Moji cejevci so se čudili, kako je to mogoče, da sem v Afriki, pa tako bledoksihtna, ko smo se enkrat pogovarjali po skypu. Zelo preprosto – padla sem v deževno obdobje, poleg tega pa tam gori ob Bunyonyiju že tako ali tako nikoli ni prav hudo vroče, saj leži blizu 2000 m nad morjem. V Kabaleju so nekajkrat v preteklosti zabeležili celo jutranjo slano. A se reče tako? Zmrzal? Malo me že slovenščina zeza. Več časa sem preživela v flisu, štumfih in vetrovki, zgledno nažehtanih zaradi nalivov, seveda, kot pa izpostavljena žarkom. In četudi bi bile vremenske razmere ugodne za praženje, to ni bil ravno namen mojega obiska tam, namesto zviranja po ležalnikih smo uradovali za katedrom ali pač kje tam okrog, kako boš potem hvatal braun boju? Tako ali tako pa postanem ponavadi po pol ure usmerjanja sončave na svoje bele površine rahlo živčna in naveličana in z veseljem zamenjam brisačo za najbližji bicikel in nekaj vetra kuštravca, ki se prijazno zapleta v lase in mimobežeče lepotice oljke, kadar se na vsake kvatre znajdem poleti kje ob Jadranu. Samo kakšen bolj morski moment bi se pa za konec verjetno res spodobil, tako da sem se odločila za prebeg v sosednjo Kenijo – no, morda bolj zaresen vzrok je bil to, da letim nazaj iz Nairobija, pa se mi je res neumno zdelo cijaziti se tja samo zaradi tega. Zakaj pa ne bi šla preverit, kako zgleda deževna doba pri sosedih, ane.
Dosti prijazneje. In mnogo topleje, hvala Alahu (tukaj je tip mogoče malo v prednosti, tako da se raje obračam nanj). Namesto bolh so samo komarji, noro tišasti in sestradani in očitno zelo zadovolj(e)ni z mano, saj kar v rojih sedajo name, ampak raje imam še enkrat malarijo (če ne bo nič hujša kot prejšnjikrat) kot neznosno srbeče ogromne bule zaradi nenasitnih prasonark. Najprej pa se je bilo treba veliko voziti. Že iz Kabaleja sem jih namesto običajnih 7, 8 ur fasala še najmanj 5 zraven, preživeli pa smo jih pod nekim drevesom ob poti, medtem ko se je vsaj 10 možakarjev drenjalo okrog zadnje gume. Nekaj tam spodaj se je precvikalo ali kaj, strašno je smrdelo in celo malo ognja z veliko dima se nam je valilo tja pod okna, potem pa zadeva nikakor ni hotela ubogljivo sesti nazaj na svoje mesto, pa so navirali, odvijali, zavijali, zbijali, modrovali, vse v stilu ko-to-tamo-pjeva – kak AMZ tukaj nima izpostave. Gumo je vzel hudič oziroma oster rob velike luknje, napol kraterja, tudi čez tri dni, ko smo z drugim busom ravno uspeli prečkati mejo s Kenijo. Šofer je ponoči bolj švoh videl, ker je spet scalo, pocestne luknje pa so bile zalite z vodo, tako da smo v eno velikanko res kar padli, amortizerji so zaječali in zrak je bliskovito ušel iz novonastale odprtine. Samo to je prava malenkost v primerjavi s tem, kar je doživela Irma – drveči matatu se je prevrnil na streho in vsi potniki so s krvavečimi glavami na srečo brez usodnejših posledic uspeli splezati ven. Dejansko je prevoz najnevarnejši del potovanja po teh koncih – se raje ne spomnim tiste samomorilske vožnje v Nepalu, ko smo vijugali po navpičnih strminah brez kakršne koli ograje …
So pa nekateri busi dolgoprogaši prav neverjetno fensi; podobno kot na avionu si lahko izbereš tri cenovne razrede, VIP je najboljši in sediš solo, na sedežu, ki ima dimenzije naslonjača, če imaš srečo, celo direktno pred šajbo poleg šoferja, kar pomeni, da lahko krake stegneš predse in še razgled je neoviran. Nihče pa ni prej povedal, da ima naduvan šoferdžija, ki je bus gonil prvi del poti, torej skozi noč, dve zelo moteči navadi, ki se ju bo mogoče prisljen odvaditi, če se ga odločim zašpecati šefom. Še premišljujem, ampak mogoče bom res zadosti sitna, ko se vrnem v Nairobi. Vozi-Miško si je na predel, ki naju je ločeval, prinesel kar spodoben zvočnik, iz katerega je nato celih nočnih 12 (!!) ur uhajalo en kup bobnenja in ponavljajočih se divjih afriških zvokov, sicer za odtenek manj grozna glasba kot na primer pop ugandska, še vedno pa se ti lahko odpelje zaradi glasnosti in trenanja vedno istega v nedogled. Po štirih urah, ko je bil počasi že čas za spanje, ki sem ga VIP-jevsko plačala in torej tudi želela izvesti, sem rekla pobu, ki je sedel na zvočniku in čvekal z voznikom, mu brisal zameglene šipe pa podajal pijačo ipd., če bi lahko prosim tistega hudiča malo utišal, ker dvanajst ur ne bom mogla zdržati tega diskača na kolesih. Za en naprstnik je celo stišal ropotanje, ampak več pa ne, saj je rekel, da mora imeti šofer glasno spremljavo zato, da ne bo zaspal. Saj se mi je zdelo, da bo kaj takega, ampak mislim, da bi lahko veke držal narazen tudi z malo manj galame. Pa konec koncev je to njegova služba, ane, če ima težave z budnostjo, naj si pa omisli dnevni šiht, jebelacesta. Ali pa naj gre k Edirisi za nočnega čuvaja – Tom zdaj spi že na novih blazinah, haha. Hja, prav dosti me nihče ni šmirglal niti po drugi prošnji, potem sem pa nehala težiti in se skušala nekako samoukiniti, tako da bi slišala samo rjovenje motorja, ne pa tudi poskočnih antispalnih viž. Sem ter tja me je sicer zmanjkalo, ampak nikoli za dolgo.
Druga razvada, ki si jo je privoščil gospod vozeči, je bilo kajenje. Tudi v Ugandi ni dovoljeno vleči čikov na busu, še posebej pa ne šoferju. Samo je bil pa res čisto zasvojen, kadar ni imel dima, je po ustih med nagravžno prekajeno rjavimi zobmi nervozno suval sem pa tja neko palčko. Tako sem lahko obujala spomine na vsa leta, preden so se v lepi naši proti Svetlani, borki za ponovno uvedbo zadimljenih prostorov, zarotili varuhi dihalnih aparatur v naših teleščkih in smo bili (zaradi S., kajpada – eeeeeejjo, kva bo huda, haha) vedno in povsod prisiljeni sedeti v prekajenih oddelkih, da smo doma potem vse cunje morali takoj zmetati v stroj ali jih dva dni razstavljati na balkonu, da so se vsaj malo razsmrdele … Ah, kje so tisti časi … V bistvu so bili zelo luštni … Razen čikov … Aja, drugače sem hotela šimfati vožnjo v Kenijo – se bom takoj spet lotila te teme, se pardoniram. Torej, stari je izdatno pušil in nabijal muziko, poleg tega pa je med tistim zverinskim nalivom skozi sprednjo šipo nekje na vrhu začel svojo pot manjši potoček, ki mi je namočil ruzak, kmalu pa sem še noge morala deponirati malodane na znameniti zvočnik, da mi ne bi utonile. Ponoči je bilo nato zverinsko mraz, podnevi pa je seveda sonce najmočneje nabijalo ravno na nas spredaj, name še posebej. Ampak to še ni bilo najhuje, čeprav je bilo sitno – pod mojimi stopali se je za dodatek namreč tako noro segreval motor (vsaj predvidevam, da je bilo to, edino če imajo mašino na kakem drugem koncu, pod mano pa so švercali kake radiatorje in jih že med vožnjo preskušali?), da nog enostavno nisem mogla več imeti kje blizu tal – na koncu sem jih stegnila postrani do odprtega okna, kjer je nanje žgalo sonce, še vedno za odtenek znosnejše ob spremljavi vetra, kot pa jih imeti direktno nad peklom, kjer se je tudi vsa moja voda za preživetje 24-urne odisejade spremenila v vrelo brozgo.
Tudi meja med Kenijo in Ugando je precej špasna. Kolikor sem uspela sredi črne noči videti, greš lahko prav lepo neovirano mimo, saj pridobljenih viz in poštempljanih potnih listov ni preverjal nihče, ko smo se zapodili čez. Območje med obema mejnima črtama je polno lukenj, blata, luž, kamionov, avtobusov, povsod mrgoli ljudi, od katerih prav vsi zagotovo ne prečkajo meje, nekateri ponujajo menjavo denarja, drugi gledajo, kaj bi ukradli … V dveh neprostornih hišicah za okencem ali dvema sedijo uradniki, ki se ubadajo z navalom prosilcev za vizo, samo najprej jih je sploh treba najti, še posebej kenijska je bila obrnjena tako, da živ krst ne bi uganil, da gre za pisarno. Sam si se moral pobrigati, da si odkril najprej ugandsko in potem še kenijsko bajto, celo ogabnoogabni vece se je našel nekje vmes, potem si v tisti temi divje skakal čez luže in mimo raznih čudakov, da bi med množico tovornjakov spet ugledal svoj bus, ki je medtem že zapeljal na drugo stran – ampak potem nihče ni preverjal, kdo je opravil mejne obveznosti in kdo ne. Nič preveč prijetno in varno se nisem počutila, uf.
Če odštejemo gornje nevšečnosti, je bila potem jaga podnevi (in v Nairobiju smo dobili na srečo drugega šoferja) veliko prijetnejša; sicer smo še vedno prakticirali prehitevanje v škarje, tako da je bilo najpametneje te kaskaderske prebliske šoferjev čim bolj ignorirati, da se ti vsakih deset minut zaradi šoka ali strahu pred trkom v kako tovornjakarsko pošast ne ustavi srce, zato pa je bila kenijska pokrajina prelepa. Čisto drugačna od neskončnih ugandskih zelenin, ki so se hlebčkasto šopirile, kamor koli si pogledal – barvna lestvica se je prevesila v bolj zemeljske tone, ob poti so krivili svoje koreninam podobne veje številni baobabi, prelepa bitja, pa tiste znamenite ploščate krošnje dreves, visoke trave so jih žgečkale po podplatih, v daljavi pa so se dvigovale temnejše vzpetine in nekje ob cesti so blodile celo zebre. Sem ter tja so bile posejane revne koče domačinov, na vegasto ogrodje iz palic je bilo nametane nekaj rdečkastorjave zemlje, okoli pa je bilo videti precej Masajev, visokih in slokih postav, odetih v pisana ogrinjala in okrašenih z mavrično paleto znamenitega nakita. Kadar smo se peljali skozi manjše naselje, je bilo na obeh straneh ceste postavljenih polno stojnic oziroma vegastih kolib, kjer so bile naprodaj gore zelenjave, sadja, nekje so se specializirali za čebulo in je prav neprijetno smrdelo – še posebej potem, ko se je tudi šofer založil z dvema vrečama, mmmmm … Prodajalci so navešeni z robo manevrirali med vozili in v lahnem drncu zasledovali voznike in ostale potnike ter jim tiščali ponujeno na šipe …
Kliknite, nekaj podob skozi okno busa:
 |
| Bus Kenija |
MOMBASA S KAVČEM
Mombasa je pravi soparni kotel, naphan z ljudmi, ampak takoj sem se počutila domače, dosti bolj všeč mi je bila od Kampale, morda je spet kriva bližina morja, kaj vem. In pa ofucane kolonialne zgradbe, veliko je belih, ki jih krasijo v lonce zasajene okrasne rastline, pa fino je bilo spet slišati oglašanje islamskih prvoborcev, ki se ob določenih urah razlega čez strehe (ker mi ni treba tega prenašati vsak dan, seveda, ampak le kot začimbo), tukaj je verjetno vsaj polovica prebivalstva pokorna Alahu. Čeprav nasilni hreščeči zvočniki ubijejo pol poezije pri tem in nekateri nastopajoči nimajo res nobenega smisla za spevnost, mi zveni alahovanje dosti bolj blagodejno od ubrisanega klempanja zvonov naših cerkva (čeprav je oboje eno navadno zvočno nasilje) – kar pridite kakšno nedeljo tam enkrat okrog desetih ali nekaj prej k meni na dvorišče, saj sem blagoslovljena s kar tremi cerkvami v radiju 100 metrov ali še manj. Včasih bi kar kričala, tako obupno agresivno je tisto nabijanje. A ne bi šel kdo malo tapisona nalepit tja na bingeljne, a ga ni junaka?
Na postajo me je prišel iskat prijazni Anglež John, ki že skoraj 5 let živi v Keniji, sicer sociolog in germanist po izobrazbi, tu pa je študiral še razvojne vede in se je veliko bavil s prostovoljstvom, zdaj počne to tudi poklicno. Trenutno živi kar v skromni hiški na svojem delovnem mestu, nekakšna politehnika je tisto ali nekaj podobnega, pa organizira prostovoljce, ki prihajajo poučevat tja in na okoliške projekte. Sem ga našla med kavčarji – na Novi Zelandiji se nisem nikoli spravila iskat kavčarskih uslug, ker je bilo toliko enih super prenočišč na voljo, v Nepalu pa sem imela s tisto Višnujevo komuno mladih zapohancev bolj slabo izkušnjo. Zdaj pa sem se res želela spet parkirati nekam, kjer bi lahko pustila večino svojega tovora, pa še do koristnih informacij bi prišla in počutila bi se bolj varno. Malo so me prestrašile novice naših prostovoljcev, ki so se v času ugandskih počitnic družno odpravili na znamenite plaže južno od Mombase – Alessio sta zjutraj, ko je hotela samo čez cesto od hostla do plaže, obstopila dva zlikovca z mačeto v roki in ji pobrala vse, kar je imela s sabo, Nadi pa so ukradli telefon. Poleg tega tudi v vseh turističnih knjižicah ne pozabijo ves čas svariti pred žeparji in te psihirajo, kako nikar nikoli ne imej ničesar vrednega s sabo, na plaži pa sploh … Potem si pa pač predstavljaš, da te bo na vsakem koraku nekdo napadel, kar je seveda čista neumnost – tako je kot povsod, ne smeš biti preveč brezbrižen in brezskrben in delati neumnosti, drugače pa ni prav nobene groze. John mi je pomagal zmanevrirati z vso prtljago na matatu, doma pa mi je skuhal odlično indijsko dišečo zelenjavno zadevo z rižem, razložil malo funkcioniranje Kenije in po prijetnem čvekanju, ki se mu je pridružila še njegova čokoladna miss, sem zasedla svoje sobane, prav prijetno sobo s sicer nič pohištva, zato pa z udobno posteljo – in kar je še posebej pomembno, v kotu sem lahko pustila svoj gromozanski ruzak z vso nepotrebno kramo, tako da sem lahko na potep po obali vzela samo najnujnejše. John živi res skromno, ampak je čisto okej. Celo vodo iz pipe imajo skoraj vedno na razpolago, ker imajo v šoli pumpo, ki jim vleče vodo iz globin. In ki se je seveda ob mojem prihodu takoj pokvarila – mislim, da res oddajam neke čudne valove, saj vse naprave crkujejo (tudi doma), samo da se približam, to je že prav smešno. Je bilo treba vodo prinesti zdaj pač v kanistrih in jo zliti v sod.
Nekaj fotk Johnovega kuhanja je spodaj:
 |
| John kuha |
Naslednji dan sem imela čast prisostvovati ustanovnemu sestanku kavčarjev iz Mombase – John se je odločil, da bo po vzoru številnih mest, kjer se kavčarji redno srečujejo in počnejo vse mogoče, tudi sam dal pobudo za nekaj podobnega. Dvajset ljudi je reklo, da pridejo za prmej, no, potem nas je bilo pa celo enajst, tako je to. Ampak za prvič kar dobro; tabeli smo zasedli sicer malo več kot polovico, sami eni odpiljeni luštni ljudje, ki trenutno živijo v Mombasi, večinoma pa so obrali že tričetrt sveta, vsi so bili kdaj že prostovoljci, potem pa nekako izvrtajo kakšno službo, ki jim vrže nekaj denarja, da lahko preživijo. Domačinke so povedale, da se jim velikokrat zgodi, da se kakšni modeli najavijo za na njihov kavč, potem pa jih zaman čakajo – niti toliko niso, da bi sporočili spremenjeni plan. Banda. Verjetno pišejo na več naslovov in na koncu izberejo najugodnejšo varianto, ne da bi imeli vsaj toliko spoštovanja, da bi povedali damam, ki jim že pripravijo prostor. Prima se mi je zdela predvsem Sofija, ki ni bila več ravno mlada, pa se je vključila v to zanimivo ponudbo prenočišč, znajti se mora celo z internetom – zdi se ji krasno, da prihajajo k njej ljudje z vseh vetrov in prinašajo zgodbe, čeprav sama verjetno nikoli ne bo tudi v drugi vlogi, torej kot popotnica, ki išče začasni dom. Zabičala mi je, naj pred odhodom ne pozabim priti na obisk, da mi bo napekla okusne čapatije, in Johnu je zvečer poslala še en mesič, da nama ja ne bo ušlo iz glave. Mene na naslednjem srečanju ne bo, ker bom ravno Zalo peljala na pomfri, ostali pa so kar zagrabili in padale so različne ideje, kaj vse bodo počeli – kuhali skupaj, igrali odbojko, šli v kino itd., da pa ne bo vse samo dolce, ampak še utile, so pa začeli razmišljati tudi o kakem udejstvovanju v skupnosti, saj so v glavnem vsi s prostovoljskimi dušami. Fajn.
Skromno otovorjena sem šla nato novim dogodivščinam naproti, predvsem pa morju. Imela sem izbrane štiri kraje, kjer bi malo vedrila, potem pa sem zadevo kar lepo prepolovila in se odločila za manj premetavanja sem ter tja, saj kakšne hude razlike med temi turističnimi punkti ne more biti, najprej pa sem črtala Malindi, ki mi je po pripovedovanju malo začel sekati na Portorož, pa česa podobnega res ne bi, hvala, čeprav verjetno čisto tako vseeno ni. Na meniju sta ostala manjši kraj Watamu in otok Lamu, za katerega je nekje pisalo, da je med 50 najromantičnejšimi kotički na svetu, aaaaaaaaaaaaah … Podoben naj bi bil Zanzibarju, ki mi je bil zelo všeč, čeprav je za nekoga, ki ima plažarjenje toliko rad kot jaz, cel teden kar naporen. Ampak na Zanzibarju je dogajanje popestril Stone Town, Lamu pa ima tudi lepo staro mestece, tako da bo za protiutež neskončnim belim sipinam in žgočemu soncu.
V WATAMUJU. POD PALMO
Vstop v to prej vasico kot mestece je bil nadvse prijazen, saj me je ob menjavi matatuja nagovorila simpatična domačinka, ki je opazila, da malo zbegano gledam, kam se obrniti, pa me je vzela pod svoje okrilje, mi pomagala najti prostor v kombiju in še moj ruzak pomagala pestovati v gužvi, povedala, mimo katerih krajev se vozimo in kdaj moram dol. Učiteljica svahilija na srednji šoli je bila, kolegica torej. Ja, res smo fajn, ni kaj. Ker je tudi tukaj deževna doba, se je seveda ravno ob mojem prihodu dobro ulilo in sem zavetje našla v prvi kolibi, ki sem jo našla; ob cesti je cela vrsta takih mini prostorov, kamor predvsem domačini pridejo na čaj ali manjši obrok … Nisem se še dobro usedla, ko je že prisvetil Mohamed Ali, ki ga je treba klicati Cassius CLay, blizu trideset let bi mu dala. Takoj sem vedela, da ni prišel povedat, kakšna je vremenska napoved, ampak se mi bo skušal nalimati kot vodič. Najprej sem ga nameravala gladko ignorirati, saj sem imela s sabo načrt kraja in izbrano prenočišče, samo mi je poba, ki je hodil za mano kot senca, povedal, da je tam zaprto, ker zunaj sezone ni skoraj nobenega turista. IN takoj predlagal nekaj drugega. Ja ja, boš ti mene farbal, verjetno ti nekje drugje plačajo, če privlečeš kakega gosta, sem si mislila – samo je bilo celo res. Zaprto. Potem sva šla pogledat še čez cesto, kjer so bile sobe prav nemarne, no, potem pa sem ga že morala poslušati, haha, saj poceni variant ni bilo več na razpolago. Čisto sredi vasi, sama še našla ne bi tiste ozke ulice, sem se potem zabivakirala v mali guest house s samo tremi sobami, bila pa sem cel teden edina prebivalka. Sicer bi z malo več reda in čistoče imeli tudi kak bataljon mravelj in muh manj, ampak sem bila čisto zadovoljna, predvsem z dvoriščnim delom, kjer se oči najprej ustavijo na rožnatih cvetovih, ki se vzpenjajo ob poti, lenariš pa lahko na udobnih posteljah, ki se pretvarjata, da sta kavča. Poba in dečva, ki se izmenjujeta kot varuha in skrbnika, se pretegnila ravno nista zaradi dela, večino časa sta bila zleknjena v viseči mreži, saj sem bila edini gost, je pa punca kar vestno in temeljito čistila, še za onim packom, ki je pustil vse nasrano za sabo, kadar je kaj cmaril. Ko sem punco malo sprašala o tem in onem, sem izvedela, da je z dvema otrokoma ostala sama, mož je brezposeln in se mu za otroke žvižga, tako da mora sama skrbeti za punčki (ah, teh zgodb je malo morje), v tem gostišču pa dela že več kot mesec in pol, pa ji gazda še vedno ni ničesar plačal. Bog ve, če ji sploh namerava – brez težav dobi vsak mesec drugo naivno punčaro, ki bo čistila za gosti, potem pa ji samo lepo pomaha v slovo, kam naj se pa reva obrne, na tramvaj komando? Saj si še pri nas razne hilde lahko pri vsej pravni ureditvi države pa pred očmi vesoljne javnosti privoščijo svinjarije, da glava peče, pa se jim nič ne zgodi, tukaj pa je itak vse bolj ali manj na črno in nihče nikomur ne odgovarja. Potem sem Mariam vsak dan dala nekaj denarja, da je skuhala kosilo za obe, saj sicer ni cel dan ničesar jedla (sem ter tja kak mango, ki ga je prinesla od doma), nekaj drobiža ji je pa še ostalo … In ko je videla, da sem na njeni strani, saj sem bentila čez lastnika bajte in se do nje nisem obnašala kot do služkinje, mi je zarotniško zašpecala sodelavca, kako je zjutraj takoj, ko sem izginila skozi vrata, šel brskat v mojo sobo – mulo je lastnikov brat in sem mislila, da mu lahko zaupam, v sobi puščam vse, od računalnika do fotoaparata in dokumentov ter denarja, na plažo s tem pač ne morem … Hja, upajmo, da kaj ne zgine. Samo potem ga bom pa premikastila, da bo črn! Še bolj, kot je že.
 |
| Tiki House |
Moj oproda Cassius Clay je dobil nekaj provizije, preko njega sem tudi spedenala plavanje z masko na koralnem grebenu med pisanimi ribicami, sicer pa sem mu vljudno povedala, da želim imeti mir tako pred njim kot pred podobnimi priveski, kar je potem več ali manj spoštoval oziroma še kar dobro dojel. Ker znam prav grrrrdo gledati, če mi začne kdo najedati; najprej sicer še kar prijazno omenim, da želim pohajkovati okrog sama, če pa se model še kar ne odlima, že bolj oblačno rečem, če me lahko prosim pusti pri miru in spoka proč. In skušam odvijugati. Ponavadi kar zadostuje. Že prej sem prebrala, da je Watamu tudi glede nadlegovalcev a.k.a. beach-boys precej manj naporen, nasploh je severno od Mombase bolj mir pred njimi kot pa na znamenitih peščenih nastavljalnicah soncu južno od mesta, na znamenitih Diani in Tiwi plažah. Tam je tako ali tako hotel ob hotelu, resort zraven resorta, tako da sem se zavoljo ljubega miru in malo bolj kavbojske narave odpravila raje v drugo smer od teh mondenosti. Malo manj je teh bičbojsov tudi zaradi tega, ker zdaj ni turistična sezona, jih pa še vedno srečuješ – nekateri se ti motajo pod nogami na špancirju po vaških uličicah, drugi te ogovarjajo na dolgih sprehodih po neskončnem belem pesku ob vodi … Ponujajo razne usluge – kot vodiči po okolici, kot organizatorji potapljanja ali ribarjenja, prodajajo zapestnice ali podobno kramo, predvsem pa se damam, ki jih opazijo solo (niti družba moških jih kaj dosti ne moti, parom še vedno lahko služijo vsaj kot vodiči), radi udinjajo kot »spremljevalci«. Bom uporabila to besedo, ker včasih res opravljajo samo to vlogo – zdaj že Lonely Planet in podobne brošure svetujejo, da je še najmanj naporno, če enega šoceljna pač izbereš izmed njih, da sveti nekje v bližini in je včasih kaj tudi uporaben za manjše usluge, potem mu pa nekaj malega ali plačaš ali pa ga pelješ na drink oziroma kaj takega. Tako se znebiš nonstop gnjavljenja Hello madam, everything OK, can I join you, company maybe itd. ostalih frajerjev, saj vidijo, da je mesto že oddano. Veliko mišičastih adonisov pa dejansko osrečuje dame, ki se pridejo malo zabavat v tropske kraje – če je Azija raj za dedce, ki si za drobiž najemajo rosno mlade lepotice (da otrok raje sploh ne omenjam), potem so razne kenije in jamajke bolj domena gospa, ki brez težav ulovijo čudovito mlado meso in si privoščijo malce razvrata za pomladitev. Proti gubam. No, pa saj niso samo dame v zrelih letih, videti je tudi cel kup mladenk s črnimi bogovi po roko, ki so slišale za rek If you try black, you never go back, haha, pa zdaj preverjajo, če drži. Lahko se za teden ali dva celo prelevijo v bele masajke, če so med množico bab, ki so se jim cedile sline ob knjigi tiste Nemke, ki se je na vsak način hotela dati dol z originalnim Masajem, potem je pa najamrala za celo knjigo, kakšna reva da je bila, če se prav spomnim. Samo morate malo preveriti, s kakšnim »originalom« imate opravka, če se boste odločile za »paket Masaj«, saj se nekateri samo našemijo v značilne cape in nekaj nakita, v resnici pa je masajskega na njih samo primerno šlank in visoko telesce, drugega nič. Sem jih kar nekaj videla uradovati po peščinah, ob njih pa so drobile nadvse zadovoljne tabele. Seveda tudi možakarjem ni treba ravno samotariti v teh krajih, da ne bo zdaj zgledalo, kako se lahko zabavajo samo bejbe, ah, kje pa, Afrike je ena sama ljubezen in radoživost, če to iščete, brez skrbi! Okej, naj ne zveni zdaj, da je tukaj ena sama kurbarija na vsakem koraku, samo pravim, da si pač lahko vsak privošči, kar mu ustreza. Se tudi niti najmanj ne zgražam, da se ne bo slišalo tako; mene že na splošno nič ne moti, če uganjajo ljudje, kar koli jim pade na pamet, da so le »koristi« obojestranske oziroma da gre za svobodno odločitev vseh vključenih. Kar pa bi težko rekli za vse tiste deset let ali raje celo manj stare otroke, ki jih prodajajo nemarnim tujcem, ane, ali pa za vso trgovino z belim blagom pač … Sicer pa – you only live once, have fun, zaradi mene … Kako se pa potem zmenijo s svojim Alahom ali pa sosedovim bogom in kakšen purgatorij jim je potem predpisan, je pa njihov problem – itak pa je povsod po svetu bolj kot ne tako, da še bolj goreči verniki (kar tukaj nedvomno so, za vseh sort pridigarje, mesije, voditelje sekt na tisoč in en način je Afrika res obljubljena dežela) že nekako najdejo opravičilo za nespoštovanje določenih zapovedi, ki jim ne ležijo najbolj, ali pa se kaj po svoje interpretira, pa je … Enim pa se madeže z grešnih duš itak prijazno vsake toliko zradira v zameno za odžebrano zdravamarijo ali dve, kaj bi človek potem dlakocepil, ane … Je pa en tak hecen občutek vseeno, ko gledaš luštne pritlične pokovce, ki se še tako nedolžno preganjajo po prašnih poteh med hišami, ciljajo frnikole in tako prijazno pozdravljajo mimoidoče (če ni to že del treninga, haha), čokoladke male – koliko med njimi jih bo (ali morda raje – koliko jih NE bo) namesto kakšne bolj naporne poti do denarja izbralo to starodavno obrt … Ker so pač čisto navadne prostitutke. S plaže. Prostituti? Prostitutk(ot)i? A sploh je moška oblika? Ko sem mulota v našem gostišču pobarala, kako pa kaj starši gledajo na tovrstno službovanje svojih otrok, je rekel, da je glavno, da prinesejo denar k hiši. Hm. Če so pridni, se jim mogoče še za penzijo nateče.
 |
| Oproda |
Watamu je mala vas s skupaj nagnetenimi hiškami, med katerimi vodijo ozke potke, na njih je vedno polno koz, po vogalih posedajo ati s čepicami na glavi in s kiklo okoli bokov, no, zavežejo pač tisto znamenito kenijsko ogrinjalo, da jim do riti lahko sploh kakšna sapa pripihlja v tej vročini – meni se ta njihova oprava zelo dopade, moram reči. Tako kot tudi dželabije. Na vsakem koraku so seveda posejani tudi otroci, za kak odtenek svetlejši se mi zdijo od ugandskih, saj so tu rase pomešane z več vetrov, eno prelepo čokoladno barvo polti imajo. Tudi frizure deklic so drugačne, ob glavi imajo speljane drobno spletene kitke oziroma nekakšne posebne »proge«, vidiš pa tudi drugačne vrste kuštravcev, ki ciljajo frnikole, namesto da bi bili v šoli, je verjetno prevroče … Nič ne fehtajo za denar, samo nasmejano pomahajo Ciao, ciao, saj se sem v visoki sezoni natepe največ Italijanov, pa mislijo, da smo pač vsi tabeli iste pasme. Ni videti značilnih afriških napihnjenih trebuščkov, tu se zdi življenje malo manj trdo, konec koncev jim na glavo padajo kokosovi orehi, sredi dvorišča raste obvezni mangovec, ko pa stegnejo roko v morje, se nanjo obesijo ribe. Vodo zajemajo iz vodnjakov, ki so izkopani po vasi, nekaj prinese tudi turizem, nikoli jih ne zebe, razgled imajo pa tudi rajski – in to brezplačno. Ne le otroci, tudi ostali prebivalci vsi hitijo s pozdravom Jambo, welcome, ko se srečamo, prav luštno umirjeno vzdušje je. Razen kakega zateženega prodajalca ali napol »vodiča«, ki čisto vsakič, ko greš mimo njegovega rajona, hodi za tabo in teži do nezavesti. Samo na srečo jih ni veliko. Ob večerih ljudje posedajo pred hišami, ženske, ogrnjene v čudovita pisana ogrinjala, pečejo čapatije, samose in podobne ocvrtke, da zaslužijo kak cekin, čvekajo še pa še, od kod se sliši petje, še pogosteje jokajoče dojenčke, nad vse pa se potem malo pred osmo za lahko noč spusti še mujezinov glas iz bližnje mošeje … Na robu naselja je ob cesti postavljenih malo morje raznovrstnih prodajalnic vsega mogočega, da imajo turisti možnost kje pustiti svoj denar; nekaj je zelo ličnih in zanimivo okrašenih, večinoma pa so zbite skupaj iz vsega, kar jim je pač ravno prišlo pod roko – različnih kosov lesa oziroma desk, ostankov pločevine, plastičnih ponjav …
Sprehod po vasi, klinite na fotko:
 |
| Watamu vas |
Sredi vasi je nekaj manjših gostišč, kjer se da malo ceneje prenočevati, ob obali pa je posejanih že kar lepo število velikih hotelov, nekateri so obupno grdi in štrlijo čisto neprilagojeni iz okolice, nekaj pa je kar simpatičnih. Zdaj so vsi razen enega zaprti, ležalniki so zloženi v nebotičnike, mivka je nepočesana in polna listja, raztreščenih kokosovih orehov in morskega plevela, nanje pa pazijo zaspani stražmojstri. Na plažah so skoraj sami domačini, ki se mečejo po valovih, otroci vreščijo v vodi, nekateri skušajo priti do kakšne ribe tam v plitvini, popoldne pa lahko naletiš na barkačo, ki se je ravno vrnila polna ogromnih morskih prebivalcev, ki so na trnkih žalostno smrt storili. Ribe ti lahko spečejo kar na licu mesta, če ti je do tega. Kliknite, spodaj so ribe velikanke:
 |
| Ribiči |
Sicer pa je zelo neobljudeno, kilometri beline, kjer le redko srečaš kakega človeka, vsi čakajo, da bo konec deževne dobe in bo še bolj pritisnilo sonce, visoki valovi pa bodo odnesli kupe morske trave, ki se zdaj valja po obali in res ni najprijetnejša na pogled. Samo tukaj deževna doba ni kakšna huda reč, še fino je, če se kdaj čez dan malo ulije, pa še to je samo za kakih pet, deset minut, potem pa je spet enako soparno in vroče – oblaki, ki se občasno vozijo sem pa tja so pa sploh dobrodošli. Edino morska trava je res malo zoprna, v določenih zalivih je te packarije cele metre, ampak na srečo se da najti tudi skoraj neomadeževane kotičke, kjer do tople turkizne vode ni treba do kolen koračiti po posušenih rjavih nudeljnih. Verjamem, da mora biti brez te nesnage videti vse prav rajsko, samo če bi morala izbirati med opuščenimi in zasanjanimi peščinami z dodatkom nekaj trave in čisto belimi plažami, na katerih pa se svaljka na stotine vreščečih makaronarjev in zariplih Nemcev, oboji so namreč Watamu vzeli za svojega, izberem tisto prvo, torej sedanjo varianto. Brez nadaljnjega.
Del obale pripada malodane v celoti že bogatim Angležem, ki so si med palme in ostalo zelenino tik nad pasom bele mivke postavili razkošne bele vile. Na dolgem pohodu mimo te angleške enklave sem naletela tudi na par simpatičnih prizorov, ko so male jogurtno bele in blond angleške mulčke na plaži pazile zamorske varuške. Čisto po njihovo, na izi. Zleknjene so bile pod skalo, ki je metala nekaj sence na tisto puščavsko razgretost, otroci pa so se zabavali po svoje – pri nas pa kar naprej tiščimo vanje in jih ogovarjamo in jim ne damo dihati, potem pa v šoli v popoldanskem varstvu lahko ugotavljaš, da se sploh ne znajo zamotiti sami, res žalostno … Še en dokaz ohranjanja kolonializma pa so za umret smešni prizori domačinov, ki na sprehod po plaži peljejo par pritlikavih cuckov, ki po oddaljenosti vampa od tal malo spominjajo na tisto znamenito pasjo vprego kraljice matere. Nikomur v Afriki drugače ne pade na pamet, da bi sprehajal psa, če ga že slučajno ima. Čuva hišo, sicer se pa preganja po svoje, tu pa angleško lordstvo s sabo na oddih privleče še vse svoje čivave, da potem gauzajo tam na vročini, z njimi pa se morajo ukvarjati najeti delavci – a se jim reče služabniki ali tega izraza ne uporabljamo več? Z enim sva se malo zaklepetala, ko je lovil pesjanarje na povodec, sem ga za hec vprašala, če so njegovi, pa se je zasmejal in povedal, da imajo »those whites« pač take smešne navade in da samo izpolnjuje ukaze … Eni privlečejo s sabo tudi večje mrcine in kosmate, da je kaj, kako morajo to trpeti na tej vročini … In ne mi zdaj s kakšnimi izjavami, da to počnejo iz same ljubezni, saj nimajo srca puščati zverine doma, medtem ko se sami nastavljajo soncu. Zakaj jih pa potem sami ne šetajo okrog pa krtačijo pa futrajo, kakšen smisel pa potem sploh je imeti cucka, če ga še sprehodit ne utegneš? In potem vidiš dve dečvi v uniformah s predpasničkom (ja, kot bi gledal You rang, milord, majke mi), kako ju dva ovčjaka in še ena pritepena mešanica malo nižje rasti vlečejo sem pa tja, da komaj še uspeta obdržati povodce v rokah … Kaj si morata revi misliti, ko ju doleti čast delati družbo psom svojih nadrejenih, ko končata s pomivanjem posode po zajtrku in postiljanjem, me res hudo zanima.
Poleg pasjevodcev in zamorskih guvernant z bledolično deco so se po pesku pretegovali še bičbojsi, delali so sklece, poskoke, tekli po pesku, hodili po rokah, se nastavljali soncu (a lahko črnci tudi še kaj ogorijo???, tega pa res ne vem, samo res je bilo videti, kot da imajo tak namen) in se tako pripravljali na dan, ko bodo čez mesec ali dva s svojimi telesci, kot bi jih izklesal sam Michelangelo, spet polno zaposleni in bodo šarmirali dame, željne njihovih uslug, no, pozornosti … Morajo biti fit do takrat.
Takole je videti s kopnega, kliknite:
 |
| Watamu morje |
V Watamuju sem izdatno lenarila, pohajkovala, plavala, brala, brodila po razgaljenem mivkastem morskem dnu v času oseke, pasla oči po paradižu, snedla toliko mangov, da mi bo verjetno kakšno drevce zraslo v črevih, en tak razkošen mangovec … Dva dni sem pa čisto komatozna prespala, pa ne zaradi lenobe, ampak zaradi totalne slabosti in razbolenih mišic in sklepov, glavobola in vrtoglavice, je bilo kar malo huje kot zadnjič pri malariji, čeprav zelo zelo podobno, čisto me je zdelalo, zato sem šla za vsak slučaj pregledat kri v laboratorij. Ker moraš biti pa res že Dunja, da te lahko dvakrat v enem mesecu zvije malarija, sem si mislila … Pa še na začetku tegale bloga sem se repenčila, da imam raje malarijo kot pa bolhe, in sem se ustrašila, da me je Alah takoj uslišal oziroma štrafal. No, test je bil na srečo negativen, jaz sem se pa počasi pobrala in spet čofotala po tem toplem, božajočem morju.
Za protiutež bolezenskim jamrarijam pa lahko omenim snorklanje. Super je bilo z masko strašiti med ribami neverjetnih barv in oblik, ki so se preganjale po koralnem grebenu. Korale so bile sicer ena velika revščina brezbarvna, niti približno niso spominjale na avstralski Great Barrier Reef, kjer se mi je skoraj snelo od navdušenja nad norimi oblikami in še bolj norimi barvami, zato pa so vsaj ribe odtehtale izlet. Fantje so z barke zmetali med nas tudi cel kup kruha, tako da se je cela jata zebrastih ribic zagnala na hrano, grizljale so tudi nas, dokler jim ni potegnilo, da smo neužitni, joj, je bilo skoraj malo strašljivo, ko se je ta množica nagnetla okoli nas, sploh nisi mogel proč … Sem pa resno sklenila, da se bom vpisala v potapljaški tečaj; ko poslušam štorije potepinov, s katerimi se srečujem po svetu, kje vse so se že spuščali v Pozejdonove sobane in kakšna čudesa so videli, se vedno tolčem po glavi, da me je morskih globin kar malo strah in se nikoli ne opogumim za potope. Skoraj vsak, ki ima pet minut časa, se danes že potaplja, presneto, in res bi bila grozna škoda ne spoznati vsaj delčka podvodnih čudes, če nam je to omogočeno … Če mi bodo ušesa dovolila (takoj me namreč bolijo, ko se spustim malo pod vodo), se bom res spravila med povodne može, potem pa lahko začnem odkrivati Indonezijo, Filipine … Majke mi, če to ni dober načrt, a?!
LAMU
Kamnito mestece na tem znamenitem otočku bi namesto Stone Town lahko poimenovali Oslograd, saj so poleg ladjic in čolnov edino prevozno sredstvo osli. Obstaja sicer neki stvor na treh kolesih, tak kimpež motorni, s katerim prevažajo paciente v bolnico, sicer pa zaresnih cest sploh ni, le peska do kolen povsod, mivkastega, tako da ti ga veter pridno sipa povsod, še med zobmi se znajde in v očeh ga imaš manjši peskovnik, za prebivalce je pa bolj smotan zato, ker nič kaj dosti ne raste na takih tleh in je treba večinoma vse pripeljati s celine. Nekoč davno so se morale tako prišvercati tudi gospe mačke, verjetno jih je še več kot oslov, zavijajo po vogalih in fehtajo hrano, sicer pa je mestece spokojno, edino na osrednjem trgu, glavni ulici in tržnicah je običajni vrvež. Če malo posediš na kaki kamniti klopci, je kot v gledališču. Kostumi so vseh sort – moški z obveznimi čepicami na glavi in s »kiklo« okoli riti ali pa kraljevsko odeti v dželabijo, ženske pa le nekatere bolj sproščeno manj oblečene, večinoma je kar muslimanski živelj in so zapovedane tiste črne cunje čez spodnja oblačila in poveznjene tudi na glavo, ni pa malo tudi tistih, ki so se odločile (ali so drugi odločili zanje) svetu pokazati le oči, ostali del obraza pa zakriva črna »zavesa«, mene spominjajo na parkeljne, in če se nepričakovano prikažejo izza ovinka, se kar malo zdrzneš. Vseeno pa afriško veselje do barv tudi damam v črnem ni tuje in prav lepo jih je videti, kako se okrasijo z raznovrstnimi rutami. Neverjetno prijazni so ljudje in od najmlajših do najstarejših ti vsi zaželijo dobrodošlico, pozdravijo, ko se drenjaš mimo njih v ozki ulici, še lovci na turiste niso preveč nadležni, ko ponujajo izlete z značilnimi ladjicami (dhows), kjer se vzdihuje ob pogledu na zahajajoče sonce in obrise otoka v daljavi. Je tudi eden redkih krajev, kjer si tudi po sončnem zahodu lahko brez nevarnosti zunaj in pohajkuješ. In piješ že tretji kokosov milkshake zapovrstjo.
Če si že enkrat v Keniji, je vredno skočiti do tega otočka, da pa bi letel sem samo na počitnice, se mi pa ne zdi ravno najbolj idealno – trenutno še ni bila sezona in je bilo manj vroče, samo meni se je že zdaj zdelo nevzdržno kje ob morju, kjer ni nobenega drevesa, ampak neskončne sipine, pa tudi tam ni tako zelo sanjsko, da bi ravno dol padel od navdušenja. Na Zanzibarju se mi je zdelo precej lepše, tudi morje. Prijetneje kot na plaži se je prestavljati po ozkih in še ožjih ulicah, kjer je včasih prostora samo za osla z »nahrbtnikom«, obloženi so namreč s posebnimi pletenimi cekarji, v katerih prenašajo mivko ali pa gradbeni material, včasih jim namontirajo dolge lesene drogove, da jih vlečejo za sabo … Kadar prtljage ni preveč, jih šofirajo lastniki, prav zelo romantična in udobna ta ježa ne more biti, sploh pa imajo osli svoj prav in znajo koga tudi fino stresti s sebe. Pa ne jezdijo jih samo stari ati, kje pa, vsak mulček ima svojega in vsak mestni plejboj, oblečen v moderne cunje, vpije med vožnjo na oslu v svoj mobitel ali pa posluša iPod v ritmu poskakovanja na hrbtu živali. Po mestu pa se vsake toliko razlegajo nadvse žalostne, obupane oslovske tožbe, ne verjamem, če se še kakšna žival oglaša tako depresivno. Mesto bi bilo lahko fantastično, če ne bi bilo vse napol uničeno, polno je okrušenih in ofucanih zidov, razpadajočih bajt, smeti, oslovskih kakcev, ob robovih se pretaka odpadna voda iz gospodinjstev, na srečo je kanalizacija zdaj pod zemljo … Še vedno najdeš prelepe kotičke, za zidovi se ponekod šopirijo bohotni vrtovi in je res užitek opazovati zanimivo prepletene zgradbe, za temeljito obnovo pa verjetno nikoli ne bo denarja. To si privoščijo le magnati iz tujine, ki so pokupili že precej hiš in jih preuredili v luksuzne vile – hja, obnova potem sicer je, ampak domačine zamenjajo prišleki in uničijo vse posebnosti in potem je morda vseeno bolje, da je na ulicah še naprej nekaj smeti in drekov in odpadajočega ometa, kot pa da vse to zamenja Beverly Hills. Spodaj kliknite na fotko, nekaj podob z mestnih ulic je:
 |
| Lamu |
Iz mesteca se lahko v pol ure ali nekaj več sprehodiš do Shele, domačinom bo pa še bolj všeč, če te lahko zategnejo s čolnom, seveda. Kadar je oseka, se da priti tja čisto ob vodi in je najbolj fino. Shela je mini vas, ki jo bo kmalu pojedel turizem, okrog rastejo sami hotelčki pa gostišča, večina njih z direktnim dostopom do morja, kjer so parkirane številne barkače. Ne zgleda slabo in par dni lenariti kje tam ni napak, je pa dražje kot v mestu, kjer se najde tudi kaj čisto spodobnega za ruzakarske denarnice. Če potem hodiš naprej ob morju, prideš do 12-kilometrskih sipin, kjer se lahko spražiš na vročini, poleg tega pa tudi ni najbolj varno, saj si tam kakšni zlikovci več upajo, ker daleč naokrog ni žive duše. Tri Američanke, ki so bivale v našem hotelu, so se po daljši poti odpravile do Shele in skoraj crknile od vročine, potem pa jih je najprej nadlegoval neki smrkavec, ki je imel s sabo mačeto, tako da so bile že zaradi njega vse prestrašene, ko so se znebile njega, pa je od nekod pritekel neki tip z nožem v roki in jim pobral vse, kar so imele s sabo. In ker so bile tri, so se pač počutile precej varno in so vzele s sabo fotoaparate in telefone in denar – vse pač, kar ti sicer odsvetujejo, kadar greš na plažo. Malo so ga same v kamen, ampak če bi se jim pridružila, bi tudi sama vzela fotkič s sabo in si mislila, kaj nam pa morejo, morejo … Ja, marsikaj, očitno. Ga ni za srat. Enkrat sem šla do Shele ob morju vseeno fotkat, samo ne do sipin, tukaj je par slikic, kliknite:
 |
| Shela |
Na otok in z njega sicer nekateri z bolj polnimi varžeti tudi letijo, sicer se pa najprej skoraj 8 ur cijaziš z busom iz Mombase, od tega jih je 5 po makadamu ali noro zluknjanem asfaltu, tako da je kar naporno, potem pa te z nabasano barkačo prepeljejo do cilja. Nazaj pa jovo-na-novo.
ZDAJ PA RES KONEC …
Zadnje dni sem vedrila spet pri Johnu v Mombasi in se pripravljala na skorajšnji izstop iz afriškega vrveža, mavrično odetih ljudi, norega prometa, uličnih prodajalcev, živahnosti, prijaznosti in širokih nasmehov, včasih nadležnega ogovarjanja od vsepovsod, ker pač sekaš iz množice kot muzungu, božanskih sokov iz manga ali papaje … Predvsem pa sem se zavedala, da bo spet treba pozabiti na totalno razpuščenost, brezskrbnost in odsotnost vseh vsakodnevnosti, ki me čakajo v domovini. Nekaterih se sicer strašansko veselim, predvsem tistih dveh, ki sta še v plenicah, po drugi strani pa bi še kar naprej malo bluzila. Se kar nekako navadiš, jebelacesta.
Pri Johnu smo v malo okrnjeni zasedbi spet imeli miting kavčarjev iz Mombase, kar tako, spontano, saj bo tisti uradni šele po mojem odhodu, John se je javil za kuharja, en dan me je gostila tudi big-mama Sofija, ki me je tako izdatno nafutrala, da sem komaj še lahko dihala, rekla je, da sem zdaj tudi jaz del njihove družine in da moram nujno kmalu priti nazaj, toliko ene topline si deležen, če te vzamejo za svojega … Na nekem balkonu sredi mesta sva ob kavi čisto naključno modrovala z nekim ameriškim univerzitetnim profesorjem iz Capetowna, ki se bavi s sodno medicino in po svetu pregleduje okostnjake z arheologi ter ugotavlja, kaj so pred smrtjo grizljali, če se jim je ravno zataknilo med zobmi in še ni bilo zobne nitke na voljo, odkriva vzroke smrti, skuša rekonstruirati vzorce življenja v preteklosti s pomočjo že lepo razgrajenih pacientov …; vse sorte posameznike ti takole prinese na pot in to je tako zelo zanimivo … Pa Kenija tudi ni slaba, fajn prebivalci so in vsaj za eno prestavo živahneje se premikajo kot v Ugandi, haha.
No ja, bo pa tudi lepa sprememba spet imeti spodobno kopalnico in hladilnik in bicikel … In videti vse vas, ki ste potovali skupaj z mano in se pregrizli čez vso to poplavo črk, pa tudi tiste, ki ste imeli pametnejše delo od tega, seveda – torej, kmalu nasvidenje, na tale blog pa ne vem, če bom še kaj metala, mogoče kakšno fotko sem pa tja, kaj veš …
Objem od zamorke Dunjene