Zamenjana je uvodna fotka, a ste videli? Sicer je z nekega zanzibarskega šolskega zidu, ampak tudi tukaj je isto – moje ime pomeni SVET. Prav tako kot v arabščini, hindiju, svahiliju, turščini … Se mi dopade. Bolj kot kutina, hehe.
Ja, kaj bomo zdaj … Eni pišejo, naj pridno pleteničim naprej in nič manj obsežno. Samira bi več fotografij. Mami pravi, naj ne klobasam toliko. Daša hoče, naj pišem samo v alinejah, in to samo najnujnejše. To bom lahko šele naslednjič, sedaj so bile informacije prepozno tukaj. Tanji sem obljubila zgodbo o njenih mulčkih v sirotišnici in to bom še napletla, ni kaj. A mi v tehle zadnjih zdihljajih katmandujskih ni zneslo (glej gornjo trditev o predolgem klobasanja, ja), zato bo samo prvi del – do otrok. In nekaj njihovih fotk vam dam kar za začetek, da se vam še pred mučnim branjem med preganjanjem silvestrskega mačka nariše nasmeh. Ker so tako fletni. Ostalo pride kasneje. Evo jih, cela reprezentanca, kliknite:
|
| Sončki |
V Katmanduju je mrrrrraz, elektriko nam oblast pošlje samo še za kakšne 4 ure na dan in samo še sveče furajo, zato bo kar prijalo novozelandsko poletje, kamor letim čez nekaj ur.
Kar najlepše preživite skok v enajstko, sledite sanjam in ne čakajte na jutri! Moje dobre želje in misli so usmerjene seveda najprej in predvsem domov, mami. Ostali pa ste takoj zraven! Srečno!
Spodaj pa še v stari maniri dunjevanje:
KHANDBARI, GOR NEKJE …
Kamor koli pogledaš, sami hribi; blizu so najprej taki škofjeloški kupčki, nato pa rastejo in razkazujejo skalnate mišice, najvišje, tam blizu 8000, pa zebe skoraj tako kot mene, glave imajo posute s snegom, in če dobro pogledaš, vidiš zagotovo kako slovensko navezo, ki ravno odlaga kisikovo masko in se pripravlja na objem pred fotoaparatom, da bodo doma verjeli, kam so pririnili.
Kako se Khandbariju strokovno reče, ne bi vedela, nekaj med mestecem in vasjo, čeprav nepalske vaške standarde kar malo presegajo – mogoče je pa Khandbari TRG? Ja, trg, ne tržnica, to imajo sicer vsako soboto, ko je prost dan. Glavna ulica se strmo vije v hrib, na obeh straneh pa so lepo obarvane hiške, večinoma je bila na voljo zgleda modra. V pritličju skoraj vsake bajte je trgovinica ali pa delavnica, krojači, frizerji, mizarji, cel kup miniaturnih zalog hrane, od vsepovsod visijo oblačila, nahrbtniki, s pultov se kotalijo pomaranče, ki bi jim pri nas rekli mandarine, tukaj pa so pod oranges – na veliko rastejo naokoli, tudi banane, le da trenutno ni bila sezona zanje in jih je bilo malo težje izslediti. Cesta je nekaj sto metrov celo asfaltirana, nato tlakovana z večjimi kamni, ki zvijajo gležnje, potem je med kamni vedno več prahu in peska in na koncu ostane le še ta. Čisto afriški, vleče na rdečo ali oranžno barvo, imaš ga tudi med zobmi, iz oblačil ga nikoli več ne spraviš popolnoma, zato odsvetujem birmansko opravo. Ob deževju postane raj za blatno kopel in mogoče številnim pujsom, ki ojnkajo ob cesti v res neudobnih stajah, dovolijo malo valjanja po lužah in dreku, preden jih predelajo v jestvine. Khandbari se od glavne ulice potem raztegne še na okolico, nadstropje višje ali nižje so številne hiške, povsod je polno bambusa, veliko šol, iz katerih odmeva papagajski način podajanja znanja, potem pa vas peščene luknjaste poti odpeljejo naprej v hribe, kjer so raztresene manjše vasi in številna polja. Tam je tak mir, da kar odmeva, nobenih avionov, avtov, vpitja, le občasno kak traktor ali na vsake kvatre motor. Nirvana. Pa tudi sredi Khandbarija ni prevelikega šundra, le na tržni dan vse vrvi in klepeta …
Tabelih ni veliko. No, bila sem ena sama celih 16 dni, sicer pa sem ter tja skozi vas zašibajo pohodniki, ki grejo na treking proti Makaluju, le da jih je samo za vzorec, saj trenutno še ni tako razvpit. Ker z dolarji obteženih prišlekov skorajda ni, tudi plastenk z vodo ni prav veliko, oni pijejo pač tisto, kar priteče iz pipe, ali pa prekuhajo; jaz sem se vseeno odločila, da bom ostala pri preverjenem onesnaževanju okolja s plastiko, in sem šele po 12 poizvedbah odkrila nekaj vode na policah. Večji štos je bil s toaletnim papirjem, haha, vprašam pri prvi štacuni, me debelo gledajo, vprašam pri naslednjih petih, se hahljajo in me pošiljajo dalje, vprašam pri naslednjih petih, že bolj v središču, jim je vedno bolj zabavno, glasno komentirajo s sosedi in ker mi želijo pomagati, še bolj glasno vpijejo do naslednje trgovinice, če imajo slučajno pri njih nesrečni sekret papir. Počasi je s tegobami okoli wc-higiene seznanjena že cela ulica in imam dosti zabave, sprijaznim se z njihovim načinom osvežilnega razkuževanja z LEDENO mrzlo vodo, ki ob čučavcu v seveda brezhibno čistem ajmarju čaka na odjemalcesralce. Ampak mi vseeno ni bilo usojeno izpeljati tega načrta, ker sem v eni od lekarnic čisto na vrhu omare zagledala zaprašeno vrečo z nekaj rolami nesrečnega papirja, kdo ve, kdaj se je zadnjikrat kdo spakoval s to buržujsko navado v teh krajih …
Zaman iščeš po policah tudi kakšen med ali marmelado, kar je zame ob krutem pomanjkanju čokolade skoraj edina droga, ki malo umiri mojo abstinenčno krizo (predpišem si zajemanje z veliko žlico kar direkt v žilo ali pa s pomočjo kakih piškotov, mmmm). Čokolado v turističnih becirkih in tudi manj turističnih sicer najdeš, ja, seveda, to so same preverjene znamke, Snickers, Mars, Toblerone … Ovitki zgledajo zelo echt in trikrat sem celo klonila. Prva čokolada je bila zanič. Verjetno je stara in že vsa zmatrana od sonca, sem si mislila. Drugič vzamem drugo znamko, okus pa je popolnoma isti. Hecno, si rečem, mogoče so mi crknile brbončice. Tretjič napadem tobleronasto hribovito tablico. Isti šmorn, isti okus, zanič do amena. Banda pokvarjena, takole se igrajo z mojim zdravjem – več denarja zmečejo v ovitke kot pa za tisto packarijo znotraj njih, a ni škoda. V Khandbariju sem nameravala preživeti z medeno-piškotno terapijo, pa sem pristala na koncu samo pri piškotih – vsaj tu sem imela srečno roko in izbrani trgovec bo lahko zavoljo mojih prispevkov vpisal svojega sina na prestižnejšo srednjo šolo – sem mu znosila enih cekinov za kokosove in neke revno čokoladne kekse, o ja, zdaj sedim že bolj mehko podložena tu v Katmanduju, precej pa je pristalo tudi po otroških želodčkih …
Najde pa se tudi kaj meska, ja ja, ob temle spodaj se vam bodo zagotovo pocedile sline, zato sem se posebej potrudila s fotkanjem. Mmmmmesnine dežele nepalske spodaj na klik, pa dober tek:
|
| Arvaj Nepal |
Če si takole edini belokožec v oddaljenih krajih, se moraš navaditi, da se ljudje ustavijo in zijajo vate, komentirajo, te nagovarjajo, kaj vprašajo ali vsaj pozdravijo, nekateri tako prijazno, da komaj verjameš, da taka sorta sploh še obstaja, tudi med otroki, nekateri pa ne vedo, kako bi se obnašali, in se nekaj spakujejo, se začnejo smejati, ko so nekaj metrov stran od tebe, in komentirajo s sopotnikom – take pa glede na trenutno počutje ali pošlješ v maline ali pa se nasmehneš in si misliš svoje. Zdaj pač še niso navajeni turistov, kmalu pa se bo tudi tukaj spremenilo. Je pa odličen kraj za opazovanje mimohitečih – predvsem mamk, ki se krivijo pod težo velikih pletenih košev ali čudovito stkanih močnih torb, v katerih iz oddaljenih hribovskih vasi prinašajo zelenjavo in sadje, odnašajo pa nič kaj dosti manj težke nakupljene surovine. Pripadajo različnim kastam, ki jih je cela reč, njihove barvite oprave izdajajo izvor – to je res fantastičen pogled. Ker sem s portreti odlašala toliko časa, da sem prej spokala stran, ne morete videti kaj dosti tega, se pardoniram – še posebej mi je žal, da ne boste od blizu ugledali, kaj nekaterim mamam maha iz nosu – ne, ni smrkelj, ampak zlati uhani; enim visi skoraj tja do ustnic kakšna figura, druge so si namontirale okras v obliki večjega gumba, tretje niso pretiravale in so zadovoljne samo z večjim prstanom … Prima! Seveda imajo podobne naprave tudi v ušesnih mečicah – nakit je znamenje premožnosti (čeprav je verjetno od tega blagostanja ostal le uhan, živijo pa prav nič z zlatom okrašenih razmerah), največkrat pa ga prejmejo za poroko. Me je zelo zanimalo, kako spravijo smrkelj mimo vseh teh preprek. Ja, tudi to sem si natančno ogledala, ker prav nič ne skoparijo z izločki, prav tako kot s pljunki ne. Malo več dela imajo, da s prsti usmerijo svinjarijo mimo okrasja, ampak vaja dela mojstra. Mojstrico, pardon. Nekako že zvižajo zadevo do tal in malo tudi v predpasnik ali obleko.
To z zlatom je še vedno kar dober biznis, tudi v Khandbariju sem videla nekaj malih zlatarn, no, bolj izdelovalnic zlatega okrasja, fantje so s hudo preprostim orodjem nad ognjem talili potrebne surovine in jih nato oblikovali … Vendar pa je današnja mladina že v nizkem štartu, da še poveča jarek, ki že obstaja med njimi in starejšimi generacijami. Menda se je že v zadnjih letih stanje neznansko spremenilo, čeprav so maoisti dolgo časa skušali s terorjem spraviti deželo nazaj v malodane kameno dobo, če malo pretiravam, niso hoteli dovoliti vpliva zahodnega sveta … Ampak razvoj gre svojo pot, televizija in internet sta naredila svoje in mulce in mule bo težko spraviti nazaj v tradicionalne cunje in jim skozi nos napeljati rinke (oni bodo te reči gotovo raje instalirali v popek ali na obrv), srednješolke se oblačijo v kavbojke in počasi opuščajo sarije, kmalu bomo vsi isti, kaj češ. Sprehod po Khandbariju spodaj:
|
| Khandbari |
PRIPRAVE NA UGANDO
To leti najprej na bolhe. Priključiti so se mi morale na enem od nemarnih avtobusov ali hotelov in me ljubko pogrizljale. Sem jim namreč strašno pri srcu, to sem spoznala v Ugandi, kjer sem jih imela več od neuglednega cucka Sladžana, ki nam je bevskal okoli bajt. Bi človek pričakoval, da bodo skočile na primer na neumitega slovenskega zbiratelja konoplje, ki je prebival na sosednjem pogradu, aaaaaa, ne, name so šle, bolj sem prala posteljnino in sebe, več potk so naštepale po meni. Če imate doma težave s tovrstno nadlogo ali čim podobnim, me lahko povabite, pridem za petnajst minut posedet v vašo dnevno ali garažo ali pesjak, pa odnesem vse male prijateljice s sabo. Saj rada naredim uslugo brezplačno, edino po vrnitvi v domovino bom pa te storitve malo zaračunala, ker bom imela od premoženja samo še kakih 200 evrov, pa še te bom morala verjetno zmetati za zariban avto (a ga mogoče kdo kaj zakurbla v tem mrazu in poboža po armaturi, alo, struževski?!).
za intermezzo morm pa rečt, da se mi tko eno figo da semle stavke basat, da ni za povedat … zebe me k psa v roke pa noge, nenehoma kiham, obilno smrkam pa grlo me boli … pa skoz pogledujem na kupček popoldne nagrabljenih novih knjig, k bi jih rada začela prebirat, ne pa tole … a čem samo fotke pometat na blog pa mal domišljijo trenirate lahko, kva je kej? pa še vse une bi razveselila, ki se prtožujejo čez dolžino tekstov …
eh, ja, pa dejmo še mal klofat, predn vse pozabm … kofe že nesejo … da bi pa kašno deko kdo ponudu al pa polen zakuru, jim pa ne klikne, porkamast! je pa »naša« muzka kle v kafiču, kar paše po dveh mescih kej tazga spet slišat …
Kje smo torej ostali? Pri moji makini zarjaveli inu bolhah, če se prav spomnim … Ja, nekaj dni sem odkrivala nove trase pikov po sebi, potem so šle pa na koga drugega. Priprave na afriške razmere v Edirisinem taboru pa so bile deloma tudi v mojem novem bivališču, hiški Tejanathove družine, kjer so mi ponudili sobo in futer.
Pričakala me je kar prostorna soba z lastnim vhodom, kamor Tejanath občasno pripelje kakega gosta, ki pride na obisk oziroma treking, sicer pa je prej v njej stanoval njegov sin, ki se zdaj šola v Katmanduju. Dve (pre)kratki trdi postelji sta bili ob zidu, moja stopala so bingljala v zraku, na eno sem pogrnila obe svoji spalki, ker mi je njihov način postiljanja oziroma posteljnine malo sumljiv, lahko pa se seveda motim in je vse čisto. Odejo sem raje razgrnila pod spalki, da je bilo vsaj za odtenek manj trdo, tu so žimnice namreč približno tako debele in »mehke« kot tiste modre blazine v naših telovadnicah, vsake toliko moraš zamenjati položaj, da nisi ožuljen. Stene tanke, streha pa – no, precej zračna. Iz bambusovega lesa skupaj dana, le da je očitno zmanjkalo polivinila, ki je približno polovici stropa malo preprečeval spuščanje zraka v sobo.
V sobo sem hodila samo spat. In pred tem napol ledena sveča še malo brala, zavita v vse flise in bundo in še spalni vreči (v notranjosti hiš je še veliko bolj mraz kot zunaj), potem pa si okoli glave napeljala šal, da mi pihljanje skozi bambus ni moglo do živega, in spala tudi po 9 ur. Brrrrrrrr, tale nepalska zima je tako hecna, čez dan si lahko skoraj v kratkih rokavih, če je sonček, zjutraj in zvečer pa je gotovo manj kot 10 stopinj, včasih tudi manj kot 5. Sneg se rojeva samo tam v visokogorju, tako da je še kljub temu stokrat bolje kot pri vas. Da stanja svojega hrbta sploh ne omenjam – doma bom odslej spala kar na tleh na dilah, očitno je to prava terapija zame. Mogoče vržem čeznje le kak armafleks, tu sem se namreč zbujala neverjetno spočita in brez bolečin, pri nas pa naj kar nekaj gleda vse tiste drage jogije, na katerih bojda nimaš alergije pa ki ti malodane uspavanke pojejo in s katerih bejbe v reklamah vstajajo s popolnim mejkapom, v resnici pa se zjutraj komaj uspeš prevaliti na tla, da lahko jamrajoče odšepaš v službo. Več ur spanca, več bolečin, sem ugotovila doma, tu pa sem, kot že rečeno, postavljala rekorde tam okoli 9 in celo 10 ur. Tema je že pred šesto zvečer, iz kuhinje pa smo se podrzali vedno pred sedmo in sem morala svoj bioritem prepričati, da se prilagodi. Ob devetih, ko je v domovini šele kaj zanimivega na sporedu, ko je tako prima sedeti v kinu, na koncertu, kofetu ali pa počasi pripravljati mišice na nočni lauf, če ni treba slučajno popravljati kakih polpismenih stvaritev brumne mladine, sem tukaj že drnjohala.
Takole sem bivakirala:
|
| Moj Brlog |
Najbolj sitna stran tega stanovanja so bile sanitarije, khm … Pa čučavac sploh ne, ta je bil čisto ok, le malo daleč za nočne sprehode, čisto okoli hiše je bilo treba do njega – bolj je bilo zoprno umivanje s tistim ledom. Včasih sem si vedro vode postavila za nekaj ur na sonce, preden sem jo začela polivati po sebi, največkrat pa se mi ni dalo čakati in sem se delala, da se mečem v Bohinjsko jezero, kjer priteče frišna Savica vanj. Vsaj vsem na očeh se mi ni bilo treba čediti, hvala bogu, saj je bila poleg sekreta še ena betonska celica, namenjena umivanju in pranju. Prala sem pa vedno zarana, tam pred osmo zjutraj, še v megli, da sem imela na razpolago vodo iz pipe, dokler so jo spuščali. Rok nisem čutila potem nekako do pol enajstih dopoldne. Što ne ubije, jača.
A lahko samo še malo o pljunkih, še zadnjič? Potem pa neham. Če bi tisti moj predpotopni mobitel znal snemati to živalsko oglašanje pod mojim oknom, bi vam lahko predvajala, zakaj spet načenjam to nemarno tematiko, samo zvoka nimam in moram napisati. Ker to je bil pa ob vsem videnem in slišanem do zdaj res svetovni rekord in na meji še znosnega. Torej. Zraven naše bajte je bila ena precej večja, večstanovanjska, bi lahko rekli. Stanovanja so bile pravzaprav samo skromne sobice, v katerih je živelo med drugim tudi nekaj študentov, poleg njih pa je pomemben pečat ogabnim zvokom pridal še starec, ki je plačeval ceno dolgoletnega prijateljevanja s čiki.
Prvo noč še nisem vedela, kaj me čaka, in sem zaspala s praznimi ušesi, štoflci-free, saj se je že pred deveto razlila čez Khandbari popolna tišina, čista milina, nikjer nikogar. Okrog treh ali malo čez pa se je začelo. Zavijajoči cucki, razštelani petelini, ki svojo nalogo opravljajo tako podnevi kot ponoči, loputanje z vrati, glasno pogovarjanje, občasno kar vpitje, ko so si sosedje izmenjevali nočne prebliske z balkona na balkon, njihov dan se je pač začel in zakaj se ne bi še ostalim, ane. Nekateri se začnejo takrat učiti, drugi že skoraj odpravljati v kako oddaljeno šolo ali pa na prvi bus v Dharan.
Pred hišo je bil parkiran 500-litrski lonec vode, ki ga je bilo treba napolniti med 7. In 9. zjutraj, ko oblast v Khandbariju prebivalcem privošči tekočo ledenico, potem pipe zaprejo in ti ostanejo pač različno veliki sodi, posode … Pipe so ponavadi napeljane pred hišo, kjer se lahko vsem na očeh očediš, sicer pa ti preostanejo še kakšne manjše »umivalnice-pralnice«, posejane naokoli ob cesti. Fantje pri sosedu so higienske posle jemali smrtno resno, to je ves čas nekaj pljuskalo, slišalo se je ščetkanje zob, predvsem pa so par ur skupaj leteli pljunki. A je možno, da ima nepalsko ljudstvo kakšno posebnost glede prekomernega proizvajanja sline? Čisto resno sprašujem, ker se mi zdi sicer znanstvena fantastika, da lahko nekdo 37-krat ZAPOREDOMA OBILNO pljune (ja, to je bilo kot mitraljez, kar naprej in naprej; pa je eden nehal in drugi začel, pa sta potem družno svinjala …), vsakič z gromovitim, ogabnim, najglasnejšim možnim hrkanjem, skupaj spravljanjem po žrelu obešenega materiala, potem malo predahne in se za trenutek vrne v svoje sobane, zato da lahko kmalu zatem nadaljuje s prej opisanim vse do odhoda kamor koli že. In tak ni bil samo eden, takih je bilo pri sosedu 7, stari pa je s počenim nonstop krehanjem poskrbel še za back vokale. Vsi pa zjutraj niso šli po opravkih, ampak so prijetne zvoke spuščali še naprej čez dan, tako da nam je šel riž lažje po grlu, ko smo jih lahko poslušali tudi med obedi.
V glavnem, sploh ne vem, kako bi opisala ves ta gravž, to je bilo čisto neverjetno, res smo bili še dodatno blagoslovljeni zaradi števila sosedov, ampak meni dejansko ni jasno, od kod lahko človek sploh dobi toliko materiala, pa saj to morajo imeti tudi grlo vneto od pretiranega naprezanja … Pa kako lahko KAR NAPREJ, NENEHOMA pljuvaš, no, a vi to znate????
Brez zamaškov za ušesa, ki so vso to gnojnico malo ukinili, bi me verjetno lahko prišli obiskat v arest. Ker bi nekoga izmed prasonarjev umorila. Ja!
Evo, ne bom več o tem. Ker moji gostitelji so bili pa čisto posebni. Niso pljuvali in niso kadili.
HOTEL TULASA
Poleg moje sobe sta bili v gornjem nadstropju še dve nič kaj veliki, v katerih so prebivali Tejanath, njegova žena Tulasa in njegov bratranec s predolgim imenom, da bi si ga zapomnila, zato mu bom rekla kar Zlatko – če je bil pa eno tako milo in prijazno bitje, pa še zauber je bil, kot boste lahko videli na fotkah. Da sta s Tejanathom bratranca, sem ugotovila šele po natančnejšem poizvedovanju, tukaj si itak vsi rečejo brat ali sestra ali pa mali brat ali pa veliki brat, potem se pa znajdi. Še nesorodniki se nagovarjajo ne z imeni, ampak DIDI (sestra) ali DADŽU (brat). Nekaj dni je z nami bival še mulo Sanjib, Tejanathov nečak, ki je imel sicer starše v Indiji, tu pa se je šolal in so ga preživljali. Ker pa je bil en velik lenuh (je rekla Tulasa: he no reading, no writing, no good), so ga pred kratkim poslali nazaj. Občasno pri Tejanathu prespi tudi kdo od sorodnikov iz oddaljenejših vasi, tukaj je pač tudi tako, da kdor ima vsaj nekaj denarja in službo, pomaga vsej rodbini. Tejanath jim preskrbi tudi kakšna oblačila, jih založi s hrano, če je možnost … Manjša privatna podružnica Rdečega križa je tam pri njih, nekako tako, kot je to počel naš ata Peter, ves čas je zbiral vse mogoče in potem razdeljeval revnejšim. Na voljo so imeli sicer samo eno manjšo in eno večjo posteljo, kot sem ugotovila kasneje, tako da nimam pojma, kako so prenočevali. Tulasin sorodnik se je par dni motal pri hiši, en tak res ubog človek, v tistem hudem jutranje-večernem mrazu se je tresel največkrat kar kje pred hišo v čisto tanki vetrovki in je samo pojest prišel v kuhinjo – verjetno revščina človeka naredi še ponižnejšega in nevidnejšega … Domov je šel potem oblečen v neko jakno, ki so mu jo dali Tejanathovi, družini je nesel nekaj hrane, sam pa je bil oborožen s par zavitki tablet, za katere ni imel pojma, kaj naj bi mu pozdravile. V Khandbari je prišel na par preiskav zaradi hudih glavobolov, slikali pa so mu pljuča, če sem prav razumela. Za glavo ne vem. Od dohtarja je prinesel nekaj tablet, samo da brez navodil in škatlic; zadaj na zavitek so mu napisali, kako jih mora jemati, za ene sem ugotovila, da so antibiotiki, ampak dobil jih je samo za 5 dni – a ni treba teh reči jemati vsaj 10 ali 14 dni? Ah, manj ko veš, manj se sekiraš, pa je. Peš je odkrevsal navsezgodaj zjutraj, domov pa prispel šele enkrat pod noč … Upam, da ga je glavobol minil, ga lahko zelo razumem, kako mu je bilo …
V oddaljenih vaseh se živi precej bolj skromno kot v malo večjih zaselkih, kot je tale Khandbari. Pa še tu je večina »luksuza« zunaj, na fasadi, v notranjosti pa zaman iščeš kaj mehkega, udobnega, kamor bi se počil, hudo je mraz, še poleti ne more biti preveč prijetno, kaj šele pozimi. Mislim, da mora biti podobno mraz v kakšnih betonskih zaporniških celicah brez oken ali s kakšno lino kje pod stropom. Sami okorno sestavljeni deli pohištva, preprosta postelja z zmahano žimnico, kakšna vegasta omara in obleke ponavadi kar navešene po stanovanju … Na slikah boste lahko malo pokukali v to hišo, samo v resnici je bolj grdo, kot zgleda, bolj neprijetno. Tu so imeli kar tri televizorje, ampak to zato, ker še niso utegnili pokvarjenih dveh odnesti na odpad. Tulasa si je ob večerih na ledena tla dala dve blazini in zavita v ogrinjala primrznjeno gledala hudo glasno nastavljeno kakšno še bolj hudo trapasto akcijsko ali žajfasto zadevo, to je bilo eno samo pretepanje in renčanje, bumf, beng, bong, assssssaaaaa! Drugega pač ni na sporedu.
Zlatko darling pa je cele večere polglasno bral iz angleškega učbenika konverzacije, da bi malo napredoval, saj je moral poučevati v angleščini, ki pa je ni bil najbolj vešč. Ali pa je Tejanathu pretipkaval kakšne teste – res je bil posebno prijazna pasma.
Kuhinja je bila spodaj, kar pa se je cmarilo v loncih, je prišlo večinoma z njihovega vrta pred hišo ali pa z neke njive, ki jo imajo v sosednji vasi, kaj pa še s tržnice. Vse ORGANIC, je ves čas poudarjala Tulasa, ko sem malo razložila, kakšno zelenjavo imamo pa pri nas npr. v supermarketih. V kuhinji je kraljevala izključno ona, dedec se je samo usedel in čakal, da postavi hrano predenj, le Zlatko je vedno pomil za sabo in pomagal tudi kaj narezati, mešati … Meni je bilo zoprno, da bi bila deležna podobne oskrbe kot Tejanath, in sem želela vsaj pomiti posodo (za kaj drugega tako nisem, šele naslednje leto bom začela hoditi h Karmen na NPH (nenavadno pripravo hrane???), haha, lonce imam pa doma varno spravljene v starem kufru pod mizo, da me slučajno ne zamika ustvarjati kaj bolj sofisticiranega od kave, makaronov in riža, ja, takle mamo). Ampak ne, jaz sem gostja in ne pride v poštev, da bi se česa pritaknila. Pa sem se pustila pitati. In to obilno. Po dveh tednih sta Zlatko in Tulasa nekaj opravljala, sem kar čutila, da leti name, pa sem vprašala, kaj je narobe. Sta se režala, da sem postala bolj fat. In princ je pristavil, da imam večja stegna kot ob prihodu. Aja?! To smo se režali (samo nista vedela, da to ni samo od riža, ampak zaradi čokoladnih piškotov). Potem pa me je Tulasa hotela vsaj malo potolažiti in je rekla, da sem ob prihodu, ko sem imela za sabo vse tiste grrrrozne vožnje, zgledala stara 40 (ja, draga moja, prav kmalu jih bom z vso pravico), zdaj pa samo še 25. A ker imam zdaj bolj okrogla lica? In stegna, bi pristavil Zlatko.
Tudi kuhinjske radosti vas čakajo spodaj na fotkah. Večinoma poteka vse na tleh; sedeli smo na nizko nizkih pručicah, s katerih sem po pol ure le s težavo vstala z razbolenimi koleni (oni itak ves čas čepijo, ni mi jasno, kako jim ne zaribajo sklepi), krožniki so bili na tleh in jedlo naj bi se s prsti, samo to sem tudi preskočila in dobila žlico. Tulasa je imela na voljo lepo ognjišče, nekaj malega si je pomagala še s plinsko bombo, mož pa ji je iz prestolnice prinesel tudi tisti parni kotel, za katerega ne vem, kako se mu reče, ekonomlonc, no, pa še riž je lahko kuhala posebej v enem piskru na električni pogon, kadar je elektrika pač bila. Kar šmensi se sliši, ampak ni v resnici nič kaj prijetno in lahko delo. Dim se je lahko valil skozi okno ali vrata, tako da smo bili kar lepo prekajeni. Vsi pa so se tudi sezuli pred vhodom. To sem sicer storila prvi dan, potem pa sem se opravičila in povedala, da imam po desetih minutah kljub nogavicam že ozebline in da bi bila rada v čevljih, če lahko. Oni pa kar nagih podplatov, za božjo voljo, da bi nataknili vsaj kake papuče … Ko je Tulasa zmrzovala, sem ji omenila, da res ne bi bilo slabo, če si omisli vsaj štumfe, in da te v noge ne sme zebsti, pa je potem res nekje našla tudi neke stare copate, navlekla tudi nogavice in sem zmagala.
Jedli smo ves čas dal bat. Torej riž z neko omako iz leče ali soje, zraven pa še kakšno zelenjavo, največkrat špinači podobno, Tulasa pa je vedno vrgla na olje še nekaj krompirja, sem ji povedala, da se temu reče pomfri. Gospodinja je vstajala zgodaj, včasih tudi že ob petih, pred osmo pa nas je čakal obvezni čaj in nekaj – ja, riža, kaj pa. Osladkanega in malo drugačnega kot kasneje. Potem smo do pol desetih bluzili vsak po svoje, nato pa je bil obilen obrok dal bata. Ob desetih se namreč začne pouk v osnovnih in srednjih šolah, Tejanath in Zlatko pa sta oba učitelja. Vse do 16 h ne jedo ničesar, morda kako pomarančo (tisti riž je meni zalegel za dve uri, zato sem se morala podpreti s cukrom), ob štirih je spet čaj in spet enak riž kot navsezgodaj zjutraj, potem pa se okrog šestih, pol sedmih še zadnjič napokaš poštene porcije dal bata in dneva je bolj ali manj konec. In ves čas, dan za dnem, teden za tednom … jedo samo to. Si zamišljate podoben režim doma? Pa bi lahko tudi kaj drugega ali pa vsaj na drugačen način pripravljenega, to je jasno še taki kuhinjsko neuporabni dekli, kot sem jaz. Na srečo je bila hrana zelo okusna in tudi z mano ni problemov, jaz pospravim vse, kar se postavi predme … Se je pa Tulasa čez čas začela kar malo opravičevati, češ, vsak dan jemo isto … Ker so želeli izvedeti, kako živimo kaj pri nas, in je bilo veliko govora tudi o hrani, potem pa se je verjetno zasekirala, ker sem povedala, da skušamo uživati čim bolj raznovrstno prehrano (jaz na primer zelo gledam, da uživam različne znamke čokolade in piškotov, haha). In je nato proti koncu rižu dodala neke male koščke rib, ki jih je našla na tržnici, enkrat je spekla roti, indijski kruh (fajn mastno, kot naši krofi), potem je nekaj eksperimentirala z rižem in mu dodala razne čarovnije, uvedla je nekaj surove zelenjave … Meni je bilo vse slastno. Kaj pa vem, morda si res ne morejo privoščiti ničesar drugega. Ampak še bolj se mi zdi, da gre za tradicijo.
Kar smo napacali, je morala potem seveda tudi pomiti. Brez pomivalnega stroja ali korita ali tekoče vode; le-to je zjutraj nalila v velike vrče in potem spretno manevrirala tam po tleh, na koncu pa šla delo dokončat še ven, da je lahko splaknila packarijo na travo. Vse seveda z ledeno vodo. Ves čas je jamrala, kako jo zebe. V kotličku za čaj je sicer imela vedno tudi nekaj prekuhane vroče vode, da je pred jedjo vse še enkrat malo razkužila, res je bilo za čistočo kar najbolje poskrbljeno.
Rezidenca. Kliknite na fotko:
|
| Tejanathova Hisa |
Ženske v Nepalu se počasi prebijajo na višjo stopnico, ni jim bilo lahko v preteklosti in tudi zdaj še ni najboljše, ampak z mladim rodom prihaja vse več šolanih deklet, ki želijo od življenja več kot pa celodnevno garanje v kuhinji, pranje, delo na njivi … In poroko pri 16, 17 letih, kot je to ponekod še vedno navada, s katero se tudi zaključi dečvino izobraževanje, moža pa ji izberejo domači, in sicer iz iste kaste. Teh je celo morje, čeprav je vseeno malo drugače menda kot v Indiji – tudi tukaj so kaste razvrščene po hierarhiji, vendar pa ne tako drastično kot pri sosedih. Sedaj se vse to že spreminja, vedno več je porok med pripadniki različnih kast, mladi pa bodo počasi zagotovo tudi presekali s tradicijo dogovorjenih porok. Madona, da ti privlečejo domov kar enega desca, potem ga pa glej celo življenje, a!? Saj je bilo tudi pri nas podobno, pa ni bilo nikomur všeč in je danes drugače, tu pa bo prav tako.
Samo Tulasa še ni imela take sreče. Zelo brihtna gospa je to, energična in hudo zgovorna, z mano se je trudila govoriti angleško, čeprav vse njeno znanje prihaja od občasnih obiskov tujcev. Je sicer bolj na me-tarzan-you-jane, ampak me je prav presenetila, kako ji je uspelo z ne ravno bogatim besednim zakladom spraviti skupaj tako veliko, da sva se prav fino lahko menili. Ko sva načeli temo prezgodnjih porok, je pa dobila zalet, ha, sem bila deležna cele poplave, kako je morala prenehati s šolanjem, čeprav si je tako želela nadaljevati, pa kako je postalo njeno življenje ena sama strežba – možu, njegovi družini, predvsem čez taščo in svakinjo je bentila, kako sta jo imeli za služkinjo … Ko sta se z možem preselila na svoje, so prišli pa otroci, vmes je bila nekaj časa še vzgojiteljica v vrtcu, hkrati pa seveda tudi pedenala vse doma in še bolnega Tejanathovega očeta. Ni zmogla več vsega in zdaj je že nekaj let samo doma in med lonci, usranimi gatami, opravljivimi sosedami, s katerimi malo sestankuje, malo plete in pogosto ji je dolgčas. Nobenega branja, le neumen teve spored … Ji je čisto jasno, v kakšnem položaju je, in toliko huje je zato, ker se zaveda, da bi lahko živela drugače. Tale njen Tejanath ni najslabše, kar bi lahko dobila, vendar pa je seveda on zaposlen s tisoč stvarmi, bolj kot v ženo zagledan v računalnik, ona je pa pač tam za pospravljat. In verjetno mu sploh ne potegne, da je nesrečna tam na tleh pri piskrih, vse dneve je doma, le ob sobotah se sprehodi do tržnice in enkrat na teden privleče iz oddaljene vasi na hrbtu kot mula težko vrečo riža. In zdaj bo šla celo za tri tedne v Katmandu k sinu in hčerki, ki tam hodita v šolo. KUHAT, kaj pa drugega. In prat. Ker imata izpite.
Tam v zadimljeni kuhinji smo se vsak dan luštno pogovarjali in odkrivali razlike; kakšna zelenjava nam raste pozimi (ja, snežena, ane) … Pa če zapade sneg, a imamo potem prosto? Kako kurimo v hiši, da nas ne zebe? Kje kupujemo hrano? (Kako razložiti tista naša obupna megalomanska nahajališča kilometrskih polic, kjer pol ure iščeš jogurt med vsemi tistimi nula koma jozef mastnimi izdelki, jaz bi najraje kar kakega kurirja imela, ki bi mi nosil futer in me odrešil sparovsko-mercatorskih pohodov … Uf, ko bi nekdo zminiral te razvratne potratne prostore, večje od Titanika – samo kam bi pa potem del ljudstva hodil ob vikendih sprehajat svoje mladiče, da se ja ne bi bilo treba z njimi potruditi do kake točke z naravno svetlobo in brez nalepljenih cen … Spet me je zaneslo … )
Malo smo se učili drug od drugega in odpirali okna v neznane svetove, kar je pa tudi nekaj najlepšega na potovanjih …
ŽIVKO POSKOK IN NJEGOVI PROJEKTI
Malo sem pozabila predstaviti Tejanatha, jaz sem mu rekla kar Živko Poskok, ker je ves čas na fedrih in nekaj skupaj spravlja. Govori pa tudi tako hitro in smešno, da sem približno polovico uspela razumeti, ostalo pa sem skušala uganiti. Bivša prešernovka Tanja (zato pa je tudi tako fejst punca, ker so jo pri nas modrili, haha) mi je povedala zanj in sirotišnico, ki jo pomaga upravljati. Je predsednik nekega društva, ki je v Khandbariju med drugim pomagalo reševati sirotišnico pred zaprtjem, saj ni bilo več zadosti denarja zanjo. Tanja je naletela na njegovo spletno stran in od takrat njena družina pravzaprav finančno skrbi za 10 otrok, da imajo kaj jesti in obleči … Je en tak skromen ata, ves čas v istem puloverju in kapi, njemu gre po glavi samo računalnik, z njim je obseden kot kak pubertetnik. Sicer je učitelj, ampak kolikor sem uspela videti, se ravno pretegne tam ne, kar naprej ima neke izredne dopuste (da leta okoli zaradi ustanavljanja agencije), v šolo gre brez torbe ali kakega zvezka, precej pozno in mislim, da kar malo zamuja (ha, to ni tako kot pri nas, ko šef in šefica stojita vsak s svojo bazuko pri vratih zbornice in že dve minuti pred koncem odmora naženeta vse delat), je že bolj v zadnji četrtini službovanja in si verjetno lahko malo več svobode privošči. Takoj ko pride domov, se nalepi pred ekran, tipka tudi pozno zvečer, pač odvisno od električnih mrkov, pa tudi zarana je ponavadi že ogreval tipkovnico. Je eden redkih v Khandbariju, ki se sploh spozna na računalnik, čisti samouk, tudi internet ima skoraj edini … In še dobro, da ga ima, saj drugače ne bi mogli izvedeti za te sončke brez domačega gnezda.
Če ste ga pripravljeni poslušati (ali pa se samo delate, haha, tudi to sem potem začela prakticirati, ko sem osemnajstič slišala že vse o njegovih načrtih), bo otroško navdušeno kot navit razlagal o agenciji za treking, ki jo s še par možakarji ustanavljajo v Khandbariju. Trekingi proti Makaluju sicer že obstajajo, vendar pa ni ravno pretirano poznana ta smer, čeprav je po slikah sodeč izredno lepo – jaz sem videla samo en del začetka, ker mi ni bilo dano kaj več zaradi drugih opravkov, in moram reči, da je tudi začetna pot med vasicami krasna, imam nekje malo poslikano … Zdaj Tej piše cele romane in ureja noro nepalsko birokracijo, ki ga pošilja od Poncija do Pilata, večinoma je sam napisal vse prispevke za spletno stran, in ni jih malo, pregleduje podobne strani in prebira vse, kar mu pride uporabnega pod roke … Pustila sem mu svoj Lonely Planet, da bo lahko še malo naštudiral, kako se prodaja trekinge, pa še spodbudila sem ga, naj piše ustvarjalcem knjige, saj če si enkrat noter, je biznis zagotovljen … S sodelavci želijo s prihodki od agencije zagotoviti prihodnost sirotišnice, da ne bo več odvisna od prispevkov sponzorjev – če bi jim uspelo na leto pod Makalu pripeljati okoli 50 turistov, bi bila zadeva rešena. No, najprej morajo seveda dobiti vsa dovoljenja in Tej se pravkar ubada s tem tu v Katmanduju. Če povem po pravici, mi je včasih že kar malo najedal s temi svojimi zgodbicami, ker ima navado vsako reč goniti v neskončnost, vendar pa ga zelo občudujem – taki ljudje svet ženejo naprej, inovativni, iskalci, idealisti … Da se en šolmošter v kraju, kjer še tekoče vode ni v bajtah in kjer poznajo od hrane samo dal bat, ukvarja s Twitterjem, Facebookom (je bil kar razočaran, da se ne grem teh reči, haha), ustvarja spletne strani, išče zanimive rešitve, s katerimi bo lahko naredil veliko dobrega … Imam občutek, da so ostali člani njegove druščine bolj eni priveski, malo za okras, razni »svetovalci in podpisovalci«, večino dela pa opravi Tej. In v tem neizmerno uživa, kar bliska se mu iz oči, kadar načne to temo. To je to, žar v ljudeh! Potem se vsaj kdaj kaj premakne.
Otrokom v sirotišnici šolanje plača država, če sem prav razumela, vse ostalo pa več ali manj Tanjina družina, se mi zdi. Tej operira z računi in prenosi denarja in s komunikacijo, poleg tega pa skrbi še za sponzoriranje otrok, ki sicer niso sirote, zato pa tolčejo revščino in ne bi mogli v šolo, če ne bi iz tujine prihajala sredstva zanje. Saj o tem sem že pisala in bomo še večkrat kakšno rekli na to temo, tudi sama skušam večkrat najti dobre duše, ki so pripravljene prispevati za izobrazbo malih vedoželjnežev. Zdi se mi vredno in to delam pač v dobri veri, da so stvari poštene, da denar pride na pravi naslov … Nikoli pa seveda ne moreš čisto z gotovostjo nekomu zatrditi, da ne bo nič narobe, vse sorte se lahko zakomplicira, pa ne moreš prav nič pomagati.
Smo pa v tem kratkem času, ko sem se preganjala o Khandbariju, vseeno malo pomagali – in to s prispevki kolektiva naše šole! Hej, kolegi moji dragi zasneženi, se vam zdaj lahko končno zahvalim za denarce, ki bodo dvema Nepalčkoma omogočili dokončanje razreda. Dunja ma vas rada, iiiitak! Tej mi je pravil vse sorte o težavah, s katerimi se sooča pri tem sponzorstvu – poleg tega, da ga kar naprej oblegajo prosilci za pomoč (revnih je ogromno), ker vedo, da se trudi s tem, potem pa jih je tako težko zavrniti, je tudi še vedno preveč naiven in verjame obljubam raznih obiskovalcev Khandbarija, da bodo po prihodu domov takoj nakazali šolnino za katerega izmed otrok, ki so jih spoznali na poti. In Tej v njihovem imenu nakaže prvi obrok, o obljubljeni pomoči pa potem ne duha ne sluha. Ali pa se ljudje obvežejo, da bodo šolali otroka, plačajo prvi obrok in potem mrknejo. Saj ne rečem, se zgodi, da pride kakšna kriza, ampak saj ne govorimo o tako strašno visokih vsotah, da bi povzročile finančni zlom – in toliko je pa ja ljudem lahko jasno, ali bodo zmogli nakazovati obljubljeno ali ne vsaj eno leto, presneto, ne pa da samo začnejo in potem zapustijo bojišče (najraje tako, da se sploh več ne javijo). Tejanath je že krepko sit takih primerov – in dva taka sta tudi iz naših krajev. Ko sem izvedela, da dvema šolarjema zaradi tega ne bo dano opravljati zaključnih izpitov, sem se obrnila na našega bossa (ki je tudi Zlatko, ja!), on pa na prešernovce in denar je že na kupu. To je akcija! Še enkrat hvala vsem! Kaj bo šele, ko začnem sitnariti iz Afrike, kjer bo pa še za kakšno stopnjo ali dve bolj uboga situacija – to me boste imeli v želodcu, a.
DA NE PRIDEM IZ VAJE …
Tejanatha je strašno veselilo, da me je lahko vlačil okoli po šolah, kjer sem potem malo klepetala z učenci. Kar nekaj dopoldnevov sem preživela v mrrrrrzlih razredih in razlagala, kako kaj živimo pri nas, kakšna je lepa naša, kakšni so naši letni časi, kako se lahko poročamo po svoji volji – ali pa sploh ne, živelo, koruzništvo, kako je urejeno na naših šolah in v razredih in kako šolarjem ni treba nositi uniform, kaj jemo in kaj počnemo v prostem času, ma, vse živo sem napletla … Starejši učenci, tam okoli 15 let stari, so kar nekaj že razumeli in nekaj se jih je tudi opogumilo in kaj reklo (vedno so vstali in vprašali, če lahko vprašajo, to ti je režim, jebelacesta, pa Miss rečejo turšicam, gospodom pa Sir, in to vsakokrat, preden sploh začnejo govoriti z učiteljem, pa vsi so se mi vljudno zahvalili za odgovor, ej, a tole kdo od naših učencev mogoče bere?!), en poba je celo v zvezek sestavljal vprašanja, da bi ja dobro povedal, je tudi spraševal zanimivo – a dobimo po koncu šolanja službo, npr., saj pri njih je strašno težko kaj najti, če imamo težave z onesnaževanjem, kako izbiramo predsednika, kaj mislim, da bi bilo treba spremeniti v Nepalu … Vedno sem jim tudi malo podkurila zaradi svinjarije, ki se valja po nepalski naravi, tudi okoli šole je bilo izdatno okrašeno z odpadki, samo bo še preteklo ene vode, da se bo kaj spremenilo …
Čeprav se mi je zjutraj vedno eno figo dalo hoditi na te obiske in mi je bilo na začetku strašno zoprno, ker so me učenci seveda takoj opazili in potem je vse sililo v mojo smer, opravljalo, radovedno zijalo …, pa sem potem kar uživala in videla, da je fino tudi za otroke, saj me potem niso več gledali kot deveto čudo in na ulici so me pozdravili, namesto da bi se neumno režali za mano … Jaz pa sem malo od blizu lahko videla, v kakšnih razmerah poučujejo sotrpini, hm, bom še rada prišla na našo prešerno ustanovo, haha, na udobne kavče, v tople razrede, po bonbone k Joži … Tu je vse precej ubogo, še posebej na javnih šolah, kjer uči tudi Tejanath. Presneta diskriminacija, otroci revnejših (torej še revnejših od že itak revnih) družin, ki ne morejo plačevati šolnine, lahko obiskujejo brezplačno javno šolo, kjer pouk poteka v nepalskem jeziku, angleščina je samo učni predmet (in kaj dosti ne odnesejo od nje), šole so veliko slabše opremljene, nekateri razredi spominjajo na zapor, ni stekel v oknih, samo rešetke, otroci pa nagneteni v klopeh, tudi po 70, 80 skupaj včasih … Že po uniformah se vidi, da so malo manj, vse je bolj razpuščeno …
Drugi tip šol so tako imenovane boarding schools, za katere je treba plačati, pouk je kakovostnejši, poteka v angleščini, nepalščina je le eden od predmetov (tukaj bom kot zavedna učiteljica jezika, za katerega smo prelivali kri, aaaah, da bi me sedajle slišala Breda Pogorela, takoj mi prisoli desetko, udarila po mizi, kaj se pa to pravi, a zdaj bo pa kar angleščina vse preplavila, kaj pa ohranjanje kultur, raznolikosti, identitete, porkamast), učenci so v bolj sijočih uniformah, za čisto male škrate pa imajo tudi vrtec. Na fotografijah boste lahko hitro prepoznali, kdaj gre za javno in kdaj privatno šolo – jutranji zbor, ko v vrstah pojejo državno himno, je na privatnih šolah videti precej bolj bleščeče. S to nesrečno angleščino pa je podobno kot v Ugandi – učenci se na pamet gulijo besede in stavke, sanja pa se jim ne, o čem govorijo. Šele po kakih 6 letih drila začenjajo razumevati in tudi govoriti, torej gre vse tisto znanje, ki že tako ni na ravno zavidljivi ravni, do takrat lepo v franže. A ne bi bilo pametneje vsaj deloma poučevati v nepalščini, pa naj se kasneje spakujejo v angleščini, če že mislijo, da drugače ne bo šlo … V svetovnem merilu je seveda res, da s to svojo pisavo nimajo kaj početi, prav tako z jezikom, biznis bo v angleščini, ampak še vseeno se ne dam! Jezike je treba ohranjati in ceniti!
Nekaj prizorov s šol spodaj:
|
| Obiski šol |
Lušten je bil tudi obisk gluhih otrok, ki prebivajo in se šolajo v hišici v sosednji vasi, zmotila sva jih med poukom in so naju bili izredno veseli – vsi so hiteli na tablo zapisovati svoja imena in računati, pokazali so, kako obvladajo znakovni jezik , abecedo … S skupinico otrok sta delala dva učitelja, otroci pa menda v šoli uživajo veliko bolj kot v domačem okolju, saj je največkrat tako, da doma ne morejo z nikomer komunicirati, kot se zagre, starši se znakovnega jezika ne naučijo, gluhi so tako precej osamljeni in izločeni … Po končanem osnovnem šolanju bi se lahko naprej izobraževali le v večjem mestu, česar pa si ne more privoščiti skoraj nihče – država jim omogoča le brezplačno osnovno šolo. Tukajšnji učitelj bi jih rad usmeril vsaj v kak poklic, jih naučil kake obrti, da bi se lahko z nečim preživljali – ena od možnosti je izdelovanju pletenih bambusovih stolčkov, zelo udobnih in trpežnih – nekdo izmed starejših učencev nama je malo pokazal, kako obvlada. Nekaj slik:
|
| Sola za gluhe |
NJENA VISOKOST
Tudi Zlatko me je en dan odpeljal na svojo šolo. Do nje je bilo uro in pol hoda, večinoma navkreber. Čeprav je šola privatna, je učencev zelo malo, torej tudi denarja za učiteljske plače (ki so od tega odvisne) in za šolske prostore precej manj. Prostor je idiličen, razgledi sploh, šola pa je čisto miniaturna, boste lahko videli na slikah. Po par učencev nabasanih na nekaj kvadratnih metrih, malo stran pa je neka koliba iz bambusa, kjer nabira znanje malo večja skupina. Med odmorom so se otroci podili po pesku in igrali nogomet – s KAMNOM! Zlatku sem naslednji dan priskrbela nekaj malih žog, to pa res ni ničemur podobno, da s kamni streljajo enajstmetrovke!
Na to šolo hodi večina slovenskih sponzorirancev in sem se morala seveda slikati z njimi. Pa še s prenosno cvetličarno, joj, kaj takega! Tu za dobrodošlico človeku dajo venec rož in Zlatko je otrokom dan pred mojim obiskom zgleda naročil, naj vržejo skupaj nekaj cvetov – samo so pa čisto preveč resno vzeli ta posel in skoraj vsi pomorili cele gore prekrasnih cvetic, sesti sem morala na prestol kot angleška kraljica in vsak izmed otrok je prišel do mene, me napacal po čelu z rdečim prahom (tika naj bi bila na čelu, meni pa se je zaradi množičnega navala malih nanašalcev prahu preselila še na nos), se mi predstavil, mi okrog vratu obesil svojo verigo živih barv in me pozdravil: Namaste, dobrodošla! Rože imam grozno rada, te so bile pa sploh prelepe in divje dišeče, ampak zdelo se mi je čisto noro, da so uničili toliko rastlin zaradi mene – tri rožice bi bile čez glavo dovolj! Hja, kaj češ, običaji pač. Je bilo kar težko imeti za vratom tistih tisoč cvetk, nekaj verig sem potem nesla s sabo domov, cela gora pa je ostala tam na ograji in žalostno smrt storila. Ampak kraljevsko sem pa zgledala, a nisem?! Pa sploh nobene zasluge za narod nisem storila, da bi si zaslužila to čast, samo na obisk sem prišla. In v dveh razredih čvekala z učitelji in otroki. Še en lušten dan je bil to, oglejte si ga spodaj:
|
| Zlatkova šola |
Šibam na letališče.