11 BANKS, OTAGO

POTRESNA BUDNICA

Za nekoga, ki ga je tako zelo strah letenja, sem nenavadno pogosto v zraku, anede? Izračunala sem, da se mi še najbolj splača kar po luftu na jug, niso drage karte od Aucklanda do Christchurcha, še posebej če jih kupiš že zelo zgodaj, ne šele tik pred zdajci, kot sem storila jaz. Pa kako so to moderni na domačem letališču, vse je na knofe, sam si moraš tisti znameniti boarding pass poklikati na enih džuboksih, kar je zame vedno travma, samo da je kaj elektronskega. Pa razni obrazci me čisto izmozgajo, funkcionalna pismenost na psu, kaj čmo. Sem kar eni dami v uniformi zbegano rekla, če mi lahko malo namigne, kako uporabljati tisto čudo, ker ne bi rada tako zabluzila, da bom na koncu v Christchurch štopala (po)cestne prevoznike, na avion me pa ne bodo spustili. Mi je teta vse uštimala in enkrat za spremembo sem imela prečudovit let; sonce in nobenega makadama nebesnega, čista poezija. Pa še en dokaz novozelandske navihane nature – tista navodila, kako napumpati rumen okolivratnik, kadar se pristaja v morju namesto na tleh, pa kako si napeljati kisik, preden se letalo potem itak razleti, in ostale kvačke, ki jih ponavadi nihče več ne registrira, saj znaš po par letih že vse na pamet, no, na kivi liniji pa je še to ena velika zajebancija. Za reklamni material so uporabili svoje znamenite gore mišic, carje ragbija, znamenite All Blacks (mularija, v filmu Nepremagljiv, ki smo ga gledali, so jih v finalu natepli Mandelovi južnoafriški borci), ki pred vsako tekmo uprizorijo tisti zastraševalni haka bojni ples, kjer molijo iz ust jezike in gledajo s tabelimi. Kakšne dobre fore so to nasneli, enkrat sem se kar na glas začela smejati. Začelo se je z navodilom, da je treba zbasati torbe gor v tiste bokse, pa pokažejo eno staro mamko, ki hoče veliko sliko bodibilderja v tangicah spraviti tja gor, pa je premajhna, zato jo z obeh strani pod komolci primeta velikana iz ekipe, jo dvigneta in slika poleti v omarico. In na koncu se spomnim, da mamka z nago ritjo laufa po hodniku aviona med sedečimi reprezentati. Kot na tekmi. Sem komaj opazila, da smo vzleteli, dobra terapija, ni kaj. In kakšne stevke so imeli na tem letalu, to je bilo tudi nekaj posebnega – nobenih mladih bejb z manekenskim geštelom, ampak so bile čisto vse že dobro uvožene, meni so se zdele kar nekaj čez 60, a ni to fino?! Saj res, v čem pa sploh je fora, da strežejo na avionih vedno samo modeli kot iz kakšne brazilske žajfnice? A je mogoče nevarno, da se ti gube zglihajo, če poklicno letaš še kakšno leto po štiridesetem?

Kako sem dve uri krvavi pot potila na rent a car agenciji, preden so mi predali rezervirano makino, ne bom obnavljala – še ena zgodba iz nadaljevanke o neuporabni kreditni kartici. Na koncu mi je uspelo priklicati babico, njej pa Grega nekje v hribih, kjer mobi sploh ni vlekel, ampak so ga izsledili po radjski zvezi. In je potrdil sitnobi na agenciji, da lahko na njegovo ime najamem avto. In še cel kup jajc. Prav mi je, kaj pa hodim okoli brez normalne kreditne.

Dance with me, toyota, tole pa za spremljavo:

Ampak toyota je bila pa končno moja! Ene grde deževne barve, drugače pa prav fajn avto, nisem hotela kakšne majhne konzerve. So komaj še našli model z navadnim menjalnikom, tukaj sploh nihče ne zna prestavljati, vsi vozijo avtomatske avte, jaz pa sem raje vzela naše sorte vozilo, kaj pa vem, je že nekaj časa, kar sem speljevala v strmino z avtomatikom, pa me je bilo malo strah, da mi ne bo kaj zaribalo. Vožnja po levi ni ne vem kakšna umetnost, še posebej na Novi Zelandiji, kjer so tako preproste ceste, ni  kot v Angliji na njihovih ubrisanih potrojenih rondojih, kjer nimaš pojma, kdaj zaviti ven iz tistih pentelj. Na števcu je nalepka Keep left, če slučajno pozabiš, kje si, prestavljaš z levo roko, še najdlje sem se lovila s smerniki ali kako se reče žmigovcem, ker je ročica na desni. In privezati se hočem redno z leve strani, drugače pa kar obvladam. Če sem lahko po avstralskih brezpotjih manevrirala z ogromnim štorastim džipom z devetimi ljudmi zadaj, ko smo morali vedno trije poprijeti, kadar je bilo treba ročico spraviti v rikverc, bom pa še tole lastovko. No ja, samo malo sem ga morala krstiti že drugi dan, khm – z levo sprednjo gumo sem pomanjkanje augenmasa pri parkiranju demonstrirala tako, da se mi je tisti pokrov na gumi po bližnjem srečanju z visokim pločnikom odkotalil proč in malo bolj oškrabano deluje zdaj. Mogoče pa ne bodo opazili na agenciji. Sicer pa plačujem vsak dan 2 dolarja samo za gume, madona – če ni to samo za počene, kaj pa vem … Presneta reč se ni dala več zabiti nazaj, sem šla kar na bližnjo bencinsko in mi je vajenec prijazno napeljal neke plastične trakove, da zdaj drži skupaj.

Rentanje avtov, kombijev in avtodomov je tu velik posel. In še daleč najboljši način potovanja je, pa sploh ni drago, še posebej, če je potnikov več – potem je res džabe. Če si pa tako poln denarja kot jaz, pa lahko najameš avto tudi solo, haha. Moja toyotica je videla že kar nekaj dežele, zato je malo cenejša, lahko pa se seveda spakujete z vse sorte novejšimi modeli. Ali pa avto kupite in potem spet prodate, to sploh na veliko počne potujoča mularija, ki ima zadosti časa za to; rabljeni avtomobili so precej poceni in ta varianta je res dobra.

Ceste so prazne, predvsem po notranjosti, edino v bližini večjih mest je kak avto več in celo zastoj sem enkrat videla na severnem otoku ki je bolj gosto naseljen, sicer je pa prav dolgčas, večinoma srečuješ same turiste. Najvišja dovoljena hitrost je 100 km/h, saj nimajo kake zaresne avtoceste; v glavnem so take, kot je iz Kranja v Škofjo Loko, na primer. In polno makadama, kjer pa je omejitev prav tako 100, če hočeš. In domačini teh 100 razumejo precej dobesedno, sem ugotovila – jaz že itak raje vozim bolj počasi, tukaj mi pa še posebej ni do tega, da bi drvela, saj bi rada tudi kaj videla, ane. Pa so hitro kiviji za ritjo in se ves čas umikam, da gredo lahko mimo, ni šans, da bi zdržali za mano s samo 80 ali 90, prehiteva me tako vse živo, tudi veliki tovornjaki. Itak, baba za volanom, si rečejo, ko so mimo. Baba pa uživa, uf, kako je to komot; ustavim, kjer hočem, se pasem med kakimi rožicami s fotoaparatom, posedim na hribčku ali na obali, nobenega voznega reda avtobusnega, jeeeeeeeees, ni mi treba mečkati oblačil v nahrbtniku, vedno imam pri roki zalogo potovalne prehrane v prtljažniku (zdaj se moram malo razstrupiti vse tiste babičine organic kuhinje, preden mi  udari na kakšne notranje organe, haha) …

Najprej sem jo mahnila na bližnji polotok Banks, ki mi je ostal v spominu po pravljičnih razgledih z razmajanega kolesa, po malih delfinih (Hector pasma), med katerimi smo križarili s čolnom, ter po mogoče najbolj luštno spedenanih hostlih sploh – čeprav je NZ že itak obljubljena dežela tudi v tem smislu. Hostli so razen izjem v najbolj turistično nabasanih krajih ponavadi majhne lesene vile ali predelane farme na kakem idiličnem koščku posestva, ljudi je ravno prav, da se po dnevu ali dveh že vsi poznajo med sabo, se družijo ob kuhanju, zvečer pa ob kaminu prijetno debatirajo. Tudi postelj v skupnih spalnicah ni 30, kot je to navada v velikih, neosebnih bajturinah v prestolnicah, ampak največkrat 4 ali 6, spi se pa dokaj v miru, ni loputanja z vrati celo noč, ko se mladež vrača s popivanja, edino kak smrčalec ti lahko malo poruši sanje, zato je treba imeti zamaške vedno kje v bližini just in case … Ko sem začenjala s potepi po svetu, smo rekli tem prenočiščem YOUTH hostels; se mi zdi, da se youth zelo malokrat še uporablja, sicer pa tudi ni primeren izraz za vse, ki vedrimo po teh cenejših variantah. Mladi so sicer v večini, vendar pa najdeš vmes tudi sivolase ate in mame, ponekod cele družine (na voljo so vedno tudi take družinske sobe ali pa pač rezervirajo eno samo zase), tako da sploh ni panike, tudi srednjeletniki smo zelo dobrodošli. Vse sorte takole izveš od ljudi, včasih s kom nadaljuješ pot, v glavnem, ker ne maram kampirati so hostli v zahodnem svetu poleg kavčanja še najbolj ugodna možnost – še ko bom velika in bogata se mi bo neumno zdelo dajati trikrat več denarja za grde motelske ali hotelske sobe, v katerih itak samo prenočuješ. Veliko mladih si prav po hostlih najde službo za krajši ali daljši čas, kar potem združijo s potovanjem (druge možnosti tu so pomoč na farmah ali v sadovnjakih, v zameno pa spiš in ješ zastonj), malo pospravljajo, menjajo posteljnino, čistijo veceje, usmerjajo goste ipd., vmes pa so veliko časa prosti, tako da lahko pohajkujejo.

Na Banksu so hostli v poletni sezoni ves čas polni, pristala sem na ogromni farmi nad mestom Akaroa, strašno prijeten plac. Vreme se je nekaj kujalo in oblaki so se vlekli nizko, tako da z vožnjo po gričkih ni bilo nič, ker se je malo višje komaj kaj videlo skozi meglo. Smola, še posebej zato, ker mi je ena sivolasa kolesarka, ki se je 3 mesece potepala okrog samo z biciklom, rekla, da ji po zobeh nekaj kljuva in se lahko dan ali dva vozim z njenim gorcem, medtem ko se bo skušala regenerirati. No ja, sem se pa zato malo pasla po mestecu, ki izgleda kot kičasta poročna torta, lesene hiške so pisano prepleskane, trgovinice so polne lično zložene krame, vse ima francoski pridih, šarm, po vrtovih je posajena sivka, ulice imajo francoska imena … Ta konec so namreč v preteklosti naselili Francozi in še naprej se ohranja ta tradicija.

Na zadnjem ovinku pred odhodom iz mesteca pa sem zagledala eno najbolj odbutano okrašenih hiš, med drugim so uresničili moje ideje, presneto – rože posajene v čevljih in v straniščni školjki, to sem imela v načrtu že dolgo nazaj, samo je ostalo samo pri govorjenju, ker se mi ne da ubadati s tem (imela pa sem prav fletno vece školjko odveč, ker sem kupila napačen model, pa je ostala v nebotičniku, čevljev pa imam še vedno za pol tovornjaka pod mizo na dvorišču, ostanek naše šuštarske trgovine). Na, tukaj pa so navesili bajto z vsem mogočim, huuuudoooo!


Ta odbita

Popoldne so se oblaki malo razgonili in lahko sem šla na nekajurni pešhod po farmi, ogovarjale so me ovce, glavo mi je spihal veter, na ogled so bile dolgolase trave, zmršena drevesa, spodaj pa divje razpenjeno morje, ki se je zaletavalo ob čeri, sama divota. Le zelenega ni skoraj nič letos, imeli so strašno sušo in je vse rjavkasto, poleg tega pa raste čez zelenino visoka drap trava, ki se je še niso lotili, tako da je dežela čisto drugačna kot pred desetimi leti, ko se ti je kar solzilo že od same zelenjadi. Je le proti koncu poletja, za zeleno je treba priti kak mesec ali dva prej, ko se po hribčkih razprostre pomlad z nešteto rožami in frišno travo. Ob šestih zjutraj pa smo planili v zrak, skoraj dobesedno, ker so se trrrrrresla tla; to tukaj ni nič nenavadnega, ker so potresi kar naprej, nedolgo nazaj pa je ogromno škode povzročil tisti v Christchurchu, tudi žrtve so bile. Kljub tako božjemu imenu se tale Kristusova cerkev ves čas maje, tudi sedaj je sunek izviral od tam. Bilo je kot na vozu, ki pelje po makadamu. Precej izvirna budnica, ni kaj.

Nekaj posnetkov polotoka Banks in mesteca, če kliknete na spodnjo fotko – nazaj grede se pa verjetno še enkrat zapeljem tja, da grem s kajakom med delfine.


Akaroa Banks

JAPONSKA AMBASADA

NZ so sicer okupirali Nemci, to je že prav smešno, sami Švabi na vsakem koraku, menda jih ima skoraj 100 000 delovno vizo tukaj, zdaj so jih nehali izdajati, ker jih je že kot kobilic … Sploh ne slišiš angleščine po hostlih, same dojč dialekte, grrrrdo! No, edino to je fino, da ne vejo, da jih razumem, hehe. Pred desetimi leti je bilo podobno z Nizozemci. Japončkov pa do sedaj nisem veliko videla, je bilo treba do jezera Tekapo, kjer pa moraš prav gledati pod noge, da koga ne pohodiš, če sem malo zlobna. Malo. Drugače sem bolj.

Pogledala sem kivi Pečenka, kje napoveduje kaj več sončka kot na vzhodu, pa sem odvižala skoraj na drugo stran otoka, na zahod; ampak vreme je bilo bolj in bolj obupno, pokrajina pa par ur prav madžarska, sploh nisem vedela, da imajo tukaj v paradižu tudi kaj tako nezanimivega in sivega, ampak saj je šlo kar dobro skupaj z vremenom jadnim. Sploh se pa ne gre zanašati na vremenarje, ker se v deželi dolgega belega oblaka vsakih petnajst minut zamenja podnebje, veter vleče zdaj bolj, zdaj malo manj, oblaki potujejo hitrohitro in najbolje je, da se odeneš v čebulnem stilu, ker sicer ali zmrzuješ ali švicaš. Zvečer ob jezeru se je malo le razkadilo, tako da se je videlo celo par hribov, predvsem pa Japoncev izza vsakega grma. Pravzaprav bolj iz vsakega busa, saj kaj dosti ne zapuščajo kletk, le kadar se je treba slikati pred čimer koli že, samo da je vsak obvezno na fotki, potem pa hitro nazaj na zic. Spet sem malo zlobna. Ampak res jih je kot mravelj tam, verjetno grejo tačke malo namakat v razne toplice, ki jih imajo ob jezeru. Samo še zajčkov je med travo več kot tapoševnih. Hej, Zala čvekala, sem jih poslikala zate, da boš videla, kakšne klatke bele lepke imajo nalimane na litkah!

Naslednje jutro je bilo pa bolj obetavno, zato sem se podrzala že navsezgodaj na bližnji hrib, od koder je fantastičen razgled na jezera, ki so tako ali tako posejana na vsakem koraku, Tekapo je pa še take posebne barve, kadar se sonce upre vanj, uf! Samo na fotkah se ne vidi kaj prida ta odtenek. Pravljica zase so seveda oblaki, ki sicer vedno skrivajo vrhove, vseeno pa so tako neverjetno zanimivi in mogočni, da pogled ves čas uhaja gor … Na tem Mt. Johnu je tudi observatorij, in kadar ni preveč oblačno, vozijo pozno zvečer gor ljudi na tak astronomski izlet, kjer skozi debele teleskope iščejo botra Mesečka. Še mene je zamikalo (hej, Marjana, sem se spomnila na tvojo obsesijo z nebeškimi lučkami, mogoče mi uspe prinesti do doma en lep letak o teh zvezdnih opazovalnicah), samo potem je bilo zvečer spet veliko neba zakritega z zaveso in sem ostala kar spodaj. Menda se tukaj vidi nenavadno velik zvezd – meni se ni zdelo kaj posebnega, no, tisti veliki kimpež se je risal nad mano, sicer pa nič posebnega. Se pa spomnim Avstralije z nekega čisto neposeljenega območja, o, to pa je bilo nekaj, čisto pikasto vse gor na stropu, prelepo!

Se pardoniram, vse fotke so bolj ali manj podobne – če niso zajci, so pa hribi z oblaki in nekaj vode – ampak priznati morate, da je čudovita dežela! Še poročne fotke pridejo delat blizu jezera (sem se vključila v tisto seanso nastavljanja fotografu, če bo morda koga zamikalo priti po blessing sem, da imate za mušter; ali pa če namesto za kičast bel gvant z vlečko denar raje namenite za potepanje tu okrog – samo namig, no). Pa seveda sem pritisnila tudi znamenito miniaturno cerkvico, ki so jo postavili leta 1935, kar je za te kraje že skoraj srednjeveške vrednosti, zato je strašna atrakcija. Kadar se v ozadju zableščijo vsi tisti visoki vrhovi, je res čarobno – sem videla na razglednicah, khm. Priti je treba pred deveto zjutraj, preden odprejo vrata, samo veter piha in je mir, natančno ob devetih pa že pripeljejo prvo rundo Japoncev iz bližnjega hotela. Kliknite spodaj:


Tekapo

Popoldne sem se zelo pametno odločila, da se bom spravila še k podplatom Mt. Cooka, ki leži kakih 100 km idilične vožnje stran. Do mojega prihoda je bil sicer skoraj že čisto zakrit, se je pa lepo videl bližnji ledenik in tudi vse ostalo ob poti je bilo nebeško, sem kar težko šofirala, bi šla toliko raje z bciklom, ah, naslednjič bom NZ samo še s kolesom napadala. Ja, nisem zadnjič tu, prav gotovo!

Vas pod Mt. Cookom se lepo zlije z okoljem, postavili so tudi spomenik Edu Hillaryju, še nekaj muzeja je zraven, stari pa se z zidov prav na široko smeji, res deluje tako pristno kivijevsko, preprost, radoživ ata je moral biti … Na voljo je kar nekaj pohodnih poti tam okoli, ker je bilo že precej pozno, sem jim namenila samo dobro uro. In spodaj še ena čreda samih vršacev, kliknite:


Mt. Cook

 BEGNE

Tukaj so dnevi do pol desetih zvečer, ves čas sem zunaj ali pa s kom čvekam, tako da se samo ob kakih deževnih prebliskih spravim za tipke, pa še to bolj na silo. Bodo bolj fotke govorile, lucky you, končno manj branja.

Od Tekapa sem cel šiht osemurni naredila za volanom, ves čas sončno čez pokrajino Otago … Saj ni kaj opisovati, hlebčki ne tako zelo novozelandsko zelene barve, ampak bolj požgane, mi je že zmanjkalo pridevnikov, ne morem ves čas ponavljati, kako zelo lepo je, kamor koli že pogledaš … Nisem še poznala poti čez LIndis pass, tiste žametne prevleke čez griče so bile posebne, drugače lepe, blizu velikega jezu v mestecu Clayde je barva vode tako čarobna, da se moraš ustaviti in malo odmeditirati – kadar se ravno ne gonijo po vodi na tistih zoprnih glasnih vodnih mopedih, kako se jim sploh reče, prdljive nevarne pošasti, ni dolgo, kar so pokopali enega najstnika, ki ga je ta neumnost prerezala na pol … Slučajno sem nato zavila s poti proti nekemu jezeru, kjer je bilo pa kot v Kapadokiji, bele skale, ostanek nekdanjega rudnika, kjer so brskali za zlatom, v vodi so plesali oblaki, ah ja, kar kičasto …


Otago

V brošuri o prenočiščih sem naletela na zanimivo zatočišče kakih 30 km od Dunedina, v kraju Seacliff naj bi bil hostel na posestvu nekdanje psihiatrične bolnice, ja, zelo me je nagovoril ta podatek, učiteljico na koncu z živci, haha … Malo stran od ponorelega sveta, obljubljali so kajake, pingvine, odlično muziko … Noben hudir se ni oglasil na telefon, pa sem vseeno šla pogledat, če mogoče le še obratujejo. Že pot mi je bila všeč, nad morjem, noro je dišalo gor od valov, bujno rastje vsepovsod, skrite peščene plaže, v katere so se zaganjali valovi … Asylum Lodge … Sredi parka raznovrstnih mogočnih dreves sem našla na že napol razmontirane prostore in cel kup mladih, ki so pulili žeblje iz stotin desk … Kaj je pa zdaj to? Lastnik mora v enem tednu dokončno izprazniti prostore, ker je vse skupaj prodal, in to menda napol zastonj, zdaj se pa tolče po glavi, saj je v 14 letih vložil v razpadajoče objekte tisoče ur dela, kreativnosti in tudi denarja ne malo. Bizgec, pa tak fantastičen prostor! Ampak žena mu je ušla z drugim in je ves depresiven v trenutku nepremišljenosti sklenil obrniti novo stran v življenju, proč od tegale azila, predvsem pa je sklenil zelo slab posel. Ampak lahko pa ostanem par dni, če hočem. Ostali prebivalci so bili seveda NEMCI, saj nisem niti pričakovala kaj drugega. Vsi so pomagali pri selitvi in zato zastonj prenočevali, jedli in se zakajali s sumljivo robo na večer … Luštna druščina. Postala sem uradno zadnja gostja, edina sem plačala za prenočevanje, čeprav je nekaj modelov, ki so se javili za pomoč, počelo ravno toliko kot jaz, kar se tiče pospravljanja – torej nič. Banda. Notranjost hostla je bila žal že precej osiromašena, prej jim je sredi skupnega prostora rasla prava  palma, po stenah so bile super slike, nekaj sob je bilo zdaj že čisto praznih – pa kljub temu je bila še vedno neverjetno prima atmosfera, kar ostala bi … Tudi tisto o glasbi je bilo res – odlična akustika, vse sorte džeza nezateženega, portugalske, afriške, brazilske zadeve, velik kamin na sredi, da nas ni zeblo pod noč … Terasa je gledala na ogromen park, spodaj sta se pasla dva lepa konja, pred hišo pa je bilo še vedno nekaj primerkov oldtimerjev, ki jih lastnik še ni mogel oddati ali prodati. Imel jih je menda 50, nekaj še voznih, večinoma pa za dekoracijo oziroma so se mu zdeli fajn skulpture. Tu je itak neka manija za temi avti, polno jih najdeš rjavečih ali pa še čisto dobrih na vrtovih, nekateri so tam tudi čisto samo zaradi nemarnosti lastnikov, ki jih ne odpeljejo na pokopališče, veliko pa je zgleda res ljubiteljskih ohranjevalcev preteklosti. Klik spodaj:


Azil

Zgodba tega kraja je posebna – res me je nekaj privleklo sem, ne da bi vedela, ampak zdaj sem prepričana, da je bil duh Janet Frame, madona, da res. A veste, kdo je ona? Morda največja novozelandska pisateljica, z njo tekmujeta morda še Katherine Mansfield in Keri Hulme. Zanjo sem izvedela v filmu, uf, že leta nazaj – Angel za mojo mizo je bil naslov, čisto me je pretresel, začaral, navdušil … Jane Campion ga je posnela po življenjski zgodbi Janet Frame, kar se mene tiče, veliko boljši film od njenega tako opevanega Klavirja. Lahko ga dobite pri meni, samo podnapisov ne najdem, kar je včasih malo moteče, ker govorijo pristno kivi angleščino, zna biti na momente slabo razumljiva, poleg tega pa je tudi nekaj literarnih odlomkov, za katere tudi raje vidim, da so prevedeni, drugače mi malo uide pomen …  Evo trailer:

Rdečelasa Janet Frame je imela strašno žalostno usodo – že v družini je bilo vse bolj narobe, dve sestri sta utonili, brat se je spopadal z epileptičnimi napadi, ona je bila pa malo svoja, po živčnem zlomu so jo z napačno diagnozo kot shizofrenika obravnavali v umobolnici prav v tem Seacliffu, kjer so jo uničevali z elektrošoki (dobila jih je več kot 100), ves čas pa je pisala in prejela tudi že eno izmed nagrad, kar jo je tudi rešilo pred lobotomijo … Nisem vedela, da je bila tu, šele ko sem našla neki letak o zgodovini tega kraja, je bila omenjena njena zgodba vmes – med drevjem pa sem čisto slučajno odkrila majhen kamen, v katerega so vklesali odlomek, ki govori o vsakdanjem sprehodu po vrtu. A vidite, da me res njen duh usmerja! Živela je v bližnjem Oamaruju, kjer razen pingvinov ni nič zanimivega, ampak na prvi kivi odisejadi sem se samo zaradi pisateljice ustavila tam, res sem zavedna prfoksa, anede. Žal njenih del nimamo prevedenih v slovenščino, ali pa sem celo odkrila eno knjigo, ne spomnim se več … Bom pa zagotovo kakšno kupila.

Alora, ustanovo so imenovali kar Lunatic Asylum, zgrajena je bila konec 19. Stoletja in je zgledala kot graščina, potem pa jo je najprej deloma uničil velik požar, v katerem je zgorelo skoraj 40 pacientk, ki so bile zaklenjene v sobe, potem pa se je še dokončno vse nekaj sesulo in so zadevo zaprli okoli leta 1970, če se prav spomnim. Bolnišnica je imela tudi malo bolj svetlo obdobje, ko je vodstvo prevzel zanimiv psihiater T. King, ki je že na začetku 20. stoletja obravnaval bolnike holistično, se trudil zmanjšati zdravljenje z raznimi pomirjevali in še hujšimi metodami, uvedel je delovno terapijo, bolniki so vrtnarili, mizarili … Poleg tega je zasnoval še cel kup reči, med drugim se je ukvarjal tudi z botaniko, ogromno eksotičnih vrst dreves, ki jih je zasadil, se še danes šopiri po parku, samo na žalost je vse bolj slabo oskrbovano, moralo pa je biti čudovito … Če bi on naletel na J. Frame, sem prepričana, da je ne bi »zdravil«, ampak prepoznal v njej genija.  

Od veličastne bolnišnične zgradbe ni ostalo skoraj nič, samo delček zidu, kar je pa razkrajajočih se hiš okoli hostla, je bilo pa večinoma namenjeno osebju bolnice. Zdaj pa bog ve, kdo je kupil posest in kaj bo nastalo …

Sonček je hodil za mano in preživela sem prekrasen dan ob raziskovanju obale severno od Seacliffa – že na prvi plaži sem v vsaki morski zelenjavi videla nakit, freske, instalacije, kar odneslo me je … Domačini, ki so šetali svoje kosmatince ali pa pripeljali otroke surfat, so prijazno pozdravljali, kot je tu pač običajno, predvsem pa je tako dišalo po morju, da te kar opijani. Spodaj pa ena doza poezije s plaže, kliknite:


Alge

Potem pa še kolonija tolstoritih žametnih tjulnjev, ki so se leno svaljkali po vodi, se čohljali ob skale in morske alge ali kaj so tiste fantastične rumene preproge na gladini, predvsem pa lenarili po skalah in se sušili na soncu. Kako obvladajo skakanje po suhem s pomočjo plavuti, sploh niso počasni – ko pa spolzijo v vodo, so neverjetni, okretni, uživaško se valijo s hrbta na trebuh in nazaj … Pingvine sem videla le tri, ker se mi ni dalo čakati prav dolgo nanje. Ti so šele neverjetni, saj lahko s tisto svojo hecno zgrajeno postavo plezajo skoraj navpično gor v hrib skozi težko prehodno rastje, da nahranijo mladiče … In v bleščeče modrem dnevu tam ob vihravem morju se zdi življenje ena sama lepota – vse je kar prepredeno z bujnim zelenjem, cvetovi, voda pa tako pomirjujoče deluje, čeprav je tukaj pobratena z vetrom in sploh ne mirna … Ugotavljam, da ¸me od naših hribov vedno bolj nese dol k obali, če bom že ostala v Sloveniji. Če. Edino poletja mi ne dišijo tam zaradi preobilja pločevine, vročine in spraženih počitnikovalcev, ob katere se spotikaš na vsakem koraku, v vseh drugih letnih časih pa se preganjam po obali in zaledju z biciklom … Obzidje koštabonskega britofa je pa sploh meditacijska točka, močno priporočam.

Ker morajo vsi turisti iti gledat Moeraki boulders, okrogle skale, za katere nihče ne ve, kako so pristale tam na plaži, sem šla še jaz, čeprav sem jih že videla. Nič tako zelo posebnega, no, pa zdi se mi, da so že malo bolj zdelani kot pred leti. Gotovo zaradi šlatanja turistov in plezanja po njih … Pa še plima je bila ravno takrat in se je bolj eno figo videlo. Prevozila sem tudi polotok Otago, kjer se da videti ogromne albatrose, ki plujejo na zračnih blazinah, skoraj jim ni treba zamahniti z velikimi krili, samo malo krmilijo z njimi … Dež pa mi je pokvaril občudovanje skritih zalivov in zelenih preprog … Vas tudi pingvini objemajo in pozdravljajo.

A je še zima pri vas? He he he he hi hi hi hi ha ha ha


Živali
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published. Required fields are marked *

*

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>