NAJPREJ OPOZORILO. Ker se mi prvi afriški tekst svaljka in svaljka tu po računalniku in ga pišem čisto po zamorsko počasi, bo zdaj spodaj kar velik zalogaj, rekordni, enomesečni, raje opozorim, preden kdo škripne od napora pri branju. Tudi fotke tega prvega meseca niso ne vem kaj, nisem prav veliko skakala okrog s fotoaparatom – naslednjič bo bolje, se bom potrudila. Aja, pa če je še kakšen genij, ki mu še vedno ni potegnilo – na vsako fotografijo je treba klikniti, da se potem odpre cel album. Zdaj sta se mi namreč spet javili dve zbegani dami, da sta šele po 4 mesecih ugotovili, kako to gre. Jebelacesta, milijon fotk sem že navozila na blog, potem pa pridejo komentarji, zakaj jih dam vedno tako malo. JA, SPODAJ SO, ANE, POD NASLOVNIMI SLIKICAMI. Bless you.
Gremo pod ekvator. Vmes bom pa za ozadje nastrelila znane afriške viže, ovrajt. Ali Farka bo imel uvodni nagovor:
AFRIKA NAMOČENA
A so vas tudi zamlada farbali, kako se po Afriki šetajo levi pa gorile pa zebre čisto zaresne, ne take z asfalta na prehodih za pešce, kako krokodili kažejo zobe in hipoti ritajo po blatu; da je vroče kot pri norcih in niti kaplje vode nikjer, pa povsod polno črnih divjakov, ki okrog ognja skačejo s sulicami in napol nagi, samo riti imajo prekrite z ličjem, okrog vratu, zapestij in gležnjev jih krasi pisan nakit iz raznovrstne reciklaže, njihove družice pa na veliko veselje bledoličnih obiskovalcev ponosno razkazujejo mlečne žleze, še neobremenjene z oklepi zahodne civilizacije, obdane s četico temnookih kodrolasih zamorčkov, katerih radostni smeh se kotali mimo brezhibnih belih domin …
No, to čisto zadnje mogoče še drži. Ostalo pa je en velik nateg brez primere. A ne verjamete? A vam mogoče lahko pokažem ugriz leva ali pa prasko gorilje šape? A me je mogoče kak povodni konj s svojo zašpehano guzico zrinil s ceste? Imam slučajno taško iz krokodilje kože, slečene s kakega primerka, najdenega na dvorišču? Same laži, vam rečem! Vse, kar lahko dobite, so podganji kakci, nasrani po policah, morilsko srbeče bule, ki jih puščajo sprehodi nenasitnih bolh po ubogih okončinah sladkokrvnih belcev (občasno jih nadomestijo z malarijo obogateni komarci), poleg tega pa še nebroj suhljatih krav, kur, koz in ovc, iz katerih nočete imeti spletenega puloverja, garjavih cuckov samohodcev, ki jim tukajšnja človeška pasma ne kupuje z vitamini in minerali prepojenih piškotkov, jih ne vozi k pedikerju krempeljce strič in jim ne pusti spati v lastni postelji … Pa nekaj ne ravno grdih ptičev se obeša po drevju in riba ali dve, žabe se derejo pod večer skupaj s kakim blago nažganim dedcem, ki se spotika po blatni drsalnici med lužami na poti proti domu, potem smo pa zaključili. Vso zverjad iz prvega odstavka lahko vidite kvečjemu v zameno za obilen šop dolarjev skozi šipo neprebojnega džipa na safariju, v Levjem kralju ali pa v Čuriju Muriju, ki se je vode bal. Res BZ.
Pa vode da ni??? Ne, vsak tretji dan po uro ali celo uro pa pol se pa mogoče res ne zliva dol z neba, je samo oblačno. Premirje. Pa gorko je tudi, ja, če navlečeš nase vse tri velurje in še bundo za treking, volnene štumfe, roke moliš nad ogenj in zlivaš vroč čaj po goltancu. Smo namreč skoraj na 2000 m nadmorske. Nekako na vrhu Krvavca zgodaj spomladi.
Kar se domorodcev tiče – zadnje nage zamorce je videla Dolfetova muza Leni Riefenstahl, kakšen osvobojeni jošk je ugledal tudi še naš Tomo iz Naklega, ko je hitel na pomoč taistim Nubam, sicer pa je ženski živelj dandanes do vratu in gležnjev zahomotan v barvita ogrinjala, medtem ko so njihovi možje zabredli še globlje – v deževnobarvne sive reklce, enako neposrečeno dolgočasne hlače, ki želijo biti zlikane na rob, kot je bilo mišljeno ob izdelavi, le kakšna srajca ali majica popestri dogajanje udarno roza ali rumeno. Še bosi skorajda nočejo biti več, haloooooo, kar nekaj bi se v čevljih afnali, japanke, papuče, celo škornje so si nekateri omislili – a bo sploh še kaj za uboge turiste ostalo tistega divjega, drugačnega, madona, no!? Pa nobenih sulic nikjer, kvečjemu velike motike, na glavah pa pletene košare s par kilami sladkega krompirja. Če niso tudi te že zamenjane s plastičnimi vrečkami. Elektrika se tudi počasi počasi plazi po gričih v blatne kolibe, še malo, pa bodo morali zgraditi Obi, da se bo dalo kupiti žarnico na tisoč in en način, potem pridejo še satelitski krožniki in barvni ekrani konec bo večernega pripovedovanja zgodb in prepevanja, saj bo treba slediti umorom in prešuštvovanju lepih in bogatih. Mobitela pa ima vsak spodoben zamorec zdaj dva, eden vleče na Warid, drugi na MTN-omrežje, da se izognejo plačevanju dražjih impulzov – kako si jih lahko privoščijo, me ne sprašujte, to so sami finančni milni mehurčki verjetno, ki se bodo sesedli sami vase. No, vsaj zaprašenih, nasmejanih bisernozobih Hello-muzungu-how-are-you-give-me-money-give-me-pen-bye-bye mladičev še niso ukinili, hvala bogu, od vsepovsod letijo po hribu navzdol s tri dni starim prisušenim smrkljem pod nosom, kadar se prikaže v bližini kak svetlejši primerek iz daljnih dežel.
Upam, da se razumemo in zgornje vrstice berete z rezervo – navijam namreč za razvoj (seveda takega, ki ne pozabi svojih korenin, svoje kulture, kar se pa žal pospešeno dogaja povsod). Boste pa na počitnice drugačnosti pač začeli hoditi v Kerinov Grm pa v Ambrus k mami Elki na kofe, bo manj koštalo in lahko boste rekli, da ste strpni. In tudi tja lahko nesete svoja stara oblačila in delite bosopeti deci bonbone, juhej, ciganska Afrika, here we come.
MUZKA ZA VMES:
Tale Afrika pa me je tokrat pričakala res neprijetno nažehtana, bo zgleda deževna doba kar zaresna, čeprav so se zadnja leta domačini že pritoževali nad učinki globalnega radiatorja, ki jim je zblodil sušna in mokra obdobja, da niso več zagotovo vedeli, kdaj je kaj. Le prvih nekaj dni smo se še malo martinčkali, potem pa je začelo scati dol iz nebes, naše potke ob jezeru so se spremenile v tobogane in nekajkrat sem navrla vretenca, ko sem se s kriljenjem z rokami zadnji hip rešila pred veličastnim padcem v drekovino, no, dvakrat pa tudi sem poletela. Sploh ne tako zelo elegantno in neboleče; enkrat sredi noči na poti od sekreta proti hiški, ko sem se zaradi slabe razsvetljave s čela in odsotnosti očal stegnila v ribo, bumf, kar sem dolga in široka (to slednje sem sploh vedno bolj), si na srečo uspela obvarovati čeljust pred raztreščenjem na leseni štengi, drugič pa sem preskusila v rikverc, skoraj identično tistemu stopničastemu samomoru na Novi Zelandiji – s spolzkih tal tuša v naravi vodijo razmajane in sluzaste stopničke, pa sem spet poudarjeno sedla na eno od njih, si narisala modrico malenkost višje kot prejšnjič, ostalo pa je pobrala desna dlan, ki je uspela zavarovati obstreljevano stran uboge kičme. Okej, če že priznavam spodrsljaje (dobesedne), lahko še enega – navzdol po travniku hodiva z Irmo po končani delavnici z učitelji in se oziram okoli, kje bi bila kakšna vece koliba, pa samo zmanjka tal, tresk, z levo nogo sem zakoračila v precej globoko luknjo, zvila edini še neokrnjeni sklep, pristala na rokah in ozelenila kolena. Jojboli, oooooo, meni je motorika zares zaribala ali pa ravnotežni organ štrajka, haha, samo še umiramo od smeha nad mojimi nezgodami, kaj pa boš drugega, na srečo jo še kar dobro zvozim vsakokrat. Nisem še nikomur doma povedala o teh zadnjih podvigih, ker jih bom zagotovo spet slišala – ampak saj res pazim, kako hodim, no, samo včasih me rahlo zanese pa v glavo se večkrat butnem, drugače pa me je res ena sama previdnost, haha.
Čakam in čakam, da bi se me ja že kdo iz lepe naše usmilil in mi poslal pasjo ovratnico proti bolham (lahko jih kar več različnih velikosti, jih bom inštalirala še okoli zapestij in gležnjev, ki so sploh na udaru, pa tudi okoli pasu bi prišla prav kakšna XXL), samo ga ni prijazneža pod soncem, kakor zgleda. Pa že vsem sem najamrala cele romane o grozljivih napadih zajedavskih pohotnic, ki gradijo avtocestne odseke po meni, ampak se nihče ne zgane. Verjetno se izborno zabavate ob mojih mukah, samo niti najmanj ni smešno, praskam se kot opica, in če bi seštela vse odtise, ki sem jih prejela v manj kot treh tednih, gredo številke zagotovo krepko čez 60 ali 70 – nekaj dni piki srbijo kot zmešani, potem se zadeva malo unese, samo kaj, ko je za ovinkom že nova garnitura. Raje ne premišljujem, kje so se vlačile grizljavke pred desantom name – morda po kakem umazanem bevskajočem primerku, fej in fuj, kam sem to zabredla! Zna biti, da jim sedejo moje zaloge cukra v organizmu – na nekatere ljudi se pa nikoli ne spravijo, pa četudi se zadržujejo v istih prostorih, res je ni pravice na tem svetu! Če ne bo nič bolje, bom šla kar domov, ne predstavljam si, kako bom preživela par mesecev, če se pozornost s strani teh pošasti ne bo unesla, res ne. Pa da me ne boste poslali zdaj pod tuš slučajno – umivam se največ od vseh tu okrog, zjutraj in zvečer in kdaj še vmes hladim pike pod ledenim slapom, speljanim iz jezera, oblačila utapljam v prašku, posteljnino zamenjamo vsak teden, kaj naj še storim?! Packe se potuhnejo kam v moje rokave ali hlačnice in planejo iz zasede, ko jim zakruli po vampu …
Pa še tako prekleto alergična sem, da je za zjokat, tokratna Afrika me res nima rada, po 45-krat zaporedoma kihnem, iz oči mi lije ali pa se zdi, da mi je nekdo vanje nasul pol tovornjaka peska, nosu dogaja sto na uro, iz enega ekstrema v drugega, zdaj je neprehodno zabetoniran, potem spet izdatno pušča, odvisno od okolice, a se vam vsaj malo smiiiiiliiiim, no?! Pa kako sta me nesrečno sestavila skupaj, roditelja, vse mi nagaja, matrvola!
Ampak se ne dam, sem se odločila, da če vse tole jamranje ne bo nič pomagalo, bom vse te tegobe napadla z nasprotno taktiko, ki bo pa gotovo uspešnejša od večnega lamentiranja – s hvaležnostjo in z navdušenjem, da sem sploh lahko tu, da spet poslušam izjemne zamorske ritme iz razmajanih cerkva, se smejim z malimi čokoladnimi navihanci, jem čapatije s tono medu ali marmelade, da se mi pankreas ne poleni čisto, se na delavnicah srečujem s prijaznimi in zagnanimi učitelji, ki delajo v nemogočih razmerah, in se drug od drugega učimo … Naša mami bi izrekla svoj znameniti: Boga zahval’!!! Haha, pa še prav ima. Mogoče ne bi ravno njega klicala za zahvaljevanje, saj veste, da si nisva prav hudo naklonjena, vseeno pa res nimam kaj tečnariti – sonček pride prej ali slej nazaj, Afrike ne bo pustil na cedilu, bolhe bodo počasi prestopile spet na pse, kihanje je pravzaprav zabavno, aaaaaaapčiiiiiiiiiih, kako dobro dene, pa še pol kozarca arašidovega masla lahko jutri pojem z žlico, ker nisem čisto vsega pokončala zdajle, jammmmmmawe, če to ni blagoslov!
A SPET PREDAHNEMO Z MALO GLASBE:
Kiviji me pa skoraj niso pustili na letalo – celo dramo so uprizorile zemeljske stevke, ker bi menda morala imeti dokaz, da bom v Ugando ne le priletela, ampak iz nje tudi odletela. Nisem jim mogla dopovedati, da grem iz afriške Švice po tleh, in sicer v Kenijo, šele od tam pa po zraku nazaj k vam. Poklicali so šefico, ta je prelistavala pravilnike in klicarila na Interpol, vsaj tako strogo je zgledala, me je bilo res že strah, da mi bodo kaj zabluzili in bom ob kup denarja za novo karto. Potem se je malo unesla in mi milostno dovolila v čakalnico, čeprav je še vedno mlela naprej in nazaj, da ima lahko zaradi mene težave in da me lahko v Ugandi zavrnejo in še in še enih komplikacij … Sem ji namignila, da se v Ugandi prav nikomur ne bo dalo ukvarjati z mojim itinerarijem, ker ne premorejo niti desetine njene birokratske zagnanosti, samo se kar ni pomirila. Še tik pred vstopom v letalo je še enkrat pridivjala od nekod in še enkrat zahtevala mojo karto in jo pregledovala iz vseh zornih kotov, kot bi bila najmanj povratnica iz Guantanama, prav na jetra mi je šla že.
Zjutraj ob 6 h auf in adijo Tutukaki, z Gregom taksistom pol ure do mesta, 1 ura čakanja na bus, 3 ure vožnje do Aucklanda, 6 ur na letališču, nato 4 ure po zraku do Melbourna, tam za 2 uri na kopno, nato 16 zvezdnih ur do Dubaja, tam spet 6 ur na letališču, ki je večje od Kranja, nato 5 ur do Etiopije, 1 uro odmora, potem smo pa v manj kot 2 urah končno pridrajsali do Ugande. Pis of kejk. Z drugimi besedami – skoraj sem crknila. 47 ur.
Fly Emirates, ja, kljub temu močno priporočam – ne samo, da dovolijo 10 kil prtljage več od ostalih, imajo tudi čisto neverjetno zakladnico filmov in muzike! Tu ni tako, da pritisneš na številko, ki obljublja klasiko, potem pa se uro in pol vrtijo samo odlomki iz daljših del, vmes nekdo sicer zanimivo komentira, ampak če si prisiljen rezati oblake neskončno dolgo, ob tretji rundi enake pošiljke raje preklopiš na heavy metal ali pa sladkobne indijske viže. Emirati pa nič ne šparajo, cela zgodovina glasbe je le klik stran, cele kantate, oratoriji, simfonije, koncerti, opere – bi se človek kar parkrat zapeljal okoli krogle, če bi se dalo kaj udobneje sedeti. In če bi namesto po zraku šli lepo po kmečko – po tleh. Res sem se čisto zadrogirala z zvoki, vmes pa s krvavimi očmi pogledala še King’s Speech pa odbiti Red, začela sem se matrati tudi s tistim težakom, ki je izumil Facebook, pa mi gre še v filmu tako na jetra, da sem kar ugasnila. Pa tudi razumela sem bolj eno figo vse tiste čire čare računalniške, še s podnapisi bi imela verjetno težave ob vsej tisti verbalni driski, ki se je sto na uro razlivala iz ust glavnega junaka. Facebook me še naprej ne bo videl. En film pa me je čisto navdušil, ga bomo ukradli z neta in pogledali v šoli, ko se vrnem – Africa United. O otrocih, ki se iz Konga sami odpravijo na svetovno prvenstvo v fuzbalu v Južno Afriko, luštno preluštno skupaj sestavljene podobe, vpletena je tudi animacija, cel kup perečih afriških problemov zaobjame na duhovit in preprost način, glavni mulo pa bi moral dobiti oskarja, naravni talent, kakšna neverjetna pojava!
MUZUNGU, HOW ARE YOU
Juganda, kot se izgovori tale dežela. Letališče je v štirih letih, odkar nisem bila tu, dobilo novi oplesk, veliko prijaznejše je zdaj, tudi okenc za pridobitev vize je več, bankomate so naštimali in na pijačo se lahko usedeš, vozičkov za prtljago je v izobilju … Osebje lepo opedenano in cel kup jih je, samo premikajo se še vedno enako v počasnem posnetku – to je težko opisati z besedami, če še niste videli v živo, haha, to je nekakšno mikropremikanje, nekako tako, kot če bi našo deco na kakem planinskem ali pa tudi ravninskem pohodu upočasnili še za polovico ali celo bolj, pa že ob njih dobiš napad in bi jih kar nabrcal v pospešek. Tukaj pa se zamisliš v drugo smer pravzaprav – mogoče smo pa mi pritegnjeni s to svojo hitro hojo in bezljanjem kamor koli že, ko še zraka ne uspemo zajeti v zadostni meri, okoli sebe ničesar ne opazimo, buljimo predse in nervozno premlevamo, kaj vse naš tisti dan še čaka, kdo vse nam najeda in koliko enih oblakov se zgrinja nad nas, znancem samo od daleč zavpijemo pozdrav in z hlastno še pristavimo, kako se nam strašansko mudi, da nas ja ne bi slučajno kdo ustavil in zadržal … Kaj pa vem, nekaj vmes bi bilo verjetno še najbolj fino.
Tudi cesta proti prestolnici je nova, opazno manj svinjarije je naokoli, šopirijo se bencinske postaje, prav lepo so uštimali, samo vozijo pa še vedno enako kavbojsko, v škarje, veliko prehitro. Na srečo prometa ni veliko, drugače bi začela taksistu peti levite. Tudi Kampala tako na prvi pogled deluje bolj sveže, če odmislimo običajni kaos in gnečo; v spominu imam velike betonske pošasti od zgradb, ki so bile napol dograjene, podprte z lesenimi koli, poleg njih škrbaste sosede, polne lukenj, vse nekam vegasto in narejeno prav gotovo ne za večno, po cesti pa so divjali in trobili večinoma mali kombiji, motorji … Vse to je še vedno tam, je pa precej tudi novega, solidni avtomobili niso več redkost, trgovin je več in poslovnih zgradb, še en velik nakupovalni center je zrasel poleg starega in tam si lahko tabeli, ki tu živijo ali samo vedrijo, malo privežejo dušo in precej odvežejo mošnjiček, prav tako pa seveda zamorska elita, ki se prevaža v terencih in jo mikajo prestižne preserancije. Zmešani promet zdaj urejajo celo nekateri semaforji, čeprav jim morajo pomagati še znotraj križišča postavljeni policisti, da ljudstvo ne ignorira popolnoma tega trikolornega čuda. Tudi nekaj krožišč je zraslo in internet v konzervi lahko kupiš v čisto zahodnjaško urejenih poslovalnicah, da o poplavi mobitelne norije sploh ne govorimo. Samo da se pogovarjamo.
Posvarjena sem bila, da znajo biti tudi v Ugandi kakšni smotani nemiri, protesti zaradi nedavnih predsedniških volitev, saj se je dolgoletni predsednik Museveni, ki ga zaradi večnega klobuka na betici imenujejo tudi kavboj, ponovno okronal, pred tem pa je tudi že poskrbel za spremembo ustave, tako da si je sploh lahko privoščil še dodatni mandat. Hja, saj ni najslabša možna izbira tale stric Joweri, samo kaj, ko pa je afriške samodržce tako težko potem spraviti z oblasti, ko enkrat okusijo slast vladanja – in prej ali slej se spridijo v diktatorje Mugabejevega kova in gre vse pozitivno hitro v maloro. Ugandi ne gre ravno najslabše v primerjavi z ostalim kontinentom, vseeno pa veliko ljudi ni prav zaljubljenih v Musevenija in bi radi, da bi zapihal nov veter – opozicija je trdila, da so bile volitve nepoštene, zato so se bali nasilnih izgredov, ki bi bili verjetno na sporedu prav v Kampali. No, nič pretresljivega se ni zgodilo na srečo, kaj je bilo pa v resnici z volitvami, pa bog ve. Museveni je na oblast prišel s pomočjo vojske in z njo tudi vzdržuje svoj položaj, s svojo propagando pa predvsem cilja na manj izobraženo kmečko prebivalstvo, ki se še spominja grozljivih časov Idija Amina, klavca nepojmljivih razsežnosti, ko je imela vojska proste roke pri nasilnem izživljanju nad ljudmi, in Museveni jih mora samo spomniti na tisto obdobje, da ne pozabijo, kdo je zaslužen za to, da zdaj živijo vsaj v miru, če že elektrike pa vode ne dobijo do svoje vasi. In verjetno rečejo, vsaj morije ni več, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, v tem primeru nasprotni kandidat Kizza Besigye.
Nastanila sem se v priljubljenem hotelčku nebogatih potovalcev, kjer si je kopalnico in stranišče (oboje presenetljivo imakulatno, za kar skrbi vojska uniformiranih deklic, ki prebivajo večinoma kar v hotelu in v najnižji prestavi skrbijo za red, čistijo sobe, vmes pa poležujejo po stopnišču in si spletajo kitke) treba deliti s celim nadstropjem. Sredi noči je prispela z letališča še Irma in sva seveda skoraj do jutra čvekali o tem in onem. A kdo je Irma? Idrijska »zijala«, kot tam rečejo puncam, ki je v Ediriso zašla prav takrat kot jaz in sva skupaj orali ledino – kar nekaj afriških bab nas je ostalo povezanih tudi v Sloveniji in se kar precejkrat srečujemo in še vedno prijateljujemo z Ugando. Irma še posebej, kar naprej leta sem, pa bom o tem še kaj kasneje …
Tri dni sva urejali vse potrebno, premagovali jet lag, se srečali s Katjo, v Kampali delujočo slovensko novinarko in umetnico, po novem še kuharico, dočakali pa sva tudi Diano, nadvse simpatično in energično domačinko, ki je kot ena redkih nebelih prišla pred leti k jezeru Bunyonyi malo prostovoljit in tudi sicer je zelo vpeta v tovrstno delovanje v svoji okolici. Res smo se prima razumeli in premodrovali in se presmejali še pa še, s Florianom pa sva potem v Kampali tudi stanovala pri njej nekaj dni. Diana ni ravno iz narevnejše družine, vseeno pa je bilo preveč otrok pri hiši, da bi jih lahko spodobno šolali, tako da je imela srečo, da je s sestrama prišla pod okrilje Avstralca Ricka, ki je v predmestju Kampale zgradil veliko hišo, v kateri je prebivalo večje število mladostnikov, ki so jim njegovi prijatelji plačevali šolanje in bivanje. Ko spoznaš brihtno in res sposobno punčaro, kot je Diana, si lahko spet rečeš, da je vseeno vredno pomagati vsaj na področju izobraževanja, saj si brez avstralskega sponzorstva nikakor ne bi mogla privoščiti niti srednje šole, da o univerzi sploh ne govorimo, saj je izjemno draga. No, lahko bi si edino omislila sugardaddyja, kar je žal zelo pogosta praksa in edini način, da prideš do izobrazbe. Če ne pogrevamo spet zgodbe o vlogi države, ki bi morala poskrbeti za šolanje, pa se raje oborožuje in debeli vampe skorumpiranih politikov, njeno nalogo pa opravljajo dobrotniki iz tujine, pa je Diana dokaz, da denar sponzorjev lahko nekomu omogoči lepšo prihodnost. Ali pa vsaj boljši start. Diplomirancem v Ugandi službe ni lahko dobiti, pravzaprav je skoraj nemogoče, tako da je kar nekaj let zaman iskala priložnost za zaposlitev, zdaj pa so jo končno sprejeli pri ugandskem Telekomu, tam gara dobesedno od jutra do noči in pogosto tudi čez vikend, nadur ji ne plačuje nihče, pa tudi sicer ima mizerne dohodke, čeprav opravlja zahtevno in odgovorno delo – tudi na srečanje z nama je priletela direktno iz pisarne, in sicer po deveti zvečer, pa še to se je menda izmuznila. Ampak kljub celodnevni tlaki je bila še vedno tista stara navihana in eksplozivna ona, res sem je bila vesela! Prepričana sem, da bo s svojo zagnanostjo in sposobnostjo uspela prilesti v kakšno bolje plačano službo, Uganda se razvija (sicer zaenkrat skoraj samo v mestih, podeželje pa ostaja svetlobna leta zadaj), bo že …
TALE PESEM JE TUDI TAKO LEPA:
<
Do Kabaleja, centra Edirise, se je vleklo 8 pocestnih ur divjega prepiha in precej po nepalsko udobnih sedežev na busu, iz vroče Kampale smo prilezli v veliko hladnejše mesto med griče, že blizu 2000 m nadmorske. Če že moraš prebivati v enem od ugandskih mest, Kabale sploh ni slaba izbira, k tej oceni verjetno precej pripomore okolica, taka poljanskodolinska skoraj, sami zeleni hlebčki povsod, skozi mesto vodi glavna ulica, pravzaprav edina večja, na njej je milijon trgovinic, kjer najdete še svojo prababico, če ste dovolj vztrajni. Tudi Kabale zgleda nekam lepši, predvsem sem pogrešila kupe smeti vsepovsod, očitno se je po Ugandi razlezla potreba po odvažanju svinjarije, čeprav še vedno ni ravno bleščeče, je pa opazno. Pročelja malo spominjajo na tista iz vesternov, so pa fasade dobile nekaj nove barve, ob cesti se važnajo jumbo plakati, ki oglašujejo predvsem internet in mobilno manijo, ponekod pa so pozabili sneti predsedniške kandidate, tako da ogromni nasmešek poraženemu Besigyeju še kar ni zginil z obraza. Asfaltirana je le glavna ulica in tista, ki vodi do bolnice, ostalo je še prav tako prašno, kot je bilo. Ob robu ceste in na vseh križiščih postavajo množice voznikov boda-bod, koles, ki imajo na prtljažniku mehko blazino za prevažanje utrujenih obiskovalcev mesta (tu ga res skorajda ni, ki bi šel peš, če se pa lahko pelje – pa četudi nekaj malega stane), in mulci, ki si na ta način skušajo zaslužiti za skromen obed, nikoli ne zgrešijo belske pojave, ki obeta malo višji zaslužek, še posebej, če je frišna v teh krajih in še ne pozna tarif, tako da v neskončno odgovarjaš na njihove klice: Hey, muzungu, want a boda? How are you today, my friend? How is life, sister? Let mi take you, muzungu! Eni so na močnih kolesih brez prestav, nekateri pa iste storitve nudijo na motorjih, seveda brez čelad – motorji pridejo prav za daljše proge, recimo proti jezeru ali kam do sosednje vasi …
Niso pa boda-bodarji edini, ki prežijo na svetlejše odtenke. Tole dretje muzungovsko je včasih precej neznosno – saj kake pol ure se ti še da odgovarjati na vsak How are you, še posebej, če prihaja od škratkov ob poti, ki vprašanje ponovijo najmanj petnajstkrat, tudi če jim že odgovoriš in pomahaš in bi rad v miru hodil naprej. Japajade. To zna biti res tako dretje, da ti je prav nerodno, saj se potem še vsi v radiju 300 metrov ozrejo, kaj se godi, in začnejo komentirati. Mislim, da imajo tudi nadnaravno dobro razvit vid, saj te nanišanijo z vrha oddaljenega hriba ali pa iz kakega brezna prav tako daleč, vmes pa še cel gozd bananovcev zastira pogled, mularija pa vse opazi. Če se ti da, se lahko skušaš z njimi malo pogovarjati, kar je zaradi nikakršne angleščine sicer bolj težko, zato pa se toliko lažje zapleteš v njihov nalezljiv smeh, glasen in tako prisrčen, da se ti kar žvižga naprej po poti od dobre volje. Lahko pa si mislite, kako je hoditi nekaj kilometrov in vsakih deset metrov ali pa še manj moraš pomahati, odgovoriti nekomu, odzdraviti drugemu – halo, tudi če bi bila kraljica mati, ki je zdresirana za take prilike, bi se mi počasi odpeljalo. In ves čas se lagati, da si Fine, thank you, tudi kadar te šraufa po trebuhu ali si penast zaradi česa ali pa enostavno slabe volje, hm, to je tudi vrag. Upam, da ne delam preveč slabe reklame za našo barvo, kadar se delam malo gluho, pač ne morem več … Niti odraslim verjetno ne potegne, kaj šele otrokom, da tisti dan niso prvi ali edini, ki tulijo za mano in želijo biti samo prijazni (največkrat je verjetno res samo to in v njihovi kulturi je to spraševanje po počutju tudi velika reč, imajo kar par fraz na to temo in se temeljito sprašajo v obe smeri), ampak 389. po vrsti, ki se čutijo dolžne nekaj zavpiti. Kdo ve, zakaj jih tako hudirjevo zanimamo, saj tu okrog belce kar pogosto videvajo in zato nismo ravno nekaj tako zelo ekskluzivnega, da bi jim morala čeljust pasti dol od začudenja …
Nisem pa več prav hudo prijazna z malo večjimi primerki oziroma že kar odraslimi – obeh spolov –, ki se spakujejo (imajo navado govoriti s cvilečim glasom in kot s kakim bebcem) in stresajo nesramnosti ter se krohotajo za tabo, tega je tudi precej, predvsem v bližini mesta. Okej, verjamem, da nimajo kaj početi in svetijo tam ob cesti in da jim je kar-tako-peš-hiteča muzungu strašno smešna, samo malo manir se pa ja človek nauči v še tako nezavidljivih življenjskih razmerah ali kako? In potem to opazujejo tudi mlajši in posnemajo bedaste ideje – zadnjič je recimo za mano priletel koruzni storž od enega mulca, kar se sicer tu res redkokdaj primeri. Uuuuu, so mi začele strele švigati iz oči in tudi nekaj pametnih sem izrekla, se je kar malo usral, haha, poleg tega pa sta ga ozmerjali tudi dve domačinki, ki sta bili v bližini, kar se mi je pa sploh dobro zdelo – mene tako ni razumel, kaj sem mu govorila v angleščini, upam, da je njiju bolje.
Zna pa biti na dober dan srečevanje in izmenjavanje prijaznosti z domačini tudi nekaj najlepšega, da ne bo zdaj zvenelo, kakšno mučenje ubogi tabeli ves čas prestajamo, in se ti kar smeji – tega doma ne moreš doživeti, no ja, morda kje v hribih ali dolinah od kakih starih dedov pa mamk, ki so še tako pristno blagi, topli in srčni … Ma ja, vse sorte pač doživljaš, enkrat tako, drugič drugače.
Sem malo zašla – pojdimo nazaj v mesto.
Na glavni ulici prevladujejo krojaško-šiviljske storitve – pred malo sobo, v kateri je razstavljeno blago, so skoraj na cesto postavljene stare singerice na nožni pogon, krojači in šivilje pridno sestavljajo nove in popravljajo stare obleke, precej je tudi robe za gospodinjstvo, pa žimnice, rabljena in nova posteljnina in oblačila, lavorji, žeblji, barve, pa prodajalci ananasa in banan … Lekarne in mali supermarketi so po pravilu v lasti podjetnih Indijcev, najbolj znamenit in obljuden je Royal, kjer kupujemo kruh pa med pa prašek pa makarone, žajfe in ostalo robo, ki je ne dobimo na tržnici. Zraven trgovinice je zrasel tudi Cafe Royal, edino wi-fi nahajališče, ki je ves čas polno belcev, turistov in prostovoljcev, ki lahko ob kavi ali pa slastnem prigrizku brkljajo še po svojih najboljših prijateljih, laptopih (zadaj ga sploh ni več popotnika brez tega, to je postalo skoraj že kot Lonely Planet). In tudi elektrika je vedno na voljo, kar je v mestu, kjer je vsakih nekaj ur za dooooolgo zmanjka, pravi blagoslov. Generator šibajo. Proti večeru pa se tam naberejo tudi domačini in pa indijska srenja, skupaj strmijo v veliko plazmo na steni in navijajo za svojo kriketarsko reprezentanco ali pa zmajujejo z glavami ob poročanju televizije o samih masakrih, potresih in prevratih po zemeljski krogli.
Belcev se je od mojega prvega bivanja tu kar namnožilo; takrat si komajda lahko srečal kakega muzunga na cesti, prostovoljcev tudi ni bilo prav veliko, danes pa Kabale obišče veliko več turistov in tudi raznih nevladnih organizacij je cel kup, tako da je mesto postalo bolj mavrično. Ob petkih in sobotah se polovica mesta kar trese zaradi čisto podivjanega hrupa, ki ga proizvajajo v dveh diskačih, mislim, da se zunaj sliši vsaj tako dobro kot v notranjosti, to je v glavnem ena sama obupna njihova ali pa tudi bolj naša muzika, tudi z zamaški v ušesih se je ne moreš čisto otresti, uf. Nasprotje mestnemu vrvežu, ki je še najbolj skoncentriran okoli osrednje tržnice z zelenjavo in sadjem, je pa malo nad mestom, blizu velike bolnice, en vzpon po klancu proč. Tja šibnem, kadar mi je vreme milo in imam uro ali dve časa, da se malo nahodim, zmigam in spočijem oči ter ušesa. Velik travnik, na katerem se trudijo nekateri celo s palicami za golf, se konča s prelepimi visokimi drevesi, neasfaltirane potke vodijo naprej med hiše, nekaterim bi prej lahko rekli vile ali skoraj že gradiči, en tak manjši Beverly Hills se grejo petičneži za visokimi zidovi svojih posesti, nedaleč stran ali pa celo čisto ob njih pa se nadaljuje podeželje z blatnimi kočami, vse je nekako zmiksano … Prebivalci, no, predvsem prebivalke, se v primerjavi s Kampalo še vedno oblačijo bolj »zapeto«, čeprav pa je videti že precej manj tradicionalno pisano ogrnjenih gospa, zahodnjaške cape so na udaru in zna biti, da čez nekaj let ne bo več nespoštljivo vandrati okoli v kratkih hlačah in majicah brez rokav – kar si nekatere turistke in tudi prostovoljke privoščijo tudi že sedaj. Kakšno bi lahko celo malo nasuvali v (komaj pokrito) rit, da o radodarno razkritih gornjih sobanah niti ne govorimo, ampak kaj češ. Pred leti se spomnim, da sem se zelo držala pravila o pokritih ramah in kolenih tudi v najhujši vročini, ker so mi povedali, da velja drugačna oprava za nespoštljivo, zdaj pa se ta pravila, kot sem že rekla, malo rahljajo, vendar še vedno ne tako zelo, kot si to predstavljajo kakšne puhloglave kokete, zaradi katerih si ljudje tukaj potem zamišljajo naš svet še bolj na glavo, da o mržnji, ki jo včasih opaziš v njihovih očeh, sploh ne govorim. Takrat se spomnim na Križnarjeve besede, da nas Afričani ne marajo. Zaradi vsega, kar je bilo, nas res ne morejo oboževati – ni pa se nam treba še dodatno naprezati v to smer, ane. Kliknite na fotko, spodaj je Kabale:
|
| Kabale |
THE HOME
Tako je Miha Logar poimenoval svojega drugega »otroka«, ne zaresnega (tistima lepotcema je namreč ime Enya in Mani), ampak idejnega. Najprej je zrasel The Heart ob jezeru Bunyonyi, kjer smo začeli s projektom sponzoriranja sirot in z raznimi obšolskimi dejavnostmi pred 7, 8 leti, že takrat pa smo tudi začeli urejati nekaj sob in muzej, ki prikazuje tradicionalno bivališče plemena Bakiga, v mestu Kabale. Miha s Pamelo se je tam tudi naselil za nekaj let in počasi je svoje dejavnosti širil, pritegnil tudi številne nadarjene oblikovalce, zrasla je kuhinja z restavracijo, hostel, turiste so vozili po deželi, ukvarjali so se s pravično trgovino … Iz Kabaleja se je nato razširil še v NIkozi, v univerzitetno okolje, od koder so oddajali po radiu (ne vem pravzaprav, ali to še počnejo ali ne), postavili so restavracijo oziroma bar, imenovan The Gardens … Miha se je namreč odločil, da bo tukaj živel, zato je seveda moral pogruntati tudi nekaj, kar bi mu prinašalo dobiček, ne pa samo prostovoljce, ki so se hodili dol ukvarjat z deco. Če po pravici povem, ne sledim prav natančno, kaj vse si je master Miha že vse izmislil, idej ima ogromno; včasih bi si človek želel, da bi se ukvarjal z manjšim številom le-teh in zato z njimi bolj poglobljeno, saj po mojem skromnem mnenju ne moreš početi toliko reči hkrati enako dobro – in marsikaj je tudi žalostno propadlo, čeprav bi bilo lahko uspešno, poleg tega pa se je velikokrat kresalo med prostovoljci in šefom …
Kot sem zapopadla, se je zdaj odločil prepustiti The Heart z Nasmehi Angležinji Sheili (hvala bogu, lahko bi to storil že veliko prej), ki bo skušala spraviti program na prava pota, saj bi bilo res škoda, da potone, sam pa se je posvetil hostlu v Kabaleju, tudi živi z novopečeno šolarko Enyo trenutno kar tam (dokler ne najde kake pametne bajte, da se mu bosta pridružila še Pamela in Mani), nadzoruje delovanje, hkrati pa organizira trekinge s kanuji po jezeru Bunyonyji, ki so precej popularni in mu že vržejo kak dolar ali dva, no, verjetno tudi kakega več. The Home je sicer res prijetno gnezdo, izredno zanimivo okrašeno in urejeno, Miha ima smisel za te reči, precejšnje zasluge ima še slovenski oblikovalec Samo Ačko, veliko pa je naredil tudi hišni umetnik, slikar Martin Depories, ki je avtor slikarij po zidovih in večine obešenih slik. Po stenah veceja pa se je menda izživljal Comfort, tudi umetnik, sin nekdanjega bufuškega ravnatelja Stanleya, Stanko smo mu rekli njega dni … In celo dva tipa sekreta lahko izvolite preskusiti – čučavac in sitting toilet, kot piše na vratih. Kuhinja je kar na prostem, kuharja varuje le nekaj strehe, samo je kljub taborniškim razmeram pravi mojster , res je okusna hrana na voljo, mešanica ugandske in take z vseh vetrov. Osebja je cel kup, mislim, da bi trije brez težav opravljali vse, tukaj pa se jih prestavlja cela vojska. No, je že tako prav, kaj se pa jaz razumem.
MALO BOLJ DIVJE:
Včasih je bil Home tudi nekakšna čitalnica – Miha je predvsem želel privabiti domačine, da bi prišli brat časopise in tudi knjige, ki so jih puščali tam prostovoljci in turisti oziroma so bile tudi v Mihovi preselitveni prtljagi. Danes je namesto tega v kotu osrednje sobe postavljena velika vitrina, kjer se najde kar nekaj zanimivega branja, in to v vseh mogočih jezikih. Sedanji bar je bil včasih izjemno lep razstavni prostor tradicionalne obrti, izdelkov iz slame in lesa, ki so jih delale domačinke v okviru pravične trgovine – zdaj je nekaj tega najti samo še v nekem turističnem kampu ob jezeru, tu pa žal skoraj ničesar več. Ne vem, kaj je vzrok, morda se ni dobro prodajalo, vem samo, da je bilo tudi s to pravično trgovino cel kup kolobocij in bi bilo lahko drugače. Tudi s sodelovanjem s slovenskimi Tremi muhami. Škoda. Za nas, navdušene kupce, še bolj pa za vse mame, ki bi lahko s svojo spretnostjo zaslužile nekaj tako potrebnega denarja. Saj nekatere ga verjetno tudi še zdaj, samo lahko bi bilo še veliko bolje. In pravičneje, saj gre za »pravično trgovino«. No, spet pač govorice, na katere naletiš pri tem in onem, ampak ne morem objektivno soditi, ker premalo vem. Bodo že zrihtali po svoje.
Tudi muzej je še vedno del Doma, Mihu ga je prepustil Festo Karwemera, borec za ohranitev kulture in jezika plemena Bakiga, pisec številnih knjig, neverjetna pojava, ima 85 let ali celo več, pa je še vedno kot na fedrih, ves čas dejaven, predava, piše, sodeluje na radiu … Tradicionalna koča, ki je postavljena v muzeju, je zgrajena iz slame, to pa je všeč predvsem miškam, ki se potem sprehodijo še malo med gosti – ena se je zgleda ponoči skušala s sestrami pogovarjati po skajpu na mojem laptopu, saj je splezala v odprto torbo, kjer domuje računalnik. Samo da tega nisem niti slutila, hm – zjutraj sem pograbila vse skupaj in nesla na vrh, v Gnezdo na kavče, postavila zadevo na mizo, takrat pa je švignila ven in me je skoraj kap. NI mi bilo čisto jasno, od kod se je vzela, zdelo se mi je nemogoče, da bi jo prinesla s sabo – samo sem morala priznati pomoto, ko sem na dnu torbe našla mišji drekec. Pravzaprav dva. Ah, bolje miške kot podgane.
Poleg mišk pa so po sobah zgleda nastanjene tudi moje prijateljice bolhe – nisem bila edina, ki jih je fasala, ja, tudi še koga drugega obrajtajo, tako da ne bo kdo rekel, da sem jih prinesla s sabo. Sobe v Domu so sicer luštne, a zelo majhne, tako da z Irmo nisva imeli dovolj prostora za vse knjige in ostali material, ki ga potrebujeva za delavnice z učitelji, pa sva rekli bolham, miškam in volnenim dekam, ki so me vsakokrat spravile v kihalni delirij, adijo in šli v sosednji hostel. Kliknite na fotko spodaj in se malo sprehodite po slovenski ambasadi v Kabaleju, ki je trenutno najbolj priljubljeno prenočišče v mestu:
|
| Edirisa |
JEZERO ZA JEZERŠKOVO
Na Bunyonyi sem bila čisto mahnjena, najraje ga sploh nikoli ne bi zapuščala takrat pred 7 leti, samo ko je bilo treba obnoviti zaloge hrane in odgovoriti na kak mejl, sem za kratek čas prišla v Kabale, potem pa takoj nazaj v tisto rajsko okolje, v blatne hiške tik ob jezeru, pa v samo jezero, ki je postalo moj drugi dom, če pomislim, kolikokrat sem plavala okoli sosednjega otoka in nazaj, da ur, preživetih do kolen v blatu, z množico navdušenih črnih čofotalcev v rokavčkih, sploh ne omenjam. 8 km blatnih klancev proč od Kabaleja je ta divota, menda tudi do 40 metrov globoko jezero, po katerem se šopiri 29 otočkov, okoli pa terasasto obdelana polja, postavljena strmo v hrib, polno blatnih domovanj vsepovsod, pa še cerkve, šole … in vedno več turističnih objektov, napol zgrajenih hotelov, kampov, koč, le turiste si bo moral še nekdo izmisliti v tako velikem številu, da bodo lahko pokrili vse te kapacitete. Kakega hudega načrta pozidave verjetno nimajo, kdor ima denar, se pač zapiči v neko ozemlje in ga zalije z betonom, kako je poskrbljeno za bodoče smeti in odplake, pa ne bi vedela. Pa dvomim, da si s tem tudi kdo kaj preveč beli glavo. Verjetno jezero ne bo več dolgo tako »neomadeževano«, kot je zaenkrat verjetno še. Največ obiskovalcev še vedno pride prenočevat v Overland, saj se tam ustavljajo glasni, pira polni overlandski popotniki, ki harajo po Afriki na preurejenih tovornjakih, vozijo jih od postaje do postaje, kjer se potem izčrpani lahko izdatno podprejo z nekaj promili in zijajo v plazmo, ki jim prinaša vesti in zabavo iz sveta, ki so ga za nekaj časa zapustili. Kljub visokim cenam pa postaja precej obljuden tudi Birds’ Nest, precej velik hotel, postavljen takoj na začetku jezera; dolgo časa so rabili, da so ga uredili, pa še vedno ni gotov, je pa malo prestižnejše sorte in ponuja tudi odlično hrano. Zasnoval ga je neki minister, ki ga je s sveta spravil Idi Amin, tako da je pač malo trajalo, preden je začel služiti svojemu namenu. In še cel kup nekih nakaz je naokoli.
KER JE TO MALO BOLJ ŽALOSTNO, SEDE CESARIA:
Včasih smo se vozili v mesto izključno na poltovornjakih, ki so bili do nezavesti založeni z ljudmi in blagom, saj je to res najceneje, če že ni bilo ravno varno in udobno, danes pa to nikomur več ne pride na misel, tudi meni ne, pravzaprav. Sem prestara pa prefina, haha. Še vedno grem najraje peš, kadar pa to zaradi prtljage ali vremena ni mogoče, pa nas nekaj skupaj najame avto, kar potem ni več tako drago. Modernizacija mi je padla v oči najprej pri vodnem prometu – nekdaj je le otok Bushara premogel motorni čoln in še ena stara koreta je vozila na motor, zdaj pa jih je že precej več, neslišno drsenje drevakov zdaj dopolnjuje prdenje, ki poleg tega še onesnažuje okolje, samo za ljudi pa je seveda velika pridobitev, da jim ni treba ure in ure namakati vesel, ampak lahko svoje pridelke do tržnice prepeljejo hitreje in z manj napora. Čolni so polni in z njih vedno odmeva petje, ploskanje, celo kak boben, to je pa še vedno enako navdušujoče, ko jih zaslišiš … Prve dni, ko deževna doba še ni pokazala vseh svojih čarov, sem šla vsak dan odplavat tisto svojo turo okoli otoka, pa sem ugotovila, da sploh ni tako nenevarno, in to ne zaradi kač nestrupenjač (čeprav se kakšna tudi najde, na srečo se mi še nobena ni zagledala v plavalna očala), ampak zaradi vseh teh jezerskih avtobusov s propelerji – ne vem, če me voznik zadaj čez vso množico potnikov sploh lahko opazi sredi vode, jaz pa sem tudi slepa brez dioptrije in ne vidim natančno, kaj se mi bliža in kako hitro – še posebej ob tržnih dnevih, ko je promet res povečan, se je pametno večkrat ozreti okoli, da se ne znajdeš slučajno prerezan na pol.
Bufuka se ni kaj dosti spremenila, le več ljudi je obutih, skoraj vsi imajo mobitel, cerkev je dobila vrata, sicer pa še vedno srečuješ vaščanke, ki se vračajo s celodnevnega okopavanja skromnih zaplat zemlje z motiko na rami, gromozanskim tovorom na glavi in z dojenčkom, ki se jim ziba na hrbtu, zaprašene otroke, ki s kanticami šibajo po vodo ali pasejo suhljate koze in krave ter jih usmerjajo s pomočjo palice, na daljše razdalje pa s ciljanjem s kamenjem, Lea Eva Mueller zgleda še ni obiskala teh krajev … Dedci še vedno delajo bolj pomotoma kot pa ne, zato pa toliko bolj pridno podpirajo šanke v Rotindu, kjer je tržnica. Vendar verjamem, da se bodo mladinke, ki se tudi s slovensko pomočjo zdaj lahko v večjem številu še naprej šolajo na srednjih šolah, nalezle z izobrazbo tudi samozavesti in udarile po mizi ter nagnale možake iz beznic delat kaj produktivnega.
Kliknite spodaj na fotko, kaj dosti sicer še nisem slikala, nekaj pogledov na jezero pa vseeno lahko najdete:
|
| Bufuka |
Prav ganljiva so srečanja z zdaj že decimeter ali dva višjimi otroki, s katerimi sem se nekoč preganjala – kar precej sem jih srečala na potepih ob jezeru in skoraj vse sem prepoznala, ko so se zagnali proti meni in že od daleč vpili moje ime … Sestre lepotice Precious, Liza in Natasha, še vedno tako mili in prijazni Dora in Brenda, pa Terra in Bude, ki sta se mi zdaj režala iz šolskih klopi, najbolj strgano in zamazano oblečena poba daleč naokoli sta bila včasih, pri bralnih urah se mi je pridružil tudi Isaac, ki še vedno z rokavčki na rokah široko škrbasto nasmejan visi na steni moje kuhinje, pa Shania, zdaj že prava mlada dama, in mnogi drugi … Tudi njihove mame in babice sem prepoznala, malo globlje zemljevide jim je čas vrezal v plemenite obraze, sicer pa se niso dosti spremenile. Tudi znamenita Fabith me je priletela pozdravit, nekdanja menedžerka v Srcu, ki je skrbela za malo reda v taboru in nekaj malega tudi za posel, občasno mi je pomagala pri prevajanju na bralnih uricah … Fejst punca, čeprav seveda narejena na počasne obrate kot skoraj vsi tukaj, največjo bedarijo pa je reva naredila, ko se je omožila s pokvarjenim in nasilnim učiteljem Ivanom (bere se Ajvan, da ne boste mislili, da je iz kakega Adergasa, haha), zdaj so ga zabrisali z bufuške šole in ga premestili, Fabith pa se večinoma sama ukvarja z otrokoma in na srečo vsaj nekaj zasluži s pospravljanjem na bližnjem otoku. Tako kot se te tu razveselijo ob ponovnem srečanju, se te pa res po mojem nikjer drugje – skoraj ne verjamem, da bi se lahko pretvarjali, tako naženejo! Zmagala je pa Penelope, učiteljica angleščine na bufuški šoli, ki me pol ure ni spustila iz rok – ni mogla verjeti, da sem se spet pojavila, potem pa sva obujali spomine, bila je med najbolj dostopnimi in na sodelovanje pripravljenimi iz takratnega učiteljskega zbora, večkrat je prišla tudi k nam v kantino na pir, padali so štosi in kotalili smo smeh … Njena Golden je zdaj že sedmošolka, na hrbtu pa je imela nov pridelek, malo Elisabeth, ki bo že pred vstopom v vrtec pojedla vso učenost, saj ves čas »pomaga« mami v razredu. SI je za par let menda omislila novega frajerja, pa sta se pred časom razšla – je malo bolj frajgajstovska in se noče poročiti, ko ji dedci začnejo najedati, gre stran in trenutno malo uživa v svobodi, kot je povedala. Ko sem jo zaslišala, če ji očeta njenih dveh deklic pošiljata kaj denarja za preživnino, se je samo kislo nasmehnila – ničesar ne dobi. Ko je Penelope glasno proslavljala oziroma oznanjala najino ponovno srečanje, je prihitela še Patience, tudi še iz prejšnje garniture, bolj tiha in mirna, ljubezniva učiteljica v nižjih razredih, pa smo se še malo objemali. Takoj sem ju malo podrezala po laseh, saj je bilo videti, da je tudi Bufuko očitno zajela modna evforija – vse učiteljice imajo čez svoje svedraste originale posajene speglane lasulje, neke bolj plastik-fantastik, oblikovane v čeladni stil, oh joj, kako neznansko grdo! Prej so si v želji, da bi pridelale bolj zahodnjaški videz, lase ves čas ravnale in nategovale, zdaj pa je zavel nov veter in okoli hodijo s to packarijo, na katero nanašajo neko olje ali vazelin ali kaj, v glavnem, mora biti precej nehigienska oprava, saj ne verjamem, da jo kdaj operejo. Tudi v mestu se gospe krasijo na podoben način, na srečo se vsaj vaške mame še ne spakujejo in so zadovoljne s tem, kar jim je namenila mati narava. Ali pa si samo ne morejo privoščiti najnovejše modne zapovedi, hja, zna biti bolj to verjetno …
Na jezero sem prišla samo za nekaj več kot teden dni, saj sem nato obljubila Irmi pomoč pri izvedbi delavnic za učitelje v Kabaleju. Naselila sem se v tako imenovano Parliament House, ostalim je npr. ime Flower House pa Mushroom House … V blatni koči sem pristala poleg Slovenke Monike, ki je prispela slab mesec pred mano, prosti pa sta ostali še dve postelji – prostora je ravno toliko, da se obrneš, so pa zdaj ob steni postavljene vsaj police, tako da imaš kam dati svojo kramo. In mreže za komarje, uf, pravi luksuz – le da je komarjev bolj malo, lovilci bolh bi prišli veliko bolj prav. V hiški je vlažno, še posebej zdaj, ko se je proti nam zarotila deževna doba, sicer pa se kar da preživeti; tja hodiš tako ali tako samo spat. Kliknite, spodaj je par fotk parlamentarke:
|
| Hiška |
The Heart se je v zadnjih letih začel malo krušiti, slikarije na ometu lezejo dol, kantina je sploh zgubila tisto prvotno odlično črno-belo fasado, tuš in vece sta prav tako brez mejkapa – vse nameravajo počasi malo prepleskati, ko se bo našlo kaj denarja –, stopnice, ki so vklesane v blatno strmino, ob vsakem dežju izgubijo zgonjene deske, ki podpirajo navpični del, če dile sploh še imajo, nekatere so samo še nekakšni približki šteng in idealno mesto za padce in zlome v namočenem stanju, sem že napisala, da sem takoj preskusila, kako to funkcionira. Bo tudi treba malo prenoviti. Drugače pa so se strašansko modernizirali, odkar me ni bilo. Na strehi ene od hišk so sončne celice, ki ob lepih dnevih uspejo nabrati zadosti energije, da si prostovoljci in še kdo izmenično polnijo baterije mobitelov, ipodov, laptopov in kar je še te krame, tudi petrolejk ni treba več uporabljati v kantini in kuhinji, ampak visijo s stropa varčne žarnice (v sobah prostovoljcev se pa še vedno romantično kuri sveče), vodo iz jezera vleče pumpa in je ni treba več nositi v kanistrih, tako da pod tušem samo odpreš pipo in že se nate zlije jezero. Kadar so prostovoljci pridni, se enkrat na teden pod zbiralnikom vode celo zakuri in je voda prijetno mlačna. Če pogledamo korak stran od te umivalnice s sluzastimi lesenimi podnicami in že malo z mahom preraslo cunjo, ki zakriva vhod (aja, celo dva tuša sta, sem pozabila reči, saj se hodijo namakat tudi učitelji in bi samo z enim imeli zastoje), se po kurjih štengah vzpnemo v posvečeni odvajalni prostor. Mislim, da je ta vrhunska eko-iztrebljevalnica izum nekih Avstrijcev, in sicer je treba zadeve ločevati. Ja, lulaš v eno odprtino, kakaš pa v drugo in po uspešno opravljeni misiji streseš na izdelek še nekaj pepela, vse to pa pade v velik koš, ki ga potem polnega srečni upravnik odnese kot gnojilo nekam med zelje, predvidevam. Tudi tu so se zadeve razvile in zdaj so na voljo kar trije koši – ne, ne hodimo v skupinah na vece, tri odprtine so zato, da dve počivata, ne vem, v čem je fora, mogoče je to zato, ker se reditelju ponavadi ne da takoj odnesti koša in tisti del pač zaplombira in da na voljo drugega. Se bom pozanimala. Revolucionarna je tudi kuhinja, kjer se je včasih vse dogajalo na tleh, zdaj pa kraljuje pod mizo plinska bomba, na njej kuhalnik, poleg tega pa še krušna peč in dve mali ognjišči, da se da kaj vreči na ogenj, kadar ni plina (zdaj ga že na primer nismo mogli dobiti kar lep čas, ga pač niso imeli), največja pridobitev pa je verjetno umivalnik s pipo, da lahko tone krožnikov in piskrov in bešteka očediš res elegantno, pa še vode ni treba šparati, ker je direktno iz jezera in tam je je še precej, ane. Bi bilo pa lepo, če bi odpadno praškasto vodo speljali bolj po ovinkih nazaj v original, ker sedaj se prav hudo ne precedi tam po blatni bližnjici do cilja. In podgane so zdaj tudi na dieti, ker je hrana zaprta v plastične kante in zložena v omare, ki jih za vsak slučaj še malo stisnemo skupaj s kakim ceglom, da se ne bi kako pririnile blizu. Luksuz, vam rečem. Tudi reciklira se – vsaj kante so različne, kaj pa naredi potem z njimi upravnik Clement, pa raje ne drezam.
Kantina ima še vedno tisto znamenito okno, ki se odpira na obe strani, iz Afrike k nam in obratno, od tod tudi ime organizacije, Edirisa oziroma Okno, razgled je še isto čudovit, končno se pa tudi lahko malo udobneje sedi na velikih lesenih naslonjačih zunaj – le prevleka na blazinah bi lahko večkrat ugledala vodo. Na foteljih vse noči udobno presmrči nočni čuvaj Tom, živ krst ga ne zbudi, tako da smo res varni. Okoli osmih vsak večer privesla, včasih že v kantini v sede zadrnjoha, ko se prostovoljci poslovimo, pa vse zaklene in se preseli na svež zrak. Spat. V Ugandi ima skoraj vsaka pasja uta svojega nočnega čuvaja, večinoma so opremljeni s štorastimi puškami, če nič drugega, vsaj zaradi imidža, in nekateri na bolj resnih točkah res prebedijo svojo službo; Tom pa očitno zaupa angelom in se ne vznemirja preveč, če ga zjutraj potem prebudimo, ko pridemo na zajtrk. Včasih je bil čuvaj v zaporu, in ko smo ga vprašali, če mu je kdaj kdo pobegnil, je odgovoril: Many. Poleg tega so mu pred dobrim tednom spred nosa ukradli že drugi kanu – ja, na nočni straži pred kantino, kjer imamo parkirane čolne. No, če to niso dobre reference! Sicer kake hude nevarnosti gori ob jezeru res ni, smo pa imeli pred leti nekaj časa vseeno kar obsedno stanje, saj so nam parkrat vdrli v kantino in kuhinjo in nas je bilo malo strah, da nam ne bo kdo s pango pretipal reber, zato so se potem zagreli za nočnega čuvaja. Tom je zdaj že zelo dolgo. Dokler nekoč ne bo še njega kdo odnesel.
Še prej pa lahko kdo odnese dve pritepeni vreči bolh – sem prepričana, da sta radodarna dobavitelja teh pack. Ja, spet so me osrečili z dvema psoma. Vedno je ista pesem – kak pasjeljubni muzungu začne čohati te svobodnjaške zverine, ki se privlečejo v bližino tabora, jim ponudi nekaj hrane, potem pa ne gredo več proč. Navajeni so nič kaj prijaznega ravnanja s strani domačinov, saj ti namesto božanja in ljubezenskih izjav na njih vadijo brce ali pa ciljanje s kamenjem (ne kar vsi po vrsti, je pa že pri malih pastirjih običaj, da s kamenjem usmerjajo svoje koze ali krave, zakaj bi torej s psi ravnali drugače), le redki imajo psa doma za čuvaja, zato pač cucki iščejo vire hrane vsepovsod – in ni boljšega kot trop belcev, ki pogrešajo svoje domače fifije in so vsi blaženi, če se pojavi kak nadomestek. Seveda so potem presenečeni, ker jih niti najmanj ne ubogajo in noben Out ali pa Go away ne zaleže, psi ležijo potem pod mizo v kantini (da je bolham čim krajša pot do mojih nog), podimo jih iz kuhinje, nazadnje so ležali že na naslonjačih, pa to niso kaki negovani pudlji, ampak prenašajo na sebi ene umazanije in zajedavcev … Pa ne mrdajo nikamor, niti če povzdigneš glas. Ne morem pomagati, ne maram tega, da so skoraj zraven mojega krožnika in da rinejo k šporgetu in da zaradi njih kiham kot zmešana … In eden iz tega znamenitega para ni niti najmanj zanesljiv, če mu ravno sede, pa tudi ugrizne. Celo Briana, ki se ukvarja z njim, je šavsnil, pa šolarje je grizel … Ja, doma jih imejte, kosmatince, je moje mnenje, tukajšnji naj bodo pa še naprej lepo na svobodi. Sem pač ena pošast brezsrčna. Kihajoča.
Zasedba na jezeru je trenutno kar številna, poleg rednih prostovoljcev pa sem ter tja uletijo še kakšni nekajdnevni. Monika, naše gore list, skrbi za dobro štimungo s svojo nepresahljivo dobro voljo in smehom, doma se gre teologinjo oziroma še naprej študira družinsko terapijo, sicer pa veliko dela z mularijo pri ZPM in tudi po šolah kot mediatorka – tisti reveži z naše šole, ki smo par mesecev trpeli neskončne ure na tečaju teh veščin, vemo, kaj počne. Ves čas naslavlja svoje stranke z znamenito iztočnico, na katero smo postali že prav alergični pri našem dreserju Friškovcu: Če sem prav slišala/razumela, potem … Grrrrrrr. No, Monika ima za sabo veliko več ur treninga kot mi in pri svojem delu zelo uživa. Vsaj nekdo, haha. V Mushroom House prebivata Avstralca James in Emma, arhitekt in neke vrste kustosinja, če sem prav razumela. Luštna človeka in še govorita podobno Novozelandcem, tako da mi malo preganjata domotožje po kivijih – sta precej mahnjena na živali in sta kupila tri piščance, preživel je le Tony, ki je sedaj že čisto udomačen. James bi rad uredil predel pred kantino, kjer se vse že sesuva, izrisal je prima načrt z nekakšnim lesenim podijem, samo denarja mu ne priskrbijo, da bi zadeve uresničil. V moji nekdanji sobi živita Italijanka Alessia in Irec Brian, oba svetovna potepuha – delala sta že v številnih državah, zdaj pa sta si vzela pol leta frej za prostovoljenje in mogoče bosta tudi ostala v Ugandi, če bi Brianu uspelo začeti s kakim donosnim poslom. Kot novinar je počel že vse mogoče, moral pa je tudi zaslužiti nemajhne denarce pri velikih časopisnih hišah, nazadnje je nekaj let bival v Dubaju, ne vem točno, kako bi po slovensko opisala njegovo delo, neko trženje medijsko ali kaj … Alessia je predvsem koreografinja, njega dni pa je veliko tudi plesala, sprva klasični balet in nato večinoma sodobne variante. Poleg tega pa je študirala tudi literaturo in umetnostno zgodovino, je čisto hiperaktivna in tudi ob jezeru je najbolj udarna. Vsi grozno radi kuhajo, le midve z Moniko se ne siliva toliko, haha – Monika je sicer malo bolj vešča umetnij za šporgetom kot jaz, kljub temu pa se največkrat javiva za pomivanje posode, kar sploh ni tako malo dela. Pa kakšno zelenjavo pobijam z nožem pa vodo zavrem, saj sem prav uporabna, prav res. Spodaj je sprehod po taboru, klik:
|
| Tabor |
ČUDNA SEKTA
Nič preveč nismo skakali od veselja, ko nam je bilo obelodanjeno, da prihaja v naše male koče tolpa 9 Američanov, še čisto smrkavih 18-, 19-letnikov iz neke »sekte«, no, skupine Carpe Diem, ki za kar konkretno vsoto zelencev vlači mladostnike po državah tretjega sveta, ustavljajo pa se največkrat pri različnih nevladnih organizacijah, kjer mularija lahko malo opazuje ne ravno rožnato življenje domačinov (kar verjetno dobro vpliva na njihovo prebavo, no, pogled na svet) in hkrati še kaj postori. Ha, mi smo takoj imeli v mislih krampe in lopate za razvajeno ameriško bando. Pričakovali smo pač USA-prototipe: glasnoglasna gobezdala, ki nam bodo porušila nebeški mir, nastlala sobe in kuhinjo s svinjarijo, za lep zaključek dneva pa še zlivala vase pir za pirom. Pa je prišlo najprej 5 komadov, vodja je bila le malo starejša od svojih podanikov, in nas je kar na rit metalo: bili so kot na pomirjevalih, nobenih izgredov, pravzaprav že skoraj dolgočasno pridni, tihi, pred vsakim večernim obedom (vse obroke so sami skuhali) so drug drugemu zaupali, za kaj so tisti dan hvaležni (bogu? – tega nisem ujela), pisali so dnevnike, misli itd., v postelje pa so se podrzali takoj po večerji, punce posebej, fantje posebej, da ne bi bilo kakih grešnih misli. Halooo? Bi skoraj raje videli tisto verzijo, ki smo se je bali, madona, kot pa te mrtve žoge. No, druga izmena, 4 komadi, so bili malo živahnejši, ampak še vedno vzornega vedenja. Tudi s krampi in lopatami so se izkazali – očedili in prekopali so zemljišče pod kantino in nad kuhinjo, kjer bodo vsak čas začeli obratovati vrtovi; posadili bodo različne vrste zelenjave in nekaj sadja in hkrati bo to nekakšna učilnica za lokalno skupnost in šolo, saj domačini uživajo enolično prehrano in tudi o kolobarjenju ter gnojenju ne vedo kaj prida. Ali pa sploh ničesar.
Dopoldne so vrli Amerikanci vihteli orodje in švicali, popoldne pa so se še malo ukvarjali z učenci, pomagali v vrtcu, izvedli delavnice joge, okoljevarstva (vodja druge skupine je bil biolog in je učencem imenitno prikazal, kako zgleda onesnaževanje jezera Bunyonyi in kakšne posledice bo to imelo za njihovo življenje), likovne ustvarjalnice … Zelo so si želeli učiti plavanje, samo so s seboj prinesli cel teden groznega vremena, uscanega, mrzlega, prav nič plavalnega, tako da s tem ni bilo nič.
Eh, čeprav so bili pridkani, smo bili veseli, ko so spokali, saj smo se morali skoraj tepsti za kuhinjo in tudi v sobah se ni dalo niti obrniti zaradi preveč krame. Spodaj lahko kliknete na fotko in pogledate, kaj so uganjali gostje:
|
| Američani |
OGRAJEVANJE
Še ena večja akcija se je zgodila v času mojega kratkega bivanja pri jezeru – zamenjava ograje, ki varuje igrišče ob vrtcu. Vrtec je zdaj star nekaj let, denar zanj je zbrala sedanja (še čisto sveža) šefica Nasmehov Sheila, ki tam po Angliji kar naprej žica bogate ate pa mame za cekine. Je naredila že vraga pa pol, načrte ima pa tudi še take, da bom porabila enkrat v prihodnosti celo stran, da bom razložila. Najprej moram sploh naštudirati vse.
Bufuški vrtec ima tri razrede, za male kobacavčke, za malo večje in še malo večje, učijo jih ugandske vzgojiteljice, ki jih plačuje Edirisa. Njihova zvezda je Fiona, briljantna učiteljica, ki se zdaj vsako jutro vozi v sosednjo vas s čolnom, da še tam pomaga vzpostavljati solidno vrtčevsko vzgojo. Nasmehi namreč ne pokrivajo le Bufuke, ampak še 4 šole, ah ja, saj sem rekla, da je zakomplicirano … Malčki so v varstvu do enih, potem odcapljajo domov; v vrtcu dobijo tudi malico, za katero pa skrbi stara mama našega sponzoriranca Labana, kar me je pa sploh razveselilo, saj reva tako lahko vsaj nekaj malega zasluži (no, če smo natančni, celih 10 evrov na mesec). Učiteljice so se že večkrat zamenjale, trenutna ekipa je kolikor toliko v redu, samo baby class je fasal neko Miriam, ki 2- in 3-letnikom vbija v glavo angleške stavke s tisto znamenito papagajsko metodo, ob kateri te res nekam prime. Stoji pred njimi in v nedogled ponavlja: My classs teacher is teacher Miriam. I am in baby class. Po tleh razsuti mulčki pa zmerno do pretežno nezainteresirani in zaspani ponavljajo za njo. To lekcijo sem slučajno ujela in je bilo res obupno, drugače pa slišim, da se vzgojiteljice kar dobro znajdejo, poleg igranja malčki začnejo usvajati tudi črke in nekaj angleščine, velikokrat s petjem luštnih pesmi …
Mislim, da starši vrtčevskih otrok zdaj prispevajo nekaj le za malico, v bodoče pa bodo morali več – v Bufuki se je namreč ves čas do sedaj samo dajalo, nudilo, nikoli ni bila skupnost kaj prida vključena, pa so se lepo navadili samo prejemati in zahtevati (to je bila ena od Edirisinih največjih napak). Zdaj bo potrebno kar nekaj energije in spretnih manevrov, da se bodo reči spremenile, da bodo tudi starši prevzeli del odgovornosti in stroškov, kolikor jih pač lahko. En korak do tega so tudi občasne udarniške akcije, kot je bila zdaj – starše pozovejo k sodelovanju, kadar se kaj gradi ali popravlja za njihove otroke, kdor pa ne pride, mora nekaj plačati. In so prispele pisano opravljene mame, marsikatera z dojenčkom na hrbtu, na glavah prinesle hudo težke tovore papirusovih palic po bregu, nato pa so še malo okopavale plevel okoli latrin in pred vrtcem. Medtem so pa ati (ne tako redke sem nato vsak dan videla viseti v znamenitem bezniškem raju Rotindu) izruvali zgonjeno ograjo iz zemlje (jo zabrisali nekam k sosedu) ter sestavili in pritrdili novo.
Kliknite na fotko, v albumu boste našli postavljanje ograje in nekaj prizorov iz vrtčevskih učilnic:
|
| Vrtec Akcija |
NA NAPAKAH SE UČIMO. iTAK
Bufuška osnovna šola je pred par leti zelo spremenila imidž, saj jo je porisal Edirisin slikar Martin, naredil celo globus sveta in nekaj skulptur, tudi notranjost so s pomočjo Edirise malo popravili, otroci so prejeli uniforme pa učne potrebščine, milo, včasih vzmetnice ali mreže za komarje … Saj je bilo z dobrim namenom – začelo se je s sponzoriranjem številnih sirot, ki sicer ne bi mogle obiskovati pouka, kasneje pa se je pomoč razširila kar na vse šolarje, saj je revščina tudi pri tistih, ki imajo starše še žive, enako kazala zobe. Bufuka pa je bila že od nekdaj trd oreh, kar se tiče komunikacije z vaško srenjo, ki jo je največkrat zastopal kak pokvarjeni fajmošter; to so bile včasih prav nemarne zgodbe o izsiljevanju in širjenju klevet, tako da se je naša organizacija že hotela umakniti iz vasi. Seveda ni krivda le na vaški strani, tudi vodstvo Edirise je pristopilo k projektu brez pravih izkušenj in predvsem brez posluha za medsebojno komunikacijo. Zdaj ko je nova oblast pri Nasmehih, se bo najprej začelo s povezovanjem s starši in učitelji, da ne bodo belci, ki bodo prihajali kot prostovoljci, delovali kot neki sateliti, ki pridejo malo solit pamet v šolo oziroma se preganjat z deco za lastno veselje – treba je tako staršem kot učiteljem predstaviti naše ideje in jim najprej ponuditi sodelovanje, potem pa naj sami odločijo, ali bodo sprejeli naše vmešavanje ali ne. In predvsem ne sme biti samo enostransko, kot je bilo do sedaj. Tabeli, polni denarja (tako potem pač izpade), vsake toliko sežejo v žep in založijo šolarje, z druge strani pa ni nobenega prispevka, nobenih pogojev sodelovanja … Tako postane pomoč samoumevna, staršem pa se dovoli pozabiti, da so v prvi vrsti oni odgovorni za šolanje potomcev. Povezovanje in sodelovanje s skupnostjo lahko prinese res odlične rezultate, znanje se širi tudi zunaj šolskih zidov, tako bi Edirisa šele res lahko upravičila svoje ime, Okno, če bi ga odprla še na drugo stran. Upam, da bo Sheili zdaj uspelo – sicer je zastavila svoje delo zelo na široko, ampak končno v pravo smer. Tudi Simon, mlad Anglež, ki že več kot leto dni živi v Ugandi, večino časa pa skrbi za poslovanje Nasmehov in za koordinacijo prostovoljcev, je fejst poba, predvsem mi je všeč, ker se zdaj trudi oblikovati dejavnosti, ki bodo povezale vaško skupnost z Edirisinimi Nasmehi, strinjava pa se tudi o tem, da prostovoljci ne bi smeli učiti v šoli, ampak kvečjemu pripravljati določene ure skupaj z učitelji, dajati ideje, predlagati metode, če so tega vešči, sicer pa se udejstvovati pri obšolskih dejavnostih, na primer izvajati športne aktivnosti, ki jih na šolah ponavadi sploh ni, kreativne delavnice, privabljati otroke in učitelje v knjižnico in razvijati bralno kulturo … Tudi ni slabo in narobe, če sem ter tja kdo izvede kako posebno uro s svojega področja (kot je to na primer storil Američan o ekologiji), samo to, kar se je večinoma dogajalo zdaj nekaj let (in trenutno se še vedno), se mora nehati. Tudi šefica Sheila na srečo misli enako in zdaj upam, da bomo nekako s skupnimi močmi le uspeli spraviti skupaj program, ki bo bodoče prostovoljce usmeril v točno določene naloge. Zdaj je to precej svobodno – prostovoljci si sami naredijo urnik, povežejo se z učitelji, ki ponudbo največkrat z veseljem sprejmejo in gredo za tisti čas kar lepo iz razreda. Ne sicer vsi in ne vedno, je pa to precej pogosto, predvsem v Bufuki. In tako ni nikogar, ki bi pomagal pri prevajanju – sploh pa je poučevanje delo učiteljev in ne prostovoljcev.
Tukaj namreč meni kar malo zavre kri. Nikomur na primer ne pride na pamet, da bi se igral medicinsko sestro ali pa zdravnika, ker je pač že kdaj pristal v bolnici in prebolel par bolezni in se mu zdi, da nekaj pa le zna – ampak uči pa lahko kar vsak, ki je malo hodil v šolo? Že zato, ker je belec? In je požrl vse znanje tega sveta, da o metodah poučevanja sploh ne govorimo, ane. Ne rečem, da ne obstajajo ljudje, ki so zelo nadarjeni za pedagoške vragolije, čeprav niso učitelji po poklicu, tudi ni nič narobe, če prispevajo kakšno idejo ali izvedejo šolsko uro – samo to bi morala biti bolj izjema kot pravilo. Halo! Kot bi k meni v razred uletel kakšen afganistanski bankir (ali pa tudi učitelj) in mi solil pamet, kako moram učiti oziroma bi kar prevzel moje delo, saj pri njih poučujejo čisto drugače in edino pravilno! Bejžnobejž, ne moremo kar tako te svoje večvrednosti spravljati v promet! Prav gotovo način poučevanja v ugandskih vaških šolah (pa verjetno tudi v malo bolj finih privatnih ni kaj dosti drugače) ni najboljši, samo ga bodo morali pač sami spremeniti in izboljšati, mi pa lahko na nevsiljiv in spoštljiv način ponudimo učiteljem kakšne predloge v zvezi z načinom vlivanja znanja v glave šolarjev, da ne bo vse steklo mimo, če se nam zdi, da to obvladamo. (Obvladamo pa res, obvladamo, haha, samo poglejte, kakšne genije mi napravimo iz naših osnovnošolcev, če sem lahko malo zlobna.) Učitelji morajo slediti učnemu načrtu, pa če je še bolj blesav (kako fino, da pri nas teh problemov sploh ne poznamo, aneeeeeeeee), ne morejo kar pustiti vsega in začeti z nekimi vajami, ki jih pritresejo prostovoljci, pa četudi niso slabe – svoje izume v zvezi s poučevanjem pa bi prišleki prav lahko izživeli v urah, ki so na urniku zapisane kot games time (in se otroci samo preganjajo po travniku ali pa brezdelno posedajo okoli) ali pa celo namenjene Edirisi – vsaka šola, ki sodeluje z Ediriso, jih ima nekaj. Lahko bi se tudi posebej ukvarjali z manj uspešnimi učenci ali pa s tistimi, ki izstopajo na določenih področjih, da bi lahko svoje znanje nadgradili. Tako ne bi rušili učnega načrta in dostojanstva učiteljev, hkrati pa bi obogatili znanje učencev. No, da ne bom zdaj še naprej moralizirala – samo res se mi ne zdi prav, kar počenja toliko prostovoljcev po svetu v podobnih situacijah. Druga stvar je seveda, če se odločiš za full-time-job kot učitelj, če imaš za to potrebne papirje – potem si na neki šoli zaposlen, delaš po načrtu in lahko vpelješ nove pristope, metode, če meniš, da bodo učenci zato uspešnejši.
Evo, pa sem se izkašljala. Madona, no, a mogoče ni res?! Pri nas imamo na glavi nekatere zagnane roditelje, ki so prepričani, da najbolje vedo, kako je treba poučevati in kaj vse delamo narobe in kako so njihovi cekinčki zatirani in poniževani in tako dalje, saj so ja sami nekoč hodili v šolo, bojo pa že vedeli, kako je tam in kako bi moralo biti, tu pa imajo tabele prostovoljce vseh mogočih poklicev – oboji učiteljem solijo pamet z najboljšimi nameni in zelo zagnano.
Trenutni Edirisini prostovoljci ob jezeru pač sledijo večinoma temu vzorcu, čez katerega se pritožujem, čeprav seveda niso nič krivi – sami so se morali znajti v nekakšnem vmesnem brezvladju, preden je Sheila vzela vajeti v svoje roke, tako da so pljunili v roke, sestavili svoje urnike, čas razdelili na Bufuko in Kyabahingo, ki leži čez cesto, pardon, jezero, kamor je treba odveslati, in počnejo vse sorte. Trudijo se, da bi delali skupaj z učitelji, včasih jim uspe, še večkrat pa ni v razredu nikogar, predvsem v Bufuki, ki je mogoče res malo zaklet kraj, učitelji se sicer precej menjajo, ampak še ni bilo ekipe, za katero bi lahko rekli, da je res v redu. Tokratna je sploh nekaj posebnega. Tri učiteljice se prestavljajo kot megla in velikokrat jih sploh ni v razred, še posebej, kadar ravnatelj kam mrkne (kar je pa tudi pogosto), mularija kaj prepisuje s table ali pa gleda v zrak, one pa kje zunaj telefonarijo, kuhajo matoke, počivajo na travi ali pa dojijo svoje malčke. Kar sicer počnejo tudi v razredu med uro, če je nuja, saj morajo en mesec po porodu priti nazaj delat in imajo male štruce pri sebi, čeprav menda ni več dovoljeno – ko se napove inšpektor, pač dajo dojenčka v roke komu izmed učencev, da ga nese proč, dokler nevarnost ne mine. Z učitelji je malo bolje, no, vsaj dojit ne hodijo, haha. Ja, kakšne hude delovne vneme res ni, na žalost, čeprav pa je treba učiteljem v zagovor omeniti tudi res obupne razmere, v katerih poučujejo. Jaz bi se tudi ulegla na travo in si mislila svoje vsake toliko. V razredu, ki bolj spominja na zaporno celico, se jim gnete 60 ali več otrok, v službi so od 7 zjutraj do skoraj petih popoldne, vmes morajo popraviti tone zvezkov, saj jih zvečer prav gotovo ne bodo ob svečah, plačani so mizerno, stanujejo v malih blatnih bajtah zraven šole, dobijo eno sobo pa še nekaj preddverja, pohištva skoraj nobenega, temačno, mrzlo in neudobno je, ponoči se okoli njih in otrok preganjajo tropi podgan, poleg tega pa jih kar naprej prestavljajo iz kraja v kraj, tako da so družine velikokrat ločene. Mama učiteljica vzame s seboj najmlajše in se je držijo za kiklo, medtem ko razlaga notranje organe plazilcev, ali pa kobacajo kje po razredu, večinoma so neverjetno pridni in se sami zamotijo. Vmes jih pač malo tudi futrajo, manjši dobijo mamino mleko, malo večji pa kakšno skupaj zmešano fižolasto-riževo packarijo, velikokrat jih pazijo tudi učenci in jih vlačijo s sabo na hrbtu … Ah ja, ni ravno sanjska služba, to je res – kljub temu je veliko učiteljev zagnanih, trudijo se pa najboljših močeh, želijo si novih idej in jim ni vseeno, zdaj sva jih z Irmo srečali že precej, samo v Bufuki pa se nekaj čudnega pase že več let in razne lenobe se lepijo na to vas kot muhe na drek. Potem pa jim še prostovoljci pridejo hudirjevo prav, da se odsvaljkajo po svoje, češ, saj se sami ponujajo, ane. Naši nasmehovci potem učijo, kot se jim zdi najbolj prav – ne razumite me napak, prepričana sem, da je marsikaj odlično izpeljano, samo veliko bolj prav bi bilo, da bi predloge za določeno uro pač premleli skupaj z učiteljem, padale bi različne ideje in nato bi se učitelj odločil, kaj bo uporabil, in uro tudi sam speljal – vsaj večji del. Nove prijeme in prebliske bo tako lahko vključil v pouk tudi v prihodnosti, sicer pa se še tako odlične ideje prostovoljcev samo izgubijo. Plus vse tisto jadikovanje, ki sem ga naklofala že pred tem, da ne začnem še enkrat.
Alessia je umetniška duša in je svojo prekipevajočo energijo usmerila v številne dejavnosti, ki jih otroci sicer nikoli niso deležni (tukaj pa pridejo prostovoljci zelo prav, prav tako material, ki ga priskrbijo), predvsem kreativne – njihovi izdelki zdaj krasijo učilnice, trudi se s plesnimi uricami, s telovadbo (ki je sicer na urniku, vendar v resnici ne obstaja, otroci se pojajo po svoje), z angleščino … Bi si človek mislil, kako so pripravni za ples, ko jih opazuješ pri kakem njihovem tradicionalnem pozibavanju in skakanju, vendar so precej trdi, se pozna, da nikoli niso počeli česa podobnega. Koreografinja s svojimi nadvse zanimivimi prijemi je nekaj čisto novega, še jaz sem uživala, ko sem jih opazovala – in v vrtčevski skupini, ki jo pripravlja za neki nastop, sem celo vskočila zaradi odsotnosti neke deklice. Ja, nadvse okretno sem oponašala ptico, haha, usvojila sem vse tiste obrate in stopicljanje sem pa tja, prav zabavala sem se, krožili smo okoli druge skupinice škrateljnov, ki pa so bili metuljčki, na koncu pa so še zapeli … Tudi Monika strašno uživa pri delu z otroki, večinoma je v nižjih razredih, pridružila sem se ji enkrat, ko je učila četrti razred peti tisto znamenito Do re mi … iz muzikala Moje pesmi, moje sanje. Ha, pred leti je cela Bufuka pela Marko skače (na veliko jezo šefa Miha, ki je bil že itak alergičen na slovenski jezik, kadar smo si ga Slovenci drznili uporabljati v medsebojni komunikaciji v mednarodni družbi, potem pa si drznem še te nedolžne otročiče moriti z našo špraho), zdaj pa sva jim napisali še Kekčevo pesem na plakat, jaz sem pač čisto zaljubljena vanjo, pa so jo prav hitro pokapirali. Najbolj luštno pa je bilo potem po vasi, ko sem kolovratila okrog vsak dan, da sem se malo nadihala in prečekirala dogajanje – vsake toliko se je namesto How are you zaslišalo Jaz pa pojdem in zasejem … Oooo, so face tamali, še dodatno so me vedno odobrovoljili.
Sicer pa sem v skladu s svojo zgoraj razgrnjeno filozofijo skušala čim več sodelovati s Penelope, ki uči angleščino, saj se moje delo v šoli še najbolj ujame z njenim, čeprav gre za drug jezik. Zmenili sva se, da bom najprej sedela v klopi in spremljala, kaj počenja, potem pa včasih že med uro skočila k tabli in naredila kakšno dodatno vajo, če se mi bo zazdelo primerno. Hm, se mi je kar zazdelo. Angleščina vaških otrok je nikakršna, kar niti ni čudno, saj so deležni približno enakih metod kot nepalski. Torej piflanja na pamet tudi težkih vsebin pri drugih predmetih, ne da bi sploh vedeli, kaj govorijo, pri angleščini pa neskončne slovnične vaje, polno nekih besed, ki jih sploh ne prevedejo v materni jezik, tako da se npr. mularija samo nauči, kako se dela samostalnik iz pridevnika, ne vedo pa, kaj sploh pomeni (lonely – loneliness pa še cel kilometer podobnih primerov). Pa sem potem take in podobne zadeve naredila malo bolj praktične, nato pa sva po uri s Penelope predebatirali, kar mi je ležalo na duši – predlagala sem ji kakšne vaje, s katerimi bi lahko učenci pokazali tudi razumevanje oziroma usvojili rabo, kakšne zvezke sva skupaj popravljali … Potem smo v več razredih skupaj kreirali zgodbico o fantu/punci – nikoli ne počnejo nič takega, da bi lahko uporabili svoje ideje, da bi si kaj izmislili, da bi lahko svoje sicer borno besedišče počasi nekako začeli povezovati v stavke … Najprej smo nastavili vse osebe in dogodke, morali so si izmisliti imena, osebe opisati, povedati, zakaj so npr. debele/suhe, jih obleči in jim nalepiti še družinske člane, potem smo določili dan v tednu, pa kam jo glavna oseba mahne, kaj se ji zgodi itd. Najprej so vsi gledali nekam v tla in so bili pač tipično sramežljivi, potem pa jih je začelo zanimati, kaj bo iz tega, vedno več rok je bilo v zraku in na koncu so se že grebli, kdo bo dodal kakšno novo informacijo. Le zelo težko je dobiti od njih kaj ne ravno običajnega, saj je njihov svet tako zelo majhen – osebe so oblekli pač v tisto, kar nosijo dan za dnem sami, hrane poznajo tudi samo za naprstnik različne, ko pa vprašaš, kam gre na primer ta naš deček Stuart, ki so si ga pač izmislili v enem razredu, v nedeljo dopoldne, pa je edina pot seveda v cerkev. No, pa nisem pustila, da gre tja, haha, smo ga le nekako preusmerili na kriva pota, da je bilo bolj zanimivo, stegnil je mami denar in z bratom odšel v mesto na tržnico, da sta si ubodla nove superge. Saj potem so se pa kar ogreli in vse sorte kazni so predlagali za zlikovca, ko sta prišla domov … Nato smo z najbolj preprostimi stavki zgodbo še zapisali – nekaj skupaj, nekaj naj bi sami, samo tisto je bilo bolj žalostno … Ampak Penelope je bila navdušena in je potem povedala še novemu učitelju Johnu, ki je šele kratek čas na šoli, uči pa tudi angleščino, kaj smo počeli, pa je potem sam od sebe prišel enkrat poslušat, ko sem nekaj podobnega počela s sedmim razredom med njihovo prosto uro – sem bila prav vesela. Mogoče se bo vsaj s tema dvema dalo kaj več sodelovati – oba sta mi tudi prišla prevajat na popoldanske bralne oziroma knjižnične ure, ko smo z manjšo skupinico obdelovali preproste angleške štorije. No, vsaj na začetku, potem pa sta malo omagala. Ampak Monika, ki se je navdušila nad tem branjem v knjižnici in se je odločila, da bo v moji odsotnosti zadevo peljala naprej, mi je poročala, da vsak dan prideta oba med knjige in pomagata. Hura! Saj bo. Celo Prym, ki sodi v sveto leno trojico, me je razveselila s predlogom, ko smo končali pisanje zgodbice tudi v njenem razredu – je rekla, da bo naslednji dan sestavila vprašanja o zgodbi, da bo preverila, koliko so odnesli. Jamawe, to pa bo nekaj.
Ni prav veliko, je pa vsaj nekaj utrinkov iz življenja bufuških šolarjev, kliknite:
|
| Mularija |
»Ob zaključku redakcije« imam na sebi 19 precej svežih bolšjih ugrizov, pri alergični mimozi, kakršna sem, se manifestirajo v noro srbečih bulah, ostalih 40 je pa že posušenih, samo še madeži kažejo na nekdanja mesta zločina, srbijo pa ne več. Ja, precej divje je tole. Se je pa zato deževje zelo uneslo in prevladuje sončava, vse se zdi prijaznejše, bašem se z ananasi, mangi in bananami in popoldneve preživljam v družbi simpatičnih učiteljev po osnovnih šolah, kjer malo premetavamo ideje o bralni kulturi in se zabavamo z besedilom o neki magic kokoški, pa še vse sorte se godi, samo zdaj pa res ne morem več klobasati …
Pozdravite mi pomladne cvetke in topel objem spod ekvatorja (tudi od bolh, seveda!)
>