Zadnjič smo končali z Mahlerjevim bobnenjem tisočerih glasov in instrumentov, zato bodo zdaj vmes posejani bolj božajoči stavki, za začetek dajmo drugi stavek iz Ravelovega klavirskega koncerta, težko, da vam ne bi bil všeč, no:
Da malo pozabim na bolhe, so se me usmilili še komarji in me osrečili z malarijo – imava z Irmo posebno srečo, se mi zdi, glede na to, da sem do zdaj v Ugandi videla morda 7 komarjev. Pa sva obe zboleli. No, ona tudi že ozdravela. Saj ni kake hude groze, na srečo sem se ves čas pridno fiksala z lariamom, tako da je malarija še najbolj podobna neki virozi ali gripi z dodatkom zoprne slabosti in vrtoglavice, vsaj pri meni, drugače pa te lahko fino podre, če si tako brihten, da se ne želiš zaščititi. Ja, tudi umreš lahko. Lariam sicer kar pošteno zagifta organizem, samo še vseeno bolje, kot pa da škripneš, a ni?!
V soboto smo pet ur veslali po soncu in v nedeljo sem šla na 2-urni sprehod do mesta, tudi po soncu, pa me je proti koncu poti že tako sumljivo bolela glava in slabo mi je bilo, da sem pomislila na sončarico. Še posebej kasneje, ko me je začelo še tresti, slabost kar ni izginila, sklepi so me ob vsakem premiku boleli, kot bi imela revmo, jamave, kaj je pa zdaj to … Naslednji dan sem bila še naprej povožena in izmenično me je oblivalo in mrazilo, ampak drugače kot pri gripi, komaj sem se vlekla okrog, a me že mena hvata, me je zaskrbelo, haha … Pa sem se oglasila pri naših dohtarcah, test je pokazal, da sem blagoslovljena s plazmodiji, dobila sem pobijalce teh nebodijihtreba v obliki tablet in zdaj malo bolj horizontalno preživljam zadnje dni. Tudi zdravnica Helena je fasala enako porcijo, tudi njen test je bil pozitiven in njenim hipotezam o nizkem pritisku pa utrujenosti po veslanju je odklenkalo, ko so jo špiknili v prst in razmazali kri po neki priročni in preprosti zadevi, ki deluje podobno kot test nosečnosti. Dve črtici sta kazali na »nosečnost s komarci«, ja ja. Zdaj sem prepričana, da sem tudi pred 7 leti fasala tole tropsko nevšečnost, saj se spomnim čisto podobnih simptomov, le da je bilo takrat precej huje, samo se kar nisem in nisem spokala do laboratorija; malo zato, ker sem se bala, da bom kvečjemu še kaj staknila tam, saj verjetno niso razmere najbolj sterilne, predvsem pa nisem hotela priznati, da je kaj narobe, strah me je bilo, da bom morala že prej kot po dveh mesecih nazaj domuuuuuuu, ha, pa sem kar furala safer in se matrala z glavobolom in mrzlico. KO sem se končno spravila pregledat kri, pa je bilo glavno že mimo, bojda niso našli nič sumljivega (sem imela pa kar prav glede higienskih razmer v tistem brlogu) – dohtarce so zdaj rekle, da je treba vzorec krvi pregledati v pravem trenutku, sicer zna biti, da so rezultati negativni, čeprav si bil okužen. Ja, takle mamo.
Vsaka reč je za nekaj dobra – malarija me je prisilila k mirovanju in končno sem se spravila za tipke. Sicer še vedno brez navdiha in kakega veselja do pisanja, ampak mogoče pa sklempam kaj skupaj in vsaj fotke boste končno lahko videli …
Spodaj na sliki je pa švoh počutju prilagojen popoldanski bralni krožek s srednješolci – so prišli kar »na dom« in prav nespodobno napol leže sem vodila razgovor in občasno tudi kaj prebrala. Prfoksi smo itak navajeni hoditi v službo vsi polomljeni in gripozni, saj imamo več dela z naročanjem kolegom, kaj naj počnejo v naši odsotnosti, in s pedenanjem priprav, kot pa če smo prisotni. Precej neumno, ja, samo kaj, ko pa smo tako globoko PREDANI SVOJEMU POSLANSTVU, hahahahahaha, iiiiiiiiiiiiiiitak.
Če kliknete na fotko, jih je spodaj par s tega malaričnega krožka – tisto sonce nasmejano na drugi fotki ob meni je Dora, za čudovit kontrast bledemu ksihtu:
|
| Malarični kroček |
Kadar nimam malarije, pa balinamo. A slučajno še nimate doma balinčkov Hribar in otroci??? Ste pa tudi – še v Afriki so nori nanje, no! Joža, evo, pobalinane fotke so zate, klikni na spodnjo. Pa ostali tudi lahko, iiiiiitak:
|
| Balinanje |
PROJEKTI, ORGANIZACIJE, DOBRI MOŽ IZ NEGOVE IN OSTALE PRAVLJICE …
Nikoli več, so bojda rekli umni možje po drugi svetovni vojni. In združili narode v Združene narode, o njihovem čudovitem poslanstvu zdaj prepričujem tudi deco v šoli – hm, ja, samo da vedno bolj s figo v žepu … Še posebej težko bom speljala kakšno bolj dobrohotno odo temu mastodontu od organizacije po predavanju Arneta Hodaliča, ki sem ga slišala malo pred odhodom na potep. Kar pljunila bi, če ne bi bila dama, khm, ko je pripovedoval o najnovejših, svinjsko dragih terenskih toyotah, futurističnih helikopterjih, mastnih plačah zaposlenih, bivanju v najdražjih hotelih, mešanju megle …, vse pod zaščitno znamko ZN, pod masko Dobrega, v kar je kljub že dodobra poteptanih iluzijah z vseh svojih fotografskih (mnogokrat zraven tudi humanitarnih) misij še vseeno skušal verjeti. Prosili do ga, naj pofotka odstranjevanje min na nekaterih vojnih (in nekdanjih vojnih) območjih, zdi se mi, da je omenjal Bosno in Afganistan, malo sem že pozabila, morda je bil še kje, na koncu je v glavnem padel še Kongo. Sam se je honorarju odrekel, videl pa je toliko ene preserancije, da ga je vse minilo. Najbolj zgovorna je bila (skrivaj posneta) fotografija petih ogromnih najnovejših terencev, med katerimi je ves strgan in umazan otrok na leseni samokolnici, ki si še od daleč ni zaslužila tega imena, z velikim naporom potiskal vrečo moke ali nečesa podobnega. Slikal je lahko le tisto, kar so mu ukazali, na voljo mu je bil helikopter, pilot tega skorajda že vesoljskega plovila je za vsak let dobil poleg osnovne (strašno visoke) plače še blizu 2000 evrov zaradi povečane nevarnosti ali kaj; vse avte in buldožerje in tanke in kaj vem kaj so za nore vsote vozili v državo s posebnimi letali, videl je tako razmetavanje denarja za tako nikakršno učinkovitost, da se mu je kar temnilo. Ravno takrat enkrat se je govorilo o tistem množičnem posiljevanju žensk v neki vasi v Kongu, ki je bila le 10 km proč od enot ZN, pa seveda nihče ni ničesar vedel ali slišal, kje šele, da bi kaj ukrepali. Ruanda se ponavlja, samo to ne moti velikega duha. Na koncu pa so mu razstavili fotografije samo iz Konga, vse ostalo delo je bilo v tri krasne, nihče se mu niti opravičil ni – v glavnem, povedal je še precej takih zgodb o ZN, da dobiš migreno. (Tukaj je filmček z njegovimi fotkami iz Konga, ki jih je razstavil v New Yorku na sedežu ZN:
Arne Hodalič: Kongo from Vest, spletni medij on Vimeo.
Saj nisem prvič slišala o neučinkovitosti in razmetavanju denarja, samo kadar pride takole iz prve roke, zadene še malo bolj. Pa tudi sama sem videla že toliko tega, najbolj pa so se drenjali lepi in še lepši džipi morda na severu Ugande pred par leti, ko se je nevarnost upornikov LRA malo zmanjšala, pa so razne organizacije kar tekmovale, katera bo imela več ljudi pri koritu – ampak ZN kar zmagajo, se mi zdi, nihče nima tako impozantnih anten nabitih spredaj pred šajbo, to so napol drevesa, madoniš, verjetno lovijo tudi signale malih zelenih od kod gor. Pa se mamo lahko zaposleni brez motenj pokličejo na kateri koli konec sveta brez večjih šumov, ane. Ah ja.
Po drugi strani pa sem prepričana, da tudi pri ZN dela ogromno ljudi, ki so srčni in predani in idealisti in bi tako radi svet malo popravili, samo kolesje organizacije pa pač melje po svoje. Potem je pa spet težko oziroma zelo krivično kar vse metati v en koš. Eden je že naš nekdanji »zamorec« Florian, na Dunaju je dobil službo prav pri ZN, vem, da ni pokvarjen, ampak zelo sposoben in delaven … Verjetno me bo prebutal, če začnem kaj pljuvati čez njegovo organizacijo – ha, bom poskusila za štos, saj pristanem ravno med vineršnicli junija. Pa konec koncev se sama kar naprej zapletam v te in one projekte oziroma se pajdašim z organizacijami in društvi, katerih delo me nagovarja in kjer se dostikrat najde ljudi, ki so taki fajn – Ljudje, no, da se mi potem včasih zazdi, da se bo svet nekako zrihtal, ovil v mavrico pa v celofan … Hudir je le, da se še vedno ni. Počasi gre to, prepočasi, mogoče bi morala pustiti vse skupaj pa se začeti ukvarjati z gojenjem paradajza?
Krepko sem začela bentiti čez vse te »naše« organizacije in društva in sekte, ki včasih res samo drek ali pa meglo mešajo, ko sem kmalu po prihodu v Bufuko malo prečekirala razne table in kažipote ob jezeru pa slišala par zgodbic o manjših in večjih prevarantih. Ti prevaranti zdaj niso več samo tabeli, ampak tudi domačini, ki so pač prekopirali vzorce različnih bolj ali manj humanitarnih dejavnosti v svojem okolju in zdaj veselo izvabljajo denar od turistov, ki padajo na solzave zgodbice in darujejo cekine, misleč, da bodo kakšni zaprašeni siroti omogočili šolanje, oblačila ali pa vsaj spodobno porcijo večnega zelja in fižola. Ja, malo morgen. Ne vedno, ampak skoraj vedno. Ob jezeru se torej šopiri kar nekaj tabel s podobno vsebino, največkrat so zapisane besede orphans, street children, help in podobne, ki trkajo direktno na srca mimoidočih. Hja, sirot je res malo morje, otrok z ulice nič manj, le pomoč bolj redko pride do njih. Ustavi se pri zlikovcih tipa Duncan, Alex, Denis, Ivan (ja, Ajvan) … Pa kar vsi po vrsti so se lahko mojstrili pri Edirisi – da nam naredim malo antireklame. Duncan je bil še osnovnošolec, ko sem bila prvič tu, ves čas se je motal okoli nas prostovoljcev s kar najbolj svetniškim ksihtom, končalo pa se je tako, da nam je s pajdaši vdrl v kantino, kasneje pa rovaril proti Edirisi, preusmerjal turiste, ki so hoteli najti pot do nas, s kravjim drekom pomazal Edirisine kažipote itd. Danes je pravi lord, ob vodi gradi hišo in še nekaj prizidkov, kamor bo lahko vlačil naivne obiskovalce s polnimi varžeti. In kaj sveti Duncan počne z darovanim denarjem – menda skrbi za polno sirot, jim plačuje šolanje …, jaaaaaaa, my ass! Bi rada videla kakšno ubogo dušo, ki ji je že kdaj pomagal. Poleg tega okoliške otroke velikokrat zbobna na kup tja k cerkvi, potem pa se pripelje nekaj tabelih turistov, ki so jim njegovi pajdaši v katerem od kampov naložili srce parajoče zgodbe o Duncanovi dobrodelnosti. No, otročad prisrčno odpoje in odpleše nekaj iz svojega repertoarja, dobri beli strici in tete jim razdelijo nekaj lizik in bonbonov, Duncan pa pobaše ves denar. Ki ga seveda do zadnjega razdeli pomoči potrebnim. Mulc frdamani, se bo že enkrat opekel, če je kaj pravice na tem svetu. Čeprav, po drugi strani – poba je pač izkoristil priliko, ki se mu je ponujala, našel je način preživetja, kar je sicer hudo težko tu, za nos vozi naivne turiste, ki so sami dosti trapasti, če mu verjamejo, kaj bi se torej jaz metala ob tla, ane, če pa je dobil navdih od, tabelih, ki počnejo velikokrat nekaj podobnega … Potem lahko omenim npr. še Alexa, ki je nekaj časa prevajal Edirisinim prostovoljcem pri delu z otroki, sama hvala je odmevala o njegovem delu, pa kakšen smisel da ima za otroke pa oh in sploh. Vse je bilo res. Samo potem je hotel več, pa je ustanovil svojo organizacijo, ki je skorajda kopija Edirisinih Nasmehov, celo fotografije je pokradel Irmi in ostalim prostovoljcem, »njegovi« otroci so večinoma isti kot »naši«, v glavnem, same goljufije na vsakem koraku. Pa še kakšna muzungu mladenka pomaga občasno – recimo bivša Edirisina prostovoljka iz Anglije, ki se je spentljala z Alexom in mu zdaj pomaga pri nečednih poslih. Pa še je takih štorij … Tako da je treba biti malo previden, preden se odločiš sodelovati – ker lahko da v resnici pomagaš le kakemu nepridipravu spravljati denarce v privatno malho.
Take in podobne zablode humanitarnega posla potem povzročajo slabo vest – a je sploh prav, da se pasemo tu, a ne delamo samo zmede, navdihujemo barabe, povzročamo odvisnost od pomoči …? Žal verjetno ob še tako dobrih namenih in trudu in sem ter tja res dobrih programih določenih organizacij vse prej našteto zdaj bolj, zdaj manj drži. Ampak pameten si lažje od daleč, ko samo teoretično razmišljaš, da npr. nakup hrane neki družini dolgoročno res ne bo kaj prida zalegel in pomagal, pa novi puloverji in majice za totalno raztrgane otroke tudi ne bodo rešili bede in pomanjkanja, ampak se bo dolžnost staršev, da poskrbijo za svoje potomce, samo prenesla na neke »zunanje sodelavce«, potem pa bodo tudi naslednjič, ko bodo otroci rabili nova oblačila, samo še čakali na nove dobrotnike, svoje uborne prihranke pa utopili v obušeri. Predvsem dedci, so pa menda tudi dame kar naklonjene alkoholni omami. Ampak ko si pa enkrat soočen z vso to bedo, ko vidiš, kakšni hodijo okrog otroci, kako zmrzujejo vsi premočeni in bosopeti, kakšne ogromne napihnjene trebuhe imajo zaradi nezadostne in napačne prehrane (in zajedavcev), kako životarijo in stradajo bolniki z aidsom, ko te cukajo za rokav prizadevni, inteligentni, tako ukaželjni mladi ljudje, ki ne morejo nadaljevati šolanja zaradi revščine, pa si tako želijo nekam priti v življenju, preseči vegetiranje pred blatnimi kočami ali celodnevno vihtenje težke motike za prgišče hrane …, ja, ko vse to gledaš, težko teoretiziraš še naprej, pa čeprav je marsikaj točno. Pač veš, da če še tako modro razmišljaš, kako bi morala država poskrbeti za svoje ljudi pa kako enosmerno dajanje ne pelje nikamor oziroma prej ali slej povzroči odvisnost in tako dalje, to prav nič ne bo spremenilo razmer. In potlačiš modrovanje in pokoplješ načelnost in zrihtaš otrokom nove hlače in družini vrečo riža in novačiš sponzorje ali pa brezplačno zdraviš, gradiš … Vsaj brez fige v žepu, če nič drugega, brez prilaščanja darovanih sredstev, če je to lahko izgovor …
In vsake toliko naletiš tudi na res dobre projekte, da ne bo zdaj zvenelo, kot da ni drugega kot same goljufije ali pa egotripi. No, saj že mi iz Edirise Slovenija počnemo same krasne reči – a ima kdo kakšne pripombe mogoče, haha …
Če je Ravela medtem že zmanjkalo, lahko damo vmes eno teto, ki poje Haendla, ovrajt?
http://www.youtube.com/watch?v=M_m6mnMIofc&feature=related
GRACE NURSERY AND PRIMARY SCHOOL
Z močno opoldansko sončavo, ki nama je nabijala vrh glave, in v družbi številnih koles, občasnih kdo-lahko-hitreje-drvi avtov in tovornjakov ter ob cesti postavajočih domačinov, ki jim je bilo treba ves čas zagotavljati, da sva Fine, thank you, sva jo nekega dne z Irmo rezali 4 km ven iz Kabaleja, kjer domuje eden najboljših projektov, kar sem jih uspela videti daleč naokoli. Domačin David, ki je sicer študiral turizem, potem pa je zajadral še v agronomijo, je s pomočjo donacij iz Anglije na noge postavil vrtec in prva dva razreda osnovne šole, okoli pa zasadil res vzorno negovan vrt in tudi nekaj živali premorejo. Vse je res strogo eko in do zadnjega prašičjega kakca uporabljeno oziroma reciklirano, predvsem pa se trudi sodelovati s skupnostjo, kar se mi zdi še posebej pomembno. Da se učijo drug od drugega in si pomagajo, da so starši otrok, ki obiskujejo šolo, vključeni in prispevajo svoj delež, ne pa da jim vse samo pade v naročje. Še posebej pa je prima, da je vodja zamorskega porekla, da je domačin, da ni še en tabel, ki hodi sem delat revolucijo, ampak da se je za to odločil nekdo, ki iz prve roke ve, kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti, vključiti med prebivalstvo, in kako bo ljudi nagovoril, da bodo sodelovali. In da je kot domačin lahko vzor uspešnega človeka, katerega delo lahko spremljajo in se od njega učijo, ne da bi premišljevali, kako jih spet kak muzungu želi opetnajstiti in izkoristiti, kar mislijo tako ali tako vedno, pa četudi ni res. Vsi zaposleni v tem projektu prejemajo zelo dobro plačo, vendar pa so tudi temu primerno učinkoviti in pridni – res ni bilo med osebjem videti tiste dobro znane ležernosti in počasnosti in zapravljanja časa, kot je sicer pogosto navada tu. To sva z Irmo lahko videli neko soboto, ko sva prišli tudi na njihovo šolo, da smo imeli delavnico o bralni kulturi. Čeprav šefa ni bilo, so vsi pridno delali, upravnik pa nam je poleg tega skuhal še čaj in spekel čapatije – bi rada videla slavnega jezerskega Clementa, da bi kdaj naredil kaj podobnega, ha.
Davida sva našli sredi sajenja neke klorofilne zadeve, sem že pozabila katere, okrog pa je vestno stresal posušene piščančje drekce, da bo čim bolje raslo. Prinesli sva mu pošiljko semen iz Slovenije, da bo lahko še malo razširil repertoar, redkvice je videl zdaj prvič. Neverjetno čedno obdelane površine premore, zanje pa skrbi poleg njega večinoma le še ena najeta domačinka, občasno pridejo tudi kakšni prostovoljci, nekateri deli pa so namenjeni šoli. Tam se otroci učijo malo bolj moderno kmetovati, pridelki pa romajo potem na njihove krožnike za šolska kosila in malice. Odlično funkcionira. In jedo vsaj malo bolj raznovrstno hrano kot doma, kjer je navada, da tolčejo do nezavesti eno in isto, kar je pač trenutno na njivi, tako da tudi nezadostne količine beljakovin prispevajo k nosečniškim trebuščkom otrok, svoje pa naredijo še fino razmnoženi črvi in ostala golazen, ki se jim zvija tam po črevih. Tudi o kompostu, gnojenju, kolobarjenju in podobnem se učijo in mogoče bodo uspeli znanje prenesti tudi na starše ali pa bodo vsaj kasneje zemljo obdelovali drugače – tako, da jim bo bolj bogato vračala. Gnojenje in kolobarjenje sta za večino prebivalcev še vedno neznanka, David pravi, da že par let prepričuje svojo mamo, da bi začela stresati na svojo njivo kakšne naravne pospeševalce rastja, pa mu ne uspeva najbolje, pa je njen sin, kako ga bodo poslušali šele drugi … Zelo težko je ljudi prepričati v kake novotarije, zemlje tudi nikoli ne pustijo počivati, potem pa imajo pač temu primerno borno letino (pa tu imajo še srečo, ker je prst zelo rodovitna). David ima rešitev tudi za ljudi, ki ne premorejo veliko zemlje – pokaže jim lahko, kaj vse mu raste v vrečah, napolnjenih z zemljo, ki zasedejo malo prostora, iz njih pa se šopiri zelenina raznih vrst.
Predstavil naju je še svojim pujsom, nekaj odraslih in kup malih rožnatih ojnkarjev se je basalo z ostanki hrane, poleg tega premorejo še kup piščancev in nekaj goveda, kar nakakajo, pa roma na njive; podobno je s človeškimi produkti – šolske latrine imajo poseben kanister za urin in posebne koše za oprijemljivejše izdelke, ki so izpostavljeni soncu in se takoj začnejo sušiti, potem pa vse skupaj pade na zelenjavne postelje in vse divje raste, raste … In nikakršnih odplak, ki bi svinjale po okolju, vse se koristno porabi (saj je pri jezeru v Srcu tudi mišljeno nekaj podobnega, samo ne funkcionira najbolje, sploh pa je treba upravniku Clementu izročiti malodane pismeno prošnjo, da odnese koš, ko je že prepoln).
No, da malo odišavimo tale gornji fekalni odstavek, je tu stavek iz Skrjabinovega klavirskega koncerta:
Ko David pridobi nova semena, jih nekaj razdeli tudi skupnosti ali pa jim jih ceneje proda, vaščani pa mu nosijo iztrebke svojih živali, da ima še več gnojiva. Fin biznis imajo tudi z živalmi – kadar imajo Davidove živali mladiče, jih večino razdeli vaščanom, ti pa morajo žival rediti, in ko pridelajo kakšne potomce, dajo Davidu enega mladiča, tako da je krog sklenjen in imajo vsi nekaj od tega. Prav tako šola kljub sponzorskim sredstvom iz Anglije ni kar v celoti brezplačna, ampak morajo starši otrok nekaj prispevati in so vključeni v delovanje šole in vrtca. Zaenkrat imajo le dva razreda in vrtec, David želi počasi dograjevati, vsako leto bo skušal dozidati nov razred in sprejeti novo generacijo, gradi tudi hišico za prostovoljce, pri čemer uporablja same materiale, ki so okolju prijazni in oh in sploh – res sem bila navdušena nad vsem. Tudi učilnice so svetle, zračne, vse je izredno čisto, ekipa mladih učiteljev je zagnana … Luštno vijolično odete pritlične šolarje sva našli ravno pri popoldanski siesti – nobenih blazin ali pa posteljic ni bilo za malčke, pridno so naslonili glave na mize in nekateri res zadrnjohali, drugi pa samo počivali.
Čepenje na vrtu in brskanje po gredicah je nekaj, kar mi je še bolj zoprno od kuharije, tukaj me je pa skoraj zagrabilo, da bi kar prišla za vajenko in usvojila nekaj osnov, saj nimam najmanjšega pojma o ničemer – od zelenja se ubadam edinole s kar najmanj zahtevnimi okrasnimi rastlinami v stanovanju, pa še to večinoma tako uspešno, da imajo v Kalii dobro stranko, ker kar naprej hodim po nove rožice, ko pomorim predhodne. Eh, kaj čmo. Z veseljem bi imela doma cel pragozd in dvorišče prepredeno z rožami in najraje od vsega z mediteranskim rastlinjem – samo če bi kdo drug skrbel za vse skupaj. Aja, pa verjetno bi se morala preseliti nekam bližje morju za to, ane? To pa itak upam, da mi enkrat uspe.
Bom pa skušala spraviti vsaj svojega afriškega brata Labana tja k Davidu med kakimi šolskimi počitnicami za prostovoljca, da se česa koristnega nauči. Če kliknete na fotko, se lahko sprehodite po tem odličnem projektu:
|
| Davidov projekt |
Mislim, da se vam zna zdeti zanimivo pokukati tudi na Davidovo hudo nobel poroko, zato sem si prisvojila Irmine fotke – jaz sem še nekaj časa premlevala, ali se ne bi vseeno narisala tam, saj me je povabil, potem pa se je naredil tak čudovit dan, da smo z zdravnicami in Labanom raje vzeli vesla v roke in se s kanuji potepali okoli bližnjih otočkov. Kaj pa vem, zabiti cel dan med množico ogvantanih svatov, poslušati neskončne govorance, kot je tu v navadi, prosto po Đoletu – parada pijanstva i kića … Nekako mi ni dišalo, čeprav je seveda vedno fino spoznati kakšen nov običaj v tujih kulturah. Samo tole je bilo za moj okus preveč holivudsko, tako da se nič kaj preveč nisem sekirala, da sem ohcet prešpricala. Tudi Irma je pobegnila precej pred koncem, je pa zanimivo malo pogledati, kaj vse so navlekli tja v hotel White Horse Inn. David si je omislil eno prestižnejših porok, vendar ni štos v tem, da bi bil zelo bogat in si je to lahko privoščil (pravzaprav si revež ni mogel privoščiti niti svoje prve izbire za ženo, ker je preveč koštala, je bila iz prefine familije, pa je potem našel cenejšo, če sem prav razumela; tu bejbe niso namreč zastonj). Tukaj je navada, da vsak povabljeni prispeva čim več, denar nabirajo tudi po vaseh oziroma krajih, kjer ženin in nevesta stanujeta, potem se pa lahko preseravajo. David je menda precej »big man« v Kabaleju, ima ogromno prijateljev in očitno ga imajo kar radi, glede na to, kakšno ohcet so mu omogočili. Povabljenih je bilo blizu 800 ljudi. Pred poroko so imeli cel kup sestankov, še naju z Irmo so vabili tja, samo nisva šli; tam so delali izračune, koliko bo kaj koštalo, seštevali prispevke (tudi po 300 evrov in več so dajali nekateri, pa ne pozabite, kakšen denar je to v Ugandi) in vsak je dobil določene organizacijske zadatke – eni so bili zadolženi za prevoz, drugi za protokol, tretji za muziko, četrti za hrano … Potem na poročni fešti pa so bojda ves čas v glavnem govorili, govorili in govorili, vsak je imel pripravljen cel referat, kot je tu navada za vsako procesijo oziroma kakršen koli dogodek že, na koncu pa so se ga še izborno nažgali, predvsem možakarji. In naslednji dan so imeli še poporočno zadevanje in pred poroko so se ga tudi že enkrat. Ja, nekatere stvari so pa na vseh kontinentih podobne, haha.
Kliknite na fotko in boste videli, kako je bilo to vse okrancljano:
|
| Davidova poroka |
SLOVENSKI OSNOVNI ŠOLI STA PRISKRBELI VODO, OKNA IN OBLAČILA
Nova tema, nova muzka – nekaj violine iz Barberjevega koncerta – če nisem tega že enkrat nalimala nekam? Eh, bo pa še enkrat:
Irmi so njeni kolegi z OŠ Poljane pred odhodom dali 300 evrov, ki naj jih uporabi, kot se ji bo zdelo najbolj prav. Tole zbiranje denarja med prijatelji in kolegi je res lepa in hvalevredna gesta, hkrati pa prevzameš nase kar malo zoprno vlogo, kako zdaj čim bolj upravičeno in odgovorno in pravično itd. porabiti sredstva, poleg tega pa se spet srečaš s tem »dajanjem«, o katerem sem že precej nabluzila in zagotovo še nisem končala. Še vedno menim, da mora denar (oziroma pomoč katere druge vrste) krožiti, da mora najti pot od tam, kjer ga imamo zadosti ali že skoraj preveč (ja, ja, pa čeprav ga »krvavo zaslužimo in garamo« in bo marsikdo rekel, da ga ima vso pravico potem zapraviti samo za svoje ugodje – no ja, kakor komu paše) tja, kjer ga skorajda ne poznajo, kjer so možnosti za zaslužek skoraj nikakršne in zaradi pomanjkanja životarijo. Ker niso sami nič krivi, da so prišli na svet v tako mizerijo, prav tako kot mi nimamo prav nobenih zaslug za to, da nam je bilo že od rojstva dalje omogočeno vse najboljše – tudi če nameravate robantiti čez to izjavo ter mi naštevati vse tegobe našega dela sveta, s prstom kazati na pomanjkanje in nezavidljive razmere in na neenake pogoje, na krivice ipd. (čemur seveda sploh ne oporekam in mi ni tuje in bom tudi doma vedno na strani ponižanih in razžaljenih, če sem lahko malo pesniška), me boste vseeno težko prepričali v nasprotno. O tem sem že precej pisala v Nepalu, tako da bom verjetno kakšne reči ponavljala – čeprav se zavedam bede, ki bo verjetno vedno bolj prisotna in očitna v naši družbi, še vedno ne moremo mimo vsaj minimalno zagotovljene oziroma dostopne podpore, mimo družbene ureditve, ki še vseeno ni čisto brez vzvodov pomoči in kolikor toliko funkcionira. Zdajle, ko to pišem, sem še posebej pripravljena kar na kakšen fight, če bi mi kdo zajedljivo nasprotoval, ker sem še čisto pretresena od pogleda na koščeno 7-mesečno punčko, ki je tako goltala v nekaj mleka zmečkane pol banane, ki sem jo prinesla, da česa takega še nisem doživela; prav tako ne bom mogla nikoli pozabiti njenih oči, ki so spremljale pot žlice od krožnika do ust. Ne vem, ali je bilo bolj podobno že skoraj nekemu vročičnemu pohlepu, Še, še mi dajte, ali pa strašni bojazni, da ji bo tisti verjetno najboljši obrok hrane, ki ga je poskusila v življenju, nekdo odvzel … Ne da se primerjati pa amen. In ob takih prizorih odpadejo tudi vsi tisti dvomi v pravilnost ali nepravilnost »dajanja«, o odvisnosti od tega in podobne marnje. Ja, halo, a če bi vaš otrok pri 7 mesecih toliko kot naši novorojenci, sami pa mu ne bi mogli kupiti nobene primerne hrane, verjetno ne bi imeli nič proti, če vam nekdo nekaj malega podari in pomaga preživeti otroku? Ali pa če bi sami naleteli na tega otroka – težko verjamem, da bi se še tako zadrt nasprotnik dajanja česar koli lahko še naprej oklepal svojega prepričanja. Pa to je zdaj samo en mini primer, ki me je pač ravno malo sesul, drugače je pa tega še toliko, da se moraš počasi nekako sprogramirati, da te ne dotolče, ker si tako nemočen.
Tako da se potem tudi sama nekako skušam otresti neke slabe vesti, kaj vse morda delam narobe, in sledim svoji pameti in »srcu« v nekakšnem enakovrednem deležu. Kadar se potikam po kakšnih bolj ubogih delih sveta, imam pač to prednost, da lahko kaj storim iz prve roke in vpletem še ljudi, ki si želijo kaj prispevati, pa so predaleč ali pa ne zaupajo raznim organizacijam – meni pa seveda lahko, saj sem poosebljena poštenost, haha. Je pa res, da po slabih izkušnjah s tole našo nesrečno Bufuko malo bolj pazim, komu namenim sredstva. In zdaj bom malo čvekala o tem, kam so romali podarjeni zlatniki kolegov in učencev s Prešernove šole, OŠ Poljane ter še kakšnega posameznika.
Pred 7 leti sta v Edirisi vedrila domačina Gersham in Felex, takrat še mlečnozoba poba, ki sta se mojstrila v turizmu, danes pa je Felex že cel grof s svojo turistično agencijo v Kampali, sodeluje pa tudi s prijateljem Gershamom, ki deluje na več frontah: je turistični vodič, na noge je postavil hostel, vpleten je v nekaj projektov v zvezi s Pigmejci … Zaenkrat še malo manj donosno kot Felex, vendar tudi njemu ne gre slabo. Včasih so se veliko družili z Irmo, ki je bila večino časa nastanjena v Kabaleju, pa tudi danes so še vedno prijatelji. Oba možakarja prihajata iz okrožja Muko, kakšno uro vožnje iz Kabaleja, in sta Irmi povedala za neko osnovno šolo, ki so jo organizirali sami starši učencev, saj daleč naokoli ni nobene možnosti za izobraževanje. Postavljena je precej visoko v hribovju in do prve vode je dolga pot, tako da morajo učenci s kanistri na glavah pešačiti sto let, da prinesejo vodo za brisanje table (ali kot smo videli na obisku – kar popisanih zidov), za kuho in pitje … Po posvetu z Gershamom, Felexom in ravnateljem te osnovne šole se je Irma odločila zbrani denar porabiti za vodni zbiralnik, ogromno plastično posodo, v katero se bo stekala deževnica, s katero so v deževnem obdobju blagoslovljeni še pa še. Pridružil se je še David, tisti sveže poročeni, o katerem sem pisala prej, pa so skupaj nabavili še žlebove in kaj vem, kaj vse je pač sodilo zraven. Napokali smo se v kombi, na strehi je jezdila črna pošast, in seveda se je takoj, ko smo speljali, zverinsko ulilo. Fanta sta se šla vsake toliko malo stuširat, ko sta preverjala, ali so vrvi okoli soda še dobro zategnjene, ampak ko smo priplezali do Karengyere Parental PS, se je na srečo zvedrilo.
Pričakala nas je kar številna delegacija staršev, učiteljev in otrok, da nam je bilo prav nerodno. Tukaj se vedno zbere cela vas in je fešta s petjem in plesom, saj tako izrazijo veselje in hvaležnost. O, saj res, pa z neskončnimi govorancami, drug za drugim pleteničijo v neskončnost … Sod so fantje prenesli do šole in razkazali so nam prostore. A to da je šola? Pet ali šest miniaturnih sobic, v katerih bi morale biti še klopi, pa so zdaj služile namesto stolov za občinstvo, v nekaterih so bile ob steno prislonjene tudi zgonjene table, sicer pa so namesto tega očitno uporabljali kar zidove, vsaj po poučnih freskah, namalanih s kredo, sodeč. Ja, zakaj pa nikjer ni nobenega okna, sem se začudeno spraševala. Edina svetloba je prihajala skozi vrata, sicer pa je bil prav klavstrofobičen občutek. Razložili so mi, da so v šolo preuredili kar nekdanje skladišče za krompir, za katerega razgled na lepo okolico res ni prav hudo pomemben. In za okna je zmanjkalo denarja. Sredstva za šolo so večinoma prispevali starši šoloobveznih otrok in trenutno je to največ, kar so zmogli. Prispevati morajo tudi za obroke in plače učiteljev, so pa večinoma kmetje iz okoliških vasi in je že to zelo velik zalogaj zanje. Vsako leto želijo organizirati en razred več, saj imajo zdaj le dve vrtčevski skupini ter prvi in drugi razred, v sosednji zgradbi pa tudi že urejajo dva prostora, kjer bodo lahko med tednom prebivali učenci, ki stanujejo predaleč, da bi vsako jutro pešačili v šolo in nazaj.
Irma se je za pomoč tej šoli odločila predvsem zaradi tega, ker se je skupnost res trudila z lastnimi močmi postaviti nekaj, kar bo koristilo potomcem, niso samo križem rok čakali na državno pomoč ali kakega tabelega, ki bo segel v žep in jim serviral vse na krožnik (sami pa bi svoj denar raje zagonili za obušero v najbližji beznici, na primer), poleg tega pa je spoznala tudi učiteljice, ki so jo navdušile s svojo energijo, entuziazmom in delavnostjo. Plačane so bile precej manj kot učitelji v državnih šolah, tudi pripomočkov, učbenikov in podobnega so imele le za vzorec, pa še v tistih zaporniških celicah so prisiljene delati, vendar so res kar prekipevale od veselja in hitele razlagati, kaj počnejo. Z otroki so nam pripravile nekaj programa s petjem in plesom, sledili so govori ravnatelja, predstavnikov staršev in nekih lokalnih veljakov, vse je bilo seveda prežeto z omembami boga in ostale nebeške srenje, nekaj je morala povedati tudi Irma, potem pa so prosili še mene. Uf, to obožujem, haha, samo kaj češ – vstala sem in med drugim izjavila, da bom skušala nafehtati kaj denarja, da bodo lahko navrtali stene in skozi okna spustili nekaj svetlobe v učilnice. To je bilo enega ploskanja in vzklikanja, res se počutiš precej grozno, saj se vedno tako neskončno zahvaljujejo, da se zdi že skoraj ponižujoče. Saj ne bom dala svojega denarja in tudi nič gotovega še ni, oni pa že vsi v luftu … Irma je dobila v zahvalo veliko vrečo krompirja, kot boste lahko videli tudi na slikah, to smo se režali, potem pa so nas še izvrstno pogostili – v ravnateljevi pisarni, ki se ni prav nič razlikovala od ostalih »celic«.
Klik na fotko, da vidite še ostale:
|
| Irmina sola |
Gersham nam je želel pokazati še neki projekt, v katerega je vključen, odpeljal nas je še o nekaj ovinkih do precej zmatrane šole, kamor hodi tudi nekaj pigmejskih otrok. Učenci so ravno vihteli motike zunaj, čeprav je že spet deževalo, malo smo se razgledovali in poslušali Gershamove načrte, potem pa v vedno hujšem nalivu odpeljali nazaj v Kabale. No, vmes smo se skoraj zvrnili v graben, tisto je bilo res samomorilsko, po nekem blatnem klancu nas je nosilo sem pa tja, tako da sem šla kar ven na dež in se raje peš pobijala do vznožja. Res me je bilo strah. Evo še nekaj slik, kliknite:
|
| Gershamova šola |
No, potem pa sva z našim ravnateljem ugotovila, da je od tiste nabirke, ko ste kolegi prijazno priskočili na pomoč nepalskima učencema, ki sta sredi šolskega leta ostala brez sponzorskih sredstev, ostalo še 200 evrov, pa še 50 se jih je nateklo, tako da smo lahko o oknih začeli tudi resno razmišljati.
Dragi moji prešernovci, ponovno najlepša hvala – zdaj zaradi vas v nekih majhnih izbah sredi ugandskih gričev cel kup malih skodranih bodočih učenjakov malo manj napenja oči in prepričana sem, da se počutijo dosti prijetneje. Ko bi le še tiste nesrečne učilnice lahko nekako »zrasle«. Saj nekega dne bodo, če bo le skupnost ostala še naprej odločena vlagati v izobrazbo svojih otrok.
Odpeljali smo se še na ogled novih oken – to smo združili z izletom k pigmejski skupnosti, kamor smo se odpravili skupaj z našimi dohtarcami. Še vedno so bile šolske počitnice, zato sem domnevala, da tudi otrok in staršev ne bo blizu, za vsak slučaj je tudi ravnatelj dobil naročilo, naj niti slučajno spet ne organizirajo kake slavnosti, ampak da bomo le na hitro pogledali, kako so navrtani zidovi. Najprej smo nameravali priti takoj dopoldne, potem pa je vodja odprave Gersham zaradi morebitnega deževja najprej zavil v odročne kraje k Pigmejcem (če bi začelo liti, ne bi mogli nazaj zaradi blatne ceste, ki postane smrtno nevarna, če se spremeni v lužasto drsalnico). Ravnatelja smo obvestili, da pridemo enkrat kasneje, potem pa smo se privlekli res pozno popoldne, saj je bila pot dolga. In nas je skoraj kap. Ravnatelj se je eno figo držal našega dogovora, spet je sklical starše in ti reveži so čakali na nas že od dopoldne!!! Kaj smo pa mi vedeli! Tako bedno sem se počutila, ojej – hitela sem se opravičevati, da res nismo vedeli in da nam je strašno žal … Si predstavljate kaj podobnega pri nas? Že če deset minut sedimo in čakamo, da se kaj začne, smo vsi živčni in negodujemo, no, tu pa nekaj ur gor ali dol ne moti velikega duha, izgledalo je, da se še daleč najbolj vznemirjam jaz … Pa smo potem spet slišali nekaj govorov in tudi namigov, da bi rabili še nekaj denarja, hm, to je šele zoprno … To je potem vedno enako – ko nekaj prispevaš, bi seveda vedno radi še več, in to je tudi tisto, česar me je zdaj vedno prav strah, kadar se kaj vrti okoli denarja ali nekega darovanja. Hudir. Sem čisto naravnost in odkrito razložila, da smo prispevali, kar smo pač lahko, da ni nemogoče, da kdaj v prihodnosti dobijo še kaj, vendar pa morajo razumeti, da je njihova naloga poskrbeti za čim boljše pogoje za šolanje otrok … Da ne smejo zdaj samo čakati, da bo prijahal spet kak muzungu na belem konju. In da bodo tudi veliko bolj cenili in spoštovali vse, kar bodo postavili z lastnimi močmi in sredstvi. No, to je bilo verjetno že filozofiranje čez rob njihovega razmišljanja (tabeli smo pač v njihovih očeh zlati vrelci brez dna), pa sem vseeno morala dati iz sebe. Vem, da je lahko biti pameten in da bodo precej težko uresničili vse to, ampak res verjamem v to, kar sem povedala. Mislim, da se jim je sicer malo povesila čeljust, ampak ne za dolgo. Uprizorili so namreč en tak izbruh petja in plesa, da je bilo veselje! In to z moško ekipo plesalcev. Z ravnateljem na čelu! Ženske so na hitro preskrbele instrumente, prazne kanistre za vodo in nekaj krepelc za udarjanje, zaslišalo se je razigrano petje in udarjanje po plastičnih kantah, dedci pa so prikazali tradicionalne poskoke in se vrteli v ritmu spremljave. Precej divje in res prima. Pa še nafutrali so nas, res so se obakrat zelo potrudili in samo upam, da se skupnost ne bo spridila v prihodnje. V kakšno novo Bufuko, haha.
Kliknite na fotko, da boste videli, kam je šla večina darovanega denarja (uporabno tudi za kakega vrlega finančnega inšpektorja mogoče, ki bo hotel verjeti, da sem šla za te peneze izležavat v katerega od fensi resortov). Okna so šele dobro vstavili, se mi zdi, saj je bilo okoli šole še vse podobno gradbišču:
|
| Okna |
Nekaj več kot 50 evrov učiteljskih prispevkov ni šlo v luknjanje zidov, ampak sem se odločila malo preobleči nekaj najbolj razcapanih otrok okoli našega tabora ob jezeru. Ja, seveda sem imela spet moralnega mačka in si razbijala glavo, ali delam neumnost ali ne … Bodo zdaj očetje otrok, ki jim bomo podarili oblačila, to prevedli v: O, fino, očitno se vedno najde kak muzungu, ki bo namesto nas poskrbel za deco, gremo še na eno obušero, juhej! Kajti za par skodelic tega priljubljenega napitka bi lahko svojemu mulcu nabavili prav lep pulover, na primer. Samo po drugi strani pa lahko razmišljam tudi o podobnih situacijah pri nas – kaj pa v naših družinah, kjer se kdo od staršev vdaja pijači ali pa pač samo nima zaposlitve in jim trda prede oziroma kaj tretjega, ali takrat tudi samo pogledamo stran in rečemo, naj kar sami poskrbijo za svoje otroke, zakaj pa so jih sicer spravili na svet? Mislim, da ni čisto tako. Socialna služba obstaja, pa čeprav vsi bentimo čez njihovo neučinkovitost, in nekaj dobrega prav gotovo uspejo storiti; v šolah takim otrokom omogočijo brezplačno malico pa iz raznih skladov pride nekaj pomoči za šolske aktivnosti, tabore in podobno; tu je še Rdeči križ pa Karitas … In rekli bomo, saj niso otroci sami krivi, da živijo v nemogočih razmerah, seveda jim bomo pomagali, če lahko, a ni tako? Tu ne obstaja prav nič od pravkar naštetega – razen neprimernih roditeljev, seveda. In tudi če nekemu pobu ne bom kupila hlač in majice, jih od svojega zapitega fotra, ki komajda ve, da je naštepal četico otok, ki zdaj životarijo skupaj z mamo, ne bo dobil. Naj se torej še naprej sekiram in premlevam, kako bodo starši interpretirali muzungu vsemogočnost, ali pa grem na plac in naberem par gat in pozabim na vse to moraliziranje?! Nad vse ate ali pa mame, ki veslajo v alkoholu ali čem podobnem, namesto da bi skrbeli za svoje potomce, kot se spodobi, pa bo že prej ali slej prišla božja jeza, takale:
Rabljenih oblačil, torej second hand, je tu dobesedno cele gore; ne spomnim se, da bi že bilo pred leti že tako, tudi v Nepalu nisem naletela nanje, vsaj ko sem hotela kupiti cunje za otroke iz sirotišnice v Khandbariju. Za naše razmere so smešno poceni, dobi pa se tudi zelo lepo ohranjene kose, tako da je velika neumnost in stran metanje denarja, če se spravite pošiljat svoja oblačila sem dol; pošta vas svinjsko zarubi, včasih potem pošiljka za povrh niti prispe ne, tako da če nameravate oblačiti kogar koli, raje nekomu stisnite nekaj cekinov in naj spoka ponje na najbližji market. Ali pa če vam jih lahko kdo prinese spotoma sem, sicer se pa res ne splača. Mislim, da vse tisto, kar zmečemo v Humanine zabojnike, prispe na tržnice tretjega sveta, vse skupaj je hudo dober biznis, da ne boste mislili, kakšni svetniki so pri tej Humani, ki potem vaše stare cunje brezplačno delijo revežem. Malo morgen. Ne vem, zakaj pri nas ne zaživi bolj tole secondhandaštvo, jaz bi bila redna stranka, jako rada imam take kraje, kjer brskaš po stvareh, ki že imajo neko zgodbo za sabo, najdeš vse sorte zanimivosti in ne preplačaš vsakega decimetra nekakovostnega blaga tako nemarno – in potem za dodatek srečaš v radiju par kilometrov vsaj še deset ljudi, ki so oblečeni v enako, živel HM! Sem se tudi tukaj opremila z nekaj kosi, saj sem svoje stvari itak že večinoma razdelila, čisto okej bodo za šport pa za potovanje. Mene ne moti, če je kje kakšen manjši madež ali pa je kaj malo scufano in se najde luknjica prijatelja molja, veliko bolj neumno se mi zdi, da lahko za enako vsoto, ki jo na primer dam za kiklo in majico v prav nič fensi trgovini pri nas, tu oblečem vsaj 20 otrok, in to ne slabo.
Pomagal mi je naš Laban, ki pozna vse družine v Bufuki, povedal mi je, kje tolčejo največjo revščino, koliko otrok je pri hiši itd. Žalostno veliko primerov je takih, da foter visi cele dneve v beznici (občasno celo mama), ne prispeva ničesar ne za hrano ne za oblačila, ne obdeluje zemlje, v glavnem, za ustrelit, ane. Otroke pa potem podimo iz naše jame za kompost, od koder pobirajo ostanke. Povedal je tudi za nekatere otroke, ki so brez staršev in so jih vzeli pod streho sorodniki, vendar pa ne skrbijo prav dosti zanje …
Očitno se je nekaj zarotilo proti meni, jamawe, kar naprej namreč premetavam cunje in se ubadam s tem, ali bodo prav določeni punčari ali fantinu, skušam tudi malo paziti na to, da se bodo kosi oblačil barvno ujemali, vsaj nekateri; že v Nepalu sem rila po kupih štumfov, spodnjic, bund in ostalega, tu pa ponovno, lahko bi me zaposlili kot profesionalno – oblačilko, haha. Z Labanom sva jo neke nedelje užgala v mesto, kjer mi je pomagal izbrati prvo pošiljko oblačil, potem pa sem kar nekajkrat še tavala med razstavljeno robo vsepovsod po mestu, saj sem naletela na še nekaj »nujnih primerov« v vasi; me že povsod poznajo in se derejo za mano: Madam, madam, here, you need sweater? Najbolj hecne so bile bejbe na največji oblačilni tržnici, ki niso mogle skriti navdušenja, ko sem enkrat nabrala celo naročje kril, pa so me verjetno uspele vsaj malo nasrati za ceno, to je bilo enih God bless you, madam, come again …
Sem poslikala vsaj nekaj frišno preoblečenih zamorčkov, da bo spet za »dokaz«, drugače tega ne bi počela, se počutim res bedno, ko to počnem, saj mi verjetno ni treba razlagati … Laban je skakal po vasi in vozil mulce v kantino, kjer sva jim nekaj do amena zasvinjanih, smrdljivih in preluknjanih kosov kar vzela, drugače bi jih verjetno spet navesili nase (Laban jih je potem skuril), za še kolikor toliko uporabne pa sva naročila, naj čim prej ugledajo malo vode in žajfe. To pa bi res lahko malo spremenili počasi, jebelacesta, vode jim tu res ne primanjkuje; četudi nimajo za milo in prašek, bi oblačila z nekaj več namakanja v vodi in skrbi zanje zdržala precej dlje, da o izgledu in higieni sploh ne govorimo … Pomerjali smo, kaj je komu prav, in nekako sestavili njihove nove oprave. Dekleta nikoli ne nosijo hlač, zaenkrat lahko hlačenoske vidiš le v Kampali in sem ter tja kakšno še v večjih mestih, na vasi pa se spodobijo le krila. Prave manekenke zdaj hodijo okrog – nekaj kril sem nabavila tudi za naše srednješolke, večinoma so sirote in jim plačujejo/plačujete šolanje Slovenci, nekatere moje potepuške cape pa toliko bolje zgledajo na puncah ali celo Labanu, da naj jih kar imajo – samo poglejte mojega brata na koncu, kako je zauber, haha, pa še moje mere mu čisto sedejo …
Kliknite na fotko, da boste lahko videli otroke, ki so bili zaradi vaših prispevkov deležni manjše »preobrazbe«, nisem pa za vsemi skakala s fotoaparatom, tako da ni vseh:
|
| Oblačila |
Hja, sledi še ena nevesela zgodba – bo ob spremljavi Šostakoviča …
En majhen delež prešernovskega denarja sem namenila Sharon. Nekega dopoldneva sem na sprehodu srečala učiteljico Penelope, ki se ji je na roko opirala mlada punca. Premikali sta se čisto počasi, saj je bila mladenka brez moči, vsa sključena, ni bila videti najbolj zdrava. Penelope mi je najprej rekla, da ima malarijo, čez čas pa mi je le zaupala, da je okužena z virusom HIV – verjetno pa so se tudi že začeli kazati znaki aidsa. Kar sem sicer domnevala že takoj, ko sem jo videla, okuženih je veliko ljudi, žal med njimi tudi ogromno mladih. Ampak gospa Museveni bo še vedno forsirala vzdržnost namesto kondomov, ane. Penelope so prosili, naj jo pelje malo na zrak, saj večinoma samo leži v temni bajti.
Labana sem kasneje malo zaslišala o njej, saj mi je povedal, da živi v bližini njihove hiše. Takih štorij je cel kup – Sharon je okužil mož, ki je zdaj že nekaj časa mrtev, HIV pa je fasal pri kaki dami, ki ni bila njegova žena in ki je po vsej verjetnosti za svoje usluge nekaj malega zaračunala. Ali pa tudi ne, kaj veš, katera je bila. Potem je virus potoval še na ubogo Sharon in po moževi smrti zdaj reva živi pri svojem priletnem očetu, totalnem pijancu, ki se za hčerko prav hudo ne briga, tako da je odvisna predvsem od prijaznosti sosedov. Ki pa tudi sami nimajo zadosti zase. Menda je večkrat lačna kot sita, tablete tudi niso zastonj in zdaj jih že nekaj časa ne jemlje, ker bi morala ponje v Kabale, pa je prešibka. Da bi pa stopila do bufuške klinike, kjer so ravno zdaj naše dohtarce, ji pa ne kapne, sem bila malo huda. Zdravnice so mi povedale, da tukaj začnejo s terapijo šele potem, ko ugotovijo, da je pacientom padlo število belih krvnih telesc; ni šans, da bi si lahko privoščili tako učinkovito zaviranje bolezni, kot je to zdaj možno v razvitem svetu. Debelo sem pogledala, ko so mi razložile, da jemljejo za preventivo kar primotren, svašta. Ji bom lahko pustila svoje tablete, ki jih imam za vsak slučaj s sabo; nisem vedela, da zdravilo za okužbe sečil v Afriki jemljejo okuženi s HIV, saj pobija neke bakterije, ki povzročajo pljučnico pri oslabljenem imunskem sistemu. Madoniš, kaj vse se takole naučiš, a!
V glavnem, ko sem slišala, v kakšnih razmerah živi Sharon, sem nabavila še nekaj reči zanjo, z Labanom sva ji nesla malo hrane, sladkorja, čaja, soli, topel pulover … Prosila sem sosede, s katerimi si delijo dvorišče, naj ji kuhajo, dokler ne bo spet malo bolj pri močeh. Malo smo posedeli za mizo in se pogovarjali, saj večino dneva preleži v tisti svoji čumnati in prav veliko ljudi ne pride do nje, samo ni zdržala prav dolgo, ves čas jo je treslo in takoj se je utrudila. Šla sem po eno od naših zdravnic, ki jo je pregledala, kolikor se pač da brez laboratorija – menila je, da se je bolezen počasi že začela razvijati, kaj točno pa je trenutno narobe z njo, pa ni mogla točno ugotoviti, zato ji je prinesla nekaj vrst zdravil in naročila, kako jih mora jemati. Je pa očitno, da Sharon podobno kot večina njenih sodržavljanov bolj zaupa v zdravilno navezo raznih božjih vračev a. k. a. fajmoštrov kot pa v medicinsko znanost, saj se je menila za obisk nekih verskih seans v kraju blizu Kabaleja, kjer naj bi ji »primolili« nazaj zdravje, o jemanju zdravil pa tam ni ne duha ne sluha. Bo že bog zrihtal, da bo prav, ane. Ah ja. Samo upam, da bo za vsak slučaj še vseeno poslušala tudi zdravnice.
Je bil pa ta obisk »zdravilen« tudi za Labana, ki je bil prepričan, da se mora okuženim s HIV na daleč izogibati, da ne bi česa staknil; sem porabila kar nekaj časa, da sem mu dotajčala, kako je s stvarjo, pa je potem končno pristal, da bo šel prevajat. In da se bo celo rokoval s Sharon – objel je pa kljub vsemu ne bo, je izjavil, haha. Bom naslednjič morda še kaj o tem napisala, kako smo s srednješolci na bralnem krožku preganjali krivo vero glede aidsa …
PREŠERNOV PARLAMENT TUDI NA POMOČ UGANDI
Gore starih časopisov, ki jih družine naših učencev navozijo na zapovedan dan v šolo, so letos navrgle kar lepo vsoto cekinov in razveselila me je novica, da so učenci na šolskem parlamentu 200 evrov namenili ugandskim poslom. Sem si razbijala glavo, kako bi čim bolje porabila zaupane mi denarce, parkrat zavrgla že domišljeno rešitev, na koncu pa razparcelirala vsoto med nekaj družin, za katere sem se prepričala, da jim bo nekaj pomoči prišlo prav. Ma, vsem družinam bi prišla prav, samo bo pa moral Vsevišnji poskrbeti za kaj takega, mi žal ne moremo …
Pomoč trem družinam je bila sestavljena večinoma iz novih oblačil in mila za pranje perila ter vreče in pol semenskega krompirja (a se reče tako?) in seveda nekaj denarja za hrano v prihodnje – kliknite na fotko:
|
| Cunje krompir |
Za Bufuko je bil referent spet Laban, kdo pa drug, ves čas mora nekaj organizirati, revež – na koncu sva izbrala dve družini v tej vasi, eno pa še na drugi strani jezera, v Kyabahingi, za katero pa mi je povedal domačin Brian, tudi res fejst poba, ki je končal srednjo šolo in si tako zelo želi na univerzo, pa ne vem, kako bo uspel – šolnina za eno leto je približno 1000 evrov in bi moral dobiti res radodarnega sponzorja. Ali pa več skupaj … Skuša sicer kaj zaslužiti in morda mu bodo kaj zrihtali v Edirisi, samo tudi s tem zaslužkom ne bo ravno obogatel … Očeta nima več, mama pa z delom na njivi tudi ne more pričarati denarja.
Prva družina iz Bufuke je tista s 7-mesečno punčko, o kateri sem nekaj malega že napletla zgoraj. Mama je vdova in ima v hiši 6 svojih otrok, potem skrbi še za vnukinjo (hči jo je pustila in odšla od doma) in zdaj že pol leta tudi za malčico. Njena mama je bila menda pijanka in še prostituirala se je, nekega dne ji je zagorela hiša in zaradi večje količine zaužitega alkohola ni bila sposobna rešiti ne sebe ne dojenčka – na srečo je vsaj hčerko sosed pravočasno odnesel iz goreče bajte, mama pa je zaradi prehudih opeklin umrla. Pa se je še zanjo našel prostor v že tako številni družini, še ena usta več je pripravljena nekako hraniti ta dobra gospa … Laban je povedal, da najstarejša hči Christina res gara doma in na njivi, kadar ni v šoli, da pomaga mami, fantje pa pač skrbijo za prinašanje vode in kurjave ter sodelujejo tudi pri okopavanju borne posesti, so pa bolj lačni kot siti in tudi oblečeni komajda. Fante smo oblekli že v prejšnji rundi, z učiteljskim denarjem, zdaj pa sem prinesla še nekaj za Christino in mamo, tudi zalogo mila, ki ga uporabljajo namesto pralnega praška, imajo zdaj in upam, da bodo zdaj cunje večkrat videle vodo. Najprej sem nameravala pustiti denar, da si bodo z njim nekaj mesecev kupovali hrano, potem pa sem si premislila in polovico te vsote smo dali raje za ogromen žakelj krompirja, ki ga bodo zdaj lahko posadili in bo kar dober vir hrane kasneje pa še sadili ga bodo lahko naprej – nekaj pa bodo lahko zaslužili s prodajo. Z ostalim denarjem bo mukaka – Labanova babica, ki ji edini lahko zaupam, vsak teden kupila nekaj hrane in jo bodo prišli k njej iskat. Tu ljudje večinoma niso navajeni upravljati z denarjem in Laban je rekel, da bi kaj hitro namesto fižola, zelja in matok kupili obušero (niti mame žal niso čisto imune nanjo) oziroma ga nepremišljeno zapravili, saj šparanje ni ravno afriška domena – kot da jutri ne bi obstajal, danes se uživa …
Ko sem prvič prišla na obisk, sem videla tudi tisto 7- mesečno punčko, čisto shiranega otroka, kar stisnilo me je – še bolj se je videlo, kako miniaturno je bitjece, ker je bila zavita samo v neko odejo in jo je zbrcala s sebe. Grozljivo. Zdravnice so velikokrat pripovedovale, kako malo vedo tukajšnje ženske o prehrani malčkov; največkrat jih hranijo čisto premalokrat na dan, hrane jim tudi ne zmečkajo oziroma zdrobijo in tako je sploh ne morejo zaužiti, tu pa je enomesečna dojenčica ostala še brez mame in njenega mleka, tako da je bilo verjetno sploh težko, saj je mleko zelo drago in nova mama se je morala znajti, kot je vedela in znala. V Srce sem stekla po nekaj banan in zdravnice so mi dale nekaj mleka, ki ima veliko energetsko vrednost, saj lahko nadomesti obrok pri rakavih bolnikih, tu pa smo tako pač na hitro skušali malo reševati situacijo. Mami sem nato pokazala, kako naj banano najprej zmečka in primeša nekaj mleka, potem pa smo novost preskusili pri otroku. To sem pa že rekla, kako je planila na hrano, česa takega res še nisem doživela in bilo je res pretresljivo, kako je goltala in sledila žlici z vročičnim pogledom … Ko je pospravila manjšo porcijo, je seveda začela jokati, ker bi verjetno z veseljem zmazala tri take porcije, samo je nismo smeli prehitro in preveč nabasati s hrano, ko pa je le-ta padla na skoraj nič podlage.
Izredno so bili veseli pomoči; mi si verjetno niti zamisliti ne znamo, kako je životariti s prgiščem hrane, kako mora otrokom kruliti po želodcu in kakšno olajšanje je zdaj za mamo, ko ve, da bo nekaj mesecev lahko polnila lonec za svojo številno družino … In če bodo pridni, se bo tudi tisti krompir razmnožil v prihodnjih letih.
Ko sem bila pri njih s fotkičem, da bi zabeležila, kam je šel parlamentarni denar, je bila večina fantov zdoma, tako da so na sliki eni otroci domači, nekaj pa je sosedovih – večino slik je zasedla dojenčica, ki je ravno mljaskala ob zdaj novi poslastici, banani z mlekom. Kliknite:
|
| Christina družina |
Še malo Mahlerja, da preberete do konca ob spremljavi:
Druga bufuška družina je prejela samo denar in milo, nič krompirja, saj je Laban ocenil, da jim gre za odtenek bolje kot ostalima dvema. Tudi otrok je manj in mama je strašno pridna, ves čas gara na polju, medtem ko oče – ja, le kaj, od jutra do sutra popiva. Ko se priklati domov, se trije sinovi kar najhitreje poberejo od hiše, on pa poje, kar najde ali kar prinese s sabo, na kraj pameti mu menda ne pade, da bi kaj prispeval za svoje potomce ali ženo. Sem ga spoznala, vse je čisto res, prasonar je dejansko ves čas visel v Rotindu. Fantje Terra, Budde in Albert so moji znanci še izpred sedmih let; že takrat so bili daleč najbolj razcapani in zaprašeni, ko pa sem jih videla sedaj, sem pomislila, da so mogoče še kar v istih kosih oprave, jamawe, ne vem, ali je bilo več blaga ali več lukenj. Poleg tega so zrasli vse skupaj za en naprstnik v teh letih, prav res, pa mama in oče nista tako zelo pritlična – verjetno tudi nezadostna prehrana naredi svoje. Fantje so redne stranke Edirisine jame za kompost, kjer brskajo za čim še užitnim.
Oblekli smo jih že prej, zdaj smo jih obiskali le z milom in zato, da smo se dogovorili, kako bo z denarjem – tudi zanje bo banka kar Labanova mukaka, pri kateri bodo hranili tudi hrano, da ne pride v kremplje nemarnemu atu. Kot vidite, je en kup logistike, haha, samo res sem raje nekaj plačala mukaki, da bo teh nekaj mesecev skrbela za vse skupaj in imela denar pod ključem, kot pa da gre vse v maloro po hitrem postopku. Pardon, v obušero.
Kliknite na kuharja Terro spodaj, nekaj fotk družine je spodaj, le da Buddeja ni bilo doma in je namesto njega poziral sosedov Elijah – je bil kar primerno prašen, hm. Škoda, da nisem uspela ujeti, ko je mama odgrnila odejo na postelji, kjer ležijo vsi otroci skupaj – na dilah je bilo par decimetrov na prafaktorje scufane pene ali gobe ali kako se temu reče … Ampak ne kakšne take izvedbe, ki bi res lahko ublažila ležanje na trdih deskah, to je bilo čisto prepereto in tri milimetre mogoče sem pa tja debelo, bolje, da je sploh ne bi bilo, svinjarije … Je pa že veliko, da posteljo sploh imajo, pri Christini ležijo kar na tleh na nekih iz posušene trave spletenih predpražnikih …
Fotke:
|
| Terra družina |
Zadnja družina, ki sva jo obiskala z Labanom, živi na nasprotnem bregu, v Kyabahingi. Strmo v breg smo grizli, Laban in Brian sta skupaj vlekla pol vreče krompirja (mama nima zadosti zemlje za več), potem pa smo le zagledali bivališče. Ojoj, to je bilo pa že skoraj podobno pigmejskim kočam, ki so sinonim za bedo – čisto majhna koliba s travnato streho, skozi katero menda za povrh še prijetno zamaka, sploh ne vem, kako se vseh pet zbaše noter … Na dvorišču sicer samevajo in propadajo leseni koli, kjer naj bi stala nova in malo večja hiša, vendar iz tega ne bo nič, saj si mama ne more privoščiti gradnje. In kje je ata? Ja, šel je proč, se mu je verjetno zdelo pretežko skrbeti za štiri otroke, pa je vse skupaj prepustil rosno mladi ženi. Poročila se je že v sedmem razredu.
Pričakali so nas na pragu; tako zelo luštna družinica so bili, še posebej mali, ki mu je bilo ime Delicious (ne hecam se), je bil en tak sonček, ves čas je nekaj žlobudral in se smejal, kar ni ravno običaj, saj je otrokom ponavadi zelo nerodno, plašni so in upirajo pogled v tla, ko se srečajo s tujci … Fanta nista premogla niti hlač, ampak sta imela okoli riti zavito kar neko cunjo, in ko bi videli, kako zelo so bili veseli novih (starih) oblačil, to je težko povedati … Delicious je bil sploh čisto iz sebe, usta do ušes in kar poskakoval je od veselja, vse je pokomentiral, tudi to, da bratec pri puloverju ni imel kapuce in da mama pa ni dobila ničesar. Uf, ja, saj res, smo se smejali, nič nismo prinesli zanjo – rekla je, da bi še najraje dobila kos blaga, ki si ga ženske potem ovijejo okoli bokov ali ramen, pa sem šla kasneje na tržnico iskat še to. Pa majico smo pozabili prinesti malemu, kaj pa vem, komu sem jo dala, saj sem kar naprej nekaj dilala s temi cunjami … In sem potem na marketu našla zanj luštno oranžno zadevo, kot nalašč za k sončno rumenim gatam, v katerih zdaj skače okoli … Še tri sosedove punce so prišle pogledat, kaj uganjamo, na koncu pa še Brianova mama, ki pa je tu prevzela mukakino nalogo, in sicer sem tudi njo prosila, če lahko hrani denar in jim vsak teden kupi hrano, ki jo bodo želeli. Tudi ona je dobila za to nekaj denarja, saj bo imela s tem kar nekaj dodatnega dela, je pa fejst gospa in ji lahko zaupam.
Kliknite na tole revščino spodaj, da boste videli mlado družinico v novi opravi:
https://picasaweb.google.com/109959243777011520218/Kyab_druzina#
|
| Kyab družina |
Oh ja, na koncu bi se morala verjetno počutiti dobro, ker smo s skupnimi močmi malo le pomagali, ane … Namesto tega pa sem bila po obiskih teh družin bolj žalostna in jezna, kaj pa vem … Ker je svet tako v riti … Ker na milijone ljudi takole životari (oziroma marsikje še veliko veliko huje), pa ne moreš nič spremeniti … Malo poštukaš tu pa tam, kadar lahko, to je pa tudi vse – samo mene potem prime, da bi prinesla še to pa ono pa tretje, pa šla še do drugih, o katerih so mi pripovedovali v vasi, pa kupila čevlje Ezri pa Polly, ki sta tudi uboga, samo sem zanju izvedela prepozno … Pa skušala bi najti sponzorje otrokom, ki so me hodili prosit za šolnino, pa kupila družinam krave, da bi otrokom lahko dali kaj mleka, pa zdi se mi, da bi morala ves svoj denar razdati, ko pa nimajo ničesar, jaz pa doma kofetkam pa hodim na koncerte pa kupujem nepotrebne reči pa zdaj bom šla uživat v Kenijo …
Samo tako razmišljanje tudi nikamor ne pelje, saj vem, čisto brezveze … Pa saj bom še naprej nekako pomagala, samo skušala se bom otresti občutka, da bi morala kar vsem po vrsti reševati stisko – pa če bi še raje, ne gre, ne moreš kar vsem povprek … In da ne bo zdaj zvenelo, da niste otroci nič pametnega storili z darovanim denarjem, neeeeee – to samo jaz nekaj v tri krasne filozofiram, zelo sem vesela, da ste ga namenili tudi ugandskim sovrstnikom in upam, da boste v življenju vedno mislili tudi na tiste, ki jim je hudo, in boste po najboljših močeh pomagali. Če bi lahko videli, kako zelo srečni in hvaležni so bili vsi, ki so prejeli vašo pomoč, bi vedeli, da ste ravnali lepo in prav – tako pa boste pač morali verjeti mojim besedam … Še enkrat hvala!
Zdaj počasi zaključujem s temi zgodbami o prelivanju denarja levo-desno, samo še mleko v prahu in kakšno coto grem iskat za tisto suhljato punčko iz Bufuke, potem pa sem zaključila za letos … Aja, presneto, pa nisem še napisala, kako sem obrnila denar gospe Žitnik – samo še to na kratko. Tretjino sem porabila za nakup zvezkov, učbenikov in ostalih potrebščin, ki jih rabi srednješolka Dora za zadnji semester, saj se sicer ne bi mogla vrniti v šolo, kjer tudi biva; šolnino ji je plačal neki vaški veljak, ostalo pa mora priskrbeti sama, pa je čisto nemogoče, saj sta s sestro Brendo siroti in ju preživlja stara mama, ki nima še sama nič … Brenda je letos že uspela priti do sponzorskih sredstev pri Edirisi, za Doro bom pa še nekoga našla, da bo lahko zamenjala šolo (v tej je čisto nesrečna in še zelo nekakovosten pouk je), saj je strašno pridna in bistra punca, pa še poosebljena prijaznost in milina – lahko ste jo videli tam ob meni, ko se grem malarijo, ali pa z balinčki namesto uhanov (če bi koga prijelo, da bi ji sponzoriral šolanje preko Edirise, naj se mi pa javi). Noooo, to je bila tretjina denarja, ostali dve tretjini pa sta šli spet v banko k mukaki, in sicer bosta za Sharon – za tisto, ki je okužena s HIV. Da ji bodo kupovali in kuhali hrano in skrbeli za zdravila. Kar za nekaj mesecev bo. Upam, da je tako ovrajt.
Pa končajmo. Čisto v drugo smer. In z bolj poskočno muziko, Braaaaaahms:
Nekaj zadnjih posnetkov prikazuje, kakšno umetnino zdaj že ČISTO SAMA spravim skupaj, ha! Draga mami, zdaj ti je lahko za kak odtenek manj nerodno zaradi kuhanja nevešče hčere, kaj praviš? A veš, koliko enih sestavin sem olupila, narezala, skupaj nametala in zmešala, začinila in vse to, jamawe, sem ponosna, haha! Pa to ni edina reč, ki sem jo usvojila, bom doma demonstrirala, kaj še obvladam – evo, vsaj nekaj koristnega sem pa naredila v vseh teh mesecih proč od doma! Poleg tega lahko tudi mirno rečem, da ŠE ZDALEČ nisem najbolj anti okrog šporgeta in vilede in metle – zadnje tedne ob jezeru sem praktično edina (no, kadar sva bili z Irmo sami v taboru, sva imeli seveda red) vzdrževala vsaj neke minimalne standarde, (kot bi rekli v šolstvu) čistoče v tisti jazbini od kuhinje, vsak dan zjutraj in zvečer počedila pult, mizo, kuhalnik, pometla, zlagala posodo ali celo pomivala za nekaterimi mladci in mladenkami, ki so malo pozabili, da niso več nastanjeni v hotelu Mama … Kaj pa vem, čeprav me doma še danes v glavnem samo zmerjajo, kadar se kaj pospravlja, lahko zdaj z gotovostjo zatrdim, da se me je gnjavaža okoli čiščenja očitno vseeno prijela dosti bolj kot marsikaterega prostovoljca. Enostavno me moti, da mularija razgoni vse živo, ko se nekaj cmari, potem pa tako na približno malo počedijo za sabo, da je po vseh površinah še nasmeteno, naoljeno, začimbe ne najdejo poti nazaj na police itd. Ali pa da zjutraj prvi vstaneš in še ves zaliman hočeš zavreti vodo, pa še čajnika ne najdeš pod goro usrane posode – halo?!!! Če stanuješ na svoje, ni panike, se pač prilagodiš svojemu bioritmu glede gospodinjenja – samo takole, ko pa se gremo neko komuno, je pa res nemarno in sem kar malo jezna. Alessia in Brian bosta že naredila red, ko se vrneta, sta pa še dosti bolj sitna glede čistoče kot jaz, tako da bo mladež verjetno nabrcana v akcijo, če se ne mislijo kaj poboljšati. Howgh!
Evo, kliknite na moje kosilo, boste videli, s čim sva se mastila z Labanom – po količini na krožniku bo tudi jasno, zakaj me vse cunje žulijo, haha:
|
| Kuharica dunjena |
Drugače sem v tokratnem blogu nameravala pisati predvsem o delavnicah za učitelje, jamawe, pa spet ne bo nič, je že zdaj preveč vsega – pa so bile delavnice prva stvar, s katero sem se ubadala tu v Afriki, joj prejoj, pa bluzim o vsem drugem prej … Samo sem hotela še pred koncem šolskega leta sporočiti, kam sem zakopala šolski denar, da ne bodo ravnatelja še aretirali kakšni sumničavi inšpektorji, ane. Potem pa se mi spet napiše cel roman in bom kar objavila tole brez delavnic. Bo pa naslednjič. Pa še marsikaj.
Malarija je po dobrem tednu nehala najedati, zato pa so bolhe dobile navdih in nas žrejo še bolj intenzivno. Zdravnice so popikane še bolj kot jaz, sumim celo, da jih nosijo kar s sabo, pssssssst, nanje skačejo s pacientov, one pa jih potem delijo z ostalimi, ko ob večerih v kantini gledamo filme na laptopu. Ja, takle mamo. Uživajte.