Ta zgodba se je začela pred 10 leti, ko sem se prvič zvirala po rajski deželi kivizelandski. Ker je bila tako posebna in lepa, sem že nekaj časa čutila močno željo po vrnitvi v te krasne konce, samo kaj, ko pa je treba napraskati kar nekaj cekinov, leteti prav nekrščansko dolgo, potem ti pa še letne čase obrnejo čisto na glavo, tako da se učiteljice s poletno odmerjenim dopustom nimamo šans podati sem v najprimernejšem obdobju, torej od novembra do februarja, marca, ko je tu cvetoče, zeleno, sončkasto … julija in avgusta je ena vetrovna, meglena in mrzla merda, sicer ne tako obupna kot pri nas, ampak vseeno, malo stran vržen denar, se mi zdi. Kaj mi je siroti drugega preostalo, kot da se odpovem skoraj celoletni plači, preljubim otročičem prešernim (khm), rojstvu aprilsko-majskega nečaka in še nekaterim malenkostim in vključim obisk kivijev v tole motoviljenje okrog sveta, ki mi je bilo omogočeno.
INDIJA, LJUBEZEN MOJA
Preden sem lahko objela babico, sem čisto mrtva od strahu najprej preživela let od Katmanduja do Delhija; so nas zategnili z enim prav slovensko velikim letalom, ki ga je vsak vetrovni prdec tako zanihal in prerukal, da sem grabila naslonjala sedeža in prestrašeno gledala, če so tudi stevardese že kaj zelene in se nam bliža zadnja ura. Obup, kot po zluknjanem makadamu zadaj na kaki prikolici. In potem SAMO 20 ur na butastem indijskem letališču, v enem kosu. Indijci se res prav trudijo, da bi se mi še bolj zasrali, kot so se mi že. Ampak če zaradi neverjetno bebavih načinov izdajanja tistih pildkov, s katerimi se iz letališke veže lahko preseliš med parfume, restavracije, zofe, revije in ves tisti komfort (boarding pass po slovensko je kaj?), ves zmrznjen (klima je na ful in piha dol s stropa čisto na vsakem metru) presediš 20 ur na štorastem stolu, sem ter tja naslonjen na ruzak mrkneš za kako uro in se zbudiš ves omotičen zaradi mravljincev ali kakšne že čisto odmrle okončine, ne da bi imel dostop do česa drugega kot do veceja in neke pipice s pitno vodo, se ti res začnejo porajati teroristične misli. Pa nikamor ne prideš pri tem plemenu indijskem, res – namesto ustaljenega in hitrega postopka, ki je v navadi čisto povsod, kjer sem do sedaj vedrila, ti tukaj odnesejo potni list in karto in zginejo za dve uri, potem pridejo prav počasi nazaj vprašat kakšno bedarijo, spet mrknejo, nato pa javijo, da bo urejala boarding pass jutranja izmena. In zjutraj jovo na novo, ti kekci imajo zaposlenih armado enih okravatanih postopačev, ki se prestavljajo sem pa tja in res nič otipljivega ne počnejo, malo trepljajo drug drugega in se hahljajo. So pa prav neverjetno odrezavi in vzvišeni do potnikov, kar je pa sploh precejšnja redkost, saj so zaposleni v teh vodah ponavadi že prav pretirano ustrežljivi in natrenirano prijazni , vedno z zaskočenim smehljajem na obrazu (verjetno imajo kje zadaj posebno sobo, kamor gredo lahko kričat za pet minut vsake toliko, da izlijejo iz sebe ves bes nad kakšnimi nesramnimi in zahtevnimi potniki, ki jih ne morejo zabiti v tla). Edino menjajoče se občestvo na ostalih stolih je bilo precej zanimivo, tako da sem mrtvo zaspana in sestradana lahko ob opazovanju stricev v turbanih in vseh sort pokrivalih, raznih dželabijah ipd., žensk v sarijih in tudi kakih bledoličnih čakalcev včasih malo pozabila preklinjati vse indijsko po spisku. Na oddelek s klavirsko spremljavo in z mehkimi naslonjači zgoraj so me spustili šele malo pred vkrcanjem, ravno toliko, da sem utegnila nagrabiti približno pol kile čokoladnih primanjkljajev in jih sesuti v četrt ure. Malo je pa le odleglo. Kljub temu da smo leteli do Kuala Lumpurja skoraj 6 ur, so nas ponovno namestili v malo letalo, zgodba o tresenju in trpljenju se je ponovila; kadar sem se ravno malo skulirala ob premorih, že smo zavozili na kakšno neasfaltirano podeželsko vejo Rimske ceste, uf, naslednjič grem s parnikom! V Kuala Lumpurju sem naredila pa samo bliskovit šprint po hodniku in komaj ujela naslednji let, tako hecne povezave so bile pač na voljo. Končno spet en pravi avion, tak za dolge plovbe, sem bila prepričana, da bo kos turbulencam. Ja, malo morgen, prvih pet ur je bilo precej strrrrašljivih, potem se je pa nebo le umirilo in sem celo malo zaspala.
Na Novi Zelandiji so me pred desetimi leti kar sezuli in deratizirali moje čevlje, da ja ne bi kake uničujoče slovenske kuge zanesla mednje, prav tako mi je ena letališka paznica zmetala ven vse iz nahrbtnika, za vsak slučaj, če je rentgenskim žarkom ušla kakšna hrana ali droga ali živalca ali kaj veš kaj, vsebino je ovohaval beagle, šele potem so me spustili naprej. Tu so res čisto obsedeni, zato pa jim je uspelo obdržati deželo tako neomadeževano in brez nevarnih strupenih primerkov flore in favne – v sestrični Avstraliji pa je vsaka druga stvar, ki se je dotakneš, strupena, vse je XXXXXL veliko, pajki imajo riti večje od teniških žogic in kuščarji merijo skoraj pol krokodila, če te slučajno kaj piči, si zagotovljeno mrtev v pol ure, v glavnem, prav nič zabavno; tu pa imajo od vsega tega zverinjaka samo nekega malo strupenega pajka, se mi zdi, pa še tega zadnjih sto let ni videl nihče, in nadležne sandflies po plažah. Tokrat sem na letališču pričakovala podobno, sem se hotela že kar ustrežljivo sezuti, pa me niso nič kaj dosti ovohavali, ekspresno sem bila gotova in mislila sem, da se bom čez deset minut že obesila Gregu za vrat. Itak. Tekoči trak s prtljago se je že dvajsetkrat odpeljal mimo, okoli njega smo stali na koncu sami kekci kualalumpurski, ki smo morali brzinsko zamenjati letalo. Vsi brez torb, ki pa jih niso mogli tako hitro prestaviti v drugo letalo. In potem smo še skoraj celo uro stali v vrsti in izpolnjevali obrazce, da nam bodo v naslednjih dneh lahko dostavili prtljago. Za ponoret! Dali so nam 100 dolarjev, da si kaj lepega kupimo za tiste 4 dni, preden bodo naše stvari končno prispele – ha, zaradi novozelandskih cen kvečjemu kakšno zobno ščetko in cunje iz second hand trgovine. Ampak kot bi slutila, da bo kaj takega, sem na srečo imela v ročni prtljagi nekaj oblačil za prvo silo, da mi ne bo treba nositi babičine kombineže. Greg je mislil že kar odpeljati domov, revež, me je čakal sto let – potem sem pa še na veceju v vsem tistem vzhičenju, da sem končno pri svojih dragih kivijih, pustila potni list in potrdila o prtljagi, ampak se mi je še na parkirišču na srečo zabliskalo in sem jo jadrno ucvrla nazaj do toilets, tam pa seveda ne duha ne sluha o pasportu. O, neeeeee, shit, sem glasno jamrala, pa se je takoj ena teta pri lijaku oglasila, če morda iščem potni list – ga je ravno nesla na informacije. Prijazna kivi mama, še so poštenjaki na svetu!
Za vmes vam dam eno cvetočo verigo fotk, da zajamete sapo – med vsemi temi cvetovi in barvami sem se znašla že čez nekaj ur.
|
| Rozice in to |
MADDI ON THE BEACH
Z Gregom sva odbrzela po njegovo novo frajlo Joyce, aprila bo postala še uradno gospa Bracey in je po trgovinah brskala za poročno opravo, nato pa smo jo užgali v zaliv Tutukaka, kjer sem končno objela babico Madeleine. Da ne bo pomote, ni čisto prava babica, recimo temu nadomestna, ker pravih nimam več, sama se podpisuje pod pisma kivi babica. Pred 10 leti sem se usodno parkirala pod tisto na plaži ležeče drevo, ki ste ga lahko že videli na prejšnjih fotkah – prijatelj se je šel potapljat ob znamenite otoke tam blizu, medtem pa sem malo raziskovala, kje bi lahko v tistem čudovitem jutru v miru brala. Nisem hotela gledati bahavih jadrnic in jaht v marini, zato sem zavila za bližnje skale in v ranem jutru se je pokazala krasna prazna plaža, ki je imela za nagrado še senco pod zanimivo zleknjenim drevcem. Še nisem se dobro usedla, ko pridrobi mimo belolasa dama z dežničkom (obramba pred soncem) in se seveda kot vsak Novozelandec takoj ustavi za prijazen pozdrav – po pravici povedano, upala sem, da bova na hitro opravili in mi ne bo treba klepetati, ker sem bila precej lebdeče razpoložena in zasanjana in mi ni bilo do kvačkanja. Ha, sem pa naletela na mino! Najprej sem izvedela, da sem pravzaprav na privatni plaži, potem pa me je sprašala vse do prababice, uf, zvedavost je tudi danes še ni zapustila. Povedala je, da je včasih pela v operi, predvsem pa samospeve na recitalih, ooooo, to pa je bilo nekaj zame, takoj sem navdušeno padla v glasbeno obarvan dialog – je pa našla pravo oboževalko, lipovškove marjane namreč ne srečaš kar takole pod vsakim drevesom, ane. Napletli sva že vraga in pol, ko se je spomnila, da mora pravzaprav po časopis v pristaniško trgovino, potem pa me vabi k sebi na čaj in štrudl. Hja, pa je šlo moje meditiranje po gobe, ampak na srečo nisem rekla ne.
Doma je bila skorajda z eno nogo v morju, spoznala sem še njenega (drugega) moža Pata, ki pa je bil precej bogi – nekoč menda izjemen odvetnik, po možganski kapi in še bitki z rakom pa popolnoma odvisen od nenehne nege in pomoči svoje žene in občasno še negovalke. Veljal je za pravi čudež, saj so ga zdravniki že po kapi odpisali, on pa se ni dal, ampak je z ženino pomočjo kljuboval tegobam še skoraj 20 let. Madeleine je vsa ta leta skrbela za vse – zanj, za hišo, vrt, vnuke, posle, poučevala klavir in petje, občasno še nastopala … Izjemna ženska, življenje je v celoti podredila skrbi za le še delno pokretnega moža, hkrati pa zmogla še tisoč stvari. Med drugim tudi pobiranje neznanih sedečih predmetov po plaži, hehe. Po odličnem štrudlu me je napokala v terenca in sva odvijugali po okolici, splezali na razgledno točko, nato pa me je pustila v nekem zalivu, da še malo odsamevam. Poznali sva se tri ure, pa se mi je zdelo, kot da se že vse življenje, ena taka zlata babica je bila, prav hudo mi je bilo, ko sva se poslovili. Ponudila mi je, da lahko ostanem pri njih par dni, če želim – tile kiviji so res posebna pasma, odprti in topli, da komaj verjameš … Ponudbo sem zavrnila, ker je bil takrat nekdo še aktualnejši, ampak mi je bilo prav hudo … Ko sem se čez nekaj časa počasi vračala proti marini, sem od daleč videla gospo, ki je v travo postavljala nekakšno tablo – bila je Madeleine! Na velikem kartonu je bila puščica in napis: Dunja, walk this way back to marina. Shortcut only. Ali nekaj podobnega. Pa saj ni mogoče, reva se je zaradi 10-minutne razlike v hoji pripeljala nazaj, prej pa še nekje snela tisto oglasno tablo, da je lahko nanjo napisala sporočilo. Pa sva se še drugič poslovili, sem imela že kar malo cmok v grlu po tej pozornosti … Potem sva ostali v stiku najprej s pismi, nato pa si je malo pred 70. letom omislila tudi laptop in mejle, ha!
Leta 2005 je priletela skupaj s sinom Gregorjem (ja, GregOR je, menda je ime škotskega izvora in pomeni stražar) k nam za 14 dni. Greg se je ravno ločil in je rabil malo oddiha, pa je prišel z njo. Dobila sta moje takratno domovanje v nebotičniku, in sicer med pohištvom iz prebarvanih gajb za krompir, haha, onadva pa taka landlorda tam na obali. Nebotičnik sta zavoljo socialističnega izgleda poimenovala KGB, tisti napis POTISNI, ki ste ga lahko videli zadnjič na naslovni fotki, pa izvira iz tamkajšnjega dvigala, v katerega sta vedno vstopila s strahom, ker je res ena navadna podrtija. Kako sem se režala, ko sem ta »potisni« našla pri vhodu v babičino stanovanje! Sem že pozabila, da je bila beseda kar naprej vir smeha in ves čas v uporabi, ko smo raziskovali lepo našo. Greg je ravno tak sonček kot mama, če ne še večji; ne vem, kdaj sem se nazadnje toliko krohotala kot ob njunem obisku, hkrati pa smo se lahko tudi resno zafilozofirali, tako da je bilo res prima. Tudi vsi v naši družini so se prav zaljubili vanju, tako neverjetno prisrčni osebnosti imata … Gregu sem že drugi dan lahko rekla: You old fart, pa je samo crkaval od smeha, to je tako fajn, da se ljudje ne jemljejo preresno. Ta FART je postal nekakšna stalnica, ves čas jo imava v obtoku pri komuniciranju (nazadnje sem jo zagledala celo kot svoje drugo ime na elektronski letalski karti, ki mi jo je zrihtal za v Christchurch – pisalo je Dunja Fart Jezersek, haha, take prismojenosti imam nadvse rada). Bila sta čisto očarana nad Slovenijo, čeprav sta doma iz verjetno najlepše dežele na svetu; prevandrali smo res velik kos sončne strani Alp, za dva tedna sem se spremenila v taksistko in turistično vodičko, spoznalo pa ju je tudi precej mojih prijateljev, ki lahko samo podpišejo vse te moje hvalospeve. Poleg naravnih čudovitosti so jima bila izredno všeč predvsem naša mala srednjeveška gnezdeca, saj na Novi Zelandiji ne moreš najti česa podobnega, zgodovina je pri njih še mlada in mesta precej nikakršna. Pršutu, ki smo ga jedli na Krasu, hočeta na vrtu postaviti spomenik, tako sta bila navdušena; pa ješprenj pa štruklji pa kislo mleko z žganci …, večinoma iz kuhinje naše mami in Alenke, vsega se še natančno spominjata. Babica si je vsak dan na kratko tudi zabeležila v svoj dnevnik – prebrala mi je nekaj odlomkov, v katerih so se duhovitosti drenjale z nešteto podrobnostmi, ki so se ji ujele pod tisti njen zaščitni znak, krono belih las, vse skupaj pa je zavila v izjemno bogat slog pisanja. Kar obdržali bi ju, ne pa da sta kmalu spet spokala na čisto drug konec sveta. Že kar nekaj časa sem si ju res močno želela spet videti; babico so vmes enkrat že oživljali zaradi težav s srcem in takrat sem se zavedela, da ne bo kar večno čakala, da končno priletim k njej.
No, če ni to ena lepa štorija? A je kar malo sluzasta? Če je pa toliko težje pisati o navdušenju kot pa šimfati, tam hitreje najdem besede, zdaj bo pa prav težka, ker bo treba nekako poimenovati in popisati toliko enih lepot pa čudes pa prijaznosti. (Mulcem v šoli je veliko lažje. Oni uporabljajo zgolj in samo besedo DOBRO. Za vse, za hrano, počutje, filme, glasbo, doživetja, ljudi … Pa če se razčetveriš tam pred tablo, da bi se jim morda le zasvetil še kakšen pridevnik v tej smeri. Ne, DOBER izlet je bil. Itak. Če že ni bil beden. Ali pa »kr neki«.)
Nauk te kivi basni pa je …? Da nikoli ne zavrnite povabila na štrudl. Še posebej ne na plaži.
Da malo prekinemo besedičenje, kivi muzika za dobro voljo:
HOTEL MADELEINE
Na razpolago sem imela kar 4 bivališča, eno boljše od drugega – Gregovo še nedokončano bajto na sanjskem kraju, Joyce mi je ponudila sobo v svoji nič manj sanjski hiši, potem je bila na voljo ena prav luštna lokacija na Gregovem vrtu, mini stanovanjce, kamor se je naselil njegov 14-letni poba, vendar pa so bili vsi otroci (Greg ima 2 fanta, Joyce pa hčerko in sina) ta 2 tedna na počitnicah pri drugi polovici staršev, tako da je bilo frej, jaz pa sem se odločila kar za babico, saj zato sem tudi prišla, da preživim čim več časa z njo. Naselila me je v pritličje, zraven klavirja, in mi za dobrodošlico zaigrala Chopinov preludij, welcome to paradise. Maddi je zdaj stara 76, malo jo zeza kolk in malo srce, z oči so ji ravnokar sneli mreno, sicer pa ima nabrušen um in izvrsten spomin, še vedno za vse skrbi sama, le travo ji pride pokosit profesionalec (tukaj je donosen poklic biti travokosec, ko pa imajo toliko materiala). Že v Sloveniji smo jo vsi občudovali zaradi elegantne oprave, ona je tudi za na vrt oblečena kot iz revije, večino oblek pa si je menda poleg vsega, kar je počela, sešila kar sama. Res ima okus, le pri razni krami, nastavljeni okoli po vrtu in po vseh policah in po tleh in koder koli pač je še kaj prostora, ji ga pa malo zmanjka, o, madona, kaj vse je to navlečeno, saj boste videli po fotkah. Malo je kriv pokojni mož, ki je na veliko kupoval razne krožnike in porcelan, veliko pa je kičeraja prispevala sama. Potem pa ima še tisti hrčkov sindrom verjetno, ko ničesar ne zabriše proč, ampak je vse nekje naloženo. Da bi videli samo zbirko brisač in posteljnine, ah ja … Mene bi morala spustiti med vse to, ha, bi bilo takoj še enkrat več prostora v hiši in okoli nje! Sem bila pa vesela, ko sem v kuhinji zagledala s stropa visečo uršulo, pravzaprav tri, eno veliko in dve mali, darilo naše mami, direkt s Kleka so priletele za srečo, samo šefica je žal ostala brez metle, ker so jo fundamentalistični cariniki zaplenili pri vstopu v državo. Zaradi par drobnih slamic taka panika, to je pa tudi že bolno! Zdaj pa bejba samo binglja tam nad pultom in nikamor ne more na rajžo.
Spoznala sem dolgodlakega mačkonarja, ki je poskrbel za moje kihanje, poleg tega pa sem prinesla s sabo spodobno vnetje sinusov, presneti mraz katmandujski me je uničil že par dni pred odhodom. To je grozljivka, nikoli nimam samo nahoda ali kakega manjšega prehlada, če mi udari na nos, mi vedno s polno paro, kar je zasluga osovraženih plavalnih treningov v otroštvu. Glave raje nisem kaj dosti sklanjala, vse me je noro bolelo in mi kljuvalo, v sinusih sem imela materiala za mesec ali dva veličastnega usekovanja (ravnatelj, ko še ni bil ravnatelj, me je pred približno 50 leti, ko sem bila še osnovnošolka, zaradi tega nagnal iz razreda, ja, nobenega razumevanja ni imel za moje zdravstvene probleme – mogoče sem pa tudi malo komentirala zraven, zna biti, haha), dihala sem lahko samo s pomočjo kapljic, tudi po zobeh me je že trgalo in po tistem mučnem potovanju je bilo samo še slabše, kar lepo sem bila povožena. Pred hišo pa vabeče zeleno toplo morje, a zdaj naj pa čakam, da me mine samo od sebe tole objemanje z robci, tako kot sem pred odhodom dva meseca čakala, da neham kašljati, pa ni bilo nič, dokler nisem snedla podobnih bonbončkov kot sedaj. Maddi je pol dohtarja, res, zaradi moža je postala dobro podkovana na tem področju, pa še zanima jo zelo ta tematika in vse sorte prebira; no, je rekla, da je to definitivno »sajnusajtis«, naj se najem antibiotikov. Ja, halo, You don’t eat them as lollypops, sem bila pametna prvi dan. Pa še drugi dan in tretjega pol, bilo pa je vedno slabše, komaj sem se vlekla … Potem sem pa kljub materinemu hudovanju nad zlorabo močnih zdravil vseeno načela tahitre antibiotike, a zdaj bom imela pa vse počitnice pokvarjene zaradi smrklja! Kakor koli že, pomagalo je – sicer ne kar čez noč, uničila sem vsaj še štiri zavitke vece papirja, bolečine pa so počasi popustile in tako naprej … In ko so mi končno dostavili prtljago in s tem tudi kopalke, se je zaliv z mojo pomočjo obarval še bolj zeleno, hehe, temu se reče zdravilno slano praznjenje sinusne greznice.
Zdravilno pa je bilo tudi prehranjevanje; babica je fantastična kuharica, skoraj vse sestavine pridelajo sami in sem bila spet na organic futru. Ni bilo samo slastno, tudi estetsko, saj je njega dni prirejala velike in hudo fensi pojedine za sodelavce in kliente svojega moža; joj, po vsem tem razkošju me je spet skoraj prijelo, da bi se lotila kuharije, haha. (Je že mimo, nič bat.) Še jogurt je sama delala in ga popestrila z vanilijo, zjutraj me je vedno že čakal na mizi s kakim sadjem … Čez dan sem se največkrat kje potepala, če se pa nisem, je pa tukajšnje kosilo malo drugačno od našega – ponavadi ne kuhajo, ampak so na sporedu slastni sendviči z obilo zelenjave, zavite včasih v čapatije, še pogosteje pa v kruh. Maddi ga peče sama, jih pa vsaj tukaj Slovenci močno prekašamo, saj boste kaj našemu kruhu podobnega našli le v kakih zelo specializiranih trgovinah v večjih mestih, sicer pa otepajo samo toast varianto. Največji obrok imajo okrog šestih ali sedmih zvečer, ko se družina nakaplja z vseh vetrov. Je pa hecno, kako so takrat ali pa že celo ob petih skoraj vse trgovine že zaprte, da ne omenjam kavarn in barov, s težavo najdeš kaj delujočega, ulice so pa precej opustošene …
Nekaj pojedin sem poslikala – velikokrat je bila na sporedu morska hrana, kakšne školjke pa ribe … Včasih sta večerjo pripravila tudi Greg in Joyce, oba obvladata šporget, da je kaj! Jaz nisem smela pri babici niti posode pomiti, nikomur ne dovoli, da bi šaril po njenih piskrih, tudi ostalim domačim ne. Evo, kliknite spodaj na fotko, pod njo je še nekaj podobnih:
|
| Organic Only |
Vsak četrtek se babica odpelje v bližnji Whangarei, da ji napeljejo tisto kraljevsko frizuro, poleg tega pa opravi še nakupe, saj v Tutukaki obstaja le neka mal štacuna za prvo pomoč. Že ko sva se spoznali in je švigala okrog s tistim terencem, sem videla, da ni od muh, veselje do pospeškov ima pa še vedno kljub letom. Mi je razložila in tudi pokazala, kako lahko tistega svojega mitsubishija skoraj izstreli v orbito, ne vem točno, kako se reče stopnjam, ampak vmesna je turbo, zadnja pa še nekaj hujšega – če mora prav na brzino koga prehiteti. In to tudi počenja, samo da je prilika, o, ježeš, če bi morala vozti za mano, bi se ji snelo. Zraven pa vehementno krili z rokami, včasih kar z obema, živahno kaj pripoveduje, občasno celo recitira (in priznati je treba, da odlično interpretira, rojena igralka). Ali pa sva med vožnjo nabili Rahmaninove Večernice, jih ima še iz Kranja, ko sem ji presnela par cedejev, enkrat pa njegov 2. klavirski koncert, koooooooončno sem spet prišla do glasbe, kako to sede! Med babičinim friziranjem sem v mestu skušala v promet spraviti kreditno kartico; v Nepalu nisem imela nobenih težav, tu pa ni hotela blesava naprava izpljuniti niti centa, v banki pa so slavno Viso electron sumljivo ogledovali in obračali in telefonarili nekam, na koncu pa izjavili, da ne morejo priti do mojega računa. Šele v tretji banki se je mladenka odpravila z mano nazaj k ATM-u in sva malo pritiskali po možnostih in nazadnje je uspelo, manjše vsote lahko na en način spravim ven, nikakor pa ne morem ničesar dvigniti v banki, če rabim več cekinov naenkrat, so pa tudi eni kmetavzi. Sem ga pošteno v kamen s tole electron zadevo, tako da je potem Greg reševal moje zadrege z nakupi letalskih kart in najemanja avta (okej, to so mi pa že v Kranju povedali, da do avta ne bom mogla, samo takrat tudi nisem še mislila, da si bom lahko privoščila rent a car). To je bila pa tudi zadnja težava tam v gosteh, drugače so se pa dnevi odvijali nadvse čudovito, včasih sem se morala kar uščipniti, a sanjam a je res vsa ta krasota okoli mene.
MOJE PESMI, MOJE SANJE
Babica je glasbene gene podedovala po svoji mami, ki je bila odlična pevka, njo pa je usmerila v igranje klavirja, da jo je lahko spremljala na nastopih, čeprav si je Maddi želela peti. Tako je s tem začela profesionalno precej pozno, ko je že poučevala klavir, se mi zdi. Neki nemški strokovnjak, ki je po Novi Zelandiji odkrival talente, je zapisal, da ima verjetno prav zaradi tega še v zrelih letih izredno svež glas in da je »her potential of world class«. Sem malo brala izrezke iz časopisov in kritike, je bila svoj čas zelo znana, veliko je posnela za radio, snubili pa so jo tudi v Angliji, kjer bi lahko ta world class dosegla. Samo se je odločila ostati doma, hčerki sta bili sicer že precej samostojni, Greg pa je imel šele 9 let in družini je dala prednost. Takrat je tudi prvega moža dala na čevelj in je bilo treba misliti na preživetje; nastopanje v operi in petje samospevov ni prineslo kaj dosti, zato je poleg tega ves čas veliko poučevala klavir in petje, ena taka kivi Sabira, haha, le da je za razliko od nje Maddi strašno rada nastopala, še danes jo včasih nahecajo, da kaj odpoje. Sem videla na posnetku, kako je lani pr 75 odpela zahteven repertoar na neki dobrodelni prireditvi, kapo dol. Sicer to ni več čisto tako kot nekoč, ampak za njena leta prav neverjetno. Ni čudno, da je blestela predvsem pri samospevih, interpretira z neverjetnim občutkom, ne samo za volanom, haha, na odru prav zablesti. Z izbrano govorico je tudi pred vsakim samospevom razložila, o čem pesem pripoveduje, saj nemščine ne razumejo prav hudo tu down under. Posluh za jezike ima še danes, peti je morala namreč v sedmih jezikih in se vedno naučiti izgovorjave. KO smo se vozili po lepi naši, sta se z Gregom zapomnila kar nekaj slovenščine, in ko sem babici takoj po prihodu povedala, kako sem razstavljala svoj potni list na veceju, je izstrelila: Ti si nora! To sem se smejala! Ko je povedala, da je prijatelj poročen z Norvežanko, sem ji napisala par izrazov in stavkov, s katerimi lahko naslednjič preseneti Skandinavko, pa je takoj začela vneto trenirati in menda že isti dan svoje novo znanje prodala v telefonskem razgovoru. That’s the spirit! Da ohraniš veselje nad odkrivanjem novega, da si mlad, da se ne zapustiš in samo še čakaš, kdaj bo mimo.
Imela sem tudi my own private concert, ja. Na kosilo je povabila svojo pianistko, 81 let mlado Christine, ki jo je dolga leta spremljala na recitalih. Se je tudi ta mladenka pripeljala s svojim avtom, čeprav upam, da prav veliko ne dirka več okoli, je bila precej tresoča že, ampak strašno mladostnega duha. Tudi njo sem videla na posnetku z lanskoletnega koncerta, madona, ne moreš verjeti, kako to še vedno šibajo prsti, sta z enim mladcem igrala skupaj. Maddi ji je povedala, kako sem ubrisana na klasiko, in tetka je v taški prinesla nekaj not ter iz tistega pianina zraven garaže izvabila lebdeči Chopinov nokturno … Kakšna škoda, da je pravi klavir parkiran v Maddijini hiši v mestu, ob morju bi ga uničil vlažen zrak … Potem pa je še babica stopila na stopnice in ob Christinini spremljavi brez ogrevanja zapela obema tako ljubega Straussa in še Mascagnijevo Ave Marijo in enega Schumanna, res posebno doživetje, se mi je kar malo zasolzilo, ja. V naslednjem življenju bom pa jaz Dubravka, zato sem pa zdaj tako pridna, da se ne bi slučajno reinkarnirala v kak regrat namesto v glasbenico. Tomšička naj pa kar izvoli igrati tenis, saj ima močne roke. Okej, tudi mesto dirigenta sprejmem, to bi še posebej rada … Ma, ni panike, če nič drugega, bi še na triangel klenkala v orkestru, samo da bi … To je kar ena moja boleča točka, da od vse glasbe znam samo par viž odpihati na flavto, jebelacesta … Da se ne razpišem zdaj še o glasbi, bom raje en link nalimala, Maddi žal nimajo na youtubu, zato pa lahko najdem vsaj novozelandsko pevko, ljubo Kiri, ki je pred dvema letoma očitno pela v Beogradu, pa mi ni nihče povedal, uf, kako sem jezna! Tudi njej kivi geni pomagajo, da še pri 65 zgleda 15 let mlajša in tudi nastopa še kar precej … Morgen. Ne malo morgen, ampak Straussov. Lahko preskočite, če sopranistke komu povzročajo zobobol.
Ampak glede Kiri Te Kanawa sva pa z babico malo navzkriž z mnenjem; meni je izredno všeč, Maddi pa je rekla: She is a BITCH! Ja, iz damskih ust, ki so menda samo enkrat v življenju izrekla »the F word«, kot je priznala (sem jo vprašala, če to pomeni fuck, haha, da ne bomo tako zelo fini – meni malo razbojništva oprosti). Mislim, da je tukaj malo fovšije zraven ali pa tega nesrečnega rivalstva, lahko pa da res ve za neke zgodbe o Kiri, ki jih navadni smrtniki ne vemo. Kakor koli, mene ni prepričala in tisto bitch lahko prihrani za koga drugega, ja!
Kadar pa ne zmerja takole ljudi, boste pa iz njenih ust slišali na vsake tri ali štiri besede sledeče izraze: DARLING, DEAR, SWEETHEART, LOVE, HONEY, BLOSSOM. Ja, če pridete sem, se boste morali kar navaditi, da vas bodo poleg zaposlenih na slovenski ambasadi v zalivu Tutukaka tudi ostali kiviji naslavljali tako ljubeče. Tu greš po bencin in ti na blagajni rečejo (seveda se prej že tudi pozanimajo, kako si kaj in če je vse oukidouki): Would that be all, love? That’s 70 dollars, dear. Ne hecam se. Če bi nekako prestavila njihov način komuniciranja v zategnjeno lepo našo, bi recimo na govorilnih urah starše nagovarjala tako: O, draga moja, kako ste kaj? Ljubica, vaš sin je žal pisal cvek. Ja, gospod Novak, kako lepo, da ste spet tu, srce moje. A probam? Bo spet kakšna štala, najverjetneje pa bi se usajali prav tisti, ki jim gre v nos moje siceršnje izrazoslovje, ki reže globoke rane v duše njihovih zlatih potomcev – enim pač nikoli ne moreš ustreči. Pustimo to – ampak meni se prav dopade tole srčkanje, umiram od smeha, kadar se Maddi meni po telefonu s komer koli, to je ves čas sweetheart pa love pa darling, na koncu pa izvem, da je bil na drugi strani Uncle Les, njen 84-letni svak, hudooooo! Ta uncle je tudi neverjetna pojava, prihiti s svojo raketo iz mesta, kjer sicer živi, vrtnari po vročini par ur brez težev, Gregu pomaga graditi hišo, zgleda star manj kot 70, nadvse simpatična oseba! Menda je bil čisto osupel, ko sem privihrala po stopnicah in izjavila, da so tisti, ki organizirajo potapljanje na bližnjih otokih, real bastards! On je tudi bolj iz tega štosa, da ne uporablja besed na F, haha, to so ene blage, prijazne in dobrosrčne duše v temle klanu. Ampak se strašno dobro razumeva z unclom, pride po vrtnarjenju vedno k Maddi na čaj in potem malo pomodrujemo.
Kliknite na fotko, spodaj je nekaj podob babičine hiše in dogajanja v njej:
|
| Pri Maddy |
ABUNDANCE … IZOBILJE …
To mi najprej pride na misel, če bi morala opisati Novo Zelandijo. Vse kar kipi, rastline se prav drenjajo povsod, tako so lepe, da bi jih kar božal, mnogotero sadje se gujsa po vejah, polno pisanih ptic se zvira po njih, njihovo oglašanje je drugačno, kot sem navajena, še posebej tui je pravi umetnik … Vse je tako brezmejno, tu vidiš, da je Zemlja res okrogla, obzorje se ukrivlja tam daleč … Pa voda v teh njihovih zalivih, zelenina odseva na gladini, topla je in čista, ni šans, da bi ti priplaval nasproti kakšen olvejs ali pa plastična vrečka, kot se to rado dogaja na Jadranu, vsak dan sem dooooolgo plavala, na koncu sem imela že kondicije za 8 delfinskih zamahov, preden sem potonila, pravi delfini so mi pa prišli povedat, da moram še malo vaditi – to je bilo pa nekaj čisto izrednega! Kravlam neko popoldne nazaj proti obali in seveda večinoma mižim v tisti slanini, le vsake toliko malo preverim, kam me nese … In na desni, dobrih 20 metrov od mene – črna plavut! In za njo še rep in jezen? ali pa igriv udarec z repno plavutjo o vodi. Ogromna črna žival, za njo pa še ena in še ena, pa ja niso morski psi, kaj pa veš, delfini so ja bolj sivkasti in ne tako veliki, no. Pa tudi če so delfini, ni vsak delfin Flipper, kaj pa veš, morda pa ne bodo ravno prijazni z mano … Vse sorte mi je šibalo po glavi, priznam, da sem bila prestrašena, namesto da bi umirala od navdušenja, daleč od obale in mogoče trije kiti tamle zraven … Uf. Mirno so oddelfinili naprej in potem mi je postalo pa žal, za plavanje z delfini se plača 150 dolarjev tu, jaz pa takole džabe med njimi, haha. Kmalu se je pojavilo nekaj veslačev v čolnih, vsi so šli zasledovat obiskovalce zaliva – ko sem prilezla iz vode, sem izvedela, da so bili res delfini, samo ne taki flipperjevski, ampak precej večji in temnejši. Niso bili kiti. No ja, pa drugič.
Kiviji, ki živijo ob morju, imajo vsi dilo ali dve za preganjanje po valovih, ki so tu ravno pravšnji za ta šport, plavati je v veliko zalivih skoraj nemogoče zaradi njih, se je pa zato toliko bolj zabavno metati po njih; včasih ti uspe veliki met in te na vrhu vala odnese kot na deski čisto do plaže, kjer se potem še malo valjaš v razpenjeni vodi, pravi turbo džakuzi je to … Nekaj kilometrov sem včasih odkolesarila ali odpešačila do Matapourija, kjer so bile na voljo te radosti, poleg tega je bilo pa še vse turkizno in nebesno in oh in sploh …
Greg je enkrat našel prosto uro pri vsem delu, ki ga ima na glavi, in me je peljal jadrat, to je bilo fino! Vlekla sem štrike, menda sem prav nadarjena, haha. Ko pa mi je hotel prepustiti še krmilo, sva pa skoraj potonila, o, madona, to ni ravno za začetnike. Upam, da bomo šli pred mojim odhodom še kdaj z njegovima sinovoma, ki že zelo obvladata ta posel. Pa še ribarit.
Ali pa sem kolesarila ali hodila. Veliko. Čudovita pot vodi do svetilnika, polno hortenzij se važi vsepovsod, same modre krasotice rasejo kar ob cesti v enormnih količinah, pa tiste njihove gigantske praproti, podobne so palmam, le da toliko lepše … In voda za vsakim ovinkom, ah ja … Če srečaš domačina, te vedno čaka prijazen nasmeh in pozdrav, tudi kak stavek ali zaželen lep dan, ni šans, da bi šli kar mimo. Če gredo, so verjetno turisti. Mogoče celo žabarji. Se takole vedno spomnim, kako v kakšni vikendaški mondeni Kranjski Gori kdaj z bicikla v tri pirovske pozdravljam z bicikla nasproti vozeče lepo odete kolesarje, ki mrko gledajo predse in ne zinejo ničesar – pa kako lahko ne odzdraviš, no? Največkrat so res Ljubljančani, majke mi. Vidiš po registracijah, ko na parkirišču montirajo bicikle na avto …
Po obalnem območju severnega otoka je ogromno počitniških hiš, ki niso nikakršne male vikendice ali koče, sicer se kakšna tudi najde, večinoma pa si te štose privošči bogatejši razred in postavijo pravo razkošje nad plaže, razgled imajo tudi čisto nor … Hiše tu niso tak hud projekt kot pri nas, ne rabijo izolacije, okostje imajo ponavadi precej preprosto, skupaj zbijejo lepe lesene dile, mednje pa ogromna okna, da vsa lepota nemoteno vdira skoznje. Prostori so veliki, svetli, nepregrajeni, najdejo se zelo okusne zadeve; seveda pa tudi kake nakaze, saj denar še ne pomeni vedno okusa, ane. Je pa en drug hudir povezan s tem – povsod so napisi, da je PRIVATE PROPERTY in da boš v primeru tresspasinga ustreljen. No, skoraj. Ni kar povsod mogoče prilomastiti do morja ali čez travnike … Tudi Maddi jezno piha, če se hoče kdo peljati ali se sprehoditi mimo hiše; dostop do vode drago plačujejo in so jako alergični na vsiljivce. Kar malo švicarsko, smola pa taka.
V notranjosti ali pa na južnem otoku ne vidiš tako okusnih in lepo urejenih bivališč, v redko naseljeni pokrajini prevladujejo farme, kmetije, taka kar malo kontejnerska bivališča s polno krame okoli … Novozelandci večinoma prebivajo v hišah, bloke je težko najti, še v večjih mestih jih ni kaj dosti, tako da so hiše precej bolj dosegljiv projekt kot pa pri nas – seveda pa za manj denarja dobiš pač manj muzike, tako da vidiš vse mogoče …
Spodaj so fotke z morskih potepanj, kliknite:
|
| Morje in tam okoli |
ŠKOLJKANJE
Gregovo hišo gradi kar njegov nečak, torej eden izmed Maddijinih vnukov – Campbell. Fant od fare – garač in prav tako prijazen in prijeten kot ostala familija. Maddi mu je povedala, da spadam jaz tudi med vnuke in sva torej v žlahti. Marca se bosta poročila z Laureen, ker pa me ne bo zraven, sta me povabila s sabo na sobotni izlet. Odpeljali smo se k njegovi drugi babici, ki pa je imela očeta Dalmatinca. Se jih je polno priselilo na NZ in po njihovi zaslugi so po deželi posejani vinogradi in pridelujejo kakovostno vino. Ker imaš lahko dve babici, bo ta gospa tudi moja babica. Maddi mi je takoj rekla, da mi bo všeč, da je tako »natural«. Dobro besedo je izbrala – medtem ko je Maddi rada malo teatralna in se vidi, da je velika dama, je bila Eileen čisto drugačna. Neka posebna umirjenost, naravnost, prizemljenost, preprostost, takoj jo vzljubiš. Pa spet podobna zgodba kot z ostalimi dedki in babicami, ima 82 let in prečudovit ogromen vrt, za katerega skrbi čisto sama, seveda tudi ona še šiba okoli na štirih kolesih in udriha po laptopu, vmes pa najde še čas za peko peciva, mmmm, kakšna poslastica nas je pričakala. Stanuje skoraj v morju, v eni taki zračni svetli hiški, res, kar diha s svojimi prostori. Pa koliko ene žlahte ima, pet sinov ji je narodilo 11 vnukov, ti pa še 25 pravnukov!Campbell in Laureen sta namigovala nekaj o številki 26.
Campbell naju je posadil v čoln in odveslal precej od obale, si nadel potapljaško opremo in potem so letele iz morja školjke – Laureen je vsako posebej izmerila, saj morajo premajhne vreči nazaj v vodo. Lahko smo jih odpeljali le določeno število, saj imajo stroge predpise glede tega; nekateri se sicer požvižgajo na to, ta dva pa nikakor – in to ne samo zaradi možne visoke kazni, iz pogovora je bilo očitno, da sta res zelo ekološko osveščena mlada človeka, še je upanje za ta svet. Čiščenja školjk sem se udeležila kot fotografinja, me je namreč hitro minilo navdušenje, ko so mi pokazali, kakšen gravž moraš izbezati ven, vse skupaj nič skoraj ne ostane za na krožnik na koncu.
Splezali smo še na lokalno Šmarjetno, od koder se je videlo tudi rafinerijo, kjer dela Greg. In skoraj bi padla dol s skal, štor svetovni. Me je Campbell še pravi čas zagrabil, drugače bi bila pa na večernih poročilih. Pa je šlo spet po vodi pet minut slave.
Nazaj grede smo se ustavili še na njunem ranču, na posestvu, ki sta ga kupila oziroma se zadolžila za dolgo dolgo. Na hribu nad reko, do katere vodi strma pot, prav idilično, veliko zemlje, gozda … Campbell navdušeno razlaga, kje bo kaj, namerava pridelovati vse potrebno za življenje, navdušen je nad stikom z zemljo, naravo, tudi živali si bo omislil, čebelnjake že postavlja, ovce in kdo ve kaj vse še pa bodo na vrsti kasneje … Ga je prav veselje poslušati. Sicer se njegova življenjska filozofija ne bi mogla bolj razlikovati od moje, odločil se je ustaliti in se iti družino pa bajto pa kmetovanje pa …, ampak sem čisto navdušena nad njegovo odgovornostjo, entuziazmom, pridnostjo – nič mu ni padlo v naročje (razen Laureen, no), za vse je trdo garal sam in še bo moral, da bo enkrat rešen dolga. Od srca mu privoščim, da bi se mu uresničile vse te sanje o sadovnjaku, panjih, hiši, doma pečenem kruhu … Vse pa bo okolju prijazno, seveda. Ah, spet en tak lep dan, spodaj so fotke:
|
| Školjkanje |
NA GREGORJEVO …
… so ptički ženili se … A ni nekaj podobnega v pesmi? No, Gregor se torej spet ženi – v tretje gre rado. In upam, da bo zdaj držalo, z Joyce delujeta zaenkrat kot ustvarjena drug za drugega. Kako sta se pa našla, je pa sploh zabavno. Greg ima svojo sanjsko hišo na hribu blizu mamine, ni še dokončana, je pa na meje svoje posesti posadil že bambus. Ki je začel stegovati prste čez ograjo in ga je mama Joyce ukazala porezati. Napast ga je šla njena hčerka, nanjo je naletel Greg in seveda ponorel, vprašal jo je, kje ima mamo, potem pa šel ves razjarjen zaradi tiste oboževane rastline nadnjo. Ops, odprla je privlačna dolgonoga rdečelaska – in takoj je Gregec pozabil na zmerjanje. Potem ga je še nekaj žicala za dostop do morja ali kaj, nisem si natančno zapomnila … V glavnem, tadva sta bila že skoraj pet let soseda, Joyce je lahko skozi okna svoje hiše gledala direktno na njegovo, pa nista vedela drug za drugega. Oba ločena, vsak z dvema otrokoma, oba navdušena naravoljubca, vrtnarja, šaljivca, športnika … Joyce je njega dni delala kot scenografka, se mi zdi, pri filmih, zdaj pa oblikuje srebrn nakit, največkrat si motive sposodi iz narave, prepisuje drevesne plodove, morske ježke, cvetove … Niso poceni njeni izdelki, v neki galeriji sem odkrila razstavljene prstane, ogrlice itd., skoraj nič ni manj kot 200 dolarjev … Zdaj je imela malo premora zaradi drugih obveznosti, zato mi je ni uspelo videti pri delu, le nekaj nedokončanih kosov sem uspela videti na delovni mizi … Lepe reči ustvarja.
Zdaj se drenjajo vsi skupaj v njeni hiški, 14-letni Gregov Callum sicer prebiva v svojem malem raju, kmalu pa bo nared Gregova hiša in bodo šli vsi tja. Kakšne razglede imata oba, meni se je kar mešalo! Ne samo razgled, tudi hiši imata sanjski, vsaj za moj okus – preprosto, odprto, čim manj vrat in nobenih firnkov, les, slama, kovina … Včasih sem se ob večerih šla malo odklopit v Gregovo dnevno sobo – veliki zvočniki kraljujejo v osrednjem prostoru, si lahko mislite, kako sem nabila pri babici nakradene cedeje … Malo boste lahko videli na fotkah … Je pa čisto adijo, kako strm dostop ima do vrat. Sto metrov navpično, moraš se nagniti naprej in hoditi na prstih, drugače te rukne nazaj. Maddi ne more niti pod razno peš gor, še jaz se morala kar potruditi. Moj avto zagotovo ne bi zmogel do vrha.
Greg se komaj še dohaja – sem ga vprašala, kdaj je bil nazadnje petnajst minut prost. Mislim, da na počitnicah takrat v Sloveniji. Ampak ne izgubi svojega neverjetnega dobrega razpoloženja, mogoče se s čim fiksa, ga moram še vprašati, haha. Hiša, delavnica, velik vrt oziroma kar ranč, saj je pravi kmet po duši (z babico sta pretihotapila tudi semena lubenice iz Slovenije, vsako leto jima zdaj ena bajsa zraste), 2 kravi, čoln, jadrnica, ena prdulja za gonjo po strmem posestvu, sinova (dobro, da ima Maddi), služba, doberman Max (ki je po naravi bolj en španjel, na dve klavirski skladbi, ki si ju je očitno izbral za svoji, pa obupno zavija oziroma poje zraven, mi je babica pokazala, kako to gre) pa še cel kup reči, preveč vsega … In zdaj še nova dva otroka, še en pes, skrb za še eno hišo … Kdaj lahko sploh uživa v vsem tem, če pa samo bezljajo ves čas … No, saj počasi se bo umirilo verjetno, ampak je pa divje. Pa še meni mora rihtati finančne zadrege zdaj, revež.
Tukaj je nekaj teh slavnih razgledov in obe hiši, samo je še vse v delu, kliknite:
|
| Od Grega od Joyce |
MULARIJA
Vsi štirje so bili ravno ta dva tedna, ko sem vedrila v Tutukaki, na počitnicah, tako da smo se videli samo en večer, ko so prišli zamenjat cunje, naslednje jutro pa so vsi skupaj leteli na južni otok, tam ima Joyce sestro in je bila neka fešta. Joj, to pa je nekaj – združiti 4 pubertetnike ali skoraj pubertetnike, verjetno tudi njim ni najbolj lahko … Vsaj Maddi mi je malo poročala o raznih zadregah, ki se skuhajo včasih med njimi … Malo smo se uspeli spoznati z Gregovima Hamishem in Callumom, zdita se super fanta, pa kako se pozna Maddijina dresura, haha, manire definitivno imata! Vljudna, prijetna, zgovorna … Bomo šli ribe lovit skupaj, upam. Malo sem jih polovila na trampolinu, samo je bila zanič svetloba … Evo, še njih lahko spoznate, kliknite na letečega Hamisha:
|
| Končno otroci |