Presneta reč, komaj se še zadržujem, da se ne začnem na ves glas krohotati, smejim se v rokav in solze mi tečejo – spodaj pri klavirju namreč babica uči enega drvarja peti, to je eno samo kruljenje čisto mimo, celo doberman Max zavija z več posluha, o, bog pomagaj! Ona pa z običajno dozo humorja, potrpežljivosti in z obilico darlingov vsakokrat, ko mu na neboleč način dopoveduje, kaj vse je zavozil, klempa zraven po klavirju in sem ter tja tudi zapoje z njim ali brez njega, kar je pa pravi balzam za dušo. Novozelandizirani Holandec, ki se pod stopniščem spopada s Panis Angelicus v eni res hudo približni varianti, je pravzaprav faca in ga kljub vsemu zasmehovanju močno podpiram – vedno si je želel peti, zdaj pa mu je nekdo povedal za Maddi in jo je poklical; ker pa nima denarja za ure, ji namesto tega pripelje drva ali kaj podobnega. In potem zavijata družno v oblačno jutro. Hja, ravno za na oder ne bo, pod tušem pa bo zagotovo pel veliko lepše in sosedom povzročal manj morilske glavobole. Ojoj, zdaj delata HAAAAUUUU, HAAAAAUUU, kot bi ju zvijalo po trebuhu, haha, ker enega dela revež ne spelje in ne spelje, tile pevski pedagoški prijemi so res smejalni. Pa še nemško besedilo ga zraven uči, umlauti mu sploh ne gredo v glavo, tole je res zabavno jutro! A bomo v naših šolah le kdaj uvedli jutranje prepevanje, še preden se začne pravi pouk? To prakticirajo po Afriki, Aziji in verjetno še marsikje, učenci se zjutraj ne zapodijo kot čreda podivjanega goveda v razrede, ampak se umirijo, zadihajo s polnimi pljuči in se prebudijo, odpojejo skupaj par pesmi in sem prepričana, da to precej blagodejno vpliva nanje.
Babica poučuje klavir Gregova poba Hamisha in Calluma in sta že prava mojstra, tudi »nova« vnukinja, ki jo bo Greg kmalu še uradno priženil, Lucy, nekaj mesecev hodi na vaje in sem slišala njeno uro, prav tako ji fino leti spod prstov. Srečkoti. In včeraj sem med kramo na policah odkrila prav tako flavtico, na kakršno sem se učila igrati v glasbeni, kadar nisem ravno pljuvala skozi podstrešno okno ali kako drugače zabijala čas pri tisti precej nezainteresirani učiteljici, ki je bila glavni razlog, da smo naredili konec moji glasbeni karieri, čeprav sem rada igrala. Res ni bilo vredno hoditi na ure, saj je bilo glasbe za pet, šest minut, preostali čas pa smo se zvirali po svoje. Ha, sem padla not, kot se reče, ob vsej tej muziki naokoli me je prijelo, da sem še sama poskusila ujeti nekaj melodij, ki so se mi sprehajale po glavi … Pa po klavirju, ki ga imam skoraj zraven postelje, tudi velikokrat ustvarjam z dvema prstoma ali včasih celo s tremi, haha, pa kaj, glavno, da se zabavam. Je prišla potem dol Maddi in izjavila, da sem za nekoga, ki trdi, da nima nobenega smisla za instrument (tudi edina glasbenica v naši hiši Jasna je potrdila, da sem brez občutka za ritem) in kakršno koli izvajanje glasbe, izredno muzikalna, oooooo, kva bom zdej važna, eeeeej, in naj se spravim končno kaj igrat, ko bom velika in zadosti pametna, da bom upoštevala njen nasvet. Mi je celo ponudila, da bi imeli eno pevsko seanso začetniško, ko je bila ravno ob klavirju, samo s petjem se pa vseeno ne bom sramotila, to je žal še dosti bolj obupno od igranja na kar koli. In sva šli raje na čaj in poslušat profesionalce na cedejih.
Dnevi nalašč minevajo z nadzvočno hitrostjo, ko bi jih tako rada nekako podaljšala, danes teden bom že med črnci in se v Kampali prebijala skozi nabasane hrupne ulice; če mi uspe napisati in poslati še zadnji kivi blog, pa bomo še videli. Je tako škoda časa za tipkanje, ko pa se raje z babico zadebatiram ali kolovratim po okolici in ogromno plavam … Edino malo bolj skisano vreme mi gre na roko, drugače se sploh ne bi usedla k računalniku. Vsake toliko se zavem, da bo kmalu konec vse te lepote in se bom z mojimi dragimi kiviji spet samo po mejlih zgovarjala; to res ni prav, le kdo si je izmislil tako neumno postavitev kontinentov, da se ne morem lepo z biciklom zapeljati s Cankarjeve v Oturu bay na kavo in piece of Rhetorical (tako imenuje babica zdaj vsako pecivo, saj sem ji na vprašanje, ali bi poskusila sveže spečeni kolač, odgovorila: Is that a rhetorical question?). In uncle Les bi se lahko pripeljal iz sosednje ulice in mi poštukal odpadajoči omet v kuhinji pa pobril koprive po dvorišču, saj je čisto nesrečen, če ne more uporabljati svojega kovčka z orodjem ali pa okopavati kake zelenjave … Da o plavanju sploh ne govorim, edino na kranjski bazen lahko hodim v tisti prescani klor namesto sedanjih vsakdanjih nekaj ur čofotanja, skakanja, potapljanja v smaragdnem valovanju, v katerega se vržem direktno iz postelje; zgleda, da je odpor do tega športa mrknil neznano kam, mi bo še repna plavut kmalu zrasla ob vsem tem premetavanju … Kravl pa hrbtno že prav hitro šponam čez zaliv, edino pri žabi mi hoče koleno iz pantov zabrisat, ampak vseeno bi lahko šla na kakšno svetovno prvenstvo učiteljev, a imamo kaj takega? Kam daleč, mogoče v Južno Ameriko, še nimam nič podelane, za vsaj en mesec naslednji november, na primer, se bom fejst borila, res! Bom ne samo plavala, ampak še maraton tekla in tenis igrala, posamezno in dvojice, lahko tudi sama s sabo v zid, samo da me čim dlje ne bo nazaj … Hja, takle mamo.
Tisti, ki ne smučate v kakih od sveta odrezanih dolinah, ste verjetno slišali in videli, kakšen hud potres je zopet pustošil po Christchurchu, vse je podrto, ogromno je žrtev, ljudem so morali rezati okončine, da so jih lahko izvlekli izpod ruševin, parki so polni ljudi, ki prenočujejo na prostem, pitne vode zmanjkuje, telefonske linije so preobremenjene in ljudje panično iščejo svojce, otroke, ki so bili takrat v šoli, popotresni sunki so grozljivi in menda se jih lahko še lep čas nadejajo. In to se je zgodilo le pet mesecev po sicer močnejšem septembrskem potresu, ki pa je izviral precej globlje, 33 km pod površjem, včerajšnji pa le 5 km, zato je bil toliko bolj katastrofalen, poleg tega pa se je zgodil sredi belega dne, ko so bili ljudje v službah, šolah, po nakupih, torej veliko bolj izpostavljeni padajočim delom zgradb … Septembra jih je potres presenetil ponoči in odnesli so jo brez žrtev, tokrat pa je veliko bolj žalostno. Kar izmenjujeta se Avstralija in Nova Zelandija, komaj smo nehali spremljati nore poplave, ki so skoraj zradirale Brisbane, že so poročali o povodnji in zemeljskih plazovih s severa NZ (ravno sem začela potovati po južnem potoku, ko so ostali na severu brez elektrike, ceste neprevozne itd.), zdaj pa se je stresel še južni otok. In kakšno srečo sem imela – iz tresočega se Christchurcha sem letela samo slaba dva dneva pred vso to tragedijo. In pred tem sem že doživela dva mala potresa, o enem sem že pisala, zgodaj zjutraj v Akaroi, potem pa je bil še v Kaikouri eden, cela vzhodna obala južnega otoka se ziblje zaradi tega Christchurcha. Menda so septembra napovedali, da bo tistemu potresu sledil še hujši. Žal je bilo res tako.
Hvala za skrb, upam, da sem odgovorila vsem 40 zaskrbljenim mejlarjem, uf, bi morala verjetno res dati en stavek na blog, da sem cela …
KATEDRALA JE BILA ŠE TAM …
Ja, znamenita cerkev je še kraljevala sredi Christchurcha, ko sem se pred časom potikala po tem luštnem mestu, zdaj pa je čisto zdelana. Zadnjič sem zaključila s Hokitiko na namočeni zahodni obali, če se ne motim, potem pa sem splezala s toyoto čisto na drugo stran, na vzhodno obalo, in sicer čez znameniti Arthur’s pass. Res sem se precej cikcakasto vozarila po jugu, da bi uspela videti čim več pokrajine; zdaj res lahko rečem, da sem predelala kar lep kos južnega otoka, več kot 5000 km tokrat, marsikaj zdaj že drugič, vendar je bilo vseeno zelo drugače, saj me je namesto Nove ZELENdije pričakala bolj Nova SAVANdija, vse je bilo namreč ožgano od sonca, peščenih barv, suša in konec poletja sta pustila svoj pečat … Prav tako prelepo, le zelo drugače, saj sicer tista žgoča zelena kar seva od vsepovsod, … zemlja zelenino dviga …, nekaj takega je napisal Župančič v eni pesmi …
Malo sem že godrnjala, kaj vraga pa je tako posebnega na tem prelazu, ko pa sta bili prvi dve uri vožnje iz Hokitike prav dolgočasni. Pa še oblačni. Ampak na drugi strani prelaza je bilo pa potem res krasno, na čase podobno, kot bi se vozil po Luni, drugje ob spremljavi reke spet čisto drugačno, vse sorte hribi in griči in gore naokrog, sem se malo pasla z objektivom ob poti, vi pa se lahko s klikom na spodnjo fotko:
 |
| Arthur’s pass |
Po celodnevni jagi sem končno prispela v Christchurch; precej veliko mesto za novozelandske razmere, tako da sem morala fante na bencinski prositi, da so mi na zemljevidu pokazali, v katerem becirku sem sploh zavozila proti mestu, da sem potem nekako zvižala do hostla. Nič kaj veliko blokov, le v središču je nekaj visokih zgradb, katerih tragično sesedanje je povzročilo toliko enega gorja zdaj. O hostlu tokrat ne bo slavospevov, ker sem zaradi prepozne rezervacije pristala v smrdljivi, umazani, s muhami obloženi luknji; po vseh mizah polno čikov v školjkastih pepelnikih, hladilniki zapacani, mize nemarne, košev po sobah niso spraznili najmanj od septembra, še pomita posoda napol umazana, nepomite pa povsod celi kupi (dejansko veliko ljudi eno figo gane pravilo, da se v hostlih pomije in obriše in zloži uporabljeno posodo, kakšni svetovni pujsi) … Po vrtu se je obešalo par hipijevsko razpoloženih mladičev, ki vandrajo od hostla do hostla, kadijo, posedajo, žulijo pir in lahko potem rečejo, da so potovali po Novi Zelandiji. Kokr kermu paše, ni panike. Tja bom hodila tako samo prespat.
Hudo utrujenost zaradi dolge vožnje sem šla pregnat s krajšim sprehodom po mestu in takoj mi je bilo všeč – zadnjič sem bila zelo pametna, se spomnim, kako nikar riniti v mesta, ampak moram reči, da so se v desetih letih tudi ta precej spremenila; ni tako zelo slabo, čeprav seveda brez teh tipičnih evropskih mogočnih starih stavb, ki jih najdeš povsod po središčih. Je pa zato zraslo polno zanimivih izložb, kjer uživaš ob kreativnih domislicah, vabijo te v prijetne restavracije in cafeje, v vsakem mestu najdeš tudi park oziroma že kar botanični vrt, kjer se lahko zlekneš od gigantska drevesa nenavadnih oblik, listov, plodov … Za predah med siceršnjim vriskanjem po hribih in dolinah ter mežikanju morskim levom in ostalim pošastim prav v redu. In kaj preberem na skoraj prvem stebru s plakati, na katerega naletim? Kiri Te Kanawa (ki jo babica imenuje tudi Bitch, če se še spomnite) čez nekaj dni poje v Christchurchu s simfoničnim orkestrom, pridružila pa se ji bo tudi Frederika von Stade, že tudi bolj penzionistka, ampak še vedno v formi, tudi njen glas imam rada … S Kiri sta veliki prijateljici in tudi nastopata pogosto skupaj. Kar sapo mi je vzelo in kljub svoji sicer pesimistični naravnanosti se mi je zazdelo možno, da bom nekje med poslušalci in bo tale pot po pravljični deželi okronana še s čisto nepričakovanim darilom in izpolnjeno dolgoletno željo. Cena vstopnice je lahko kakršna koli, bom pa jedla nekaj časa samo bobi palčke; sem vsa vzhičena že malo premišljevala, a bo zelo nespoštljivo, ko bom prikorakala v dvorano v športnih sandalih z ruzakom na rami in v zvaljani poletni oblekici, saj sem ostale malo bolj ugledne cape pustila pri Maddi, kdo pa je mislil, da bom hodila na koncerte, ane. Tudi načrtovano pot za naslednje dni sem v mislih že prilagodila Kiri in bi se pač vrnila nekaj sto kilometrov za ta event, nato pa še enkrat nazaj na sever … No, sanja svinja o koruzi, itak. Na spletni strani je pisalo, da je seveda že vse razprodano, jaz pa v jok pa na drevo. Hja, to bi bilo res že skoraj preveč lepega za moj tikitiker, madona, saj bi mi ga še razneslo od sreče verjetno. Imam pa fotko s plakatom za spomin, tudi to je nekaj. In lahko poslušate eno maorsko spet v njeni izvedbi:
In nesrečno laneno zmečkanko sem imela priložnost uporabiti takoj naslednji dan, saj se je soncu malo odpeljalo in je na nas sedlo rekordnih 40 stopinj vročine, bilo je zadušljivo in res noro vroče, komaj se mi je dalo plaziti okoli in vsake toliko sem jo užgala v kakšen s klimo požegnan prostor. In za to je bilo kar nekaj priložnosti – poleg moderne galerije je še tako imenovani Arts Centre, nastanjen v nekdanjih univerzitetnih sobanah, kjer je cel kup delavnic, ateljejev, trgovinic z bolj ali manj umetniškimi stvaritvami, lahko tudi opazuješ mojstre pri ustvarjanju … Bila je ravno nedelja in okoli centra je bila nekakšna umetniška tržnica, podobno, kot imamo v Ljubljani ob sobotah, ko raznovrstna oblikovalska izživljanja lahko občudujemo in kupujemo na štantih – in spet moram reči, da se lahko tile novozelandski primerki skrijejo pred ljubljanskimi, nekaj reči je bilo sicer kar luštnih in sem jih ovekovečila, ostalo pa bolj kramarija. V galeriji pa še niso postavili nove razstave, žal, tako da nisem uspela videti malarij njihovega slikarja Lea Bensemanna, zelo zanimivo pa bi bilo biti tu nekaj mesecev prej, ko so imeli Rona Muecka, sem malo brskala po galerijski štacuni in videla, kaj ta tip počenja. Tukaj sem našla nekaj njegovih reči, če koga zanima. Ja, umetnost je marsikaj.
 |
| Ron Mueck |
Nisem vedela, da imajo 6. februarja Waitangi day, državni praznik, ko se spominjajo podpisa pogodbe v Waitangiju. Angleži in domorodci Maori so podpisali papirje o tem, kako bo od tedaj naprej urejena Nova Zelandija, kako se bo vladalo, delilo zemljo in podobno. Preberite kje na spletu, meni še vedno ni najbolj jasno, kaj točno je bilo narobe, da se Maori še danes usajajo, kako so jih belci nategnili, mislim, da ni bilo prevedeno čisto natančno v maorski jezik, saj je bil prej le govorjeni, približno taka situacija kot pri nas, dokler ni uletel Trubar, v glavnem, niso se čisto dobro razumeli, ampak Maori so se kasneje počutili opeharjene. Ni pa bilo tako kot v Avstraliji ali po Afriki, kjer so belci samo lepo vkorakali in prevzeli oblast in zasužnjili domačine in počeli same svinjarije, tukaj je šlo za pogodbo in belci in Maori so se kar temeljito poročali med sabo in imeli otroke in danes pravzaprav težko še kdor koli reče, da je Maor. Čistokrvni.
Mene kot zagnano borko za pravice zapostavljenih seveda takoj odnese malo bolj na maorsko stran, si mislim, revčki, tudi njih smo belci poteptali. In zgleda, da so nekakšni novozelandski cigani ali pa čefurji ali pa šiptarji, torej da jih kiviji obravnavajo nekako tako kot pri nas naštete. Uuuuu, se je zabliskalo, ko sem s takimi idejami prišla na dan pri Maddi. Je rekla: Na jugu imajo potrese, pri nas pa imamo Maore. Večinoma so res naseljeni na severnem otoku in jih videvaš povsod, čeprav so res že večinoma samo približki prvotne rase. Babica mi je ognjevito razlagala, koliko enega denarja je vlada že zmetala za tako imenovani maorski problem; kako se učenci v šolah obvezno učijo tudi maorski jezik, namesto da bi se kakšnega vsaj uporabnega; kako so Maorom pred leti ugodili in na njihovo željo zgradili posebne šole samo za maorske učence, potem pa so si kmalu premislili in hoteli, da jih spet vzamejo nazaj v angleške; kako številnim maorskim učencem omogočijo vpis na univerzo, saj so sprejeli neka pravila, koliko odstotkov Maorov mora biti vpisanih v univerzitetne ali srednješolske programe ali kaj, potem pa ni važno, ali so primerni za tja ali ne, v glavnem, veliko nadarjenih in prizadevnih otrok po babičinih besedah ne more na univerzo, ker morajo dati prednost Maorom, pa četudi so med sprejetimi lenuhi in z veliko nižjimi rezultati … Predvsem ji gredo lasje pokonci, ker je cel bataljon na socialni podpori, ki je tukaj precej razkošna očitno, na centrih za socialno delo menda ugodijo še tako za lase privlečenim prošnjam, tako da potem seveda ni nobene potrebe po iskanju zaposlitve, ampak se valjajo doma, pijančujejo, jedo samo svinjarijo (zavaljeni so pa res kot mroži, madoniš, prav po ameriško, in to prevladujoče, pa ne verjamem, da imajo samo kakšno genetsko kodo v to smer obrnjeno, imata junk food in nič gibanja zagotovo prste vmes), polno je kriminala, poleg tega pa tudi trdijo, da jim pripadajo zemlja, morje in zrak tu okoli in se požvižgajo na pravila ribarjenja, nabiranja školjk, ekologijo … In za Maora se razglaša vsakdo, ki ga je maorski mililiter krvi samo oplazil, se pač splača. Eni taki fini dami, kot je babica, verjamem, da zavre, ko vidi razcapane, zavaljene primerke, ki posedajo po travi, zehajo, se praskajo ali še dosti bolj izvirno primitivno obnašajo, še bolj pa zaradi brezdelja, saj sta ne samo v njeni družini, ampak po vsej deželi trdo delo in prizadevnost samoumevna. Je pa seveda tole maorjenje precej luštno politično orodje, tako da se lahko v parlamentu v nedogled ukvarjajo z nečim, kar se je zgodilo že pred skoraj dvesto leti. Tako kot bomo pri nas očitno še nekaj generacij v prihodnost rili po podzemlju in se spotikali ob dejanja naših pradedkov ter se delili na potomce partizanov in domobrancev, čeprav nimamo s tem čisto nič, kvečjemu se lahko učimo iz napak in skušamo ne ponoviti česa takega, priznamo, kaj vse je bilo, in se končno začnemo ukvarjati s svojim življenjem. Potem je pa tako, da mi mali Johan ob vprašanju, če sploh vedo, kdo so bili partizani, ko naletimo ob branju nekega odlomka nanje, pove: »Partizani so bili tisti, ki so po vojni pobijali.« In bo težko sprejel, da ima vsaka medalja dve plati, ko pa je doma lahko utrdil prepričanje le za eno. Podobno, kot maorski potomci zdaj odraščajo v prepričanju, da se jim (pa prav NJIM, ja) je enkrat davno zgodila krivica in da so upravičeni do povračila in zaslug za narod, ne da bi za to mignili s prstom, ko poslušajo svoje starše in njihovo razlago novozelandske zgodovine.
Maddi deli Maore na tri skupine, haha, na pain-in-the-ass-ones, ki živijo malo severneje in povzročajo največ problemov, na tiste, ki so zmerno za nasuvat v rit, predvsem zaradi lenobe, in na tiste krasne, predvsem starejše Maore, ki pa so pravo zlato, samo jih ni prav veliko. No ja, saj tako bi lahko razdelili svet na splošno, se mi zdi, ampak babico kar razumem. Sem videla kar nekaj primerkov dimenzij sumo borcev, ki so s flašo pira v eni in s čikom v drugi roki z na ves glas navito muziko v avtu zabijali čas, na strehi avta se je v mastnem papirju valjala zajetna doza fish and chips obroka, vpili so in se obnašali, kot da so edini na svetu … Podobno kot lahko vidimo razne gange v filmih … Da narediš za vsak slučaj ovinek in ne greš čisto zraven … Videla pa sem tudi množico morda največ 15-, 16-letne mularije v Christchurchu v soboto zvečer, ko so prišli rogovilit v središče, pa niso bili nič morsko obarvani, bi me bilo pa kar strah, če bi jih srečala kje na samem, koliko ene agresije se je to sproščalo … Nemarno pijani, nagravžnega obnašanja, primitivnost, da ti postane slabo; če ste videli film Akvarij mogoče, od tam se spomnim podobnih prizorov, ali pa iz teh angleških filmov s socialno tematiko, na primer, ko pokažejo življenje najnižjih razredov in je predvsem boleče gledati mlade, ki pristanejo v takem in so že skoraj po zolajevsko določeni za plazenje po blatu … Ma, itak imaš včasih občutek, da gre vse skupaj v franže, ane, cel svet …
Sama ne bom skušala biti pametna in ocenjevati, kaj je res in kaj ne, ker ne živim tu in čisto premalo vem o vsem skupaj, Maori bi mi morda razložili situacijo čisto drugače in prepričana sem, da je ogromno ljudi, ki niti od daleč ne spadajo v tisto zajedavsko in razbojniško skupino, zato je strašno grdo sploh takole posploševati in metati vse v en koš; vseeno pa zna biti res, da je novozelandska vlada šla malo predaleč s popravilom nekdanjih krivic in nehote naredila neumnost, saj je ljudi navadila na socialno pomoč in povzročila odvisnost od tega – saj tako je povsod, kjer ponudiš denar in usluge, namesto da bi ljudem pomagal ustvariti pogoje, ko bodo lahko sami poskrbeli za preživetje in bodo odgovornost za to prevzeli sami, ne pa je prelagali na institucije.
Lahko pa preberete res dobro napisano pismo, ki sem ga našla v Listenerju, kakovostni tedenski kivi reviji; mladi Maor razmišlja o kolobocijah, ki se ravno dogajajo na politični sceni, ker je neki jelinčič v maorski stranki s svojim primitivizmom netil nestrpnost in se ga še njegovi kolegi sramujejo. Se mladenič dotakne kar nekaj točk, o katerih sem razpredala zgoraj:
  |
| Maorsko pismo |
Pred leti je bil posnet odličen film Nekoč so bili bojevniki, ga je vredno videti:
V čast temu podpisu pogodbe se je po mestu kar dogajalo. Nastopali so Maori s svojimi pesmimi in plesom, tudi jezike so vrteli in grozeče gledali med gledalce, ko so izvajali haka ples, nekaj ljudi se je šlo tudi zvirat mednje in so skušali sukati tiste žogice na štrikih, boste videli na fotkah, pa seveda so se na koncu morali po maorsko pozdraviti z nastopajočimi – jaz temu rečem noskanje. Pred galerijo so se izmenjavale zanimive glasbene skupine, ogledali smo si lahko še čisto frišen novozelandski film, ni bil slab, mogoče malo temačen, v glavnem, ni bilo dolgčas.
S 40 stopinj sončave smo naslednji dan padli na 15 stopinj deževja, tako je to tukaj, sem pa zato naletela na slovensko govorečo Finko. Koga vse to najdeš po svetu, a. Me je pri zajtrku nekdo vprašal, od kod sem, pa povem za to našo Slovenijo in se oglasi blond dečva izpred štedilnika, da je nekaj let živela pri nas. Kaaaaaj? Pravnica Maria je nekje snela fanta iz naše dežele, se preselila v Slovenijo in obvlada dvojino in vse te zagamane sklone in je prav legenda! Sva večinoma nadaljevali kar po naše, čeprav se ji je slovenščina malo priskutila po kolobocijah s tipom, pa ne bom zdaj o tem, nič kaj lepo se ni razpletla njuna zgodba in Maria je šla malo po svetu zdaj, skuša najti delo ali pa vsaj kakšno začasno zaposlitev … Glede na to, da zna dva v svetovnem merilu tako zelo uporabna jezika, kot sta finščina in slovenščina, se bodo verjetno kar pulili zanjo, hm …
Kliknite na fotko, spodaj je nekaj dogajanja v mestu, ko je bilo še celo:
 |
| Christchurch |
NA ŠTIRI OČI S TJULNJI
Ko boste v Kaikouri, ne plavajte predaleč; orke se sprehajajo dvesto metrov od obale, tisti ogromni kiti, ki so za celo podmornico, malo dlje, kakega delfina lahko dobite na betico, tjulenj vam nogo odgrizne, albatros se vam podela na glavo, ni ga za srat, vam rečem. Ja, tale kraj je res poseben, meni eden najljubših. Če bi bila le voda kaj več od 16 stopinj in se ne bi bilo treba za namakanje zavijati v tisto debelo potapljaško obleko, joj, to bi pa bilo nekaj – potem bi se lahko med vsa ta čudovita morska bitja podali kar sami in zastonj, jebelacesta, vsaj med tjulnje res brez težav, ker se svaljkajo po morju čisto blizu obale – pa tudi delfini imajo svoje trenutke, ko v stotnijah pridelfinijo skoraj na plažo. Tako pa boste brez maske, obleke in kakega čolnička, ki bi vas zategnil par sto metrov, odšteli kar nekaj cekinov za nadlegovanje morskih prebivalcev. Ampak ni ravno stran vržen denar, res ne.
Če bi radi spodoben hostel, Sunrise Lodge ni slaba izbira, še posebej zato, ker ponujajo brezplačno uporabo koles in – tudi brezplačno – večerno vožnjo s kombijem, med katero boste izvedeli vse sorte zanimivosti. Lastnik Marc je namreč morski biolog in ima vse te živali naštudirane, poleg tega pa navdušeno razloži tudi vse o usodi Kaikoure in teh podatkov ne boste našli v potovalni bibliji Lonely Planet. Zato vam bom pa zdaj jaz vse natančno razložila, haha, lucky you, ker ne verjamem, da se boste čisto vsi prišli pofočkat sem.
Alora, danes je Kaikoura velika turistična atrakcija in v poletnih mesecih pride na vsakega od 4500 prebivalcev še 13 turistov, pa računajte, koliko se jih drenja tu. Kljub temu še vedno deluje zelo obvladljivo, celo malo zaspano, ne spotikaš se ob Japonce, zoprno je le brnenje helikopterjev, ki predstavljajo enega od načinov, kako videti kitovo tazadnjo – poleg tega so na voljo še mali frčoplani, če vam ni do morske bolezni. Še pred 20 leti je bilo mestece ena majhna zanikrna vas z 200 prebivalci, večinoma ribiči, nato pa so se po morju okoli Kaikoure pasli kanadski znanstveniki in prebivalcem predlagali, naj za božjo voljo začnejo turiste voziti na ogled kitov in delfinov, ki se zaradi preobilja rib celo leto zadržujejo tam okoli; morsko dno se na neki točki menda kot klif spusti, prelomi za celih 1600 m v globočine, kar pomeni nenehen dotok sveže mrzle vode, zato tudi prehranjevalna veriga ves čas lahko deluje z vsemi členi in kitom ni treba potovati drugam. Tako nekako. Pa so modri butalski možje dali brade vkup in sklenili, da ne bodo zabavali turistov. Ha, so ga v kamen. Živeli pa so v Kaikouri tudi trije bratje, kot se za pravljice spodobi, in še prikladno so se pisali Solomon, ki pa so ugriznili v idejo, zastavili svoje bajte in kupili barkačo kitosledko, pa so na njihovo presenečenje turisti začeli množično romati v njihovo vas, tako da jim ni preostalo drugega, kot da so počasi povečali svoj vozni park, svinjsko obogateli in jim danes vsako leto pade od 80 do 90 milijonov dolarčkov v žakelj. Lahko se peljete z ladjo zasledovat kakega kita (kar je menda še najmanj zanimivo, ker se ga vidi bolj od daleč, impresivna je le tista plavut, ki jo pokaže namesto sredinca fotografskim objektivom, hehe), je pa ob ladji ponavadi tudi krdelo delfinov, tako da lahko skoraj rečejo Buy one, get one free. Z delfini vas peljejo tudi plavat, lahko pa ste samo na ladjici in opazujete razposajene akrobate in njihove zasledovalce.
Ker je morske hrane tu v izobilju, je malo cenejša, predvsem tiste cray fish, kaj bo to po naše, jastogi brez klešč, ne bi vedla zdajle iz glave, no, tisti morski oklepniki stanejo vsaj okoli 100 dolarjev, množično pa jih vozijo Japoncem, verjetno še za par dolarjev več. Tu se lahko bašete z njimi nekaj ceneje, poleg ta finih restavracij je polno preprostejših, ki vam nalovljeno svežo poslastico servirajo na plastične krožnike ali zavijejo v papir za peščico dolarjev, pa ne vem, če je kakšna huda razlika, če odštejemo porcelan pa cel kup bešteka na levi in desni, da človek sploh ne ve, kaj bi uporabil.
Peljali smo se na začetek prelepega polotoka, ki sem ga kasneje prehodila najmanj štirikrat v celoti, parkrat pa samo delček, ko sem šla zvečer posedet na razgrete stopnice nad zalivom, nikjer nikogar, rumena krogla tone, sence vsako minuto narišejo drugačne podobe hribov, morje se vrača in počasi prekriva skalne plošče pod klifom, veter toplo boža …, nato pa je v trenutku konec romantike in postane temačno, znak, naj se ljudje počasi podrzamo v svoje sobane in prepustimo naravo živalim, ki se začnejo loviti glede na svoj položaj v prehranjevalni verigi. Polotok lahko napadeš z vrha in se sprehajaš ob robu klifov ter imaš krasen razgled na peščene zalivčke in kristalno morje, ki razkazuje zeleno-rjave preproge alg, pa seveda na tjulnje, ki se sončijo po skalah, lahko pa jo ob oseki mahneš pod klifi ob morju in vse te reči gledaš čisto od blizu, kukaš v razpoke v skalah, kjer se skrivajo polžki …
Maorska legenda pravi, da se je znameniti polbog Maui, ko je v svojem kanuju (ki naj bi bil zdaj južni otok) lovil ribe in ne trnek ujel nekaj ogromnega, uprl s svojim stopalom prav na mesto, kjer je zdaj Kaikoura in ta znameniti polotok, o katerem sem pisala, potem pa počasi izvlekel – cel severni otok Nove Zelandije. Nekako tako.
Mestece pa je vredno posebne pohvale zaradi prebivalcev, ki so se neodvisno od države oziroma državnih sredstev odločili, da bodo sami poskrbeli za recikliranje odpadkov in danes kar 90 odstotkov vseh smeti uspejo predelati, ničesar ne zavržejo – ostanke hrane iz restavracij vozijo starejšemu paru, ki s tem futrata svoje kure in pujse, mislim, da tudi strojno olje in tisto iz kuhinj nekako uporabijo za ogrevanje ali kaj, zbrane pločevinke prodajo in s tem denarjem so sami res zgledno uredili vse sprehajalne poti, klopce, table, zasadili drevesa, skrbijo pa tudi za ohranjanje druge najstarejše ohranjene bajte na NZ, ki jo je postavila prva belska družina v Kaikouri, in sicer ima temelje na kitovih kosteh, zato še danes lahko kljubuje ujmam in se razkazuje turistom. To pa je skupnost, da se reče!
Nahecali so me, naj se grem premetavat s tjulnji; da so debelinkoti dosti bolj zainteresirani za lovljenje z zamaskiranimi obiskovalci kot pa delfini. Pa še precej manj stane, hm. Okrog Kaikoure poležujejo v tem času po skalah večinoma možakarji, saj mame s potomci domujejo v nekem zalivu malo severneje, ker so menda očetje prav nič ljubeznivo razpoloženi do svojih mladičev. Vrnili se bodo šele, ko malo odrastejo. Ni slabo, če greš med te živalce z enim posebnim patronom, lastnikom prvega hostla v Kaikouri. Poleg mene sta se prijavila samo še dva Francoza, da smo bili res fino majhna skupina, namesto s čolnom nas je Jim zapeljal do polotoka z razmajanim kombijem, potem pa smo v popolni bojni opremi, torej oblečeni v debele potapljaške smokinge ter z masko in plavutkami v rokah skakljali po skalah, dokler nismo našli primernega zalivčka, kjer so nedaleč od obale pregreti tjulnji vsake toliko zdrsnili s svoje plaže v vodo, da so se ohladili in malo pozabavali. Moj spektakularni padec še vedno ni bil čisto ozdravljen, zato mi je moral Jim navleči plavutke, potem v vodi pa je bilo lažje. Pod kapuco in za vrat sicer hitro najde pot hladna voda, ampak ni mraz, samo v plavutke me zebe čez čas, na koncu pa komaj še čutim desno stopalo, brrrrr. Še preden se privalimo do skal, Jim stauha ogromnega morskega ježka, ma, ježka – ježmana! Pa še eno skalo zraven, ježa razmesari in nam ponudi eno rumeno žvarovno, ki ima menda polno železa, mmmm. Sem ugriznila, no ja, ravno plačevala za to ne bi, zato pa sta bila ostala dva toliko bolj zagreta, sta mu naročila še kašnega, Francozi itak ves čas kakšne žabe ali pa močerade iz kože dajejo in na krožnike. Potem pa smo se celo uro presneto od blizu spakovali s tjulnji; bajsoni so ponavadi počakali z glavo obrnjeni navzdol, tako da jim je repna plavut ali pa dve oziroma kar koli že pač imajo tam zadaj gledala iz vode, z veeeeeeliiiiikimi okroglimi očmi so radovedno strmeli vame in nato bliskovito švignili čisto ob meni, lahko bi se jih dotaknila, pa se jih seveda ne smeš, potem so se obrnili in zdelo se je, kot da res čakajo, da se bomo malo lovili. Delali smo kroge, dokler se niso naveličali, potem pa so odšvigali po svoje. Ampak kakšne pospeške imajo to, čisto neverjetno, kako jih odnese en sam turbo zamah, zvizzzzzz, pa jih ni več. Pa tako luštno se obračajo s trebuha na hrbet, kot na ražnju, haha. Včasih so se poskrili, nato pa se je spet kakšen pojavil v bližini, počakal, da si pokazal nekaj zanimanja nad skupnim plavanjem, pa je šlo spet kak krog … Ali pa sta se pojavila kar dva hkrati, se malo zabavala med sabo in malo pozornosti posvetila meni, potem pa se pognala dol proti dnu nekam, prava uživancija! In nazaj grede je Jim mimogrede uplenil še znamenitega kao-jastoga (cray fish), eno veliko školjko, ki se ji reče paua, pa še dva ježa za malico, potem pa smo žrebali, čigavo bo kaj. Zadela sem samega stodolarskega lepotca, vendar smo se zmenili, da bomo zvečer skupaj pohrustali nalovljeno. Tista školjka je že zgledala kot en zažgan podplat in okus ni bil dosti drugačen, verjetno bi rabila nekaj dodatkov, medtem ko je bil pa rdeči oklepnik hudo dober, samo preden smo ga razčetverili, uf, cela znanost. Pa nismo živega v krop vrgli, da ne boste mislili. Je že pred tem preminil v polivinilasti vrečki – če to ni ena lepa smrt … Vseeno pa ne bi dala za tistih par naprstnikov belega mesa toliko denarja, kila jagodnega jogurta za 5 dolarjev mi tekne prav enako, hvala. In Francoza sta bila spet malo slovensko obarvana – punca je imela babico Slovenko, poleg tega pa sta prej 14 dni potovala z nekima Mojco in Matjažem, takoj zatem pa nabasala name. Svašta. Fotke so spodaj, klik:
 |
| Kaikoura |
Kaikouro sem torej res dodobra prehodila in tudi kolesarit sem se spravila, čeprav je bilo še malo težko sedeti na trdem zicu – na eni strani imaš morje, na drugi pa že kmalu krasne hribe, na vrhu katerih je menda skoraj vedno najti nekaj snega; tudi ta bližina visokih hribov in morja je posebna … Strašno mi je bilo všeč mestece, potem pa so še ene bejbe v hostlu tako vzhičene prišle s plavanja z delfini, da sem si rekla, če mi je že Kiri spodletela, se pa lahko za to skeširam, kaj pa vem, če mi bo še kdaj dano biti tu, ane. In sem se odločila pred poletom nazaj na sever privižati ponovno do Kaikoure, k delfinom.
PRAPROTNA CHARLOTTE
Iz Kaikoure se proti severu do Pictona voziš spet po prelepi pokrajini, izpred let imam v spominu samo ljubo zelenino, kot povsod drugod pa tudi tu zdaj čisto peščene, skoraj že bele barve, ki preraščajo vzpetinice – zgleda tako, kot bi bile pod travo zarite želve, tisoče želv na obeh straneh ceste … In Picton tudi ni slab, če ga osreči poznopopoldansko sonce, prelep razgled je iz marine proti Marlborough Sounds, kjer je speljan zelo znan treking Queen Charlotte, poleg bližnjega Abel Tasman trekinga eden najmanj zahtevnih, tak bolj sprehajalni, če odštejemo en res bolj strm vzpon. Dolg je 71 km in hodiš večinoma ob morju, skozi divji gozd, osrednji del pa je speljan po grebenu in menda vidiš celo verigo z vseh strani, spomnim se je z letala, kot nekakšen zmajev rep s tistimi gor-dol hlebčki. Tudi nenavadno fensi je, saj prtljago razvažajo vodni taksiji in ti jo dostavijo na domenjeno destinacijo, kjer prenočuješ, najdejo se precej luksuzne koče pa tudi kampi, tako da je res komot. Hotela sem sicer prehoditi osrednji del, pa se nekako ne bi izšlo s prevozom, tako da so me z ladjico zapeljali čisto na konec poti, v Ship Cove, kamor se je kar nekajkrat zasidral James Cook, ko je kolovratil tod okoli, vzpostavil je stik z Maori in trgoval z njimi, popravljal svojo ladjo pred nadaljnjimi podvigi …, potem pa sem se zmenila, da me zvečer poberejo približno 30 km stran, vmes sem pa še en krog naredila do nekega prelaza. Napovedano je bilo sonce, in to brez oblačka, ja, my ass. Sprva je bilo samo oblačno in prav lepo skrivnostno, še prijetneje, kot pa če bi v tisti vlagi morala prenašati še neznosno vročino, spet me je začarala praprotna pravljica v notranjosti in ste fasali kakih sto posnetkov, haha, cela disertacija zelena, samo kaj, ko pa je bila primerna svetloba za škljocanje. Potem pa je počasi začelo kapljati, tak čisto nežen irski dežek, ki sem ga komaj čutila skozi vejevje, obleka se je sproti sušila, ves čas je bilo on-off, potem pa je tihi dežek opoldanji malo pojačal svoje zlivanje in se je po poti začela nabirati voda, postalo je drseče in zoprno in ko od 8 ur več kot polovico časa hodiš v takem, imaš počasi vsega zadosti in komaj sem čakala, da sem se privlekla na cilj. Deset minut pred koncem pa se je zjasnilo, zapihal je močan veter in celo sonce se je prikazalo. Itak. Nekaj ur sem zehala na pomolu, sušila štumfe in se nazadnje zabarikadirala v luštni gostilnici, kamor je sem pa tja zašel še kak pohodnik, predvsem lep pa je bil pogled na temeljito naklane domačine, 2 zakonska para, ojoj, nemarno do amena. Vsi smo precej zgroženo pogledovali proti vulgarnemu dretju, svinjanju in občasno smo bili deležni še pogleda na oprsje ene od dam, saj je vsake toliko očitno začutila močno željo po razkazovanju tega, kar je ostalo od sicer nedvomno radodarnega paketa matere narave. Kiviji nam po pretiranem uživanju alkohola po mojem kar lepo sledijo, pijače se ne branijo pretirano; mogoče tiči vzrok deloma tudi v tem, da marsikdo živi napol odrezan od sveta, v teh fjordih pa še nikamor ne morejo brez čolna, to je edina cesta, ki jo imajo nekateri. Se ga pa ja lahko vsaj malo nažgejo, ali kako.
No ja, ni bil slab dan, čeprav bi bil lahko za spoznanje manj namočen; vožnja z vodnim taksijem nazaj v Picton pod večer je bila pa sploh presežek, malo sem ujela vse tiste barve in oblake in silhuete Marlborough Sounds, ki smo jih puščali za sabo, čudovito! Najboljšega dela pa nimam poslikanega; najprej sem mislila, da so albatrosi, pa so menda neke druge ptice (gannets?), precej večje od galebov, vsepovsod naokrog so bili in se tam s 50 ali pa raje več metrov kot puščice zabadali v morje po ribjo večerjo, neverjeten pogled!
Kliknite na fotko in se naužijte predvsem praproti, ki mi je silila pred objektiv:
 |
| Charlottin treking |
SPET ENA KAKA
Tokrat Takaka; vse, kar je povezano s kakanjem, se izkaže za zelo lepo destinacijo. Kaka je pa drugače en ptič novozelandski, nobene iztrebljevalnice se ne grejo tu, da ne bo pomote. Do Takake na severozahodnem delu otoka sem obrnila kar nekaj ovinkov spet, postajalo je tudi hudo vroče, sploh blizu Nelsona, kamor se hodijo na veliko namakat v morje, saj je dosti toplejše od tiste verzije v Kaikouri. Takaka je ena vas-mesto zadeva spet, tako zelo na izi se zdi tam utrip, da kar malo zazehaš, ko se pripelješ. Ali pa je to od 6 ur za volanom, no. Dva hostla sta bila že polna in samo še enega so imeli v naslednji ulici, sicer pa bi si morala postati v toyoti. Na verandi tipične stare lesene kivi vile se je gugal sivobradi dedek v zmahani karirasti srajci, nisem vedela, a spada med inventar ali je gost ali kaj, pa me je potem on vpisal v knjigo gostov, je bil kar lepo šef hostla, ha. No, bolj podšef, kot sem videla kasneje, ko je prišla domov malo mlajša žena Henrietta, obložena z vrečkami in obilo energije. Najprej je preverila, kako Johno vodi evidenco v zvezku, našla polno napak, še nepobranega denarja za prenočevanje in mu potrpežljivo dopovedovala, da si ne moreta privoščiti prehude dobrosrčnosti in naj bo malo natančnejši. Nato sta skupaj s Kelly, ki je pomagala v zameno za brezplačno hrano in bivanje, počistili po bajti in skuhali kosilo. Jonah je malo sem pa tja hodil in občasno kaj premaknil, sicer pa se mi je zdelo, da je bolj za okras. Ampak zato neverjetno blag, prijazen kivi okras. Oba sta bila taka pravzaprav – kot bi prišel domov k dedku pa babici na obisk. Seveda sta se preganjala po hiši tudi pes pa mačka, Five in Bijou.
Priletna Henrietta in Jonah sta še pred petimi meseci živela nekje blizu Marlborough Sounds in sta bila med tistimi, ki so imeli namesto avta čoln, da so šli lahko po makarone pa pralni prašek; ukvarjala sta se s svojim posestvom in imela nekakšno izdelovalnico igrač ali kaj, poleg tega pa se je predvsem Henrietta služila denar na zelo različne načine, med drugim je enkrat v preteklosti vozila tudi šolski avtobus, ko še nista živela v fjordu. Malo jima je trda predla s financami in sta se zato odločila zapustiti idilično bivališče, našla ju je informacija, da nekdo prodaja hostel, pa sta zagrabila, čeprav brez tovrstnih izkušenj in ne ravno najbolj mlada za menjavo službe. Bolj za pokojnino. Tudi v teh zaposlitvenih sferah bi rekla, da smo precej drugačni pri nas, ker se ponavadi oklenemo ene službe, če se da, do konca delovne dobe, pa še ne sme biti prav daleč od doma, kaj šele, da bi se selili zaradi tega, a ni nekako tako? Itak se pa težko kam zdrenjaš brez ustreznih papirjev diplomastih, ki so ponavadi pomembnejši od tvoje dejanske sposobnosti za opravljanje določenega poklica, vsaj tako se mi zdi. In tudi ne verjamem, da bi jih bilo prav veliko pri nas, ki bi se na stara leta začeli ukvarjati z novim poslom kar takole na suho – nisem pa omenila še podatka, da sta J. in H. stanovala v kolibi poleg hostla, kjer pa ni bilo kuhinje, zato sta praktično cele dneve preživljala kar med nami, kuhala, kofetkala, kadar ni bilo treba pospravljati, čistiti, prati … za začasnimi prebivalci. Jaz se prav gotovo ne bi šla take komune doma, hvala. Moraš biti posebno odprte in nezakomplicirane sorte, da se spustiš v kaj takega.
Hostel je postal za nekaj dni spet nadvse prijetno pribežališče; vsi, ki smo se srečevali za kuhinjsko mizo ali pa posedali in poležavali, brali, poslušali glasbo na udobnih kavčih, bi kar ostali še teden ali dva, tako dobro smo se počutili. Jonah in Henrietta sta nam vsako jutro pripravila celo muesli in mleko, kava in čaj pa sta bila tako ali tako vedno na voljo – mislim, da bosta res morala postati manj radodarna, če hočeta imeti tudi kaj denarcev na koncu meseca.
En dan sem se odpeljala do znamenite Wharariki Beach, kjer je parkirana cela puščava bele mivke, samo za kopanje pa ni preveč primerna, saj ima zlobne tokove, ki te lahko odvlečejo s sabo – ali pa tako noro piha, da se komaj prebiješ do morja, uf, sem imela enega peska povsod … Pred tem zalivom so še neke znamenite sipine in vse je noro zeleno, pa Farewell Point s katedralastim skalovjem odbija divje valove, ob plimi pa jih spusti tudi skozi ogromen vhod v jamo … In ob poti vabi vse sladkosnede čokoladnica Rosy Glow, mmmmmljask, sami ustvarjajo razne čokoladne umetnije in jih moraš kar na licu mesta snesti, drugače se v tisti vročini vse stopi.
Spodaj je nekaj posnetkov teh krajev in hostla, kliknite:
 |
| Takaka |
Če ste jih pogledali, ste opazili tudi jogurtno mamico in kapučino otročka, to sta bili Silke in Daya (v sanskrtu menda pomeni sočutje) iz Nemčije; malo kobacalo je imelo 15 mesecev, mama pa je podaljšala porodniški dopust in spokala iz mrzle domovine. Defektologinja Silke se ni prvič rešila službe za dlje časa, prej je že dvakrat naredila nekaj podobnega kot jaz, le da seveda v Nemčiji z državnim blagoslovom, kot sem prejšnjikrat razlagala, zdaj pa vlači s sabo velik otroški voziček, na katerega naloži vse potovalne potrebščine, otroka si oprta na hrbet in potujeta z avtobusom po deželi. Najbolj spočita Silke ni bila, vseeno pa je rekla, da se ji zdi neprecenljivo, ker je ves čas s hčerkico, obdana z milo in sončno kivi klimo, vremensko in človeško.
Videli ste lahko tudi Jonaha, ki preklada po rokah stare vinilke. To pa je bil dogodek – ko smo proti večeru kapljali z vseh vetrov, smo na kavču v dnevni sobi naleteli na zakonca, ki sta s kozarcem vina zasanjano poslušala glasno izvedbo komada Pink Floydov. Jonah je razložil, da je po 17 letih prvič zalaufal star gramofon in spihal prah z množice plošč, namontiral ogromne zvočnike, zdaj pa z ženo obujata spomine. Sta bila posrečena, veselila sta se kot otroka ob vsaki plošči, ki sta jo vzela iz ovitka, Oooo, to sem pa kupil tam pa tam, ta je bila draga kot vrag, ampak poslušaj ta komad, Henrietta, temu se reče muzika …! Obvladala sta vsa imena kitaristov, pevcev, bobnarjev, popevala zraven, rockerja, nam razlagala vse živo, Johno je do enajstih zvečer kot kak DJ metal plate na gramofon in nam predvajal komad z ene, komad z druge, meni je še enega Bacha naštimal z novozelandsko kitaristko … Več kot očitno sta prava poznavalca in uživača in še malo se ju flower power drži, glejte, da ju pridete obiskat, če se boste kaj tam okrog potikali! Morda bosta do takrat v hostel navozila še ostalo goro plošč, ki se jima prašijo na nekih garažnih policah, to mora biti celo bogastvo!
ABEL TASMAN, DRUGI POSKUS
Kot že rečeno, je treking, ki je dobil ime po odkritelju Nove Zelandije, verjetno najmanj zahteven od vseh tu spodaj, sprehajaš se po »tunelih« med tem čudovitim obmorskim rastjem, malo gor-dol sicer gre, ampak ne kaj dosti, vmes se na sanjskih peščenih plažah vsake toliko znebiš prešvicanih cunj, skočiš v turkiz, medtem se pa pohodniška oprema že posuši, sonca v tem becirku ne zmanjka prav velikokrat … Celo pot podelaš nekako v treh dneh, lahko pa seveda spet izbiraš med krajšimi izleti, čolni te odstavijo ali dostavijo, kakor se dogovoriš, lahko se pa trekinga lotiš tudi s kajakom in ti še peš ni treba hoditi. Je pa treba tovoriti s sabo vodo, hrano in tudi smeti se ne sme puščati nikjer, tako da vse neseš na cilj. Veliko jih šotori v kampih, na voljo pa je tudi nekaj koč s skupnimi ležišči. Dva dni sem se pred leti že pobijala z ogromnim nahrbtnikom in še večjim blesavim šotorom, ki sta mi ga zadnji hip posodila dva Angleža, ker sem bila prepozna za ležišče v koči, razen hudo razbolenih ramen mi je ostalo romanje v zelo lepem spominu, zato sem se šla pozanimat, kako bi se lahko še kak dan zvirala tam, saj leži Takaka v bližini starta oziroma cilja trekinga, kakor se ga pač lotiš. Prijazna teta v DOC-u mi je povedala za super celodnevno krožno varianto, ki pa je zahtevala manjši vzpon bolj v notranjost na začetku, kronan s krasnimi razgledi, nato postanek v nekem kampu, do katerega se sprehodiš po nenavadnem drevoredu visoko visokih platan (tja se da celo z avtom prilesti in imajo tudi pitno vodo), na koncu pa še tisti obmorski del, ki sem ga vsako uro prekinila z metanjem po res turkizni, kristalni vodi, pod nogami pa en tak poseben zlat pesek, ne smotana mivka, ki se ti potem še med zobmi valja … Kraaaaaasen dan! In še ptič se mi je usral na posnetku, ne da bi sploh vedela, dokler nisem fotk navozila v laptop, haha, to pa je bil rikverc izstrelek, da se reče! Kliknite na kakometalca, spodaj so fotke s trekinga:
<
 |
| Abel Tasman |
Meni predvsem tole novozelandsko rastje ne bo šlo iz glave; kako bi se dalo nekaj teh čudovitosti prenesti na primer na moje dvorišče, joj, kakšno džunglo bi si to nasadila, potem pa sedela kje tam spodaj na tleh pod vejami si mislila, da sem med kiviji. No ja, mogoče sploh ne bo treba nič kaj dosti saditi, saj že tako ali tako med razpokami starega betona hudo dobro uspevajo koprive pa plevel, zna biti, da me pričaka pravi Angkor Wat.
V hostlu me je vso sestradano zvečer pričakala polna miza poslastic, saj je Henrietta nakuhala kup enih piskrov okusne hrane za gudbaj od pomočnice Kelly, smo se vsi mastili s tem, potem pa sva z enim Nemcem še čokolado v piskru stalila in jo z žlico napadla, so vsi debelo gledali, kaj nama je, so pa res hecni. To je pa ja najboljši del, stopljen obliv za na torto – ko je napacan čez bisvit, zgubi ves čar, stokrat boljši je v tekočem stanju. Tako je pri meni z vsemi sestavinami za peko česar koli že – snedla bi še vse surovo, SAMO ZATO se raje ne lotim peke, ja!
DELFINI PA ALŽIREC Z ANTARKTIKE
Bi kar ostala še en teden v Takaki, samo je bilo treba naprej. Oziroma nazaj do Kaikoure, tokrat sem jo užgala čez Lewis pass, dooooolga vožnja in naporna, tako da se mi še fotkat ni dalo, čeprav je bilo skoraj ves čas hudo fotogenično. Čisto crknjena sem se pozno popoldne pricjazila v že znani Sunrise hostel, hotela spiti kavo in vreči na ogenj tahitre makarone, pa do desetih zvečer kaj dlje kot do dveh kav nisem prišla. Za šporgetom sta bila ravno dva kolesarja srednjih let (a je to okoli 50? A sem jaz že v tej skupini in onadva v poznih srednjih, khm, počutim se že ne prav srednjeletno, jebela, mogoče edino v hrbet pa kolena …) in še dobro nisem odložila prtljage, že me je Hans zapletel v debato, nato pa še Christine; zdaj sta že več kot 20 let Kanadčana, Hans tudi govori kot tam rojen, medtem ko njegovi ženi še zelo vleče po dojč naglas. Tadva sta tudi že obrnila cel svet, tokrat prvič samo z bicikli za tri mesece, sicer pa vsestranska športnika in široko razgledana patrona, pravi užitek je bil čvekati z njima. Ne pomnim pa kakega tako naspidiranega in zvedavega primerka že lep čas, kot je bil Hans, še jesti je pozabil, ko je začel razpredati o čem, čisto se je zatopil v pogovor, ognjevito pripovedoval, res z zanimanjem spraševal, okrog sva obrnila Afriko (8-krat sta se že praganjala po različnih državah) pa dirigente pa maratone pa vsega boga … Skoraj na Aljaski sta 20 let imela hotel, potem pa je prav na brzino nepričakovano umrl Christinin oče, star 68 let, in to ju je nekako dokončno zasukalo k odločitvi, da ne bosta več večine svojega časa namenila služenju denarja, ampak izkoristila leta, ki jih še imata na voljo pri zdravem in čilem telesu, za potovanja, odkrivanje novega, ne pa čakala na upokojitev, ki morda sploh nikoli ne pride … In sta vse skupaj prodala ter šla. Hans nad Novo Zelandijo ni bil tako navdušen kot jaz, saj je bil tu enkrat še kot otrok in je imel v spominu precej drugačno, malo pa so pripomogle tudi nezgode z bicikli in vremenom, premetaval ju je veter, bičal dež in neskončni klanci so celo trpežna športnika utrudili. Predvsem je bil jezen, ker je opazil uničevanje prvotnih gozdov vsepovsod – zna imeti kar prav, res vidiš veliko posekanih površin, saj lastniki farm potrebujejo pašnike za svoje ovce (4 milijone je ljudi, 30 milijonov pa ovc) in krave … Je hvalil Kanado, da so tam bolj prijazni z drevesi.
Ko sta se podrzala spat že ob desetih, sem končno uspela zmetati v krop nekaj sestavin. Še nisem dobro pojedla, ko se je za sosednjo mizo že razmahnila nova zanimiva debata in sem do enih ponoči zvedela še hudiča pa pol odbitih zgodbic. Na tako imenovanem defrostu je bil neki Alžirec, ki je že sedmo leto preživljal 6 mesecev na Antarktiki in ostali del leta večinoma tu, da se je odtajal. V Christchurchu imajo namreč Američani svoje frčoplane za v ledeno deželo in svoj center. Če niste gledali Herzogovega dokumentarca Srečanja na koncu sveta, ga le dajte, odličen je!
V filmu nastopa cel kup enih odbitkov, med njimi največ znanstvenikov, ki preučujejo vse sorte reči, za katere moraš imeti res že dobro domišljijo, da se jih sploh domisliš. Alžirec je najprej potrdil pomen mojega imena, saj je takoj ob omembi Dunje planil, O, life, world. Ha! Nato je povedal, da je Herzog od ljudi pravzaprav hotel izvleči, zakaj so v resnici tam (samo mu ni uspelo, ker imajo tisti, ki vedo, v čem je štos, tako napisane pogodbe, da je bolje, če niso preveč gobcavi) – ne zato, ker želijo na primer dekodirati govorico pingvinov (tam imajo take 1.2 metra velike menda, cel človek, madona) in najti kakšno 1300 let staro zmrznjeno muho, ampak zato, da imajo močne države svoje predstavnike za vsak slučaj tam, da so prisotni – plačujejo jih pa za raziskovalno delo, ki v bistvu briga bolj znanstvenike same in bolj eno figo plačnike … Samo do leta 2034 je še Antarktika nikogaršnja, potem pa se je bodo polastili kdo ve čigavi kremplji. Celo razkosali so jo že kot torto enkrat v preteklosti, malo meni, malo tebi, čeprav ni pravzaprav nobenih pravil oziroma navodil ali česar koli, če sem prav razumela. Najmočnejši sili sta tam še vedno Rusija in Amerika in celo tako zelo se ne marata, da Rusi niti v najbolj tragičnih trenutkih, ko se kdaj zgodi nesreča in je treba reševati ljudi, ne sprejmejo »bratske« pomoči. In znano je menda tudi, kakšne količine vodke in pira vlačijo letala v rusko bazo, haha, malo ga pa moraš dajati na zob že zaradi mraza, da depresije sploh ne omenjamo … Prisotni raziskovalni centri pridno vrtajo v led in iščejo nafto in verjetno nestrpno čakajo, da bo že enkrat 2034. Alžirec dela kot deklica za vse, skrbi za opremo, stroje, popravila ipd., včasih je tudi po dva, tri mesece napol zunaj, v šotorih, če gredo na raziskovalne misije. Tam ni nobenega umivanja, možgani delujejo v norem mrazu upočasnjeno, še govorijo ljudje vedno manj, skoraj nič, vsak najmanjši premik pa požre ogromno energije. Če pride do nesreče, jih lahko pridejo rešit šele po par dneh, pa še to je zelo odvisno od vremenskih razmer, tako da jim preostane le dohtar, ki pa kakih velikih čudežev itak ne more tam delati – rane menda kar s super močnim lepilom zlimajo, obnese se dosti bolje kot šivanje, no, sicer pa – kar šivajte pri minus 40 … Ko se ti ljudje nato vrnejo v normalne razmere, so jim na voljo razni strokovnjaki, zdravniki, psihologi itd., da jih počasi spet spravijo v normalno stanje. Stanje na postajah ni tako zelo divje kot v šotoriščih, v primerjavi s slednjim pravzaprav luksuz, tuši, hrana, telefoni, glasba, toplo je … S sabo je imel še nekaj otrobov iz leta 1965, ker so naleteli na eno od manjših skladišč z najnujnejšim, ki jih imajo raztresene naokoli za nujne primere, hrana v tistem mrazu fletno starost lahko dočaka. Smo vse sorte še navlekli in se zraven ves čas režali zgodbicam s konca sveta …
Naslednji dan sem se preganjala s kolesom, nekaj posnetkov si priklikajte spodaj:
 |
| Kaikoura 2 |
Nato pa zgodaj spat, saj sem imela delfinjenje rezervirano ob čisto nekrščanski uri; so mi rekli, da jih je zjutraj največ, ker se vračajo s hranjenja, pa sem že ob 5.15 zjutraj stala v vrsti za potapljaško obleko, masko in plavutke ter poslušala navodila. To je res hud biznis, strank jim ne zmanjka nikoli, vse je vedno polno, so pa tudi vredni pohvale zaradi že tolikokrat omenjenega kivi pristopa – vsa navodila in dogovori in pomoč, vse je zavito v sproščenost in duhovitosti, kar je še posebej tam skoraj sredi noči zelo prijazno. Za dve ladjici nas je bilo in najprej smo doživeli kičast sončni vzhod, nato pa opazili prve delfine, in ko smo naleteli na nekaj sto komadov, res impresivno, ki so se metali v zrak, delali salte ali pa pač samo plavali delfina, so nas pometali v morje. Naročili so nam, naj povzročamo čim več hrupa, spuščamo neumne zvoke tja v zračnike (kako se pa reče ror po slovensko?), se potapljamo in pač privabljamo živali – če že delfinom ni bilo smešno, je pa zagotovo ekipa na ladji crkavala od smeha ob vsem tistem podvodnem kruljenju, haha. In prvo rundo so bili vsaj okrog mene ljubki delfinčki zelo ustrežljivi, smo se velikokrat vrteli skupaj par krogov, opazovala sem jih včasih po več skupaj, ko so švigali kje pod mano, potem včasih ni bilo nikogar na spregled in sem že po gladini čekirala, kje je kakšen, pa se je spet pripodil kakšen … Veliki so približno toliko kot jaz, vsaj ti dusky dolphins, kot se jim bojda reče. Potem smo šli spet malo na ladjo, ker nam je jata že malo ušla naprej, in še na eno rundo pljuskanja, samo jih vsaj okrog mene ni bilo več toliko, poleg tega pa je bilo morje razburkano in nam je nekaterim postalo že v morju slabo, uf, ali pa je bilo to zaradi vrtenja z delfini, kakor koli, dosti sem imela čofotanja, pa tudi posadka je menila podobno in smo zaključili. Vsi bledolični niso zdržali in dva sta morala objeti ajmarje ter pustiti zajtrk v njih, malo smo še zasledovali vodne veseljake in jih skušali ujeti s fotoaparati, potem pa domov spat … Kliknite na delfina, prav hudo dobri posnetki mi niso uspeli v tistem zibanju in zadrževanju bruhanja, pa vseeno:
 |
| Delfini |
KONEC VESELJA
No, pa sem počasi morala vrniti toyoto v nesrečni Christchurch, le 2 dni pred potresom. Avion me je odvrgel v Auckland, od tam pa na bus do Whangareija in z Maddijino raketo v zaliv. Tutukaka se mi zdaj res zdi že kot drugi dom, tako odlično se počutim v tem kraju, joj! Seveda imajo veliko zaslug za to moji kiviji, ampak tudi sicer je zakon, vse potke že poznam, morje obožujem, tak blažen mir je, da se moram kar malo psihično pripraviti na podivjan vrvež na ulicah Kampale …
Par dni je bilo vse krasno, še ko sem začela pisati ob drvarjevih poskusih prepevanja, potem pa je najprej pristala v bolnici Joyce, za njo pa je TutuKAKA zaslužila tudi svoje ime, čeprav sem prej hitela razlagati, da je kaka samo ptič. No, drugi pomen je svoje čare preskusil na ubogi Maddi, zdaj je že četrti dan v postelji, morda jo je tisto grozno petje tako uničilo, haha, ali pa je en hudir zašel vanjo s hrano, mogoče je tudi kaj tretjega, danes je končno nekaj bolje, prišel je tudi zdravnik, da jo je malo pregledal, pa se ni odločil za infuzijo, ker je začela jesti in res smo jo ves čas nalivali s tekočino, tako da … Sem bila kar dežurna negovalka, skupaj s prijazno sosedo sva vihteli tudi ajmarje in krpe, pa da ne bom utrujala zdaj s tem, glavno, da je ubogi babici malo odleglo. Od družine se je pa daleč najlepše izkazal 15-letni Callum, ki je že itak neverjetno zlat poba, premore pa tudi veliko dozo empatije; vsak dan je večkrat prišel k Maddi, pomagal čistiti, odnašati ne najprijetnejše produkte, haha, pripravljati hrano ali pijačo, se z njo pogovarjal …, nanj se lahko res zaneseš, pa še strašno prijazen je in manir mu tudi ne manjka (ima Maddi dosti zaslug za to, uuu, kako jih to štrapcira in ves čas gnjavi, to pa je buržujska vzgoja, ha), ves čas tudi pomaga pri delu na posestvu, pri gradnji hiše, nobene stvari mu ni treba dvakrat reči, sam pere perilo in obeša, peče kruh, čisti tisti svoj kvartir, v katerega se je pred časom odselil, da ima mir … Super fante. Hamish je drugačen, bolj tih in tudi rad po svoje kam mrkne, se mi zdi, da se še ni najbolj sprijaznil z novo sestavo familje, prav tako kot Callum pa je pojedel kar nekaj vzgojnih nasvetov, kar nisem navajena na tako vljudno obnašanje pri toliko starih mulcih, evo, da ne. Po skupnih obedih tudi nikomur ni treba dvakrat reči, domenjeno je, kdo pomiva in pospravlja, jih je pač veliko in je prav, da so tako uigrani.
Če hočem sfehtati še internet in nekako poslati tole godljo, ki je nastajala med plavalnimi in pohodnimi izleti in pedenanjem Maddi, bo treba počasi nehati – zaključujem na babičinem vrtu, plima sega že skoraj do vrha skal, skoraj do podplatov, skušam si vtisniti v spomin ta pogled … Prav veliko nisem več fotkala, enkrat se mi je na enem sprehodu sicer malo spet zataknilo na drevesih pa cvetovih pa plodovih, upam, da niste že prenajedeni tega, ostale so pa z enega plavalnega izleta, ko so me vlekli čez eno strmino do lepih bazenčkov v skalah – Tom in Hamish sta zavoljo pomanjkanja prostora potovala kar v prtljažniku, sta menda že navajena. Pa zraven je še nekaj sekretnih fotk, haha, Hamish je babici sestavil zasilni tojlet, Grega pa sem ujela pri splakovanju – je tudi to kmalu prepustil Callumu, daddy Fart ni preveč zagnana negovalka, khm. Evo, kliknite spodaj:
 |
| Zadnji teden |
Nič, še spokat moram vso kramo nekako, ostanite v cvetju, mene čaka 20 ur plus 8 ur letenja, komaj čakam … Topel poletni objem in ravnajte se po spodnjem navodilu iz Kaikoure, haha:
 |
| Jezus |
In k tej fotki paše še prekrasna izvedba Hallelujah Jeffa Buckleya, ja: