18 ADIJO, UGANDA

V MARTINIH ČEVLJIH

Ajme, pa se bom končno lotila delavnic za učitelje, ki so se zaključile že pred več kot tremi meseci – če se sploh še kaj spomnim, jamawe …

Nismo vsi, ki se znajdemo v kakem razvojnem projektu, Združeni narodi, čez katere sem bentila prejšnjič; ha, nobenih terencev z vesoljskimi antenami in neprebojnimi šipami, prvih razredov v avionih, hotelov s čim več zvezdicami in podobne preserancije – eni spimo v hostlih v dormitory kupeju, fruštkamo toast z medom, ki ga privlečemo iz ruzaka, pijemo vodo, se vozimo z zgonjenimi taksiji ali pa motorji, če že ne gremo kar peš … Tako da ja čim več denarja ostane za izvedbo projekta. Ja, ni ga čez poštene Slovenke, vam rečem!

Čisto slučajno so se mi datumi tako fino prekrižali z Irminimi, da sem padla v projekt o bralni kulturi, že drugi po vrsti, ki sta ga rodili z mukako Marto, najbolj naspidirano babico na Balkanu (če ne štejem lastne matere, seveda). Pred dvema letoma sta prvič prepričali strice in tete, ki odmerjajo denarce iz nekih evropskih skladov in tudi naših državnih, da ju je vredno podpreti. Izšla je luštna Martina slikanica Hišica z dvema oknoma, v kateri skozi tisto posebno okno v Srcu ob jezeru Bunyonyi kukajo z ene strani zamorčki, z druge pa naši bledoličniki, spoznavajo življenje tukaj in tam, predvsem pa je pomembno to, da je napisana v treh jezikih, poleg slovenščine še v angleščini in rukigi, lokalnem jeziku ljudstva Bakiga. (Samo za intermezzo – vsakič, ko prelistam knjigo, zardevam, ker sem navedena kot lektorica, pa bi še moji bunkeljni v šoli, ki samo ob posebno svečanih priložnostih izvolijo v svoje stavke posaditi tudi kako vejico, takoj ugotovili, da nekaj ne štima, lektorja bi bilo treba nasuvati! Opajade, nasuvajte kar zbegano avtorico, ki je menila, da z vejicami ne gre pretiravati in da bo kakšno raje kar ruknila ven, sploh pa je »tako prisrčno zmedena«, kot pravi pesem, da na koncu, ko smo ji pošiljali popravke, že ni več vedela, katera verzija je sploh zadnja – v glavnem, jaz nisem nič kriva, vse sem spedenala, kot se zagre,  a je jasno!) Prvič sta Marta in Irma s pomočjo še dveh prostovoljk izvedli cel kup delavnic po nižjih razredih osnovnih šol v Kabaleju, pogovarjali so se o knjigah, brali Martino, napisali in narisali svojo in še marsikaj, Marta pa je obredla tudi nebroj vrtcev in šol v Sloveniji ter deci skušala malo približati Afriko. Naslednja stopnička pa je tokratni projekt, ki pa je kar obsežen: štiri osnovne šole so dobile svojo knjižnico s številnimi učbeniki in knjigami v angleščini in tudi v rukigi, kar se je pač dalo kupiti (avtor je večinoma Festo Karwemera, eden redkih, ki se bori za ohranjanje jezika in kulture Bakig), kako smo barvale in postavljale eno izmed njih, sem že opisala; srednješolci so zbirali ljudsko izročilo in najboljše zgodbe je komisija izbrala za objavo – pravkar se v Kampali tiska 5000 izvodov teh štorij, ki bodo prav tako izšle v ang. in rukigi, poleg tega pa bo za mlajše nekaj, in sicer slikanica o nastanku jezera Bunyonyi; zadnji del pa so predstavljale delavnice z učitelji 24 državnih osnovnih šol v Kabaleju – približno polovico sta pred časom podelali Irma in Marta, zdaj pa sem namesto Marte vskočila jaz.

Nekaj prispevkov nazaj sem udrihala čez vse to soljenje pameti, ki ga radi izvajamo tabeli, na, zdaj pa sem z velikim navdušenjem počela nekaj podobnega, haha. Samo res mislim, da nisem delala škode, ni šlo za neko poučevanje in prepričavenje, da je moja verzija edina prava, hotela sem samo ponuditi nekaj različnih metod in pripraviti učitelje do debate, do izmenjave mnenj …, če pa jim je koristilo in bodo kaj od tega nato tudi uporabili pri pouku, pa sploh fino. Irma je pripravila uvodni, bolj teoretični del o bralni kulturi, o tem, da še nič ne pomeni, če človek tekoče bere, ampak mora prebrano predvsem razumeti, znati uporabiti, predstaviti drugim …, kar je sicer vsaj na podeželskih šolah velik problem pri vsej tisti piflariji na pamet in nikakršnem razumevanju. Pa kako je treba znati najti informacije, pa kako branje konec koncev spodbuja tudi kreativnost, ki pomaga človeku z novimi idejami stopiti iz množice in uspeti … Take reči. Predstavila je tudi projekt in ponudila učiteljem kar spodoben kupček Karwemerovih knjig v rukigi, saj je bila vsaki šoli namenjena določena vsota denarja za nakup knjig v lokalnem jeziku. Marta je svoj nastop navezala predvsem na svojo knjigo Hišica z dvema oknoma, kako gre to od ideje do izvedbee in kako se tudi leposlovje lahko potem uporablja pri pouku ipd. Jaz sem malo preučila ta njun projekt in šla na dva dolga sprehoda, da mi je kisik malo razkuštral možgane, pa sem se odločila, da bom raje sestavila nekaj svojega, saj ne bom mogla prav prepričljivo predstaviti Martinega dela, če pa sama nisem napisala še nobene knjige (no, je pa tale blog za tri romane že dolg), sploh sem pa hotela vključiti čim več praktičnega dela, da ne bomo samo nekaj predavali – tudi sama dosti raje vidim, če mi nekdo ponudi kakšno novo idejo, ne pa da samo klobasa prav umetelno dve uri in se sicer vse fino sliši, uporabno je pa bolj eno figo. V roke sem dobila tiste ljudske zgodbe, ki so jih zbirali srednješolci, in ker bodo vse šole v Kabaleju dobile nekaj izvodov, se mi je zdelo primerno, da bi se pač navezali kar nanje. Begalo me je pa to, da bodo na delavnicah učitelji vseh predmetov in razredov, ne samo učitelji angleščine, tako da me je bilo strah, da se jim bo zdelo neuporabno in samo izguba časa – vseeno sem potem kar speljala, kot sem si zamislila, saj se mi zdi, da nekatere metode lahko prav vsak vključi v svoj predmet, tudi če nima nikakršne zveze z literaturo.

Malo me je pa zvijalo, še posebej na prvih delavnicah – saj počasi se kar navadiš telovaditi pred tablo in ves čas nastopati pred mularijo, samo tu so bili pa odrasli, kolegi, hm, ni mačji kašelj … Po par nastopih, ki so se odvili prav super in sem po začetni nelagodnosti itak vedno  čisto »padla not« ter opletala z rokami kot mlin na veter, kot sem lahko kasneje videla na fotkah, jojmene, nisem vedela, da imam tak slog kot kak policaj sredi križišča,  sem pa tremo dokončno zgubila in govorila kot navita, še samo sebe sem presenetila, da lahko tako vrtim jezik v angleščini. Tudi ne verjamem, da bom še kdaj predavala kakšnim učiteljicam, ki bodo imele s seboj dojenčke in z eno roko pisale na list z nalogami, z drugo pa držale otroka, ki medtem pridno pije mleko, čez čas zamenja jošk, mama pa še naprej posluša, kaj je to disleksija, haha, res je bilo odbito. Delavnice sva imeli vedno v popoldanskem času, s sabo sva imeli piškote in sokove za učitelje, ki jim je gotovo že malo krulilo po želodcu, pa so morali še dve tabeli prenašati za dodatek, Irma jim je razdelila tudi blokce in pisala, kot je navada na vseh takih procesijah, delali smo pa največkrat v kateri izmed učilnic (vse živo je bilo – od prav čedno urejenih do malodane drvarnic) ali pa kar v ravnateljevi pisarni, če je imel zadosti veliko. To niso ravno pisarne, kot smo jih navajeni pri nas, bolj so spominjale na kabinet za vsakovrstno kramo ali odlagališče učbenikov, ravnatelj je premogel kako vegasto mizo in na steni nekaj koledarjev s pretečenim rokom, kaj dosti več pa ne … Običajno je bilo od deset do petnajst učiteljev na šoli (za 400 ali raje več učencev), kar mi je bilo zelo všeč, saj je lažje delati z manjšo skupino, le nekaj šol je bilo večjih in tako tudi učiteljev od dvajset do trideset. Povsod pa sva doživeli en kup prijaznosti in naklonjenosti, vsak izmed učiteljev nama je ob prihodu rekel, da sva very welcome, zagnano so reševali naloge in na koncu, ko so morali ovrednotiti najino delo, sva lahko brali take slavospeve, da komaj verjameš, God bless you in Please come again je bilo skoraj na vsakem vprašalniku … Po delavnicah so nekateri kar ostali in čvekali z nama ali pa naju pospremili del poti, da smo še kakšno rekli. Hja, ne rečem, da nisem imela po skoraj vseh delavnicah kar dobrega občutka in sem bila zadovoljna z debato in odzivom, malo z rezervo pa je vseeno treba vzeti te izlive, saj je za ugandsko kulturo značilno, da zlepa ne kritizirajo naravnost, vedno furajo vljudnost in nočejo nikogar ozmerjati ali prizadeti, tako da nikoli ne moreš biti čisto prepričan, kaj v resnici mislijo – tisto potem poopravljajo med sabo … Zna biti, da je kakšen God bless you v resnici pomenil, Bejžta domov in nehajta srati klamfe, ampak tega pač nikoli ne bova vedeli, ane. Se pa res hudo redko zgodi, da imajo kakega predavatelja ali delavnico, to ni tako kot pri nas, ko kar naprej koga poslušamo na lep sončni popoldan, khm, povedali so, da zelo pogrešajo kaj podobnega, da bi lahko obogatili svoje poučevanje. Spodaj kliknite na prvo rundo fotk:

Delavnice učitelji

Projekt o bralni kulturi je poudarjal pomen ohranjanja lokalnih jezikov in kulture, saj je v Ugandi uradni jezik angleščina, odkar so se tu pasli kolonizatorji, in jeziki posameznih ljudstev postajajo vse bolj samo govorni, učenci sploh ne usvojijo več pisanja v lastnem jeziku, ampak tam nekje v tretjem, četrtem razredu preklopijo na angleščino, rezultat pa je vsaj na podeželju potem tak, da ne znajo ne enega ne drugega zadovoljivo. Kako se boš pa naučil drugi jezik, če še svojega ne obvladaš, saj na začetku, preden neki tuji jezik začneš tekoče govoriti, v mislih ves čas prevajaš iz maternega v tuji jezik, a se motim? Že Marta je v uvodu vedno načela to temo in primerjala rukigo s slovenskim jezikom, saj tudi rukigo govori približno dva milijona ljudi, tako da sem ta del potem predstavila tudi jaz – konec koncev je iz mojega foha, ane, pri slavni pogoreli Bredi sploh nisi mogel napraviti izpita, če ni iz tebe sevala zadosti velika predanost slovenskemu jeziku, borcem zanj in za naše meje (ki jih tako ali tako ni priznavala, mogoče samo tiste iz časa Karantanije), tako da sem lahko vehementno pela slavo našim prednikom, ki so ne z ognjem in mečem, ampak z besedo, uspeli ohraniti narod in njega dušo, oooooo, hudo, haha. Marsikateri učitelj je namreč menil, da bi lahko rukigo mirno ukinili in imeli samo angleščino, saj kdo pa še razume ta njihov jezik in kakšen smisel ima ohranjanje nečesa tako nepomembnega, medtem ko angleščino govori cel svet in samo z znanjem tega jezika lahko kam prideš. Ne rečem, da jih ne razumem, glede na to, kako težko kam prilezejo, je verjetno oboževanje maternega jezika bolj na repu njihovih vrednot in bi se mu takoj odrekli, če bi to pomenilo, da imajo večje možnosti za uspeh. Je pa ob takih primerih slovenska zgodovina prišla kar prav, da sva z Marto lahko povedali, kako je mini narodu uspelo obraniti jezik kljub stoletjem zatiranja in ogrožanja z leve in desne in kako je danes jezik enakovreden vsem ostalim v EU, je tudi učni jezik in tudi na univerzi se študira v slovenščini, kva smo zmagal, ejga. In da se seveda tudi mi učimo angleščino, vendar je slovenščina še vedno na oltar postavljena in otroci komaj čakajo, kdaj bo na urniku spet naslednja ura tega milega jezika, ki ga neizmerno spoštujejo in so se pripravljeni zanj tudi žrtvovati, izkrvaveti, ni-da-ni – no, recimo, da sem resnico o tem, da je odnos do materinščine bolj kot ne kotejebističen in pismenost naše dece tako na psu, da bom morala zaradi ohranjanja psihičnega ravnovesja občasno ali na remont v kak sanatorij ali pa spet malo po svetu (saj bom šla lahko?), malo ocvetličila. In zamolčala, da vse tisto, kar bomo počeli na delavnici z besedilom, delamo v naših šolah nenehoma, rezultati pa taki, da moram vsakič, ko obiščem Ančko gimnazijsko, poslušati, kakšen poden da dobi v prve letnike in ali sploh še kaj počnemo z učenci ali samo risanke gledamo cele ure. Mogoče bo pa tu več uspeha, ker je zanje to nekaj novega, sem se tolažila. No, če se vrnem k zamorskim delavnicam – zagovarjala sem pač mnenje, da vsak jezik šteje, vsaka kultura, vsaka posebnost, saj postajamo danes že tako ali tako vse bolj »isteži«, treba je spoštovati razlike, ne pa se jih sramovati, kot je to zaradi kolonizatorske preteklosti pač zdaj afriška bolezen. In prepričana sem tudi, da bi bilo boljše znanje maternega jezika velika pomoč pri učenju tujega, ne pa da je oboje nekaj napol … Primerjava s slovenščino je bila kar na mestu, čeprav seveda situacija ni ravno enaka, ampak ne bomo zdaj dlakocepili, kajne.

Izbrala sem najkrajšo zgodbo, in sicer The Woman and the Magic Hen, na katero so se potem navezovale vse naloge. Kot sem že omenila, je napisana v lokalnem jeziku in angleščini, na koncu pa je dodanih tudi nekaj vprašanj, podobno kot imamo v naših berilih. Sestavila sem naloge za deset skupin in na kopije zgodbe za vsako skupino posebej napisala, kaj morajo početi. Je bilo treba kar precej še razlagati, niso vajeni delati na tak način, tako da sva z Irmo hodili od skupine do skupine in pojasnjevali, jih malo usmerjali … Prvi so bili na vrsti tisti, ki so morali sestaviti predloge za uvodno motivacijo. So bili kar seznanjeni s tem, kaj je motivacija, samo težava je bila dobiti res konkretne ideje, večinoma so nekaj filozofirali na približno ali pa napisali kar potek celotne ure. Motivacijo so v glavnem razumeli le kot nekaj, s čimer pritegneš pozornost učencev, pa sem omenila, da lahko pridejo v spodnjih gatah v razred in bodo nedvomno dosegli ta cilj – potem smo počasi prišli še do tega, da lahko z motivacijo že pripomoremo k boljšemu oziroma lažjemu razumevanju obravnavane snovi, na primer. Velikokrat sem namignila, naj pomislijo, katere besede, ki igra zelo pomembno vlogo, učenci mogoče sploh ne razumejo prav dobro. Sama sem pri branju o tej kuri s posebnimi sposobnostmi s šestošolci v Bufuki hitro ugotovila, da se jim prav dosti ne sanja, kaj naj bi pomenilo »magic« S pomočjo omembe vrača pa nekaterih primerov, ki so vsebovali čarovnijo, so počasi zakapirali, za kaj gre, potem pa smo si izmišljevali, kaj vse bi si pričarali, če bi nam bilo dano imeti kakšne čarobne sile – ampak ko bi slišali te uboge predloge, pri nas bi mularija naštela enih avtov pa napol palač pa kreditnih kartic, ki bi ves čas srale denar, tu pa še vedo ne, da take zadeve obstajajo, pa niso niti pri hrani predlagali kaj dosti več od tistega, kar tolčejo dan za dnem, le da bi bilo seveda bolj v izobilju. No, ko smo z učitelji premlevali, kako bi vpletli besedo magic v uvod, je nekaj kolikor toliko zanimivih predlogov sicer bilo, samo eden pa je bil res izstopajoč in mi je bil daleč najbolj všeč: mlad učitelj je pokazal, kako bi prišel v razred in teatralično začel pripovedovati  otrokom, da je na poti v šolo naletel na starega moža, ki se je nekaj korakov pred njim spremenil v tri osebe, v mamo, hčerko in sina. In tako bi super lahko ugotavljali, da take reči pa niso ravno običajne, ampak – magic. Fino, a ni? Debatirali smo tudi o tem, ali mora biti motivacija nujno povezana z učno snovjo, ki je na sporedu, zanimalo me je, kaj menijo o tem, ker sama zavozim stran, če je le mogoče, pa me prav eno figo briga, kaj porečejo strokovnjaki taki in drugačni. To je zame skoraj najbolj zanimiv del učiteljevanja, ja, ne boste verjeli, skoraj bolj se mi dopade kot razlaganje prislovnih določil, howgh. Kadar se mi ravno ni treba dreti na kakšne zlikovce ali spraševati za oceno, kar sovražim še skoraj bolj kot popravljanje spisov, je pa res toliko reči, ki jih lahko na hitro deliš z mularijo; kaj se dogaja po svetu, kaj v umetnosti, kaj se da na brzino prebrati iz revij ali časopisov (in jih prisiliti v razmišljanje) ali pesniških zbirk, ki niso »za otroke«, ampak prinašajo kakšne odbitosti ali ljubeznivosti ali pa mastne kletvice in podobne grešne zadeve, hehe, da vidijo, kako je poezija še kaj drugega od depresivno jokajočih verzov nekaterih naših kanonskih poetov, ob vsej tehnologiji, ki je na voljo na naši šoli, se da tudi odlomek iz baleta ali pa kake posebne glasbe ali pa filma videti, ma, tisoč reči je, ki se mi zdijo za deco prav tako pomembne kot spreganje besede mati, če ne še bolj. Pa ne moreš ignorirati dejstva, da je na primer dan boja proti aidsu, pa četudi ne učiš razmnoževanja maločlenarjev in prereza listov dvokaličnic, madoniš! Med učitelji na delavnicah je bilo bolj malo takih, ki bi z učenci razpravljali kar tako kaj življenjskega ali pa jim prebrali kaj iz cajtengov, ki jih prav gotovo nimajo doma, so se pa strinjali, da ni prav nič narobe, če tako začneš uro in da bodo kaj poskusili v to smer (sem pa videla v Bufuki, da so včasih začetek ure popestrili z živahnim petjem ali celo nekakšno telovadbo). Ali pa včasih tudi brez motivacije, ah, bejž, kadar je dan pač malo bolj tečne sorte ali pa se ti mudi s snovjo, gleda nekaj potem še motivacijo pa podobne štose, zvezke na klop pa pišite!

Potem smo zgodbo tudi glasno brali, v obeh jezikih, in se je pokazalo, da veliko učiteljev kar fino žlajfa pri branju v lokalnem jeziku, še njim je malo tuje, kaj šele otrokom. Glasnega branja ni kaj dosti med poukom, če odštejemo skupinsko dretje in skandiranje česa, kar je zapisano na tabli – le redke šole premorejo zadosti izvodov posameznih učbenikov, da bi vsi učenci lahko sodelovali, da o knjigah niti ne govorimo, ena sama šola je imela nekakšno knjižnico. Pogovarjali smo se o pozitivnih plateh takega branja, že zaradi večje samozavesti učencev bi bilo prav primerno, saj večinoma gledajo v tla in nekaj šepetajo z roko pred usti, kadar jih kaj vprašaš, morda bi z glasnim branjem počasi premagali to zadrego (ko sva z Irmo imeli knjižnične ure, se je pokazalo, da to drži), urili bi se tudi v interpretaciji, povedala sem jim, da lahko učenci berejo različne vloge in morda kaj celo zaigrajo potem za popestritev ipd. Pri debati o branju smo se dotaknili tudi disleksije, za katero je izmed vseh slišala le ena učiteljica, in sicer je rekla, da na fakulteti. Zelo so prisluhnili in spraševali, kako se da pomagati, ha, tu sem jih pa lahko bolj malo razsvetlila, pri nas se z učenci ukvarja cel štab strokovnjakov, tu pa imajo v razredih tudi  80 ali ponekod še več učencev, kako naj potem delajo posebej z njimi … Malo smo premetavali ideje in nekaj več so se o tej problematiki lahko poučili še iz izročkov, ki jih je pripravila Irma, bo pa verjetno še kar nekaj vode preteklo, preden se bodo z disleksijo začeli učinkovito spopadati.

Naslednja skupina je morala iz besedila izpisati besede ali fraze, za katere so menili, da jih otroci verjetno ne razumejo (ali pa bi jih izpisali sami), potem pa jim dopišejo še ustrezen prevod v rukigi, da bo nastal tak manjši slovarček. Kaj pa vem, to smo pač vedno počeli pri vsakem tujem jeziku, ki sem se ga kdajkoli učila, in vedno se mi je zdelo zelo uporabno, ker imam strašno slab spomin in sem lahko vedno polistala po zvezku, kadar mi je beseda pobegnila iz buče. Ko sem v Bufuki nekajkrat sedela pri Penelope, ko je učila kakšno znanost iz slovnice, je bilo to eno samo pisanje besed, ki jih učenci vsaj 70 odstotkov zagotovo niso razumeli, glavno, da so se učili, kako se stopnjujejo pridevniki, kako se delajo samostalniki iz pridevnikov in podobno. Na delavnicah sem morala k skupini, ki je sestavljala slovarček neznanih besed, vedno za nekaj časa prisesti in razlagati, kaj sploh hočem. In je trajalo, preden so spravili skupaj enih par, še težje je bilo s frazami, kje šele, da bi besedišče še nadgrajevali, kot sem jim tudi prišepnila – da bi novim besedam na primer dodali sopomenke ali protipomenke ali kaj tretjega, kar se jim zdi povezano z obstoječimi, ter tako učencem napolnili pamet s še več znanja. Nikoli ne počnejo tega pri nobenem predmetu, za učenje angleščine pa se jim zdi še posebej bogokletno, tam naj bi menda sploh ne uporabljali maternega jezika, saj se ne smeta mešati in podobne oslarije. Torej je bolje, če tri četrtine snovi ne razumejo, kot pa da bi si pomagali z rukigo? Pri tej nalogi se je vedno razvnela debata, saj so nekateri učitelji, opogumljeni z mojimi provokacijami, popljuvali navodila in smernice svojih nadrejenih, neka učiteljica se je pridušala, da niso nič drugega kot sužnji, ki jim ni dovoljeno razmišljati s svojo glavo in da ona se čisto strinja z mano in z uporabo maternega jezika – razni inšpektorji menda niso prav nič naklonjeni zapisom v rukigi, menda bi imeli učitelji, ki bi si privoščili nekaj takega, kar sem predlagala, velike težave, posebej pri angleščini. To je hudir, če si takole omejen, samo je bilo pa po mojem fino, da smo sploh načeli razpravo o tem, gotovo so vsaj bolj kritično začeli razmišljati o metodah poučevanja, saj rezultati nedvomno kažejo, da nekaj že ne more biti v redu, če je znanje učencev tako nikakršno, ane. Dotaknili smo se tudi preverjanja znanja učencev, saj tukaj pišejo teste samo ob zaključku semestra, sicer pa ne dobivajo nobenih ocen in seveda niso prav pretirano motivirani za sprotno učenje – skoraj povsod so takoj izstrelili, da bi učencem dali nalogo, naj nove besede uporabijo v stavkih. Kul. Pa še nekaj idej smo spravili skupaj – mogoče samo v Bufuki ne zapopadejo tega, kolikor sem uspela videti pri pouku, presneto, tam je bila čista revolucija, ko so morali v sedmem razredu uporabiti res preproste in čisto osnovne besede, kot so mama, drevo, kuhinja in podobno, v poljubnih stavkih. Megla. Dim. Nula. Za zjokat. Tako da upam, da drugod res kaj drugače delajo.

Prekinimo spet malo s fotkami, spodaj je druga runda z delavnic, kliknite:

Delavnice učitelji

Ko enkrat razumejo besedilo, je fino o njem malo razpravljati, preverjati, kaj so si zapomnili, kako gledajo na potek dogodkov, kakšne so njihove sodbe ipd. Ena skupina je tako morala sestaviti vprašanja o besedilu, druga pa samo odgovoriti na že dana, ki so bila zapisana na koncu besedila. Spet je bilo seveda veliko govora o uporabi rukige, spet smo razbijali tabuje, zdi pa se mi, da so po debati res malo drugače gledali na trajbanje angleščine za vsako ceno. Kaj ti pomaga odgovor, ki je slovnično brezmadežno izpeljan, če pa je čisto mimo, kar se razumevanja tiče. Odbito je bilo tudi, ko smo brali odgovore o tem, katera oseba je po njihovem mnenju pozitivna in katera negativna – mislila sem, da bodo pač vsi napisali, kako je žena dbest in njen mož en bumbar, kar je pač razvidno iz zgodbe. O, sem ga v kamen – tukaj je še precej močno zakoreninjeno prepričanje, da mora bit žena možu pokorna, kar pomeni, da tudi če je na dlani, da je tip pogolten in nasilen, je žena tista, ki bi jo bilo treba nalomiti, ker ni takoj izdala, od kod dobi vsak dan hrano, torej pri tisti magic kuri. In s kakšnim traktatom so to nekateri dedci odgovorili, eden je nastopil z bibličnimi prispodobami in žensko obsodil, da se je spečala s satanom (toliko o ubogi čarobni kuri) in tako dalje, mislila sem, da se zeza in sem se glasno smejala, potem sem pa videla, da sploh ni mišljeno kot zajebancija. Uf, še dobro, da so vsaj učiteljice odgovorile po zdravi pameti, drugače bi me pa že kar malo zaskrbelo. Samo sem morala kar elegantno speljati zadevo, čeprav bi seveda najraje rekla, če jim je zjutraj morda kakšna opeka padla na glavo – smo pa fino navezali na temo izražanja mnenja učencev, kako ima pač vsakdo lahko svoje prepričanje in ga lahko zagovarja in utemelji, pa ga ne smemo pobiti, čeprav mislimo drugače. In sem jim povedala, kaj si jaz mislim o njihovih odgovorih, potem pa jih vprašala, kako bi oni reagirali na mojem mestu, kako bi se pač obnašali do učenca, ki izjavi nekaj čisto v nasprotju z našim ali splošnim mnenjem. Tudi tu se je razvnela debata in sem prav uživala, čeprav mislim, da učenci vsaj na teh podeželskih šolah prav dostikrat v času svojega šolanja niso pozvani, naj se izjasnijo o čemer koli že, prevladuje papagajščina. Zanimivo je bilo tudi, kakšno sporočilo so našli v zgodbi, sploh ne vedno tistega, ki pač najbolj štrli iz zgodbe, da torej ne smemo biti preveč pogoltni, pohlepni, hkrati se lahko navežemo tudi na nasilje, saj mož tolče po tisti ubogi kuri, dokler ta ne izdihne. Na prvi šoli je neka učiteljica izjavila, da nikoli ne smeš izdati vseh skrivnosti, haha, prav zanimivo in še res je – če bi žena ohranila skrivnost o tem, kje dobi hrano, dedec ne bi dobil kure v roke. Precej smeha je bilo pri teh vprašanjih in odgovorih, tako prisrčno id sproščeno se znajo smejati, da je vzdušje res prijetno.

Nalogi naslednjih skupin sta bili napisati nekakšen povzetek, obnovo, ena v rukigi in druga v angleščini, ne da bi seveda gledali v original ter uporabljali enake stavke. Ha, ni bilo vedno najbolj uspešno, nekateri niso čisto točno razumeli, kaj morajo početi, drugi so kar prepisali, nekateri pa so spedenali stvar tako, kot je treba, res dobro. Pogovarjali smo se o pozitivnih učinkih pisanja nečesa takega, pa ne samo pri angleščini, saj sem dobila občutek, da nikoli in pri nobenem predmetu ne počnejo tega. So pa nanizali kar zanimive odgovore in mogoče bo zdaj nekaj spodbude, da učence zamorijo s tem težkim poslom. Težko pa nedvomno je – še v maternem jeziku (povedala sem jim, kakšne jadne izdelke dobim od svojih učencev, pa pišejo v slovenščini), kaj šele v tujem, zato sem spet vrgla kost o pisanju ali govorjenju najprej v rukigi ter šele zatem v angleščini.

A malo »skratim priču«, haha, jamave, spet dolgovezim, no, zadnje skupine so morale ugrizniti v kreativno pisanje in prevajanje. Spet čisto nove reči, kot sem lahko ugotovila. Sem porabila kar precej energije, da sem dotajčala komu, da mora po svoje napisati prečrtan konec zgodbe, da se štorija ne sme končati tako, kot se v originalu, pa da lahko kakšen dialog uvedejo in vse sorte. Pa sem še kljub vsem napotkom dobila potem nazaj ali navadne obnove ali obnovo prvega dela in nato spremenjen konec, le zelo redki so res napisali, kar so morali. Dva izdelka sta bila pa super, hvala bogu, en učitelj je popisal dve strani, čisto se je vživel, ena bejba pa je tako duhovito naštrikala dialoge, da smo se fino narežali. Potem smo premetavali še ostale ideje, kaj vse se še da početi kreativnega in čemu sploh, samo ne vem, če bo res kaj od tega, saj se jim verjetno ne zdi ravno najbolj nujno in časa nimajo in učencev je preveč in tako dalje. Pa še prevajanje je prišlo na vrsto, del teksta v rukigi so morali prevesti v angleščino in obratno, pote pa so primerjali svoj izdelek z originalom, da so videli, kako niti dva človeka ne bi prevedla čisto enako, pa to še ne pomeni, da je kaj narobe, je pa super vaja in res pokaže, kakšna je stopnja znanja tujega jezika, vsaj kar se mene tiče. Sem jim lahko povedala o sebi, kako sem s samimi peticami priletela iz osnovne šole v gimnazijo in pri prvem testu, ko smo morali prevesti čisto preproste stavke v angleščino, komaj spacala skupaj nekaj točk, čista katastrofa, saj je bila naša osnovnošolska angleščina precej zamorskega tipa – kar naprej smo v zboru ponavljali za učiteljico, brali ali pa vstavljali pravilne glagole v stavke, nikoli nismo prevedli niti najmanjše stvari in kljub visokim ocenam nisem bila sposobna povedati treh stavkov v angleščini. Ja, takle mamo. Pa se niso takoj dali, nekateri so me prepričevali, da prevajanje ni priporočljivo, ker otroci lahko mešajo jezika (ja, a ni to znak, da pač ne znajo zadosti, halo, saj v tem je štos), poleg tega pa v angleščini včasih porabiš več besed, da kaj poveš, kot pa v rukigi. Ali obratno. Nekaj časa nisem razumela, kaj mi sploh dopovedujejo, potem šele mi je usekalo – ja, pa saj to je ja normalno pri vseh jezikih, ne moreš prevajati dobesedno, ampak je treba vedeti, kako v angleščini padajo z neba psi in mačke, medtem ko v slovenščini pač lije kot iz škafa in podobne fore.

Tako nekako smo se zabavali; včasih sem šla po delavnici kljub utrujenosti čisto naspidirana in vzhičena nazaj v hostel, tako super odzivi so bili in zdelo se mi je, da mogoče pa le sem naredila nekaj koristnega, naučila sem se pa marsikaj tudi sama. Sta se pa tudi našli dve skupini, ki sta me čisto ubili, nobenega odziva, skoraj sem se razpočila tam pred tablo pa skušala razživeti sceno, pa nič kaj dosti uspeha – hja, kaj češ, tako kot je z mularijo, nekateri so odzivni in živahni, drugi pa totalni kamni in je prav mučno. Pa še ne pomeni, da ne poslušajo ali jim je smotano, samo nič ne dajo od sebe. Naporno.

Za konec pa en lušten plakat z zidu neke šole:

NAZAJ V PLANINSKI RAJ

Pa sem se znašla spet ob Bunyonyiju – tukaj je album s posnetki, ki so nastali na sprehodu ali dveh:

Ob jezeru

MOJ AFRIŠKI BRAT

Labana sem že velikokrat omenila – zdaj mu bom namenila celo posebno poglavje, si ga namreč zasluži. Če kliknete na fotko, si ga lahko ogledate na še nekaj posnetkih:

Laban

Fante mi je prirasel k srcu, ko sem prvič prostovoljila v Edirisi; ves čas se je motal okoli nas, pomagal, se trudil z angleščino … Potem smo postali njegovi sponzorji in danes je srednješolec. Že od Marte in Irme, ki sta ga srečali  vmes, ko me ni bilo v Ugandi, sem slišala, da ga je sam smeh in prijaznost in odkritosrčnost  in preobilje energije, da je postal res fant od fare. Če sem čisto iskrena, sem malo vseeno dvomila v njuno oceno, saj se je nekaj časa družil z barabo Duncanom, ki je nastopal že v prejšnjem Dunjevanju, pa sem mislila, da morda le ni še čisto presekal te naveze in da mogoče malo igra dobrega dečka. Ne bi se mogla bolj motiti. Če bi morala imeti brata, bi izbrala kar njega, res. Vse, kar sta povedali Irma in Marta, namreč drži, poleg tega sem lahko videla, da premore veliko empatije, vsem pomaga, celo malo preveč naiven in prav otroško nepokvarjen je, tako da ga marsikdo izkorišča, med drugim tudi leni upravnik Clement, namesto katerega je Laban opravil marsikatero nalogo, in to zastonj. Kar nekajkrat sem mu malo predavala o tem, da sem sicer strašno vesela, da je taka srčna oseba, ampak če bo delal namesto lenuhov in barab, ki so plačani za to, kar preložijo potem nanj, mu bom sprašila rit. Nekaj drugega je, če pomaga nesti težak tovor kakšni mamki ali pa koga s kanujem prepelje na drugo stran, če ne more plačati, kot pa če seka drva za kurjavo, kar je ena ne prav mnogih Clementovih zadolžitev, pa še to največ enkrat na teden – ker naslednjič bo pa že praznil sekret namesto njega, saj mu to delo seveda najmanj diši, dobesedno in v prenesenem pomenu, in ga je vedno treba stokrat opomniti, da je materiala že skoraj čez rob in naj za božjo voljo poskrbi za odvoz. In za to dobi plačilo. Saj počasi je Laban dojel in obljubil, da ne bo več tako neumen, me je pa skoraj na kolenih prosil, naj ja nikar nič ne težim Clementu (kar sem vsa razjarjena res nameravala), saj bo imel potem probleme; Clementa se vsi nekaj bojijo, presneta podlasica, kako mi je šel na živce! Mislim, da se kar dobro okorišča s svojim položajem, kar naprej skače v mesto ali v sosednja Overland in Rotindo in se gre razna mutna posla, nadzor nad Srcem pa prepušča šivilji Rosette ali pa prostovoljcem.

Laban je bil zadnji mesec ves čas z nami ob jezeru in nama je z Irmo pomagal na delavnicah in še marsikje, med drugim pa sva se ukvarjala tudi z njegovo angleščino in z branjem mladinskega romana; za vajo je moral tudi napisati spis o sebi, dala sem mu oporne točke in potem je še dvakrat ali trikrat popravljal zadevo, tako da je na koncu zdaj malo bolj berljivo. NI vajen pisati, saj v šoli skoraj nikoli ne počnejo kaj podobnega, ko imajo zaključne izpite, pa zahtevajo od njih tudi pisanje o določeni temi ali danem besedilu, razmišljanje in utemeljevanje, kar je seveda hudo težko zanje in ponavadi niso prav uspešni. Sem mu rekla, da bo za našo mami, da bo lahko izvedela kaj o njegovem življenju, pa je tako zagnano sestavljal stavke, da sem kar pretipkala in lahko preberete še ostali – je sicer zelo preprosto napisano, ampak mislim, da bo zanimivo.

MY name is Ahimbisibwe Laban. Ahimbisibwe means hope. I’m 19 years old and I’m finishing Senior 4 at Lake Bunyonyi Secondary School. It is on the island called Bwama, the biggest one on the lake. Dr. Leonard Sharp came to this part of Uganda and established a leprosy treatment centre. He built church and medical facilities to isolate the patients to stop the disease spreading. The buildings of the hospital are now used as a secondary boarding school.

I have no brothers and no sisters and I don’t have parents anymore. My father died when I  have not yet been born and I don’t even know his face, just that his name was Moses. I was born on 1st of July 1992 in Bufuka and my mother Doreen looked after me for a year, but she was still very young and became lonely so she planned to marry another man.

One day my mother woke up and dressed smartly when I was still sleeping. She left. When I woke up I began crying and after some time my granny heard me. She found me alone in the house and no clothes for me were to be found anywhere. She carried me from the bed and moved around while calling my mum. No one answered. My granny (in my language – mukaka) took me to her place and gave me something to eat and I spent the whole day without seeing my mum. Actually I never saw her again and mukaka is still taking care of me – my mum married another man in Kampala. I don’t like her because she abandoned me and I don’t want to see her again.  I’m just thankful that she didn’t throw me into the lake or toilet – some mothers do that. They give birth and if they are not married or can not take care of the child they get rid of him.

I was 8 years old when I started going to primary school. At first I struggled very much because of being beaten by other pupils and harassed by teachers. One day I got beaten by two strong boys. I ran to our class teacher Elisha who punished them and after that he asked me why I was not wearing uniform. He sent me out of the class. I went home and told mukaka what happenned to me. I spent two weeks at home because of not having uniform – mukaka couldn’t afford to buy one.

Then Miha visited our school and he wanted to know names of the orphans, he wanted to find us sponsors who could get us through school. He took some photos of us and after some time he came back with books, pencils and uniforms for us. I finished primary one, two and three without problems but when I reached primary four things turned badly. My shirt and shorts got old and broken and there was no chance I could get a new one. Lucky enough I was good at dancing. A big number of tourists came to our school and we danced for them. They gave us a lot of money and each got 7000 shillings. I could buy a new shirt again.

Miha stated building houses for volunteers to stay at the lake. He named his organisation Edirisa which means window. Slovenian ladies came to work to that place and I got a sponsor who is still helping me now. Her name is Dunja. I finished primary level as she and her mum were supporting me. I passed my examinations very well and I got a chance to continue at the secondary school where I am now.

Before I ended primary school I had a friend called Duncan. At first he was a good boy and he used to take care of Edirisa’s cow, he was feeding and milking it. Then he deceived Miha and even broke into the canteen to steal Edirisa’s money. Miha chased him away. I used to help him organising kids to dance for tourists but if he got 20 000 shillings from them he gave me only 1000. When Miha noticed I was Duncan’s friend, he called me one day and told me to leave that guy alone – if not he would cancel my sponsorship. And also mukaka Marta called me and advised me the same, she wanted me to behave properly and do something with my life. As being old enough to think it over, I decided to leave Duncan and continue my studies. Now I’m not in line with him anymore. He is still deceiving tourists – even more. He’s lying to them that he cares for orphans while he is not. He’s also organising kids form the village to dance for the tourists. After he gets money from them he embezzles it and he’s now building a big house at the lake and he’s buying nice clothes for his sisters.

I study very hard at school to pass my examinations. We wake up early, at 5 AM, to start with morning preparations and we are studying until breakfast at 7.15. We get porridge and after that we go to asembly for morning prayers which end at 8.30 when the lessons begin. We have one break when we can play football or just rest, and every day from 1 PM to 2 PM we have lunch – beans and posho every single day. We would like to eat some other food as well but they never provide any. Many of us are very skinny.

 We finish lessons at 4 PM and before evening preparations that start at 7 PM we wash our clothes, bathe, clean our dormitories … I’m a dorm captain and I organise boys to clean the room and I also report to our headteacher if there are any problems. We have bunk beds and since there are not enough for all of us we have to share them – two students in every bed. Until 10 PM in the evening we are allowed to study but since it gets dark at 7 PM we don’t always have lights – sometimes they provide us paraffin lamps if we pay extra.

In my holidays I usually help my grand parents at home digging, fetching water and bringing firewood, even cooking sometimes. The most common food is sweet potatos because it’s cheap to plant. If I’m not helping my parents I read school text books or play football with guys. My favourite sport is soccer. I play number six and I’m also goal keeper in school team.

This holidays it was a bit special because I was helping volunteers at workshops and in the library and also doctors at the clinic (I was translating from English to rukiga and opposite). I am very very happy for this. Also because my sponsor came to Bufuka again and gave me some English lessons and we were reading English novel together, and I got some pocket-money to buy shoes and some clothes and also my mukaka. I even joined Dunja and Irma and doctors when they went on a trip to see Pygmies. It was the best trip I ever had. I learned a lot about the countryside (geography) and also about the tribes. I saw that Pygmies are terribly poor, they have almost nothing to eat and they live in very poor huts.

I want to learn a lot and get a job in the future. I would like to be a teacher and I want to teach geography and mathematics because I always passed it very well. Being a teacher I could maybe earn enough money to visit European countries. I like school very much. If I continue getting a chance to study nothing can take me from my goal.

POTEM PA NI VEČ UPOŠTEVAL MOJIH NAPOTKOV, KAJ BI ŠE LAHKO VKLJUČIL V SPIS, AMPAK JE PREŠALTAL NA STIL PISMA IN  KONČAL Z ZAHVALO ZA SPONZORSTVO. MAMI, ŠE TO DODAJAM, DA BOŠ LAHKO PREBRALA, KAKO JE HVALEŽEN, KER LAHKO HODI V ŠOLO, IN KAKO BO MOLIL ZA NAS – JA, JE ZELO CERKVENE PASME TA NAŠ POBA, NE VEM, OD KOD SE JE VZEL, HAHA, VSE JE VEDNO Z BOGOM OKRANCLJANO … AMPAK TAKI SO BOLJ ALI MANJ VSI TUKAJ.

Now let me thank you Dunja and your mother who are my sponsors. There is nothing I could give you only wishing you a good life and blessing from God. Thank you very much for being merciful people. Without you I wouldn’t have studied. If I were God I would give you more years on Earth. But no mather what God will revord you. Dunja, greet all your relatives in Slovenia, especially mother and father and tell them I love them. I would like to see them face to face and I hope it will happen. My word to them is to say thank you very much because my life was not easy but now I’m OK. I’m like a child who has both parents now,

So muharaweeeeeeeeeeeeeee, I will never forget you,

Your African brother Laban

No, a ni fejst poba?! Pa prav nič se ne dela in ni vljuden zaradi lepšega, res kaže eno tako iskreno hvaležnost in ni pogolten. Kar se tukaj kaj hitro zgodi; če le pomoliš prst, takoj pograbijo še roko in hitro ostaneš lahko molzna krava. Ko sva na primer kupovala čevlje in nekaj obleke, da ne bo hodil okrog v samih zgonjenih, sem mu hotela navleči še kakšno majico, pa je rekel, da ima doma že tri in da je to čisto dovolj. Še posebej pa mi je všeč, da hoče nekam prilesti, da se močno trudi, da bo v življenju nekaj dosegel. In to brez gnjavljenja staršev ali učiteljev, kar je pri nas skorajda pravilo, saj je treba mularijo kar naprej suvati h knjigam in zvezkom in se vsi bolj trudimo za njihov uspeh kot pa oni sami. Okej, razen res redkih izjem – nekaj osamljenih satelitov te pasme celo učim.

Labanova slovnica precej šepa – kar pa sploh ni čudno, če pa jih ne prisilijo, da bi praktično uporabljali svoje znanje, kolikor ga pač je. Seveda se tudi pozna, da nikoli v življenju še ni bral knjige, s tem bi toliko pridobil, videl, kako se tvorijo stavki in kako se črkuje ipd. Tako pa je bilo vse rdeče, ko sem mu umetnijo dala v ponovno obdelavo – in to rdeče od mene, ki prav tako nimam kaj dosti veze o angleški slovnici, samo vsaj nepravilne glagole sem pa večinoma kar uspela zabetonirati v spomin, saj smo bili nadresirani do amena od marjetkebrecetke; če se nam je kakšna oblika zataknila vsem tresočim tam pred tablo, je takoj priletel šusssssssssss. S kakim zajedljivim komentarjem in morilskim pogledom avtorice, seveda. To je strašna zgodba, uuuuuu, jokajte se od strahuuuuuu, prosto po Kosovirjih, haha. Ampak sicer se pa s slovnico nismo kaj hudo ukvarjali in še danes operiram v glavnem z osnovnimi tremi časi; pa kaj, vse se zmenim, še pohvaljena sem večkrat, ko šljivi torej tisti past perfect pa present perfect in podobne zapletenosti, ane! Zato prosim, da ste angležarce in vsi tisti, ki obvladate ta jezik sto na uro, prizanesljivi z mojimi popravki, gotovo je še za celo gajbo napak. Ugotovila sem, da se mu o nepravilcih sploh ne sanja, preteklik mu je že na splošno delal velike težave; šele ko sem mu nanizala kup primerov, se mu je zabliskalo, da so to res enkrat v osnovni šoli nekaj predelovali. Joj prejoj, saj brez tega pa ja ne moreš kaj prida, le kaj počnejo zdaj v srednji šoli, da lahko opravijo izpite skoraj brez znanja preteklika … Da o ostalem niti ne začnem …

Je imel kar pestre počitnice letos – pomagal je zdravnicam, nama prevajal na delavnicah, organiziral preoblačenje najbolj ubogih otrok in pomoč revnim družinam, malo se je učil kuhati, videl nekaj dežele na izletu, par stvari napisal za vajo in prebral skoraj cel mladinski roman. Pa še marsikaj.

Tako. Zdaj boste vsaj vedeli, kdo je Laban, ki se velikokrat znajde med besedilom.

LITTLE DICKS

In še Fabith je končno našla čas za obisk, naša nekdanja menedžerka, ki je zdaj zaposlena kot sobarica na bližnjem otoku, doma pa ima dva luštna otroka, Josepha in Glorio. In glupega moža, pokvarjenega učitelja Ivana, ki so ga zaradi goljufije spodili iz bufuške šole. Joseph se je nekje potepal, zato je Fabith pripeljala samo hčerko. Irma je že pred leti povzročila val navdušenja, ko je enkrat za kosilo pripravila svaljke, ki smo jih potem potunkali v vrelo olje in so bili prava popestritev tistih matok pa zelja, kar smo sicer ves čas jedli. FLorianu sem skušala razložiti, da pri naši hiši rečemo tem izdelkom »curčki«, pa nisem vedela, kako zdaj to čim bolje prevesti v angleščino, no, pa smo jih nato krstili kot »little dicks«, hehe. Letos sva jih z Irmo nacvrli že enkrat prej in so se Penelope, Laban, Rosette in Clement, ki so ravno svetili v bližini, skoraj stepli zanje, Fabith in tamala pa jih tudi nista mogli prehvaliti. Namesto majoneze ali golaža je bil za omako gvakamole, še bolje pa se obnesejo namočeni v marmelado, mmmm … Takole smo se mastili, kliknite na fotko:

Fabith

BOLNIŠNICA NA KONCU MESTA. PARDON, JEZERA

Kakšne tegobe so pripeljale nekatere izmed pacientov v malo kliniko poleg bufuške šole – ja, brez heca:

• Kadar me zebe, dobim izpuščaje. (Temu sicer rečemo kurja polt v naših logih.)
• Če se močno najem, me boli trebuh. (A ne ušesa???)
• Dve uri po obroku sem že lačen, kaj je to? (Nedvomno kakšna neozdravljiva bolezen!)
• V trebuhu velikokrat slišim črve. (Ugotovljeno je bilo, da gospe kruli po želodcu.)
• Ko zaspim na roki, me potem zelo boli. (Ah, to ni nič, nekaterim kar odpade!)
• Kadar se ga napijem, mi je naslednji dan hudo slabo in glava me boli. (Še premalo te!)
• Na mrazu se začnem tresti. (Madona, da ni epilepsija?)
• Kadar delam na polju, se potim. (Uuuu, to je pa potem res že zadnji stadij …)
• Če pogledam v sonce, me zabolijo oči. (Pa nehaj zijati vanj!)
• Otrok ves čas joka. (Hm, če enomesečnemu dojenčku samo dvakrat na dan ponudiš jošk, zna biti, da res, ja …)

Zdravnice so rekle, da bodo en dan v tednu imele samo ambulanto za fiziološka stanja, haha, res komaj verjameš, da ljudje pridejo s takimi neumnostmi krast čas zdravniku. Po drugi strani pa se lahko samo zamisliš, kakšna stopnja razgledanosti oziroma izobrazbe straši tu med ljudstvom, uf, potem pa pričakujemo, da bodo vedeli, kako se zavarovati pred virusom HIV ali pred nezaželeno nosečnostjo, pa da bodo vedeli, kakšno prehrano bi morali uživati, da bodo prejeli zadosti potrebnih snovi, pa kako je treba hraniti dojenčke ipd. Izobraženost šepa, poleg tega pa večina vaškega prebivalstva nikoli v življenju ne gre k zdravniku, ker si tega ne morejo privoščiti ali pa sploh nobene medicinske ustanove ni nikjer v bližini. Potem seveda izkoristijo brezplačne usluge, kadar jim takole z neba padejo slovenski medicinci, in nekateri se pač pridejo pozanimat tudi glede tako »zaskrbljujočih« pojavov, kot sem jih naštela zgoraj.

Druga skrajnost so pa hude poškodbe ali dolgotrajne bolezni, obupna vnetja, opekline ipd., s katerimi ljudje kar lepo živijo dalje, čeprav morajo imeti neznosne bolečine in že na pogled so nekatere rane take, da bi pri nas zagnali vik in krik in zahtevali helikopter za prevoz do bolnice … Zdravnicam sem pobrala nekaj fotografij iz njihove zbirke, da boste še vi lahko videli, česa vsega so se pogumno lotevale – če nameravate kmalu po ogledu obedovati, predlagam, da morda najprej pojeste in šele potem pogledate fotke, haha, jaz na primer že nisem prav dosti dohtarskih genov podedovala in se mi ob pogledu na te reči vedno obrne, kaj morem …

Kliknite na spodnjo fotko, da boste našli nekaj primerov in da boste lahko videli dohtarce v akciji:

Bolezni

Pa sploh nisem najhujših primerov priobčila, nimam želodca za to. Uh, je bilo še marsikaj, med drugim mladenič, ki je prišel z zagnojeno luknjo namesto očesa, ki mu ga je že pred ENIM TEDNOM nekdo med pretepom predrl z železno palico za vekomaj zabil nekam noter v lobanjo. A si predstavljate, kako je moralo to živalsko boleti? Tip pa rabi cel teden, da se skida do zdravnika. Ali pa četrtošolka Mercy, ki sem jo med bralnimi uricami slučajno odkrila z odprto in že lepo zasvinjano rano čez pol podlakti, grozljivo je roza meso zijalo na dan … Opeklina. Tudi je moralo boleti kot vrag, ona pa je skulirano žvečila sladkorni trs in se ji niti najmanj ni mudilo, ko sem jo nagnala v ambulanto. Kasneje smo izvedeli, da je mama ni pustila k dohtarju, nekaj je bilo povezano z vražami ali nekimi čiračarami, ne spomnim se več natančno. Potem se je oglasil nekdo z dva tedna starim hudim zlomom noge, za dodatek je bila tam še grda rana, rekorden je bil tudi celi dve leti »star« tropski ulkus nekega domačina, neka ženska pa je hotela čim bolj nazorno predstaviti zdravnicam svoj problem in jim je dostavila vaginalni izloček, zavit v list. Z grma.

Zelo nemočne in zgrožene so se počutile večkrat, tudi v dvomu, kaj sploh lahko storijo, komu javijo … Prišla je gospa, ki ji je več kot očitno nekdo (ta nekdo je bil mož) ODGRIZNIL del lica. Pa ne iz ljubezni. Tukaj namesto padca po stopnicah, kar je v navadi v naših, tako zelo civiliziranih in nenasilnih krajih, ane, rečejo, da so padle z motorja, z boda-bode. Stopnic ni ravno veliko naokoli, tako da zveni motor bolj verjetno. Oglasili so se tudi oče, mama in 7-letna hči, vsi z gonorejo. Po pregledu otroka so z gotovostjo lahko zatrdile, da je bila deklica zlorabljena, kar je bilo sicer itak jasno, saj se ta bolezen ne prenaša s kihanjem – in glede na to, da je imel tudi oče gonorejo, verjetno ni treba biti hudo pameten, da ugotoviš, kakšne perverzije se dogajajo v hiši. Vendar pa so bile v tej vukoj… precej nemočne – kako naj dokažejo, kdo je krivec, in komu sploh? Koga naj obvestijo? Policijo? Bolnico v Kabaleju? Bo kdo sploh reagiral? Se sploh ukvarjajo s takimi zadevami? Tu ni tako kot pri nas, ko bi zagnali ustrezne postopke, če bi šlo za sum zlorabe – morda v Kampali ali kakem večjem mestu, kaj pa v tej nesrečni Bufuki? V ambulanti se je zvrstilo tudi veliko 18-letnih ali še mlajših nosečnic, ki so prišle kar odkrito vprašat, če jim lahko naredijo splav. V Ugandi je zaenkrat še nezakonit, so pa povedale, da jih opravlja neki mazač za približno 20 evrov. Ki jih seveda ne morejo zbrati. Zelo veliko je menda tudi mladih z virusom HIV, s katerim so se lahko okužili edinole z nezaščitenimi spolnimi odnosi (če bi virus prešel nanje ob rojstvu, bi že zdavnaj zboleli oziroma verjetno tudi že umrli) – toliko o zanesljivi metodi vzdržnosti, ki jo država promovira namesto razdeljevanja kondomov. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so lahko zgroženo ugotavljale, kakšne metode uporablja lokalni vrač, h kateremu se ljudje še vedno zatekajo, če si ne morejo privoščiti obiska bolnice ali pa pač bolj verjamejo »tradicionalni« medicini – neka ženska je imela na primer celo stezico zarez na koži od želodca pa do grla, nanje pa je vrač potem polagal še neka zelišča. Po opisu težav so lahko hitro ugotovile, da je šlo zgolj za težave z zgago.

To je samo nekaj zgodb, ki sem jim z zanimanjem prisluhnila, saj smo se z Nino, Petro, Heleno in Moniko, ki so sestavljale tokratno odpravo sekcije za tropsko medicino MF v Ljubljani, kar veliko družili, prima punce so in veliko večerov so prebile tudi v naši kantini, saj so bile sicer nastanjene kar v tisti svoji miniaturni kliniki, zgrajeni iz kolov in blata, in v prostoru, kjer so imele pograde, še za prtljago ni bilo prostora, kaj šele za kako mizo in stole. Naše odprave študentov zaključnih letnikov medicine ali pa že zdravnikov so posebnost, nobena druga država nima česa podobnega – razna prostovoljstva ali pa prakse seveda obstajajo, naši zdravniki pa svojo odpravo organizirajo čisto sami. Najprej v času študija hodijo na posebna predavanja o tropski medicini, nato pa celo leto na različne načine zbirajo denar za zdravila in ostalo opremo, za nujne prevoze bolnikov v bolnico (v Ugandi jih npr. vozijo s taksijem v Kabale) in podobno, postavijo spletno stran, kjer nato tudi poročajo o svojem delu, po vrnitvi s 3-mesečne odprave pa pripravijo še predavanja o svoji izkušnji.

Takole pa je v njihovi afriški službi, kliknite na fotko, da boste videli,kako je v ambulanti in pred njo:

Zdravnice

Slovenski centri so v kar nekaj afriških državah, vem še za Zambijo, Kenijo, Gano, Madagaskar, Malavi, verjetno sem jih še nekaj spustila. Ponekod se naši prostovoljci priključijo domačim zdravnikom v kateri izmed bolnic, drugod pa delujejo čisto samostojno, kot na primer v Ugandi. Slaba stran teh odprav je edinole to, da pridejo le za nekaj mesecev na leto in pač ni kontinuitete, še posebej je to negativno za bolnike, ki jim začnejo zdraviti kake kronične bolezni, po njihovem odhodu pa se zdravljenje prekine. Ampak še vedno bolje kot nič, saj v odročnih in revnih okoliših ljudje sicer sploh ne morejo do zdravnika, naše odprave pa jim to omogočijo brezplačno. Gotovo se bo našel kdo, ki bo kritičen do teh tropskih medicincev – tudi sama sem kdaj premišljevala o vsem skupaj in se spraševala, če ne gre bolj za trening še zelenih zdravnikov na terenu, kjer jim za morebitne napake ne bo treba odgovarjati, kdo pa se bo kaj dosti vznemirjal zaradi tega v tej beračiji … Pa da ni vse skupaj bolj avantura zanje kot pa resnična pomoč … In če je to spet prav oziroma v redu, da tabeli pridejo na afriško podeželje in spet nekaj nudijo, dajejo zastonj, še ena odvisnost več, še eno dejanje iz usmiljenja ipd. Podobno, kar mi roji po glavi kar naprej v zvezi z vsem našim početjem tu, malo sem že obsedena s tem, vem … Ko pa sem zdaj malo več časa preživela v bližini male klinike in se precej pogovarjala z zdravnicami, lahko gornje dvome skoraj v celoti pokopljem. Naši medicinci so ob koncu študija nabiti z znanjem, težko bi rekli, da ne znajo ogromno – res pa jim zelo manjka izkušenj in stikov z bolniki, tako da je zanje prav gotovo zdravljenje Afričanov odlična izkušnja. In zgražamo se lahko kvečjemu nad našim izobraževalnim sistemom, ki prav pri vseh programih, ki pripravljajo študente na bodoče delo z ljudmi, z malimi ali velikimi, pogrnejo na celi črti. Prakse je samo za vzorec, potem pa na primer frišne učitelje samo na rit vrže šolski direndaj in ne vedo, kako ukrotiti divjo publiko, kje šele, kako naj poučujejo, med zdravniki pa se najde polno takih, ki nimajo nobenega občutka za ljudi, sploh ne znajo komunicirati, so brez empatije ali pa tako hudirjevo vzvišeni, da bi jim z največjim veseljem nabil v rit veliko injekcijo s kakšnimi zoprnimi virusi, da bi pristali za nekaj časa na drugi strani, pri nemočni, od bogov v belem odvisni množici. Mlade dohtarce so bile navdušene, koliko so se naučile med delom v tisti zasilni ambulanti, kako zelo so lahko nadgradile pridobljeno znanje in kako so postajale vedno bolj samozavestne in odločne – ja, seveda, samo a ni škoda, da jim nekaj takega ponudi šele prostovoljenje na drugem koncu sveta, pri nas pa na vsakem koraku manjka zdravnikov in ambulante pokajo po šivih, zaposleni v zdravstvu so zgarani do amena in preobremenjeni, za pacienta imajo na voljo le par minut itd., mladih zdravnikov pa ne vključijo kaj dosti v ves ta ferker, ne dobijo priložnosti, še mest za specializacijo menda niti slučajno ni dovolj, raje bodo zaradi manjših stroškov začeli uvažati zdravnike iz drugih držav … Pa če bo kdo menil, da študentje ob zaključku študija pač niso dovolj izkušeni, da bi jim lahko zaupali zdravljenje – ja, halo, kako pa naj bodo, če nimajo priložnosti, ane, znanja pa nikoli več ne bodo imeli toliko kot na koncu faksa in potem še specializacije, samo možnosti za to, da bi ga lahko tudi dejansko uporabili, ne dobijo zadosti. Lahko bi sprva delali pod nadzorom mentorja oziroma v njegovi bližini, da bi se lahko posvetovali z njim (pa ne samo kak mesec ali dva). Pa še tako zelo bi ga lahko razbremenili Ne pa da se tako hudirjevo bojimo zaupati; danes se samo še gleda, kdo je zagrešil kako napako in koga bomo tožili in koliko iztržili, ma, res je vse skupaj eno veliko sranje. Moraš biti že res kar malo mazohist ali pa idealist, da se vpišeš na medicino in se guliš toliko let, da moraš potem v Afriko, da dobiš priložnost delati, če lahko malo pretiravam – ampak prav zelo pa sploh ne …

Tudi tisti dvom, češ, saj jim tukaj nihče ne gleda pod prste in si lahko privoščijo napake oziroma se ukvarjajo s stvarmi, ki jim niso dorasli, ki so zanje prevelik zalogaj, pa se jih morda vseeno lotijo, malo »za vajo«, je navaden larifari. Prepričana sem, da se zavedajo svojih omejitev in prepustijo prezahtevne posege in odločitve bolj izkušenim. Če seveda sploh so dosegljivi.  Ugandske štiri dame so prva dva tedna preživele v največji bolnici v Kabaleju, da bi se malo seznanile z načinom dela, se čim več naučile in navezale stike s tamkajšnjimi zdravniki, da bi lahko težje primere nato usmerile k njim. Jaz sem do sedaj živela v svetem prepričanju, da je velika bolnica v Kabaleju prav na nivoju in da se mi ni treba bati; če  se kaj potolčem ali me kaj hujšega zvije, me bodo že zrihtali. Dobro sem to mislila, ja – menda so razmere tam obupne. Zdravniki včasih so, še pogosteje pa jih ni, namesto njih uradujejo kar medicinske sestre ali kakšni tehniki, saj dohtarji delajo na več lokacijah hkrati, ker jih ni dovolj. Pa je potem na primer priporočljivo, da se ti slepič razlije v četrtek, ko je v bolnici prisoten tudi kirurg. Ni rečeno, da bo utegnil, je pa vsaj šansa.  Kako bo z anestezijo, se bo pa tudi še videlo. Če bo. Menda primanjkuje vsega, primernih zdravil, povojev, opornic, gaz (po nekaj dneh zaloga vedno poide in potem se lahko zaviješ v namizni prt, če hočeš), higiena je na psu, bolniki so nagneteni povsod, zanje pa morajo skrbeti domači, saj se v afriških bolnicah osebje ne ukvarja s postiljanjem pa hranjenjem pa umivanjem pacientov in pranjem njihovih oblačil. Ljudje morajo vsa zdravila plačati sami, potem pa si seveda ustreznih dostikrat ne morejo privoščiti, pa jim nabijejo kaj cenejšega, če je tisto seveda sploh na voljo – menda so dojenčkom dajali neke strašne antibiotike, ki so pri nas čisto prepovedani še za odrasle in ki so tako zelo močni, da pobijejo še vse zdravo v organizmu, ne le slabega … Slabo se piše tudi vsem, ki si kaj polomijo, to področje je bojda sploh eno najbolj problematičnih – manjka tako znanja kot opreme in ljudje zaradi neustrezno zdravljenih (če sploh) poškodb velikokrat nosijo posledice celo življenje, šepanja in raznih pohabljenosti je videti polno. Naše punce so komaj čakale, da bodo šle lahko delat v Bufuko, saj se jim je zdelo prestavljanje po bolnici precejšnja izguba časa, naučiti se kaj dosti niso mogle, saj ni bilo prav veliko strokovnjakov prisotnih, je bilo pa vsaj dobro, da so videle, na kaj lahko računajo, če bo treba paciente pošiljati v bolnico. Z zdravniki je pa verjetno podobno kot povsod – nekateri so odlični, drugi pa ne preveč; menda so  v enem dnevu, ko so naletele na nekega fantastičnega mladega dohtarja, ki je bil prava zakladnica znanja in tudi praktičnih izkušenj ter nasvetov, odnesle več kot sicer v dveh tednih skupaj. Samo kaj, ko je tisti čudežni deček moral delati na različnih koncih in ga potem ni bilo več na spregled.

Potem so pa imele tam v vasi kar nabasano »čakalnico« – tako travniško, saj so pacienti posedli pač povsod okrog ambulante; nekateri so se lahko naslonili na steno vrtca, ostali pa so zasedli travniške položaje. Norišnica je bila ob ponedeljkih in petkih, ko je v BUfuki tržni dan; ljudje so prihajali na pregled tudi od zelo daleč, pa so tako ubili dve muhi na en mah, punce pa so se kar fino nagarale. Tudi njim pa Bufuka ni ravno hudo prirasla k srcu – saj že ves čas govorim, da je (tudi po Edirisini zaslugi in zaradi množice turistov) vas postala navajena, da od belcev kar naprej nekaj leti, da je marsikaj zastonj … In zdaj še zdravniška oskrba takole pade z neba – sicer je malo grdo, da takele kvasim, ko pa doma lahko za vsak pasji drek visim v zdravstvenem domu in mi puščajo kri in dajejo tablete in tako dalje, tu pa reveži še takrat, ko jim skoraj pol noge že zgnije, ne morejo do nikakršne pomoči, ampak res vse te brezplačne štose prej ali slej začnejo izkoriščati in jih ne znajo več ceniti oziroma spoštovati (mi seveda nismo niti malo boljši v podobnih primerih – »… iz take smo snovi kot s(r)anje …, haha). Zdravnice so imele precej težav zaradi vrivanja pacientov, vstopali so kar v njihovo privatno sobo in tudi v ambulanto so ves čas rinili, čeprav so jih neštetokrat prosile, naj ne motijo, mame so nosile s sabo dojenčke in se zmišljevale, da so bolni, saj so imeli otroci prednost, v resnici pa so same rabile zdravnika in so se samo švercale na račun otrok, vedno so tudi hoteli dobiti zdravila in jim je bilo zelo težko dopovedati, da za razno kruljenje po želodcu pa za kašljanje, ki ga povzroča dolgoletno vdihavanje dima ob tistih njihovih ognjiščih, tablet pač ni … Mogoče ne bi bilo tako zelo slabo, če bi pacienti morali prispevati vsaj neko simbolično vsoto, vsaj odrasli, saj ko nekaj ni več zastonj, na to gledamo čisto drugače … Sicer pa Imele pa so potem čisto drugačno izkušnjo nekje visoko v hribih, ko so v neki res bogu-za-ritjo vasi neko popoldne kar v cerkvi postavile ad hoc ambulanto, ko jih je povabil neki poba, zaposlen v bližnjem hotelu. Nobenega prerivanja, ena sama ljuba prijaznost od ljudi, lepo vzgojeni otroci, vsi strašansko hvaležni, da so si vzele čas zanje … (Vam rečem, da je Bufuka res malo »okužena«.) V Bufuki imajo pri delu s pacienti dve prevajalki, v vsaki ambulanti eno, ko pa so šle uradovat tja v hribe, jim je prevajal kar taksist, znameniti Obama, ki je zdaj že prav zaščitni znak tabelih, saj večinoma vsi kličejo njega, kadar rabijo prevoz. In obvlada že tudi nekaj nadvse uporabnih slovenskih izrazov, na primer JezusmarijabohpomaHej (ja, s h-jem, ker je bil »mentor« gotovo iz kake Idrije), pa JeboteNovak (z naglasom na o-ju, verjetno štajerska verzija). Torej, Obama je imel svojih pet minut tam pred oltarjem, navlekel si je kirurške rokavice, da ne bi slučajno česa staknil (pri prevajanju, khm – samo kak HIV bi pa res lahko skočil nanj, če se ne bi tako vestno zaščitil, jaaaaa) in potem moral šofirati tudi med ginekološkimi nasveti – zdravnice so crkavale od smeha, ko so opisovale, kako nazorno je pacientkam kar NA SEBI kazal , kako si morajo vstaviti vaginalete, haha, verjetno ne bo nikoli pozabil tega dneva.

Večere smo dostikrat preživeli ob peki čapatijev z različnimi nadevi (zmagovalni je bil tisti z nutello in bananami, mmmmmmmm), navdušile so me tudi za pražen krompir, tako da sva ga z Irmo potem parkrat scmarili in je tudi Laban lahko užil tipični slovenski futer. Lotile so se celo pirhov, ko je bil čas zanje.  Pa gledali smo filme na laptopu, Simon jih je imel cel kup – par je bilo prav odličnih, za začetek pa smo zavrteli Mamo Mio, haha, vsak jo je videl že 4-krat ali 5-krat, samo jo lahko vedno še enkrat. Tako za vzdušje in dobro voljo malo cukra pa turkizne barve, ane. Takole je bilo, kliknite:

Večerje

Z zdravnicami smo imele tudi skupnega »sovražnika« oziroma ne ravno prijatelja. Fajmoštra. Tukaj se mu reče omošamesa in bojda je protestant (Primož Trubar pa v jok). In kot se za Bufuko seveda spodobi, ga v vseh letih, kar obstaja Edirisa, še ni bilo kakega malo bolj spodobnega in poštenega, toliko enega sranja smo vedno imeli zaradi pokvarjenih farjev, da ti postane slabo. Sicer jih kar pogosto menjajo, vendar nikoli ne pošljejo koga, ki ne bi delal sramote svojemu cehu. Od ljudi, ki komaj preživijo s tistimi svojimi skromnimi pridelki, ves čas zahtevajo denar, hodijo kar po hišah, če kake družine kako nedeljo ni pri maši, ko se »darovi« oddajo – in denar je treba dati javno, vsem na očeh, da se vidi, koliko si prispeval, ali pa dobiš kar kuverto s svojim imenom in vanjo zbašeš cekine. Po maši je vedno kar nekakšna tržnica, saj nekateri nimajo denarja, zato prinesejo pridelke, potem pa se tam pod križem to ponuja in prodaja, denar pa pospravi omošamesa. V vasi ima najvišji položaj in hudo dobro izkorišča bogaboječnost in vraževernost svojih podanikov – nikoli tudi ne pozabi izjaviti: Giving is better than receiving (to velja seveda samo za vernike, ne zanj), pa npr. You give money to God when you give it to me. Brrrrrrrrrrrrrr! Tip je tisto o pomoči ubogim in o skromnosti in še o marsičem verjetno prešprical, ko so te teme obravnavali v farški šoli. Protestantom bejbe niso prepovedane in omošamesa je z ženo pridelal tudi četico otrok, poleg tega pa so ga kar nekajkrat našli med grmičevjem nad lesenim bazenčkom za učenje plavanja, ko je zijal prostovoljke, ki so se sončile med vikendom, ko ni bilo dela. Verjetno je nabiral koprive, ane. Pacek. No, tudi zdravnicam je prinesel svoje znamenite kuverte, da mu bodo lahko dale denar. Jim je malo zavrelo, seveda, pa so mu povedale, da jim na kraj pameti ne pade, da bi mu plačevale, saj ja brezplačno zdravijo ljudi v njegovem rajonu, priskrbele so tudi denar za zdravila in plačale potne stroške, bo pa že razumel. In tudi v cerkev ne hodijo, torej se sploh nimajo kaj dosti pogovarjati. Poleg tega je prejšnja odprava zdravila celo njegovo družino, ko so staknili tifus ali kaj, sicer bi morali iti v bolnico in plačati stroške zdravljenja. Pa se ni dal, zahteval je kuverte, saj leži klinika na cerkveni zemlji … Dohtarce so mu takoj odgovorile, da grejo z največjim veseljem delat kam drugam, če ima s tem probleme, saj jim Bufuka tako ali tako ni všeč; povsod bi jih sprejeli z največjim veseljem. Dvakrat ali trikrat je še prišel v ambulanto, na koncu so mu pa kupile nove kuverte, saj so tiste njegove takoj zabrisale v kanto, mu jih pomolile pod nos prazne, potem so pa opravili.

Mene se je tip kar izogibal, upam, da se me je celo malo bal – predvsem je pa bolj črno gledal, kadar sva se znašla kje drug blizu drugega. Ker jaz pa ne morem biti tiho, na glas in še čim bolj začinjeno popljuvam, kadar se godijo kake svinjarije in se izkorišča ubogo neuko ljudstvo, malo sem pa že itak cepljena proti raznim omošamesam, saj ne morem skriti … In ko se je pač nabralo par zgodb, sem vsakomur, ki je prišel mimo – učiteljicam, Labanu, Clementu (ki je fajmoštrova senca in mu ves čas nekam leze), komur koli pač že, ognjevito razlagala, kako je vse to omošamesovo početje sramota za duhovniški poklic, pa da naj mu nikar ne nosijo denarja in naj se požvižgajo na to, kar zahteva od njih. Seveda je po najhitrejši poti prišlo tudi njemu na uho, verjetno je kar poniglavi Clement poskrbel za to, pa se pač nisva preveč marala. Potem pa mi je še njegova blesava krava požrla oziroma do neprepoznavnosti prežvečila najljubšo majico, oooo, potem pa je mržnja dobila še dodatne razsežnosti … Raje ne bom o tem, drugače se bom preveč razburila, haha.

Za vikend so bile dohtarce frej in enkrat sva jih z Labanom peljala s kanujem okoli par otočkov – smo veslali celih pet ur, roke so mi hotele odpasti na koncu, uf. Ker sem pred leti kar dobro usvojila vižanje čolna z enim veslom, sem se pač javila za krmarja drugega čolna; kadar je bila voda prijazna in mirna, je šlo prav lepo naravnost, samo da je potegnil veter in so začeli nagajati  valovi in tokovi in še kaki bogovi, sem pa imela kar dosti opraviti, čoln je ves čas bluzil po svoje in ga je bilo res težko krotiti, madoniš. Samo je bil pa lep dan, lahko greste še vi na izlet, kliknite spodaj:

Kanu

Drugič pa smo odrajžali med Pigmejce. Kar precej pigmejskih naselbin je okoli jezera, saj so ubogo gozdno ljudstvo nagnali iz gozdov, da slučajno ne bi motili goril, ki pa seveda privabljajo turiste, in to za kar čeden kupček dolarjev, ti pa seveda državi koristijo dosti bolj kot množica nizkoraslih lovcev in nabiralcev. Pigmejci imajo v Ugandi že tako ali tako status živali, ljudje jih zaničujejo in obravnavajo kot manjvredne, o njih pa kroži cel kup oslarij in vraž, ena takih je na primer, da se lahko znebiš aidsa, če spiš s Pigmejko. Kar pomeni, da se bolezen še toliko hitreje širi, seveda pa ni edini razlog … Ko so ljudstvo Batwa, kot se imenujejo ti okrog jezera Bunyonyi, spodili iz zavetja dreves, so jim obljubili zadosti zemlje, da se bodo lahko preživljali s poljedeljstvom; no, zemlje so dobili seveda čisto premalo za normalno življenje, poleg tega pa sprva seveda niso vedeli nič o obdelovanju zemlje, saj so prej hrano lahko ulovili ali pa nabrali v gozdu, poznali in uporabljali pa so tudi številna zelišča, kar bo zdaj počasi vse potonilo v pozabo … Kot bi mene butnili nekam na njivo in mi rekli, naj si spedenam zadosti krompirja pa koruze, da me ne pobere – bi bila luštno šlank po hitrem postopku, pa sem za razliko od Pigmejcev odraščala sredi vasi in nekaj o krompirju pa koruzi slišala tudi v šoli, samo vseeno se mi niti najmanj ne sanja o tem. V glavnem, zdajšnji Pigmejci so že druga ali tretja  generacija, ki životari na raznih koncih ob jezeru, in zdaj se že malenkost bolje znajdejo z motiko v roki, še vedno pa je težko; nekatere so tudi že odkrili turisti in zdaj se ob obisku Ugande spodobi seveda tudi malo človeškega safarija, da ne bomo hodili gledat samo divjih živali. Je pa to »obiskovanje« Pigmejcev ena velika žalost in ponižujoča izkušnja za obe strani, če vprašate mene. Itak večino denarja poberejo vodiči, nekaj pa ga dobesedno zmečejo med trop Pigmejcev, ki za tiste drobtine najprej malo zaplešejo in zapojejo v tistih svojih raztrganih capah, potem pa se skoraj stepejo za kake kose oblek, kruh ali drobiž, ki prileti mednje. Velik problem je tudi pijača, saj, kje pa ni, kadar se zdi življenje brezupno in človek izgubi vse dostojanstvo. Pigmejski otroci le redko hodijo v šolo, saj si ne morejo privoščiti zvezkov, pisal in uniform, starši pa se tudi ne zavedajo prav zelo pomembnosti šolanja, saj sami niso nikdar videli šole od znotraj, tako da zdaj le redki spodbujajo otroke, naj se z izobrazbo skušajo nekako izkopati iz mizerije.

Alora, recimo, da smo šli mi predvsem na izlet, da bi videli nekaj dežele, da ne bomo padli čisto v isti žakelj z »navadnimi turisti«, haha, poleg tega pa Irma zdaj tudi raziskuje teren, saj je njen naslednji afriški projekt povezan z ljudstvom Batwa – nad Pigmejci se je navdušila že pred sedmimi leti in o njih ve res veliko. S sabo smo vzeli tudi Labana, saj sicer nima prav veliko priložnosti, da bi videl kaj sveta okoli sebe, ga pa izredno vse zanima, ves čas si je zapisoval, opazoval, spraševal … Lahko je tudi videl, kako mizerno je življenje nekaterih prebivalcev Ugande – v primerjavi z njimi so namreč v BUfuki skorajda »premožni«, čeprav je to res čisto neprimerna beseda, če jo uporabimo v povezavi z afriškim podeželjem, že skoraj delanje norca. Z Gershamom, ki nas je vozil, smo se povzpeli visoko nad jezero, pokrajina je bila čudovita, kot boste lahko videli na fotkah, prav tako pa mi niti ni treba kaj dosti razlagati, kako zgleda življenje ljudstva Batwa v Rubindiju – že od daleč to kažejo njihova razdrapana bivališča, v katerih se drenja polno ljudi … Predvsem so pa lačni, hrane nikakor ne morejo pridelati dovolj, saj nimajo zadosti semen, zemlje pa tudi manjka. S sabo smo nesli nekaj mila in kruha, čeprav je seveda to kaplja v morje, ampak vsa nekaj je bilo … Ponavadi so pigmejske družine naseljene nekje skupaj na manjšem prostoru, tu v Rubindiju pa so bile hiše postavljene na različnih koncih, tako da smo se parkirali kar k eni od hiš, potem pa so se ljudje počasi nakapljali v našo bližino in smo se malo pogovarjali, kako kaj živijo.

Na spodnjih fotkah je nekaj prizorov z našega izleta:

Pigmejci

Z Irmo sva v Kabaleju debatirali tudi s starejšo Američanko, ki je za dve leti prišla v te konce z organizacijo Peace Corps. Bila je upokojena medicinska sestra in je večinoma delovala na terenu po pigmejskih naselbinah, kjer je na zelo preprost in nazoren način učila ljudi o higieni, prehranjevanju, negi malčkov, nudili pa so jim tudi nekaj zdravniške oskrbe, kadar je bilo potrebno. Ko bo naslednjič v Rubindiju, lahko kakšno rečejo tudi o telovadbi še precej frišnih dojenčkov – tole, kar boste videli na fotkah spodaj, nas je kar malo stisnilo, ko smo opazovali, kako je mamica pograbila otroka za suhljate noge in ga potem kot tisto igračo jo-jo pošiljala v več smeri, dokler se ji ni zdelo, da se je zadosti razmigal oziroma »raztegnil«. Če smo prav razumeli, je menila, da nujno rabi nekaj takega, ker je v naročju preveč zgrbljen ali kaj. Nič je ni motilo, da še ni bil sposoben držati glave samostojno, jaz sem parkrat kar zavpila, naj za božjo voljo neha, samo itak ni razumela angleščine … In stretching je dete uspešno prestalo, mama je bila končno zadovoljna z njegovo bolj »sproščeno držo« in ga je nato ljubeče stisnila k sebi. Otrok je nato romal od enega do drugega, vsak ga je malo pocrkljal, tudi moški. No, vsaj radi se imajo, smo si mislili, če je že vse drugo precej v malori …

Kliknite spodaj na telovadbo, da boste videli, kako je to potekalo:

Pigmejski stretching

Nimajo pa samo Pigmejci zelo skromnega znanja o negi in hranjenju dojenčkov, zdravnice so v svoji ambulanti naletele na toliko primerov nezadostne in nepravilne hranjenosti otrok, da so se odločile izvesti delavnico za mamice v Bufuki. Po nedeljski maši se je v učiteljskem centru nabralo kar lepo število žensk, večinoma skupaj z najmlajšimi otroki, ki jih itak nimajo komu dati v varstvo, pa sta jim Petra in Monika razlagali, da je treba hrano najmlajšim malo zmečkati, »speštati«, ne pa da jim dajejo kar tako, kot jo uživajo sami, celo neolupljeno sadje dobijo reveži v roke in potem brezzobi mladiči seveda ne morejo kaj dosti spraviti vase in so na koncu podhranjeni. V skledici so nato za vzorec tudi preprarirale eno banano in neka mamica je potem osrečila svojega potomca, ko ga je v poduk vsem ostalim futrala s slastno »pešto«. Res se samo čudiš, kako je to mogoče, da v skupnostih, kjer imajo že stoletja tako številne družine in ženske rojevajo otroke drugega za drugim, tako borno znanje o njihovi negi in da se očitno prav dosti informacij ne prenaša iz roda v rod oziroma vsaj ne veliko pravih. Dojenčkom na primer pri dojenju ne podprejo glave, tako da se malčki hitro utrudijo in ne pijejo več, potem pa so lačni, čeprav bi se lahko čisto dobro najedli. Poleg tega jih hranijo čisto premalokrat na dan, zdravnice so ugotavljale, da jih velikokrat dojijo tudi samo dvakrat dnevno – tudi o tem so govorili na delavnicah. Pa kako se kupček podre pa kako vidiš, da je otrok verjetno bolan, pa zakaj vse na primer joka … In kakšno hrano ter kako pripravljeno je primerno dajati otrokom v določeni starosti … Pa kako ravnati ob driski ali povišani temperaturi, vse sorte so napletle; nekatere mame so z zanimanjem in precej zbrano poslušale, sicer pa niso vajene podobnih zadev in je bila njihova koncentracija bolj kratke sape, hitro je prišlo do klepetanja in smejanja, precej pa jih je odšlo tudi domov nekje na polovici, ker so bile že prej kar nekaj ur pri maši in so morale domov pripravljat obed.

Uradni prevajalec je bil spet Laban, ampak samo do debate o kontracepciji. Ko je Monika začela spraševati ženske, če ji znajo povedati, kako sploh nastane otrok, zakaj postanejo noseče ipd., je revež zakuhal, v smehu je prosil učiteljico Penelope, naj ga za božjo voljo zamenja, in se usedel med poslušalke. Ja, tudi s kontracepcijo se morajo ubadati večinoma ženske same, dedcem še na kraj pameti ne pade, da bi vznemirjali zaradi nove nosečnosti svoje žene – ko pridejo nabrkljani zvečer domov, poskrbijo kvečjemu za to, da opravijo svojo »dolžnost«, ženske pa kaj dosti besede pri tem nimajo … So pa vse po vrsti izjavile (čeprav jim je bilo zelo nerodno in sta jih Petra in Monika težko pripravili do kakega pogovora), da bi rade preprečile nonstop nosečnosti, samo tudi če bi imele na voljo na primer kondome, ki si jih seveda ne morejo privoščiti, bi doma tvegale kvečjemu batine, če bi možu predlagale, da jih uporabijo. Bo treba še precej izobraževati mularijo v šoli, da se bo to spremenilo … Največ žensk se potem odloči za hormonske injekcije, ki jih prejemajo vsake tri mesece, če sem si prav zapomnila, seveda pa vse nimajo možnosti priti do njih in tudi stranske učinke imajo … Na delavnici so na hitro obdelale še spolno prenosljive bolezni, samo kaj, ko pa so ženske pri tem najpogosteje žrtve, krivcev za to, torej možakarjev, ki staknejo marsikaj pri obiskih dam, ki niso njihove žene, potem pa okužijo še partnerice, seveda ni bilo na delavnici, oni so morali po maši za šank v Rotindo.

Kliknite na spodnjo fotko, nekaj slik z delavnice je spodaj:

Dohtarce delavnica

BEREMO

Zdaj so knjižnice nared in jih je treba spraviti v promet. Z Irmo sva se vrnili za en mesec k jezeru, ravno takrat pa so se mulariji začele počitnice in šolski direndaj je zamrl. Tukajšnji šolarji se počitnic veselijo malo manj kot naši, saj morajo velikokrat po cele dneve pomagati mamam pri okopavanju njive ali pa jih kako drugače zaposlijo. Kljub temu, da je bila večina otrok zdoma, sem ob poti od Rotinda do našega Srca nabila kar nekaj obvestil v angleščini in ručigi, da bufuške učence vsak dan popoldne vabiva v šolsko knjižnico. Dopoldne sem nameravala namakati neplavalce v jezeru, vendar pa iz tega ni bilo nič, dvakrat ali trikrat sem jih z Labanovo pomočjo še nalovila par po vasi, potem se mi pa ni dalo več metati po trepalnicah, da bi se narisali na plavanju. V deževni dobi je res malo bolj mraz in otroci mislijo, da mora za plavanje najprej sijati sonce, sicer jih bo zeblo. Tako nas je malo hecalo vreme, še bolj pa organizacija – tu se je skoraj nemogoče dogovoriti nekaj za prmej, ure se ne drži nihče, poleg tega pa otroci tudi velikokrat obljubijo, da bodo prišli, potem pa čakaš v tri krasne in nikjer nikogar. Ali so jih starši odvlekli na polje ali pa so pozabili. Ali pa je bil itak dež. Bodo pa plavali v naslednjem semestru, kaj čmo.

Namesto plavanja smo z Irmo in Labanom vsak dan odveslali čez cesto v Kyabahingo, kjer se zagnani učitelj Charles javil, da bo pomagal pri prevajanju in organizaciji – in res mu je vsakič uspelo pripeljati prav lepo število učencev, tako da je vsak razred prišel na vrsto enkrat ali dvakrat. Bili so neverjetno pridni in z zanimanjem spremljali, kar smo jim pripravili. Laban se je nadvse dobro obnesel kot prevajalec, še bolj je klobasal kot jaz, ko je prevajal za mano, zraven krilil z rokami in kazal ter razlagal ilustracije, rojen učitelj, prav res! Otroci so ga napeto poslušali. Običajno sem za začetek nekaj prebrala jaz in je Laban tolmačil, hkrati pa sem ves čas preverjala, če so razumeli in si kaj zapomnili – sprva jim je bilo strašno nerodno, če so morali na glas odgovarjati, nekaj so momljali z roko pred usti in čisto potiho, potem pa sem jih malo oponašala, da so razumeli, kako je to res za nikamor, če takole prestrašeno nekaj jamraš. Samo je bilo tako obnašanje pričakovano – v šoli so le redko pozvani k odgovarjanju, pa še to ponavadi le kot stroji ponovijo nekaj, kar so si na pamet zapomnili, zdaj pa so bila vprašanja drugačna in nikjer ni bilo zapisanih odgovorov. Ampak počasi smo le napredovali in treme je bilo vedno manj, odgovori otrok pa bolj odločni in glasni. Predvsem pa sem seveda hotela, da začnejo brati sami, da sploh zapopadejo, čemu služijo knjige in da obstaja še kaj drugega kot učbeniki, morje zgodb, ljudi, peripetij, ki te lahko neskončno začarajo … Na srečo je bilo dovolj izvodov neke preproste zgodbe o kozi, ki je sledila otrokom v šolo; primerna bi bila na primer za prve razrede osnovne šole, tu pa smo jo tudi s šestim razredom čisto lepo predelali in se jim ni zdelo niti najmanj neumno. In šesti razred je bil šele malo bolj okreten pri glasnem branju in prevajanju v svoj jezik, mlajši učenci so brali naravnost obupno, okej, z nekaj svetlimi izjemami sicer, saj tega pri pouku pač sploh ne počnejo – knjig ni, učbenikov pa na večini vaških šol tudi ni toliko, da bi jih pri urah lahko učitelji razdelili med vse. Potem je edino branje ponavadi takrat, ko učitelj kaj napiše na tablo in vsi skupaj kot papige ponavljajo za njim, kar piše. Pa sem pomislila, da je morda angleščina prevelik zalogaj zanje, da se bodo dosti bolje znašli v svojem jeziku, v rukigi, pa smo enkrat preklopili na branje neke Karwemerove štorije. To je bilo pa še dosti bolj žalostno, še Labanovo branje je zelo šepalo, otroci so si pa malodane spahnili jezike. Rukiga je zapostavljena in zdajšnje generacije v maternem jeziku večinoma samo še govorijo, pisanje in branje je šlo pa v maline. Ni bilo šans, da bi mi znali napisati kako preprosto pesmico, ki jo pojejo v šoli ali doma, ko sem jih prosila – dve učenki sta potem z učiteljevo in Labanovo pomočjo sklempali par vrstic skupaj, ostali pa so raje ustvarjali z barvicami.

Z Irmo sva potem vzeli vsaka svojo skupino in smo nadaljevali v manjšem krogu, kjer so lahko večkrat prišli na vrsto, pa smo vse sorte pristope nato spravili v promet, glasno branje, tiho branje, odgovarjanje na vprašanja, obnavljanje, spreminjanje zgodbe, opisi oseb, prostora itd., prevajanje, debatiranje, izražanje mnenja, aktualizacija … Na koncu pa so še malo risali.

Kliknite, pa bodo bralne seanse iz Kyabahinge skočile pred vas:

Kyabahinga

Popoldne se je nekaj podobnega potem dogajalo še v bufuški šolski knjižnici – okoliški otročaji vseh velikosti so pridno hodili na ure in upajmo, da jih tudi po počitnicah kdaj prime premetavati knjige. Še bolj kot z mlajšimi pa sem uživala pri branju mladinskega romana z nekaj srednješolci, seveda je bil Laban tudi ves čas zraven. Tega bi morali imeti več tudi v naših šolah, nekaj podobnega kot Beremo z Manco Košir ali kako se že reče tem knjižnim čajankam, ki združujejo knjižne molje, da po prebrani bukvi potem še malo pomodrujejo in soočijo mnenja pa vtise pa to … Čarobnost branja je po mojem sicer predvsem v tem, da si SAM s knjigo, v nekem vzporednem svetu; z ljudmi, ki se preganjajo po zgodbi, postaneš včasih že malodane prijatelj, sprehajaš se po njihovih domovih, službah, skrivnostih, z njimi deliš veselje in bolečino, sem pa tja pa najraje sploh ne bi več izstopil, ampak nadaljeval svoje življenje kar med platnicami, tako zelo »tvoj« svet se ti zdi. Ampak ko knjigo enkrat predihaš, je pa z določenimi ljudmi tako fino malo prežvečiti vsebino, včasih se ti odpre čisto nov pogled na vse skupaj, mojstriš pa se tudi v oblikovanju misli, mnenj, debatiranju … Mogoče bi tudi naši učenci kakšno stran več prebrali, če bi jih lahko dobil potem ob piškotih pa malinovcu na take knjižne prežvekovalnice, in to zunaj pouka in tistih obveznih domačih branj, ki so že zato osovražena, ker so zapovedana … Bi morala enkrat poskusiti. Zna biti, da bom.

Pod roke mi je prišel roman Refugee boy B. Zephaniana, ki je bila kot nalašč za bufuško druščino – angleščina ni bila prezahtevna, glavni junak pa je bil zamorski poba, begunec iz Etiopije, tako da smo obrnili vraga pa pol, ko smo se potem pogovarjali o prebranem. Za moje varovance je bilo vse novo – begunci, vzroki za to, azil, srečanje s tujino in trk kultur … In pa seveda že samo branje, saj še nikoli prej niso prebrali nobene leposlovne knjige, pa so stari skoraj 20 let. Tudi njih sem mučila z glasnim branjem, niso bili namreč ravno perle, saj jim manjka vaje, pisali so mi obnove, odgovore na vprašanja, iskali neznane besede v slovarju, preverjali, kako jim gre črkovanje, ko smo udarili kakšen narek ipd. Laban je bil kot ponavadi najbolj prizadeven, sta ga pa Ketrah in Dora malo nesli glede pismenosti, sem opazila, ampak se je pa vsakič, ko je kakšno reč moral popravljati, veliko naučil in izboljšal – prav škoda, da smo imeli samo tako malo časa, pa še tega so nam včasih ukradle njihove mame ali skrbnice, ki so jih nagnale okopavat namesto brat, potem pa mi jo je zagodla še malarija …

Takole pa je bilo v Bufuki, nekaj v barvah in nekaj črno-belih, kliknite:

Bufuka branje

ADIJO

Z Labanom sva splezala na vrh hriba, od koder se je videlo daleč po jezeru, da sem mu še zadnjič pomahala. Ni kaj, Bunyonyi je čudovit – samo bolhe eliminirajo, pa bom mogoče še kdaj prišla, haha. Kliknite na fotko, nekaj idile je spodaj in še Laban s svojo mukako, ki se je oblekla v svoj najlepši gvant in pozirala v domači hiši:

Adijo jezero

Potem smo pa še eno rundo čapatijev spekli za zadnjo večerjo, prišla je tudi učiteljica Penelope s svojimi deklicami, kmalu pa je glasba začela žgečkati po podplatih in se je druščina razživela in kantino spremenila v plesišče, tako da je bil gudbaj tokrat nadvse razigran – pred sedmimi leti pa sem malodane utonila v solzah in tako hlipala, da so me vsi čudno gledali. Malo me je zvilo edinole, ko sem za slovo objela mukako in Labana in je bil moj afriški brat z bazenčkoma namesto oči, to je bilo pa res malo jokavo, no …

Evo, kliknite na tale čajnik, da boste videli, kako so vsi šejkali:

Zadnja vecerja

Ja, nič, še iz Kenije pošljem prav kmalu eno pošiljko, potem ste me pa rešeni. In jaz tegale klempanja – ne vem, kdo bo bolj vesel, haha. A je kdo na svetu že obsežnejši blog skupaj spravil, aaaaaaaaaaa?! Lahko bi se mi vsaj za penzjon štelo, majke mi!