ENA ČAROBNA PREDSTAVA ČAKA NA VAS
Namaste, tovarišija, tukaj Majda Širca v eksilu, tole bo eno pomembno sporočilo in upam, da vas nekaj le uspem navdušiti za obisk predstave v Stari elektrarni. V Ljubljani, ne v Nepalu, da ne bo kakšnih zablod. Od žabarske naveze sem dobila informacijo, da bo 16. In 17. 12. verjetno še zadnjič na naših tleh, no, vaših tleh, uprizorjena ena najbolj fantastičnih gledaliških predstav, kar sem jih videla, in sicer sodelujeta naš slavni Betontanc in pa Umka, predstava je v angleščini, ampak v taki čisto preprosti, nič bat. Sploh pa jezik ni toliko pomemben, že samo opazovati čarovnije, ki jih izvajajo igralci, plesalci, gibalci, kako bi jih sploh imenovali, zadostuje. In ves čas ste v živo, na par metrov bližine (Stara elektrarna je tako luštno dnevnosobna) priklopljeni na duo Silence – to sta dva odlična glasbenika, ki v zelo pogosto delata muziko za gledališče, za svoja ju je vzel zdaj Tomaž Pandur, in če ste gledali katero od njegovih predstav zadnja leta, ju poznate. Ena polovica je sin pokojnega režiserja Boštjana Hladnika. Na predstavo sem slučajno zašla pred dvema letoma, potem sem pa kar v transu vozila domov. In ker je bila ponovitev takoj naslednje dopoldne, sem še isti večer in potem še zjutraj klicarila okoli, da se nas je nabrala cela četica in je bilo prav posebno lep dan; mislim, da so bili vsi navdušeni, jaz pa drugič zapored nič manj. In sem si prisegla, da če jih še kdaj zasledim, bom vlekla na predstavo še čim več mularije iz šole. Na, potem me pa takole zafrknejo.
Tukaj si preberite o vsem, kar morate vedeti: http://www.bunker.si/eng/archives/1335
Potem pa upam, da se uspete nekako organizirati in boste zagotovo odšli iz Ljubljane s posebnim sijem v očeh. Mislim, da bi se lahko vsaj moja bodoča intelektualna elita iz 9. razreda, kot se zdaj sami podpisujejo, odpokala, moji sedmarji pa tudi lahko kakšno manjšo ekspedicijo organizirate, vam ne bo prav nič škodilo. Nahecajte kakšno učiteljico, sem prepričana, da bo šla z vami, ali pa kdo izmed staršev. Tole je zgodnja objava, ker sem prepričana, da bodo vstopnice hitro pošle. Še posebej, ko navali nanje Prešernova šola, hehe. Decembra pričakujem izlive navdušenosti!
Samo na hitro, kje se valjam zdaj – sem na vakancah, bi se lahko reklo. V Pokhari se bašem z odlično hrano (hja, posledice so pa žal tudi že tu), malo kolesarim, šetam, berem, predvsem pa stanujem kot v Hiltonu in se bom prav težko ločila od mehke postelje in brezhibno čistih prostorov. Sem prav poslikala, kaj tudi lahko dobiš za 5 evrov, da ne boste mislili, da v Nepalu povsod samo podgane preštevaš in zmrzuješ. Daleč od tega. Vsaj če si turist ali pa iz malo premožnejšega sloja, se da biti zelo fin. Tukaj je PRAVA kopalnica in celo wc-papir (ki ga drugače v Nepalu prišleki ves čas veselo vlačimo s seboj, ker ga ob čučavcih namreč ni, po uporabi pa se ga vrže v posebno škatlo, da ne zamaši tiste luknje spodaj), v sobi je mini omarica, kamor lahko spraviš zmečkane nahrbtniške cunje, da kar DVEH stolov niti ne omenjam – drugače v poceni hotelskih sobah zaman iščeš kak meter površine, kamor bi odložil obleko, včasih najdeš vsaj kak pozabljen žebelj, stola pa zaenkrat nisem imela še nikjer. Tako kljub jadnemu vremenu, ki je čisto neobičajno za nepalski november, ampak gre lepo v korak z mojimi vedno zameglenimi hribovskimi izkušnjami, uživam in bom še kakšen dan ali dva. En dan smo bili celo obsijani s sončkom in se je dalo videti Annapurno, zdaj pa čakam, da se scena ponovi.
Hitro rezervirajte vstopnice za Show your face in si oglejte pokharski Bernardin po kliku na spodnjo fotko:
 |
| hilton |