POT DO KAVČA
Nazadnje sem s frčoplanom z veseljem letela enkrat v šestem razredu, se mi zdi. Ko se mi je še hudo fino zdelo, da smo zašli v nevihto in nas je premetavalo, se bliskalo tam okoli Jatove lupine … Bolj je treslo, bolj smo se režali. Kam si šlaaaaaa, mladost ti mooooojaaaaa, haha, zdaj pozelenim že pred odhodom in med letom se vsaj sedemkrat poslovim od življenja in premišljujem, kako približno izgleda, ko par sekund čakaš na ratztreščenje, in kaj manj boli – v morje ali kakšne s snegom pokrite vršace. Ja, ni mi dolgčas gor med zvezdami, ane. Pa še vedno imam kakšne prijetne sosede, a, to pa vedno. Ni šans, da bi zraven mene kdaj posedli koga normalnih dimenzij, na primer. Ali koga brez skoraj neprehodnih dihalnih poti, ko ga enkrat potegne v sanje. Ali koga, ki bi nazadnje zamenjal prešvicano majico pred manj kot tednom dni. To je ena navadna zarota. Kakor tista v koncertnih dvoranah, v kinu, gledališču itd., ko bi najraje podavila vse odvijalce bonbonov z najbolj škripajočim patentom, poklicne pokašljevalce, klepetalce, mečkalce programskih listov, divje brskalke po damskih torbicah, kjer samo še svojega pudlja nimajo, ostalo pa ognjevito premetavajo in obračajo okoli, dokler ne najdejo – ja, očal, tistih za na daleč, ker jim je z onimi za na blizu postalo dolgčas in so prebrale že vse, kar je pisalo na programu, zdaj bi pa rade še malo dirigentovo ritko prečekirale, da bo čas hitreje minil, presneti adagio, kar ni konca tega uspavalnega ritma, kako bi bilo zdaj prijetno doma na kavču in gledati kakšno žajfasto štorijo, samo abonma so plačale in Neubergerjevi tudi hodijo in se ja spodobi imeti sedež vsaj za en cigumigu, kaj bodo pa sicer ljudje rekli, ja, takle mamo … A me je malo zaneslo, se pardoniram, samo če so pa vsi ti primerki vedno zbrani na mojem balkonu, matrvola!
Ker mi je zdaj tako fletno in še v službo mi ni treba, sem se morala vsaj na poti malo namučiti. Najprej celo noč z vlakom, na katerem naj bi ropali, davili, požigali, rezali noge …, kot sem bila pred odhodom prijazno posvarjena, zato iz varnostnih razlogov nisem spala več kot pol ure, zatem sem se 8 ur presedala na trdih letaliških stolih, se nato 6 ur tresla v zraku in potem v Dohi spet 8 ur čakala na naslednji polet, kar je bilo pa pravzaprav že terapevtsko, saj sem bila od pomanjkanja spanja že tako zadeta, da mi je bilo potem čisto vseeno, kam pademo, v morje ali v himalajsko pogorje, in je bilo zadnjih 6 ali 7 ur kar nekako znosno. Soseda je bruhala samo enkrat, Indijec v vrsti poleg naše pa je po obedu nekajkrat rignil, se nato naslonil nazaj in nehal brundati bolivudske napeve, saj kljub svojemu zajetnemu volumnu ni bil sposoben peti in smrčati hkrati. Prav blagodejno, od Muenchna do Dohe se je na sosednji sedež namreč ugnezdil Nemec s takim vampom, da ga je komaj stlačil tja pred zložljivo mizico, verjetno pa ga je bilo tudi zelo strah letenja, ker je že močno dišal po alkoholnih zvarkih. Pogum si je vlival (dobesedno) tudi med potjo, na srečo je po tretji steklenici vina zaspal. No ja, sreča pa taka, telesce se mu je sprostilo, razlezel se je na mojo stran in sva se šla, kdo bo koga – jaz sem ga na 10 minut suvala proč, pa je bolj malo zaleglo. Je pa vsaj utihnil, eno nemško govorečo punco je v budnem stanju osrečil s podrobno zgodbo svojega življenja, tudi če je dala slušalke na glavo, da bi vljudno pokazala, kako zelo jo zanimajo njegovi podvigi, se ni dal, gobcal je in gobcal, zraven pa praznil kozarce. Ha, to je pa bilo potovanje!
KATMANDU
Končno Katmandu. 4 ure in 45 minut (WTF???) pred vašo uro. Sončno, podnevi celo vroče, juhej! Škoda le, da se že ob 18 h zvečeri.
Bo vsaj še kaj od tistega Katmanduja, o katerem sem brala neštetokrat v osnovni šoli; knjigo nobelovke Han Su Yin sem našla doma in jo znala počasi že na pamet. Katmandu v petdesetih letih, ko so se šele odprle meje za tujce in so se zategnjeni Angleži zgražali nad razvratnimi rezbarijami na templjih … Mesto s pravljično zvenečim imenom, zvončkljanje, barve, vonji, nasmehi … No, bomo videli. Verjetno ne bo prav dosti drugače od mest v revnejših deželah, kjer so sicer turistom prijazne in predelane ulice, obrobje pa razkriva hudo revščino, svinjarijo, za naše pojme človeka nevredno življenje …
Taksi me je dostavil k Hemu, možakarju, ki mi je ponudil svoj kavč. No, brezplačno prenočišče. A na kratko povzamem, o čem govorim? NA KRATKO, haha, zdaj že vidite, da mi to odlično uspeva. Poleti sem srečala Špelo marelo, dohtarco-to-be, ki sem jo njega dni trenirala, pa mi je zdaj v zahvalo za res elegantno naučen forhend povedala za couchsurfing. Obstaja mreža teh »kavčarjev«; to so ljudje, ki raznim popotnikom ponujajo brezplačno prenočišče pri sebi doma, seveda pa lahko tudi sami na potepih po svetu prenočujejo na tak način. Postelja je lahko taka zaresna, v drugem prostoru, kot spijo sami, lahko pa parkirajo človeka kar na jogi ob svojo posteljo ali pa pač nekje v stanovanju. Če doma nimajo prostora za kakega naključnega padalca, lahko namesto prenočišča ponudijo čvekanje ob kavi, zanimive informacije o svoji deželi, ljudeh itd., odpeljejo obiskovalca na kak izlet in podobno. Koliko časa ostanejo obiskovalci? To se zmenijo pač med sabo – ponavadi ne dolgo. Večinoma so kavčarji bolj mladi ljudje, študentarija, vendar pa to ni noben pogoj – tudi stare mame smo še v igri, ja!
V revnejših državah se da spati zelo poceni in čisto kulturno, zakaj bi torej rinil k domačinom? Predvsem zaradi informacij, ki ti jih nobena turistična agencija ne more priskrbeti, zaradi spoznavanja načina življenja, navezovanja stikov, v glavnem, odlična zadeva! Ljudje, ki v revnejših državah največkrat sploh nimajo priložnosti izkoriščati kavčarskih uslug drugod, saj si potovanj ne morejo privoščiti, pa lahko na ta način delčke sveta pripeljejo k sebi, si tako razširijo obzorje, trenirajo angleščino ipd.
Potovanja mi vse bolj pomenijo ravno to – spoznavanje ljudi, drugačnosti, prijazen klepet z mamcami na tržnici, smejanje z dedki v kaki vaški špelunki ob kozarcu čaja … Samo zijanje v hribe, jezera in arhitekturo je precej siromašno brez tega, počasi postaja vse »že videno« in dolgočasno. No, imam pa seveda rada tudi malo gmaha, sobo zase, svoj tempo … Zato mi bo tole kavčanje samo občasen dodatek; včasih je treba narediti tudi generalno pranje pa prepakiranje ali pa cel dan spati oz. lenariti brez družbe, seveda.
Slovenija se mi zdi potencialni raj za ponujanje kavčev, samo poglejte vse te razkošne bajturine povsod naokrog, dve nadstropji ali celo tri pometajo, sesajo, drgnejo vsako soboto pridne roke, pa sem prepričana, da gre zelo pogosto za nenaseljene prostore, ker sta od načrtovane večdružinske idile v pritličju ostala oče in mama, otroci pa so se raztepli. Evo, pa bi tako lahko svoje brezmadežne dnevne sobe komu razkazali, naredili nekaj prijaznega in morda našli krasne prijatelje … A mogoče nimam prav? Seveda je tukaj tudi nekaj tveganja – ne, saj ne bodo nič ukradli, lahko pa so obiskovalci produkt današnje vzgoje in navajeni na »hotel Mama«, kot bi rekla moja mentorica. In bi potem pobirali gate in nogavice za njimi, drobtine s tal … Ja, se zgodi, sem pa prepričana, da gre večinoma za fino izkušnjo. Potem jih odpeljete še na Bled na kremšnito ali pa na nedeljski izlet na Jezersko, jim skuhate žgance in pokažete par kozolcev, pa bodo Slovenijo oglaševali kot obljubljeno deželo. Sama sem te reči počela že precej prej, ko se tole kavčanje sploh še ni rodilo. Kar nekaj ljudi je že stanovalo pri meni in z mojo raketo megansko ali pa na biciklu odkrivalo podalpske čare; grozno rada vlačim tujce okoli, ker se mi zdi hudo, da romajo vedno samo po začrtanih turističnih trasah, nihče pa ne zaide v kraje, po katerih se pojam s kolesom … Vsi poznajo samo Ljubljano, pa je še toliko čudovitih krajev, ki jih je res škoda zgrešiti … Sem pa tudi že preklinjala, ko sem za enim od pobov, ki so navajeni na mamine usluge, potem pospravljala rastur po kuhinji in kopalnici … Ampak svet se ne bo podrl zaradi tega.
No, gremo končno nazaj v Katmandu, Hem mi je predstavil svojega bratranca Višnuja, ki je prav tako iz mreže kavčarjev, saj je imel sam nenačrtovano že preveč obiskovalcev v hiši. Ponavadi ljudje vzamejo domov le enega, največ dva človeka, ta dva pa imata malo drugačen sistem. Višnu me je na motorju odpeljal proti domu, kar je bila prva sicer že dokaj znana izkušnja. Promet je tudi v Nepalu čisto utrgan. Vozili naj bi po levi, no, saj večinoma se kar držijo tega, vendar pa ni ravno pravilo – kjer vidijo kaj prostora, tja zapeljejo. Z obilico hupanja namesto smernikov, z vrivanjem z leve in z desne, pločniki tudi niso varni pred motorji in malimi taksiji, v glavnem, norišnica. Najbolje, da zamižiš ali pa se delaš, da si v Gardalandu na kaki adrenalinski napravi. Vseeno pa se mi vozniki tu ne zdijo tako zelo agresivni kot npr. v Afriki ali v Jemnu … Tudi hupanja je za odtenek manj. Je pa zelo nevarno pričakovati, da ti bo kot pešcu kdo ustavil, raje ti peljejo čez nogo. Ampak tu imamo Slovenci prednost – tega smo dobro navajeni že iz domovine, kjer ti živ krst ne ustavi niti na prehodu, da o divjanju sploh ne bi … Ko sva vijugala skozi predmestje, so se levo in desno vrstile že tolikokrat videne podobe velike revščine, neznanske svinjarije, med katero so se valjali zamazani otroci, napol podrtih bivališč, če temu sploh lahko tako rečemo, v glavnem, mizerija, v katero rinejo ljudje s podeželja v upanju na zaslužek, objemanje s smetmi in lakoto, uf, kako je lahko svet tako grd do tako številnih …
Višnu stanuje v pritličju novejše hiše nedaleč od centra, ki pa seveda ponuja precej lepšo podobo od predmestja. Vstopila sem v zadimljeno dnevno sobo, kjer so zleknjeni uživali že 4 mladci iz Nemčije in Francije. Podajali so si zvitek prepovedanih substanc in hkrati puhali še navadne cigarete. Ah, kakšen blagoslov – kot bi bila na maturantskem izletu. Ko so se malo odkadili, so se izkazali za zelo prijetne pobe, vse sorte sem izvedela od njih in prav luštno smo čvekali pozno v noč. Po dveh sobah smo nato razgrnili neke podlage, uletela sta še dva Izraelca in smo bili že kot neka komuna. Hiša je odprta vsakomur, lahko prideš in greš kadar koli, kakih hudih pospravljalnih pravil pa tudi ni bilo videti – raztresen tobak in zablodele plastenke ne motijo bogov. Za naše razmere, kjer je zasebnost sveta, je kaj takega skoraj nepredstavljivo, se mi zdi. Neskončna zaupljivost in očitno neverjetna želja po druženju z različnimi ljudmi kar nonstop, uf, meni bi se strgalo. Višnu ima neko punco iz Francije, ki ji očitno tudi prija taka hipijevska varianta. Zase imata le eno sobo. Ponoči se nam je pridružila se živahna podganica, s katero sem se menila samo jaz, ostali zapohanci so mirno spali. Nekaj fotk je spodaj, kliknite na prvo:
 |
| Kavč |
OPIČJI TEMPELJ
Nemca Johan in Andi, takih let, da raje samo rečem, da bi bila lahko moja učenca, sta me vzela naslednji dan s sabo, kar je bilo prav v redu, saj se mi tisto malo orientacije, kar je premorem, prebudi šele po nekaj dnevih. V neki beznici smo jedli momo, tibetanske raviole, zelo okusno jed, le malo preveč pekočo, se potikali po središču mesta in nato odpeljali proti opičjemu templju – to je tista reč, ki ne manjka na nobenem prospektu Nepala. Po strmih stopnicah smo odsopihali čudoviti stupi naproti, spremljale pa so nas tečne horde opic, zaradi katerih je tempelj tudi dobil svoj pridevnik. Prav hudo religiozne vloge ubogi tempelj med hordami turistov ne more opravljati, zato pa cveti prodaja vse sorte krame, čeprav moram reči, da niti ni vse tako napačno, že samo nakit ni od muh, ponaredki ali pa celo kak zablodeli originali s tibetanskih koncev so me takoj osvojili, mislim, da bom spet privlekla nekaj te robe domov. Povsod je polno barv, to je tako prekrasno, po drevesih vihrajo molilne zastavice, če le morejo, jih trgajo in grizejo opice, diši po dišavnih paličicah, malo tudi po cuckih, ki se valjajo naokoli, golobji kakci pa se mešajo z rožnimi cvetovi, barvo v prahu … Kliknite na tempelj, tam se skriva veliko fotk:
 |
| Opičji tempelj |
Sem ter tja te sicer nadleguje kak sadhu (sveti mož, ki prav lepo okrancljan nosi s sabo konzervo z barvo in ti hoče vsiliti rdečo piko na čelo, pusti pa se tudi slikati za kupček rupij), nagovori te kak razmršen otrok, tudi prosjači jih precej, ampak niso nadležni, nekako zelo mirno gre vse mimo, ne počutiš se kot vreča dolarjev ves čas … Tudi barantanje ni prav nič na nož, sploh ne vem, v čem je štos, tako ali tako nas verjetno vedno malo naserjejo, četudi pristanejo na naš predlog, lahko bi že na začetku napisali eno normalno številko in mirna Bosna. Ampak se pa tako vsaj mi bumbarji počutimo lepo po gorenjsko potešene, ko nam uspe za nekaj rupij znižati bleščeči ponaredek.
V Višnujev kibuc sem šla prespat samo še enkrat, toliko da sva dorekla še treking (seveda imata s Hemom agencijo za trekinge, kdo je pa tu nima), pokazat se je prišel tudi njegov nečak Sunjet ali nekaj takega, ki me bo gnal po hribih in dolinah od ponedeljka naprej, potem pa sem zakajenemu brlogu rekla hvala in nasvidenje, res sem komaj še dihala tam notri, vsi po vrsti so en čik prižigali z drugim, smrad totalen, poleg tega se mi je tudi že kolcalo po enem prostoru, kjer bom lahko razsula svoj tovor in se v miru naspala. 
NA SVOJE
Zaslužila sem si teraso z rožami, res je luštno gor na strehi hotela, soba je sicer ena srednja žalost, ima pa vsaj vkomponiran wc in tuš, juhej. Da o zajtrkih sploh ne govorim. Za dober evro postavijo predme mešano sadjem sok, kavo in – trenutno sem na indijskem futru večinoma – neke zelo okusne zelenjavne polpete, oblikovane v SRČEK, aaaaah. Hrana je tu v Katmanduju od vsepovsod, dobra za umret in še vedno zelo poceni, čeprav menda precej dražja kot pred časom.
Stanujem v predelu, ki je seveda poln turistov, hotelčkov, z milijonom trgovinic, kjer visijo tiste indijske cunje, za katere hočejo pri nas potem 20 ali 30 ali več evrov, tu pa so za drobiž. Bom enkrat malo pofotkala vse te umetnije iz filca, torbice, denarnice, copatke, pa gore pohodniške oprave, seveda sami hudi originali, khm, ko šele na prvem sprehodu ugotoviš, da zadrga štrajka, da neprepustna bunda poplavlja, da nahrbtnik nemarno žuli v hrbet (recimo moja varianta iz Kambodže, kjer je ista zgodba) … Turisti pa pridno kopičimo cape in spominke, joj, koliko enih fletnih darilc bi vam prinesla, če bi letela naravnost domov – ker sem navdušen Božiček ob koncu potovanj –, tako pa ne bo nič, ker se moram s prtljago vlačiti še čez pol Zemlje.
Prodajalci niso vsiljivi, sicer te ogovarjajo, ampak komaj za vzorec, otrok sploh ni videti kaj dosti, tudi ne fehtarijo tako, kot bi pričakovala od drugod po svetu, ljudje so mili in prijazni, ne vem, tako zelo varno se počutiš in domače, res je prijetno mesto … Kljub divjemu prometu in ponekod nabasanih ulicah, da komaj dihaš, svinjariji, ki se valja vsepovsod (ni mi jasno, kam grejo vse smeti, saj jih vsakdo odvrže, kamor koli pač pade – sicer vidiš ogromna smetišča in reke, ki so prepolne odpadkov, ampak še vseeno jih vsaj en del morajo nekam odvažati, ker sicer bi bilo že vse zasuto do vratu) … Kaj dosti nekdanjega Katmanduja sicer ni več in moje slike, ki sem si jih narisala ob knjigi Gora je mlada, so malo drugačne, ampak saj je po vsem svetu tako. Vse postaja enako, povsod se prilagajajo prinašalcem denarja, za nas postavljajo kavarne in restavracije v zahodnjaškem stilu, ulice tlakujejo z internetnimi brlogi in iz zvočnikov odmeva naša muzika. Zamudila sem vsaj čas Karen Blixen ali še malo nazaj, ko je bilo potovanje res še odkrivanje nečesa neznanega … No, saj zdaj tudi ni tako slabo, no, dosti bolje kot čepeti ves čas na rodni grudi, brez skrbi, ampak vseeno me skomina po daljnih časih.
Kljub zgornjim lamentacijam pa je precej fantastičnih reči; najbolj me navdušujejo barve, v katere so odete predvsem ženske, dedci so grozno dolgočasno sivi in črni, morda s kako čepico, sicer pa nič vpadljivega ne dajo nase. Ampak gospe – to so same mavrice, kar naprej škljocam po tržnicah in okrog svetišč, kamor prihajajo še posebej lepo oblečene. Vidi se tako vpliv Indije kot Tibeta, prečudovito! Lepi obrazi, nasmejani, joj, kako smo mi hecni, ko se tako radi oblačimo megleno in deževno, saj ni čudno, da hodimo okrog s kislimi ksihti! Tukaj ti usta ustavijo šele ušesa, tako te ves ta živahni direndaj navduši. Album s potepa:
 |
| Po mestu |
Poleg tega te dni še praznujejo. Nisem čisto zapopadla, mislim, da gre za več reči hkrati. Eno praznovanje je tako družinsko, ko se zbere vsa rodbina, pred vhod narišejo nekaj mandali podobnega, povsod so svečke, darujejo boginji Lakshmi, da bi jim prinesla blagostanje, v glavnem, vse vrvi in na tone rumenih rož so spletli, da zdaj visijo vsepovsod … Poleg tega mora biti še nekaj drugega, morda celo novo leto, vsaj nekje so viseli neki transparenti. Verjetno je nekaj tako za hinduiste kot za budiste. Otroci hodijo od trgovine do trgovine in pojejo pesmi, koledniki, za to dobijo nekaj drobiža, pokajo petarde, sliši se zvončkljanje, bobnanje, vse živo … Konča pa se tako kot pri nas – pijano in kruleče. Z obilno pomočjo nažganih turistov, seveda. Trgovin pa medtem nič ne zaprejo, oni žurajo kar hkrati, zjutraj pa so ponovno na mestu. Le morda kako uro kasneje.
Po nekaterih ulicah je že tako ali tako nepredstavljiva gneča, sedaj pa so vsi kupovali še za ta praznik in predstavljajte si npr. trenutke, ko se v Ljubljani za silvestrovo konča ognjemet in se mora vsa tista horda nekam razkropiti. Če bi večino teh ljudi nabasali v Čopovo ulico in pešcem dodali še rikše in male taksije, ki rinejo vsak na svojo stran, bi dobili približno stanje sredi katmandujske norišnice. Zanimiva izkušnja, je pa sreča, da so Nepalci večinoma nižji od mene, haha, tako sem se vsaj malo lažje prebijala.
BODNATH
Danes sem se potepala malo ven iz mesta, na še dveh svetih krajih. Najprej v budističnem Bodnathu, kamor so včasih hodili tibetanski trgovci molit in prosit za srečno pot, preden so se z jaki podali čez gorovje v Lhaso, danes pa tradicijo nadaljujejo predvsem tibetanski begunci, ki so se v Nepal naselili zaradi kitajskih svinjarij v svoji deželi ali pa so prišli iz Indije. Podobna stupa kot v opičjem templju, okoli pa nešteto delavnic in trgovinic, seveda pa tudi vse polno kafičev, restavracij in nas, zateženih turistov brez spoštovanja do romarjev, ki prihajajo do templja. Res smo prav obupni, svoje objektive tiščimo tja v male mamke, ki pražnje oblečene vrtijo molilne mlinčke (mami, tudi jaz jih vrtim zate, mora pomagati), nekateri romarji celo prostrirajo, tako kot lahko vidiš v Tibetu, oni ne hodijo, ampak delajo korake tako, da vsakokrat ležejo na tla – da ne bom rekla, da se mečejo, no. Tako zanimivo jih je opazovati, samo kaj, ko sem tudi jaz obsedena s podobami, ki jih želim zamrzniti in spraviti do vas, nič ne pomaga, če se zraven bičam in jamram, vsi smo isti – kot bi bili v cirkusu. Denar pa le prinašamo in zato nas tudi spustijo kot mrhovinarje med preproste ljudi, ki so prišli izvajat obred. Kot bi npr. tja na Brezje, ko se zbere vsa tista bogaboječa srenja, nagnali četo črncev, Eskimov, Papuancev in ostalih, potem pa bi vsi silili s svojimi kamerami tja v očenaš žebrajoče tete in strice, ki na kolenih upirajo oči tja nekam gor k Odrešeniku, se pačili okoli križev in nastavljali pred brezjansko Marijo … Ha, to bi bilo nekaj. No, tu je pač nekako tako, kaj čmo. Še nekaj podob:
 |
| Bodnath |
PASHUPATINAH
Pri templju sem nabasala na dva mlada meniha, no, onadva sta ogovorila mene. Oba sta iz Tibeta kot begunca v otroških letih prišla v Indijo, zdaj pa sta bila v Nepalu na tečaju angleščine. Jezik je treba praktično uporabljati, zato jim turisti pridemo zelo prav, da lahko malo trenirajo. Eden me je nato spremil še do znanega hinduističnega templja, Pashupatinaha. To je precej veliko območje z ostanki starih templjev ob sveti reki Bagmati (sveta, my ass, česa tako svinjskega še nisem videla, pa saj je v Indiji Varanasi ali kako že ista zgodba), kamor stresajo pepel umrlih. Ki jih prej pred očmi radovedne publike, mešanice domačinov in turistov ter svojcev, sežgejo. Za nas, ki smo vse v zvezi s smrtjo zapakirali tako, da se dogaja čim dlje od nas in se ne maramo soočiti z njo, niti ko pride čas za to, je tako početje seveda precej neprebavljivo. Truplo nekega moškega so tako pred nami najprej polegli čisto ob vodo, mu nalili v usta nekaj te svete tekočine, ga nekaj odvijali in zavijali, mu izpod rjuhe nato slekli tudi spodnjice, ga potem urejenega naložili na nosila, okrasili z rožami in še čim, ga nesli trikrat okrog grmade in nato zažgali. Trupel se je naenkrat kurilo več kot deset in če vas zanima, kako je to zaznal nos – čisto tako, kot navadno roštiljado. Ja, nič bolj sveto ne dišimo kot kotleti, žal. Takole to izgleda, kliknite na sadhuja:
 |
| Sezigalnica |
Z mladim menihom sva imela dolg pogovor, spet sem nekomu skušala izbiti iz glave predstavo o Evropi in Ameriki kot o raju na Zemlji, podobne debate imaš lahko povsod v deželah tretjega sveta, saj si seveda ne morejo predstavljati, kaj bi jih čakalo, če bi jim nekako res uspelo priti k nam. Spet lahko samo prekolneš ta svet, ki je tako nemarno nepravično velik del sveta pahnil v životarjenje in hrepenenje po prebegu na drugo stran, od koder pa vsi znervirani in utrujeni in s preobiljem onesnaženi bežimo mednje mi, da se za nekaj časa navzamemo njihove radoživosti, preprostosti, barvitosti … In se zavemo, kako srečni smo pravzaprav, kako moramo biti hvaležni za to, da se lahko zviramo po svetu, hodimo v službo, se namakamo v banji, gledamo filme, polnimo hladilnik, študiramo, se zdravimo … Samo kako hitro potem to pozabimo, ko se pustimo uničevati malenkostim, birokratom, drap ljudem, negativcem … In kar ne vidimo več okoli sebe nobene lepote in vseh teh krasnih ljudi, ki nas vedno nasmehnejo, ko jih srečamo.
Madoniš, pa saj sem že čisto zameditirana postala v teh nekaj dneh, haha, saj bo bolje, počakajte, da pridem vsa polomljena s trekinga, potem bo druga pesem. Zdaj sem naflancala cel kup, ker me ne bo 10 ali 14 dni, odvisno od žuljev, hrbta in kolen. Grem na manj oblegan, menda čudovit pohod, Langtang trek. Sunjet mi bo nosil ta velik nahrbtnik, jaz bom pa poskrbela, da boste dobili nekaj podob. Lepo se imejte, mularija, spodobno nagajajte v šoli, da ne pridete iz vaje, oglasite se kaj! Vas vse močno objemam! Zalo pa dvakrat. Ne, trikrat!
