Author Archives: dunja

Moji cejevci so se čudili, kako je to mogoče, da sem v Afriki, pa tako bledoksihtna, ko smo se enkrat pogovarjali po skypu. Zelo preprosto – padla sem v deževno obdobje, poleg tega pa tam gori ob Bunyonyiju že tako … Continue reading →

V MARTINIH ČEVLJIH Ajme, pa se bom končno lotila delavnic za učitelje, ki so se zaključile že pred več kot tremi meseci – če se sploh še kaj spomnim, jamawe … Nismo vsi, ki se znajdemo v kakem razvojnem projektu, … Continue reading →

Zadnjič smo končali z Mahlerjevim bobnenjem tisočerih glasov in instrumentov, zato bodo zdaj vmes posejani bolj božajoči stavki, za začetek dajmo drugi stavek iz Ravelovega klavirskega koncerta, težko, da vam ne bi bil všeč, no: Da malo pozabim na bolhe, … Continue reading →

Do konca maja so vstopnice cenejše, podvizajte se! Gremo na Mahlerja, če še ne veste. Ja, to je tisti znameniti skladatelj nebeško lepega Adagietta, s katerim je bil prežet ves Viscontijev film Smrt v Benetkah, kjer sem se prvič srečala … Continue reading →

JUHEJ, DANES SEM DOBILA NEČAKA, O KATEREM NE VEM ŠE ČISTO NIČ; MOGOČE JE PALČEK, MOGOČE VELIKAN, MOGOČE IMA TRAJNO, ŠE BOLJ VERJETNO JE PLEŠAST (PRI NAS SMO BOLJ ŠVOH V LASULJE), ZAGOTOVO JE PA NAJLEPŠI DOJENČEK TA HIP NA … Continue reading →

Ampak še pred knjižnico je bil – ŽUR! In pred žurom še več kot en mesec tega in onega, o čemer se mi še ni začelo pisati, saj proste ure zabijem raje ob dolgih marših po okolici ali pa zagnano … Continue reading →

NAJPREJ OPOZORILO. Ker se mi prvi afriški tekst svaljka in svaljka tu po računalniku in ga pišem čisto po zamorsko počasi, bo zdaj spodaj kar velik zalogaj, rekordni, enomesečni, raje opozorim, preden kdo škripne od napora pri branju. Tudi fotke … Continue reading →

Dunja the zumba AGANDI, sem že v zamurski Ugandi, zadeta ko mina od jet laga, to je pa bila jaga brez konca in kraja tam pod zvezdami, spet sem preskočila pol dneva v rikverc; blesava kolena si bom dala ob … Continue reading →

Presneta reč, komaj se še zadržujem, da se ne začnem na ves glas krohotati, smejim se v rokav in solze mi tečejo – spodaj pri klavirju namreč babica uči enega drvarja peti, to je eno samo kruljenje čisto mimo, celo … Continue reading →

DUNJEDIN, PARDON – DUNEDIN Na NZ prav gotovo ne greš gledat mest, še posebej če imaš na voljo samo en mesec ali še manj in si blažen v naravi; res prav nič kaj dosti ne zamudiš, če se tistim trem, … Continue reading →