POZOR, HUD SLON!
Tukaj je več slonov kot psov; sploh ne moreš iti po cesti, ne da bi se za tabo nenadno zaslišalo mehko podrsavanje, ko pa se obrneš, se maje nekaj metrov za tabo ena manjša montažna bajta z rilcem, za vratom pa se ziba voznik slona. Gresta malo na špancir ali pa se okopat, morda ju čakajo nenasitni turisti, da se bodo šli s slončkom safari … V neko malo leseno stajo na njihovem hrbtu se nabašejo lahko 4 ljudje in potem jih morajo sloni nositi uro in pol po okolici. Tej zabavi sem se odrekla. Zdaj sem se jih že tako navadila, da sploh ne trznem več, malo vkraj stopim, da me ne zahodi živalca s katero od svojih zašpehanih nog, ob prvih srečanjih pa sem bila prav po otroško navdušena, še posebej, ko sem gledala njihovo kobacanje po vodi.
Nacionalni park Chitwan leži v nižinskem delu Nepala in je ena taka ogromna džungla, v kateri se najde več kot 600 različnih vrst živali, vsaj toliko vrst rastlin in … tudi toliko turistov vsak dan. Na tiste, ki imajo po varžetih cel kup kreditnih kartic in so malo bolj fevdalci, čakajo lepe koče z vsem potrebnim udobjem za uživancijo prav znotraj parka, da ponoči lahko poslušajo klepet tigrov, nosorogov, opic, šakalov, ptic, medvedov, krokodilov …, zaprašeni imetniki velikih nahrbtnikov pa se lahko naselimo v vasici Sauraha tik ob vhodu v park, kjer je tudi cel kup malih hotelčkov oziroma koč, ki so pa lahko zelo poceni in sploh ne slabe – moja ima čudovit vrt, na katerega zrem dol z balkončka, udobno zleknjena na ležalnik, no ja, malo slabše pa je s posteljo in ledeno mrzlo vodo izpod tuša, ampak sicer res luštno. Je tudi edino prenočišče tu okoli brez generatorja, zato ob prekinitvah električnega toka uporabljamo sveče. Povsod po Nepalu je vsaj pet ur na dan ukinjena elektrika, in sicer zjutraj in proti večeru oziroma zvečer, ko bi jo človek seveda najbolj rabil. Če bi znali izrabiti vso vodno energijo, ki jo imajo na voljo, bi lahko z elektriko oskrbovali celo Azijo, tako je pa bolj en šmorn. Ko ugasnejo luči, vsi, ki si to lahko privoščijo, zaženejo ropotajoče generatorje in še dodatno onesnažujejo okolje, ampak drugače zaenkrat ne gre.
Poleg tega je v Saurahi nenavadno mirno, mimo se vali reka Rapti, oglašajo se ptice, tako prijetno zaspano nirvansko vzdušje je, da se ti sploh nikamor ne mudi. Malo bolj živahno je le ob sobotah, ki je v Nepalu edini dela prost dan; takrat se pridejo sem zabavat številni domačini, ogromno je tudi mladine, pripeljejo jih tudi na šolske izlete, kar zgleda tako, da najamejo avtobus, v katerem sedi nekaj otrok, ostali pa seveda splezajo na streho, z učiteljem vred, in potem navdušeno tulijo in pojejo, veseli, da so lahko kam šli. Vozniki pa po gasu, da se fino praši za njimi. Hm, mi pa naše revčke privežemo na zic, da se še pogovarjati ne morejo s sosedom zadaj, smo pa res čudni. Mogoče bi šli pa sem na končni izlet, kaj pravite, cejevci?! Se peljat na streho busa in še konoplja veselo raste na domačih vrtovih, malo za lastno uporabo, kakšen gram pa tudi za biznis – saj ne, da bi jo kadili, dajte no, klobuke bi lahko kupili pa torbe in prte, ki jih delajo iz nje, to sem mislila, da ne bo kakih čudnih interpretacij!
In kar precej reči lahko počneš; največ ljudi prihaja seveda v čredah, vzamejo tridnevne pakete in jih vozijo v raznih poltovornjakih in tovornjakih kot živino od kraja A do kraja B, kjer poskačejo dol in se drenjajo okoli česar koli pač že. Za čisto enak denar pa lahko vse to in še več počneš brez toliko publike, v hotelčkih ali pa številnih agencijah v vasi komaj čakajo, da ti organizirajo sprehod po džungli, vožnjo s čolnom, ogled vasi ipd. Pa greš, kadar se ti zahoče, in si vzameš toliko časa, kot ga potrebuješ; vse se da prehoditi ali prevoziti s kolesom in je toliko lepše kot pa biti na ozkih, trdih sedežih speštan med dve Helgi, ki se čez tebe ognjevito pogovarjata o ježi na ubogih slonih, medtem ko skušaš ne odleteti s še tistega decimetra sedišča, ki si si ga priboril, medtem ko voznik z vso hitrostjo obrede vse največje luknje po poti.
V BANJI
Vsako dopoldne okoli enajstih naženejo nekaj teh velikanov z rilci na kopanje v reko, da jih lahko turisti opazujejo; vodiči slone malo zribajo in z vseh strani namočijo, pravzaprav to sloni naredijo sami, vodiči pa stojijo na njih in lovijo ravnotežje, medtem ko se živali tunkajo, škropijo z vodo iz rilca … Včasih so se temu kopanju lahko pridružili tudi turisti in se malo zvirali po slonih, odkar pa je eden utonil (s pomočjo nekaj promilov preveč v krvi sicer), pa ne dovolijo več. Je kar doživetje, imela pa sem tudi srečo, da so privlekli s sabo enega slona s posebnimi potrebami, kot bi se to reklo v naših šolah, ki ni šmirglal nobenega ukaza; vodiči so vpili nanj, pa je mirno odhlačal v vodo, se potapljal, rad je z glavo naprej rinil pod vodo, res je bil pojava, potem pa se je namenil na nasprotni breg, kjer se je dolgo valjal po blatu in drgnil ob šavje na obrežju, čisto odbit je bil, neznansko je užival in se ni pustil motiti. Ostali sloni so ubogljivo delali, kot jim je bilo ukazano, ta pa se je požvižgal na vse. Ko ga je vodič končno uspel zajahati, da bi ga naučil malo manir, se ga je bajsi toliko časa otresal in se zvračal zdaj na levo, zdaj na desno, da je ubogi Fronc nazadnje pristal v vodi in se je lahko še sam očedil. Ko je bil čas za odhod, pa je pobegnil po obrežju in trobil, z rilcem pobral ogrinjalo ene od žensk, ki so prale perilo v reki, ga zabrisal nekam proč in se res obnašal kot kak razvajeni otrok, ki noče z rojstnodnevne zabave – šele ko se mu je zdelo, da so vsi dojeli, da prostestira, je mulasto odrital nazaj domov skupaj z ostalimi. Kliknite spodaj na fotko, v albumu si lahko ogledate tudi njegove vragolije:
|
| Sloni v banji |
ZAMORSKI SLOG
V Chitwanu so bili že davno naseljeni pripadniki plemena Tharu, ki so prišli večinoma iz Tibeta; ko so ustanovili nacionalni park, so se te vasi morale premakniti na obrobje in še danes se lahko sprehajaš skoznje. Malo so me spominjale na afriške vasice, saj imajo hiše zgrajene iz blata in strehe krite s slamo, ženske pa so tudi precej po afriško zavite v raznobarvne rute, na glavi prenašajo cele skladovnice drv in listja, čeprav so drobne in majhne … Vsaka hiša ima tudi precej živali, v takih prav betlehemskih hlevčkih se na slami družijo bivoli, koze, kure, piščanci, ovce …, bilo pa je tudi polno otrok, ki so odhajali v šolo, vsaj ko sem prvič zašla tja na sprehod. Tudi v uniformah, le da v malo bolj sproščeni izvedbi, kot sem videvala šolarje doslej – ker je toplo, so lahko tudi dekleta brez nogavic in v natikačih in kravat tudi ni bilo videti. Z nekaterimi srednješolci, ki so se v šolo peljali na kolesih, smo se malo trudili z angleščino – v javnih šolah je angleščina le eden izmed učnih predmetov, medtem ko v privatnih poteka ves pouk v angleščini in govorijo seveda neprimerno bolje. Se pa na žalost predvsem pri malih otrocih, ki postavajo po vasi in cele dneve srečujejo turiste, pozna naša prisotnost – navajeni so fehtarjenja: Give me my chocolate ali pa Give me my pen … Smo imeli spet zabavo, ko sem se obrnila in stegnila roko proti punčki, ki je imela v roki balon, ter rekla: Give me my balloon! Je kar odskočila od presenečenja. Potem se je začela smejati in tekla še po prijatelje in so se potem zabavali z dretjem Give me my balloon za mano – presneti turisti, le kdaj se bo nehalo to razdeljevanje pisal in ostalih neumnosti ter spodbujanje beračenja. Na trekingu in tudi tukaj se mi je celo zgodilo, da so otroci celo segli proti nahrbtniku ali celo mojemu žepu, češ, a bo kaj, to se mi res ni dogajalo še nikjer, v Afriki samo vpijejo od daleč, tu pa so bili nekateri res že kar neprijetni. Ampak to je res samo naša krivda in se dogaja le ob močno turistično obljudenih koncih – Švicar, s katerim sem se malo družila tukaj, mi je povedal, da je šel na daljše kolesarjenje po okolici in da je imel same čudovite izkušnje tako z otroki kot z odraslimi, vsi so ga bili veseli in so se pogovarjali z njim, ga vabili na čaj, niti enemu ni prišlo na pamet, da bi prosjačil.
Vsak večer pripravijo v nekakšnem kulturnem domu sredi vasi tradicionalne plese, ki so bili pa res vredni ogleda, mladi fantje so prikazali nekaj bojnih plesov pa take, ki se plešejo ob žetvi, celo v pava sta se dva oblekla in uprizorila, kako pavi pecajo bejbe, haha. Večina plesov je potekala ob spremljavi bobna in še neke ropotulje, fantje pa so imeli v rokah po eno ali dve palici, s katerimi so potem v ritmu udrihali skupaj, to je bilo res neverjetno, morali so biti hudo zbrani, da niso zadeli soplesalcev po glavi ali kosteh, saj so udarjali na vse strani in vmes še svoji dve palici, vmes pa izvajali plesne gibe in razne obrate in poskoke, včasih pa so še zapeli. Sem že malo kulturno podhranjena in sem res uživala. Na slikah sicer ne boste kaj prida začutili, kako je to zgledalo, sem bila predaleč od odra in nisem kaj dosti škljocala, sploh sem se pa raje posvetila njim kot fotoaparatu.
|
| Tharu Villages |
Obvezno je iti tudi na sprehod po džungli, vsaj tako oglašujejo na vsakem koraku – lahko se potikaš pol dneva, cel dan ali pa tudi več dni, tako imaš tudi veliko več možnosti videti katero od že zelo zdesetkanih živalskih vrst, npr. tigra, nosoroga, leoparda … Te krasne živali so hodili lovit razni kralji in gospoda iz Evrope pa tudi od drugod, in to v res enormnih količinah (neki angleški kralj je menda fental preko 120 tigrov), potem pa se je še na veliko lovilo in ubijalo živali kljub prepovedi, saj morajo bajno bogati frajerji seveda imeti po tleh razprostrtega kakega slečenega leoparda ali namesto viagre uživati preparate, zvarjene iz tistega tulca, ki štrli nosorogu iz glave, ali pa ženi kupiti torbico iz krokodilje kože, potem pa imaš vraga. Meni se prav hudo ne da plaziti po gmajnah, zato sem šla še s tremi iz hotela zjutraj najprej z drevakom kakšno uro po reki, ko je bilo še svinjsko mraz, ampak kar doživetje zaradi čarobnih meglic, ki so se dvigale iz vode, vsepovsod okoli nas pa je bilo ogromno različnih ptic, tudi nekaj pavov je postopalo, nato pa preostanek dneva še po džungli. No ja, hodili smo v glavnem po že dodobra uhojenih poteh blizu reke, prav hudo v notranjost nismo lezli, ampak meni je bilo čisto všeč, saj je bilo ob reki najlepše. Nisem niti pričakovala, da bom videla kakega tigra, hotela sem malo opazovati rastlinje. Vodila sta nas dva vodiča, ki sta bila oborožena samo z bambusovo palico, tako da smo morali najprej vzeti osnovna pravila bežanja pred različnimi živalmi – kdaj splezaš NA drevo (ja, mala malica, res), kdaj se potuhneš ZA drevo, kdaj ritensko in čim tišje poskušaš spokati stran, kdaj pa se pač priporočiš svojemu bogu in prepustiš usodi. Zdaj se sicer hecam, ampak nekaj ljudi je tudi že izgubilo življenje, saj se živali prosto sprehajajo po parku in če jim ravno uspeš prekrižati pot, ti bambusova palica lahko bolj malo pomaga. No, videli smo sicer nekaj makakov, vreščečih opic, divjega prašiča, ogromnega srnjaka, cel kup žužkov, divje čebele, od ostalih živali pa obilico stranišč. Ja, vse sorte dreka, če poenostavim. Zdaj tudi vem, kako kakajo divji in kako udomačeni sloni (barva je zaradi prehrane pri slednjih svetlejša, haha), polno je bilo kakcev nosorogov, ki imajo sploh navado hoditi na wc večkrat na isti kraj, potem smo opazovali, kje so se določene živali valjale v blatu, kje so s kremplji zaznamovale teritorij po drevesnih deblih ipd. Vodič je bil poln zanimivih zgodb in znanja, tako da je bilo prav zanimivo, le malo preveč se je vleklo, ker smo hodili strašno počasi. Na fotkah spodaj je nekaj dreves in vmes nekaj paketov turistov na slonih, manjkajo pa prizori iz valilnice slončkov, čeprav sem šla trikrat skoraj do tja, enkrat pa tudi zares, pa so bili ravno na sprehodu po džungli, tako da nisem videla, kako zgleda v slonjem vrtcu:
|
| džungla |
PRINC CHARLES VERJETNO NI UTEGNIL …
Priti na svetovno prvenstvo v polu na slonih. Ja, to tudi obstaja, ne moreš verjeti. Mogoče bi ubogi Charles imel nekaj problemov, če bi želel v svoji škotski kikli udobno sedeti na katerem izmed slonjih tekmovalcev. Nekje sem prebrala, da spada ogled prvenstva med 50 stvari, ki jih moraš videti, preden umreš, ha, pa sem odkljukala vsaj eno. V Lonely Planetu lahko prebereš, da se zadeva odvija blizu parka enkrat decembra, tu v vasi je imel vsak drugačne informacije, na koncu sem izvedela, da prvenstvo sicer je, ampak da je tja priti skoraj nemogoče, saj je tako daleč in povezave so slabe in oh in sploh in potem sem se obisku odrekla. Dokler nisem naletela na tri po naše govoreče primerke na cesti pred svojim hotelčkom. Jure in Lea, Ljubljančana, se že celo leta preganjata po svetu, pred kratkim sta na otoku Tonga plavala s kiti grbavci, Katja z Bleda pa je najprej z mamo prehodila celo pot okoli Annapurne, nato pa srečala v Katmanduju Jureta in Leo in so jo skupaj mahnili še na Langtang in v Chitwan. Zdaj so se odpravili že v Indijo, potem pa gredo počasi domov – vsi pravi vagabundi, zasvojenci s potepanjem, ki so obrnili že marsikatero državo, predvsem pa res simpatična druščina, smo preklepetali par večerov in po njihovi zaslugi sem videla celo ta slavni polo, juhej.
Najeli smo dva motorja, ki jih je tukaj malo morje; Jure je sicer vedel povedati, da so bolj švoh, eni taki navadni skuterji, ampak zgledajo pa zelo dirkalno. Naju s Katjo je Iz varnostnih razlogov peljal lastnik motorja, nabasali sva se na sedež za njim, Jure pa se že ne bo sramotil s šoferjem in je Leo vozil seveda sam. Čelado imajo tukaj samo vozniki, tako da morda najbolj varno ni bilo, ampak se je vse dobro izteklo. Cesta je na srečo vsaj polovico poti res bila cesta, ostalo pa bolj sama-jama in še makadamska, tako da smo bili čisto prekriti s prahom in dodobra pretreseni od lukenj. Med potjo smo v neki vasi zasačili ekipo, ki je na nekem dvorišču, kamor so nametali polno sena, snemala videospot; na kopici sena se je zvijala prav nič kmečko odeta diva, spodaj pa še skupina plesalk Mojce Horvat, no, v tem stilu … Ves čas so prekinjali, ni in ni šlo, če nič drugega, jo je od nekod primahal cucek in zmotil umetnike. Seveda je bil za vaščane kar dogodek in so v velikem številu opazovali okrog prizorišča.
Slavno prvenstvo se odvija že 29 let, bogati preseratorji verjetno niso vedeli, kaj bi lahko počeli s svojim časom in denarjem v Nepalu, pa so si omislili tole. Polo na slonih se grejo menda samo še na Šrilanki in na Tajskem. Na ogromni travnati površini, deloma ograjeni z malo žice, kjer naj bi bilo sicer tudi neke vrste letališče, je bilo postavljeno nekaj plastičnih stolov ter plaht, ki so dajale senco ekipam. Del igrišča so ogradili z vrvjo in tja se je nateplo počasi kar precej domačinov, tudi mi smo nekaj časa svetili tam, potem pa smo se mirno povišali v VIP-persone; če nič drugega, sva imela z Juretom zadosti velika objektiva, da bi se lahko prodala za fotoreporterja, pa smo šli tja med »tabele«, na plastične stole. Pa sploh nihče ni nič rekel, je bilo zelo na free vse skupaj.
Ekipe so bile sploh nekaj posebnega – iz Švice, s Škotske, iz Emiratov, menda celo z Islandije … Povsod imajo odlične pogoje za trening in obilico slonov, seveda. Pred nami so se po tleh in po stolih zvirali v glavnem Američani, ki so predstavljali ekipo Afganistana – vsi so menda zaposleni v Afganistanu (verjetno kje v vojski, vsaj nekateri so delovali tako), pola še nikoli nihče ni igral, slone pa so do sedaj videli samo v živalskem vrtu. V tem stilu nekako. So bili pa za vzdušje, če nič drugega – in za biznis. Stankali so toliko piva, da so ga morali verjetno dodatno pripeljati od kod – dogovorili so se, da bodo vsakokrat, ko bo komentator ali pa kdor koli že izgovoril ime ustanovitelja prvenstva, zavpili njegovo ime in naredili še dodatni požirek piva ob že tako pridnem lokanju. In ker je ta gospod potem igral celo v finalu in bil kar naprej omenjan, si lahko mislite, kako je to bilo. Reprezentance so lahko sestavljene mešano, moški in ženske, ne vem tudi, ali je treba sploh imeti kakšno zvezo z državo, za katero igraš, morda moraš biti tam vsaj zaposlen, afganistanska pa je poleg tega premogla same take dame, ki so z obsegom riti lahko tekmovale s sloni. Verjetno so jih v konjeniškem klubu zavrnili, da ne bi pomendrale vrancev, pa jim je preostalo le še jezdenje slonov, ki jih edini lahko naložijo na hrbet brez hujših posledic. No, samo da je zabava in pir!
Vsaka ekipa je štela 4 slone, dva še mulca, majhna in okretna brzeča primerka, enega srednje velikosti in enega res velikega. Največji, prav orjaški primerek z okli, pa je bil za prenašanje sodnika. Slone so šofirali vodiči, ki so itak opravili večino dela, kot zmešani so poganjali uboge slone sem ter tja, zadaj pa so sedeli gospodje in gospe v (največkrat) belih hlačah in z dolgimi palicami (ki jim je občasno odletel tisti del za odbijanje in so jih morali zamenjati) ter se trudili najprej sploh videti žogico, nato nekako priti do nje in jo usmeriti proti golu. Najbolj fino je bilo, ko so se skoraj vsi sloni obeh ekip zdrenjali skupaj in so se vsi sklanjali dol pod slonje noge in nekaj bezali s tistimi fižolovkami, potem pa je nekdo le uspel potisniti žogico ven iz obroča. Do finala se je sicer vse odvijalo bolj na počasne obrate, finale pa je bil kar razburljiv, nekateri v ekipah so res morali biti kar dobri igralci pola in so znali užgati. Igra se dvakrat po deset minut, če pa je na koncu izenačeno, imajo še pet minut podaljška in kdor prvi zadene, je zmagovalec.
To je tokrat uspelo Švicarjem, prejšnja leta so bili skoraj vedno zmagovalci domačini, ki so zastopali nacionalne parke. Morda so bili letos gledalci zato nekam apatični in ni bilo skoraj nobenega vpitja in navdušenja iz njihovih vrst ali pa se jim vse skupaj zdi rahlo trapasto in pridejo samo malo na izlet, na arašide in sladkarije, ki jih prodajajo ob igrišču (na koncu ostane za tako prireditvijo seveda pravo smetišče). Menda so veliko bolj obiskane dirke s sloni, tudi publika se menda zelo razživi, ko sloni šprintajo na pol kilometra dolgi progi. Kakor koli že, slavila je ekipa prav tistega gospoda, na katerega čast se je nalivala afganistanska ekipa. Saj ga imam slikanega, eminenco maziljeno, neki strašno bogati bankir naj bi bil, palice je zbiral petnajst minut, res pravi profesionalec, khm, no, vsaj obnašal se je zelo tako. Tudi ostali člani ekip so zgledali precej »kraljevsko« fini, lahko da so bili že rojeni v zlatih zibkah ali pa so si utrli pot med elito z visokim položajem v kakih hudih službah, bog jim daj zdravja, jaz jih vseeno malo težko gledam, kako preseravajo … In zraven še uboge slone matrajo.
Tako kot imajo npr. na odbojkarskih tekmah nekoga, ki gre s cunjo pobrisat švic s tal, kadar se kdo od igralcev povalja po parketu, imajo tu dva poba, ki gresta z vrečo pobrat slonje kakce, saj le-ti res ne utegnejo odhlačati še na wc, ko pa jih gonijo sem ter tja brez prestanka. Gospoda s palicami se v odmorih naceja z ginom in s pivom, vodiči slonov morajo biti verjetno malo bolj trezni in dobijo kokakolo (pa še ceneje je, ane), slonom pa privoščijo šop trave za moč.
Klub temu da malo zavijaš z očmi, ko gledaš vse to elitenje in spakovanje in da se ti sloni smilijo, pa je bil vseeno super dan; ne vidiš ravno vsak dan česa takega oziroma moraš imeti že hudirjevo srečo, da naletiš na ta dogodek – pa še v taki luštni družbi, res fino! Ostali smo čisto do konca, da so si podelili še polno mizo nekih nagrad, joj, to pa so bile govorance, toliko enih zaslug za narod je bilo omenjenih, kot bi šlo najmanj za Nobelove nagrajence … Najboljši so lahko kušnili miss Nepala, ki so jo nastavili tja za to priliko, malo manj najboljši pa ženo tistega mogotca iz švicarske reprezentance, haha, že precej oveneto teto, ki se je šibila pod zlatimi ketnami, ja, sami so krivi, bi se pa malo bolj potrudili na igrišču, ane!
Spodaj kliknite na to čudo od pola, da boste videli, kako se lajhajo po igrišču:
|
| polo na slonih |
NOSOROG
Ta je bil pa za nagrado, ker sem tako pridna. Če sem že plačala za tisto džunglo, v kateri so bili sami kakci namesto njihovih proizvajalcev, sem pa imela srečo vsaj kasneje. Vsak dan sem se vsaj trikrat srečala z enim pobom, ki je novačil turiste za neko agencijo, vmes pa je postopal po obrežju in sva se vedno malo zaklepetala. Enkrat me je vprašal, če sem videla nosoroga, in ko je izvedel, da ni bilo nič s tem, je rekel, naj pridem ob štirih mimo in ga bova šla gledat nedaleč stran. Ja, itak, sem si mislila. Ampak vseeno sem se privlekla, hodila sva četrt ure ob reki in … res je bil tam!!! En ogromen dedek nosorog, počasen, kot iz Jurskega parka. Res čudovit pogled, za nikakršnimi rešetkami v živalskem vrtu, ampak na svoji večerni kopeli ter večerji v naravi. Počasi je zabredel v reko in se posvetil žvečenju vodne solate, potem pa se je skidal ven na najini strani, 30 metrov proč, odkorakal med drevesi in še nekaj časa sva hodila za njim, vmes se je še polulal, saj se vidi na eni sliki malo, ko nekaj šprica tam med nogami v rikverc, haha, dobro mu nese. Oglejte si ga spodaj, klik:
|
| pri nosorogu |
Ja, luštno dnevi, topli, sončkasti … Edino večeri in jutra zebejo. Vas pa ves čas, aaaaa? Saj bo bolje. Konec aprila, če ne prej, hehe.
Zdaj se oglasim šele po božiču enkrat, ko se vrnem v Katmandu. Dolga pot z busom me čaka, tri dni ovinkov, da pridem do Khandbarija, potem pa bom kar letela nazaj v prestolnico, še enkrat z busom bi bila pa malo predolga.
Do mene je prišla novica, kako pridno pišete apele za dan človekovih pravic in da vas gre nekaj na gledališko predstavo, za katero sem delala reklamo – a veste, da sem obojega strašansko vesela, super ste! No, učiteljice, ki vse to pedenajo, pa sploh, seveda!
A potem vam kar zdaj že zaželim vesel božič, ja, najbolje, da res! Uživajte v zimskih radostih pa radi se imejte, velik objem vsem!