Madona, sem se pa nahodila, pravi igmanski marš! 11 dni po vsaj 6 ur na dan. Se mi zdi, da imam nekaj dekagramov manj na sebi od samega riža pa zelenjave, vzponov in spustov po strminah; uspelo se mi je privaliti s skoraj 5000 metrov nadmorske brez prehlada ali poškodb, kar je skoraj neverjetno zame. Sicer se zdaj komaj vlečem po stopnicah in imam vsaj v levem kolenu zagotovo zabit kak žebelj ali dva, pravzaprav tudi v desnem ni kaj dosti manj boleče, gleženj je fino trd, ampak to so pričakovane vsakdanjosti. Pravzaprav sem se presenetljivo dobro obnesla, ja ja – je navkreber moj nosač kar lepo sopihal precej za mano, in to kljub temu, da prej dva meseca nisem počela drugega, kot kašljala in vsa švohotna z noro razbolenimi rebri poležavala, tako da sem mislila, da so mi vse mišice zakrnele. Eeeee, očitno mi je pa le ostalo v nogah nekaj od vseh tistih poleti prevoženih klancev!
Ampak 12 dni brez česar koli sladkega!!! No ja, če odmislim kar konkretne kupčke sladkorja v čaju ali potresenega po čapatijih … Zato sem pa takoj po prihodu v civilizacijo vse nadomestila s 4 paketi različnih piškotov in s čokolado. Direktno v žilo. Mi je kar prijetno slabo. Ah, bo že minilo, potem pa spet napadem zdrav mednarodni futer katmandujski. Še prej pa bom zadavila tipa iz pralnice, pri katerem sem pustila umazano perilo – vse je zafarbano, a tukaj na 90 perejo pisane cunje ali kaj, joj, sem jezna! Še nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega, zgleda, da bo treba tu kar lepo lavor pa prašek pa ribežen in lastnoročno …
Bilo je krasno. Pa tudi naporno in malo preveč mraz občasno. Mislim, da sem zdaj naredila pokoro za nazaj, ko sem v otroških letih pokvarila vse družinske hodilne izlete na bližnje kuclje, največkrat na osovraženi Jošt – čeprav smo se peljali skoraj pod vrh, sem od začetka do konca tečnarila, kdaj bomo že na vrhu in kdaj se bo že končno prikazal zvonik cerkve, znak, da bo kalvarije kmalu konec. Ne vem, kako da me niso dali v rejo! Kako hudo sem sovražila tisto mučenje v tri krasne, še danes se spomnim tega občutka. Ampak nihče ni imel razumevanja za moje tegobe in edino željo – sedeti cele dneve nekje vsa zgrbljena s knjigo v naročju. Kasneje se mi je nekajkrat sicer zgodilo, da me je popadla želja po osvajanju vršacev, samo kaj, ko pa bi po mojih vzponih lahko napovedovali vreme. Meglo, če smo natančnejši. Kot bi se nekdo delal norca iz mene. Ali pa kot bi vreme vedno napovedoval Pečenko meglenko. Ves tisti napor, da na vrhu vidiš le do termovke in do vezalk! Ko so se začela sesedati še kolena in ko tudi hrbet ni več maral plezanja v eno ali drugo smer, sem dala ta šport na čakanje. Aktualen je bil samo še po ravninah, največkrat na potovanjih, ko itak cele dneve blodiš naokoli – klanci pa so pripadli biciklu, juhej, to je pa čisti užitek! Z eno veliko prednostjo – z vrha ššššvisssssssstneš v dolino, ne pa da moraš razbolene glide prestavljati po isti poti še navzdol, joj, to je res en dolgčas. Pa še obupno štorasta sem pri tem, ves čas se spotikam in hodim kot po jajcih, da se ja ne bi zvalila po bregu, vsaka 82-letna dama me z lahkoto prehiti. Kr neki :=)
Je pa hudir, če imaš doma dva hribovska obsedenca, ki se pred začetkom vikenda pogovarjata samo še o tem, po kateri smeri bi jo užgala v skale, ki jih potem iz vseh zornih kotov poslikane razkazujeta hudo navdušenemu občinstvu doma. Evo, vsi vrhovi na fotkah so za vaju! In – mami, ko se vrnem, greva na tvojo Škrlatico, velja?! Pa četudi po vseh štirih, kot si rekla. Spodnje fotke so pa za motivacijo, za moč!
(Aja, te fotke nesrečne – ne vem, zakaj mi picasa zmeče vse kar malo po posluhu in ni nič po vrstnem redu. Tako imate žal čisto zmešnjavo in nič ni razvrščeno po času nastanka. Če to slučajno koga moti, no.)
KO TO TAMO PJEVA TRANSPORT
V Nepal rinejo v glavnem vsi na treking; zaposleno delovno ljudstvo si težko privošči tako ležerno prestavljanje po deželi, kot je to dano meni letos, zato turisti največkrat priletijo v Katmandu, se tam zapodijo med poceni gorniško opremo in jo nato jadrno užgejo na enega od znamenitih trekingov, potem pa takoj nazaj za pisalno mizo v domovino, kjer ob obnavljanju doživetij s poti šele zdravijo musklfiber in žulje. Jaz nisem prišla samo na treking, ampak TUDI na treking.
Največ ljudi gre švicat okoli Annapurne; neki Anglež je množično romanje po teh poteh sočno opisal z besedami: It’s a fucking Piccadilly Circus. Če ste že bili v Londonu, veste, kaj je mislil. Na višku sezone je na tem sicer prekrasnem trekingu težko dobiti prosto posteljo in ves čas si menda obkrožen s pohodniki, skupinami, hrupom, sončni vzhod na Poonhill napade naenkrat tudi do 300 ljudi s svetilkami na glavi, kakšna romantika! No, meni tako ali tako nikoli ne bo jasno, kaj vidijo ljudje v prvih jutranjih žarkih, ker mi še na kraj pameti ne pade zamenjati razgleda pod kovtrom z nekajminutno bledo obsijanostjo česar koli že. (Okej, priznam, enkrat je pa bilo noro – čeprav tudi nisem prostovoljno vstala –, in sicer nekje sredi savanske Tanzanije, ko se je skozi okno avtobusa prikazala taka ogromna pomaranča, da sem obstala z odprtimi usti. Ja, to je pa bila ena posebna čarovnija, to pa!) Prevelika obljudenost torej ni ravno po mojem okusu. Še manj pa kak vzpon pod Everest, tja v minus 20 stopinj, v sneg in na koncu pač pogled na velikana.
Tako so mi priporočili Langtang. Kupila sem si še eno spalko, ker bi v svoji suhceni lafumi samo zmrznila v kakšni od koč, potem pa sva se z nosačem in vodičem Sunjitom odpeljala. Bus tak, kot jih imajo tudi v Afriki – hudo močan motor in zaprašena in obtolčena zunanjost, da o notranjosti ne govorimo – eno samo trdo železje, kamor med potjo zadevajo okončine, podobno tistemu v Ko to tamo pjeva, samo da Miško ni vozil z zavezanimi očmi; zato pa je obračal volan celih deset ur brez zamenjave, z enim odmorom za kosilo. Ja, ni ga čez varnostne ukrepe! Na streho se je nabilo polno ljudi, tudi nekaj otrok, polno vreč in raznih torb, spodaj pa je bilo do prednjih vrat možno priti le čez številne velike nahrbtnike, kupe zelenjave, vreče riža itd., vse je bilo nametano na kup; na vsem tem je našlo prostor še nekaj domačinov, nekateri so tudi stali, čisto spredaj pri vozniku pa je sedelo vsaj 20 žensk na klopeh brez naslonjala, res zelo udobno. Kljub temu, da nas je čakalo 10 ur ovinkov in prahu, so bile oblečene kot za na ples, ovite v svoje prelepe pisane rute, sarije, ovešene z ogrlicami … Tukaj tudi na njivo ne gredo brez okrasja!
Kot je že navada, sem zadela terno – poleg edinega še prostega sedeža je sedela mlada okrogla mamica s še zelo frišnim otročkom; ah ja, če gre za naše tabele mulčke, je jasno, da se bodo velik del poti drli, kar je nadvse blagodejno, ali pa plezali naokoli in tečnarili. (Sploh pa naših niti pod razno ne bi nikoli izpostavljali takemu dolgemu stresanju, prepihu in prahu, naši morajo spančkati v miru in kvečjemu v alfa stanju poslušati kak začetni tečaj francoščine ali japonščine, ni ga namreč čez kakovostno zgodnje izobraževanje, ane.) Tukaj sitnarjenje ni problem, tako kot afriški so tudi tukaj dojenčki ves čas tiho in večino časa spijo, to je meni še vedno uganka – nekateri so zagotovo apatični zaradi podhranjenosti, sicer pa mislim, da so pač navajeni na mamino naročje in gujsanje sem ter tja, saj imajo ves čas navezane na hrbet, tudi kadar delajo na polju … Kdo bi vedel. Mamica je dete pokrila s črno deko čez glavo, na kateri je bila tudi že debela kapa, da ja ne bi vdihnil kaj preveč kisika, v busu pa je bilo zadušljivo vroče. Sem ji po nekaj urah že hotela namigniti, da bi bilo mogoče pametno, če ga pusti malo do zraka, pa je na srečo le dovolila prepoteni glavici, da se je osvobodila oklepa. In sta se vsake toliko malo futrala; to je moralo biti mleko posebne sorte, milkshake varianta ob vsem onem premetavanju, mamica pa je po tem opravilu redno zakinkala in dojenčkova glava je lezla k meni v naročje, kar je bila še dobra stran, ker sem jo potem zbudila, da ga je stisnila bolj k sebi; kadar pa je imel glavo na drugi strani, sem ves čas gledala, kdaj bo butnil v okno – na srečo je samo enkrat. In celo malo zajokal. Sicer pa je bila strašno ljubeča mama; kadar je bila budna, mu je ves čas kaj brundala in ga ljubkovala, ni pa ga tudi pozabila vsakih par ur osvoboditi mokrih in posračkanih hlač – ha, pampers fenomen še ni zavladal v teh krajih, tukaj ni tako, da bi imeli malčki posebne plenice celo za v bazen, kot jih imajo naši zlatkoti – zdaj si pa sami zamislite, kako približno je dišalo, ko je omadeževane cunje lepo obesila na prednji sedež in mi prijazno pokimala. Mmmmm, ni ga čez svežo kako!
Najprej smo se vozili po ne tako strmih klancih, še po zgonjenem asfaltu mimo manjših vasic, najbolj zanimiv pa je bil postanek za lulanje – na nekem ovinku sredi ničesar je bus ustavil, rečeno je bilo, da je wc-stop, domačini so svoje opravili kar tik ob vozilu, tudi gospe (tiste kikle so jim prišle zelo prav), malo dlje pa smo se za kakim grmom ozirale bele dame – samo zavetja ni bilo nikjer, zato je bil res za umret smešen pogled na vse tiste bele riti, ki so bile posejane dva ovinka za avtobusom, haha!
Potem pa je naredilo pššššššššš in sredi vasi smo malo nasedli. Guma je spustila dušo, hvala bogu, da na takem kraju, kjer ni bilo nevarno, in sta jo šofer ter sprevodnik v slabi uri uspela normalno zamenjati. Vsi smo se natepli okoli njiju, ko sta se obešala na velik drog, da sta odvila zarjavele vijake, še prej pa sta počeno gumo zapeljala na večji kamen, ki je bil namesto dvigala. Nočem si predstavljati, kaj bi bilo, če bi se nam to pripetilo kasneje na onih norih ovinkih nad prepadi, ježešna! V busu smo se še malo bolj stisnili, da je bilo prostora še za tisti zaprašeni mlinski kamen, ki so ga potem v naslednji vasi mojstri pokrpali.
Potem pa je bilo vedno bolj noro – asfalta je bilo konec, začela se je strašno ozka luknjasta cesta, klanci tako strmi, da je motor divje grmel, na srečo pa sem sedela na drugi strani in nisem imela direktnega razgleda na prepade, kamor po čudežu le nismo zgrmeli. Pa gor v klanec še nekako gre, ampak kadar smo šli pa navpično navzdol in so zavore spuščale mučne glasove, mi pa po pesku v ovinek za 90 stopinj z vso tisto prekomerno težo in ljudmi na strehi, pred nami pa kak kilometer dol v sotesko, kjer bi se končno ustavili, tisto je bilo pa malo preveč – skoraj vsi pohodniki, ki smo kasneje skupaj vandrali po hribovju, smo se odločili, da raje hodimo par dni več in pripešačimo v Katmandu, kot pa da bi se skoraj 10 ur metali na glavo navpično navzdol po ovinkih in zaupali škripajočim zavoram stare korete in prisebnosti šoferja. Se malo preveč avtobusov v Nepalu zvali po bregu, hvala lepa.
Pokrajina s strmimi terasastimi hribi je bila sicer zelo lepa – in če sem se včasih npr. med kolesarjenjem po temačni Davči spraševala, kaj hudirja rinejo ljudje tja gor v breg postavljat hiše, ti tukaj sploh ni jasno, kako v tisto navpičnost prilezejo prebivalci, hiške so namreč na čisto divjih lokacijah, kjer bi še gamsom škripalo v kolenih. A gamsi imajo kolena?? V glavnem, bajte, ki so pri nas zarite tja gor pod oblake, so v primerjavi z lokacijo teh tukaj kot kako obmorsko naselje.
Edini lušten delček te poti je bil na nekem prelazu, ko smo morali ustaviti za 20 minut, saj so imeli vaščani neko praznovanje in so navdušeno spremljali igro, ki se je odvijala sredi ceste. Menda je šlo za tibetansko skupnost, ki tudi sicer naseljuje ta del ozemlja, kaj več mi pa ni uspelo izvedeti – na fotkah lahko vidite delček tega, kar so uganjali. Kliknite spodaj.
 |
| 1 treking |
HODI V NARAVO IN GLOBOKO DIHAJ
Aha, pa smo bili na štartu. In v prvi koči, kjer je zmanjkalo prenočišč, tako da so naju spoznali s simpatično Američanko in sva dobili postelji v zadnji prosti sobi. Ime ji je bilo DANUBE. Ja! Donava. Sem dvakrat vprašala, ker se mi je zdelo tako odbito – njenim staršem je bilo pač všeč ime reke, pa sta otroka poimenovala Danube. Konec koncev, zakaj pa ne, tudi pri nas imamo kakšno Savo, ane, in kdo bi pozabil na znamenito Sočo The Strahintrepet z gimnazije, mogoče je kateri dečvi ime tudi Nemiljščica, sploh ne bi bilo čudno pri vsej domišljiji, ki jo premorejo moderni starši …
In se je začelo. V breg, kar lepo strmo in precej zoprno, predvsem tam, kjer je ogromno nekih stopnic, in sicer je podobno vse dni hajke; le kdo je vlačil na tisoče teh ploščatih skal in tlakoval poti, uf! Najprej skakljava ves čas po krasnem gozdu, zraven pa cel kup vode, ki prihaja z ledenikov, od vsepovsod teče. Zakajeni Višnu mi je prepozno povedal, da se skoraj zastonj dobi tabletke ali kapljice, ki čistijo vodo, tako da sem bila brez njih in plastenke vode so kmalu postale dražje kot prenočišča v kočah. Toliko ene krasne vode naokoli, pa svinjaš s plastenkami, res trapasto. Čez nekaj dni sta mi dva Američana podarila nekaj tablet in čeprav so mi delovale bolj kot en navaden placebo, se mi zaenkrat še ni začela nobena revolucija po črevih, tako da so mogoče tiste kroglice pregelk res delovale. Ali pa je voda enostavno precej brezmadežna, če odmislimo kakega jaka, ki brodi po njej s svojimi parklji ali pa lula vanjo. Sem enkrat imela čast opazovati manjšo čredo krav, ki je vehementno zakoračila v Bohinjsko jezero in … Ja no – scala in scala in scala …. Se pardoniram zaradi izraza, ampak težko bi temu opravilu rekli lulanje. Torej imajo njihovi bratranci tu v Nepalu verjetno tudi kake podobne obrede, kaj veš.
Ob poti je precej manjših koč, kjer hitro dobiš vse od čaja pa do dobrega kosila. In seveda ne manjka štant z nakitom, pleteninami in kukriji, njihovimi noži. Sanjit je sicer rekel, da so kukuriji, kakor vam pač paše, tako pa berite. Ko počivaš ob skodelici črnega čaja, je luštno opazovati, kdo vse rine gor pod oblake. Eni se sami matrajo z velikimi nahrbtniki in tudi sicer nimajo nobenega vodiča – tako se sicer zelo poceni lahko prebiješ čez treking in tudi zaiti skoraj ne moreš, ker jo vsake toliko kdo primaha mimo in greš lahko za njim, ampak hvala lepa za tak tovor – enkrat samkrat sem po Novi Zelandiji opletala s sto kilami na hrbtu, in to samo tri dni in ne preveč v hrib, pa sem samo preklinjala ves čas, ker to je pa res užitek, da ves skrivljen dihaš na škrge in te vse boli. Dobro, kak konkreten dedec verjetno zmore, vsa čast pa tudi številnim puncam, ki so ubrale to varianto. Največ je bilo takih, ki so jim težji del prtljage nosili drugi – posameznikom pač vodič/nosač, skupinam pa prav tisti pravi nosači, ki jim mi rečemo kar na splošno šerpe; nizki, žilavi reveži, največkrat obloženi kot mule (čeprav naj bi menda zdaj ne smeli imeti na sebi več kot 20 kg, ja, malo morgen), oblečeni v revne in fino umazane cape, obuti velikokrat v japanke ali podobne natikače, sklonjeni pod skupaj zvezanimi potovalkami ali nahrbtniki, nekateri pa prenašajo tudi opremo za kampiranje ali pa surovine, ki jih potrebujejo v kočah (sicer pa to tovorijo mali konji, ki jih ženejo domačini). Plačani so seveda mizerno – tudi vodičem, ki so eno stopničko višje na lestvici, večino denarja zaseže agencija. Na fotkah jih lahko nekaj vidite, kako imajo značilno privezan tovor s kakim navadnim štrikom, ki ga napeljejo tudi preko čela, da tako lažje vlačijo nahrbtni dodatek.
Večina ljudi pride na treking z organizirano skupino, kar pomeni, da drug za drugim štorkljajo po stezicah … Hm, čredice – kar traja, da prehitiš celo jato in še njihove nosače. Ogromno je Francozov, Nizozemcev, Nemcev, vseh oblik in barv, haha. Eni so naspidirani in vsi zaripli prestavljajo pohodne palice; kakšna rdečelična Helga prisopiha po klancu z nezgrešljivo bundesliga frizuro, čedno blond, z narastkom, okoli pasu ima zavezano brisačko, s katero pivna podbradek, kar vidiš jo, kako je pred nekaj tedni na Oktoberfestu v dirndlu vihtela polne krigle piva … Ali pa bledolični priletni Angleži – kot prerisani iz filmov ali nanizank, to je neverjetno, tista njihova angleška angleščina in polno enih vljudnostnih fraz, kako so fini, jejhata, pred večerjo pa maziljenje rok z razkužilom, da jim ja ne bi kaka packarija zašla za nohte, ane … Ampak skupina treh sivolasih atov in ene še bolj sivolase gospe je bila pa zakon, vsi so bili iz podobnega štosa, delali so malo v Singapurju, Honkongu, Avstraliji in še kje, neki biznismeni, zdaj pa so v penziji obuli hribovske čevlje in jo mahnili po svetu. Gospa je bila prava potujoča knjižnica, ona še ni v pokoju, vsako leto pa menda pride za nekaj tednov v Nepal in prehodi nov treking. Ko je naporne hoje za tisti dan konec, se zabubi v knjige – je rekla, da je to edini čas v letu, ko lahko samo bere in bere in uživa. That’s the spirit! Za Japonce pravijo, da gredo le tja, kamor se lahko pripeljejo, tukaj pa jih je celo bilo za vzorec; seveda vsi po najnovejši modi opedenani, eni v belih rokavičkah (ne lažem) in z masko čez usta – verjetno bi bil prehud šok spustiti tako obilje kisika po prihodu iz kakega njihovega industrijskega velečudeža. Ali pa je bilo to zaradi žarkov, ki bi lahko obsijali te porcelanaste obrazke, kaj vem … Ja, nekaj pa le je na stereotipih. Nekajkrat pa sem pomislila prav na svojo staro mamo, ko se je prikazala kakšna poskočna sivolasa gospa z že kar nekaj kilometrine, vsa čila in navdušena … Taka bi bila naša Anka pohodnica, če bi ji bilo dano … Vse mogoče vidiš takole – pa večinoma kar lepo vsi pridejo na cilj, čeprav bi za nekatere prisegel, da jih bodo odpeljali s helikopterjem. Helikopter kar pridno leta vsak dan. Odvaža polomljene pohodnike in žal pogosto tudi trupla pogumnežev, ki rinejo čisto preblizu bogov vrh gore in marsikdaj pustijo življenje v skalah in snegu.
Prve dni sem jo res dobro rezala navkreber, pričakovala sem večjo izmozganost (no, tudi to še pride), imeli pa smo tudi lepo vreme in nas je pred kočami crkljal sonček, ki je uspel posušiti tudi naše smrdljive nogavice, čevlje … Koče so največkrat kar prijetno stesane in urejene, dobiš svojo kamro, v kateri ni poleg okenske police in kratke, trde postelje ničesar. Zidovi vidijo, saj so med tankimi deskami spodobne luknje in špranje, pravzaprav je pa skoraj odveč, da so, ker se iz vseh sosednjih sob sliši vsak najtišji zvok, kot da bi bilo to decimeter stran, še striženje nohtov odmeva, kaj šele smrčanje. In še podganje dirke – dokler nisem ušes zaplombirala z zamaški, nisem kaj dosti spala. Že tako je neudobno v tistem kokonu od spalne vreče, potem pa še malo hitrejše bitje srca zaradi višine, z dodanimi metri tudi vedno manj stopinj in podobno … Kar nekaj ljudi je reklo, da se jim je prve noči dogajale enako kot meni – ves čas so se prebujali, vmes pa se jim je intenzivno sanjalo kaj res odpuljenega. Nosači pa spijo ponavadi kar v jedilnici na kakih odejah, ja, eni smo pač enakopravnejši od drugih, žal – Norvežanka Kristine se je prav razburila, ko je slišala, da bodo tudi hrano dobili šele potem, ko bomo z večerjo ali kosilom zaključili turisti. Ja, denar je sveta vladar.
Začenjali smo zarana, vsaj za moj zaspani organizem – najkasneje okrog pol osmih ali osmih. Večinoma sem bila pa med zadnjimi; ne vem, zakaj je treba laziti okoli že ob šestih, ko je še svinjsko mraz in megleno, potem pa prideš do koče že opoldne in nimaš kaj dosti početi.
Po dveh dneh je bilo gozda konec in prišli smo na sonce zlato, zagledali pa tudi prve obrise hribov in čisto drugačno, jesensko obarvano pokrajino, prečudovito je bilo. Tudi na 3000 metrih, ko imamo pri nas samo še skalovje (aja, prav pri nas čisto 3000 sploh nimamo, pardon), je tu še precej bujno rastje, šele nekje nad 3500 počasi izginja, če se prav spomnim. Polno je bilo rdečih grmov, na daleč je spominjalo skoraj na naš Kras, tudi ruju podobne rastline so čakale na nas, vmes so se pasli jaki in konji, vse se je bleščalo, res noro lepo! Sunjit je moral kar naprej čakati name, ker sem se ukvarjala s škljocanjem rastlin in vsega ostalega, ko pa sem bila čisto vzhičena nad vsem okoli sebe. Se je pa tudi že poznalo, da smo višje, kar malo težje dviguješ noge in loviš zrak, nič več nisem tako z lahkoto šibala po vzpetinah. Bilo pa mi je nadvse všeč, da se je vsake toliko teren lepo zravnal, čakala je dolina in si se lahko malo spočil in užival v lahkotni hoji. Ne pa da bi samo rinil v klanec, to je ubijajoče.
Bom počasi spustila med tole besedijado en album s tega dela poti, da mi ne pobegnete vsi od dolgčasa, potem pa povem še kaj o ljudeh, ki sem jih srečala, ipd. To bodo zdaj podobe prvih nekaj dni, ko smo se dvignili na 3800 m, do Kyanjija, do konca Langtang trekinga. Obdani z gorami z zasneženimi vrhovi, tudi sedemtisočaki, pod kristalno čistim nebom, aaaaaah! Pred našo kočo so v šotorih spali neki malo bolj zaresni nemški alpinisti, ki so nameravali preplezati nekaj okoliških vrhov – pa tudi čisto navadni smrtniki se večinoma niso zadovoljili samo s pristankom na 3800, ampak so se mučili še z osvojitvijo kake od razglednih točk nad vasico. Tudi mene je malo imelo, da bi šla še na en tak Storžič, potem pa sem po posvetu s koleni in hrbtom odločila, da ne bom šla nikamor, ampak bom uživala lepo spodaj, kjer ni do popolnosti manjkalo prav nobeno vzpenjanje še višje in še bližje nebu. Sem storila čisto prav, saj je bilo v nadaljevanju potem kmalu kar hudo za razmajane sklepe.
Ja ja, sem že tiho – evo, kliknite spodaj in se preselite med gore …
 |
| 2 treking |
Konec zabave, spet bo branje.
ČVEKALNI KROŽEK
V kočah smo se na večer, kar pomeni že malo čez pet, počasi zbirali v prostoru, kjer je bila na sredi večja peč na drva, in čakali, da se nas šefi usmilijo in zakurijo. Skoraj povsod je bilo po sončnem zahodu in tudi že prej grozno mraz, svoje pa je naredila tudi ledeno mrzla voda, ki je tekla v bližini. Brrrrrrr, pa še vlaga, na sebi sem imela vse, kar je bilo najti v nahrbtniku, pa še sem tiščala noge tja v peč, tako da sem enkrat scvrla nogavice, kokoš. So mi pač pozabili do konca vgraditi cirkulacijo, meni nese največ tja do zapestij in gležnjev in sem tudi poleti ledenonoga. Zaradi mene lahko zimo pri nas takoj ukinejo, tukaj pa je bilo to res zoprno, pravzaprav edina res blesava stvar, ki mi je potem proti koncu že prav najedala.
Je bila pa zato druščina sohodcev toliko bolj fina. Nekaj se nas je kar vsak dan srečevalo ob postankih, saj smo rezali isto pot, kdo pa je priletel mimo samo kak večer ali dva. Tista Donava je bila akupunkturistka, ki je ravno končala skoraj dvomesečno prostovoljenje v nekem malem kraju, s sabo pa je imela tudi opremo za zabadanje in se je vsak dan malo pošpikala, zdaj proti bolečinam, zdaj za boljši pretok krvi … Sva bili dogovorjeni, da me malo zrihta na koncu, ko bom samo še jamrala, pa je na žalost skrajšala pot in se potem nismo več videli. Tile Američani so posrečeni (razen kadar niso THE Američani, ob katerih ti gredo lasje pokonci, ko jih samo slišiš po italijansko glasno modrovati za kakim ovinkom in se jim hitro ogneš). Pri njih ni vse tako zabetonirano zaradi birokracije, kar se dela tiče, tudi sami so veliko bolj elastični in počnejo za preživetje marsikaj, kar sploh ni prav zelo povezano z njihovo izobrazbo, študijem … Danube je naštela celo vrsto začasnih služb oziroma služenja žepnine, preden je dokončala akupunkturo, najbolj zabavno se nam je zdelo, da je 7 let izdelovala pohištvo v nekem zelo eko podjetju, tako da bi znala vreči skupaj nekaj dil in narediti omaro pa posteljo pa ostalo. Ali pa je služila denarce s pisanjem v neki oglaševalski agenciji, tudi kelnarila in še polno drugega. Druga dva Američana, sveže poročena Jeremy in Coleen, sta bila v Nepalu na medenem mesecu. Je pa res mmmmedeno, da najprej 3 tedne vlačiš tovor okoli Annapurne in potem še 2 tedna na Langtangu, onadva sta namreč vse nosila sama. Pa da ne omenjamo romantike gorskih koč, razsvetljava s svečami je bila sploh primeren dodatek, kadar je pač zmanjkalo elektrike, v sobah je pa itak ni bilo in smo vsi imeli namontirane na čelu svetilke. Sta bila pa res fajn človeka, oba sta bila tudi zagreta prostovoljca in sta se ukvarjala z invalidno mladino, Jeremy je trenutno vodil program smučanja zanje, Coleen pa je bila sicer učiteljica, ampak ko je preskusila tako navadno, javno šolo, poleg tega pa tudi nekaj walfdorske pedagogike in še neki poseben program, ki temelji na outdoor aktivnostih (kako bi to prevedla – pouk je bil vključen v življenje v naravi, z naravo, ves čas so bili na takih taborjenjih, kot si jih mi privoščimo par dni v šolskem letu, cel kup športnih aktivnosti so spoznali itd.), se ji je zdelo, da to ni to. In se je izšolala za doulo. A veste, kaj je to? O tem sem čisto slučajno enkrat brala članek v neki reviji ali časopisu, drugače ne bi imela pojma, o čem govori. Alenka, to bi bilo trenutno aktualno zate, haha, to je spremljevalka pri porodu. Ki se že prej srečuje z bodočimi starši in razpredajo vse sorte v zvezi z rojstvom, s strahovi, z različnimi možnostmi poroda, še posebej zdaj, ko je spet bolj aktualno rojevanje doma, potem pa je poleg tudi med samim rojstvom otroka, tako da ženska ni nikoli prepuščena sama sebi v včasih dolgih urah, preden se zares začne in pride zraven še ves prestrašeni bodoči očka. No, tamala, a ti jo zrihtam? Kolikor sem razumela, gre nekako za obuditev tega, da so si ženske vedno pomagale ob porodih oziroma jih vodile, ko se bili le-ti še v domači hiši, in v revnejših deželah je še danes tako. Saj se pri nas v porodnišnicah tudi že zelo trudijo, da ne bi bilo vse tako sterilno neosebno, vendar je verjetno marsikateri ženski ta ideja o douli čisto všeč. No, evo, kaj vse se človek nauči takole v višavah.
Smo bili kar precej v medicinskih vodah, saj je bila neka Nizozemka v naši druščini tudi zdravnica, s fantom sta za eno leto rekla službam adijo (takih sem do sedaj srečala že cel kup, tako da se lahko počasi nehate zgražati nad mano) in bila pred Nepalom tri mesece v neki mali vasici v Tanzaniji in prostovoljila. To smo se smejali, ko sta obnavljala afriške prigode – velikokrat sem že vnaprej vedela, kaj bosta povedala, ker je bilo pa toliko istih reči, kot smo jih doživljali pred leti v Ugandi.
Skoraj najbolj pa me je nasmehnila angleška družina, sestavljena iz Seannu Conneryju podobnega deda, čile babice ter mlade družinice – oče in mama tam sredi 30-ih, s sabo pa sta imela petletno hčerkico in malo več kot 3 leta starega fantalina, toooooo! In nobenega nosača, sami so nosili nahrbtnike, na vrhu očetovega pa je imel častno mesto svetlolasi poba in užival v ježi. Joj, so bili luštni! Koliko sta odnesla otroka, vsaj deklica, ki je ves čas spraševala to ali ono in radovedno opazovala dogajanje okoli sebe! Pa kako brez težav sta se hitro spoprijateljila z domačimi otroki, nič zato, če niso imeli skupnega jezika. Zna biti, da se bo komu zdelo čisto neodgovorno vleči take male ljudi po svetu, kjer po spalnicah kolovratijo podgane, kjer je treba vodo kupovati ali razkuževati, kjer je precej ene svinjarije, kjer so stranišča zdaj bolj, zdaj manj nagravžni čučavci v kaki kolibi poleg koče, kjer ni kopalnic in še višinsko bolezen lahko fašeš. Je punčka zvečer spraševala mamo: But what if I get a headache? In so ji razložili, da ga ne bo, ker napredujejo počasi. Pa jo je še vedno skrbelo: But what if I get it anyway? In je potem kar sama luštno zaključila: Than you will take care of me, won’t you, mum.
Ah, samo ne sme se preveč komplicirati – vse mogoče se ti sicer lahko pripeti, seveda, ampak kot da se ti doma ne more! Če ravnaš po zdravi pameti in ne počneš neumnosti, je bolj verjetno, da se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, poleg tega pa so take počitnice še veliko cenejše kot svaljkanje v katerem od hrvaških letovišč, edino letalske karte znajo malo otežiti proračun, sicer pa bi si podobne odisejade lahko privoščilo kar precej ljudi, se mi zdi. Brala sem dnevnik neke podobne slovenske robinzonske družine, ki se je kar celo leto potikala po samih državah tretjega sveta in med drugim so z dvema malima punčkama prehodili cel krog okoli Annapurne, juhej, a ni to fajn!
Tale Langtang je večinoma ne preveč posejan z vasicami, ponavadi so sicer okoli koč tudi kake male kamnite hiše domačinov, vendar pa večina spoka v dolino, ko pritisne mraz, in živijo v bližini turistov bolj zaradi posla. In biznis vodijo v glavnem ženske, medtem ko so možje na kakem trekingu nosači ali pa pač pomagajo v koči. In kako obvladajo, vsa čast! Skrbijo, da je čisto, da se v najkrajšem času na mizi znajde naročena jed (točno ob uri, ki jo želiš, lepo prosim), tudi če je koča večja in se natepe vanjo tam do 30, 40 ljudi, vse teče kot po maslu. Samo s pomočnikom ali dvema ter s kakim otrokom, ki pomaga prenašati krožnike, uspejo izpolniti kakršno koli željo, ki jo izbereš z menija. Pa ni tako malo reči na njem. Res občudovanja vredno! Je pa precej žalostno, da je večina teh odraslih nepismenih. To sem ugotovila po par dnevih, ko smo morali vedno sami napisati, kaj želimo jesti, na koncu pa so na računalnik sešteli cene – velikokrat so te reči počeli naši vodiči, da ni bilo kakega goljufanja. Šol v teh odročnih krajih ali sploh ni ali pa si družine ne morejo privoščiti, da bi otroke poslale k pouku. To se dogaja še danes, ogromno otrok ostane doma in pomaga, ne znajo ne brati, ne pisati, ne računati … Si pa želijo znati in čisto povsod turiste prosjačijo, če bi jih sponzorirali. Hja, to sponzorstvo. Osnovno šolanje bi morala vsem otrokom zagotoviti vlada, tako pa je kot povsod v deželah, kjer le-ta baše denar v svoje žepe, za zagotovitev osnovnih človekovih pravic pa se potem trudijo razne nevladne organizacije od vsepovsod. In je fino začaran krog – nalogo države srčno opravljajo prostovoljci, od njih in ljudi po svetu denar pobirajo nevladne organizacije in se tudi tam vedno redi par parazitov, bolj so ljudje revni, boljše je za biznis! In se nič ne spremeni. Kaj torej storiti? Pustiti, da se sami znajdejo in reči tako, kot je pametovala neka ženska v Oni, češ, kako si neka organizacija sploh upa zbirati denar za žrtve poplav v Pakistanu, ko pa imamo pri nas toliko revnih in pomoči potrebnih. Uf, me pogreje kaj takega. Draga moja, vi kar pomagajte, kjer koli se vam zdi potrebno, zelo lepo od vas, samo nikar ne delimo žrtev na naše in druge, lepo prosim, in ne preprečujmo ljudem, da delajo po svoji volji in vesti. Kjer koli storiš kaj dobrega, je enako lepo, to zdaj vedo povedati tudi že moji učenci, vsaj upam. In če bi morda ta dama kdaj na lastne oči videla, kako že brez poplav živijo npr. otroci v Pakistanu, Nepalu, Afriki ali drugod, ne da bi bili za to sami kakor koli odgovorni, saj so se pač samo rodili na napačnem koncu sveta, bi mogoče svoje bedastoče zadržala zase. Dojenček v Pakistanu, v preluknjane cunje zavit pri minus 20, ta mraz čuti čisto enako, kot bi ga kako naše dete, ki se nam grozno smili, že če samo neutolažljivo joka pol ure, pa mu ni nič hudega.
Pri nas imajo ljudje vsaj možnost dostopa do zdravniške pomoči, do socialne podpore, veliko je inštitucij, na katere se lahko obrnejo, otroci so pa sploh deležni pomoči, kadar je hudo. Seveda, tudi pri nas so zgodbe o revščini vedno bolj tragične in vedno več jih bo, žal, ampak kljub vsemu ni prav nič narobe, če se nekdo odloči pomagati komu na drugem koncu sveta, kjer zdravnika še živ dan niso videli, kjer jedo vedno enako skromno hrano, za katero garajo cele dneve, kjer otroci brskajo po smeteh za ostanki, namesto da bi se tačas učili seštevati ulomke, kjer prebivajo v mrzlih, temnih in vlažnih luknjah in umirajo več kot 20 let prej kot mi in le redkim uspe kak preboj na boljše. In ta preboj je nedvomno povezan z izobrazbo. Od časov, ko sem še naivno verjela, da se svet da spremeniti, haha, tepka, sem zdaj nekako pristala pri mnenju, da je vredno prispevati in pomagati vsaj pri izobrazbi, dati mladim možnost, da le izplavajo in da bodo mogoče nekega dne oni vodili svojo državo malo drugače, kot to počnejo zdaj njihovi starši. Kaj veš, mogoče nimam prav, ampak ko hodiš po teh revnih koncih, ne moreš nikoli več pogledati stran in reči, brigajmo se za svoje, za ostale naj se pa kdo drug. Ja, seveda, tako spet pomagaš vzdrževati tisto navezo, o kateri sem govorila prej, ampak mislim, da vseeno ni tak hud greh. In zato se še vedno trudim najti ljudi, ki plačujejo šolanje otrokom tam, kjer vem, da je denar res porabljen zanje. Za nas so to smešno majhne vsote, ki pa jih domačini na noben način ne morejo spraviti skupaj. Niti za enega otroka, kaj šele za več.
V eni od koč, ki je bila daleč najlepša od vseh, vse bleščeče čisto, celo elektrika napeljana v sobe, le v kuhinji še niso izvrtali luknje v streho, da bi odneslo tisti dušeči dim ven, sem imela zanimivo debato s 15-letno nasmejano Dolpo, izredno bistro punco, pripadnico tibetanske skupnosti, ki naseljuje večino Langtanga. Prav tako ni nikoli videla šole od znotraj, se je pa od turistov naučila že kar nekaj angleščine in se je dalo kaj izvedeti od nje. Povedala je, da so jo doma hoteli omožiti z nekim starejšim tipom (to je v odročnih delih še zelo pogosto, prav tako se dekleta poročajo rosno mlada, pri 13, 14 letih – še moj nosač, ki je iz bolj izobražene družine, bi moral izbrati ženo iz prave kaste, ne nižje od svoje, saj so hindujci), pa ni hotela in je raje odšla k teti pomagat pri delu s turisti. Ko sem ji povedala, da pri nas vsi otroci hodijo v šolo in da je to obvezno, je zavzdihnila, kako so srečni. Sama je zdaj prestara, da bi se je usmilil kak turist in jo sponzoriral, saj bi morala že v srednjo šolo. Res ni lahko, ko slišiš take zgodbe. Pa kako je vpijala nove besede, vedno, ko sem rekla kaj, česar ni razumela, je vprašala, kaj pomeni beseda, nato pa jo je še parkrat glasno izgovorila, da si jo je vtisnila v spomin. Popravili sva tudi malo slovnice, ves čas je govorila My sister is 2 children, my brother is 3 children, pa zdaj ve, da se reče has. Zvečer pa se je cela družina zbrala ob peči, ata so prižgali televizor, in sicer smo gledali dvd z neko hudo divjo bolivudsko traparijo. Ja, tudi tu je teve enaka droga kot pri nas.
A dam spet malo fotografij, da si oddahnete. Te so z drugega dela poti, ko smo se malo spuščali in malo vzpenjali, strmo je bilo v obe smeri, in sicer sem se odločila pot nadaljevati proti jezerom Gosaikund, kjer naj bi bilo zelo lepo. Treba se je bilo najprej vrniti po isti poti skoraj do vznožja, začela se je megla in smo imeli res srečo, da smo doživeli prejšnje dni v sami sončavi, potem pa smo šli skozi par takih gozdov, da samo vzdihuješ in gledaš, kje so kaki palčki in vile. Joj, noro, in to pravim jaz, ki imam gozdove sicer rada samo od daleč ali pa nekje z roba. Kakšna drevesa, polno rododendronov, stara drevesa so bila zgrbančena in zvita in prepletena v vse mogoče smeri, po tleh preproge mahu, potočki, vmes sveže zelen bambus … Na fotkah gozd vedno izpade čisto brezvezen, tako je tudi sedaj, ampak sem vseeno malo škljocala, za vtis. Zraven so tudi slike iz edine večje vasi ob poti, kjer pa je seveda tudi cel pogon, namenjen turistom. Ženske v prostem času ves čas pletejo in tkejo, potem pa se ukvarjajo s kuhanjem in strežbo pohodnikom. Koče so bile prijetno majhne in samo par ljudi nas je prenočevalo skupaj. Spoznali smo se še z dvema Francozoma, gospod je imel verigo pekarn po Franciji, gospa pa je delala nič, je pa povzročila val navdušenja, ko je k naši zasedbi ob peči, kjer smo sušili smrdljivo opravo, prišla v oblaku parfuma – to pa je bilo nekaj, ni ga čez gosposke navade! Vsi smo obrnili nosove v njeno smer, haha. Kljub temu da sta bila v primerjavi z nami prava fevdalca, ravno sta kupila bajto še na nekem otoku blizu Ibize, sta bila izredno prijazna in preprosta, super smo klepetali (veliko o tem, kako je škoda, da se toliko ljudi ne opogumi in ne gre malo bolj v lastni režiji odkrivat sveta, ampak povsod vidijo same strahove) in se še vso pot do konca večkrat družili. Vsakokrat, ko sem potem proti koncu preklinjala mraz in hojo, sem se spomnila na madame s parfumom in si rekla, če se ona lahko potrudi in spi v teh vlažnih luknjah, bom pa tudi jaz.
No, slike, saj res:
 |
| 3 treking |
KDO SE BOJI MARIJE ŠTREMFELJ ali skoraj 5000 m nad morjem
Malo smo imeli smole z vremenom, saj menda v tem času ni ravno običajno, da bi bilo toliko megle – ampak kaj sem vam rekla na začetku v zvezi z mano in hribolazenjem, no??!! Tako je bilo par dni včasih malo dolgočasnih, ker s eni kaj dosti videlo, ampak vseeno pa smo bili na vseh pomembnih točkah blagoslovljeni z največjo sončavo sploh, tako da nimam kaj dosti jamrati. Počasi smo napredovali proti jezerom, vmes skoraj zmrznili v neki grdi hladilnici od koče, še dobro, da so imeli vsaj tako imenovani bucket shower, da si lahko izmil švic. To zgleda tako, da dobiš v lavor nekaj kropa, neseš v sekret in se poleg čedno dišečega čučavca ves blažen polivaš s toplo vodo, skozi narazen postavljene dile pa vate pihlja sveža sapa tam iz megle in blizu 0 stopinj. Tušev zdaj ni bilo več, kjer je veliko sonca, imajo drugače koče sončne celice in če imaš srečo, ostane tudi zate še kaj tople vode. No, to srečo sem imela natančno enkrat.
Tam okrog 4000 nad morjem se pa že kar malo težje diha v klanec, ja. Ampak še vedno nič groznega, še posebej, če te čakajo taki razgledi, kot jih boste videli na slikah. K jezerom vsako leto romajo hindujci, saj gre za svet kraj, ne vem čisto točno, kaj naj bi se zgodilo tam, nekaj v zvezi z s Šivo, ki se je nekaj zastrupil in bi umrl, pa je potem popil nekaj tega jezera in prišel k sebi, če sem prav razumela. Lahko, da pa nisem. Kakor koli, jezera so smaragdno zelena, tega moj fotoaparat ni zaznal, mislim, da zgleda vse bolj modro, pa nič zato. Megla je cel dan vztrajala nižje in zvečer sem imela od močnega sonca in višine kar spodoben glavobol. Ampak se ni razvil v kako višinsko, še dobro. Splezala sem tudi na razgledno točko nad jezeri in gor malo odspala v zavetju, niti enega glasu se ni slišalo, čista blaženost.
To je to, kliknite:
 |
| 4 treking |
KAZEN BOŽJA
Potem pa sem na eni od zadnjih postaj malo zasrala. Sunjit me je vedno pripeljal v eno od koč in se nisem nikoli kaj pritoževala, je že vedel, kam morava iti. No, potem pa mi v eni vasi gazda pokaže sobo, ki pa je bila bolj nemarne sorte, zanjo pa je zahteval preveč, pa sem se namrdnila in rekla, da pojdiva še kam drugam pogledat. Uuuuu, ne delajte tega! Tukaj je vse že od prej domenjeno – nosači svoje mušterije vedno pripeljejo k istim ljudem, če pa gredo slučajno drugam, je huda zamera. In da se grem celo zmrdovat, nikar tega! Povsod drugod je to čisto normalno, greš pač drugam in tam te na vse možne načine skušajo omrežiti, tu pa sva šla k sosedi, ki je imela dosti lepše gostišče in nobenega gosta ni bilo videti, pa naju je samo na kratko skenslala in rekla, naj greva kar gor v hrib nekam, kjer je koča, da nama ne da sobe, ker sva bila prej pri sosedu in ne pri njej. Joj, pa razumi, če moreš. Poleg tega sem še Sunjitu naredila sramoto, ja, tako je to. Pa sva šla, reveža. Še četrt ure v hrib in tam je bila … Hiša strahov. Česa tako zmahanega, usranega, temačnega pa že dolgo ne! Sprejel naju je dolgolasec v obleki, ki še ni videla vode od blizu, ob pogledu na posteljo me je pa sploh zmrazilo. Pregrinjal niso očistili že od nastanka leta 1978, bi rekla, na njih so bili posejani podganji kakci in če si pogledal na strop, se je dobro videlo, od kod nemoteno letijo – na podstrehi je bilo polno zabave zanje in nekaj tega je gledalo tudi skozi preluknjan strop. O, to pa bo noč. Ampak kazen mora biti vzgojna, je rekel že boter Meseček. Malo sem stresla kakce dol in prepognila pregrinjalo ter čez razprostrla svoji spalki.
Tip pa je medtem že divje skakal okoli in nesel oprat nekaj kuhinjske opreme, ki se je zaprašena že sto let dolgočasila na policah, saj sem prepričana, da pri njem ni nihče prenočeval že na leta. Ko se omenila, da bi bila vesela malo umivanja, je pogrel vodo in jo zlil v tisti lavor, kjer je prej drgnil ostanke hrane in prahu s posode, potem pa se je lotil čaja in večerje. Ker je hotel pokazati, da ni noben prasonar, je vestno obrisal žlico v hlače in skodelice v nekdaj roza brisačo, ki je sedaj bolj rjave barve visela na steni. Zadovoljil bi še tako zahtevnega sanitarnega inšpektorja! Ko je nato sekljal sestavine za dhal bhat, sem raje gledala v knjigo in se solzila ob odprtem ognjišču brez dimnika, saj je bilo vsaj malo toplo in se je dalo posušiti štumfe. Še danes mi vse smrdi po dimu.
No, potem pa je bilo vseeno kar luštno, izkazalo se je, da je možakar trenutni samohranilec, domov so prišle tri luštne hčerke, mama pa je menda v Indiji, kjer služi denarce kot frizerka. O, ko pride domov, se ji bo verjetno snelo ob pogledu na podganji raj, ki ga je uspel osnovati njen mož. Punce so bile zelo samostojne, same so se znašle in se pridno igrale oz. pisale nekaj za šolo, v tisti ledenici je bila najmlajša kar v kratkih rokavih, vsi pa so hodili po bajti bosi – da ne bi zamazali čudovite preproge pred ognjiščem, verjetno. Joj, sem grda – saj drugače vem, da se je treba v Nepalu sezuti na pragu, ampak tu se pa res nisem hotela, že tako sem bila prepričana, da bodo šle vse bolhe z njihovega cucka naravnost name, ko se nam je pridružil pri ognjišču. No ja, nekako smo preživeli, pred spanjem so celo vključili mini televizor, za katerega sem mislila, da je okrasni predmet, ampak je nekaj slike le dal od sebe, punce so z odprtimi usti strmele v dogajanje, medtem pa se je najmanjša stisnila pod očetovo bundo in si grela premražene tačke. Počasi je zaspala, očka je bil vzorno nežen in jo je odnesel v posteljo. Joj, kakšna postelja, raje ne bi o tem … Sama sem zabetonirala ušesa z zamaški in ignorirala prijateljice z repki. (In medtem ko sem skušala male packe preslišati, ste morda nekateri poslušali Dubravko na recitalu, srečkoti. Pa na Liffe, a kaj greste???)
Nekaj utrinkov, čeprav na slikah ne zgleda tako grozno, kot je v resnici:
 |
| Hiša strahov |
FINIŠ
Kmalu boste odrešeni. Čakal nas je še en prelesten kraj s prav kičastim sončnim zahodom, potem pa je bilo en dan grozljivo naporno, ves čas strmo v eno ali drugo smer, pot pa iz samih okroglih kamnov, da si moral zelo paziti, kako stopaš. Čisto me je zdelalo in kolena so me tako živalsko bolela, da nisem vedela, če bom šla lahko drug dan naprej. Počasi sem imela tudi dosti vsega tistega valjanja po kočah in mraza, mraza, mraza … Pot ni bila več hudo lepa, no, lahko da je celo bila, pa smo eno figo videli zaradi megle, terasasto obdelane zelene površine, šli smo mimo več vasi, v vsaki po nekaj kamnitih mračnih bajt, polno koz in kur ob njih, ljudje so delali na polju ali pa postopali naokoli. Predvsem veliko moških. Imajo navado čepeti in strmeti v tri krasne. Saj je hudir, dela gotovo ne dobijo lahko, domača opravila so pa verjetno ženska domena. Ko bi vso to čepečo množico nekdo aktiviral in imel kak načrt, kako se dvigniti iz te mizerije, uh, to bi bila akcija … Tako pa si krajšajo čas s klepetanjem in – PLJUVANJEM. To sem pa čisto pozabila omeniti. Tukaj je to nekakšen nacionalni šport, to je neverjetno. Vsi po vrsti kadijo (čiki so skoraj zastonj, tudi marihuane je v obilju, in če si sadhu, jo lahko uradno požegnano puhaš, kolikor te je volja) in pljuvajo. Ampak to tako, da odmeva – najprej vzamejo zalet in z gromozanskim hrkanjem napraskajo vse, kar se nemarnega obeša po interierju, potem pa de profundis spustijo na plan res občudovanja vreden mastič, s katerimi so tlakovane tudi vse treking poti, saj vodiči verjetno prosto po Janku in Metki spuščajo svoje umetnine po poti, da ne bi kdo zgrešil. To je res ena precej nemarna navada, ki se je kar ne morem navaditi – ženske nič kaj dosti ne zaostajajo za dedci. Njim se zdi pa naše usekovanje menda huronsko smešno – oni namreč smrkelj prav tako izstrelijo kot pljunke, le skozi druge kanale. To sem poskusila enkrat med tekom doma, khm, ne bi o tem, kako se je končalo.
Poleg pljunkov pa se pred vasmi začne po tleh tudi pojavljati pisana množica odpadkov, čeprav še ni tako hudo kot v mestih. Saj je normalno – civilizacija s svojo plastično pravljico z velikimi koraki vdira v njihove domove, kjer pa so še 100 let zadaj. In brez izobrazbe, ki bi povedala, kako s tem rokovati, ne moremo pričakovati, da bo kaj drugače. Saj še pri nas leži vse sorte za vsakim vogalom, čeprav že v vrtcu prepevajo o recikliranju in globalnem segrevanju in podobno, kaj šele tukaj!
Sicer pa prav dosti ne morem reči o domačinih, verjetno jih bom malo od bližje spoznala šele proti koncu, če mi uspe priti do sirotišnice čisto bogu za hrbtom; nič kaj dosti se ne zmenijo po vaseh za turiste, verjetno jim gremo že malo na živce, ko se sprehajamo čez njihova dvorišča; sicer prijazno odzdravijo, kadar jih pozdraviš, otroci se včasih oglašajo od daleč in vpijejo hello, sicer pa ni kaj veliko stikov – je težko, če ne znaš jezika. Pričakovala sem tudi večje število otrok povsod, pa jih vsaj tukaj ni bilo ne vem koliko, se je pa poznalo, da v krajih, kjer gre mimo veliko turistov, že poznajo fehtanje za kar koli, drobiž, kulije, sladkarije, trapasti pohodniki pa mislijo, kakšno dobro delo opravljajo, ko vzgajajo male berače. Zdaj celo Lonely Planet v svojih izdajah opozarja, naj ne delamo tega, pa zgleda bolj malo zaleže.
Na, pa je bilo konec. Sem bila vesela, ker se mi je zdelo kak dan ali dva predolgo – ampak še vedno veliko bolje, kot pa da bi šla na ono samomorilsko vožnjo z busom.
Eto, zadnji del poti:
 |
| 5 treking |
Zdaj se malo premetavam po Katmanduju in iščem hlače, ki jih je malo morje, ker sem ene pustila v koči, gorske sem dala nosaču in bodo kmalu videle Everest, ene so mi pa prebarvali v pralnici, potem pa odrinem proti Pokhari. Sem ravno našla knjigo Three cups of tea, ki jo na veliko berejo, bomo imeli to naslednje leto za domače branje, miškoti. Če bo možno.
Sem vesela vaših mejlov, vsem pa ne morem odpisati, saj vidite, koliko pleteničim že na blogu, kam pa pridemo, ane! Vas toplo objemam (zdaj ko je spet 25 stopinj, haha), do naslednjega romana pa še nekaj podob še izpred trekinga, ko so po mestu noreli zaradi praznovanja novega leta ali nečesa podobnega:
 |
| katmandu med praznovanjem |