ŠE PREJ: POSTOPANJE PO PATANU
Preden sem spokala v Pokharo, sem obiskala še Patan, ki je bil včasih močna neodvisna mestna država ali kako se to prevede, danes pa je predmestje Katmanduja, kjer je ohranjenih veliko starih stavb in osrednji trg, seveda spet atrakcija za turiste. V večini hiš še vedno stanujejo domačini, spodnje prostore pa naseljujejo trgovinice z različno šaro, nakitom, začimbami, kipci, slikami … Zanimivo je opazovati, kako čudovito so izrezljana okna, niti dve nista enaki, pa milijon rezbarij na templjih, vse seveda izdatno obiskano od golobov in njihovih izstrelkov … Mene te umetnije po nekaj že videnih ne zadenejo več tako zelo; saj je zanimivo in res slikovito, samo ko nekaj podobnih zadev že predelaš, ni več tako posebno. Podobno apatična sem zdaj običajno ob kakšnih evropskih gradovih in palačah in muzejih in … šolskih ekskurzijah, khm, khm, joj, neeeee, to se mi je pa grda laž zdaj zapeljala med tipke, fej in fuj, le kako mi je lahko spodrsnilo nekaj tako bogokletnega?! Ah, nikar verjeti vsega, kar piše, učenci in kolegi in … boss ;=) Muzej, ki pa me je po dolgem času predlani za skoraj 4 ure priklenil v svoje grozljive zgodbe, je bil v prestolnici Kambodže, in sicer v prostorih nekdanje srednje šole, kjer je bil v času prevzgoje naroda eden najokrutnejših zaporov; ne pomnim, kdaj sem nazadnje kje, če sploh kdaj, prebrala čisto vse, kar je bilo po zidovih, pod slikami, kjer koli pač že … In čisto me je odneslo; pri vseh genocidih, vojnah, masakrih ipd., s čimer sem bila že zasuta, se mi je režim Rdečih Kmerov zdel nekaj čisto nedoumljivo grotesknega.
Zato pa me nikoli ne razočara opazovanje ljudi, tako domačinov kot turistov. Okoli palače in templjev so se preganjali otroci, ženske so prodajale nakit in zraven kuhale, umivale potomce in sebe, se česale, pred vhodom v muzej so posedali fini dedki z značilnimi kapicami, čvekali, pljuvali, kadili in luftali noge, zvedavo opazovali direndaj; prav rada bi razumela, kaj so modrovali, medtem ko je čas mirno odtekal … Tu res ni nobene naglice, le promet malo izstopa iz tega, pa še tam ni take krize, če odštejemo hupanje in naletavanje z vseh strani; mene je Nepal že precej umiril, še preklinjam skoraj nikoli, haha, samo še pljuvati se moram naučiti tako zagnano in prvinsko, pa bom že čisto njihova. Redkokdaj se mi na potovanjih tako malo mudi kot sedaj, saj ponavadi v tisti poletni mesec, ki ti je na voljo, skušaš stlačiti državo ali dve in se pofočkati na vseh najpomembnejših točkah, potem pa si povsod le dan ali dva in ves čas nekam divjaš … Tokrat pa je dni v vsakem kraju lahko več in se je tako prijetno zavleči za kakšno uro ali dve na čaj, s knjigo v naročju, ali pa kakšno reči z domačini, ali pa kar malo bluziti brez posebnega cilja pred sabo … Polno je skritih kotičkov, kjer čisto izgine hrup z ulice in se prav prerodiš. V Patanu sem v nekem ozkem prehodu opazila krasno drevo, ki se je bleščalo v soncu, pa sem šla pogledat – se mi je zdela gostilnica, ki se je skrivala ob drevesu kot kje v Grožnjanu, malo v kamnu, malo v lesu, polno zelenja, z okusom zmetano skupaj …
Sunjit mi je na trekingu pripovedoval, kako njegova mamam vsako jutro, preden začne z ostalimi nalogami, opravi pudžo ali daritev, ki jo imajo v svojem verskem repertoarju hindujci. Tu sem ob množici raznih mini svetišč, lingamov, kipcev njihovih božanstev in podobnega lahko videla, kako je to. Ženske prinesejo s sabo nekaj hrane, cvetnih listov, sladkarij, barve … in razmažejo nekaj po kipcu, nekaj potresejo predenj, tako da so bogovi napojeni in zadovoljeni (in potem verjetno stresajo dol na rajo samo ljubo Dobro), nato nekaj žebrajo, pozvonijo z zvončkom, naredijo še en krog okoli svetišča, pa jim bo tisti dan zagotovo sreča mila. Praktično nastrojeni brezverki se seveda ob tem zazdi, da bi bilo mogoče dosti bolj zdravo, če bi tiste pomarančne krhlje, ki zdaj ležijo speštani pod nogami kakega kamnitega vepra, pojedle same ali pa dale otrokom – ampak se ne bom vmešavala, da mi ne bo kakšna boginja Kali ali pa Durga sedla za vrat. Če nista obe isto. Ah, pri hinduizmu se ti res malo vse sfeclja, vsak njihov bog ima še ne vem koliko oblik, v katerih se pojavlja, potem se grejo pa skrivat še v krave, npr., tako da se je treba še njim umikati s ceste, kadar se goveje odpravijo na promenado skozi mesto. Uboj krave je enako dve leti zapora, verjetno te pa še razdedinijo ali pa kar izženejo, kdo bi vedel. Krave, bivoli, koze, cucki, vsega je dosti po ulicah in cestah, nihče jih ne odganja, živali (bogovi?) se pa tudi kaj dosti ne menijo za ljudi; brskajo po kupih smeti in so tako prirorčni tudi kot živa reciklaža. Psov je malo morje, eden lepši od drugega, seveda same znane pasme, z bolhami vred, ki jih skušajo stresti s sebe. Odkar me je minilo noro pasjeljubstvo, se mi je obrnilo res že malo v minus in grem mimo skoraj vseh kosmatincev čisto ignorantsko (no, kakšen bernski ovčar me še vedno razneži ali pa naklanski Cvetko), pogosto pa tudi lajam na lastnike, ki imajo pse spuščene ali na sprehodu ali pred hišo, da je vsaj malo bolj razburljivo med tekom, ko se ti kakšna zverina nalima ob noge in razkazuje svoje zobovje – od daleč pa vedno: Saj nič ne bo naredil! Takrat se pa meni rado odpelje in imam vedno en kratek traktat o človekovih in pasjih pravicah in njihovem zaporedju in o stari mami, ki ji je Sajničnenaredi odgriznil skoraj pol noge, da so ji morali potem celo presajati kožo, ali pa o sestri, ki jo je še čisto majhno podrl orjaški novofundlanec in smo jo komaj odkopali spod njega (se je samo igral, jaaaa, spuščen).
Zdajle sem gotovo ob tri četrtine bralcev, ki doma čohajo svoje bevskajoče ovčke in jim berejo pravljice – neeee, no, saj nimam nič proti psom, samo proti tistim lastnikom, ki se jim ne da dopovedati, da nekaterim pač ni do tega, da njihov Fifi skače in laja vanje, ko pridejo na obisk, ali da se jih strašno bojijo in noben Nič-ne-naredi ne bo pomagal, ali da pač ne morejo prav nikoli zagotovo reči, da njihovo pasje zlato ne bo nekomu razparalo bedra, ko se mu pač enkrat tako zahoče … In da je res groteskno poslušati fanatike, ki svoje pse obravnavajo kot otroke ali nadomestke zanje – in potem slišiš v dvigalu znanega kranjskega dohtarja, velikega frajerja njega dni, ki svojemu španjelu ponuja piškot in zraven z otroško govorico blebeta: A boš papala, ja, pridna, srčica, a boš dala OČIJU lubico, ane … Cmmmmok. Pa ne me basat, no!? Še plašček za pozimi pa termo štumfke pa plastično račko za v banjo pa jagodni frape pred spanjem. A so lahko te uboge živali še naprej ŽIVALI, no!?
Sem hotela samo nekaj o nepalskih psih, ane – ja, se moram tudi ves čas pardonirati, evo, ker me zanese. Hotela sem reči, da se ti nikogaršnji psi mirno pasejo po cestah in te niti ne ovohajo, niti ne zasledujejo, niti ne renčijo, večinoma pa kje dremuckajo, tudi sredi pločnika, v glavnem, prav všeč so mi. Le med sabo se včasih stolčejo. In vso mirnost potem nadoknadijo ponoči, ko imajo tekmovanja v tuljenju in lajanju. Jih pa imajo ponekod tudi na domovih, sem videla, in jih čohljajo, morda tudi spodbujajo k renčanju na bližajoče se morebitne sovražnike, če se jim zdi, da mora nekdo varovati posest. No, ampak ravno pretiravajo z ljubezenskimi izlivi do njih pa tudi ne, vsaj nisem še zasledila.
Malo sem se trudila, da bi si zapomnila vsaj kaj o Šivi, Višnuju, Parvati pa Ganešu, Brahmi …, samo to je čista zmešnjava. Od vsega mi je ostala v glavi le zgodba o tem, zakaj ima Ganeš slonjo glavo. Njegov ata je bil Šiva, mama pa Parvati. Šiva je bil enkrat dolgo zdoma, ko pa se je vrnil, je ženo v postelji zagledal z mladeničem. Ne da bi trenil, mu je oddrobil glavo. Ha, koji bre zaj…:=) To je bil v resnici njegov sin Ganeš, ki je medtem že toliko zrasel. Parvati je seveda znorela in možu ukazala, naj ga takoj obudi od mrtvih. Šiva je to lahko storil edinole tako, da mu je dal glavo prvega živega bitja, ki mu je prišlo na pot – in to je bil slon.
Toliko o hinduizmu, mogoče se kasneje še česa priučim. Aja, vse ženske in tudi veliko moških (in tudi – psov, res, nekam na vrat ali glavo jim barvo napacajo) ima visoko na čelu vedno narisano tiko, rdeče znamenje, ki pomeni božji blagoslov in nekakšno tretje oko, naj bi zagotavljalo nekakšno obrambo pred zlom. Tika je mešanica jogurta, riža in rdečega prahu, na veliko pa jih skušajo spraviti v promet znameniti sadhuji, sveti možje.
Na fotkah je vmes tudi nekaj ne prav hudo posrečeno pritisnjenih primerkov daritev, ampak malo se pa že vidi, kako to zgleda. Kliknite na spodnje dedke:
|
| Patan |
REČNA KOPALNICA PA ŠE KAJ
Katmandu je postajal prav neprijetno hladen; vreme ga biksa letos v Nepalu in vsi domačini modro pristavijo, da je globalno segrevanje krivo zaradi prezgodnje megle v hribih. Pa tudi sicer je bil že skrajni čas, da se podrzam naprej, v Pokharo. Spet na počasen razmajan bus, ki pa vsaj nabasan ni bil in se je dalo dihati. Joj, preden se izviješ iz katmandujskega predmestja, ti tudi že nohti zrastejo kak milimeter – mislim, da je trajalo uro in pol, da smo se končno spustili med gričevnato pokrajino ob reki, prav zavidljive hitrosti pa nismo razvili nikoli, ker je kar precej prometna cesta, sami prenaloženi tovornjaki, avtobusi, poltovornjaki, ki sopejo v klance, potem se pa malo trobi in prehiteva in preskakuje luknje in traja, traja, da prispeš. Ampak ni grozno, saj se ob poti ves čas odvija življenje na nepalskem podeželju in tudi pokrajina je lepa; če to ni odličen teve spored, pa tudi ne vem! Avtobus ustavi tudi za zajtrk in kosilo v obcestnih restavracijah, ki so par zvezdic lepše od množice navadnih lesenih staj, kjer pa najdejo hrano in malo počitka šoferji tovornjakov – tisto je res precej ubogo, nemarno, zaprašeno, vendar pa zna biti, da so tiste naše postaje tudi precej spredaj-uj-zadaj-fuj, kot sem enkrat prebrala v knjigi Polonce Kovač, če se ne motim (šlo je za razlago besede fasada), saj hrano verjetno pripravljajo v podobnih razmerah, samo da ne vidimo.
O nepalski šoli bom kmalu izvedela kaj več, če se uspem prebiti do sirotišnice v Khandbariju, do kamor je še tri dni vožnje, zadnji dan 12 ur po šele zgrajeni cesti, in to ovinkasti in niti slučajno asfaltirani, menda so vrečke za bruhanje obvezne, komaj čakam. Zaenkrat samo opazujem šolarje takole na poti; kako so luštni, vsi v zlikanih uniformah, največkrat temno modre in sive barve, ima pa vsaka šola malo drugačno kombinacijo, se najdejo tudi kakšni rdeči dodatki ali pa zeleni … Dekleta so v krilih in celo pentlje na kitkah ali čopih imajo enake, vsi pa imajo srajce oz. bluze in okrog vratu kravate – dušilke dihanja, kar se mene tiče, ne vem, kako ljudje zdržijo s tisto pasjo ovratnico, meni se zdi pravi mlinski kamen. Otroci to rešijo tako, da imajo nekateri ohlapno zavezane, nekateri pa vozel tam nekje že skoraj na trebuhu. Edino pametno. Mularija čaka ob cesti, da jih pobere šolski avtobus, nekatere čisto majcene spremljajo starši, še vedno pa jih je veliko tudi kar lepo doma. Verjetno je zelo odvisno od tega, kje družine živijo – v odročnih krajih je šola gotovo precej prestižna reč.
Ha, uniforme. Čeprav sicer nisem (še) zagovornica tega, da bi se deco odelo v enake plisirke in jopice in kravate in podobno, pa sem vseeno premišljevala, če mogoče vseeno ne bi imelo to pozitivnega učinka na naše razpuščene šolarje, ki lahko k pouku prihajajo v svobodno navlečenih kombinacijah, ene z dekoltejem do popka in z razgledom na večji del tangic, pa četudi je šele marec, drugi s hlamudračami, ki jih pas zadrži šele nekje ob polovici koščenih riti, vedno več je tudi navdušencev nad muslimansko navado pokrivanja glave, le da se to pri nas obrača na moško stran … Ja, vsaj tukaj se pokaže nekaj domišljije, če je že v tisti revščini od spisov, ob katerih napol jokam kakšno lepo nedeljsko popoldne, ni niti za vzorec. In k takemu stilu oblačenja potem res ne sodi mirno in vzravnano sedenje v klopi, dajte no, tak klošarski pristop naravnost potegne noge na sosednji stol, če se jih že ne da stlačiti pod klop, in glava kar sama klone pod težo neprebavljivih podatkov dol na roke … Zdaj škrta z zobmi vrla mladina, samo res sem pomislila, da mogoče bi pa vseeno uspeli zajeziti tudi divjanje na hodnikih, ko bi vse te naše tuleče projektile dali v zakmašne gvante, v katerih se je malo manj udobno valjati, pretepati, pojati … Ker na uniformo je treba tudi paziti in zanjo skrbeti (pri nas bi to itak delale mame, ane), in če lahko vsi bleščeči pridejo s svojih domov, ki so bolj kolibe kakor hiše, brez pralnih strojev in tekoče vode in vsega tega, nepalski podeželski mulčki, bi tudi naši morda ujeli skupaj z obleko nekaj dostojanstva in odgovornosti in ga prenesli še k siceršnjemu vedenju … Sanja svinja o koruzi … Pa to je samo ena dobra plat, kje je šele tista, da bi se tako preprečilo norčevanje iz otrok, katerih starši si ne morejo privoščiti samih znanih znamk, in bi kakšna lepotica morda našla celo nekaj časa za učenje in plonkanje domače naloge, ker ji ne bi bilo treba zjutraj izbirati še med barvno usklajenimi zapestnicami, uhani in prstani, s katerimi si je potem mogoče tudi zapolniti ure dolgočasnih podatkov o načinu prehranjevanja maločlenarjev in vzrokih za nastanek bohoričice.
Okej, pa ne, no … Saj če pomislim, da bi morala v svojih osnovnošolskih letih v plisirki priti k pouku, se verjetno raje samoukinem, haha. Edino če bi bilo na voljo vsaj nekaj kombinacij, potem pa že … Čeprav me ob vseh zgoraj naštetih plusih uniforme res preveč spominjajo na enoumje in represijo in ubijanje kreativnosti, kaj pa vem, bom še malo razmislila, okej?
Cesta se je vila večinoma ob reki, v kateri se je v dopoldanskem času na veliko pralo in umivalo. Ženske tu kar naprej hodijo okoli z lavorji, polnimi oblek, ki jih potem pridno tolčejo ob kamenje in umazanijo s praškom vred sperejo v reko (kaj vse plava po tukajšnjih rekah, sam bog ve – je pa gotovo privilegij, če živiš v bližini kake bolj podeželske vode in ne v mestih, tam je grozljivka). Hkrati poskrbijo še za osebno higieno – nekaj sem jih videla sedeti kar sredi ne preveč deročega in visokega odseka reke, vedno seveda zavite v cunjo, saj tu nudizem še ne razgraja. Kot bi šle pri nas takole pred službo malo posedet dol na sredo Kokre ali pa v Čukov bajer – rahlo nepredstavljivo, a. Tudi moški v spodnjicah se na veliko tapecirajo z milom in šamponom, pa naj bo sredi reke, ob njej ali pa ob številnih pipah oziroma ceveh, ki so speljane od vode k vasem ali obcestnim postojankam. Kakšne hude nagnjenosti k zasebnosti si niti ne morejo privoščiti, če se želijo očediti, vsaj revnejši sloj. In koliko jih je šele čepelo tam kje ob cesti ali pa na vrtu z zobno ščetko v rokah … Ženske veliko dajo na bleščeče vranje črne lase, druga drugi pomagajo pri ustvarjanju pričeske in razčesavanju, v trgovinah pa le z muko najdeš npr. tekoče milo, se pa na vsaj desetih policah šopiri nešteto vrst šamponov in balzamov, kar ni čudno pri vsej tej maniji z lasmi.
Moja odločitev za prestop k travojedcem, kar izberem vedno v krajih, kjer ne veš, v kakšnem stanju je prišlo bedro kake kure do tvojega krožnika, se na takih vožnjah vedno še dodatno poglobi, ko gledaš razkrečene nage kokodajse na kakem svinjskem pultu, ko se cel dan prašijo ob stotinah tovornjakov, ali pa ko mama in sin kakšno pernato miss šele depilirata, krvava do komolcev, v lavorju, ki je videl pred tem že vraga in pol … Hm, te mesarije tretjega sveta so mogoče res nekaj, čemur se najraje izognem tudi sredi mest. Kjer pa imajo hladilnike in preparirajo živali malo bolj higienično, pa seveda ni panike – samo meni do mesa že tako ni kaj dosti in mi čisto nič ne manjka.
Med vožnjo tako res ni dolgčas, saj se skozi okno ves čas odvijajo dokumentarci, ljudje ves čas kaj počnejo, skušajo preživeti …
ANNAPURNA? A ZADAJ ZA OBLAKI? AHA, HVALA ZA INFORMACIJO …
Pokhara leži ob nekakšnem Bohinjskem jezeru (okej, naše je lepše, seveda), iz tega kraja pa vodi pot na znamenite trekinge okoli Annapurne, zato je seveda spet vse nastavljeno za nas, turiste: rafting, vožnja s kajaki, skoki s padali, treking kamor koli hočeš … Hiše so že v predmestju prav neverjetno čedne, malo celo na naše spominjajo, ker so v dva, tri štuke, haha, prostorne, iz raznobarvnega kamna skupaj dane, marsikatera z urejenim vrtom, še posebej tiste, ki imajo poleg družinskih prostorov tudi sobe za turiste. In takih je malo morje, potem pa so tukaj še hoteli in hotelčki, ena taka Kranjska Gora, recimo. Samo da za več ljudi. Če greš po tisti glavni ulici ob jezeru, pa stavb sploh ne opaziš, saj so enako kot v Thamelu v Katmanduju zamaskirane z milijon napisi, reklamami, vabijo te v svoje prodajalnice ali restavracije … Izbira je pestra, lačen res nisi – sem našla takoj eno tako prijetno zajtrkovalnico pri gospe z najlepšim nasmehom v celi Pokhari; z že precej priletno mamo sta vodili restavracijo z nekaj mizami, mene je privabila barva prtov na njih, so bili tako živahno zeleni, zraven pa rdečkasta barva zidov iz blata, malo mehiško je delovalo, zajtrke sem imela pa tako obilne, da do večera nisem potem čutila lakote (saj se vidi na eni od fotk, zvrhan krožnik za dobro jutro).
Takoj drugi dan v tistem mojem Hiltonu sem se že ob prvem sončku vsa zalepljena odšla na teraso, da bi se počasi dokončno prebudila in v miru malo brala, tam pa je že počela nekaj podobnega neka široko nasmejana Nizozemka, že zjutraj vsa naspidirana, nekaj takega, kot je naša afriška »majmadr« Marta, le da v malo mlajši izvedbi. To je pa bilo potem počasno prebujanje, ja, tako sva padli v debato, da kaj takega pa tudi že lep čas ne pomnim. Včasih v takih primerih skoraj začnem verjeti v usodo – kako pa se drugače lahko zgodi, da ti na pot nekdo pripelje tako krasne osebe, da se ti po dveh urah zazdi, kot da so tvoja družina oziroma da se poznaš z njimi že od nekdaj?
Caroline se je z možem odločila, da za 10 mesecev skupaj s sinovoma (12 in 17 let) odidejo malo po svetu, ki ga tudi sicer vsako leto odkrivajo med prazniki in počitnicami, ampak tokrat je pa malo drugače – oba sta pustila službo, nekako tako jima je uspelo kot meni, da se pač lahko vrneta, z otroki pa je bila cela kolobocija, saj nizozemske oblasti ne dovolijo tako dolge odsotnosti šoloobveznim otrokom; vsega, kar mi je razlagala, nisem čisto dobro razumela, ampak na koncu je sebe in sinova nekako uspela izpisati iz birokratskih mlinov in so spokali. Z možem oba delata pri raznih razvojnih projektih, ona je sicer začela kot učiteljica, pa se nekako ni našla pred množico znanja ne prav hudo lačne množice, nato je študij nadgradila in počasi postala odgovorna za številne razvojne projekte v deželah tretjega sveta, da je potem od ljudi lahko poslušala, kako da tako ali tako samo škodo delajo in je povsod sama korupcija in denar odteka neznano kam – se je navadila reči, da je marsikje res precej narobe, da pa se sama trudi delati najbolje, kot zmore, in če ji je dodeljen napol zavožen projekt, naredi vse, da spelje zadevo v pravo smer. Itak pa vsi bolje vedo, kako je s tem, kot pa ona, tega je navajena. Z možem sta treščila skupaj v Limi v Peruju, saj je on delal nekaj podobnega, le da kot inženir. Caroline se je predvsem trudila z izobraževanjem žensk in s tem, da so dobile priložnost za delo, za osamosvojitev, za priložnost, ki jim marsikje samo zato, ker so ženske, ni bila dana že v otroštvu. Celo z gačačami v Ruandi se je ubadala, s tradicionalnimi sodišči, ki so začela delovati nekaj let po genocidu, ko so ugotovili, da uradni sodni postopki pri taki množici ljudi, ki je sodelovala pri zločinskih dejanjih, ne bodo mogli biti izpeljani. (Za gačače mi je povedala Kristina, ki je o tem tudi pisala, in imeli sva srečo, da sva celo spremljali eno teh srečanj ob jezeru Kivu.) Gre za to, da se sooči zločince in žrtve oziroma njihove bližnje pred celo skupnostjo, da krivec prizna svoj zločin in se zanj opraviči, potem pa mora največkrat opravljati neko družbeno koristno delo, preden se lahko vrne v svojo skupnost. Takoj sva to navezali na bosansko vojno, kjer ni bilo nobene sprave, kjer žrtve lahko vsak dan gledajo storilce, ki mirno živijo v njihovi bližini, in ni bilo nobenega priznanja, opravičila oziroma soočenja, kakšna tempirana bomba je to – kako v naši družbi sovraštva in maščevalnosti nekako ne znamo preseči … Ja, tisoč stvari sva navlekli …
Ko so otroci malo zrasli, sta se počasi spet ustalila na Nizozemskem in od tam opravljala svoje delo, ker pa se je morala Caroline več kot dve uri vsak dan voziti na delo, je zadnja tri leta sprejela službo na neki srednji šoli, kjer so jo zadolžili, da je s svojimi nešteto zvezami doma in po svetu, s poznavanjem delovanja različnih organizacij, zasnovala obvezno dijaško prakso, in sicer na področju prostovoljnega dela. Nizozemski srednješolci morajo opraviti 70 ur prostovoljenja (tudi pri nas se to na srečo zdaj že precej razvija po srednjih šolah, se mi zdi) in ko je Carolinin projekt stekel, je začutila, da je svoje opravila in da je zdaj naloga ostalih učiteljev, da ga razvijajo naprej z dijaki, z družino pa so začeli načrtovati potep. Tudi njima z možem se zdi normalno in skoraj nujno, da vsake toliko zamenjaš okolje, počneš kaj novega, prevetriš glavo, spoznaš, kakšno je življenje drugod, se vrneš potem precej bogatejši in z novim zaletom na delovno mesto … Še posebej pa želita sinovoma, ki sta že tako ena zlata fanta, kolikor sem ju uspela spoznati (mirna, vljudna, nezahtevna, razgledana, z obilico empatije, res!), omogočiti krajši izstop iz družbe, ki s svojim načinom življenja prav spodbuja mladino, da ne vidi drugega kot samo sebe, svoje želje in zahteve, svet, v katerem so na oblasti razni jelinčiči in ludemile novak s svojimi nestrpnostmi in primitivizmi … Nekaj čisto drugega je, če sam vidiš, kako živijo ljudje, ki nimajo skoraj ničesar, kot pa če o tem samo poslušaš ali bereš, prav gotovo se te bolj dotakne; predvsem pa fanta lahko vidita, da so ljudje sicer vseh mogočih barv in prepričanj, vendar jim to ne preprečuje, da bi bili dobri, vsaj večina njih. Opazujeta lahko vse mogoče verske obrede in običaje in se jih učita spoštovati, čeprav sama ne verjameta v nobenega namišljenega prijatelja. Znebila se bosta lahko strahov, ki toliko ljudem preprečujejo, da bi ugriznili v svet in ga malo prekrižarili po svoje, ne v čredi. Potujejo pa tako, nahrbtniško, prav nič presrano; in potem se dostikrat obregnejo obnje znanci, češ, ja, mi si kaj takega ne bi mogli privoščiti. Znancem sta izračunala, da so za vse 4, z avionskimi kartami vred, porabili samo 400 evrov več za svoje 5-tedensko odkrivanje Tajske, kot so pa dali znanci za 14 dni v Španiji. Z enim otrokom manj celo. Ampak vsak izgovor je dober, samo da najdeš kak razlog, da so drugi čudni.
Nizozemski se trenutno prav nič dobro ne piše z desničarsko oblastjo, prej so bili dolgo talilni lonec vseh mogočih ras in kultur, ki so se za dodatek lahko še mirno zakajale in obiskovale dame, ki v izložbah pod rdečimi žarnicami vabijo v svoje sobane, zdaj pa postaja tam tudi vse bolj družba »naših« in »vaših«. V glavnem, s Caroline sva našli toliko enih skupnih točk in stavke sva druga drugi kar dokončevali, haha, da je po skoraj dveh urah na terasi nenadoma skočila v zrak in zavpila: O, madonca, moža sem zaklenila v sobo! Ker so njeni zjutraj še vsi spali, ko se je odtihotapila na teraso, potem pa je pozabila na Maartena, ki je revež že debelo uro čakal, da ga kdo pride odrešit.
Pot jih bo vodila še v Vietnam, Laos, Kambodžo, morda se srečamo celo na Novi Zelandiji … Sproti štrikajo letalske povezave in ciljev nimajo nič natančno zabetoniranih. Preden so odrinili na treking, smo preživeli marsikatero uro v prijetnem klepetu in kmalu pridejo v Slovenijo, da bodo videli kakšen spodoben hrib ali goro, tukaj se nadaljujeta megličenje in oblačnost, presneta reč, nad Pokharo naj bi v soncu žareli vrhovi Machapuchre in Annapurne, cela veriga visokih gora, mi pa smo jih uzrli le sem pa tja, kadar se je malo razkadilo, pa še to le nekatere od njih. Nizozemska poba sta hotela skočiti s padalom, pa zaradi nikakršne vidljivosti potem nista. Tukaj vsi opletajo s padali, to je en hud biznis, takoj za trekingom. Lahko greš v tandemu, ogromno jih je pa šofiralo padala kar solo, se mi je zdelo prav neverjetno, da toliko ljudi obvlada ta hec.
Ob jezeru so sprehajalne poti, kjer se lahko ure in ure prestavljaš in opazuješ čolne, perice (poleg praška in šampona gre v to ubogo jezero verjetno še marsikaj, tako da ravno plavala tam ne bi), ribiče, padalce, tibetanske ženice, ki prihajajo vsak dan iz dveh bližnjih tibetanskih begunskih zavetišč, da bi prodale vsaj kak kos nakita in zaslužile kakšno rupijo … Ob pogledu nanje te res stisne; gospe, ki bi morale mirno uživati pokoj, kolovratijo vsak dan z nahrbtniki, polnimi ne ravno kakovostne krame, in moledujejo mimoidoče, naj pridejo kupit kaj od te revščine … Obiskat sem šla tudi dve tibetanski naselbini v bližini; ljudje so pribežali iz Tibeta že pred desetletji in zdaj so ponekod zrasle že kamnite hišice in vrtički in nekako se preživijo, v manjšem od teh naselij pa je bilo bolj ubogo in neka gospa me je takoj povabila k sebi na čaj, seveda z dodatki zapestnic, ogrlic … Seveda ne moreš praznih rok od tam. Vedno s kako zapestnico več, da pustiš vsaj nekaj rupij.
Spodaj nekaj utrinkov z jezera, saj so v glavnem sami čolni, ampak nič ne de; kliknite na fotko:
|
| Pokhara |
Vsake toliko se ti približa kdo od mladih fantov, ki postopajo ob jezeru, in po obveznih uvodih, kako ti je ime in od kod si in kako ti je všeč Nepal, povedo, da so vodiči in da ti lahko razkažejo okolico in organizirajo kakršen koli izlet. Mogoče bi imel včasih rad že mir pred njimi, samo kako bi jim zameril – skušajo pač preživeti (in marsikdaj ne samo sebe, ampak tudi starše, brate, sestre …), zaslužiti za hrano in kdo tudi za šolanje v letih, ko je pri nas normalno, da so fantje in punce v kateri od srednjih šol in jim za preživetje ni treba iskati služb. Ukvarjanje s turizmom je želja večine od teh mladih, kaj dosti drugega tu tako ali tako nimajo na izbiro. Niso pa pretirano vsiljivi – ko jim nakažeš, da hvala za spremstvo in adijo, te pustijo pri miru.
Poleg zajtrkovalnice sem našla tudi odlično kuhinjo z indijsko hrano in ko sem se basala s slastnim curryjem, sem si prav rekla, kako čudno, da se mi do sedaj še ni nič spuntal želodec, saj sem zadnja leta že kar navajena, da vsako novo državo kmalu po prihodu malo pobruham, čeprav sicer pazim, da jem prekuhane zadeve in s kolikor toliko čistimi rokami pa to … Ha, pa nisem ob večerji nič potrkala na les in ponoči je bila čista grozljivka, kar zvijala sem se od bolečin v želodcu, malo bruhala in skoraj nič spala, naslednji dan pa sem bila čisto hin in so me vsake toliko prišli prečekirat Nizozemci, a sem še živa, ali pa lastnik hotelčka, ki me je kar naprej pošiljal k zdravniku. O, ja, če bo le možno, h kakšnemu zdravniku pa tukaj res ni bi, hvala. Saj te reči prej ali slej minejo, bog ve, kaj sem spravila vase, da se je tako zamerilo zadnje čase tako mimozastemu želodcu, ampak v dveh, treh dneh je bilo potem vse spet v redu, mogoče je pomagal tudi odličen ingverjev čaj, v katerega mi je gospa-za-zajtrke nasula še polno medu in limone. Je rekla, da pomaga. Malo zoprno, ja, če se te takole kaj loti, ker si čisto nemočen že ob navadni zastrupitvi s hrano, samo se pa vedno najdejo ljudje, ki ti pomagajo, tako da se vse nekako uredi.
Ker sem bila nekaj dni bolj švoh zaradi te komedije, se nisem ravno pretegnila, pa tudi sicer sem že omenila, da se lahko tokrat malo počasneje premikam zaradi zadosti časa. Ampak to so včasih kar hudi notranji boji, haha, saj sem malo verjetno že sama po sebi naspidirana, malo pa imam to od doma, da je treba biti ves čas v pogonu, ne pa kje zapravljati dneva s poležavanjem in branjem ali komajpremikanjem, in se potem počutim kar krivo, ker se zasačim v kakšnem udobnem pletenem stolu s čajem in knjigo in pogledom v vodo, namesto da bi šibala na kakšen hrib ali z njega. A je to zdaj potovanje a poležavanje? Ja, oboje, no, saj sem konec koncev na počitnicah, a nisem! Čeprav sem tudi pri razumevanju počitnikovanja zelo slovensko usekana in si ne predstavljam, da bi ničdelala in ležala nekje več kot kratek čas, sploh na kakšni plaži, uf, brez kolesa ali blodenja okoli se mi zmeša. Ja, so kar na plodna tla padli vsi tisti reki, ki so leteli dol v mojo sobo! A boš ti celo življenje prespala (čeprav bi po mojem dobila lahko zdravniško potrdilo, da sem oseba z nadnaravno veliko potrebo po spanju, že od rojstva dalje!!!), kadar se je materi županji zazdelo, da sem verjetno padla v horizontalo; in pa zarana za vikend: Alo, vstat, sonce je, kraaaaasen dan (ko bi vsak normalen šolar rad malo podaljšal jutro), o, mučenje z zbujanjem ves čas – samo eni ljudje res menda nikoli niso utrujeni in zaspani, jaz sem pa res na vsakih pet ali šest ur sposobna pasti v nezavest, pa ne morem nič pomagati. In še danes imam prav občutek krivde zaradi tega, čeprav se zdaj zavestno odvajam, ker se mi zdi čisto blesavo, slediti je pač treba svojemu ritmu, in če se ti drema, pač zaležeš. Tudi če je zunaj šajba in kolo joka zaradi zanemarjanja.
Na potepih po svetu ponavadi skušaš užiti vsak trenutek, odkriti in videti čim več, cel dan kolovratiti naokrog … Saj kak mesec ni problema, če pa potuješ dalj časa, pa to ne gre – kot da bi bil doma nekaj mesecev kar cele dneve zunaj in letal sem ter tja in se šele potem, ko se znoči, vrnil na domači kavč, da zajameš sapo. S to razliko, da imaš tam vsaj udobje, če se pa takole prekladaš po sobah za par evrov, se pa kaj več kot spat tja ne vračaš. Tako da je normalno, da si vzameš vse skupaj bolj NA IZI, kot bi rekli mulci. Samo sem rabila kar nekaj časa, da sem si to dovolila, no, pa še zdaj me občasno peče vest. Zdaj se mi vsaj lahko malo usedejo vtisi, lahko si vzamem čas celo za klobasanje po blogu, da potem vsi preklinjate, ker morate vzeti dopust, da se pregrizete skozi vse to modrovanje … Drugače pa bi priletela npr. v nacionalni park, si v treh dneh organizirala kake instant pakete vsega po malem in bi me vozili z enega kraja na drugega, da bi imela občutek, koliko sem videla.
GREMO SE METAT S HRIBA
Ko se je želodček odločil spet bolje sodelovati z mano, sem se s kolesom malo podila okoli jezera in opazovala ljudi, ki so zlagali seno in gnali okrog bivole, nameravala pa sem tudi osvojiti nekakšen Ambož pod Krvavcem, hrib Sarangkot, s katerega se lepo vidi gorska veriga – in ker je bil zadnji dan celo neverjetno malo zameglen, sem sploh kar vriskala od navdušenja. Samo izkazalo se je, da ne bom mogla z lastnimi silami pribrcati do vrha, ha, me je vseeno še zdelovalo, pa sem si omislila kombi, ki je sicer gor vozil padalce; če jih ni bilo na stotine, pa tudi nič nočem – še večji naval kot običajno je bil zaradi lepega vremena. Dol pa sem potem že zmogla peš.
Na fotkah boste zdaj videli tistih par vrhov, ki so se nam razkrili, v nešteto izvedbah, mi je prav žal, ampak drugih ni bilo na voljo. Levo in desno je bilo vse skrito, na sredi pa je kraljeval skoraj 7000 m visok Fish Tail ali Machapuchre, kot nekakšen Triglav, desno za njim pa se vidi skoraj osemtisočak Annapurna. Ne vem, katero številko nosi, jih je namreč več.
Evo, kliknite, spodaj so gore:
|
| Sarangkot |
Okrog Pokhare sem se veliko vozila z lokalnimi avtobusi in malimi kombiji, saj so dvajsetkrat cenejši od taksijev in še grozno zanimivo je na njih, lahko opazuješ ljudi na njem in se drenjaš, da je veselje, v kombi se jih namreč nabije 27, čeprav je čisto majhen in ima morda 10 sedežev. Ljudje večinoma niso prav hudo visoki in lahko stojijo v njem, jaz sem se morala čisto skriviti. Poleg tega so ubijalsko počasni, saj ustavijo čisto vsakemu, ki pomaha s ceste, postaj ni, dol se prav tako lahko skidaš, ko se ti zdi, samo zavpiješ, naj ustavijo. Ljudje to jemljejo zelo zares in jim še na kraj pameti ne pride, da bi šli npr. dol sedem metrov prej, kot so si pa zamislili, tako da te kar naprej meče naprej, ko šofer zavira. Vsaj štirje ljudje visijo skozi vrata in se nekako oprijemajo kakega droga ali drug drugega. Fina reč. Poleg šoferja je zadaj v kombiju ali busu še en fantalin, ki pobira denar in organizira vse skupaj, običajno še precej mlečnozob; ker ljudi vedno opazujem napol skozi objektiv oziroma si predstavljam, kako bi zgledali na fotki, sem si enega še posebej vtisnila v spomin: prelepe poteze, črne oči, temen kot noč, skodranih las, naravnost za med fotomodele. Ha, model naj bo. Še oblečen je bil čisto po modi – samo da tega ni vedel, verjetno je bilo tako ali tako edino, kar je imel. Pri nas plačujemo za cunje, ki morajo delovati čim bolj zmahano in kot s Karitasa, da je res IN, vsaj nekaj časa je bilo videti tako opravo vse naokrog, mogoče je zdaj že druga pesem, ne spremljam ravno … No, tukaj pa točno en tak lepotec, kot iz kakšne revije o modi, ki o vsem tem nima pojma in ga nikoli ne bo imel. Pobiral bo rupije na kombijih, ki bodo pokali po šivih, in se zvečer zavlekel v kakšno razdrapano bajto, kjer bo lahko pojedel večni riž z omako in se utrujen vrgel na trdo ležišče. Paris Hilton pa v jok in na drevo.
Spet predolgo, ampak naslednjič bodo pa res samo fotke v glavnem – zdaj se mimo mene sprehajajo sami sloni s platfusom, srečala pa sem tudi tri zelo prijetne Slovence, s katerimi se zdaj dobim, tako da samo še lupčka in lepo se imejte!