.«
»UTIHNI FEFERON, UTIHNI. RAJE NAM POMAGAJ.«
KO SO SI NEKOLIKO OPOMOGLI, SO ZAČELI RAZMIŠLJATI: LE KAKO NJA SE REŠIJO ČRVOV, KAKO NJA JIH SPELJEJO KAM DRUGAM, STRAN OD VRTA. TUHTALI SO IN TUHTALI, A JIM NIČ PAMETNEGA NI PRIŠLO V LISTE.