12 OTAGO, CATLINS, WEST COAST

DUNJEDIN, PARDON – DUNEDIN

Na NZ prav gotovo ne greš gledat mest, še posebej če imaš na voljo samo en mesec ali še manj in si blažen v naravi; res prav nič kaj dosti ne zamudiš, če se tistim trem, štirim krajem, ki so res malo bolj mesta in ne samo pravokotno začrtane ulice z nezanimivimi trgovinami, kar ogneš in raje blodiš po začaranih gozdnih potkah pa okrog jezer pa … Če pa bi vseeno malo civilizacije, je nedvomno fina destinacija Wellington (predvsem muzej Te Papa), angleški ponaredek Christhchurch, kadar ni ravno potresno območje, Auckland je kar luštno prehoditi, potem pa Akaroa in Wanaka kot dve sicer miniaturni mesteci, ki pa sta hkrati parkirani sredi gričev in vode in se lepo združi postopanje naravi in betonu, še kak kino lahko pade vmes in kava ali dve. Kave so tu sploh prima in še vedno cenejše kot na Dunaju, predvsem pa veliko boljše, vsaj kar se mene tiče. Že v Tutukaki sem imela vsakodnevni obred blizu marine, kjer prinesejo res odličen kapučino v tako veliki skodelici, da je že kar skleda za juho, kar seveda pomeni težave pri količini cukra, ki ga moram primešati črnemu poživilu, da ga lahko spravim dol. Drugače kave sploh ne maram, sladkor s kavo pa zelo. Najbolj nesramno je, kadar dobiš zraven kofeta samo eno vrečko ali dve, v kateri se valja nekaj sladkih zrnc, ker so ponekod očitno odločeni skrbeti za zdravje gostov, čeprav jih pa prav nihče ni prosil! Ali pa šparajo, fej jih bodi! V domovini takrat priskočijo na pomoč prijatelji, ki že vedo, da se da ves neporabljeni sladkor meni, poleg tega pa imam vedno tudi kakšno prvo pomoč kje po žepih, da mi ni treba prositi za še dodatne 4 vrečke, na primer. Ker me natakarji potem tako čudno gledajo. Najraje vidim, da čaka na mizici konkretna skleda s tabelim praškom, ne z onim rjavim-kao-bio ali kaj, ker ga rabiš potem pol kile, da je sploh kaj čutiti. Tudi če prijazno postavijo predme posodo z večjo količino malih zavitkov, se da preživeti, le malo zoprno je, ker se mi potem nabere tak kupček smeti, da ga včasih raje zbašem kar v ruzak in sama vržem v smeti, da me ne bi kak kelnar prijavil zdravniški zbornici, haha. Tam od 6 do 8 doz v novozelandsko porcijo kofeta. Ni mi lahko, ane. Babica je morala tudi takoj v trgovino po eno kilo, saj ga ima sicer bolj za okras. Aja, drugače sem hotela samo povedati, da so kapučini veliki in zelo dobri, ne manjka pa tudi zelo kreativnih točk oziroma kafičev, kjer lahko malo vedriš. Imajo pa eno posebno foro glede naročanja – če se boste v cafeju usedli za mizo in čakali, da se vas bo kdo usmilil, boste čakali dolgo. In nihče vas ne bo povohal. Tu je treba najprej do šanka, tam plačaš, kar želiš, nato ti dajo ponavadi številko naročila na stojalu, ki ga postaviš na mizo, šele nato ti zaželene dobrote dostavijo.


Kofe

V  mesta torej nikar riniti, če ni tako zelo nujno, saj smo na sončni strani Alp blagoslovljeni z ljubljanskim biserom (a upa kdo reči, da Žabljana ni čudovita?!), ki je glede na miniaturnost prav neverjetno naphan tudi z umetniško ponudbo, za ovinkom pa imamo Dunaj, Benetke, Rim, Prago, Berlin, Zagreb in še mnogo tega, kjer si lahko damo duška ne samo ob kofetih, ampak tudi napasemo zijala ob vseh tistih veličastnih starih zgradbah in debeloritih kipih in božja stopala žgečkajočih visokih turnih ter se vržemo v kulturno vrvenje na sto in en način, zato smo verjetno kar malo razvajeni. Jaz sem tudi malo zasvojena verjetno. Tako kot moram imeti pri roki veliko porcijo narave, kjer se lahko zlaufam, zdivjam, napolnim, tudi ne gre brez koncertov, predstav, kina, razstav … Te reči res začnem pogrešati, zdaj bo pa sploh rekordno dolgo, 9 mesecev brez, Nepal in Uganda sta precej brezupna v tej smeri, tako da se malo crkljam s civilizacijo vsaj tukaj. Pred desetimi leti sem iz mest spakirala po najhitrejšem postopku, tako da jih malo bolj podrobno spoznavam šele sedaj. Saj ni slabo, ampak Ljubljane pa ne zamenjam zanje, niti slučajno. Skoraj vse drugo bi pa za kar nekaj časa brez oklevanja …

Do Dunedina iz tistega azilantskega hostla ni bilo daleč, samo malo sem se sprehodila z avtom ob obali in že je deževalo. Tam itak ves čas dežuje in je precej mraz, je pa središče mesta otročje lahko dosegljivo in obvladljivo, in če to rečem orientacijsko zblojena jaz, res drži. Par ulic, v samem centru postavljenih v oktagonalno obliko, če sem si prav zapomnila, vse ulice rinejo navpično gor nekam, imajo tudi najbolj strmo ulico na svetu (ki je pa še vedno pravi mali fart v primerjavi z Gregovim dovozom do bajte), po kateri vsako leto organizirajo tekmovanje v šprintu … Središče hitro obhodiš, pozno popoldne pa je itak že precejšnje mrtvilo, ker zgodaj zapirajo. Planila sem v trgovino, kjer so obljubljali cedeje – v moji toyoti je en precej antični radio, ki pa že ima režo za cedeje, jaz pa brez ploščkov, seveda. Radijske postaje pa včasih so, še večkrat jih pa ni, tukaj tudi mobiteli ne vlečejo marsikje tam med griči, res si pogosto čisto odrezan od sveta. In tudi če uloviš program, so vsake tri minute ali oglasi ali pa gobcajo kot naviti in je muzike res samo za naprstnik. Pa bi med dooooolgimi vožnjami tako zelo sedli kakšni zvoki, uf. No, zdaj je bila prva prilika za nakup – le da je bila izbira bolj švoh – in seveda so imeli trgovino čez Kitajci, na NZ se priseljujejo precej množično in ogromno trgovin je njihovih, poleg njih pa kraljujejo še Indijci, je skoraj ni male samopostrežne, kjer ne vidiš tako ljubih mi temnih obrazov. Khm. Še en oddelek z glasbo sem sicer našla v veleblagovnici, ampak so imeli še manj robe. Vsaj klasike. Ampak na kaj nabašem med brskanjem – na Dubravko Tomšič in njeno klenkanje Scarlattijevih sonat! Pa kje so našli prav njo – pa ravno zadnjič sem jo omenila kot svojo naslednjo reinkarnacijo, haha. Točno tak cede sem pred leti kupila sredi Osla, ko sem se šla norveško varuško, a ni štos! Kar malo ganljivo je bilo že takrat tako presenečenje in tudi sedaj, obakrat daleč od doma. To bo pa fino darilo za babico, nekaj slovenskega, še prej ga bom pa seveda malo preskusila v avtu, Scarlatti je večinoma primerno živahen, če se mi bo kinkalo za volanom.

Tole spodaj naša diva včasih zarola za dodatek (evo našopirjenega Iveka, da ostanemo vsaj deloma v naših logih – ali pa niti ne toliko, saj se podpisuje PogoreliCH, mekani ć je uzela magla). Tole je še mulariji v šoli všečno, kadar jim razlagam barok:

Ampak Dubravko greste lahko vsake toliko poslušat v Cankarja, zato zdaj raje še malo čarovnice Marthe, ki je pa galaksija zase in je verjetno ne boste slišali v živo, če pa vam slučajno uspe – a se vas lahko potem dotaknem, haha. Ne pozabite dihati vmes, ko žge po tipkah, tudi Scarlattija:

No, saj vam bom prizanesla z nadaljnjimi izseki iz nakupov za zdajle, še kasneje nalepim kaj, saj je šlo z mano še nekaj Brahmsa in še eno darilo za babico pevko – ni še slišala za Arva Parta, ko sem ji govorila o njegovi zborovski glasbi, tu pa so po nekakšnem čudežu v tisti res mali porciji cedejev imeli njegov Da pacem s še nekaj dodatki, sem prepričana, da bo Maddi odplavala ob srebrnem zvenenju glasov … Okej, sem že nehala.

Nekaj prijetnih ur sem preživela tudi v njihovi galeriji, čeprav nisem naletela na nič takega, kar bi me ravno hudo navdušilo, še najbolj slikarije pred veceji, ampak po samih hribih in jezerih se prileže blodenje med slikami, kipi, instalacijami … In seveda se kivi duhovitost in kreativnost odražata tudi na karticah, ki so sploh moja šibka točka, od vsepovsod jih vlačim, najboljše ponavadi najdeš prav kje po galerijah in tudi tu je bilo tako. Pa dizajn, takoj za ovinkom sem se zagledala v notranjost nadvse simpatičnega prostora, kjer je bilo najti unikatne zadeve za opremo stanovanja – evo, še na netu so, če koga zanima  / http://www.whiteroomdesign.co.nz/ /  Sicer ne moreš ničesar kupiti, ker je razen kake skodelice nemogoče prenašati velike stvari v ruzaku, ampak saj ni štos v nakupu, to je podobno kot z glasbo ali besedami ali podobami – napolnijo te, presenetijo, nasmehnejo, tudi šokirajo, ti dajo nove ideje … V glavnem – rada imam vse lepo in domiselno. V ne prevelikih količinah, seveda, sicer potem že ne moreš več predelati sproti. Še skok v nekaj knjigarn pa ostrigla me je na brzino ena teta, potem pa sem šla v kino gledat zelo lušten film, Made in Dagengham, ste to že gledali v lepi naši? Kako so angleške delavke v tovarni Ford imele zadosti diskriminacije, nižjih plač od dedcev in nespoštovanja, pa so šle štrajkat in naredile celo revolucijo iz tega … In od takrat so možakarji samo še malo enakopravnejši od žensk, ane. Odlična igra, glavna je bila pa tista bejba, ki je igrala v Happy Go Lucky, ne spomnim se njenega imena …

Tudi naslednje jutro smo zamežikali najprej v dež, potem pa se je v trenutku zvedrilo, po nebu so se že delali mali modri bazenčki, zato sem se odločila še drugič napasti polotok Otago, do katerega je le kratka vožnja, saj ga pred dnevi nisem mogla prav temeljito predelati. In kako pametno sem to naredila, joj, je bilo lepo, tu se je celo našlo nekaj zaplat tiste intenzivno zelene, ki je tokrat ni ravno v izobilju, malo sem se vozarila po makadamskih poteh v zalive, malo pešačila po tisti lepoti, pozno popoldne pa sem čisto slučajno zavila proti nekemu Sandy bayu ali nekaj podobnega, nisem imela pojma, da je turistična postojanka, meni se je samo dopadlo od daleč in sem šla pogledat, kako je od blizu. O, kakšna terna – najprej navpičen šprint po mivki, ko se vsak korak skoraj do kolen zarije v mehkobo, spodaj pa bele sipine z lasatimi šopi visoke zlate trave, podobno kot na danski obali, le da tukaj toliko topleje in z dodatkom zavaljencev, ki jih sploh nisem pričakovala. Že na poti so bile table z napisi, kjer se nisem nič ustavljala, tako da mi je šele neka gospa, prostovoljka, ki je ustavila vsakogar, ki je prispel v zaliv, razložila, da me že čez 50 metrov čaka srečanje z morskim levom, za ovinkom pa da jih je še nekaj, prosila me je, naj jim ne hodim preblizu zaradi lastne varnosti in tudi zato, ker morajo imeti mir, saj podnevi počivajo, ponoči pa lovijo hrano v morju. Poleg tega pa se je bližal tudi čas prihoda pingvinov iz morja, ki pa so še posebej plašni, zato nikakor ne smem preblizu, če katerega opazim. Pingvini imajo mladiče nekje tam v grmovju in izmenično jih pazita mama in oče; nekaj časa lovi hrano eden, nato drugi – nalovljeno oziroma prežvečeno nekam uskladiščita in potem vse to preneseta do gnezda in izbljuvata v goltance svojih potomcev, mmmmmnjam. Če pingvine prestrašiš, lahko hrano, namenjeno mladičem, pogoltnejo, potem so pa malčki lačni. Menda te male hecne pojave preplavajo na dan tudi do 50 kilometrov, da nahranijo sebe in prinesejo malico še mladičem.

Super, da se nekateri odločijo prostovoljiti na tak način, pa ko vidiš kake butaste turiste, ki rinejo čisto blizu lenivcem, dremajočim v pesku, tudi nadvse potrebno. Pred mano so na primer hodili 4 mladi Francozi in oba tipa sta izzivala uboge levčke čisto od blizu, da bi se ja že postavili na plavuti in bi jih lahko ulovila s fotoaparatom. Jih imate na slikah, sem jih ujela od daleč – z enim jim je celo uspelo in potem so se pognali v dir, ko je imela žival zadosti in je zašibala proti njim; lahko so izredno nevarni in hitri. Onima Francozoma bi čisto zasluženo malo pogrizel meča, jebelacesta. In tile levi so še enkrat večji in težji od tjulnjev, pa že ti niso tako zelo drobceni. Čudovita bitja. Takole premišljuješ, kako je pravzaprav grozno, da nadlegujemo uboge živali in jim ves čas onemogočamo mirno bivanje, tacamo po njihovih dnevnih sobah, zato da pridemo do čim boljših posnetkov. Po drugi strani pa je za nas takole opazovanje nenavadnih morskih prebivalcev v njihovem naravnem okolju res neprecenljiva izkušnja, prav velikokrat v življenju nimaš možnosti početi kaj takega …. In kiviji so tudi v tem primeru res vredni pohvale – živali lahko opazuješ (večinoma) brezplačno, povsod je polno tabel z navodili o obnašanju in podatkih o živalskih vrstah, še posebne opazovalnice za pingvine imajo postavljene skoraj povsod, kjer imaš na voljo tudi daljnogled in si varno spravljen v mali hiški, da imajo zibajoče se pojave gmah pred tabo, ti pa veliko veselja ob pogledu nanje. Zato pa potem za kite pa delfine daš toliko več. Kliknite, spodaj so levčki pa mivka pa …


Dunedin Otagopen

Ja, za turiste je tu res pravi raj, vsepovsod so smerokazi, opozorila, navodila, povedo ti za vsako najmanjšo razgledno točko, še čisto vsak ovinek je opremljen s številko priporočene hitrosti … Pridite pogledat, če še niste, no. Jaz bi šla tudi kmalu spet rada, vsaj za nekaj časa – boss, čez koliko let se lahko spet začasno odpustim za kako leto?

Edino na vremenske napovedi se ne moreš prav hudo zanesti oziroma vsaj ne za več kot en dan vnaprej, ker to je čista loterija, pol ure sonce, pol ure dež … Od največje vročine do hudih sunkov ledenega vetra in dežja v kratkem času, tako da moraš imeti tudi v primeru šajbe s sabo vetrovko pa kako majico z dolgimi rokavi pa nogavice …

VIDLJIVOST – 10 METROV

Dol čisto na jug sem šla pa res samo preverit, kako moker je pri njih slavni dež, presneto. Drugače imam kolikor toliko srečo z vremenom oziroma zaradi avta lahko spreminjam svoje načrte, kar tudi ves čas počnem, ko preverim vreme na internetu, tako da se ne morem prav hudo pritoževati, čeprav je pa vseeno približno tretjina dni oblačna ali deževna. Ampak nekako se mi vedno tako obrne, da vsaj dan ali dva lahko uživam v naravi. Pred desetimi leti so mi pa vile namenile čisto neverjetna 2 meseca, skoraj brez namočenosti, edino po zahodni obali južnega otoka je scalo nekaj dni zaporedoma, sicer pa sem bila ves čas osončena, prelepo! Lahko pa imaš tudi res smolo in prideš na drugi konec sveta gledat samo sivino in meglo in kaplje in še slišati ne boš hotel o kaki pravljično lepi deželi, kakršna naj bi bila NZ. Saj to je povsod tako, svet je čisto druga pesem, kadar se po njem ne stegujejo sončni žarki, svetloba šele razkrije prave čare, paleto odtenkov, vrženo v naravo, drugače je pa čisto ista figa, ali se voziš nekje po madžarski depresiji ali pa mimo novozelandskih čudes. Malo pa me verjetno obremenjujejo tudi atovi geni, da se zdaj ves čas sprehajam po internetnih meteoroloških kartah, saj je znano, da v naši družini nismo šli nikamor, če ni bilo napovedano, da bo do Baltika jasno, kot se radi pošalimo. Oči ima še na hribovskem nahrbtniku namontiran termometer pa še neke števce, da ima ja popoln nadzor nad nebesnim dogajanjem in natančno ve, koliko milibarov mu zmerno pada ali raste nad glavo. Meni se je to zdelo precej časa čista bedarija in sem se požvižgala na napovedi, tako da verjetno niti ni čudno, da so bili moji gorski vzponi okronani z meglenim razgledom samo do prve skale in sem se tudi na morje peljala parkrat sedet v šotor ali avto, ker se je utrgal oblak. In je bilo menda prejšnji večer omenjeno pri poročilih, khm. Zdaj pa mi gre že kar malo na živce, da se preveč ukvarjam s tem. Ker svet pač ni samo sonce, rabimo tudi vodo, ane, pa saj se življenje ne ustavi zaradi malo oblakov, tudi v takem se da motoviliti okrog in ni nujno slabo. Tega sem se pred leti navadila na Norveškem, kjer pa res nikamor ne prideš, če čakaš na lepo vreme; ljudje so vedno zunaj, gredo na sprehod ali pa izlet, pa četudi dežuje ali sneži, zato sem to počela tudi sama in je bilo prav fino. Mularija v vrtcih in šoli ima pouk v naravi vsak dan, pa če tudi skoraj plavajo po cesti, tam starši ne pišejo razjarjenih pisem ravnateljem, da so njihovi cekinčki prišli domov z malo vlažnimi štumfi, kje pa! Pri nas pa se kakšni zagnani lastniki otrok pridušajo na roditeljskih, da smo pustili male parkeljne malodane zmrzovati kje v divjini in imajo zdaj noske zamašene – ja, igluje so morali postavljati pri minus 30 pa luknje vrtati v debel led, da so se lahko malo ofrišali in si zdrgnili šklepetajoče zobovje z vodo iz jezera, božčki!

Ampak zdaj je od norveške izkušnje že nekaj let in sem pozabila na tamkajšnjo filozofijo; se bom skušala malo popraviti in ne vedno sitnariti zaradi prekinjene sončave.

Ekspedicija na jug je bila torej premočena, vendar če se malo bolj paa norsk izrazim, vseeno ni bilo samo slabo. Južnemu delu se reče Catlins, to je taka počasna, zasanjana pokrajina z divjim rastlinjem, deževnim gozdom (zato pač mora padati, ane) na eni strani ceste, velikokrat še makadamske, in prelepimi peščenimi zalivi z delfini, pingvini, tjulnji in ostalim na drugi strani. Predvsem rastlinje je navdušujoče, to raste vse počez in navzkriž, vse je prepredeno z zveriženimi vejami, nešteto oblikami krošenj, praproti velikank, neznosno omamno diši, uf! Jaz sem ves ta paradiž opazovala skoraj cel dan samo skozi okno v avtu, ker se je name zlivala povodenj, edino na začetku sem ujela še suhe pol ure in sem se v nekem zalivu sredi ničesar znašla ob celem kočevskem medvedu, zaritem v pesek. To pa je bila pošast, o, groza, pa še kosmata res kot kak medved. Ne vem, kateri pasmi je pripadalo bitje, morda je bil fur seal, samo meni se je za tjulnja zdel dvakrat prevelik, lahko da je bil samo zaradi kakšnih hormonskih motenj pretirano poraščen morski lev, haha, kdo ve, res je bil nenavaden. Bi bilo fino videti, kakšen je, ko se postavi pokonci, ampak ta podvig je imel verjetno v načrtu šele enkrat zvečer, tako da s tem ni bilo nič. Potem sem šla pa v močo. Šele proti večeru, ko sem prikolovratila do Curio baya, se je malo uneslo in sem šla lahko na krajši potep do sicer že videne najjužnejše točke južnega otoka, do Slope pointa s tistimi razvpitimi v eno smer napihanimi krošnjami dreves sredi travnika, saj se zna veter tu čez poditi tudi 100 km na uro ali več. In še pingvine sem lahko opazovala kasneje, ko so tacali po fosiliziranih ostankih nekdanjega gozda (to so skale, na katerih se da videti pradavni les, če imaš zadosti domišljije) s svojega večernega lova. Ko enkrat prilezejo iz vode, še sto let stojijo tam na robu skal in premišljujejo, kakšno trpljenje je tole življenje, vsaj tako zgleda. Malo se čohljajo, zibajo sem pa tja, zrejo v daljavo, publika pa nestrpno čaka, kdaj se bodo že enkrat odpravili proti svojim mladičem v grmičevju. In potem se počasi le odločijo, sklonjenih glav in racajoče hoje delujejo čisto depresivno (verjetno pa so tudi res zelo utrujeni od vsega onega plavanja), tiste »roke« jim neuporabno bingljajo ob trupu, čez prepreke pa sonožno skačejo, ker imajo prekratke plavutke za kakšne daljše korake, haha, res so smešni, hkrati pa čisto neverjetno spretni glede na zgradbo telesa, ki pa je seveda nadvse učinkovita v vodi.

Kliknite na zmršena drevesa, nekaj fotk s Catlins je spodaj:


Catlins

Zvečer nam je lastnica hostla prišla povedat, da pričakujejo naslednji dan orkanske sunke vetra, visoke valove in še hujše nalive in so odpovedani vsi tečaji deskanja, poleg tega pa še par dni ne kaže na kakšno lepše vreme, zato sem šla raje po zemljevid in začrtala novo destinacijo. Gor in na levo, proti znamenitemu fjordu Milford Sound. Tudi že osvojenemu pred leti, ampak bi šla kar še enkrat, ker mi je bila takrat tako všeč pot do njega. In zjutraj sem se res komaj prebila do avta, tako noro je pihalo, da je pravi čudež, da imajo ona drevesa na Slope pointu sploh še veje priklopljene na debla, če so že dolgo izpostavljena takemu vetrovnemu nasilju. Videlo se je samo kakih 10 metrov daleč, scalo je kot škafa in še znamenite delavnice in trgovinice igrač v bližnjem kraju nisem mogla obiskati, Lost Gypsy se imenuje in je menda prava atrakcija zaradi neverjetne domišljije, s katero so izdelane igrače iz raznovrstnih materialov. Ja, kaj čmo.

Za navdih sem ob prvih znakih konca dežja po kakih dveh urah vožnje zmazala še zadnje zdihljaje oboževanega lemon curd zvarka, ki ga sicer verjetno namažeš na kruh (meni gre prav dobro dol tudi brez kruha, mmmm, kivi nutella bi se lahko imenoval), in kmalu je bil svet lepši. In ker ste bili zagotovo navdušeni nad Martho, vam privoščim še enega ekspresnega Bacha izpod njenih letečih prstov, da razpihajo še preostale oblake:

LAKE MANAPOURI, NOVO ODKRITJE

Ne samo lepši, že kar prelep na trenutke. Ko si takole obkrožen z nenehnimi čudovitostmi, je včasih že kar preveč, pravi OVERDOSE. Ne moreš niti več tako ceniti vsega, kar se ti rola pred očmi, skušaš nekako zamrzniti slike, da bi ostale s tabo, pa ne gre, so že nove za ovinkom, še lepše, še neverjetnejše, lahko bi se vsakih 200 metrov ustavila in škljocala levo in desno, samo kam pa pridemo. Saj že tako preveč fotkam. Samo res uživam pri tem in tudi veliko bolj mi ostanejo fotografirane podobe v spominu. Pa še eno težavo imam, in sicer mi je res kar hudo, da gledam in doživljam večinoma vse skozi okno avtomobila, saj bi bila rada na kolesu, zunaj, to je čisto nekaj drugega, saj s polnimi pljuči zajemaš svet okoli sebe in če se moraš še malo utruditi do cilja, je potem toliko večji užitek, z avtom je pa kot v akvariju … Naslednjič, ko pridem. Sicer nimam želje kolesariti vse dni in kar križem kražem, nisem tako trdoživa, ampak dnevni podvigi so mi pa nadvse ljubi. Tokrat sem se pač odločila, da izkoristim priliko in z avtom obiščem še neosvojena področja oziroma ponovno najdem tista, ki so mi bila zelo všeč, naslednjič pa jo bom užgala na krajše ekspedicije z biciklom,  pa tudi peš na nekaj daljših pohodov, če bo možno.

Pametno se je kje ustaviti za dlje časa, da malo sprocesiraš, da malo zaživiš s krajem in po možnosti tudi z ljudmi … Ne predstavljam si, da bi na primer 6 ali celo več mesecev samo potovala. To ni zame. Zmešalo bi se mi vse skupaj, že zdaj se mi zdi, da je Nepal kar nekako osivel, da se komaj spominjam doživetij, ker so se takoj nagrmadila nova tu down under. Zato je tako krasno, da bom dobre tri tedne Nove Zelandije pravzaprav z mojimi kiviji oziroma blizu njih in da bo Uganda potem tudi ne potovanje, ampak delo(vanje), vsaj večinoma. In se bodo dogodki lahko malo globlje usidrali.

Ne, to zdaj ni pritoževanje in jamranje in nehvaležnost, samo malo razmišljam, ovrajt?!

Čez nekaj ur sem se pod vedno svetlejšim nebom in s hribi na obeh straneh pripeljala do jezera Manapouri, ki leži nedaleč od bolj znanega jezera in mesta Te Anau. Tja se mi ni dalo, ker sem že bila in ni nič posebnega. Spet en prima hostel na preurejeni farmi, ogromno prostora, vse svetleče čisto, razgled z vrta prelep, zvrnila sem dve kavi, da so se mi malo bolj na stežaj odprle oči, nato pa sem se vrnila k jezeru Manapouri, mimo katerega sem švignila na poti do hostla. Prav lepo odkritje – sicer je teh jezer malo morje tu, skoraj na vsakem kilometru najdeš kakšnega, ampak nič ne de. Par ur sem preživela sprehajalno ob njem, predvsem pa sem bila navdušena nad gozdnimi potkami. Gozdovi so mi tu itak nekaj najbolj fantastičnega, doma pa se skoraj nikoli ne spravim v gmajno, ko pa je tako mračno pod tistimi smrekami, da me je kar strah. Še baloni so viseli na par mestih in oznanjali kdo ve kaj, skrivali smo se s škrati in božali preproge mahu vsepovsod, sama ljuba idila.

Potem sem v bleščeče modrem dnevu zavila še malo med hiše, med prebivalstvo. Nikogar nikjer, vse kot izumrlo, samo veter se je zvijal po pločnikih … Sicer je bila res sobota, ampak vsi pa tudi niso šli od doma? A so vsi na kavču pred televizorjem in žulijo zasluženi pir? Ali pa so šli divjat z onimi vodnimi mopedi, se metat s štrikom s kakega mostu ali surfat? Malo se lahko s fotkami sprehodite po njihovih vrtičkih pa vidite, kakšne hiše postavljajo … Samo da pa živiš takole nekje – pa tu je še precej obljudeno in majhnemu mestu podobno, sicer pa je južni otok v veliki meri nenaseljen in potem se v tisti praznini znajdejo šopki hiš oziroma kmetij ali pa celo čisto osameli primerki, kjer se res lahko pogovarjajo samo z vremenom in ovcami, joj, dobri so … Ne rečem, za krajše obdobje takoj podpišem, ampak na dolge proge bi se pa v tem Manapouriju ali pa še manjših vukoje…, pardon, jazbinah(?) samoumorila, če bi me nagnali za dolgo časa v tisti (sicer čudovit) dolgčas in mir. Še v cerkev ne bi mogla (kot sem sicer navajena, khm khm), saj je hram božji zaradi ne prevelikega navala vernikov kupila neka oblikovalka in ga preuredila v modno trgovino, del pa v šiviljski oddelek, a ni dobra ideja – ali pa bi bajta samevala in počasi propadla. Nekaj podobnega sem videla že v Dunedinu, ko je bila v nekdanji cerkvi restavracija. Ne, ne s hostijami, s pečenimi piščanci pa tenstanim krompirjem.

Kliknite na fotko in se spoznajte malo z gozdom in hiškami:


Lake Manapouri

Naslednje jutro je seveda po pravili spet oblačno in megleno, napovedan je dež in napoved se celo uresničuje, pa sem vseeno zavila proti Milford Soundu, temu slavnemu fjordu. Prva polovica poti ni ne vem kaj, še posebej, če se nič ne vidi, potem pa se pripelješ pod gromozanske črne skalnate stene, ki z obeh strani visijo nad cesto in so res impresivne, z njih se zlivajo slapovi vsakih nekaj metrov, povsod polno tistih deževnogozdnih dreves, je res vredno videti. Ko sem bila prvič, je bil dan brez oblačka in spomnim se, da smo se vozili tja v ranem jutru, meglice so se skrivnostno vlekle mimo sten nad nami, bilo je kot v pravljici in čisto me je začaralo. Sama vožnja po fjordu se mi ni zdela preveč zanimiva, veliko lepše mora biti s kajakom in nekje malo bolj stran, kjer ni teh japonskih odprav z ladjicami, ampak če še niste bili v fjordu, je tudi lepa izkušnja. Zdaj pa sem vozila v vse močnejšem nalivu, ampak mi sploh ni bilo hudega, sem vsaj videla, kako je tukaj večino dni, saj je Milford znan po največji količini padavin na vsej Novi Zelandiji. In brez vseh teh poplav tudi slapov in deževnega gozda ne bi bilo, potem pa lahko zaprejo biznis, ha. Sem ter tja sem skozi okno ustrelila s fotkičem, celo znamenita papiga kea je vsa premočena stopicala po cesti, sicer jih je cela četa, ki zabavajo turiste, ob deževju pa imajo zgleda samo dežurno, da nismo prikrajšani za tovrstno srečanje. Deset kilometrov pred samim fjordom pa se res ni videlo niti pet metrov naprej in sem obrnila, spodaj kliknite za nekaj posnetkov te namočene vožnje:


Milford

USODNI MT.  (DEST)ROY, WANAKA

Po dobrih dveh urah Milforda sem še več kot 6 ur s postanki potovala skupaj z norim vetrom, ki se je zaganjal v avto in ga hotel kar prevrniti, to je bilo res divje po južnem otoku par dni s tem pihanjem, ob poti pa spet same krasote, saj se ponavljam že kot pokvarjena plošča, kaj naj pa sploh še povem … Sem kar vzdržljiva za volanom, vsake toliko moram pač malo bolj maratonsko udariti, da kam pridem, potem pa par dni vozim bolj malo ali pa nič. Mimo znamenitega Queenstowna sem samo po bolj na gas stopila, saj če nisi ravno 20 let star in z nenasitno željo po adrenalinskih doživetjih (na NZ je itak adrenalinska Meka, česa vsega tu ne ponujajo, ojej) in največji izbiri barov, ki tekmujejo v številu pridelanih nažganih osebkov na noč, ni nič narobe, če mesto preskočiš. Namenjena sem bila v Wanako, tudi zaradi nadvse lepih spominov s kolesarjenja in pohajkovanja po čudoviti okolici. Wanaka je spet en majhen kraj, ki se je v desetih letih kar precej spremenil, turizem pač zahteva svoje in zraslo je polno luštnih trgovinic, med njimi pa tudi nenavadno veliko športnih, predvsem s kolesarsko opremo – in to res vrhunsko, same hude znamke biciklov in vsega, kar sodi zraven … Okolica jezera je idealna za gorsko kolesarjenje in tudi peš se lahko kar lepo število dni potikaš okoli, pa nikoli ne zmanjka novih poti. Kraj imajo radi tudi malo petičnejši kiviji, ki si postavljajo v bližino jezera počitniške ali pa stanovanjske hiše z ogromnimi steklenimi okni oziroma so to cele steklene stene, da jim še iz postelje ni treba vstati za razgled. Samo ni kljub naštetemu prav nič portoroška tale Wanaka, ampak izredno prijetna, da ne omenjam spet odličnega hostla, kjer sem se nastanila, razgled kot v najdražjem hotelu, vse moderno in nadvse prijetno opremljeno; čeprav ni bil tako zelo majhen, je dajal še vedno občutek domačnosti in ob večerih smo v manjših druščinah zanimivo razpredali ob glasbi. Televizije ni bilo, hvala bogu – pravzaprav je odsotnost te zoprne proizvajalke glasnih zvokov in kričečih barv ponavadi že dober znak, da je hostel na nivoju. V bolj množično naseljenih, kamor se nastani cel avtobus mladih ruzakarjev, z mediji in elektroniko zasvojenih otrok, ponavadi teve škatle poskrbijo za vsesplošno odrevenelost pred ekranom in večurno zamaknjenost TV-vernikov v kakšno akcijsko nesnago. Obup.

Tri dni je žgalo samo ljubo sonce, zadnji dan se niti najmanjši oblak ni prikazal cel dan, kar je svojevrsten rekord za deželo dolgega belega oblaka, in imela sem strašne načrte – vzpon ali dva, kolesarjenje, plavanje. Da se malo razmigam končno. Začelo se je odlično, najprej dopoldanski vzpon na Mt. Roy, nekakšno tako kivi Kališče, mogoče, za katerega sicer na tablah piše, da rabiš od 5 do 6 ur za gor in dol, pa je treba te njihove prerokbe jemati vedno močno z rezervo, ponavadi se te reči lahko skoraj prepolovi. Pot je sicer še kar strma, ampak nič ne zvija gležnjev, hodiš po mehki travnati poti večinoma, na vrhu pa sem stala že po manj kot dveh urah, in to z množico fotopostankov, ko sem vsakokrat vlačila aparat iz nahrbtnika in ga basala nazaj. Pa nisem nobena Marija Štremfelj, čeprav sem imela pa tisti dan res obilo energije in me je kar samo neslo … Bilo je, ja, kako le, za umret lepo, poglejte fotke spodaj … In dol sem kar malo tekla, ker je bilo vse tako prekrasno in breztežno in še kolena so me samo zmerno bolela … No, pa so prišle na pot prve od treh malih stopnic, ki ti pomagajo priti čez ograjo. Hop, hop, ŠTR-BUNK, kakor je Krjavelj hudiča na pol presekal, jaz pa sem se zgleda nekam zataknila s čevljem in s kakega metra višine grozljivo usekala na zadnjo štengo, in sicer na spodnji del hrbtenice in rit, kar sape mi je zmanjkalo in strahotna bolečina me je čisto presekala, paralizirala, takoj nato pa sem se kar malo scmerila, ja, ni bilo preveč smešno. Nekaj časa sem tako lovila sapo, nepremična pretakala solze in bila prepričana, da sem si nekaj polomila in me bodo nesli v dolino in potem še v – domovino, neeeeeeeeeeeeeee, nooooooooooooooo. Za solzami so prišle besede na F, čeprav so bile bolj na P, no, potem pa sem počasi poskušala premakniti kakšno okončino, da vidim, kje smo … Malo po malo sem se v četrt ure nekako spravila pokonci in potem počasi začela še noge prestavljati in potem sem šepajoče krevsajoče res porabila za sestop nekako toliko, kot je pisalo na tabli, torej sto let. Še vedno sicer ne prepričana, da sem čisto cela, ampak srečna, da lahko hodim. In nesrečna, ker so šli vsi moji migajoči načrti k vragu.

Tukaj se bo prav prilegel najlepši Brahmsov stavek iz 3. simfonije – prelepo in boleče hkrati, tako kot moj izlet. Le da je on verjetno dobil navdih v kakih globljih življenjskih vrtincih, hm. Da ne bo prehudih pritožb, bo tu samo začetek stavka, ovrajt:

Hja, lahko bi se slabše končalo. In kaj bi šele bilo, če bi se spotaknila malo drugače in letela naravnost na zobe, o, to bi bilo nekaj, naslednja tri leta bi šparala za nobel totalko! In zakaj se je to pripetilo? Ne zaradi štoraste mene, o ne, ampak sem dan pred tem govorila z mami. In ona me seveda vedno vpraša, če sem zdrava, ko pa sem en tak zavožen primerek, ki vedno visi in jadikuje pri tem ali onem dohtarju, no, pa sem spet rekla, kako sem krasno in naj je ne skrbi, evo, pa se naslednji dan skoraj razpolovim. In to je bilo zdaj tretjič. Tu so na delu zdaj dokazane mračne sile! Prvič je bilo v Pokhari, ko sem se še isti večer po maminem telefonskem, če sem zdrava, zagiftala s hrano in potem ni bilo luštno par dni, drugič pa je bilo v Katmanduju, kjer sem prav tako navdušeno hitela zatrjevati, kako neverjetno dobro se počutim, že naslednji dan pa sem imela zabetonirane sinuse. Draga mami, a me lahko prosim nikoli več ne vprašaš za zdravje. Ali pa bom ubrala raje običajno jamranje, kaj vse me boli in kaj mi je odpovedalo, pa bo vse v najlepšem redu. Samo ne smem reči, da sem super, to se res ne obnese. No, pa saj zdaj res nisem ravno super, haha.

Kliknite spodaj na fotko, pod njo je čudovit dan in tudi preklete štenge, ja, sem potem zabeležila ob vznožju še zadnji primerek teh zlobnih, butastih, nemarnih, sadističnih, lesenih …


Wanaka

V Wanaki sem se kljub hudim bolečinam nafiksana z analgetikom odpravila zvečer v kino, ker je to zdaj velika atrakcija tam. In res je odbit, sediš na udobnih kavčih ali pa starih sedežih od bogvekod ali pa kar v odprtem avtu, s sabo pa lahko neseš cel pladenj raznovrstnega futra oziroma ti ga celo prinesejo v dvorano kar med filmom, potem pa na sredi film celo prekinejo za par minut, da lahko do večerje pridejo še vsi do takrat nepotešeni. Ah ja. Tukaj se pa moje navdušenje malo neha, čeprav sem vzela vse skupaj za hec in tudi film je bil bolj lahkotne sorte, tako da me nenehno prežvekovanje in ropotanje z beštekom zadaj sedečega celega kombija starejših Izrrrraelcev (o tej pasmi bom še kakšno kdaj rekla), ki so prišli bolj kot zaradi filma tja zaradi prenajedanja in pomenkovanja, ni tako zelo vrglo iz tira, kot bi me sicer, ampak … Ampak če odmislimo tale Paradiso, ki je pač po svoje res ena simpatična pogruntavščina, predvsem zaradi opreme, a mi lahko že nekdo razloži, zakaj je treba ob ogledu filma nujno nekaj mleti? Škripati s kokicami mastnimi, glasno srebati kokakolo ali odvijati bonbone, čokolado … A boste pomrli od lakote, jebelacesta, če boste namesto v škrnicelj s koruzo malo gledali še na platno! Pa kako svinjsko smrdijo te bele škripalke, vedno mislim, da sedijo okrog mene sami prasonarji v čisto stenstanih štumfih ali pa so jih celo sezuli in molijo zaudarjajoče parklje nekam proti meni. Pa saj je ja nemogoče zbrano gledati ob vseh teh dodatnih aktivnostih, a ni? In seveda se potem embalažo flikne pod zic, tja med nepožrto oziroma mimoletečo koruzo, iz katere naredijo čevlji odhajajočih gledalcev nato stiropor, v luknjah naslonjal rastejo kokakolni kozarci, to bi bilo treba samo namikastiti vse po spisku, ni važno, če sem proti fizičnemu nasilju, haha. Pa še ena nadvse prijetna navada se je razpasla po naših kinodvoranah, predvsem kolosejnega tipa (čeprav sem tudi na Liffu že doživela kakšno res primitivno obnašanje) – glasno komentiranje videnega, kot bi bili doma pred tevejem, ves čas neko gobcanje in hihitanje, pa to sploh ne samo pubertetnikov, tudi odraslih. Saj vsak verjetno kdaj pa kdaj zašepeta kaj sosedu, ZAŠEPETA!  Jaz sploh, ker mi ves čas letijo res globoke misli po glavi, ane, samo ne pa kar ves čas in še na glas, madona! V Paradisu so pa začuda vsi ostali gledalci, pa so bili večinoma mladi, čisto mirno in tiho spremljali film, medtem ko so se ti stari Izraelarji res obnašali kot tolpa zahojencev; sem sestavljala primerno poved, s katero bi zabila dva najglasnejša pred sabo, medtem ko sta vlekla mastne prste iz neke omake in na ves glas razpravljala v tistem svojem grobem jeziku in se ves čas fotografirala v temi, da bojo doma vsi lahko videli, kako jima je na novozelandskih kinozofah videti koščke solate med protezo, tako da mi je del filma kar ušel, jooooooj, bi jih tepla! Šele ko je zmanjkalo futra, so se malo umirili in morda ulovili vsaj konec filma. Vmes mi je pa še analgin poustil in nisem vedela, kako naj se usedem, da bo znosno. Ah, vsaj dolgčas mi ni, ane.

Spodaj nekaj fotk iz kina:


Paradiso

Naslednji dan sem se ob pomoči tablet prisilila v gibanje, pa saj ležati ali sedeti ni bolelo skoraj nič manj. Sicer mi je šlo po vodi vse načrtovano, kolesa očitno ne bom videla spljoh, ampak vedno se da okoli jezera hoditi ure in ure in ni dolgčas – če pa noge prestavljaš s tako hitrostjo, kot sem jih lahko jaz, so pa to še posebej dolge seanse. Malo sem predelala levo stran jezera, kjer malo od obrežja lahko vidiš, v kakšnih bajticah počitnikujejo ali stanujejo bolj petični, celo na eno manjšo vzpetino sem se potrudila odkruncati, do tja sem se zategnila z avtom, pred leti pa sem navdušeno obkolesarila vse to … Še veliko lepše, na trenutke prav dih jemajoče pa je bilo zadnji dan; kot sem že omenila, so oblake poslali za cel dan na drugo fronto in čisto na slepo sem šla še malo ob desni strani jezera. Oooo, kakšno odkritje – takoj za prvim ovinkom se je zvrstilo nekaj lepih peščenih plaž in voda je bila čisto primerne temperature, da bi še jaz-ledena-sveča zdržala nekaj časa, pa kakšne lepe modre barve, gladina čisto mirna … Jaz pa vsa pretepena in niti slučajno ne bi mogla izvesti par zavesljajev, kako mi je bilo hudo! Pa vroče za zmešat! No ja, sem pa zato par ur odkrivala rajske potke, skrite in manj skrite plaže, prelepo rastje in spet številne steklene palače in pa tudi skromnejše lesene hiške, ki se jim je uspelo parkirati na področja z neverjetnim pogledom skozi okno.

Wanaka rules, kliknite spodaj:


Wanaka 2

FRANC JOZEF JE LEDEN

Čeprav sem prisegla, da zahodne obale nikoli več ne bom obiskala, ker je pred leti le na tistem delu cel teden skoraj samo scalo in nisem videla čisto ničesar, tisto, kar se je videlo, pa ni bilo prav nič navdušujoče, se je zdaj zaradi mojega vijuganja po deželi in zaradi spreminjanja smeri izkazalo, da je še najboljša varianta, če prevozim nesrečni zahod in jo nato mahnem spet na drugo stran. Spet sem malo šlampasto pogledala na zemljevid oziroma sploh nisem pogledala, dokler nisem bila že na poti in z že rezerviranim hostlom v daljni Hokitiki, tako da nisem vedela, da me čaka spet skoraj 9 ur vijuganja – in tu je res vijuganje, saj so sami ovinki, poleg tega pa vožnjo upočasnijo še številne delne zapore cest, ker vsakih nekaj kilometrov štukajo asfalt ali kaj podobnega, verjetno jim vreme veliko uniči, potem pa je še veliko mostov, ki imajo vsi samo eno špuro, tako da se še tam velikokrat čaka … Pa da bi se vsaj vozila po zanimivi pokrajini – ne, spet cel dan v dežju, sivini, videlo se je samo malo zelenega ob cesti, živ dolgčas. Največja atrakcija je gotovo ledenik Franc Jozef, nisem prebrala, zakaj se kraj tako imenuje, v glavnem, tam se lahko sprehodite do zaresnega ledenika, preden bo revež itak konec vzel zaradi segrevanja ozračja, boste lahko svojim vnukom povedali, da ste videli nekaj, kar je že izumrlo. Lahko pa greste z vodičem in z derezami in čelado in nepremočljivo obleko kar na led, malo pošlatat ledenino in morda sije celo sonce in se potem narišejo kakšne krasne barve, vse se blešči … Kaj vem, mene prav hudo to ne gane, sem se pa ob malo manjšem zlivanju z neba, ki je trajalo morda 15 minut, odpravila do razgledne točke in se to čudo zdaj od daleč videla. Pa še njegovega bratranca, nekaj kilometrov pred Jozefom je pa Fox glacier, kjer pa je tudi za pol ure malo ponehala moča in sem zavila v gozd po neki označeni potki. To je bilo pa tako prelepo, da ne bom znala opisati, deževni gozd v svojem največjem podivjanem in čarobnem sijaju, kar tam bi ostala, v zavetju praproti velikank, mahovja, nenavadnih oblik in popolne tišine, če odštejem ptice, res, kar neznosno lepo. Pa nobenih zelenih mamb pa strupenih pajkov pa kakih nevarnih in nagravžnih žužkov, ki se sicer drugod po Zemlji pasejo po podobnih džunglah. Na fotkah se od tega ne da videti kaj prida, moram kakega majstra vprašati, kako se nastavi aparat, da ujameš prave barve in sploh vse, nekaj sem sicer pritiskala, samo res se ne da primerjati z originalom. Samo kaj, ko pa se je potem tako ulilo, da sem bila v minuti premočena in še kar nekaj poti je bilo pred mano, tako da sem morala spokati. Če boste kaj lazili tu okoli, se res raje zapodite med številne poti v gozdove, kot pa da zapravljate čas z ledom.

In zgoraj omenjenega Arva Parta vam bom podtaknila, naslovni Da pacem, ker če stojiš tam v gozdu v tisti čarovniji, zna biti, da slišiš nekaj takega:

Počasi sem le pripeljala do Hokitike, v Birdsong hostel, kjer so po stenah narisane večinoma ptice, saj je lastnica neka umetnica in je sama vse namalala. Ne bi zgubljala časa z opevanjem udobja, prijetne atmosfere ob kaminu v skupnih prostorih, čistoče, še termoforje so imeli obešene, če bi bil slučajno kdo preveč zmrznjen, pralni in sušilni stroj pa imajo tako ali tako skoraj v vseh postojankah, tako da se ti ni treba ukvarjati z lavorji in ožemanjem. Pa postrežeš si lahko s čajem, kavo, uporabljaš njihova zelišča … V mnogih kivi hostlih je tako in Birdsong ni bil izjema. Druščina potujočih je bila pa sploh zanimiva, zmagala pa je verjetno vsaj 70 let ali raje malo več stara Nemka, ki je po NZ ŠTOPALA!! Le če je preveč deževalo, je presedlala na bus, sicer pa je rekla, da ji gre na živce, ker je treba vse vnaprej rezervirati, ona pa si pogosto premisli, kam bo šla, in je štopanje bolj prikladno. Pa verjetno je tudi finančna plat malo pripomogla, saj se ima navado vsako leto med evropsko bljak zimo prestaviti sem in pozna že vsak kotiček skoraj; ko so jo še kolki bolje držali, je prehodila tudi vse znamenite novozelandske trekinge. Je pa na špancirju po plaži tistega dne, ko smo skupaj bivali v hostlu, imela podobno srečanje z neko kivi babico kot jaz takrat z Maddi. Tudi jo je neka gospa ogovorila in jo povabila k sebi na kosilo, potem pa jo je peljala še do neke soteske, a so face tile kiviji, no! Štop-babica je bila sicer več kot polovico svojih delovnih dni zaposlena v nekakšni SOS-vasi, kot jih očitno imenujejo v Nemčiji; to so take stanovanjske skupnosti, kot jih poznamo tudi pri nas, le da nimamo kar celega naselja skupaj. Skrbela je največkrat za 6 ali 7 otrok, ki so jih zaradi nasilja ali kakih drugih travm odvzeli družinam in so potem odraščali z nekakšnimi nadomestnimi mamami. Mogoče v Nemčiji funkcionirajo te reči kaj bolje kot pri nas, ko se mora zgoditi res že kaj tragičnega, preden se stvari kam premaknejo, jebelacesta! Sem slišala, da dobite na Prešernovi v goste Vlasto Nussdorfer, tako da bo omenjena tema gotovo na sporedu – fina dama, tale Vlasta, sva jo s kolegico Lidijo uspeli dobiti na gorenjevaški tabor o nasilju v družini, ko sva še delali zmedo na tamkajšnji šoli. S še eno gostjo, mislim, da je bila zaposlena v varni hiši, sta odlično speljali zaključno debato s starši in ostalimi gosti, mislim, da sta marsikoga uspeli prepričati, da z butanjem otrok in partnerjev le ni vse tako v redu.

Hej, Lidija, ko sem se ravno spotaknila ob tebe, mogoče kdaj bereš moje klamfe – zdaj ko napol že ministruješ tam v vladnih vodah, še je čas, da prišepneš šefu (preden ljudstvo na naslednjih volitvah nekam pošlje vso garnituro), kako imajo v Nemčiji učitelji po petih letih službovanja pravico vzeti takole adijo-služba-leto, ne da bi jih kdo odpustil ali jim to onemogočal  (ni prav veliko srečnežev, ki bi imeli tako razumevajočega šefa kot jaz), še plačo dobivajo, le da imajo potem nekaj let pač nekaj nižjo, da se jim počasi izravna vse skupaj. No, a boš malo namignila? Da bom lahko še kdaj kam mrknila. Požegnano od vlade.

Zvečer smo par sto metrov od hostla lahko odtavali po urejeni potki med grmovje, kjer pa se je z vseh strani bleščalo na stotine lučk, kot nekakšne kresničke (saj morda pa so ti znameniti glow worms navadne kresničke po naše??), res prelepo, čisto na koncu grmičevja je bila pa sploh cela tapeta svetlikajočih se črvov ali kar koli že so, leščerbe imajo inštalirane na zadkih, da privabljajo mrčes za večerjo. Lahko jih vidite na več mestih po deželi, tudi v jamah, le da so tukaj zastonj in kar tam ob cesti …

In kaj sem še počela – lahko si me ogledate na spodnjem posnetku:

A sem dobro sfajtala tiste mehurčke, a?!

No, v resnici je tole vesoljsko plovilo pilotiral neki Brandon, ki se je puranil tam za mizo in s svojo donečo amerikanščino razlagal, kako so s prijatelji izumili tak napihljiv raft, da se ne more prevrniti v še tako divjih brzicah. Tega, kar je na posnetku premagal Brandon, menda ni mogoče z navadnimi gumenjaki, sploh pa ni prav veliko tako odbitih ljudi, ki bi šli probat. Čeprav, morda se motim – če kje, bo na Novi Zelandiji uspel spraviti v promet tale čudež. Samo kako nemogoče samozavestni so kakšni ju-es-ej primerki, s čim jih to futrajo, da se obnašajo, kot da imajo zlate riti, madona! Prav zoprno napihnjen tip, ne kaj dosti manj od tistega svojega čolna.

Še dva Američana sta se pridružila, veliko bolj simpatična – brat in sestra nekaj čez 50, ki sta imela tudi simpatični zgodbi. Gospa je bila kot reklama za Kaveljce in korenine, no, vsaj za korenine, čisto ubrisana, med drugim je pred kratkim prehodila 400 km dolg treking nekje v Ameriki, tukaj pa je tudi samo po hribih skakala, med kiviji je bila že tretjič. Njenega navdušenja se je nalezel še brat in pustil računovodsko službo ter se že par mesecev pred sestrinim prihodom preganjal po Kivilandiji. Ravno sta se vsa blatna vrnila z večdnevnega trekinga, na katerem sta skoraj utonila v narasli reki, ko sta jo prečkala. Medtem ko bo možakar moral najti novo službo, ko se vrne domov, saj ima še šoloobvezne otroke, se je njegova sestra odločila, da je zadosti garala, prodala je svojo zasebno zobarsko ordinacijo, kjer je dolga leta vrtala v čekane, in bo zdaj samo šibala naokoli. A vidite, kdo vse se potika po hostlih – če nisi preveč fin, ni ovir za prenočevanje, tudi če imaš kakšen dr. priliman pred imenom, na primer. Ker nekaterim se to zdi grozno fino, ane, pa bi jim bilo mogoče malo pod častjo deliti hišo z nami, navadnimi smrtniki.

Tile trekingi so malo drugačni od onih v Nepalu – nosačev ni, matrvola, zato zame ne pridejo v poštev, pa tako rada bi šla na kakšnega – a se kdo javi, da mi nese ruzak, bi mu v zahvalo kaj dobrega skuhala, haha! Večinoma so pohodi dolgi 3, 4, 5 dni, prenočuješ v menda izredno lepo zrihtanih kočah, vendar pa moraš s sabo nesti vso hrano in ponavadi tudi vodo, oblačila za vse vremenske obrate novozelandske, zna biti hudo mraz, spalno vrečo …, pač vse te pohodniške štose. Menda so skoraj vsi trekingi za umret lepi, samo kaj, ko te pa lahko cel dan ali celo vse dni obupno pere dež, ničesar ne vidiš in preklinjaš zgrbljen pod vso bojno opremo, namočeno do amena. Ne moreš prav velikokrat šele tik pred zdajci rezervirati prenočišča v koči, ker je preveč zanimanja, tako da je skoraj nemogoče čakati na ugodno vremensko napoved. Za treking pri Milford Soundu se moraš menda javiti že kakega pol leta prej, samo ta je res edini tako oblegan. Se mi pa zdi super, da kljub velikemu zanimanju in navalu Novozelandci dajejo prednost ohranjanju, varstvu narave, ne želijo, da bi jim stampedo tisočev turistov skozi njihove čudovite kotičke uničil vse skupaj (pa čeprav bi jim prinesli kar nekaj cekinov več), kot se bo to prej ali slej zgodilo v Nepalu, če ne bodo začeli skrbeti za smeti in omejevati vseh teh bataljonov turistov. Nova Zelandija je glede čistoče in recikliranja lahko res vzor, še v najbolj zanikrnih hostlih imajo poskrbljeno za ločevanje odpadkov, na to opozarjajo vsepovsod, v naravi boš le redko našel kakšno smetiščno nadlogo …

V Hokitiki sem prebila cel naslednji dan, da sem se malo odpočila od dolge vožnje, postalo je celo vroče, soparno, pa sem malo blodila po znamenitih prodajalnah izdelkov iz tega njihovega zelenega kamna, ki ga kopljejo tam okoli – greenstone, a imamo mi kakšen naš izraz za to? Verjetno, jaz nimam blage veze o kamnih. Morda žad? Ker drugi izraz je jade, čeprav ne vem, če gre za isto skalo. Ah, kakor koli, v tipične maorske oblike izrezljani obeski so tu glavna atrakcija, lahko si tudi ogledaš, kako jih s svedri oblikujejo, okolica pa ponuja nekaj prijetnih izletov, še posebej po gmajnah – ni čisto enako kot pri ledenikih, ampak zelo podobno in tudi prelepo. Ko bi vsaj imeli pri nas kaj podobnega, joj, to bi pa res rada!

Vi bi pa radi, da neham, kanede – no, še nekaj fotografij prilepim, skrivajo se pod spodnjo, sicer pa samo še velik objem, se pred skokom v Ugando verjetno še enkrat oglasim, pa pa


Hokitika
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>