Sirotišnice. Že zveni slabo, a ne? Vedno se mi nariše pred očmi kakšna velika, mračna bajta z zamreženimi okni, kjer prebivajo mali ljudje in tudi malo večji mali, nekaj sovastih in zategnjenih grobih odraslih pa se trudi, da ja ne bi bilo kje prisotnega kakega grama nežnosti ali topline, nobenega crkljanja, nobenega objema in pravljice za lahko noč … Verjetno imam te slike iz filmov in knjig o tej tematiki. V glavnem, sirote so tisti brez mam in očetov in v deželah tretjega sveta jih kar mrgoli, vzroki so različni – starše so jim vzele bolezni (aids je kar v ospredju, bi rekla), revščina, naravne katastrofe … Ali pa so doma tako zelo revni, da otroka pripeljejo v sirotišnico v upanju, da bo imel vsaj kaj jesti. Veliko sirotišnic po teh krajih vodijo zahodnjaki, ki se jih ob obisku katere izmed njih mali nikogaršnji revčki tako dotaknejo, da enostavno ne morejo kar obrniti hrbta in jih prepustiti usodi – nekateri se kar preselijo in nato s pomočjo donacij vodijo manjše ustanove, drugi jih samo od daleč podpirajo in občasno obiskujejo, vse sorte najdeš … (In tako smo spet tam – da srčni ljudje prevzamejo delo države in se lahko nekaj posameznikov na vrhu še naprej debeli na račun denarja, ki bi ga morali nameniti svojim državljanom in razvoju, oni pa ga bašejo na svoje račune ter kraljevsko preseravajo; samo kaj, ko verjetno tudi brez vmešavanja prostovoljcev in donatorjev ne bi bilo prav nič drugače, tako pa vsaj ponekod komu uspejo najti pot v lepšo prihodnost.) V Kambodži jih je še posebej veliko, najbolj se mi je vtisnila v spomin tista, ki je našla mesto kar v nekem budističnem templju, otrok je bilo za cel bataljon, preganjali so se tam okoli svetišča vseh velikosti, tudi čisto majceni so bili vmes, ki so komaj shodili, starejši so skrbeli za mlajše kot starši, pospravljali, kuhali in prali so sami, in to fantje posebej, punce posebej, ker so se menda fantje nekaj zmrdovali nad hrano, pa so jim dekleta dala možnost, da se zmrdujejo nad sabo, če me spomin ne vara. V ogromnih posodah so skuhali riž, kaj pa drugega, mirno počakali, da so »dežurni« naložili skromne porcije v skodele, posedli po tleh in tiho pojedli tisto vedno enako revščino. Brez prigovarjanja so seveda po večerji tudi vse pomili in pospravili. Sami prelepi otroci s sijočimi očmi, samo solze te zalijejo, ko se odpraviš proč, njih pa prepustiš tistim trem skodelicam riža na dan, če nista prej dve …
V khandbarijski reprezentanci so vsi otroci ostali brez staršev in tudi sorodnikov nimajo, ki bi jih lahko vzeli v svoje družine. Nimam pojma, kje bi končali, če se ne bi v reševanje sirotišnice vključila Tanjina družina … Materialne dobrine jim tako lahko preskrbijo (čeprav, kot bomo videli, se včasih kaj tudi malo počasneje kam premakne, ker so predaleč, da bi lahko vse nadzorovali), samo še vedno čakajo na prostovoljce, ki bi lahko nekaj časa preživeli tam, jih malo pocrkljali, se z njimi igrali, učili, jih opozarjali na to in ono, kar običajno počneta mama in oče …
Prvo jutro po tisti ubijajoči dirki z džipom me je Tej samo na hitro peljal pogledat hiško in otročad, ki se je pripravljala na šolo. Belo-plava sirotišnica je ovita v zelenje in nekaj cvetov, dvorišče, na katerem se otroci največ zadržujejo, pa večji del dneva gosti sonce, tako da je prav luštno. Otroci so me plaho pogledovali, na hitro sva pokukala še v notranjost hiše in zdelo se mi je precej v redu. Cook-mother oziroma Auntie, kakor kličejo žensko, ki živi z njimi in jim kuha, je pripravljala dopoldanski dal bat, potem pa je bilo treba že v šolo. Malo natančneje sem si jih lahko ogledala šele po koncu pouka. Povabila sem jih bliže in naredili smo krog na slamnati preprogi – na listek sem napisala svoje ime, poklic in Made in Slovenia, potem pa sem svinčnik prepustila njim. So se hitro zagreli in kar tekmovali, kdo bo naslednji. Starejša dva sta 12-letna Kopila in Robin, ki edina že lahko komunicirata v angleščini in sta postala moja uradna prevajalca. Kopila je malo sramežljivejša, ampak izredno pridna in fejst punca, ogromno pomaga tudi Auntie v kuhinji in marsikdaj prevzame njeno vlogo, pripravlja in razdeljuje hrano, pospravlja … Pa kako riše! Robin pa je že kar preveč idealen, mogoče sploh ni čisto resničen, haha, en tak »izmislek«, kot bi rekel Kljukec s strehe. Dobro, res je, da odrašča v malo bolj posebnih razmerah kot večina sovrstnikov, ampak ta poba je tako zelo odgovoren in zanesljiv, ima tudi posluh za sočloveka, da samo strmiš. Vljuden, prijazen, ustrežljiv, blaga duša, ne sili v ospredje, izjemno nadarjen je tudi za šolo, želi postati zdravnik (in prisegla sem si, da bom pomagala, kolikor se bo dalo, da mu uspe). Potem 10-letni Santosh, lepotec, izjemen športnik, eksploziven, spreten, vzdržljiv, lahko bi bil fuzbalski reprezentant, hkrati pa priden tudi za šolo, veliko mu je pomenilo, če si ga pohvalil, čeprav se je trudil to skriti … Prav tako desetletnik Sammar je pa tisti z največjim nasmehom in z iskricami v očeh, takoj je bil »moj« – kot pri vseh ljudeh, ki jih srečaš, je tudi pri otrocih ali pa učencih tako, da so ti nekateri takoj simpatični, takoj jih vzljubiš. Prišel je zadnji, šele pred kratkim, ves čas bi se igral in zabaval, s šolo pa ima velike težave, edini med sicer strašno bistrimi mulčki. 9-letni dolgolaski Sangita in Sandhya sta bolj tihi, zadržani punci. Prva je zelo dobro bere angleško in sem mislila, da res obvlada, samo potem se je izkazalo, da razume pa trenutno še bolj eno figo. Sandhya je neopazna, marljiva miška, vse naredi, še preden dobro rečeš, ena taka mila zlata deklica … Dva sta dopolnila 8 let — Sova in Nabin, prva glasna in vedno nasmejana, tudi zelo bistra, mali suhljati Nabin pa se ponavadi drži bolj zase, najde svoj prostor za učenje, vedno iz kakega kota spremlja dogajanje, samohodec … Edino s Sammarjem sta občasno bolj eksplozivna mešanica; kadar sta skupaj, odmeva smeh, podita se naokoli in ju ne moreš ustaviti … In nazadnje hišna škratka, 7-letni Sundar in 6-letna Kinari. Dva pritlična navihanca, izredno inteligentna, vedno s prisušenim smrkljem pod nosom, dokler ju ne usmeriš pod pipo. Sundarja je en sam smeh, še preden ga dobro pogledaš, ima že usta do ušes, sonček; Kinari je bolj previdna, najprej se prepriča, ali si vreden njene pozornosti. Rada je in je krepka punčara, kar malo trebuščka najdeš pod majico, čeblja pa še čisto otroško; ob njej največkrat začneš razmišljati, kako hudo mora biti otrokom, ker ni mamic in očkov, h katerim bi se lahko malo stisnili …
Ko smo prebili led in pomlatili prvo porcijo piškotov, so se počasi razvrstili po dveh slamnatih preprogah in nekateri kar po betonu okoli hiše ter začeli pridno pisati domačo nalogo – vsi skrivljeni nad zaprašenimi in zmečkanimi zvezki ter učbeniki; zgleda, da učitelji ne dajo kaj dosti na urejenost zvezkov ali pa ima naša reprezentanca kake odpustke, ker paca vse naloge na tleh, kaj veš. V skupni sobi v pritličju sem sicer odkrila eno mizo in tri stole, samo nikomur ni padlo na pamet, čemu so namenjeni … Preden sem se poslovila, so mi povedali, da gredo vsako soboto dopoldne na tržnico, in me povabili s sabo. Spuščal se je že mrak in z namontirano čelko sem se počasi podrzala proti domu; čez nekaj časa sem pogledala nazaj, ker se mi je zdelo, da slišim nekakšno copotanje. Res mi je nekdo sledil – mali neopazni Nabin se je sramežljivo naslehnil – mogoče je presodil, da rabim spremstvo, ker sem še čisto frišna v vasi. Ujel me je za roko in me spremil čisto do praga.
Naslednje jutro takoj zarana na tržnico. Vsako soboto morajo nakupiti zaloge hrane za cel teden, otroci pomagajo kuharici znositi vreče domov, jaz najdem še banane in jabolka, da bo več vitaminov. Tržnice so vedno paša za oči, ljudje se gnetejo, barantajo, na voljo je vse od zelenjave, sadja, mmmmesa, začimb, raznih pomad za žensko srenjo do plastične navlake, ki je zdaj vdrla že prav v vsak kot sveta. Kar naenkrat imam premalo rok. Mulčki, ki me poznajo šele en dan, se me oprimejo, po dva na vsako stran, več ne gre … Prva roka, ki me je poiskala, pa je bila Sammarjeva, haha, to je tisti navihanec, za katerega sem rekla že takoj ob prvem srečanju, da je »moj«. Čeprav je med najstarejšimi, je še zelo otročji, kot se je izkazalo kasneje, zelo pa išče bližino, morda tudi zato, ker je v sirotišnico prišel šele pred kratkim … Doma so nakupljeno pospravili in nekateri takoj začeli pomagati pripravljati vse potrebno za prvi obrok dal bata; treba je bilo prebrati riž, zakuriti, oprati in narezati špinačo (tu uporabljajo neke posebne, ostre in štoraste nože, ki jih postavijo na tla, obtežijo s stopalom, da jim ne uidejo, nato pa spretno manevrirajo s krompirjem, čebulo ali čimer koli že, jaz bi si ob prvem poskusu zagotovo odrezala členek ali dva) … Z ostalimi sem se preganjala jaz, dobili pa smo tudi obisk dveh srednješolk iz sosednje bajte – znali sta malo angleško in ni bilo dolgo, ko sta vprašali, če lahko potipata moje lase. Ja, lahko, sem se zasmejala, samo zakaj le? Ker so tako lepi in mehki. Oooooo, kaj takega pa lahko doživiš samo tu ali pa v Afriki, kjer imajo pač vsi tiste svedre po glavi – da nekdo za tistih mojih natančno 167 mišje tankih nikakršnih las reče, da so lepi, to pa je nekaj boljšega! A bi zamenjale, punce, takoj sem za?! Sem jim skušala dopovedati, da se niti od daleč ne moremo primerjati, da so lahko samo srečne s tistim slapom bleščeče črnih dolgih las, ne pa da želijo imeti tako beračijo po lubenici, kot je to dano meni. Ampak ne in ne; cel kup rok je kmalu brodil po moji hudi fruzuri – še na barvo so se spravile, ja, pa je res čedna, postaja nemarno rumena z dodatki sive, ker mi oplesk počasi izgineva. Punce, punce, tipično – vedno nezadovoljne s tistim, kar imaj(m)o. Tudi s poltjo je tako – tabeli se hodimo pražit na sonce, da bi se malo pociganili, ker potem zgledamo bolj spočiti in frišni in krasni ali kaj, narodi temnejše polti pa kupujejo kreme za beljenje kože in nosijo čez obraz maske, da jih ja ne bi oplazil kak žarek, saj je ideal čim bolj bela koža. Res smo eni kekci, da bog pomagaj.
Po obedu je končno nekaj časa za druženje – s sabo sem prinesla velike risalne liste, ki sem jih našla v eni od trgovinic, jih narezala na kvadrate in vsak je narisal nekaj podvojenih sličic; so se zagnali, da je bilo veselje. Barvic so imeli cel kup, verjetno spet iz katere od Tanjinih pošiljk – v šoli menda nikoli ne rišejo, kot so mi povedali, zato sem pričakovala podobne rezultate kot v Ugandi, take bolj okorne risbice in nič domišljije. Ha, so me lepo presenetili, še posebej Kopila, Robin in Sandhya, pravi mali umetniki. Me je zanimalo, kako da znajo tako dobro risati, pa so razložili, da gledajo v učbenike (v Ugandi še teh ni), kjer je polno ilustracij, in skušajo posnemati. Kmalu je nastalo cel kup dvojčkastih slikarij in razložila sem jim, kako se igra spomin – doma smo se s tem zabavali ogromno večerov, zato se mi je zdelo, da bi znalo biti všeč tudi njim. Nisem se zmotila, kar nekaj rund smo obrnili, kmalu sem jih tudi pustila, da so igrali sami – nobenega prepiranja, prav fino jim je šlo, nekaterim pa še posebno dobro klika tam po podstrešju in so imeli vedno cel šop trofej. Malo sem jih opazovala, imela pa sem tudi dober razgled na njihovo naglavno okrasje. Že dopoldne sem videla, da je Sova mali Kinari brskala po lasišču, in posumila sem, da odkriva male prijateljice, ki verjetno nimajo težkega dela naseliti otroških glav v ne ravno zavidljivih higienskih pogojih (čeprav naj tole ne zveni, kot da se v Nepalu nič ne umivajo – še zelo veliko glede na ledeno vodo, ki je na voljo večinoma nekje zunaj doma); tukaj po vaških šolah gotovo učitelji ne pregledujejo las, kot so to delale (in mislim, da še vedno vsake toliko) pri nas učiteljice v nižjih razredih, ko je od kod prišla informacija, da nas spet ogrožajo uši. In potem se je dalo to nadlogo pomoriti s katerim od ustreznih »deratizatorjev«. Hja, tukaj se z uškami spopadajo malo drugače – vsepovsod vidiš mame, ki brskajo po laseh svojih potomcev, včasih se jih kar več ukvarja z eno samo glavo, nekako se jim te reči čisto nič ne gravžajo, meni se pa kar precej, khm, moram priznati, in nisem se imela namena vključiti v ta biznis. Pokazalo se je, da so luštne glave mojih novih prijateljev kar lepo založene z omenjeno živalsko vrsto, le par kratkolascev je bilo videti BP, princeske pa so bile s tistim svojim lasovjem res dobra tarča. Še posebej mala Kinari, ki sama še ne more toliko prispevati k osebni higieni, ampak ji pri umivanju pomaga kuharica, kadar se ji pač zazdi, da je čas, je res zasuta s to nadlogo. Sicer je malo smešno, da se ena, ki je sama polna bolh, vtika v ušivce, haha, ampak vseeno se mi je zdelo prav, da nekaj ukrenem, preden se preselijo tudi name, in skušam pregnati nesrečno praskanje po glavi skoraj celotne ekipe.
Preden se spusti večer, se poslovim, ker v bajti ni nobene delujoče žarnice, tako da je tema tudi brez električnih mrkov; gudnajt in bajbaj odgovorim vsakemu posebej, kmalu pa se za mano sliši več nog – tokrat se poleg Nabina režijo še trije fantalini, »moj« Sammar takoj najde roko, drugo ponudim pa sama prvemu interesentu in poskrbijo, da pridem varno domov, nato pa jo ucvrejo nazaj. Kakšni luštni otroci – hej, boss, a jih lahko vzamemo k nam v šolo? Lahko naredimo tudi zamenjavo, če bo nujno; mislim, da bi brez večjih težav našli za vsaj eno nogometno ekipo kandidatov, ki bi jih življenje ob samem rižu, brez računalnika in tople vode morda kaj spreobrnilo, a?
NAGLAVNA DERATIZACIJA
Naslednje jutro ženem Tejanatha po šampon za pomor uši. DŽUMRA se jim reče tukaj, samo Khandbari ni pripravljen na spopad s celo vojsko; povprašava po vseh lekarnicah in postojankah s kozmetiko, a čarobni napoj proti džumram najdeva samo na dveh mestih, pa še to le dve mali steklenički šampona in 2 prav tako majhni olja. Drugače pa se prodajalci neznansko čudijo, da se ubadamo z ušmi, tukaj jih pa ja ni! O, sveta pomagavka, pa jih res ni, samo na vsaki drugi glavi mogoče. Le da nihče ne dramatizira kot jaz in jih občasno malo poberejo z las, pred poroko se pa tako ali tako vse samo od sebe uštima ali kako že gre ta reč … Ni mi jasno, kako bomo lahko 4 ponedeljke zapored (kot piše v navodilih) uničevali ušivo farmo na vseh tistih dolgolasih kraljičnah s tako mizerno zalogo, ampak prodajalca hitita zatrjevati, da je treba nanesti čisto malo, pa prime. Ja, sploh ne dvomim.
Otroci in kuharica dobijo inštrukcije o pobijanju zalege, začnemo kar takoj, da jih ne bi slučajno minil navdih, vse se peni, uške panično zapuščajo bivališča, juhej! Proslavimo s piškoti in pomarančami – odločila sem se namreč, da bom uvedla tudi URAVNOTEŽENO prehrano, ja, in to piškotno-pomarančno! Preveč zdravega škodi, premalo cukra pa je eno navadno mučenje. Če bi mene za spremembo kdo poslušal, bi v tisto konvencijo o otrokovih pravicah, ki je tako ali tako za milijone otrok en navaden blabla brez vrednosti, saj jim ne zagotovijo niti najosnovnejših, dodali točko, v kateri se morajo vse vlade sveta obvezati, da bodo svojim mulčkom omogočile reden dostop do vsaj minimalne doze piškotov, bonbonov in čokolade. In do žoge. Evo, to je moj prispevek k človeštvu. Za več mi je že zdavnaj zmanjkalo energije in upanja.
Kliknite na spenjenega Santosha spodaj in poglejte še par podobnih:
|
| Ušivanje |
Medtem ko reprezentanca trebi uši, grem malo pogledat po sobanah, kakšno je kaj stanje z njihovimi oblačili, da bom lahko poročala Tanji in da kakšno reč še nabavimo, če bo potrebno. To je bila pa modra odločitev, hm. Precej njihovih cunj je viselo zunaj po ograji, kjer so se zračile ali sušile ali pa jih je bilo pač še najlažje odložiti tja, preostanek pa je bil lično zvaljan, zmašen, zbasan ali na okenski polici ali po mizi, saj omar res ni bilo najti. Malo sem razprostrla par nesrečnih kupčkov, kjer je bilo vse mogoče – kosi starih in novejših uniform, precej oblačil, ki jih je gotovo poslala Tanja, volneni puloverji in kape, sem ter tja celo kaka nogavica, spodnjega perila nisem odkrila nikjer … Le nekaj kosov je bilo imakulatnih, vse ostalo pa strgano, umazano, in to res hudo, preluknjano … Nekaj reči sem kar takoj namenila za kurjavo, saj zato, ker si sirota, še ni treba, da oblečeš čisto vsak beraški kos oprave, ki ga nekdo pusti za vbogajme, ane, v glavnem, malo me je zagrabila gospodinjska žilica, hehe. Tukaj bo treba uvesti malo reda, madoniš, to je čisti rastur – in če to izjavim jaz, lahko verjamete, da je že precejšnja kriza. Doma zdaj verjetno umirajo od smeha, saj sicer menim, da preveč redoljubnosti škodi organizmu, in nič kaj prijetno se ne počutim v prostorih, kjer je vse zlikano na rob in so še štumfi zloženi po barvnih odtenkih, kjer je vsak delček pohištva vedno na točno določenem mestu ter do fundamenta zradiran in si pajki že na vhodu premislijo in raje stegnejo k sosedom. Uf, ena od deklic v Špelcah bi rekla, da se še popraskati ne upaš v takem okolju. Meni je všeč, da so stvari že malo oškrabane (in se sploh ne pozna, če jih še malo), po možnosti postrani (tako kot moje fotke, haha), da se vsaj pajku ali dvema pusti prezimovati na toplem in da te ne razdedinijo, če pustiš kako skodelico omadeževano, ker je pač čisto prelepo zunaj, da bi zapravljal čas s pomivanjem … V glavnem, ne pretiravam ravno s pospravljenjem, čeprav sem se malo že popravila, no. Včasih se sicer težko spravim k delu in se moram kar strogo opomniti, če to ne zaleže, se naderem, in če še tega ne slišim, si eno primažem, prosto po Piki N. Potem pa gre. To pravim zdaj le zato, da bo bolj razumljivo, zakaj sem naredila tak kraval glede njihovih oblek in ostalega. Res ni bilo ničemur podobno; pa to, da je bilo vse zvaljano, je bilo še najmanj, bolj je bilo grozno, da je bilo toliko stvari grozljivo umazanih in strganih in so našle svoje počivališče lepo skrite, namesto da bi kdo poskrbel zanje. Otroci pa so do nadaljnjega nosili kaj drugega, po možnosti zelo dolgo iste cunje. Vsaj tako se mi je zdelo, saj v tistih nekaj dneh, kar sem bila v Khandbariju, nihče ni zamenjal oprave. Sicer to ni nič neobičajnega, po cesti srečuješ otroke, ki so oblečeni še veliko slabše in v tako umazane cape, da je veselje, drugih oblačil niti nimajo prav dosti, poleg tega pa jih starši namenoma navesijo z ne ravno zakmašnimi gvanti, kadar se potepajo zunaj, saj je povsod le pesek ali pa blato in si usran tudi, če še tako paziš. Ampak če pa oblačila so na voljo, bi jih pa že zaradi higiene lahko malo bolj pogosto menjavali in prali, vsaj tako sem si mislila.
Ko je bilo ušivanje končano, se je polovica otrok odpravila k pouku, ostali pa so se cel teden doma pripravljali na izpite (dvakrat ali trikrat na leto imajo pisne izpite, ocen med letom ne dobivajo – glede na hudo veliko število učencev v posameznem razredu je to verjetno res še najboljša rešitev), zato sem jih lahko za ogrevanje malo zamorila. Vse cape smo zmetali na kup in jih potem razdelili po lastnikih. Nekateri kupčki so bili veliko večji od drugih, pri mali Kinari je bila na voljo le uniforma, zamazan volnen pulover, ki ga je nosila ves čas, dve betežni majčki in preluknjane preozke hlače (boste videli na eni fotki), tudi Sammar, ki je prispel zadnji, ni imel prav dosti … Ko sem se začela ozirati, ali smo še kaj pozabili, in vprašala otroke, če imajo še kaj, je Kopila izpod postelje potegnila kar veliko škatlo, v kateri je bilo – ja, polno cunj, v enakem stanju kot že najdene. Presneto, zakaj pa imate to pod posteljo? In vmes je bilo celo nekaj še čisto nerabljenih kosov, spet slovenska pošiljka, brez dvoma. Zakaj pa tega ne nosite? Kakega pametnega odgovora nisem dobila (kasneje sem izvedela, da je Tejanath pač prinesel novo Tanjino pošiljko in se ni več ubadal z njo, on je itak čisto anti za te reči in še pomislil ni, da bi bilo mogoče pametno poskrbeti za njihovo razdelitev), še tisto smo pometali ven in dali po kupih. Videla sem, da bi si marsikateri kos oblačil otroci lahko izmenjali med sabo in potem ne bi bilo več takih razlik v količini, ampak najprej sem razpela jadra in na vrsti je bilo zlaganje. Ne preveč natančno, bognedaj, tako, na približno, da ne bi pri otrocih čisto pobila začetne energije – in ker tudi sama delam podobno, haha. Pa smo trenirali, kako se čisto preprosto spravi skupaj hlače in majice in puloverje, pa da ni nič narobe, če jih tudi obrneš na pravo stran … Kako so bili pridni! Nihče ni niti najmanj javskal, da mora pospravljati za nekom, lepo so spedenali tudi vse, kar je bilo lastnine ostalih petih, ki so bili tačas v šoli. Res so se trudili in sprva štorasto obračali tisto svojo revščino, nato pa je kar šlo, veliko pa sem zložila kar sama – in v naslednjih dnevih še precejkrat (naj se to prosim nekam zabeleži!). Nekaterim smo obleke lahko instalirali na okenske police, večini pa na dve večji mizi, ki sta bili na voljo. Uniforme posebej, hlače posebej, majice posebej in tako dalje. Na tleh pa je rasla gora takoj-me-operi primerkov, obljubili so, da se bo to zgodilo v najkrajšem času. Malo sem jim nato spredavala o tem, da ni kaznivo, če se vsake toliko prelevijo v kaj frišnega, da lahko vsakih nekaj dni »spremenijo imidž«, seveda pa morajo cunje po uporabi ugledati tudi nekaj vode in mila. Še sedaj ne vem čisto točno, ali perejo tudi sami ali mora vse oprati kuharica, vsak mi je razlagal malo drugače; za samo enega človeka, in to brez stroja, je prati desetim kar zalogaj, tako da sem kuharici skušala dopovedati, naj večje otroke nauči, kako se to dela, da bodo svoje reči prali sami, mlajši pa počasi tudi. Nič ne bo narobe, če bodo znali, ubogljivi in pridni so pa itak neverjetno. Kaj vem, če bo kaj iz tega.
Povedali so mi tudi, kje kdo spi; v vsaki postelji morata biti po dva, ker je postelj premalo za vsakega posebej, le Robin kraljuje na svoji. Ampak kje prebivata pa mala dva falota, Nabin in Sundar? Šli smo v malo celico, kjer pa … me je skoraj kap!! Česa takega ne vidiš prav pogosto, zavohaš pa morda v živalskem vrtu, če kakemu prebivalcu nekaj dni ne utegnejo očistiti kletke. Križana gora, tista soba je že sama po sebi obup, komaj da je bilo prostora za razmajano posteljo, na kateri v tistem trenutku ni bilo ničesar – fanta sta zjutraj gotovo vse skupaj zbrcala s sebe in pustila na tleh, vključno z žimnico. Tisti svitek na tleh je bil tudi glavni vir neznosnega smradu – podobno scufan in zgonjen kovter bi pri nas morda postlali sveže skotenim kužkom ali muckom, čeprav rodovniškim verjetno niti ne. Kar obrnilo se mi je. Hitro mi je bilo jasno, zakaj tako smrdi, in tudi Kopila mi je z zamašenim nosom pojasnila, da poba ponoči še lulata v posteljo. Pa so ju prikladno dali na svoje, njuna poscana oprava pa nikoli ni videla ne sonca ne vode in dali so jima pač najbolj utrujene ter umazane dele posteljnine, da ne bi uničevala novejše; prav tako se zjutraj verjetno samo prestavita v šolsko uniformo in jima ni nihče ni povedal, da bi se morala umiti. Ah, ja, zdaj imata pa na obisku izvedenko za nočno lulanje, kaj bi skrivala, saj tako ali tako četrtina Kranja že ve – dr. Jana je namreč (že od nekdaj brez kakega občutnega smisla za zasebnost) vsaki zaskrbljeni mami, ki je prignala svojega poscančka v njeno ambulanto, najprej zagotovila, da je nima kaj skrbeti in da bo prej ali slej minilo, saj je tudi njena najstarejša hči do KHM. leta (a lahko vsaj nekaj obdržim zase, haha) tako trdno spala, da je niti eksplozija pehotne mine ob vznožju postelje ne bi predramila, kaj šele da bi se pustila motiti z obiskom veceja. In je stara mama Anka tudi na ta račun ostala še v penziji fit, ker je morala svojo ljubo vnukinjo vsak dan zarana še čisto zadeto odnesti pod tuš, namočiti rjuhe itn., ker sta bila starša takrat že v službi. In še danes se do solz nasmejemo vsem prigodam glede sp/calne oprave, posebej izumljene zame. Zdaj pa sem končno lahko uporabila te svoje bogate izkušnje, jebelacesta, a vidite, da je res vsaka reč za kaj dobra! Najprej sem ukazala vreči vso tisto svinjarijo dol na travo in jo v najkrajšem možnem času skuriti, nato pa sva šli s prevajalko Kopilo njihovi cook-mother malo pojasnit, kako je treba menjati rjuho, pod njo napeljati kako platno, fanta opozoriti na umivanje itd. Ne vem, a je bila ta ženska samo ne preveč posrečena izbira ali pa so ji ob prihodu v službo naročili le to, da mora skrbeti za hrano in malo še za pranje oblačil. Kako lahko sicer nekdo vsak dan mirno hodi mimo vsega tega kaosa in smradu, pusti otroke, da v hudem mrazu šibajo okrog bosi in le skromno oblečeni (zato pa z izdatnimi presežki prisušene zelenine pod nosom), da imajo tričetrt reči strganih, polno oblek se valja po škatlah pod posteljo …? Uf! Sama se je pa kar naprej nekaj pleskala in hodila v beauty parlour. Saj menda ne bo več dolgo, dobijo novo, drugače bi se pa morali s Tejanathom kar malo usesti in pomeniti.
Treba je bilo priskrbeti novo žimnico za fanta, neko odejo pa smo na srečo našli v hiši. Odločila sem se malo načeti Nadine cekine, ki mi jih je zaupala za kakšen nujen primer, čeprav je sicer Tejanath izrazil željo, da bi otroke za to vsoto peljal na novoletni piknik, na katerem pečejo tudi meso, saj si ga sicer ne morejo privoščiti. Mislim, da bodo še vedno lahko priredili prav fajn zabavo in se napokali tudi mesovja, le malenkost sem odškrtnila, saj sem s svojimi finančnimi rezervami lahko krila bolj te sprotne štose s piškoti, pomarančami, deratizacijo, risalnimi potrebščinami, načrtovanim manjšim piknikom … Draga Nada, spodaj si boš lahko na fotkah ogledala, kam so šli tvoji goldinarji, večji del pa bo aprila, ko bodo praznovali novo leto, naštrikal en nepozaben piknik, ovrajt?
Šla sem po Tulaso, da bo pomagala barantati, in sva domov privlekli novo žimnico, zraven so nama dali neki polivinil za pod rjuho, drugega ni bilo najti, potem pa sem našla še spodnji del trenirke za Kinari, da ne bo vesoljnemu svetu razkazovala privatnih delov. Kupila sem še dva para loparjev za badminton ter zemljevid sveta, da bodo videli, kje živijo in kako je skupaj dana ta naša krogla. Nato smo babe s pomočjo soseda zvlekle vso polomljeno posteljo iz te polulane sobe, jo čez balkonsko ograjo nekako spravile dol, gor pa eno novo iz shrambe. Fantoma je zlata peterka, ki je že prej pomagala pri oblačilih, pometla svinjarijo in malo očedila kamro, nato pa smo jima postlali s svežo novo opravo.
Ko se je domov priklatila še ostala druščina, smo na hitro predelali, kakšne posodobitve so bili deležni v odsotnosti, potem pa sem nehala najedati s to čistočo za nekaj časa in smo načeli badminton. Nada moja, toliko veselja, kot si ga povzročila s svojo donacijo v tem primeru, ti uspe samo še v šoli, kadar z nedosegljivim občutkom za ritem bereš otrokom … Žebljarsko! Od štirih do ene, od štirih do ene … Ko učenci z odprtimi usti pretreseni zrejo vate, ritem jih posrka vase, počasi jih ubija, solznih oči so in skrhanega srca ob duševni bolečini zaradi identifikacije z ubogimi žebljarji, ki vidijo samo še rumeno … Haha, mal zajebancije – ampak res so bili nepopisno veseli loparjev, še kuharica in Tulasa sta se nekaj časa podili po travi, saj je badminton po deželi zelo popularen, velikokrat vidiš ljudi igrati pred hišo, po cesti … Pa kako nadarjeni so bili skoraj vsi! Pri loparjih sem malo bolj uporabna kot za šporgetom, tako da malo se kar razumem in vidim, kdo ima občutek za žogo. Le mala dva škrata, za katera je bil lopar še malo predolg, bosta kako leto še počakala, preden bosta lahko kaj odbila, pa Sangita je hudo trda za te vrste rekreacijo, sicer pa so bili čisto neverjetno spretni in učljivi, še posebej Santosh, moj Sammar (iiiitak), Kopila in Robin. Vsak je udrihal po žogici nekaj časa, nato prepustil lopar drugemu, lepo so krožili brez prepiranja, z veseljem sem se vključila še sama in do noči ni bilo konca smejanju, navdušenosti, razigranosti …
Nada, klikni na fotko, spodaj so tvoji prispevki k otroškemu veselju in malo tudi higieni, veliki piknik bo pa šele aprila:
|
| Nadini goldinarji |
Malo sem bila razočarana nad trapastimi šolskimi uradnimi urami, saj mi je čas z otroki res skopo odmerjen; pred poukom so imeli dosti opraviti še s pripravami in pa zajtrkom, ko pa so se ob štirih vrnili, so takoj napadli domačo nalogo, potem pa je bila že noč. Le ob petkih, ko so prišli domov že ob enih, in sobotah, ko so bili prosti, je bilo več časa. Nekaj sreče sem kljub vsemu imela tudi s temi izpitnimi »počitnicami«, ko je bilo vsaj 5 bučmanov cel teden doma. Ampak oni so te priprave vzeli precej resno, komaj verjameš. Že tako me je kar na rit metalo, ko sem čisto vsak dan lahko videla, da so dobesedno tisti trenutek, ko so se vrnili domov in se preoblekli, privlekli tiste svoje zmečkane zvezke in učbenike ter začeli delati nalogo. Haloooo! A so mogoče bolni? Ali pa jih s čim posebnim futrajo? V šoli že ne, saj nesejo s sabo nekaj vode v plastenki in pest mrzlega riža v vrečki … Mogoče so se bali kuharice, ki je znala kar koga namahati, če se ni zadosti sukal okoli šolskih bukev, še bolj pa mislim, da so enostavno zelo odgovorni in pridni, Robin, ki je pa že malo večji, se pa tudi zaveda, da bo edino z dobrimi ocenami in znanjem lahko nekoč kaj naredil iz svojega življenja, če so mu že štart takole otežili. Pri nas bomo domače naloge verjetno počasi ukinili, celo znanost izumljamo zaradi njih in v taužent razpredelnic vpisujemo nenarejene, da imamo vsaj mi kaj od njih, ko vodimo statistiko, dela jih tako skoraj nihče; cvekov ne smemo dati za nagrado, če lenuha vprašaš za oceno, pa že pridrvi kdo od razjarjenih roditeljev, češ, naš je bil pa kazensko pred tablo, kar je spet huda kršitev pravic učencev. BZ, bi rekla Aliki.
Naloge so, kot že rečeno, pisali na tleh, napol leže, vsi skrivljeni; če je zmanjkalo prostora na pletenih preprogah, so dali podse kak prazen žakelj. Vsi so hodili v te boarding schools, torej so imeli pouk v angleščini – naloge so bile v glavnem eno samo prepisovanje že rešenih nalog iz učbenikov, včasih so tudi odgovarjali na kakšna vprašanja, pa potem nekaj računanja ipd. Mala Kinari, ki je pa sploh ekspresno hitro vedno začela z nalogo, je sama pri sebi navdušeno črkovala zapisane besede in jih nato prebrala v celoti – odlično ji je šlo, brihtna je kot strela! Kar me je najbolj navdušilo in kar malo ganilo, je bila medsebojna pomoč, tisto, kar bi tako rada nekako zasejala med svoje učence, pa ne samo jaz, vsi, ki delamo z mularijo. Med sirotno deseterico je to potekalo čisto spontano, starejši so mlajšim popravljali napake in pregledovali narejeno, pomagali odgovoriti na kako vprašanje, drug drugega spraševali in preverjali, koliko so si zapomnili … In kako je zgledalo to učenje za izpite? Samo ljubo piflanje na pamet, ne da bi sploh razumeli, za kaj gre, vsaj mlajši od 11, 12 let, to sem skoraj prepričana. Upam, da jim v šoli vseeno tudi kaj prevajajo v materni jezik, drugače gre prvih nekaj let dobesedno v franže vse znanje, nekako usvojijo le črkovanje, izgovarjanje, slovnico … Testi so samo pisni, sestavljeni pa so verjetno iz podobnih vprašanj, kot jih imajo v učbenikih – nekaj strani sem škljocnila iz Kopilinega računalniškega zvezka, ko se mi je tako noro zdelo, da se je glasno gulila take podrobnosti in tudi neumnosti, ne da bi sploh kdaj sedla za računalnik – no, v nekaterih šolah tudi že imajo kakega, menda. Naši vrli učenjaki so torej sedeli drug ob drugem tam po tleh, pred seboj so imeli učbenike in na ves glas VPILI na pamet naučene angleške stavke s tistim indijskim naglasom, ki ga lahko slišimo v filmih. Tukaj podobno kot v Afriki v šolah samo vpijejo, res, prav derejo se, kolikor je možno, pa še vedno ne vem čisto zagotovo, čemu to služi. Morda je tako še najlažje pritegniti pozornost vse tiste množice, ki jo imajo v razredu, oziroma prisiliti učence, da sodelujejo, saj derejo se pa skoraj vsi mulci z največjim veseljem. Ko greš mimo kake šole, iz stotih grl naenkrat odmeva kakšna papagajščina – učitelj ali kdo izmed učencev zavpije besedo, nato se v en glas zadere še preostanek razreda. Tudi pojejo tako, da skušajo preglasiti drug drugega, jao. In doma ni nič drugače, nekajkrat sem sicer še kar uspešno posredovala, ko sem z gestami nakazala, naj malo zmanjšajo na sobno jakost, čez čas pa je bilo že po starem. Tudi spraševali so drug drugega na ta način – eden je tulil vprašanja, drugi je še glasneje tulil odgovore. Fino se jim je zdelo, kadar sem jih spraševala še jaz, da so lahko pokazali, koliko že znajo – opazila sem, da jih strogo navajajo, da odgovarjajo v celih stavkih, ne samo v kratkih izstrelkih. Kakor hitro pa sem malo obrnila vprašanje, je bilo konec veselja, so samo debelo gledali. Imajo tudi predmet, ki se mu reče splošno znanje – tisto sploh ni tako neumno, tam npr. piše, da se ne sme metati smeti po tleh, da se hrano je s priborom in ne z rokami, da je treba preoblačiti spodnje perilo in da je pljuvanje en nemarna navada, haha. Vse sorte je tam, od naravnih pojavov do osebne higiene in držav sveta, od vsepovsod napaberkovani podatki – samo ne vem, ali jim podatke, ki so nastreljeni po učbeniku, tudi kaj globlje razložijo … Smešno se mi je tudi zdelo, ko so v Khandbariju, kjer še asfalta ni, policisti pa se samo občasno sprehodijo po glavni ulici in iz zdolgočaseno zehajo ter pritiskajo po mobitelih, ker ni ne prometnih zamaškov ne kakih hudih zlikovcev najti, otroci morali oddeklamirati vso znanost o tem, kako se prečka cesto, kjer je semafor, kako tam, kjer je zebra, kako ubogati policista, kadar on dirigira prometu, kakšno funkcijo ima cestna razsvetljava ipd. No ja, bodo pa vsaj dobro pripravljeni na prihodnost.
Z učenjem je imel težave edino Sammar. In to kar precejšnje. To sem izvedela šele nekega večera, ko je revež dobil najprej eno klofuto in potem kmalu še drugo. Teh kaznovalnih navad nič kaj dobro ne prenašam, kakršno koli butanje otrok ali odraslih me prav zaboli in sem se pripravljena kar malo kregati na to temo, čeprav se mi zdi, da nimam kakega večjega uspeha. O, saj mene tudi prime, da bi koga ne samo udarila, ampak kar speštala ob zid in potem še parkrat peljala čezenj s traktorjem, grrrrrrrr, kakega primitivca govedarskega ali kakega mulca v šoli, ki prepleza že vse meje … Ja, in kaj bo potem, ko spustim malo pare iz sebe, ko odboksam? Nič. Le ponižujoče je tako za oklofutanega kot za klofutalca. Pa še marsikaj. Zdaj je nevarno, da začnem predavati o tej temi, uf, se zelo vživim, haha, zato bom hitro preklopila raje nazaj na ubogega Sammarja smejalca, ki je kot obsojenec stal pred neko mlado damo, ki je pod večer prišla k otrokom in jih malo spraševala, pregledovala naloge ipd.; govorila je angleško in povedala, da se skoraj vsak dan oglasi in malo dela z njimi, ker živi v bližini. Hvalevredno, ni kaj – samo zakaj pa zdaj buta mojega Sammarja, lepo prosim? Ja, on je pa menda čisto brezupen primer, pri desetih letih se še podpisati ne zna čisto dobro, kaj šele, da bi znal napisati kaj drugega, bere obupno, noče se učiti (ja, kako naj se pa, če pa še brati ne zna, ane), samo igral bi se … Aha, in potem ga je treba malo spodbujati, čofniti enkrat z leve, drugič z desne, pa bo gotovo bral čisto tekoče … Sem se ZELO prijazno lotila gospodične, prosila sem jo, če lahko preneha s svojimi učnimi metodami, čeprav vem, da je to v Nepalu tudi po šolah še vedno zelo v navadi, otroke kaznujejo s palico (Kinari je povedala, da so jo natepli po prstih, ker je nekaj narobe prepisala …) in verjetno še kako. Malo sem ji najedala, da bo poba kvečjemu še bolj sovražil šolo, poleg tega se je zagotovo boji in zaradi strahu še manj spravi iz sebe, vsi pač niso enako nadarjeni in inteligentni, pa jih zato res ne bomo kar postrelili, ane. Prav nič ni kriv, da je tak, poleg tega je pa sicer en zlat otrok in gotovo nadarjen za marsikaj, morda je samo še otročji in bo rabil kako leto več, da dozori in sploh dojame, v čem je štos … Vse sorte sem napletla, samo ne vem, če je bilo kaj uspešno. Nato sem ji skušala dopovedati, da je morda dislektik, če ima take težave z branjem in pisanjem, in kaj sploh je to – ne verjamem, da je čisto razumela, kaj sem ji skušala razložiti, ker sva kar nekajkrat prišli naokoli, pa je še vedno trobila isto. Potem sva se dogovorili, da bom nekaj dni jaz delala z njim, nato pa bova kakšno rekli. Tepli se pa ne bomo več.
In sva s Sammarjem takoj naslednji dan našla en miren kotiček, stisnil se je k meni in s prstom sem mu kazala besede; res je bil bogi, počasi je najprej črkoval, nato pa včasih celo pravilno prebral/uganil, kaj piše, še večkrat pa ne. Včasih je začetne črke nekako spravil skupaj, nato pa si je nadaljevanje izmislil, mešal je črke, kaj obrnil okoli ipd. Žal nisem zadosti pametna, da bi lahko z gotovostjo trdila, da se otepa z disleksijo, ampak njegove težave se mi zdijo precej v to smer … Vsakokrat, ko je z mojo pomočjo nekako zvozil, sem ga pohvalila in spodbujala, kar zasijal je vedno in se zagnal v naslednjo besedo. Samo kako prepričati še to njihovo inštruktorico, da bo veliko več dosegla na lep način? Mene se v naslednjih dneh mali ni prav nič izogibal – kadar sem mu pomignila, da je čas za branje, je takoj stekel po zmahani učbenik in potem sva najprej divje radirala, ker je imel vse narobe napisano, mešal je zaporedje črk ali pa sploh uporabil čisto napačne, nato pa je sam izbral, kaj bo bral. Počasi, potiho se je plazil od besede do besede, skupaj sva zlogovala, ampak vsaj nekaj veselja je dobil, saj je skoraj vedno odšel z veliko porcijo pohval – le če res ni bilo ničemur podobno, če je bil pač kak bolj čuden dan, sem ga malo postrani pogledala, napol z nasmehom, in se je zarežal nazaj in rekel: Very bad. Ampak je pa že precej angleških besed ponavljal za mano, in če bi nekdo delal z njim, bi zagotovo napredoval. Ah ja, pri nas bi se takoj sestala cela ekipa, otroka bi poslali k strokovnjaku, da bi vedeli, pri čem smo, nato bi dobil dodatno pomoč in prilagoditve in celega vraga, samo da bi napredoval, tu pa … Kdo ve, če bo navihanemu fantinu uspelo kam prilesti … Zagotovo pa bo deležen še mnogo batin, ker ni narejen tako, kot zahteva učni program.
Seveda se še tako pridni otroci, kot so ti iz naše reprezentance, ne morejo kar cel dan učiti, zato smo lahko med odmori trenirali badminton ali odbijanje žoge z dlanjo (kakovost pa taka – že isti dan, ko sem jo prinesla, je spustila), kjer sva bila s Santoshem svetovna prvaka, toliko izmenjav sva naklofala. Pa kaj smo narisali, se ukvarjali tudi s pospravljanjem oblačil, saj so se nekatera vsak dan znova rada preselila na svoja stara prebivališča … In se pogovarjali – joj, kako hitro bi tudi ostali spregovorili angleško, če bi ostala tu mesec ali dva. Bo pa ja že končno prišel kak prostovoljec k njim! To vpijajo kot gobe, skušajo ponavljati, kar slišijo, truditi se začnejo, da bi jih lahko kaj razumela …
Kliknite na fotko, spodaj je nekaj prizorov iz vsakdanjega življenja otrok:
|
| Vsakdan |
Rišejo izredno radi, zato sem privlekla še kup papirja, lepilo in škarje, prazne steklenice vode, ki so se mi valjale po sobi …, malo bi lahko okrasili prazne zidove in strop v skupnem prostoru, da bo prijetnejše. Nad mojimi risarskimi spretnostmi je zmajala z glavo že učiteljica v vrtcu, tudi na tem področju imam velik primanjkljaj, kaj čmo – nekaj je pa verjetno tudi krivda šolanja, ki je razvijanje likovnega in glasbenega mojstrstva bolj kot ne zatolklo. Danes je s temi dodatnimi oziroma izbirnimi predmeti nekaj več možnosti, vendar bi se mi še bolje zdelo, da bi prav vsi učenci več časa lahko prepevali, zbijali po bobnih in packali, oblikovali, fotografirali, snemali, se kreativno izživljali … Koliko se tako najde posameznikov, ki pri ostalih predmetih težko pokažejo kakšen presežek, pa se morda izkažejo ravno v ustvarjalnosti ali športu … Pa tudi za vse ostale je po mojem to ena prav fina terapija, poleg miganja, seveda. No, zdaj sem želela kakšno malarijo od otrok, bodo že kaj svojega vrgli na papir; ker sem imela zdaj lepilo, sem se spomnila tistih lepljenk ali kolažev ali kako se temu sploh reče – ko smo natrgali raznobarvne papirje pa revije pa časopise in potem lepili po risalnih papirjih. Z otroki smo se zmenili, da bodo s temi papirčki oblikovali okvir svoje slike, lahko pa s pobarvanimi pildki polepijo tudi notranjost, če komu paše. Lepilo je bilo pravi hit, pridno so malali, lepili in ustvarjali, prehitela nas je noč in nadaljevali smo naslednji dan … Kopila in Sandhya sta se izkazali za pravi umetnici, najbolj všeč pa so mi itak vedno tiste slikarije od najmlajših, ko je vse še tako oglato in vegasto in odbito, torej umetnije Kinari, Nabina, Sundarja …
Nato sem steklenice oblepila z belim selotejpom in se spomnila na tiste Dašine rožice na goseničastih pecljih, ki jih je tako preprosto izdelati, zgledajo pa prav luštno, zato sem narezala še cel kup različno dolgih trakov, ki so jih pobarvali in zgibali v gosenice – nekaj punc je potem ustvarilo še polno cvetov, metuljev, žog, obrazov, ptic, ladij, sončkov …, ki so našli mesto na steklenicah ali pa kot cvetovi. Te reči smo pacali postopoma skoraj do zadnjega dne, ker ni bilo dovolj časa, fantje so večinoma že zapustili ladjo in se preganjali za žogo, občasno pa so še prišli dodat kak svoj prispevek. Vse smo namontirali potem po steni ali obesili po stropu in takoj je bilo malo prijaznejše.
Zdelo se mi je, da bi Robina zanimalo fotografiranje – se nisem prav nič zmotila, fant je bil navdušen nad mojim fotkičem in osnove je usvojil v petih minutah. Včasih porabim sto let, da kakemu odraslemu dopovem, kako se nanišani in pritiska po knofih, presneto, poba pa je takoj dojel. Pa ne samo to, čisto me je navdušil s svojimi poskusi – slikal je na primer skozi mrežo badmintonskih loparjev ali pa obraze zelo od blizu, da je zgledalo čisto odbito, postavljal neka tihožitja, predvsem pa ni bilo vse naravnost, haha, v galvnem, škoda, ker nisva imela več časa, da bi se lahko igral z aparatom …
|
| Kracarije |
RIŽ MALO DRUGAČE
Prej sem že omenila, da bodo šli otroci aprila na poseben piknik, kjer bodo verjetno prvič in zadnjič v letu lahko poleg zlajnanega riža in zelenjave mmmmmljaskali ob mmmmmesninah dežele nepalske. Z Nadino pomočjo. Ampak malo cenejši vegetarijanski piknik sem pa želela z otroki prirediti tudi jaz, preden gremo narazen – tudi svoje učence rada vlačim naokoli, ker vem, da je čisto nekaj drugega, kadar se družijo izven šolskih zidov, spletejo se močnejše vezi, bolj je sproščeno in zabavno … Tulasa je obljubila, da bo prispevala svoje kuharsko mojstrstvo, Tejanath in Zlatko pa bosta poskrbela za prostor, vodo, elektriko, lonce, posodo, drva … Res so se izkazali!
Na voljo je bila edino sobota, ko ni pouka, tako da smo že zgodaj zjutraj nabasali v nahrbtnike riž, sladkor, mleko v prahu, krompir, olje, začimbe, loparje … in odhlačali na skoraj dvourno pot v bližino Zlatkove šole. Dan je bil nalašč prav prelesten, dopoldne so se v dolini romantično vlekle še meglice, vrhovi pa so se pred nami bleščali v vsej svoji krasoti. Spotoma smo se ustavili še na tržnici v sosednji vasi ter naložili še nekaj tovora, nato pa Kinari in Sundarja pomagali vleči kar strmo v hrib, dokler nismo pristali na travniku s čudovitim razgledom, kjer je bilo že polno posode in drv, čakalo pa nas je tudi 9 v uniforme ogvantanih otrok, očitno jim niso povedali, da se lahko malo manj uradno oblečejo za preganjanje po travi. To so bili sponzorirani učenci, in sicer jim šolanje plačujejo večinoma Slovenci, le tri ali štiri ljudje od drugod. Tejanathu se je zdelo prav, da pridejo tudi oni, saj tudi njim ni prav nič lahko, čeprav niso sirote, pa še nove prijatelje bodo spoznali. Na začetku je bilo kar težko prebiti led, naši so bili zelo sproščeni, sposojena ekipa pa je sramežljivo gledala v tla in počasi, počasi smo izvlekli iz njih imena, jih povabili v krog ter se prijeli za roke in se šli malo spoznavat. Čez čas je bilo že vse drugače – še posebej fantje so s pomočjo fuzbalke in badmintona postali nerazdružljivi, naši so že kot pravi strokovnjaki učili prijatelje, kako se odbije tisto perjad, da je bilo veselje. Nogometno žogo so nam posodili v bližnji šoli in čez pol ure je imela že precej manj zraka v trebuhu, tako so jo obdelovali – da o badmintonu sploh ne govorimo! Ker so šli loparji skozi toliko rok in so z njimi neusmiljeno mlatili po žogici, so do konca piknika vsi popokali, strune so bile čisto navzkriž, tako da smo jih lahko vrgli samo stran, saj ni nikjer nikogar, ki bi znal napeti novo mrežo – treba bo najti malo kakovostnejše, hm.
Z nami je bil nekaj časa tudi strašno simpatičen mlad fant, ves čas nasmejan, ki je priskrbel radio in zvočnike, se preganjal z otroki in pomagal pri kuhi, en tak Zlatko-tip, haha. Pa kakšen kavalir – prinesel mi je vrtnico oz. njeno sestrično, potem sva se pa tako zadebatirala, da se je kar bliskalo. Odlično je govoril angleško, ravno je pričel s študijem. En tak neverjetno zdrav pogled na svet je imel, vse sorte me je spraševal o našem načinu življenja, predvsem me je pa navdušilo, da je verjel v spremembe na bolje, da ni samo jamral, kakšno zavoženo državo imajo in skorumpirano oblast (čeprav se zaveda, da je tako), ampak je rekel, da če se res trudiš in imaš neki cilj pred sabo, da se da uspeti, najti svoj prostor pod soncem in početi nekaj, kar te veseli in s čimer se lahko preživljaš tudi doma, ne samo v tujini. Tak pošten, odkrit, delaven in prijazen poba, držim pesti, da bo imel možnost postati, kar si želi. Dotaknila sva se tudi budizma, saj je bil budist, in ko je izvedel, da sem naukom njegovega »šefa« zelo naklonjena, še najbolj izmed vse te poplave religij in filozofij, in da bi rada tudi sama malo bolj »budistično« gledala na svet, pa sem preveč eksplozivne in nemirne sorte, je bil pa sploh čisto navdušen. Nekam je mrknil in se čez četrt ure pojavil z vrečko, v kateri mi je prinesel: plakat s skoraj dokončano veliko sliko Bude, ki ga je prav mojstrsko narisal sam, nekakšen dvd z nepalsko glasbo, kupček fotografij zelo slabe kakovosti skoraj brez barv, na katerih je bilo nekaj posnetkov okolice njegovega kraja in pa njega z bratom, zadaj pa je na vsako napisal posvetilo, potem pa še leseni kipec Bude. Ja, ljuba duša, kako mu dopovedati, da se bom s svojim že tako čisto pretežkim in prenapolnjenim ruzakom še lep čas preganjala po svetu in da res ne morem sprejeti njegovih daril … Na koncu mi je uspelo tam pustiti vsaj kipec, ostalo pa sem morala kar vzeti, je bil preveč užaljen, ko sem hotela zavrniti.
Kako luštno je bilo tisto popoldne, boste lahko sami preverili na fotkah, polno je bilo smeha, igre, šibanja sem ter tja, Tulasa pa je predvsem z Zlatkovo pomočjo (pa tudi otroci so kar precej postorili) nakuhala ogromno okusne hrane, le da se večini otrok spremenjeni riž ni zdel tako dober, navajeni so le tiste običajne verzije dal bata, tokrat pa so imeli obogatenega s kokosovim mlekom (pri nas doma smo temu rekli mlečni riž, ne poznam kakšnega bolj strokovnega izraza). Pospravila sem ga več kot vsi dedci skupaj, ker je bilo končno nekaj cukra v hrani, mmmm! Ampak koliko riža nam je ostalo v piskru! Pa se jaz sekiram, kadar mi ga uspe uspe pomotoma nakuhati za celo ulico, ha, tale Tulasa je pa ves čas obkrožena s piskri in bi lahko malo bolje presodila, koliko kg zmetati na ogenj – no ja, smo pa nesli še za večerjo domov in Zlatko je šel poklicat pet revnih mamk s polja, ki so bile tudi strašno vesele nepričakovane gostije, kar je bilo pa sploh lepo.
Po kosilu je bil na vrsti ples, končno je tudi Tulasa lahko malo predahnila in se zabavala z otroki – Kopila je s televizije pobrala neverjetno veliko veščin, zvijala se je kot prava profesionalka, ostale punce in sem ter tja kak fant, ki je za trenutek pozabil na fuzbal, pa so jo skušale posnemati – komu pa je daleč najbolje uspevalo? Ja, mojemu Sammarju, kaj ste pa mislili! Prvič v življenju je sploh imel priložnost plesati, pa je šejkal in krilil z rokami s takim občutkom za ritem, da je še Kopila ostrmela! Tudi Zlatko ni bil švoh!
Potem sem jih nagnala skupaj in zatulila: Kdo se boji črnega možaaaaaaaaaa?! Smo letali sem pa tja kar lep čas, zelo jim je bilo všeč, nato pa sem jih razdelila še v dve koloni za par štafet – po eni nogi so skakali pa sonožno pa žabje poskoke do delali, v rikverc so se spotikali in vozili šajtrgo in še kaj, zanje je bilo čisto novo to s štafetami – v šoli kakšne telovadbe nimajo, vse, kar je gibanja, je nekaj kriljenja z rokami zjutraj v zboru in pa kakšna minuta nogometa sem ter tja za fante.
Pomagali so pomiti in pospraviti, kar težko so se poslovili od novih prijateljev (zdaj bodo redni gostje na piknikih, kadar jih bodo priredili za otroke iz sirotišnice, sva se domenila s Tejanathom), nato pa smo jo urezali v dolino. Če to ni bil en prima konec dneva, pa tudi ne vem – otroci so čebljali, Zlatko se je tudi hecal z njimi … Kinari in Sundar sta večino poti hodila ob meni, Sundar je govoril angleško celo pot zjutraj (stvari ob poti je kazal s prstom in rekel: This is a car, This is a tree, This is a sky, sky is blue …), Kinari pa je takrat skušala od mene izvedeti še vedno vse v nepalščini, mislim, da ni razumela, da se mi niti sanja ne, kaj pravi – zato pa ji je zdaj končno kliknilo in smo se vsi režali, ko je vsake toliko spustila kako modro iz svojega angleškega repertoarja. Včasih je bilo povezano s tem, kar je bilo okoli nas, še večkrat pa nekaj, kar ji je ravno švignilo skozi možgane. Največji uspeh pa je bil, ko si je mojo roko priboril Sammar in me razveselil s stavkom: What is this? Ja, super, bučman – in sva se kakih 20 besed naučila do doma; najbolj sem se zabavala, ko sem ga potem tudi jaz spraševala, kaj je to in ono, in je kurjo družno opisal: Mother hen, father hen, baby hen. Naslednji dan je gotovo že vse pozabil, ampak res sem bila strašno vesela, to je bilo zanj že veliko, da je sploh kaj dal od sebe v angleščini!
Dobre volje res ni manjkalo, zato se mi je kar sama začela peti Kekčeva pesem, grozno jo imam rada, še posebej tiste verze o polnih rokah sonca in zlatega smeha – to kitico imamo tudi za razredno himno. Enkrat so lumpi cejevci preveč rogovilili pri uri svete materinščine in zato za kazen preživeli cel glavni odmor v razredu, in sicer sem jih nagnala pet to kitico, da se jim morda obrne na bolje. Ker pa imamo v svoji sredini tudi bodočega terminatorja, se naša himna zdaj konča takole: V eni roki nosim puško, v drugi roki mitraljez. Pa naj bo, mene vedno spravijo v dobro voljo. Zdaj sem pa nepredelano verzijo zapela Nepalčkom in potem so krajše odseke ponavljali za mano, odlično jim je šlo, Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh …
Po takem dnevu se kar odsmejiš spat. Kliknite na fotko, kako je bilo:
|
| Piknik |
ZASVOJENA S ŠOPINGOM
Zadnjih nekaj dni sem samo šopingirala, kazen božja zame. Ampak ker je bilo z dobrim namenom, nisem nič bentila. Zgoraj sem že omenila, kako sem nekaj stvari lahko kupila z Nadino pomočjo in nekaj s svojimi rezervami, Tanji pa sem po mejlu na kratko sporočila, kakšno je stanje – potem dobim takoj novico, da bo njena družina poslala 500 evrov in naj skušam priskrbeti najnujnejše. Tejanathova organizacija ima sicer za moje pojme zelo veliko vsoto denarja na računu (Tanjini so ga nakazali že lani), z njim plačujejo v glavnem najemnino, hrano in kurjavo ter še kakšne malenkosti, ki se izkažejo za nujne, vendar pa bi trajalo, preden bi lahko prišla do tega denarja, saj se morata vsaj dva člana organizacije podpisati v banki ali nekaj podobnega, jaz bi prej odšla, preden bi se našli … Tako je bilo verjetno res najpametneje, da sem z vrečko bankovcev v ruzaku zajela sapo in se vrgla na delo. Najprej seznam najnujnejšega, nato malo manj nujnega.
Za ogrevanje (tudi dobesedno) smo šle bejbe na sprehod med razobešenimi bundami in vetrovkami po glavni khandbarijski ulici, saj sem hotela, da otroci sami izberejo barve in modele, saj se morajo sicer vedno zadovoljiti s tistim, kar dobijo v dar, pa ni rečeno, da jim je všeč. Še posebej malo večjim mulcem in puncam, ki so pa tudi tu rade lepe, seveda. Punčare so sprva sramežljivo pogledovale proti ponujenim bundam, še nikoli niso imele priložnosti izbirati – počasi pa so se sprostile in smo premetavale tiste roza, turkizne, vijolične itd. zaščite pred zimskimi temperaturami, ki jim bodo morda za kak milimeter zmanjšale prisušeno packarijo pod nosom. Draga Tanja, tokrat so bile sijoče oči tvoja zasluga, punce so vidno uživale, ko so prijemale ves tisti kičeraj z raznimi našitki, bleščicami, ojej … Vsaj nekaj nam je uspelo izbrati, da bo naslednje dni manj dela.
Jebelacesta, deset otrok obleči v treh, štirih dneh, zame je to kar zalogaj, sem rabila najprej eno dozo sprehoda in razgledov, zato sem popoldne izkoristila za nekajurni potep, vzpenjala sem se po bodoči Tejanathovi treking poti, v en sam ljubi mir, terasasta polja, kozje pastirice, kope sena vsepovsod, neko črno skalovje posejano med njimi, čudovito, kar hodila bi in hodila … Prav škoda, da nisem imela več časa, drugače bi se vsaj za dva, tri dni podala na ekskurzijo. Sem ter tja so mi pot presekale manjše vasice – se je že poznalo, da je življenje tam gor revnejše, veliko koč je bilo skupaj vrženih samo iz bambusovih palic, spredaj je bila parkirana kakšna koza …, vmes pa še vedno kar spodobne bajte, podobne kot v Khandbariju.
Nekaj podob spodaj:
|
| Okolica |
S svežim zrakom napolnjena sem šla zjutraj po celotno vojsko (na srečo je bil en praznik in niso imeli pouka), s sabo pa smo vzeli še Tulaso, da bi pomagala barantati. Izkazalo pa se je, da je bila bolj za zmedo, že v prvi trgovinici sem postala čisto živčna, ker je kar neke svoje variante obešala po otrocih in jih čisto zbegala, s prodajalko sta čvekali in čvekali, očitno se nismo dobro razumeli – da bodo vsi pač (v določenem okviru, ki sem ga postavila glede na naše finančno stanje) sami povedali, kaj jim je najbolj všeč. Potem sem naredila konec tisti zmešnjavi in kar sama zbarantala še ceno, da smo se premaknili do naslednje postaje. Obredli smo vse, kar je bilo možno, in počasi so se člani reprezentance vsi svetili v novih bundah; fantje sicer malo manj, ker tukaj očitno menijo, da so barve samo za dekleta – fantje imajo na voljo le modre in črne jakne, živ dolgčas. Ampak pobom so bile tudi take všeč, vsak je dobil malo drugačno …
Nato čevlji. Sem šla že prej malo na oglede in povprašala za cene (in discount, seveda), tako da sem približno vedela, kaj si lahko privoščimo. Predvsem nekaj, v čemer se da tudi teči, brcati žogo, bolj športne variante. Tulaso sem pustila kar zunaj z otroki, da jih je po dva in dva potem usmerjala k meni. Tukaj pa so se lahko zmišljevali precej manj, ker prav veliko čevljev sploh ni bilo na voljo – na srečo so bili zelo veseli bleščeče novih, čisto njihovih, na zunaj res sploh ne slabih modelov (narejeno pa je to v bolj trdi maniri, samo njihova stopala so na srečo manj mimozasta od mojih, ki bi bila po četrt ure že vsa v žuljih). Prodjalec mi je podal plastično vrečko namesto nogavice, haha, vsakega posebej sem posedla in mu nataknila tisto plastiko na prašen podplat, nato nogo v čevelj, malo pretipala, kje so prsti, ga poslala prehodit en krog po trgovini, potem pa naslednji, prosim. Uf, je bilo kar pestro in utrudljivo, ampak na srečo smo v dveh prodajalnah zbarantali obutev za vse – še dobro, da niso imeli na stotine modelov, ampak si večinoma vse, kar je bilo na razpolago, lahko vzel s police, tako da bi bilo treba nič spraševati, a imajo to in to številko, sem kar tako na daljavo presodila velikost …
Tisti dan je bil edini, ko so bili vsi na voljo, tako da sem hotela vsaj še vsem nabaviti spodnje perilo in nogavice – je lažje, če lahko zadeve vsaj približno pomeriš. Da bi nas videli, to pa je bila akcija, škoda, ker nisem imela fotoaparata. Zgnetli smo se v eno od trgovin, posedli v krog, ženska pa je nanosila goro spodnjic vseh barv, velikosti, oblik, vse je bilo pomešano … Vlekla sem s kupa, kar se mi je zdelo primerno veliko, čeprav sem prepričana, da bodo morali nekateri še nekaj riža spraviti vase, da jim gatovje ne bo preveč plesalo okoli riti – še posebej za fante je bilo težko najti kaj pametnega. Problem je bil, ker ni bilo nobenega reda, ko bi vsaj imeli na enem mestu eno velikost, na drugem drugo … Štala. Najbolj vesele pa so bile malo večje punce, ko so domov nesle prav posrečene modele z nekimi luštno poslikanimi piščanci pa kanarčki … Najmanj debelo uro smo imeli spodnjično zasedanje, vsakemu je bilo treba najti 5 spodnjic, to je 50 gat skupaj, ha, res dober biznis! Že meni se je kar bledlo, otroci pa so počasi pobegnili na zrak, bili so že zelo lačni, saj smo lazili okoli celo popoldne … Še nekaj parov nogavic smo našli, ostalo pa sem pustila za naslednje dni, ko bom lažje nabavljala sama, za bunde in čevlje pa so res morali biti zraven.
Tik pred večerjo tistega dne sem šla nalašč pogledat v sirotišnico, kako so kaj oblečeni. Že fino je bilo mraz, bunde smo nabavili ravno zato – nogavice pa čevlje pa tudi, saj so ves čas ali bosi ali v sandalih. Točno tako, kot sem predvidevala, je bilo: sedeli so zunaj na tistih pletenih tepihih, vsi bosi, v tankih puloverjih in nekateri celo v tričetrtinskih hlačah. Kje pa imate bunde, sem zarjovela. Nesli so jih v sobe, kaj pa. Kuharici očitno ni prebilo, da se bolje obnesejo na njih kot pa na posteljah ali pa se ji je zdelo škoda novih reči za doma – to je tisto, kar najbolj manjka v sirotišnici, nekdo, ki jih malo usmerja, opozarja, nadzoruje … Zmenili smo se tudi, da bodo pozimi ob večerih in jutrih v štumfih in čevljih tako zunaj kot v skupnem prostoru, saj je prav grozljivo mraz na betonu, oni pa so morali biti tam bosi. S tem so res naredili veliko za čistočo, madoniš, tako ali tako je bilo vse nagonjeno in nasmeteno, da čevlji niso mogli poslabšati situacije – saj se pomete, pa je.
Naslednje tri dni sem šla vsaj dvajsetkrat gor pa dol po ulici, obračala kupe naloženih oblačil, barantala, nesla vso strgano robo h krojaču, vsi trgovci so me že poznali in me pozdravljali, ja, saj sem jim tudi prinesla enih cekinov! Skupaj sem zvlekla kar precej reči, da »skratim priču«. Bom nekaj naštela, da boste videli, kaj vse se da dobiti za 500 evrov v kateri od bolj Mickey Mouse držav, kot jim pravi moja novozelandska babica: 5 velikih lesenih stolov in 3 male, 10 bund, 10 parov čevljev (pa še troje sandale), 30 parov nogavic in 50 parov spodnjic, nekaj kratkih majic in kratkih hlač, par brisač, 4 trenirke, 4 precej kakovostne loparje za badminton, pravo žogo za nogomet in še za odbojko, dve žogi kar tako, za pred hišo, veliko namizno svetilko, ki se jo čez dan polni z elektriko, da bodo ob mrkih lahko kaj videli (pa še eno za Tulaso, ki nam je pomagala), baterijo, žarnice za skupni prostor, škarje, nekaj hrane …, ne spomnim se čisto vsega. Tanja je prosila, naj nekaj denarja pošljem tudi trem sponzoriranim otrokom s piknika, ki prav tako tolčejo revščino – narejeno. Vsaj upam, da jim je Zlatko nesel pošiljke in ni naredil kakšne neumnosti, zaradi katere se bo reinkarniral v predpražnik. Vsak je dobil še nekaj žepnine, da si bodo lahko kupili kakšno neumnost – Kopila je rekla, da bo šla po ročno uro, Kinari pa sploh ni dobro vedela, kaj je denar, se mi zdi – njen delež je spravil Robin, da ga ne bo zgubila. Za preostali denar sem šla po piškote, sokove, čokoladke …, da se poslovimo z neuravnoteženo prehrano.
Mislim, da sem rojena gospodinja, samo tako dobro sem skrivala ta svoj talent, da nihče ni niti posumil, haha. Malo pokore sem tako naredila za vsa razbojniška mlada leta – desetkrat sem vsakomur zložila cape, ker je bilo vsak dan, ko sem prišla, ravnotežje večine kupčkov z oblačili močno porušeno, le nekaj punc je res vzdrževalo zadovoljivo stanje (ampak bi se hitro navadili, če bi jim nekdo tečnaril še kak teden), dirigirala levo in desno, kaj naj pometejo, kaj operejo, kaj prestavijo, kaj zažgejo, uf, to sem jim morala iti na jetra, še sebi sem šla. Tejanathu sem na spletno stran napisala informacije za kakega morebitnega prostovoljca, da si bo lahko predstavljal, kam gre in kaj lahko počne, potem pa še dolgi dve strani navodil za naslednjo cook-mother oziroma vse te štose, ki sem jih opazila – o umivanju, pranju, poscančkih, pospravljanju, oblačenju …, upam, da bo kaj pomagalo, saj se tipu niti sanjalo ni o ničemer, kar sem povedala; on ima veselje pač s tisto svojo agencijo za treking in z računalnikom, skrbi za premetavanje denarja in še v službo hodi, saj ni malo … Sirotišnico pa pozna bolj od zunaj, tako da ne more ugotoviti, da je kaj narobe, tudi z otroki ne zna oziroma mu kaj dosti ni do njih, se mi zdi. Nimajo tipkovnice, mogoče zato. Pa tudi če bi se kdaj spravil na obhod po njihovih sobah, ne bi nič opazil, ker ga doma žena pedena spredaj in zadaj, mu vse prinese k riti, opere, zloži, še nahrbtnik mu pripravi, kadar gre za nekaj dni od doma … Je pa pač edina veza s svetom zaradi računalniškega znanja, tako da na srečo sploh lahko dosežemo te kraje, očitno pa mu tudi ni ravno vseeno za vse skupaj, drugače ne bi zgubljal časa s sponzorji in sirotišnico.
Z otroki smo po velikem šopingu sedli za mizo in malo sem jim skušala razložiti, kako je s preoblačenjem spodnjega perila (imam občutek, da ta reč ne bo funkcionirala prav dobro – ko sem dan po nakupih preverjala, kaj imajo otroci na sebi, sem odkrila kar nekaj nudistov, ki so imeli vseh pet gat raje samo na mizi), nogavic in ostalega, kako naj skrbijo za oblačila, pa da se tudi rjuhe od časa do časa opere, kako pospravljati športne rekvizite …, ma, taužent stvari, mala dva sta vmes že zaspala, nekateri pa so zagnano prikimavali, kaj pa vem …
|
| Manekeni |
Prav gotovo je bilo vsega preveč, informacij in tudi nakupljenih stvari – od skoraj nule do polne mize vsega, vem, ampak drugače tokrat ni šlo. Sicer nisem pristaš tega, da se pride v eno revno deželo in nagoni skupaj goro igrač, oblačil in podobnega, niti slučajno – zdaj pa sem naredila izjemo, ker ne vemo, kdaj bo naslednja priložnost. Pa tudi za žoge in badminton mi ni prav nič žal – otroci so se še po temi divje žogali, hiša je oživela, k njim so začeli prihajati tudi otroci iz sosednjih hiš in še oni uživali v igri, to je bilo enega vpitja in veselja!
Kar težko sem šla od tam, kdo ve, če jih bom še kdaj videla … Malo smo se posladkali, zapeli so mi nekaj pesmi, tudi himno, ki se prav super sliši (sem morala vrniti uslugo, o, groza, jaz pa petje – ampak sem že pred dvema letoma vadila sredi riževih polj v Kambodži, dobesedno bogu za ritjo nekje, ko so me obkrožili neki vaški otročaji in mladina in hoteli slišati kako našo pesem, pa sem zavedno užgala kar Francetove verze), nato pa še objemi in mahanje …
|
| Adijo |
Ja, in kaj bo potem s temi otroki, ko malo zrastejo, ko bodo nekako preveliki za sirotišnico? Tejanath je ob tem vprašanju zamrmral, da tudi sam še ne ve, kako zvoziti ta del. Potem je modro pripomni, da za dekleta bi bilo še najpametneje, da jih omožijo čim prej, to be married off from the orphanage, se mi zdi, da je bila fraza. Dobro, da je bil par metrov stran, drugače bi pozabila na svoje pacifistične izjave, jebelacesta, married off, da ne bo on kicked off! Ja, res najbolje, da iz vseh teh brihtnih punc naredi svoji Tulasi podobne, da bodo pedenale desce in preživele ostanek svojega življenja čepe ob ognjišču, saj je običaj, da je z izobrazbo žensk konec takoj, ko stopijo v zakon. Jaz vidim vse te dečve v nekih poklicih, samostojne in zadovoljne, prav tako pobe – sem rekla Tejanathu, naj si nikar ne drzne iskati kakih soprogov še mladoletnim puncam, da bova s Tanjo že nekako našli ljudi, ki jih bodo pomagali spraviti vsaj skozi srednjo šolo – oziroma tudi naprej, če se bodo izkazali in si želeli še dalje. Robin bo zdravnik, če se še spomnite. Zato, dragi moji, če bi slučajno kdo želel nekoč v prihodnosti priskočiti na pomoč pri šolanju teh zlatih otrok, ki nimajo nikogar, naj se mi javi na mejl: dunja01@hotmail.com, da ga dam na stand by, in ko bo čas, se slišimo. Lahko pa pišete tudi Tanji: tanjatrcek@yahoo.com
KONEC
Nazaj v Katmandu sem letela z malim frčoplanom, ne bi o tem, kako sem bila trda od strahu od začetka do konca v tisti ropotulji, ki je vzletela kar na luknjastem travniku, je bil pa razgled čudovit – himalajsko pogorje se nikjer ne prekine, celo pot so bili na desni zasneženi vrhovi.
|
| Frcoplan |
#
BHAKTAPUR (IN PASJE RADOSTI)
Za konec te sage pa še nekaj posnetkov iz katmandujskega predmestja, spet lepo ohranjena preteklost za turiste, domačini pa tam slovijo predvsem po lončarskih izdelkih, kar je bilo res zanimivo videti. Vandrali smo skupaj z dvema prijetnima Francozoma, poleg piskrov pa smo si lahko ogledali tudi zanimivo pasjo predstavo sredi ceste – ni kaj, zelo radoživi in sproščeni cucki, haha. Tri je pravljično število, so zabevskali.
|
| Bhaktapur |