DOMOOOOOV HOOOOČEEEEEEM!
Ne, zdaj niti slučajno ne več, ampak tri dni je bilo pa prav bedno. Morala sem priti do sirotišnice, ki se skriva v hribih, do katerih trenutno lahko prideš na dva načina: letiš za 110 dolarjev v eno smer ali pa se cijaziš z busi sto let po razgonjenih cestah, kar sem zavoljo šparovnega načina potovanja in tudi zaradi radovednosti, kako je na vzhodnem delu Nepala kaj videti svet, izbrala jaz. Malo sem se že pred samo vožnjo odločila, da bo ena merda vse skupaj, malo je pa tudi res bila, tako da sem postajala že nevarno tečna in naveličana proti koncu.
Od slonov sem morala najprej v Janakpur, ki leži čisto blizu meje z Indijo, zato sem kar pričakovala, da ne bo ravno mirno – ampak da bo taka norišnica, pa tudi ne. Vožnja z busom tu ni nikoli manj kot 6, 7 ur, tokrat večinoma po precej dolgočasni pokrajini, no ja, par lepih prebliskov je tudi bilo, ves čas pa nas je metalo tam po sedežih, ki tega imena skoraj ne zaslužijo več. Zdaj je bilo konec tako imenovanih turističnih avtobusov, ki v resnici niso kaj hudo udobnejši od lokalnih, le plačaš zanje še enkrat toliko kot bi za lokalne in vsaki dve uri te spustijo lulat in na čaj in vsi potniki sedijo, lokalci pa kar divjajo dalje in v svoj trebuh spuščajo vedno več potovalcev, občasno tudi živalskih primerkov in seveda cel kup težkih vreč z raznovrstno vsebino; včasih že komaj dihaš v vsem tistem kaosu. Okna počnejo, kar jim ustreza, ves čas se samodejno odpirajo, ko bi se rad malo zaščitil pred vetrom, tako da imaš vsaj kaj početi, ko na 20 sekund zapiraš tistega vraga, ali pa se ne dajo odpreti, ko hlastaš za kako svežo sapo, kadar je 40 stopinj, podkrepljenih s prešvicano aromo, kakim sveže pošajsanim dojenčkom in pa pobeglimi prdci, katerim v tisti množici seveda ne moreš izslediti avtorja. Ves čas se kdo dere, najbolj seveda tisti, ki lobirajo za nove potnike; vsakih 500 metrov je treba z vso silo stopiti na škripajoče zavore in omogočiti, da se tip med vrati nakriči, medtem ko vabi ljudi s ceste, naj se skušajo zdrenjati med nas. Kadar je uspešen, smo dobri za najmanj deset ali petnajst minut, da navežejo vso kramo novega potnika na streho, da se sprevodnik malo pomeni z ljudmi naokoli ali pa se kar nekaj čaka v tri pirovske, preden se končno nadaljuje adrenalinska gonja po razdrapanem nekoč asfaltu ali še raje po prašnem neasfaltu. Vzmetenja ne boste našli, zato pa toliko bolj vse res nevarne izpostavljene železne dele z ostrimi robovi, ki štrlijo od vsepovsod, da matic, ki so posejane zadaj po sedežih, sploh ne omenjam – ko te na primer pri prečkanju kake večje luknje dobesedno katapultira s sedeža najmanj 2 decimetra v luft (če imaš srečo, butneš z glavo v polico), niti slučajno ne moreš vplivati na to, kje boš pristal in na kaj se boš nabodel oziroma kateri del telesa malo razparal. Enkrat sem se čisto resno ustrašila, da se mi je kaj prelomilo v hrbtu, saj sem s tako silo priletela nazaj na kamniti sedež, da sem par minut lovila sapo. Bi kar pljunila, če ne bi bila dama, haha. Mogoče pa ljudje tukaj zato tako radodarno spuščajo mastiče, ker so jezni?!
Vdano v usodo se prepustiš na ves glas predvajani muziki, ob kateri pa sem spoznala, da sem mogoče vseeno sposobna nekakšne meditativne odklopljenosti, saj mi včasih celo uspe nič slišati, res! Ker to se ti sicer odpelje, 7 ur poslušaš 4 komade, ki jih imajo na sporedu, pa še ti so bolj ali manj enaki, to se vleče pa vleče vse na isto foro, neke violine zadaj, flavte, neko brenkalo, medeni glas pevca ali pevke, malo bobnov, kaj pa vem, njihova pop scena mi nekako ne sede, nekakšna mešanica tega, kar poslušaš, ko se preganjaš po Turčiji, Maroku, Bosni, Jemnu, včasih pa še z dodatkom zavijanja kot pri kitajski operi … Mislim, da bi se onega našega Weeeernerja z veseljem poslušala iz čiste tuge. Čisto nekaj drugega pa je, če imaš srečo in ujameš kje v živo izvajano tradicionalno glasbo, to pa je tako ali tako skoraj brez izjeme povsod po svetu krasno, vsaj meni.
Pomečkano zaprašeni smo se privlekli malo pred mrakom do tega Janakpurja, ma, bolje bi bilo JADNAkpurja. Takoj sem se morala kregati z rikša-manom, da me ni preveč opetnajstil – tam namreč ni taksijev, ampak samo neudobne rikše, ki jih poganjajo večinoma presušeni žilavi ati, in sicer prav nič z lahkoto, saj ni nobenih prestav na težkem starinskem biciklu. Komaj sva se prebijala skozi kaos na ulicah, to je vse nekam rinilo, sami prodajalci na vsakem koraku, v trgovinicah, za pulti, razprostrti po tleh … Seveda, ko pa Indijci samo kšeftajo povsod, kjer se znajdejo. Svinjarija, noro hupanje neprekinjeno (vsak, ki je na motorju, se čuti dolžnega držati prst na troblji celo pot vožnje, to je res en tak obupno ušesa parajoč zvok), prašno, vroče … In tu bom morala viseti cel naslednji dan, jooooj!
Hotel je bil s 7 zvezdicami, itak! Ena taka zeleno popleskana mini kamra, v kateri so namenoma stradali komarje, da so planili name v rojih, ko sem vstopila; na postelji nemarna rjuha, na kateri so svoje DNK-je v vseh mogočih različicah puščali prenočevalci najmanj zadnji dve leti, nad njo z medvedki Puji (ki se zaradi umazanije niso več dobro videli) okrašena mreža za komarje, v kopalnici pa celo tuš in umivalnik, le da je voda tekla samo iz neke tretje pipe spodaj pri tleh. Okno se je odpiralo le na hodnik, s katerega se je vse slišalo ravno tako, kot če zidov sploh ne bi bilo (plus ulično dogajanje), zraven sobe pa je bil WC za vse tiste, ki si tega razkošja od privat čučavca niso mogli privoščiti. In so ga seveda ves čas oblegali, lahko bi naredila poročilo o bogati paleti izpustov iz vseh možnih odprtin in o butanju z vrati; še dobro, da imam dušilce za ušesa, drugače ne bi spala niti minute. Vse skupaj ni delovalo prav hudo varno, tipi v spodnjih majicah, ki so se motovilili po hodniku, so zabodeno zijali vame – sem pred vrata raje prislonila velik stol (ja, stol je pa bil) in nanj položila težak nahrbtnik, ha, nič ne bo z obiski!
Zjutraj sem se spopadla z džumbusom, in ko sem opazovala vse to vrtinčenje, sem si zaželela, da bi bila nevidna in bi vam lahko poslikala res zanimive prizore – tako pa so vsi strmeli vame, ker sem bila edina turistka (pardon, še dva sem odkrila čez dan) in se je bilo težko švercati z neopaženim fotkanjem. Nekaj prizorov sem si sicer priborila – rikšarje, pisane ženske oprave in pridne krojače, ki sklonjeni nad antične šivalne stroje še na nožni pogon od jutra do noči popravljajo strgane kose oblačil ali pa ustvarjajo nove, Made in Nepal. Niti med šiviljskimi mojstri niti med prodajalci ni bilo opaziti nobene ženske, kar je sicer drugod po državi čisto običajno – celo pogosto. Spet indijska fora? Ženske prodajalke so zasedale le mesta na po tleh razprostrtih ogrinjalih, kjer so bile zložene razne pomade, zapestnic malo morje, plastik fantastik roba vseh barv … Ali pa so ponujale kako sadje. Naokoli po mestu je nekaj ribnikov kristalno čiste vode, seveda, kaj ne bo čista, ko pa toliko ene žajfe in praška spustijo vanje – predvsem zjutraj in ob sončnem zahodu se pridejo očedit tja vsi, ki te možnosti nimajo doma. V mestnih meandrih najdeš uličico, kjer se ukvarjajo samo s prodajo zlatega nakita, pa precej lekarn, ki so sploh fine – lesen pult in prav take police, kar lepo na svežem zraku, čeprav je fino vroče, vse nabasano s škatlicami gotovo zelo svežih zdravil.
Skoraj edina ogleda vredna reč v mestu je torti podobna palača, zgrajena v čast Siti, junakinji iz Ramajane, tam je ves dan, še posebej pa na večer, gneča vernikov, ki tiščijo v notranjost templja. Pred njim oziroma za zunanjim ogrodjem te torte se ves čas kaj dogaja, po stopnicah posedajo ali poležavajo verniki ali pa samo firbci, nekateri kar prebivajo v raznih zidnih nišah, dva poba pa so ženske ravno pripeljale na nekakšno obredno striženje, med katerim so ves čas prepevale in se majale naprej in nazaj, na koncu pa je fantinoma na do nazga oskubljeni glavi ostal le majhen čopek, kako čedno. Bo kakšen hindujec povedal, kakšen krst sta to imela. Ja, pa na krave ne smem pozabiti, one seveda lahko šetajo povsod, tudi v tempelj sta dve rinili, okoli pa je bilo seveda vse polno končnih izdelkov govejih prebavil. (Kako bi bilo videti, če bi tam pri nas iz Sv. Kancijana primukala kakšna Jagoda ali Šeka že navsezgodaj, haha, takoj po prejetem obhajilu! In se olajšala tja pred Šinkov kafič.) Pred palačo so postavili manjši šotor, v katerem se je celo dopoldne odvijala nekakšna predstava s samo moškimi igralci, ki so glumili tudi ženske vloge, ljudje so z zanimanjem spremljali petje in govorance nastopajočih, se smejali, ob odru je bila tudi manjša zasedba glasbenikov, ki so skrbeli za spremljavo in posebne efekte. Vstop je bil prost in gledalci so prihajali in odhajali, nekateri so se prišli samo malo spočit in poležat, spet drugi so s svojo kičasto robo oblegali gledalke, le-te pa so vešče premetavale zvončkljajoče zapestnice, ki ženskam v sarijih v velikih količinah prekrivajo zapestja … Kasneje so prizorišče zasedli neki pridigarji ali razsvetljenci in cel dan glasno nagovarjali in prepričevali svoje o(v/b)čestvo, odmevalo je po celem mestu; me prav zanima, kakšna nebesa so jim obljubljali in kakšne napotke so dajali množici bolj ali manj revnih sledilcev. Vse sorte premišljujem, kadar opazujem kakšno takole religiozno fešto ali pa predavanje, pa raje ne bom o tem … Je pa vseeno verjetno vsaj nekakšna tolažba, uteha ali pa vsaj prijetno druženje za množice zapostavljenih, ubogih, ki mogoče tudi ob takih priložnostih najdejo smisel svojega životarjenja. Spodaj nekaj fotk s predstave:
 |
| Janakpur 1 |
Druženje so si ob tem prazniku privoščile predvsem ženske, v več templjih sem našla celo reko čudovito pisanih sarijev, lepih in veselih obrazov žensk, ki so prepevale in poplesavale pred svojimi božanstvi, si na čela risale velika rdeča znamenja, okoli pa so kurili ognje v prah povaljani sadhuji, za katere tudi ne vem, kaj naj si mislim – so svoje življenje res posvetili in podredili veri ali pa so eni taki brezdelni hipiji, ki se na tak način še najmanj pretegnejo in se brez velikih pretresov svaljkajo po svetu …?
Največji ženski shod je bil zvečer ob veliki pisani palači, pravzaprav je bila to v tistem podivjanem mestu ena najprijetnejših stvari, ki sem jih doživela – razkošje barv in navdušenja, sproščenost, prijetno petje in dva otroka, ovešena z zlatom, ki sta verjetno predstavljala Sito in Rama. Drugače sem ves dan zelo pazila na nahrbtnik, v katerem imam spravljene vse dokumente in kar nekaj denarja, še prevleko za dež sem napela čezenj, da bi imeli morebitni zlikovci malo težje delo – tukaj, ko pa sem bila res idealna tarča, pa sem včasih pozabila na barabe, se pogovarjala z opazovalci praznovanja, ki so se nabrali okoli mene, fotografirala … Vsake toliko sem sicer pogledala nazaj, kako kaj nahrbtnik, a nisem nič opazila. Ko pa sem kasneje prispela do restavracije in odložila zadevo na stol, pa sem se skoraj sesedla, kar želodec mi je obrnilo, kolena pa v trenutku kot puter – NAHRBTNIK JE BIL ČISTO ODPET! Ponavadi imam v njem stlačeno torbo za fotoaparat in je nemogoče potegniti iz manjšega žepa kar koli, tokrat pa sem imela tam samo majico in vse svoje potovalno premoženje na dohvat ruke, trapa neumna! Prepričana sem bila, da sem ob čisto vse, s tresočimi rokami sem segla v »skrivni« žep in – vse je bilo še tam!!! To pa je bila šola! Sem jo prav rabila. Zgleda, da je roparju zmanjkalo časa za dokončanje začetega ali pa je videl samo tisto majico in razočaran odnehal. Saj bi se mi skoraj malo zasmilil, škoda, ker me ni pocukal za rokav, pa bi mu vsaj kakih deset evrov dala za trud, revežu – z nakradenim bi se namreč lahko v Nepalu preživljal kar lep čas. Ma, še kakšen biznis bi lahko začel. Kakor koli že, Šiva pa Višnu pa Durga pa vsi tile hindujski bogovi so bili na moji strani, nikoli več se ne bom norčevala iz njih, majke mi. Kadar nekaj časa potuješ po tako nenevarni in prijazni deželi, kot je tudi Nepal, postaneš malo šlampast in prepričan, da ga ni kriminalca, ki bi se te drznil oskubiti. Na, pa imaš.
No, tukaj pa so prizori janakpurski, kliknite spodaj:
 |
| Janakpur 2 |
Samo da spokam čim prej iz tega gnezda, uf! Indija me že ne bo videla, to pravim že tako ali tako ves čas, pa čeprav moja nenaklonjenost tej celini temelji na dokumentarcih, filmih, prebranem, slišanem … Navadni stereotipi in predsodki, vem, grozna sem, ampak me prav en malo briga! V Chitwanu me je sicer Švicar, s katerim sva preklepetala dve večerji, prepričeval o nasprotnem, saj je on čisto zasvojen z Indijo in gre tja vsakokrat, ko mu uspe napraskati nekaj denarja, a mu ni uspelo. Jug je menda mirnejši in čistejši, ja, kar naj bo. Edino tista pokrajina, katere ime sem že pozabila, kjer naj bi bilo bolj tibetansko od sedaj že kitajsko uničenega originala, tista me bo pa mogoče le zvabila, če bom še kdaj lazila tod okoli. Menda je prelepo in čisto posebno. Drugače naj jih pa kar nekaj gleda, Indijce in njihovo nagneteno in nasmeteno deželo – se ravno zabavam ob knjigi White Tiger Aravinda Adige, kjer je duhovito, s črnim humorjem obarvano prikazana indijska družba – to mi čisto zadostuje.
Še ena noč med komarji, zjutraj namesto zajtrka prepir na avtobusu, ker sem mislila, da me hočejo čisto obrati, pa mi je le bizgec v hotelu vse napačno povedal, potem še hujša vožnja kot do Janakpurja, ne bom še enkrat morila s podrobnostmi, ampak proti koncu 8-urnega premetavanja v prenapolnjeni notranjosti, s sosedom, ki je tako tulil v mobitel vsakih deset minut, da sem mu po slovensko rekla: Pa dej začepi že, govedar (saj veste, da sicer NIKDAR ne pridejo take nemarne besede iz mojih ust, aneeeeeee), z mulcem na sedežu zadaj, ki je v rokah držal srednje velikega piščanca, ki je tri ure pretresljivo čivkal – primerna spremljava oboževani glasbi iz zvočnikov –, z nemarnimi tipi, ki so ves čas zbirali tisti svoj nagravžni sluz in pljuvali skozi okno ali pa temeljito kopali po zakladnici v nosu in nabrano potem rolali v kroglice ali pa brisali v … ne vem, kam, ker sem se trudila gledati stran – v glavnem, ni veliko manjkalo, pa bi začela vpiti, tuliti, vsega sem imela zadosti, pa kdo me je spravil v ta zabačeni Nepal, sami primitivci umazani okoli mene, je… cesta, muzika, vse naj gre nekam! Mar bi šla raje na še en treking, tja okrog Annapurne, ali pa bi se doma preganjala z Zalo čvekalo, ki menda strelja take, da umreš od smeha, jaz pa tukaj vsa polomljena in zaprašena poslušam riganje, pljuvanje, kokodajsanje, prdenje, niti na WC nas ne spustijo cel dan, grrrrrrrrr! Haha, v takih trenutkih se sicer skušam prepričevati, kako sem lahko srečna, da se preganjam okoli, samo ko si kdaj že ves na robu, ko se že nekaj časa nabirajo minusi, postanejo stvari, ki so ti sicer super in zanimive in del spoznavanja drugih kultur, zoprne in nadležne in odveč in noben pameten razlog ne pade več na plodna tla.
Saj potem vedno mine in je spet prima. Oooo, ampak ne mislite, da sem že končala, opajade. Bomo še kakšen kilometer trpljenja dorekli, preden začnem spet s polnim žakljem navdušenja.
Dharan je na srečo že od predmestja naprej deloval prijetnejše in spet bolj nepalsko, spet smo lahko videli hribe v ozadju, tako da sem se malo umirila. In sploh nisem toliko škrtala z zobmi, ko sem imela čast naseliti še eno podobno sobo, kot je bila tista janakpurska. Le da tukaj sploh niso imeli pregrajenih nadstropij in je bilo pol hotela za dodatek tudi kar odprtega oziroma nedokončanega na eni strani in so se dretje in premetavanje loncev in ulični rompompom uspešno trudili za preboj mimo mojih uspavalnih pripomočkov – zamaškov. Saj je samo še en dan hajke pred mano, potem bo vse lepše.
Navsezgodaj me je zbudil najprej nekdo, ki je noro zbijal po vratih in mi nekaj tulil v nepalščini. Nazaj sem zavpila, naj se spelje in da ne bom nikomur odprla. Čez pet minut je bilo trkanje bolj elegantno in na sobni jakosti so me sladko spraševali, ali bi raje čaj ali kavo. Pa kdo se zdaj zeza z mano?! Kasneje sem zvedela, da so se zmotili pri številki sobe. Ob 5.15 zjutraj. Nič zato, saj so me čez dobri dve uri že klicali iz recepcije (lahko bi samo zavpili in bi čisto enako slišala), da me čaka en gospod. Tejanath, droben stric, ki me bo spremljal do sirotišnice, ki jo pomaga upravljati. Revež se je 15 ur mučil brez spanja na nočnem avtobusu iz Katmanduja, kjer je obiskal svoja otroka, ki tam hodita v srednjo šolo, in skušal urediti dovoljenja za treking agencijo. Pa ni nič travmiral, kot to počnem zdaj jaz na dolgo in široko, spil je čaj, medtem ko sem metala svoje premoženje v nahrbtnik, potem pa sva hitro našla mali kombi, ki naju je zategnil v 2 uri in pol oddaljeno vasico Hile. Ja, seveda, spet nas je bilo v najboljših trenutkih v njem 30, 4 so viseli z vrat, čeprav smo s precejšnjo hitrostjo sekali nešteto ovinkov, prevozili smo vsaj tri Vršiče, in to gor in dol. Samo ni bilo tako grozno, dvigovali smo se v hribe, okolica je postajala vedno lepša, bila sem prav vesela, da sem se znebila druge možnosti – 12-urnega matranja z busom po ovinkasti novozgrajeni cesti, ki bi naju pripeljala naravnost na cilj. Tako pa sva v Hileju počakala, da se je našlo še nekaj kandidatov, in najeli smo džip. Pot se tako skrajša za vsaj tri ure. Ampak v Khandbariju nisem bila več tako prepričana, da sva ubrala ravno boljšo varianto.
Divje. Kot otrok sem si grozno želela, da bi lahko sodelovala na tistem preganjanju po brezpotjih, Camel Trophy ali kaj je že bilo. Zdaj mi je končno uspelo nekaj takega, samo da nisem jaz šofirala velikega razmajanega džipa, ampak sem dobila mesto čisto zadaj pri vratih, z ritjo na ozki klopci, obrnjena pravokotno na smer vožnje (da ima želodec na ovinkih kaj početi). S puloverjem sem skušala zaščititi komolec in ramo, da ne bi ob vsakem sunku zadela z njima ob železje, trdno sem se držala in se trudila skozi zaprašena okna ujeti malo pokrajine. Vsaj ta je bila pa res čudovita, neokrnjena (vsaj od daleč, haha), zeleno gričevje z dodatkom široke reke Arun, ki se je vila pod nami, od časa do časa kakšna skromna naselbina z ljudmi, ki so delali na poljih, od daleč pa so se bleščali vrhovi tistih zaresnih vrhov, ki so zrasli 6000 m in več. Cesta? To ni ravno pravi izraz za luknje, jame, skale, ovinke, strmine, več kot 10 km na uro sploh nismo mogli voziti, čisti obup. Mislim, da je bila to moja najbolj razburkana in težka vožnja; na Sokotri sem sicer nekajkrat tudi rila po takih poteh v soteske in iz njih, da sem vedno čakala, kdaj se bomo končno obrnili na streho in po kaskadersko skrajšali muke – ampak tam sem bila gospa, na prednjem sedežu, celo privezana, lahko sem tudi zahtevala, da mi šofer ustavi … Tu pa brez postanka skoraj tri ure. Nato čas za obvezni dal bat pri neki samotni bajti; s Tejanathom sva bila malo počasna, in ko sva hotela zlesti nazaj v prtljažnik, je bilo nemogoče. Madona! Na najini mesti sta se nabasala ata in mama, za nepalske mere hudo mogočna. A midva naj greva pa na streho ali kaj?! Sem začela robantiti in nekaj težiti šoferju, samo kaj dosti se ni nihče vznemirjal, Tejanatha, ki je bolj kumrne sorte, so stisnili med tri riti na ozko klop, meni pa so prinesli majhen bambusov stolček in ga postavili med noge in ostalo kramo potujočih. Sem še kar naprej bentila, samo ni mi kazalo drugega, kot da se zložim na tisto reč. Obrnili so me tako, da sem imela noge obrnjene proti vratom, vendar pa so bile malo predolge in jih sploh nisem mogla toliko stisniti k sebi, da bi zaprli vrata. NI panike, dva dedca sta mi kolena potisnila tja pod brado in šofer je zaloputnil vrata. Kar zatulila sem od bolečine, škoda, ker ne morete videti, kako je to zgledalo. Open the door right now, al pa strelam!!! Na streho grem sedet, sem rekla Tejanathu, takole ne morem biti. Pa so nekaj kombinirali in sva zamenjala mesti, njegovih nog je nekaj manj, stari pa se je usedel na mali stol, kakor je tudi prav, saj sta se z ženo zadnja privalila. Obrnili so ga malo drugače, tako da je potem celo pot suval proč moja kolena, ja, kam naj jih pa še deponiram, jebelacesta, že tako sem imela stopala v zraku. Ampak nisem bila več tako zelo tečna, spomnila sem se na starca v Jemnu, ki je ravno tako kot jaz obiskal Sokotro v času hurikanskega vetra, ki nam je preprečeval gibanje na prostem, mene je enkrat kar dvignilo sredi ceste in zabrisalo na asfalt. Po svoji navadi sem najprej seveda preklinjala, zakaj mi nihče ni povedal, da se avgusta pač ne hodi na otok, potem pa sva se s tistim starcem zapletla v pogovor – bil je čisto navdušen nad vsem, prvič v življenju je obiskal jamo s kapniki in mi z žarečimi očmi opisoval, kako je to nekaj neverjetnega (ja, malo poznamo pri nas te reči, haha), pa kako nora je tale izkušnja z vetrom, a ni fino, da smo doživeli nekaj tako posebnega, ni veliko ljudi, ki bi se preganjali po otoku v takih razmerah! Sam je dolgo živel v Ameriki, sedaj pa se je že s pomočjo palice, na katero se je opiral, odpravil obiskat ta posebni otok v svoji domovini in prav vse ga je očaralo. En tak zlat dedek – ga bom imela vedno v spominu. Ja, prav je imel – skoraj vse, kar nam življenje prinese na pot, lahko pogledamo s pozitivne strani, namesto da zgubljamo čas in energijo z negodovanjem in jezo (to dvoje odlično obvladam, ja ja). In tako sem si rekla, da je vožnja – avantura! Kdaj pa bom še imela priložnost doživeti kaj podobnega! In jaz se lahko vsaj spakujem s to »avanturo«, večini prebivalcev teh odročnih krajev pa je to edini način, da pridejo v civilizacijo. Do bolnice, na primer.
In po treh urah je bilo celo konec, čisto konec premetavanja, iz avta smo se skotalili v Tumlingtarju, kjer je ena taka majhna vzletna steza za prav tako majhne avione, od tam pa je bilo treba priti še do končne postaje. Samo noben džip ni več peljal tja, avtobus pa naj bi prispel šele uro ali več. Tejanath se je odločil, da bova kar pešačila. Da je samo dve uri do vasi. Ja, kakor ukažete, gospod; oprtala sem si kakih 13 kil na hrbet in 6 spredaj, pa sva šla. Bi bil čudovit sprehod po vsem tistem premetavanju, samo brez obtežitve, uf. Pa še noč se je spuščala, pol ure je bilo sicer prelepo, žareči hribi spredaj in neskončen mir, potem bi bilo pa brez moje čelke hudo zabavno po tisti jamasti poti, njegova lučka je namreč risala le krogec premera 2 cm. Po 45 minutah je prirohnel rešilec, vsaj za naju – neki domačini so hiteli domov z džipom in so naju odrešili nočnega podviga. Jaz pa vas odrešujem jamrajoče povesti o radostih potovanja, kadar niso tako radostne. Naslednja zgodba bo polna fotografij malih smrkavih sončkov, sem že nazaj v Katmanduju in se bom potrudila kaj spraviti skupaj pred novim letom. Objem