Ampak še pred knjižnico je bil – ŽUR!
In pred žurom še več kot en mesec tega in onega, o čemer se mi še ni začelo pisati, saj proste ure zabijem raje ob dolgih marših po okolici ali pa zagnano berem, saj sem privlekla s sabo kup knjig, tu pa jih je čakalo še nekaj polic, na vsaki prostovoljski destinaciji se jih najde, saj skoraj vsakdo odloži že prebrano pred odhodom domov. Celo slovenske se najdejo vmes, potem pa padem v kitke iz besed in se mi žvižga za blog, le fotografije se pretakajo bolj redno v laptop … Ampak nekaj pa mogoče le sklempam še pred pirhi in preden vsi pobegnete k morju, v hribe ali pa štihat gredice, da bo kaj od fižola pa paradajza pa endivije, ane. Pa zna biti, da bodo namesto zdaj namesto fotk med pisanjem ta teden samo linki do albumov, ker je boss, ki mi to vestno rihta, na vakancah. Torej, če ne bo na voljo fotke, kliknite pač link in se vam bo prikazalo, a velja.
Torej – jezero sem že zdavnaj morala zapustiti zaradi delavnic po osnovnih šolah v Kabaleju, vsa ostala ekipa pa je veselo nadaljevala delo v Bufuki in Kyabahingi. Nadvse sem bila vesela novice, da sta dva primerka med njimi celo STAREJŠA od mene. Ja, to je zdaj največkrat res že kar dogodek, včasih so prostovoljci zdaj že za polovico mlajši od mene, presneti otroški vrtec, moj letnik pa se gre večinoma malo bolj resno in stacionarno življenje ob službi, deci, položnicah in vsem tem … Brian in Alessia nosita še par let več na grbi od mene in Alessia je v začetku aprila stopila v 41. Razlog za žur ali za padec v depro, hm, Alessia je Italijanka, torej sploh ni debate – vabljeni smo bili na zabavo. Vsi prostovoljci, vzgojiteljice, zaposlene v vrtcu, oskrbnik CLement, dežurni sonček – šivilja Rosette, dva taksista kanuja in Obama, ki vozi zaresni taksi in je v taboru največkrat klican za prevoz, nočni čuvaj Tom in morda še kdo, pa se zdajle ne spomnim … Aja, še mukaka je uletela, to je bilo pa sploh super presenečenje, stara mama našega sponzoriranca Labana, ki vrtičkarjem pripravlja malico, super, da so se spomnili tudi nanjo!
Kot se spodobi za Murphyja, se je malo pred odhodom iz mesta zverinsko uscalo, sredi drseče blatne strmine smo morali vsi iz avta in porivati koreto, da je spet dobila zalet, tudi zadnji klanec pred cerkvijo je bil neprevozen in smo z vsemi nakupljenimi rečmi bosopetili navkreber po tistem drekastem toboganu; prav nič smešno pa ni bilo okoli polnoči, ko se nas je nekaj mestnih odpravilo nazaj, tla se še vedno niso kaj prida posušila in nekajkrat smo tulili na taksista, naj za božjo voljo stopi z gasa in neha izvajati kaskaderske trike, ker je naslednja možna postaja v jezeru; ponekod namreč ni bilo med vodo in cesto nič drugega kot strm travnat breg, drugod bi se pa morda vsaj luštno zagozdili med evkaliptuse ali pa pristali na dvorišču kake koče med kozami in kurami. Mene je vedno strah teh voženj, čeprav so vozniki pravi umetniki, da zvozijo tiste luknje, ampak nikoli ne veš, kdaj jim pa lahko vseeno spodrsne, presneta reč … Poleg tega so zdaj okoli Edirisinega Srca pobili kar 12 krasnih visokih dreves, menda bodo les rabili za popravilo šolske strehe ali kaj … Ampak 12 dreves, kar cmok smo imeli v grlu prostovoljci – vse naokoli po bregu so ležali ubogi posekani lepotci, sence bo manj, da ne omenjamo erozije, saj se ti poseki godijo čisto brez premisleka in nadzora, pa tudi ni nam jasno, zakaj hudiča je treba uničiti toliko, saj ne bodo pokrivali nogometnega stadiona. Jamawe, jamawe, to sekanje dreves je tu precejšnja norišnica – na luknjasti poti, ki se vije do Kabaleja, so vsepovsod drevesna pokopališča, debla ležijo križem kražem, vso zemljo jim bo odplaknilo dol na cesto … Še huje je s kamnolomi oziroma peskokopi, v par letih so se ob tej isti poti strašansko povečali nekoč samo malo načeti posegi v skalovje – danes so škrbine že velikanske, veliko več jih je, bregovi kar izginjajo, na deloviščih pa lahko opazuješ srednjeveške metode razbijanja kamnov, saj ubogi ljudje cele dneve sedijo tam sredi kupa kamenja, na glavo jim žge sonce, s težkim štorastim kladivom pa udrihajo po kamenju in ga drobijo v manjše kose, za kar so plačani skorajda nič. Kako zgledajo njihovi prsti in členki, po katerih verjetno velikokrat letijo zgrešeni udarci, pa kako uničene sklepe morajo imeti, raje ne premišljujem. Poleg tega se na očeh vseh, tudi številnih tujih nevladnih organizacij in dobrodelnih ustanov in kdo ve koga še (pa kar lepo mirno hodimo mimo), dogaja izkoriščanje otrok kot poceni delovne sile, cela množica malih šoloobveznih nesrečnikov namesto pri pouku sedi v prahu in dimu in zbija po kamnih od jutra do večera … In kaj počenja oblast? Prav dosti v zvezi s tem gotovo ne.
Ampak če že ne moremo rešiti gozdov in malih sužnjev, pa lahko vsaj kdaj zažuramo, ah ja. Ples je imel glavno besedo, v kantini smo tresli tla ob zvokih iz Simonovega radia, spraznili smo nekaj kokakol in pira, se mastili s samosami in čapatiji, prav luštno je bilo … Kliknite na nasmejano Fiono, ki smo jo končno prepričali, da je pustila doma smotano lasuljo in razkrila svojo turbo trajno, pa boste videli cel kup slik, kako je bilo …
|
| Zabava Bufuka |
FARBANJE – PA NE PIRHOV
Za 14 dni je v Ediriso prišla prostovoljit še ena Slovenka, temperamentna Primorka Katja, ki je sicer na podiplomskem študiju v Londonu, tako da je prijadrala kar od tam. Najprej so jo zvabili k jezeru, kjer se je James z nekaj delavci ravno zabaval z gradnjo lesenega podija pred vhodom v kantino, pa so verjetno mislili, da bo kot arhitektka lahko kaj pomagala – vendar so fantje potem kar sami dokončali posel, Katja pa je v sosednji Kyabahingi svoj talent za risanje uporabila pri poslikavi zidov tamkajšnje nove šolske knjižnice. Prima je opravila posel, zmiksala je črke in besede v drevo in gosenico, fotk o tej luštni freski pa žal še nimam v računalniku, tako da morda kdaj kasneje …
Potem pa se je pridružila nama z Irmo, ko sva po končanih delavnicah za učitelje, o čemer bom pisala v prihodnji številki Dunjevanja, odšli postavljat knjižnico v Nyakasiru, uro vožnje z avtom daleč od Kabaleja. Avto se je kar posedel od vse krame, s katero smo ga obtežile, treba je bilo privleči plinsko bombo pa cel kup knjig pa futra za cel teden, vode, barv za pleskanje, prenosnih garderobnih omar a.k.a. nahrbtnikov …
Dostavili so nas v Ryabirengye, prav idilično vasico nekje med griči, kjer je zdaj ena od treh postaj Edirise UK – Kot sem že omenila, si je nova šefica Sheila zadala cel kup nalog na različnih lokacijah: ob jezeru upravlja Srce, kamor sodi sodelovanje z OŠ Bufuka in KYabahinga ter vodenje dveh vrtcev (in kmalu naj bi postavili tudi kliniko), potem SNEC, center za učence s posebnimi potrebami, in še Teach Inn, naše tokratno bivačišče, ki pa pokriva OŠ Ryabirengye in OŠ Nyakasiru. Uf, ni malo, zdaj pripravlja natančen program in usklajuje prihod prostovoljcev, njihove naloge, ureja spletno stran in se ukvarja s financami, ki seveda ob vsem tem pogonu kljub njenim dobrim zvezam in raznim nabirkam, ki jih izvaja med premožnejšim slojem v Angliji, hitro poniknejo. Zdaj lahko morda na tem mestu vsem, ki nameravate kdaj zapluti v prostovoljno delo, pa mislite, da je vse zastonj, malo sesujem ta mit. Edirisa je še precej poceni, sicer pa razne organizacije, ki urejajo prostovoljno delo po svetu, največkrat kar pošteno zaračunajo svoje usluge – torej ni dovolj, da kriješ stroške prevoza (za začetek največkrat avion, ki ni ravno poceni) in hrano, organizaciji plačaš še dodatno čedno vsoto, da te vzame pod svoje okrilje, morda nudi kakšno uvajanje oziroma poskrbi za varno bivanje (slišala sem za tarife tudi okoli 2000 evrov za par mesecev). Ko smo začenjali pred leti, ni bilo treba razen prevoza in hrane plačati ničesar, seveda pa je Miha kmalu videl, da ne bo mogel nadaljevati na tak način – treba je bilo skrbeti za vzdrževanje in obnavljanje objektov, za plačilo skrbnikov, delavcev in še polno reči. Tako so se skozi zgodovino Edirise zvrstili različni načini pridobivanja potrebnih sredstev; najbolj mi je bilo všeč tisto, da je vsak novi prostovoljec za neko vsoto evrov dva tedna spoznaval okolico, navade domačinov, nekaj jezika, šolski sistem, videl nekaj jezera, obiskal pigmejsko skupnost … Kar je zelo dobrodošlo, saj prideš v Afriko ves zbegan, poleg tega pa se je Edirisi nateklo vsaj nekaj sredstev. Potem so se stvari še nekajkrat zamenjale in spremenile, danes pa je tako, da samo prostovoljci, ki pridejo za pol leta ali več, plačajo poleg hrane in prevoza 200 evrov, ostali pa morajo kar globlje seči v žep, in če koga zanima, lahko pogleda na http://www.edirisa.org.uk/Volunteer_In_Uganda.html , kjer je tudi razloženo, zakaj ne more biti vse kar »džabe«, pa čeprav prideš delat točno tako – torej »džabe«. Meni ob bolj skromnih prihrankih in enoletnem adijo službi ne bi zneslo, mi je pa Sheila na srečo omogočila brezplačno bivanje zaradi mojega preteklega dela za Ediriso, drugače bi bilo tole premetavanje po svetu verjetno precej krajše. No ja, sicer pa ji kakih hudih stroškov zdaj res ne delam, saj sem večino časa čisto nenačrtovano namenila Irminemu in Martinemu projektu, kamor sodijo tudi te delavnice za učitelje in urejanje knjižnice. Alora, pojdimo nazaj v Teach Inn in Ryabirengye …
Idila torej, blažen mir, nobenih motorjev in avtov in dretja Give me money, kar je vse preveč že prisotno na sicer tudi prelepi lokaciji ob jezeru in na poti do tja. Naše začasno domovanje leži skorajda v predsobi osnovne šole. Le malo nižje po bregu je postavljeno, medtem ko je v Bufuki nekaj več zasebnosti, saj so hiške skrite med drevjem (aja, zdaj skoraj ne več, saj so vse podrli, fej jih bodi). Ampak ni nič zoprno; zjutraj lahko opazuješ, kako otroci šibajo v šolo, rumene in oranžne oblekice šolark žarijo skozi kopreno zadnjih zdihljajev megle, v ozadju čepi mogočna cerkev, zgrajena iz opeke, petje zamorčkov v jutranjem zboru pred šolo te dokončno prebudi in napolni z veseljem in energijo, potem pa se mularija v odmorih in času za igre poja po travniku in skače za žogami, igra karte, spomin in še kaj (imajo srečo, da je v Teach Innu velika skrinja vseh teh pripomočkov), dokler nekje okrog petih popoldne ne zavlada mir, tišina se razlije čez okolico in čez dve uri se že spusti tema, skoznjo zasije nešteto zvezd nad streho, še posebej noro pa je ob polni luni, ko bi šel kar sredi noči na špancir, tako je svetlo … Ja, če tole ni en kičeraj besedni, ane, samo kaj, ko pa je vse res. Kliknite spodaj in spoznajte naše sobane in nekaj šolskih trenutkov:
|
| Teach Inn |
Fino, a ni? Ta Teach Inn je Sheila nekako »podedovala«, zgodbo pa poznam malo bolj šlampasto, tako da zna biti, da bom kakšno reč povedala narobe, se pardoniram že kar vnaprej. Pred nekaj leti so tu snemali dokumentarec, in sicer malo v maniri Big Brotherja – skupina nemarno bogatih je morala v določenem času zgraditi nekakšen center, kjer bodo lahko v prihodnje stanovali prostovoljci, ki naj bi predvsem poučevali v osnovni šoli (na, zdaj se pa borimo proti temu, haha), in se dogovoriti z lokalno skupnostjo o sodelovanju. Ves dobiček, ki bi se natekel od plačila prostovoljcev za bivanje (kar 7 funtov na noč je bila cena, krili pa so seveda tudi vse ostale stroške), bi dobila lokalna skupnost, tako da ne bi bil center samo sam sebi namen, ampak bi bila nekakšna kombinacija učenja drug od drugega in razvoja. Kako točno je zadeva funkcionirala, ne vem natančno, kolikor sem slišala, je sodelovalo tam precej inventivnih in zagnanih mladih in so marsikaj dobrega ušpičili, vseeno pa je zgleda tista zgodba o sodelovanju z lokalno skupnostjo, z nekakšnim odborom, v katerem so sedeli domačini in odločali, kako se bo porabil denar, malo zaštrikala in žalostno propadla, tako da je zdaj Sheila ponudila svoj koncept in prevzela vodenje.
Predvsem je tale Teach Inn zelo prijeten in udoben, tuš in veceji ponujajo s tistim betonom po tleh in stenah že pravo razvajanje, madoniš. Tudi sobe so zračne, čiste, Martin jih je poslikal, kuhinja me je pa, kot lahko vidite, sploh čisto očarala, haha, sem kar pridno sodelovala pri cmarjenju hrane, ne samo pri pomivanju, kot je sicer običaj. Edini minus je, da ni pipe s tekočo vodo, ampak jo je treba prinesti v kanistru in potem pretakati tam po lavorjih – ampak sploh ni panike, itak je za to pridno skrbel oskrbnik James, prima dečko, za par razredov učinkovitejši od bufuškega Clementa, ki ga je treba nenehno drezati, da se kaj premakne. Katja je bila hudo pripravna za veliko reči, med drugim tudi za kuharijo, z Irmo sva pridno sledili njenim poveljem in jedlo se je nadvse okusno, mmmmmmm! Pa še ostrigla me je, spodaj lahko pogledate naš frizeraj s pogledom na šolski sekret in zelene gričke v daljavi, kliknite na fotko:
|
| Frizeraj |
Nismo pa se samo basale s hrano, čeprav smo se res kar izdatno, ampak smo tudi pljunile v roke in v petih dneh rastur neke zapuščene učilnice spremenile v prijetno knjižnico. Zraven Teach Inna, torej na osnovni šoli Ryabirengye, že imajo knjižnico, prav tako v Bufuki in Kyabahingi, vse štiri pa so del Irminega in Martinega projekta o dvigu bralne kulture. Bralna kultura, my ass, bi se lahko na kratko reklo za te odročne vaške šole. Kaj naj pa berejo, če imajo samo nekaj učbenikov na voljo, pa še to največkrat samo učitelji; prava knjižnica je samo v mestu, pa še tam ne verjamem, da so prav hudo založeni – tako otroci sploh nikoli ne pridejo v stik s knjigami, še posebej z zgodbami ne. Zdaj bo nekaj možnosti za listanje po štorijah vsaj na štirih šolah, denar za to so izpljunili nekaj na našem ministrstvu in nekaj je padlo tudi iz evropskih sredstev.
Dve knjižnici sta naši gonilni sili Edirise Slovenija že zrihtali med svojim zadnjim obiskom Ugande, tista v Kyabahingi je rabila še nekaj polic in slikarije po steni, zadnja, to v Nyakasiruju pa je bilo treba spedenati čisto od začetka. Do tja je bilo 45 minut hoje v eno smer, na šolskem »dvorišču« pa so nas pričakali znameniti poučni napisi, ki so jih polne vse šole po Ugandi; predvidevam, da so rezultat nove doktrine v boju proti aidsu, katere botrica je bila Musevenijeva žena – vzdržnost, zvestoba in podobni nesmisli, haha. In med njimi tudi nekaj spodbudnih o trdem delu in rednem obiskovanju pouka – kliknite na fotko in si jih nekaj oglejte:
|
| Navodila |
Stvar je taka, da so v Ugandi uspeli izredno znižati odstotek okuženih v preteklih letih, in to ne z vzdržnostjo, ki se tu v Afriki res sliši rahlo smešno, ampak z izobraževanjem, osveščanjem, razdeljevanjem kondomov … Potem pa se gospa predsednikova napali na vzdržnost, kakšni kondomi neki, bravo, teta, na, pa imajo zdaj po vseh šolah namesto tega nabitih polno enih napotkov, kako naj se izogibajo sugardaddyjev (ja, naj jim pa vlada priskrbi šolnine namesto njih, ane) in naj se ne poročajo vsaj do zaključka osnovne šole, naj se izogibajo seksu, saj aids ubija, in podobno. Promiskuiteta je tu precej običajna, tako da kakega hudega uspeha opozorilne table po mojem ne morejo imeti – sploh pa je položaj žensk tu še vedno precej mizeren, so precej podrejene in verjetno precej lahka tarča moških, menda tudi ni ravno redko, da si tudi ravnatelji in učitelji privoščijo svoje učenke, pa se nikomur nič ne zgodi ipd. Lahko pa da se seveda strašno motim. V tem primeru se spet pardoniram.
Sicer pa je šola v Nyakasiruju tudi precej lepo urejena, podobno kot tista zraven Teach Inna, celo stekla imajo v oknih, kar je precejšnja redkost, obe sta bili namreč zgrajeni s pomočjo neke organizacije. Učitelji so zelo prijetni in zagnani, niti slučajno jih v času pouka ne vidiš zunaj, kot je stalna praksa v Bufuki, tudi ravnateljica je super in vedno v šoli, ne pa kot bufuški Henry, ki večino časa preživi v mestu, namesto da bi nagonil svoje občestvo za kateder in nadzoroval, kaj počnejo. Otroci, ki so nas srečevali na poti oziroma svetili zraven, ko smo delale v knjižnici, so znali veliko več angleško kot njihovi vrstniki ob jezeru, z nekaterimi iz višjih razredov se je dalo celo kaj pomeniti, mlajši pa so vsaj približno razumeli, kaj govorimo, in nekako tudi odgovarjali – bile smo res prijetno presenečene, saj je veliko bolj običajno, da je edini odgovor, ki ga dobiš od šolarjev po vaseh: Yes. Na kakršno koli vprašanje že. Upam, da se bo večini tistih, ki bodo zaključili osnovno šolanje, posrečilo priti na srednjo šolo in da se bodo sponzorska sredstva našla tudi za kakega pridnega poba ali nadebudno punčaro s te šole, saj se mi zdi, da večina odpornikov plačuje šolanje tistim z jezera.
Mularija je seveda hotela videti, kaj počenjajo bledolične gostje (in morda je bilo celo pravo odkritje, da tabeli tudi kaj delamo kdaj, ne pa da se samo šetamo okoli in zabijamo čas), zato so škilili v razred od vsepovsod – plezali so na okna, se drenjali pri vratih, ves čas nekaj spraševali in pozdravljali, in ko se jih je nabralo več, je seveda nastal tipičen šolski kraval, ki sva ga z Irmo navajeni že iz svoje službe, pa je počasi še nama začelo najedati vpitje in galama, Katja se je pa sploh križala, haha, njej se je zdelo nemogoče, da bi prenašala kaj takega iz dneva v dan – med turšice zagotovo ne bo šla. Saj nekaj časa je zabavno, samo če nekaj delaš, zna biti pa res zateženo, pa ves čas jih je bilo treba poditi proč od vhoda, da niso prevrnili vseh barv, da niso šlatali sveže pomalanih umetnij in podobno. Zelo pa je bilo luštno, ko je večina mladine v času kosila spokala domov na večni posho with beans, peščica tistih, ki stanujejo predaleč, pa je posedla po travi pred šolo in v miru delila med sabo sladki krompir pa zelje in fižol, »dobrote«, ki so se skrivale v plastičnih posodah. S temi smo se potem lahko normalno kaj zmenili in enkrat uprizorili pravo foto seanso, saj so se vsi želeli videti na ekranu – to je bilo enega smeha, kot bi stresal orehe, joj, kako so lahko luštni in prisrčni, pa koliko enega veselja je v njih … Malo sem vmes preklopila na črno-belo in naškljocala nekaj portretov teh prelepih otrok, njihovih velikih žametnih oči in širokih nasmehov … Kliknite spodaj:
|
| Publika |
Žal pa se ni dalo »fotografirati« petja učencev drugega razreda, ki so imeli učilnico parkirano zraven naše knjižnice-to-be; to je bila prava eksplozija veselja in navdušenja, zdelo se mi je, da jih bo kar razneslo, tako so se drli in ploskali in migali, iz oči jim je res dobesedno sijalo … Smo šle pogledat, kaj se dogaja, pa smo videle, da si je učiteljica (starejša gospa, blaga duša, ki je učila z velikim navdušenjem) vzela nekaj časa za popravljanje zvezkov, otroci pa so medtem sami poskrbeli za pevske vaje – to je odmevalo, pa kako usklajeno so prepevali, to morajo imeti res že prirojeno, jamawe … Ko so zagledali obiskovalke, se jim je pa sploh odpeljalo, naši široki nasmehi in pozibavanje v ritmu njihovega petja so jih še dodatno podžgali in med kmalu so se nagnetli čisto v našo bližino in je bilo res divje. Divje lepo. Hja, tega se res ne da prenesti na papir, žal.
In kako je potekala udarniška? Najprej je bilo treba narediti malo reda – no, veliko reda. Za dve uri se nam je pridružil tudi James, da je šlo hitreje, in kupe prahu, smeti in pajčevin smo napadli z njihovimi tradicionalnimi metlicami, ki so se izkazale za zelo učinkovite – le hudirjevo se je kihalo, ker si moral biti sklonjen čisto blizu tal in z nosom riti po vsem tistem prahu. Ometli smo tudi stene, tako malo na približno, ko pa smo želeli še kakšno cunjo, s katero bi malo temeljiteje zbrisali zidove, pa so nam prinesli kar neko ugandsko zastavo, ki je očitno že omagala – pa smo jo uporabili še za podlogo pri barvanju. Svašta. Namešali smo še barvo za osnovni oplesk, to je kar letelo vse od zagnanosti – kliknite na fotko:
|
| Prej |
Čedno, a ni? Pa kako je šele postajalo – najprej smo nanesli tisto jajčno podlago, in to dvakrat, in spodaj zarisali pogrebno črn rob, da smo kolikor toliko prekrili razne štukarije, ki so jih nametali sem ter tja, koder so se pač delale luknje. Jaz sem se držala bolj spodnjih delov zidu, ker se še na tleh kar naprej pobijam in padam, kaj bi šele bilo na štorasti lestvi, to sem prepustila mlajšim od sebe, pa naj se zvirajo gor pod stropom. Katja je bila glavna malarka in si je zamislila tudi poslikavo, midve z Irmo nisva prav hudo uporabni za risanje, zato pa toliko bolj navdušeno barvava v začrtanih mejah.
Joj, barvam neznansko rada! Ker imam tudi barve zelo rada, pisanost, razgibanost, predvsem pa se mi zdi, da morajo biti take vse ustanove, ki jih naseljujejo otroci (če že tastari potem uberemo bolj drap odtenke, ko si opremljamo svoja bivališča). Mogoče bom enkrat na naši šoli, betonski princesi, izvedla diverzantsko akcijo s četico mladih soborcev, prinesli bomo lonce, polne mavric, in ukinili sivino betonskih sten, evo! Če sem prav razumela, je naša prešerka spomeniško zavarovana ali kaj, i »nitko neče, da nam dira« to divno pogruntavščino, če si sposodim besede ljubljenega vodje. Saj ni povsod tako oblačna, na srečo, ampak sivega je za moj okus še vedno preveč, to bi bilo fino, če bi se lahko malo izživljali s kracanjem po stenah, juhej! Tudi doma rada po svoje okrancljam vse živo, stare kovčke, lojtre, stole, stene, pa vse je malo čez rob, ker ta defekt imam že iz otroštva, zdaj sem pa spet dobila navdih in se bom lotila še sobe za goste, zmešala bom tiste maroške barve v prahu in si dala duška, ja! Kliknite na fotko in poglejte, kako smo pacale:
|
| Vmes |
Prvi dan smo se še hecale, da smo samo polovični delovni čas opravile, potem pa smo vsak dan ostajale dlje, saj je Katja konec tedna morala odriniti nazaj, tako da smo zavzeto vihtele čopiče, pometale in čistile klopi, vmes pa poturčale ananas ali dva, da smo lažje zdržale do popoldanske gostije. In na levi strani knjižnice zdaj sijejo sonce, trave, rože, zvezde, luna in morje, na desni strani pa je ravnateljica želela kaj poučnega, zato je z nekaj umetniške svobode Katja narisala, kako nastane dež – meni se zdi čudovito, vi pa, kakor hočete … Smo pa prav po razbojniško kršile cel kup prepovedi, ki veljajo za ugandske ženske – nikakor ne smejo plezati po lestvi, žvižgati in se ukvarjati s kakimi zidarskimi ali malarskimi posli, saj je vse to rezervirano za dedce. Mogoče je to zato, da možakarji SPLOH kaj delajo, drugače bi še to morale spedenati njihove žene, jebelacesta. Edino tisto o žvižganju mi ni preveč jasno, no, kaj čmo …
Po vikend oddihu v mestu sva z Irmo pripeljali v Nyakasiru še nekaj škatel knjig in učbenikov; za naslove slednjih so se odločali učitelji, med tistimi za nižje razrede pa so bile večinoma knjižice v lokalnem jeziku rukiga, ki jih je napisal znameniti Festo Karwemera, borec za ohranitev kulture in jezika ljudstva Bakiga. Prav veliko ni napisanega v lokalnem jeziku, zato se Irma in Marta v svojem projektu zelo zavzemata za to, da bi jih bilo več, saj se bo le tako jezik ohranil, poleg tega pa bodo učenci raje posegali po branju, saj je njihova angleščina dostikrat preskromna, da bi lahko dobro razumeli napisano. No, sploh pa je prva naloga zdaj privabiti mlade h knjigam, prav tako pa učitelje. Velik korak naprej bo, če bodo začeli pri pouku uporabljati učbenike in slovarje, ki so jim zdaj na voljo v več izvodih, tako da bodo tudi učenci v manjših skupinah lahko brali med poukom. Učitelji so ponavadi edini izvod, ki je bil v šoli na voljo, uporabljali le za pomoč pri pripravi na uro, učenci pa nikoli niso imeli priložnosti videti snovi, skic, grafov itd. v učbenikih. Zdaj bo lahko drugače, samo učitelji se morajo res navaditi, da bodo bukve jemali s sabo v razred – prepričana sem, da bo v Nyakasiruju in Ryabirengyeju hitreje uspela ta revolucija, medtem ko se v Bufuki, kjer imajo knjižnico že lep čas, na učbenikih predvsem nabira prah, kot pa da bi jih nosili s sabo k pouku.
V vse knjige je bilo treba vnesti podatek, da jih je priskrbela Edirisa Slovenije, a, seveda; Irma je vse knjige tudi popisala in jim določila zaporedne številke, da bo red pri izposoji, potem pa je sledil še obvezen žig – tu so nama pomagali trije pridni fantalini, ki so jih izbrali učitelji, znali so zadosti angleško, da so zapopadli, kaj morajo delati. Ko se je Irma za nekaj časa posvetila svojim nalogam, so sicer uspeli kar fino reorganizirati police, haha, tukaj nimajo preveč hudega smisla za naš Ordnung, no, potem pa so le počasi zlagali stvari nazaj tako, kot so jih dobili. Veseli sva bili tudi učiteljev, ki so tisti teden drugače popravljali izpite drugega semestra (in na več šolah so določili kar »raspust«, mularija je ostala doma in pomagala na polju, ponekod pa so se tisti redki projektili, ki so prišli k pouku, preganjali po travniku in ga srali po svoje); že itak so velikokrat prišli pogledat, kako napredujemo, in vsakič smo bile deležne zahval in pohval, res so bili vsi ves čas tako prijazni, da je kaj, potem pa so trije mojstri še malo poglihali slabo narejene omare, da se ne bi prevrnile vsakič, ko se odprejo vrata. In zavzeto so prebrskali vse knjige in učbenike in komentirali in debatirali in sva bili res veseli, da so tako navdušeni, jeeeeee! Še zložili so nekaj kupčkov tja v omaro, in to na lastno pobudo, jamawe, če to fajn! Evo, spodaj je še zadnji del udarniške, kliknite:
|
| Potem |
Zadnji dan sva nameravali izvesti še akcijo knjižničnega opismenjevanja za vse razrede, ravnateljica je deci naročila, da se prisvaljka v šolo, Irma je pripravila uvodni del, kako je treba šlatati knjige, da se ne uničijo, kako se jih pospravi nazaj, kje je kaj in kako kaj najti, jaz pa sem izbrala nekaj zgodb za različne starostne skupine, ob katerih bi potem mularijo seveda popadla nenasitna želja po branju in potapljanju v čarobne svetove besed, haha, no ja, vsaj malo bi se morda ogreli, ko bi videli, da je vse sorte mogoče tam v bukvah, da pujsi recitirajo in goske šofirajo, pa malo bi še risali pa čvekali o tem in onem – na koncu pa je vse padlo v lužo. Malo tudi dobesedno, ker je tako nazarensko lilo, da bi zelo težko prikrevsali po vsem tistem blatu do šole, namočeni do fundamenta, poleg tega pa je Irma postala nekam sumljivo malarična in čisto zanič, tako da sva se podrzali v mesto, da je šla na kliniko pregledat kri. In je bila res malarija, samo na srečo precej blage sorte, podobna kaki virozi, saj pridno grizljamo lariam, da nam komarci ne morejo toliko do živega. Tu zdravljenje malarije res obvladajo, so rekle tudi naše tropske medicinke, ki so tudi že prispele v Bufuko delat za nekaj mesecev (kako pa imajo uštimano ostalo medicinsko pomoč, pa kdaj drugič – so malo pravile, ojej), Irmi so predpisali tabletno terapijo in potem je dva dni samo spala in spala. Bo treba knjižnični uvod speljati po počitnicah.
Ko ravno omenjam naliv, tu spodaj kliknite na lužo, je par fotk na to temo. Enkrat nas je sredi poti do šole ujel kar soliden naliv, pa smo bile na srečo ravno v bližini neke hiše, stekle smo pod nadstrešek, pa nas je gospodar, ki nas je opazil, takoj povabil v bajto, en tak Zlatko je bil. In kako je bilo vse čisto in urejeno, ena lepših hiš že na zunaj, okoli so imeli nasajeno okrasno grmovje in nekaj dreves oziroma rož, kar sicer ni ravno običaj tu, stoli v nekakšni dnevni so bili oblazinjeni in prekriti z nakvačkano umetnijo, prav nobel je bilo. Pa koliko časa smo sedele tam, zunaj pa je kar lilo in lilo … Klik na lužo, torej:
|
| Potop |
Za konec sage o knjižnici in bivanju v Teach Innu pa še posnetki prelepe okolice in nekaj vaškega življenja; cel kup prisrčnih pozdravov in vprašanj, kako nam gre in kam šibamo, še več otroškega navdušenja Muzungu, muzungu (zaradi pomanjkanja turistov na srečo večinoma še brez Give me money), smeha, ki se je razlegal od njih in veselja, ki ga naši otroci enostavno ne premorejo, res se mi zdi, da ne – ali pa samo občasno, po koščkih … Če dam za primer našo Zalo, ki je med bolj sončnimi in veselimi primerki, tako navdušenje se ji zariše v očeh in ji raztegne usta do ušes, ko vidi, da se na šporgetu zanjo kuhajo kakšne filane paprike, haha (ko je pa otrok tako hudo ješč), to je pri zamorčkih na sporedu za vsako malenkost, smeh zvončklja in se kotali za njimi, pokore male … Sem ter tja smo okoli beznic nabasale tudi kakega kretena, seveda, ki je bil ob nekaj promilih pod kapo preveč pameten, sicer pa so bili še možakarji v tem becirku videti nekam nenavadno pridni in delavni, čisto drugače kot ob jezeru. Srečevale smo jih z motikami na rami, s kolesi, na katerih so tovorili gromozanske šope banan ali vreče pridelkov, prav pohvalno. Ljudje so ob našem mimohodu ponavadi še tisti trenutek, ko smo se pozdravili, začeli govoriti o nas, se prešerno smejati in zabavati, prav rada bi razumela, kaj si imajo povedati – zdaj sem se že navadila in me ne jezi, zna biti, da tukaj čisto drugače jemljejo opravljenje kot pri nas, haha, in ni nič grdo, če ti za hrbtom komentirajo. Pri nas smo seveda veliko bolj civilizirani, ane – počakamo, da se človek oddalji, pa šele potem napademo z vsemi topovi, juhej. Kliknite še na spodnjo fotko in se sprehodite daleč od ponorelega sveta:
|
| Ryabirengye_nyakasiru |
AH, KAKŠEN BLAGOSLOV…
… kot bi rekla kihajoča opravljivka v filmu Tistega lepega dne. Pa še res je.
Včeraj je bil en grozen monsunski dan, zato da je danes lahko sonce pokazalo vse svoje čare. Še Irmina malarija se je počasi naveličala nagajati in dečva že veselo lazi okrog – le malo počasneje. Smejalo se ni samo meni, ko sem kolovratila po čudoviti poti med sem ter tja posejanimi kočami, ampak tudi množici šolarjev, ki so se za en mesec znebili hramov učenosti; v rokah so držali rožnate pildke z ocenami izpitov, skozi katere so se prebijali prejšnji teden. Bilo je prav zanimivo opazovati to veliko selitev malega premoženja, ki so ga učenci in dijaki morali čez počitnice iz internatov spraviti domov – nekateri so vlačili malo na glavi in malo v rokah, zloženo v vrečke ali plastične kangle, drugi so se s plehnatim kovčkom in zrolano vzmetnico zbasali na motor ali pa kolo, če so si lahko privoščili vožnjo, pred najbolj prestižno srednjo šolo pa so bili parkirani celo avtomobili – dijaki so se zdrenjali v notranjost in se do zadnjega prostega kotička obložili s prtljago, redke izbrance iz najbolj elitnega sloja družbe pa so prišli iskat s kakimi terenci. Nekatere so čakali starši, predvsem pražnje oblečene mame, da so pomagale pri prtljagi, vsepovsod je bilo kot v panju in spomnilo me je na naše začetke počitnic – turšice imamo to srečo, da se lahko vsako poletje znova prav po otroško veselimo konca vsakodnevnega vpitja mularije po hodnikih za nekaj časa, no, vsaj jaz se. Čista nirvana, ko ti po nekaj dnevih počasi neha zvoniti v glavi. Končno malo gmaha. Razstrupitev. Da je potem septembra spet fino priti nazaj.
V bližini glavne ceste skozi Kabale se na nekem griču šopiri precej srednjih šol, nekaj osnovnih in celo univerza – tam nekje sem našla še eno pravljično sprehajalno pot, in kadar sem v mestu, pobegnem hrupu, prahu, nenehnemu gnjavljenju boda-bodarjev in spočijem oči na prijaznih starejših obrazih, navihanih mlajših, zvedavih vmesnoletnih, na zelenih odtenkih, ki so zaradi deževne dobe zdaj neverjetno intenzivni, pa še diši tako opojno od evkaliptusov, podobno kot v BLue Mountains blizu Sydneya … Tudi na cvetno nedeljo sem jo užgala tam mimo in srečevala ljudi, ki so odhajali od maše ali pa se počasi šele odpravljali k službi božji, ki je v teh krajih ponavadi itak nekajurna in ni panike, če prijadraš malo pozneje. Butarce so tudi imeli, samo malo bolj skromne izvedbe – največkrat so oklestili drevesa ob poti, ki morajo biti v kakem daljnem sorodstvu z našimi borovci, take dolge mehke metlaste iglice imajo, in verjetno v cerkvah izvajali podoben obred, kot ga poznamo pri nas (le da seveda veliko bolj zažurajo in namesto nenehne resnobe pustijo radosti in veselju prosto pot), saj so prijazni bledolični strici in tete v preteklosti uspešno namočili deželo v krščansko vero, ki se je nato oplemenitila še s številnimi približki in sektami, in našla tu res plodna tla, saj ljudje verujejo čisto plastično in predano in bolj ko tolčejo revščino, bolj se zahvaljujejo bogu za vse, kar jim je namenil. Ja, hecen je ta svet. No ja, jim pa vera gotovo prinaša predvsem neko upanje in občutek, da niso sami – še posebej tu, kjer se kar naprej vrstijo neka praznovanja in povorke in množica zamaknjenih udeležencev zanosno prepeva in s ploskanjem ter udarci na boben ustvarja nepozaben ritem. Uf, vedno dobim kar kurjo polt, ko nabašem na kaj takega, glasba me vedno čisto vrže in opijani. Tako je bilo tudi na cvetno brezdeljo, saj je za še malo bolj kičast dodatek dnevu poskrbelo čisto nadzemno lepo petje. Kot prikovana sem obstala za nekimi plankami, za katerimi so ubrano večglasno prepevale dijakinje v šolski kapeli; pravzaprav se mi zdi, da sem prvič ujela nekaj tako nežnega in tihega, kot bi zasačil gozdne vile na kakšni jasi opolnoči, tu je petje namreč večinoma glasno in živahno, oči mi je zalilo v trenutku, jamawe, prelepa melodija, ki se je šele čisto na koncu razplamtela, pridružili so se še fantje, boben, dlani so udarjale vedno hitreje in zaključili so z navdušenim vzklikanjem in eno samo radostjo. Prelepo! To je ena taka posebna čarovnija, tak ukradeni trenutek, a ni, kadar blodiš kje, pa te nepričakovano najdejo pobegli toni izza priprtih oken, ko se prikotalijo zvoki klavirja ali violine ali kar celega pevskega zbora …
Hm, zdaj me pa že kar fino žeja po kakem koncertu … Komaj čakam Mahlerjevo 8. takoj po povratku v domovino, gremo skupaj, ane, bom pred tem še malo pognjavila, da ne pozabite, brez skrbi …
Joj, kaj pa če Inesso Galante s Caccinijem nalepim, da se še vam malo oči orosijo:
Ne morem, da ne bi še Christe Ludwig, iz Bachove Maše v h-molu:
A že kaj jokate od lepega?
A lahko še malo, zdaj me je pa zagrabilo in si vmes rolam youtube:
A ni za umret, no?
In kilometer naprej še ena epizoda, tudi cerkvena, ker je bil pač tak dan, in sicer je cela kolona dijakinj neke šole divje veselo priplesala iz stavbe, kjer so imele verjetno obred, mahale so s tistimi fake-butarcami in obkrožile cel travnik pred šolo, zraven pa prepevale na ves glas in videti je bilo eno samo srečo in vznesenost. Ha, kako že rečejo, opij za ljudstvo, haha – pa kaj, samo da zažge in da se prepeva in sem potem še jaz čisto blesava od navdušenja.
Najbolj pa mi je v spominu ostala veličastna, po dimenzijah tridelni omari podobna gospa, ogrnjena s krasnim blagom kričečih barv, ki je svoji afriškosti in tudi obsegu primerno počasi in zadovoljno prihajala po klancu navzdol in se mi že od daleč na stežaj nasmehnila, potem pa sončno pozdravila: Agandi, nyabo! Takih nasmehov je tu polno in te kar zmehčajo in napolnijo, prav škoda, da se pri nas tako redko odločamo zanje – kar tako, komur koli na poti …
In s tem nasmehom vam tudi maham do naslednjič, ko bo pa kaj daljšega, Fabia to imenuje čreva, ima čisto prav, haha; zdaj se bom podrzala k jezeru za nekaj tednov, morda nam uspe spet zagnati plavalno šolo, veliko pa bomo tudi v knjižnici.
Naj končam z vstajenjem, da bo v stilu, pirhi pa to … Če vas pa tale Bachov moment ne požene ven, čez travnike in med cvetove, ali pa kar do neba, pa tudi ne vem … Mogoče imate malarijo. Samo nikar ne glejte dirigenta, ker pokvari užitek, mogoče je robot, kaj pa veš … Samo poslušajte: