Dunjevanje

POTRESNA BUDNICA

Za nekoga, ki ga je tako zelo strah letenja, sem nenavadno pogosto v zraku, anede? Izračunala sem, da se mi še najbolj splača kar po luftu na jug, niso drage karte od Aucklanda do Christchurcha, še posebej če jih kupiš že zelo zgodaj, ne šele tik pred zdajci, kot sem storila jaz. Pa kako so to moderni na domačem letališču, vse je na knofe, sam si moraš tisti znameniti boarding pass poklikati na enih džuboksih, kar je zame vedno travma, samo da je kaj elektronskega. Pa razni obrazci me čisto izmozgajo, funkcionalna pismenost na psu, kaj čmo. Sem kar eni dami v uniformi zbegano rekla, če mi lahko malo namigne, kako uporabljati tisto čudo, ker ne bi rada tako zabluzila, da bom na koncu v Christchurch štopala (po)cestne prevoznike, na avion me pa ne bodo spustili. Mi je teta vse uštimala in enkrat za spremembo sem imela prečudovit let; sonce in nobenega makadama nebesnega, čista poezija. Pa še en dokaz novozelandske navihane nature – tista navodila, kako napumpati rumen okolivratnik, kadar se pristaja v morju namesto na tleh, pa kako si napeljati kisik, preden se letalo potem itak razleti, in ostale kvačke, ki jih ponavadi nihče več ne registrira, saj znaš po par letih že vse na pamet, no, na kivi liniji pa je še to ena velika zajebancija. Za reklamni material so uporabili svoje znamenite gore mišic, carje ragbija, znamenite All Blacks (mularija, v filmu Nepremagljiv, ki smo ga gledali, so jih v finalu natepli Mandelovi južnoafriški borci), ki pred vsako tekmo uprizorijo tisti zastraševalni haka bojni ples, kjer molijo iz ust jezike in gledajo s tabelimi. Kakšne dobre fore so to nasneli, enkrat sem se kar na glas začela smejati. Začelo se je z navodilom, da je treba zbasati torbe gor v tiste bokse, pa pokažejo eno staro mamko, ki hoče veliko sliko bodibilderja v tangicah spraviti tja gor, pa je premajhna, zato jo z obeh strani pod komolci primeta velikana iz ekipe, jo dvigneta in slika poleti v omarico. In na koncu se spomnim, da mamka z nago ritjo laufa po hodniku aviona med sedečimi reprezentati. Kot na tekmi. Sem komaj opazila, da smo vzleteli, dobra terapija, ni kaj. In kakšne stevke so imeli na tem letalu, to je bilo tudi nekaj posebnega – nobenih mladih bejb z manekenskim geštelom, ampak so bile čisto vse že dobro uvožene, meni so se zdele kar nekaj čez 60, a ni to fino?! Saj res, v čem pa sploh je fora, da strežejo na avionih vedno samo modeli kot iz kakšne brazilske žajfnice? A je mogoče nevarno, da se ti gube zglihajo, če poklicno letaš še kakšno leto po štiridesetem?

Kako sem dve uri krvavi pot potila na rent a car agenciji, preden so mi predali rezervirano makino, ne bom obnavljala – še ena zgodba iz nadaljevanke o neuporabni kreditni kartici. Na koncu mi je uspelo priklicati babico, njej pa Grega nekje v hribih, kjer mobi sploh ni vlekel, ampak so ga izsledili po radjski zvezi. In je potrdil sitnobi na agenciji, da lahko na njegovo ime najamem avto. In še cel kup jajc. Prav mi je, kaj pa hodim okoli brez normalne kreditne.

Dance with me, toyota, tole pa za spremljavo:

Ampak toyota je bila pa končno moja! Ene grde deževne barve, drugače pa prav fajn avto, nisem hotela kakšne majhne konzerve. So komaj še našli model z navadnim menjalnikom, tukaj sploh nihče ne zna prestavljati, vsi vozijo avtomatske avte, jaz pa sem raje vzela naše sorte vozilo, kaj pa vem, je že nekaj časa, kar sem speljevala v strmino z avtomatikom, pa me je bilo malo strah, da mi ne bo kaj zaribalo. Vožnja po levi ni ne vem kakšna umetnost, še posebej na Novi Zelandiji, kjer so tako preproste ceste, ni  kot v Angliji na njihovih ubrisanih potrojenih rondojih, kjer nimaš pojma, kdaj zaviti ven iz tistih pentelj. Na števcu je nalepka Keep left, če slučajno pozabiš, kje si, prestavljaš z levo roko, še najdlje sem se lovila s smerniki ali kako se reče žmigovcem, ker je ročica na desni. In privezati se hočem redno z leve strani, drugače pa kar obvladam. Če sem lahko po avstralskih brezpotjih manevrirala z ogromnim štorastim džipom z devetimi ljudmi zadaj, ko smo morali vedno trije poprijeti, kadar je bilo treba ročico spraviti v rikverc, bom pa še tole lastovko. No ja, samo malo sem ga morala krstiti že drugi dan, khm – z levo sprednjo gumo sem pomanjkanje augenmasa pri parkiranju demonstrirala tako, da se mi je tisti pokrov na gumi po bližnjem srečanju z visokim pločnikom odkotalil proč in malo bolj oškrabano deluje zdaj. Mogoče pa ne bodo opazili na agenciji. Sicer pa plačujem vsak dan 2 dolarja samo za gume, madona – če ni to samo za počene, kaj pa vem … Presneta reč se ni dala več zabiti nazaj, sem šla kar na bližnjo bencinsko in mi je vajenec prijazno napeljal neke plastične trakove, da zdaj drži skupaj.

Rentanje avtov, kombijev in avtodomov je tu velik posel. In še daleč najboljši način potovanja je, pa sploh ni drago, še posebej, če je potnikov več – potem je res džabe. Če si pa tako poln denarja kot jaz, pa lahko najameš avto tudi solo, haha. Moja toyotica je videla že kar nekaj dežele, zato je malo cenejša, lahko pa se seveda spakujete z vse sorte novejšimi modeli. Ali pa avto kupite in potem spet prodate, to sploh na veliko počne potujoča mularija, ki ima zadosti časa za to; rabljeni avtomobili so precej poceni in ta varianta je res dobra.

Ceste so prazne, predvsem po notranjosti, edino v bližini večjih mest je kak avto več in celo zastoj sem enkrat videla na severnem otoku ki je bolj gosto naseljen, sicer je pa prav dolgčas, večinoma srečuješ same turiste. Najvišja dovoljena hitrost je 100 km/h, saj nimajo kake zaresne avtoceste; v glavnem so take, kot je iz Kranja v Škofjo Loko, na primer. In polno makadama, kjer pa je omejitev prav tako 100, če hočeš. In domačini teh 100 razumejo precej dobesedno, sem ugotovila – jaz že itak raje vozim bolj počasi, tukaj mi pa še posebej ni do tega, da bi drvela, saj bi rada tudi kaj videla, ane. Pa so hitro kiviji za ritjo in se ves čas umikam, da gredo lahko mimo, ni šans, da bi zdržali za mano s samo 80 ali 90, prehiteva me tako vse živo, tudi veliki tovornjaki. Itak, baba za volanom, si rečejo, ko so mimo. Baba pa uživa, uf, kako je to komot; ustavim, kjer hočem, se pasem med kakimi rožicami s fotoaparatom, posedim na hribčku ali na obali, nobenega voznega reda avtobusnega, jeeeeeeeees, ni mi treba mečkati oblačil v nahrbtniku, vedno imam pri roki zalogo potovalne prehrane v prtljažniku (zdaj se moram malo razstrupiti vse tiste babičine organic kuhinje, preden mi  udari na kakšne notranje organe, haha) …

Najprej sem jo mahnila na bližnji polotok Banks, ki mi je ostal v spominu po pravljičnih razgledih z razmajanega kolesa, po malih delfinih (Hector pasma), med katerimi smo križarili s čolnom, ter po mogoče najbolj luštno spedenanih hostlih sploh – čeprav je NZ že itak obljubljena dežela tudi v tem smislu. Hostli so razen izjem v najbolj turistično nabasanih krajih ponavadi majhne lesene vile ali predelane farme na kakem idiličnem koščku posestva, ljudi je ravno prav, da se po dnevu ali dveh že vsi poznajo med sabo, se družijo ob kuhanju, zvečer pa ob kaminu prijetno debatirajo. Tudi postelj v skupnih spalnicah ni 30, kot je to navada v velikih, neosebnih bajturinah v prestolnicah, ampak največkrat 4 ali 6, spi se pa dokaj v miru, ni loputanja z vrati celo noč, ko se mladež vrača s popivanja, edino kak smrčalec ti lahko malo poruši sanje, zato je treba imeti zamaške vedno kje v bližini just in case … Ko sem začenjala s potepi po svetu, smo rekli tem prenočiščem YOUTH hostels; se mi zdi, da se youth zelo malokrat še uporablja, sicer pa tudi ni primeren izraz za vse, ki vedrimo po teh cenejših variantah. Mladi so sicer v večini, vendar pa najdeš vmes tudi sivolase ate in mame, ponekod cele družine (na voljo so vedno tudi take družinske sobe ali pa pač rezervirajo eno samo zase), tako da sploh ni panike, tudi srednjeletniki smo zelo dobrodošli. Vse sorte takole izveš od ljudi, včasih s kom nadaljuješ pot, v glavnem, ker ne maram kampirati so hostli v zahodnem svetu poleg kavčanja še najbolj ugodna možnost – še ko bom velika in bogata se mi bo neumno zdelo dajati trikrat več denarja za grde motelske ali hotelske sobe, v katerih itak samo prenočuješ. Veliko mladih si prav po hostlih najde službo za krajši ali daljši čas, kar potem združijo s potovanjem (druge možnosti tu so pomoč na farmah ali v sadovnjakih, v zameno pa spiš in ješ zastonj), malo pospravljajo, menjajo posteljnino, čistijo veceje, usmerjajo goste ipd., vmes pa so veliko časa prosti, tako da lahko pohajkujejo.

Na Banksu so hostli v poletni sezoni ves čas polni, pristala sem na ogromni farmi nad mestom Akaroa, strašno prijeten plac. Vreme se je nekaj kujalo in oblaki so se vlekli nizko, tako da z vožnjo po gričkih ni bilo nič, ker se je malo višje komaj kaj videlo skozi meglo. Smola, še posebej zato, ker mi je ena sivolasa kolesarka, ki se je 3 mesece potepala okrog samo z biciklom, rekla, da ji po zobeh nekaj kljuva in se lahko dan ali dva vozim z njenim gorcem, medtem ko se bo skušala regenerirati. No ja, sem se pa zato malo pasla po mestecu, ki izgleda kot kičasta poročna torta, lesene hiške so pisano prepleskane, trgovinice so polne lično zložene krame, vse ima francoski pridih, šarm, po vrtovih je posajena sivka, ulice imajo francoska imena … Ta konec so namreč v preteklosti naselili Francozi in še naprej se ohranja ta tradicija.

Na zadnjem ovinku pred odhodom iz mesteca pa sem zagledala eno najbolj odbutano okrašenih hiš, med drugim so uresničili moje ideje, presneto – rože posajene v čevljih in v straniščni školjki, to sem imela v načrtu že dolgo nazaj, samo je ostalo samo pri govorjenju, ker se mi ne da ubadati s tem (imela pa sem prav fletno vece školjko odveč, ker sem kupila napačen model, pa je ostala v nebotičniku, čevljev pa imam še vedno za pol tovornjaka pod mizo na dvorišču, ostanek naše šuštarske trgovine). Na, tukaj pa so navesili bajto z vsem mogočim, huuuudoooo!

Ta odbita

Popoldne so se oblaki malo razgonili in lahko sem šla na nekajurni pešhod po farmi, ogovarjale so me ovce, glavo mi je spihal veter, na ogled so bile dolgolase trave, zmršena drevesa, spodaj pa divje razpenjeno morje, ki se je zaletavalo ob čeri, sama divota. Le zelenega ni skoraj nič letos, imeli so strašno sušo in je vse rjavkasto, poleg tega pa raste čez zelenino visoka drap trava, ki se je še niso lotili, tako da je dežela čisto drugačna kot pred desetimi leti, ko se ti je kar solzilo že od same zelenjadi. Je le proti koncu poletja, za zeleno je treba priti kak mesec ali dva prej, ko se po hribčkih razprostre pomlad z nešteto rožami in frišno travo. Ob šestih zjutraj pa smo planili v zrak, skoraj dobesedno, ker so se trrrrrresla tla; to tukaj ni nič nenavadnega, ker so potresi kar naprej, nedolgo nazaj pa je ogromno škode povzročil tisti v Christchurchu, tudi žrtve so bile. Kljub tako božjemu imenu se tale Kristusova cerkev ves čas maje, tudi sedaj je sunek izviral od tam. Bilo je kot na vozu, ki pelje po makadamu. Precej izvirna budnica, ni kaj.

Nekaj posnetkov polotoka Banks in mesteca, če kliknete na spodnjo fotko – nazaj grede se pa verjetno še enkrat zapeljem tja, da grem s kajakom med delfine.

Akaroa Banks

JAPONSKA AMBASADA

NZ so sicer okupirali Nemci, to je že prav smešno, sami Švabi na vsakem koraku, menda jih ima skoraj 100 000 delovno vizo tukaj, zdaj so jih nehali izdajati, ker jih je že kot kobilic … Sploh ne slišiš angleščine po hostlih, same dojč dialekte, grrrrdo! No, edino to je fino, da ne vejo, da jih razumem, hehe. Pred desetimi leti je bilo podobno z Nizozemci. Japončkov pa do sedaj nisem veliko videla, je bilo treba do jezera Tekapo, kjer pa moraš prav gledati pod noge, da koga ne pohodiš, če sem malo zlobna. Malo. Drugače sem bolj.

Pogledala sem kivi Pečenka, kje napoveduje kaj več sončka kot na vzhodu, pa sem odvižala skoraj na drugo stran otoka, na zahod; ampak vreme je bilo bolj in bolj obupno, pokrajina pa par ur prav madžarska, sploh nisem vedela, da imajo tukaj v paradižu tudi kaj tako nezanimivega in sivega, ampak saj je šlo kar dobro skupaj z vremenom jadnim. Sploh se pa ne gre zanašati na vremenarje, ker se v deželi dolgega belega oblaka vsakih petnajst minut zamenja podnebje, veter vleče zdaj bolj, zdaj malo manj, oblaki potujejo hitrohitro in najbolje je, da se odeneš v čebulnem stilu, ker sicer ali zmrzuješ ali švicaš. Zvečer ob jezeru se je malo le razkadilo, tako da se je videlo celo par hribov, predvsem pa Japoncev izza vsakega grma. Pravzaprav bolj iz vsakega busa, saj kaj dosti ne zapuščajo kletk, le kadar se je treba slikati pred čimer koli že, samo da je vsak obvezno na fotki, potem pa hitro nazaj na zic. Spet sem malo zlobna. Ampak res jih je kot mravelj tam, verjetno grejo tačke malo namakat v razne toplice, ki jih imajo ob jezeru. Samo še zajčkov je med travo več kot tapoševnih. Hej, Zala čvekala, sem jih poslikala zate, da boš videla, kakšne klatke bele lepke imajo nalimane na litkah!

Naslednje jutro je bilo pa bolj obetavno, zato sem se podrzala že navsezgodaj na bližnji hrib, od koder je fantastičen razgled na jezera, ki so tako ali tako posejana na vsakem koraku, Tekapo je pa še take posebne barve, kadar se sonce upre vanj, uf! Samo na fotkah se ne vidi kaj prida ta odtenek. Pravljica zase so seveda oblaki, ki sicer vedno skrivajo vrhove, vseeno pa so tako neverjetno zanimivi in mogočni, da pogled ves čas uhaja gor … Na tem Mt. Johnu je tudi observatorij, in kadar ni preveč oblačno, vozijo pozno zvečer gor ljudi na tak astronomski izlet, kjer skozi debele teleskope iščejo botra Mesečka. Še mene je zamikalo (hej, Marjana, sem se spomnila na tvojo obsesijo z nebeškimi lučkami, mogoče mi uspe prinesti do doma en lep letak o teh zvezdnih opazovalnicah), samo potem je bilo zvečer spet veliko neba zakritega z zaveso in sem ostala kar spodaj. Menda se tukaj vidi nenavadno velik zvezd – meni se ni zdelo kaj posebnega, no, tisti veliki kimpež se je risal nad mano, sicer pa nič posebnega. Se pa spomnim Avstralije z nekega čisto neposeljenega območja, o, to pa je bilo nekaj, čisto pikasto vse gor na stropu, prelepo!

Se pardoniram, vse fotke so bolj ali manj podobne – če niso zajci, so pa hribi z oblaki in nekaj vode – ampak priznati morate, da je čudovita dežela! Še poročne fotke pridejo delat blizu jezera (sem se vključila v tisto seanso nastavljanja fotografu, če bo morda koga zamikalo priti po blessing sem, da imate za mušter; ali pa če namesto za kičast bel gvant z vlečko denar raje namenite za potepanje tu okrog – samo namig, no). Pa seveda sem pritisnila tudi znamenito miniaturno cerkvico, ki so jo postavili leta 1935, kar je za te kraje že skoraj srednjeveške vrednosti, zato je strašna atrakcija. Kadar se v ozadju zableščijo vsi tisti visoki vrhovi, je res čarobno – sem videla na razglednicah, khm. Priti je treba pred deveto zjutraj, preden odprejo vrata, samo veter piha in je mir, natančno ob devetih pa že pripeljejo prvo rundo Japoncev iz bližnjega hotela. Kliknite spodaj:

Tekapo

Popoldne sem se zelo pametno odločila, da se bom spravila še k podplatom Mt. Cooka, ki leži kakih 100 km idilične vožnje stran. Do mojega prihoda je bil sicer skoraj že čisto zakrit, se je pa lepo videl bližnji ledenik in tudi vse ostalo ob poti je bilo nebeško, sem kar težko šofirala, bi šla toliko raje z bciklom, ah, naslednjič bom NZ samo še s kolesom napadala. Ja, nisem zadnjič tu, prav gotovo!

Vas pod Mt. Cookom se lepo zlije z okoljem, postavili so tudi spomenik Edu Hillaryju, še nekaj muzeja je zraven, stari pa se z zidov prav na široko smeji, res deluje tako pristno kivijevsko, preprost, radoživ ata je moral biti … Na voljo je kar nekaj pohodnih poti tam okoli, ker je bilo že precej pozno, sem jim namenila samo dobro uro. In spodaj še ena čreda samih vršacev, kliknite:

Mt. Cook

 BEGNE

Tukaj so dnevi do pol desetih zvečer, ves čas sem zunaj ali pa s kom čvekam, tako da se samo ob kakih deževnih prebliskih spravim za tipke, pa še to bolj na silo. Bodo bolj fotke govorile, lucky you, končno manj branja.

Od Tekapa sem cel šiht osemurni naredila za volanom, ves čas sončno čez pokrajino Otago … Saj ni kaj opisovati, hlebčki ne tako zelo novozelandsko zelene barve, ampak bolj požgane, mi je že zmanjkalo pridevnikov, ne morem ves čas ponavljati, kako zelo lepo je, kamor koli že pogledaš … Nisem še poznala poti čez LIndis pass, tiste žametne prevleke čez griče so bile posebne, drugače lepe, blizu velikega jezu v mestecu Clayde je barva vode tako čarobna, da se moraš ustaviti in malo odmeditirati – kadar se ravno ne gonijo po vodi na tistih zoprnih glasnih vodnih mopedih, kako se jim sploh reče, prdljive nevarne pošasti, ni dolgo, kar so pokopali enega najstnika, ki ga je ta neumnost prerezala na pol … Slučajno sem nato zavila s poti proti nekemu jezeru, kjer je bilo pa kot v Kapadokiji, bele skale, ostanek nekdanjega rudnika, kjer so brskali za zlatom, v vodi so plesali oblaki, ah ja, kar kičasto …

Otago

V brošuri o prenočiščih sem naletela na zanimivo zatočišče kakih 30 km od Dunedina, v kraju Seacliff naj bi bil hostel na posestvu nekdanje psihiatrične bolnice, ja, zelo me je nagovoril ta podatek, učiteljico na koncu z živci, haha … Malo stran od ponorelega sveta, obljubljali so kajake, pingvine, odlično muziko … Noben hudir se ni oglasil na telefon, pa sem vseeno šla pogledat, če mogoče le še obratujejo. Že pot mi je bila všeč, nad morjem, noro je dišalo gor od valov, bujno rastje vsepovsod, skrite peščene plaže, v katere so se zaganjali valovi … Asylum Lodge … Sredi parka raznovrstnih mogočnih dreves sem našla na že napol razmontirane prostore in cel kup mladih, ki so pulili žeblje iz stotin desk … Kaj je pa zdaj to? Lastnik mora v enem tednu dokončno izprazniti prostore, ker je vse skupaj prodal, in to menda napol zastonj, zdaj se pa tolče po glavi, saj je v 14 letih vložil v razpadajoče objekte tisoče ur dela, kreativnosti in tudi denarja ne malo. Bizgec, pa tak fantastičen prostor! Ampak žena mu je ušla z drugim in je ves depresiven v trenutku nepremišljenosti sklenil obrniti novo stran v življenju, proč od tegale azila, predvsem pa je sklenil zelo slab posel. Ampak lahko pa ostanem par dni, če hočem. Ostali prebivalci so bili seveda NEMCI, saj nisem niti pričakovala kaj drugega. Vsi so pomagali pri selitvi in zato zastonj prenočevali, jedli in se zakajali s sumljivo robo na večer … Luštna druščina. Postala sem uradno zadnja gostja, edina sem plačala za prenočevanje, čeprav je nekaj modelov, ki so se javili za pomoč, počelo ravno toliko kot jaz, kar se tiče pospravljanja – torej nič. Banda. Notranjost hostla je bila žal že precej osiromašena, prej jim je sredi skupnega prostora rasla prava  palma, po stenah so bile super slike, nekaj sob je bilo zdaj že čisto praznih – pa kljub temu je bila še vedno neverjetno prima atmosfera, kar ostala bi … Tudi tisto o glasbi je bilo res – odlična akustika, vse sorte džeza nezateženega, portugalske, afriške, brazilske zadeve, velik kamin na sredi, da nas ni zeblo pod noč … Terasa je gledala na ogromen park, spodaj sta se pasla dva lepa konja, pred hišo pa je bilo še vedno nekaj primerkov oldtimerjev, ki jih lastnik še ni mogel oddati ali prodati. Imel jih je menda 50, nekaj še voznih, večinoma pa za dekoracijo oziroma so se mu zdeli fajn skulpture. Tu je itak neka manija za temi avti, polno jih najdeš rjavečih ali pa še čisto dobrih na vrtovih, nekateri so tam tudi čisto samo zaradi nemarnosti lastnikov, ki jih ne odpeljejo na pokopališče, veliko pa je zgleda res ljubiteljskih ohranjevalcev preteklosti. Klik spodaj:

Azil

Zgodba tega kraja je posebna – res me je nekaj privleklo sem, ne da bi vedela, ampak zdaj sem prepričana, da je bil duh Janet Frame, madona, da res. A veste, kdo je ona? Morda največja novozelandska pisateljica, z njo tekmujeta morda še Katherine Mansfield in Keri Hulme. Zanjo sem izvedela v filmu, uf, že leta nazaj – Angel za mojo mizo je bil naslov, čisto me je pretresel, začaral, navdušil … Jane Campion ga je posnela po življenjski zgodbi Janet Frame, kar se mene tiče, veliko boljši film od njenega tako opevanega Klavirja. Lahko ga dobite pri meni, samo podnapisov ne najdem, kar je včasih malo moteče, ker govorijo pristno kivi angleščino, zna biti na momente slabo razumljiva, poleg tega pa je tudi nekaj literarnih odlomkov, za katere tudi raje vidim, da so prevedeni, drugače mi malo uide pomen …  Evo trailer:

Rdečelasa Janet Frame je imela strašno žalostno usodo – že v družini je bilo vse bolj narobe, dve sestri sta utonili, brat se je spopadal z epileptičnimi napadi, ona je bila pa malo svoja, po živčnem zlomu so jo z napačno diagnozo kot shizofrenika obravnavali v umobolnici prav v tem Seacliffu, kjer so jo uničevali z elektrošoki (dobila jih je več kot 100), ves čas pa je pisala in prejela tudi že eno izmed nagrad, kar jo je tudi rešilo pred lobotomijo … Nisem vedela, da je bila tu, šele ko sem našla neki letak o zgodovini tega kraja, je bila omenjena njena zgodba vmes – med drevjem pa sem čisto slučajno odkrila majhen kamen, v katerega so vklesali odlomek, ki govori o vsakdanjem sprehodu po vrtu. A vidite, da me res njen duh usmerja! Živela je v bližnjem Oamaruju, kjer razen pingvinov ni nič zanimivega, ampak na prvi kivi odisejadi sem se samo zaradi pisateljice ustavila tam, res sem zavedna prfoksa, anede. Žal njenih del nimamo prevedenih v slovenščino, ali pa sem celo odkrila eno knjigo, ne spomnim se več … Bom pa zagotovo kakšno kupila.

Alora, ustanovo so imenovali kar Lunatic Asylum, zgrajena je bila konec 19. Stoletja in je zgledala kot graščina, potem pa jo je najprej deloma uničil velik požar, v katerem je zgorelo skoraj 40 pacientk, ki so bile zaklenjene v sobe, potem pa se je še dokončno vse nekaj sesulo in so zadevo zaprli okoli leta 1970, če se prav spomnim. Bolnišnica je imela tudi malo bolj svetlo obdobje, ko je vodstvo prevzel zanimiv psihiater T. King, ki je že na začetku 20. stoletja obravnaval bolnike holistično, se trudil zmanjšati zdravljenje z raznimi pomirjevali in še hujšimi metodami, uvedel je delovno terapijo, bolniki so vrtnarili, mizarili … Poleg tega je zasnoval še cel kup reči, med drugim se je ukvarjal tudi z botaniko, ogromno eksotičnih vrst dreves, ki jih je zasadil, se še danes šopiri po parku, samo na žalost je vse bolj slabo oskrbovano, moralo pa je biti čudovito … Če bi on naletel na J. Frame, sem prepričana, da je ne bi »zdravil«, ampak prepoznal v njej genija.  

Od veličastne bolnišnične zgradbe ni ostalo skoraj nič, samo delček zidu, kar je pa razkrajajočih se hiš okoli hostla, je bilo pa večinoma namenjeno osebju bolnice. Zdaj pa bog ve, kdo je kupil posest in kaj bo nastalo …

Sonček je hodil za mano in preživela sem prekrasen dan ob raziskovanju obale severno od Seacliffa – že na prvi plaži sem v vsaki morski zelenjavi videla nakit, freske, instalacije, kar odneslo me je … Domačini, ki so šetali svoje kosmatince ali pa pripeljali otroke surfat, so prijazno pozdravljali, kot je tu pač običajno, predvsem pa je tako dišalo po morju, da te kar opijani. Spodaj pa ena doza poezije s plaže, kliknite:

Alge

Potem pa še kolonija tolstoritih žametnih tjulnjev, ki so se leno svaljkali po vodi, se čohljali ob skale in morske alge ali kaj so tiste fantastične rumene preproge na gladini, predvsem pa lenarili po skalah in se sušili na soncu. Kako obvladajo skakanje po suhem s pomočjo plavuti, sploh niso počasni – ko pa spolzijo v vodo, so neverjetni, okretni, uživaško se valijo s hrbta na trebuh in nazaj … Pingvine sem videla le tri, ker se mi ni dalo čakati prav dolgo nanje. Ti so šele neverjetni, saj lahko s tisto svojo hecno zgrajeno postavo plezajo skoraj navpično gor v hrib skozi težko prehodno rastje, da nahranijo mladiče … In v bleščeče modrem dnevu tam ob vihravem morju se zdi življenje ena sama lepota – vse je kar prepredeno z bujnim zelenjem, cvetovi, voda pa tako pomirjujoče deluje, čeprav je tukaj pobratena z vetrom in sploh ne mirna … Ugotavljam, da ¸me od naših hribov vedno bolj nese dol k obali, če bom že ostala v Sloveniji. Če. Edino poletja mi ne dišijo tam zaradi preobilja pločevine, vročine in spraženih počitnikovalcev, ob katere se spotikaš na vsakem koraku, v vseh drugih letnih časih pa se preganjam po obali in zaledju z biciklom … Obzidje koštabonskega britofa je pa sploh meditacijska točka, močno priporočam.

Ker morajo vsi turisti iti gledat Moeraki boulders, okrogle skale, za katere nihče ne ve, kako so pristale tam na plaži, sem šla še jaz, čeprav sem jih že videla. Nič tako zelo posebnega, no, pa zdi se mi, da so že malo bolj zdelani kot pred leti. Gotovo zaradi šlatanja turistov in plezanja po njih … Pa še plima je bila ravno takrat in se je bolj eno figo videlo. Prevozila sem tudi polotok Otago, kjer se da videti ogromne albatrose, ki plujejo na zračnih blazinah, skoraj jim ni treba zamahniti z velikimi krili, samo malo krmilijo z njimi … Dež pa mi je pokvaril občudovanje skritih zalivov in zelenih preprog … Vas tudi pingvini objemajo in pozdravljajo.

A je še zima pri vas? He he he he hi hi hi hi ha ha ha

Živali

Ta zgodba se je začela pred 10 leti, ko sem se prvič zvirala po rajski deželi kivizelandski. Ker je bila tako posebna in lepa, sem že nekaj časa čutila močno željo po vrnitvi v te krasne konce, samo kaj, ko pa je treba napraskati kar nekaj cekinov, leteti prav nekrščansko dolgo, potem ti pa še letne čase obrnejo čisto na glavo, tako da se učiteljice s poletno odmerjenim dopustom nimamo šans podati sem v najprimernejšem obdobju, torej od novembra do februarja, marca, ko je tu cvetoče, zeleno, sončkasto … julija in avgusta je ena vetrovna, meglena in mrzla merda, sicer ne tako obupna kot pri nas, ampak vseeno, malo stran vržen denar, se mi zdi. Kaj mi je siroti drugega preostalo, kot da se odpovem skoraj celoletni plači, preljubim otročičem prešernim (khm), rojstvu aprilsko-majskega nečaka in še nekaterim malenkostim in vključim obisk kivijev v tole motoviljenje okrog sveta, ki mi je bilo omogočeno.

INDIJA, LJUBEZEN MOJA

Preden sem lahko objela babico, sem čisto mrtva od strahu najprej preživela let od Katmanduja do Delhija; so nas zategnili z enim prav slovensko velikim letalom, ki ga je vsak vetrovni prdec tako zanihal in prerukal, da sem grabila naslonjala sedeža in prestrašeno gledala, če so tudi stevardese že kaj zelene in se nam bliža zadnja ura. Obup, kot po zluknjanem makadamu zadaj na kaki prikolici. In potem SAMO 20 ur na butastem indijskem letališču, v enem kosu. Indijci se res prav trudijo, da bi se mi še bolj zasrali, kot so se mi že. Ampak če zaradi neverjetno bebavih načinov izdajanja tistih pildkov, s katerimi se iz letališke veže lahko preseliš med parfume, restavracije, zofe, revije in ves tisti komfort (boarding pass po slovensko je kaj?), ves zmrznjen (klima je na ful in piha dol s stropa čisto na vsakem metru) presediš 20 ur na štorastem stolu, sem ter tja naslonjen na ruzak mrkneš za kako uro in se zbudiš ves omotičen zaradi mravljincev ali kakšne že čisto odmrle okončine, ne da bi imel dostop do česa drugega kot do veceja in neke pipice s pitno vodo, se ti res začnejo porajati teroristične misli. Pa nikamor ne prideš pri tem plemenu indijskem, res – namesto ustaljenega in hitrega postopka, ki je v navadi čisto povsod, kjer sem do sedaj vedrila, ti tukaj odnesejo potni list in karto in zginejo za dve uri, potem pridejo prav počasi nazaj vprašat kakšno bedarijo, spet mrknejo, nato pa javijo, da bo urejala boarding pass jutranja izmena. In zjutraj jovo na novo, ti kekci imajo zaposlenih armado enih okravatanih postopačev, ki se prestavljajo sem pa tja in res nič otipljivega ne počnejo, malo trepljajo drug drugega in se hahljajo. So pa prav neverjetno odrezavi in vzvišeni do potnikov, kar je pa sploh precejšnja redkost, saj so zaposleni v teh vodah ponavadi že prav pretirano ustrežljivi in natrenirano prijazni , vedno z zaskočenim smehljajem na obrazu (verjetno imajo kje zadaj posebno sobo, kamor gredo lahko kričat za pet minut vsake toliko, da izlijejo iz sebe ves bes nad kakšnimi nesramnimi in zahtevnimi potniki, ki jih ne morejo zabiti v tla). Edino menjajoče se občestvo na ostalih stolih je bilo precej zanimivo, tako da sem mrtvo zaspana in sestradana lahko ob opazovanju stricev v turbanih in vseh sort pokrivalih, raznih dželabijah ipd., žensk v sarijih in tudi kakih bledoličnih čakalcev včasih malo pozabila preklinjati vse indijsko po spisku. Na oddelek s klavirsko spremljavo in z mehkimi naslonjači zgoraj so me spustili šele malo pred vkrcanjem, ravno toliko, da sem utegnila nagrabiti približno pol kile čokoladnih primanjkljajev in jih sesuti v četrt ure. Malo je pa le odleglo. Kljub temu da smo leteli do Kuala Lumpurja skoraj 6 ur, so nas ponovno namestili v malo letalo, zgodba o tresenju in trpljenju se je ponovila; kadar sem se ravno malo skulirala ob premorih, že smo zavozili na kakšno neasfaltirano podeželsko vejo Rimske ceste, uf, naslednjič grem s parnikom! V Kuala Lumpurju sem naredila pa samo bliskovit šprint po hodniku in komaj ujela naslednji let, tako hecne povezave so bile pač na voljo. Končno spet en pravi avion, tak za dolge plovbe, sem bila prepričana, da bo kos turbulencam. Ja, malo morgen, prvih pet ur je bilo precej strrrrašljivih, potem se je pa nebo le umirilo in sem celo malo zaspala.

Na Novi Zelandiji so me pred desetimi leti kar sezuli in deratizirali moje čevlje, da ja ne bi kake uničujoče slovenske kuge zanesla mednje, prav tako mi je ena letališka paznica zmetala ven vse iz nahrbtnika, za vsak slučaj, če je rentgenskim žarkom ušla kakšna hrana ali droga ali živalca ali kaj veš kaj, vsebino je ovohaval beagle, šele potem so me spustili naprej. Tu so res čisto obsedeni, zato pa jim je uspelo obdržati deželo tako neomadeževano in brez nevarnih strupenih primerkov flore in favne – v sestrični Avstraliji pa je vsaka druga stvar, ki se je dotakneš, strupena, vse je XXXXXL veliko, pajki imajo riti večje od teniških žogic in kuščarji merijo skoraj pol krokodila, če te slučajno kaj piči, si zagotovljeno mrtev v pol ure, v glavnem, prav nič zabavno; tu pa imajo od vsega tega zverinjaka samo nekega malo strupenega pajka, se mi zdi, pa še tega zadnjih sto let ni videl nihče, in nadležne sandflies po plažah. Tokrat sem na letališču pričakovala podobno, sem se hotela že kar ustrežljivo sezuti, pa me niso nič kaj dosti ovohavali, ekspresno sem bila gotova in mislila sem, da se bom čez deset minut že obesila Gregu za vrat. Itak. Tekoči trak s prtljago se je že dvajsetkrat odpeljal mimo, okoli njega smo stali na koncu sami kekci kualalumpurski, ki smo morali brzinsko zamenjati letalo. Vsi brez torb, ki pa jih niso mogli tako hitro prestaviti v drugo letalo. In potem smo še skoraj celo uro stali v vrsti in izpolnjevali obrazce, da nam bodo v naslednjih dneh lahko dostavili prtljago. Za ponoret! Dali so nam 100 dolarjev, da si kaj lepega kupimo za tiste 4 dni, preden bodo naše stvari končno prispele – ha, zaradi novozelandskih cen kvečjemu kakšno zobno ščetko in cunje iz second hand trgovine.  Ampak kot bi slutila, da bo kaj takega, sem na srečo imela v ročni prtljagi nekaj oblačil za prvo silo, da mi ne bo treba nositi babičine kombineže. Greg je mislil že kar odpeljati domov, revež, me je čakal sto let – potem sem pa še na veceju v vsem tistem vzhičenju, da sem končno pri svojih dragih kivijih, pustila potni list in potrdila o prtljagi, ampak se mi je še na parkirišču na srečo zabliskalo in sem jo jadrno ucvrla nazaj do toilets, tam pa seveda ne duha ne sluha o pasportu. O, neeeeee, shit, sem glasno jamrala, pa se je takoj ena teta pri lijaku oglasila, če morda iščem potni list – ga je ravno nesla na informacije. Prijazna kivi mama, še so poštenjaki na svetu!

Za vmes vam dam eno cvetočo verigo fotk, da zajamete sapo – med vsemi temi cvetovi in barvami sem se znašla že čez nekaj ur.

Rozice in to

MADDI ON THE BEACH

Z Gregom sva odbrzela po njegovo novo frajlo Joyce, aprila bo postala še uradno gospa Bracey in je po trgovinah brskala za poročno opravo, nato pa smo jo užgali v zaliv Tutukaka, kjer sem končno objela babico Madeleine. Da ne bo pomote, ni čisto prava babica, recimo temu nadomestna, ker pravih nimam več, sama se podpisuje pod pisma kivi babica. Pred 10 leti sem se usodno parkirala pod tisto na plaži ležeče drevo, ki ste ga lahko že videli na prejšnjih fotkah – prijatelj se je šel potapljat ob znamenite otoke tam blizu, medtem pa sem malo raziskovala, kje bi lahko v tistem čudovitem jutru v miru brala. Nisem hotela gledati bahavih jadrnic in jaht v marini, zato sem zavila za bližnje skale in v ranem jutru se je pokazala krasna prazna plaža, ki je imela za nagrado še senco pod zanimivo zleknjenim drevcem. Še nisem se dobro usedla, ko pridrobi mimo belolasa dama z dežničkom (obramba pred soncem) in se seveda kot vsak Novozelandec takoj ustavi za prijazen pozdrav – po pravici povedano, upala sem, da bova na hitro opravili in mi ne bo treba klepetati, ker sem bila precej lebdeče razpoložena in zasanjana in mi ni bilo do kvačkanja. Ha, sem pa naletela na mino! Najprej sem izvedela, da sem pravzaprav na privatni plaži, potem pa me je sprašala vse do prababice, uf, zvedavost je tudi danes še ni zapustila. Povedala je, da je včasih pela v operi, predvsem pa samospeve na recitalih, ooooo, to pa je bilo nekaj zame, takoj sem navdušeno padla v glasbeno obarvan dialog – je pa našla pravo oboževalko, lipovškove marjane namreč ne srečaš kar takole pod vsakim drevesom, ane. Napletli sva že vraga in pol, ko se je spomnila, da mora pravzaprav po časopis v pristaniško trgovino, potem pa me vabi k sebi na čaj in štrudl. Hja, pa je šlo moje meditiranje po gobe, ampak na srečo nisem rekla ne.

Doma je bila skorajda z eno nogo v morju, spoznala sem še njenega (drugega) moža Pata, ki pa je bil precej bogi – nekoč menda izjemen odvetnik,  po možganski kapi in še bitki z rakom pa popolnoma odvisen od nenehne nege in pomoči svoje žene in občasno še negovalke. Veljal je za pravi čudež, saj so ga zdravniki že po kapi odpisali, on pa se ni dal, ampak je z ženino pomočjo kljuboval tegobam še skoraj 20 let. Madeleine je vsa ta leta skrbela za vse – zanj, za hišo, vrt, vnuke, posle, poučevala klavir in petje, občasno še nastopala … Izjemna ženska, življenje je v celoti podredila skrbi za le še delno pokretnega moža, hkrati pa zmogla še tisoč stvari. Med drugim tudi pobiranje neznanih sedečih predmetov po plaži, hehe. Po odličnem štrudlu me je napokala v terenca in sva odvijugali po okolici, splezali na razgledno točko, nato pa me je pustila v nekem zalivu, da še malo odsamevam. Poznali sva se tri ure, pa se mi je zdelo, kot da se že vse življenje, ena taka zlata babica je bila, prav hudo mi je bilo, ko sva se poslovili. Ponudila mi je, da lahko ostanem pri njih par dni, če želim – tile kiviji so res posebna pasma, odprti in topli, da komaj verjameš … Ponudbo sem zavrnila, ker je bil takrat nekdo še aktualnejši, ampak mi je bilo prav hudo … Ko sem se čez nekaj časa počasi vračala proti marini, sem od daleč videla gospo, ki je v travo postavljala nekakšno tablo – bila je Madeleine! Na velikem kartonu je bila puščica in napis: Dunja, walk this way back to marina. Shortcut only. Ali nekaj podobnega. Pa saj ni mogoče, reva se je zaradi 10-minutne razlike v hoji pripeljala nazaj, prej pa še nekje snela tisto oglasno tablo, da je lahko nanjo napisala sporočilo. Pa sva se še drugič poslovili, sem imela že kar malo cmok v grlu po tej pozornosti … Potem sva ostali v stiku najprej s pismi, nato pa si je malo pred 70. letom omislila tudi laptop in mejle, ha!

Leta 2005 je priletela skupaj s sinom Gregorjem (ja, GregOR je, menda je ime škotskega izvora in pomeni stražar) k nam za 14 dni. Greg se je ravno ločil in je rabil malo oddiha, pa je prišel z njo. Dobila sta moje takratno domovanje v nebotičniku, in sicer med pohištvom iz prebarvanih gajb za krompir, haha, onadva pa taka landlorda tam na obali. Nebotičnik sta zavoljo socialističnega izgleda poimenovala KGB, tisti napis POTISNI, ki ste ga lahko videli zadnjič na naslovni fotki, pa izvira iz tamkajšnjega dvigala, v katerega sta vedno vstopila s strahom, ker je res ena navadna podrtija. Kako sem se režala, ko sem ta »potisni« našla pri vhodu v babičino stanovanje! Sem že pozabila, da je bila beseda kar naprej vir smeha in ves čas v uporabi, ko smo raziskovali lepo našo. Greg je ravno tak sonček kot mama, če ne še večji; ne vem, kdaj sem se nazadnje toliko krohotala kot ob njunem obisku, hkrati pa smo se lahko tudi resno zafilozofirali, tako da je bilo res prima.  Tudi vsi v naši družini so se prav zaljubili vanju, tako neverjetno prisrčni osebnosti imata … Gregu sem že drugi dan lahko rekla: You old fart, pa je samo crkaval od smeha, to je tako fajn, da se ljudje ne jemljejo preresno. Ta FART je postal nekakšna stalnica, ves čas jo imava v obtoku pri komuniciranju (nazadnje sem jo zagledala celo kot svoje drugo ime na elektronski letalski karti, ki mi jo je zrihtal za v Christchurch – pisalo je Dunja Fart Jezersek, haha, take prismojenosti imam nadvse rada). Bila sta čisto očarana nad Slovenijo, čeprav sta doma iz verjetno najlepše dežele na svetu; prevandrali smo res velik kos sončne strani Alp, za dva tedna sem se spremenila v taksistko in turistično vodičko, spoznalo pa ju je tudi precej mojih prijateljev, ki lahko samo podpišejo vse te moje hvalospeve. Poleg naravnih čudovitosti so jima bila izredno všeč predvsem naša mala srednjeveška gnezdeca, saj na Novi Zelandiji ne moreš najti česa podobnega, zgodovina je pri njih še mlada in mesta precej nikakršna. Pršutu, ki smo ga jedli na Krasu, hočeta na vrtu postaviti spomenik, tako sta bila navdušena; pa ješprenj pa štruklji pa kislo mleko z žganci …, večinoma iz kuhinje naše mami in Alenke, vsega se še natančno spominjata. Babica si je vsak dan na kratko tudi zabeležila v svoj dnevnik – prebrala mi je nekaj odlomkov, v katerih so se duhovitosti drenjale z nešteto podrobnostmi, ki so se ji ujele pod tisti njen zaščitni znak, krono belih las, vse skupaj pa je zavila v izjemno bogat slog pisanja. Kar obdržali bi ju, ne pa da sta kmalu spet spokala na čisto drug konec sveta. Že kar nekaj časa sem si ju res močno želela spet videti; babico so vmes enkrat že oživljali zaradi težav s srcem in takrat sem se zavedela, da ne bo kar večno čakala, da končno priletim k njej.

No, če ni to ena lepa štorija? A je kar malo sluzasta? Če je pa toliko težje pisati o navdušenju kot pa šimfati, tam hitreje najdem besede, zdaj bo pa prav težka, ker bo treba nekako poimenovati in popisati toliko enih lepot pa čudes pa prijaznosti. (Mulcem v šoli je veliko lažje. Oni uporabljajo zgolj in samo besedo DOBRO. Za vse, za hrano, počutje, filme, glasbo, doživetja, ljudi … Pa če se razčetveriš tam pred tablo, da bi se jim morda le zasvetil še kakšen pridevnik v tej smeri. Ne,  DOBER izlet je bil. Itak. Če že ni bil beden. Ali pa »kr neki«.)

Nauk te kivi basni pa je …? Da nikoli ne zavrnite povabila na štrudl. Še posebej ne na plaži.

Da malo prekinemo besedičenje, kivi muzika za dobro voljo:

HOTEL MADELEINE

Na razpolago sem imela kar 4 bivališča, eno boljše od drugega – Gregovo še nedokončano bajto na sanjskem kraju, Joyce mi je ponudila sobo v svoji nič manj sanjski hiši, potem je bila na voljo ena prav luštna lokacija na Gregovem vrtu, mini stanovanjce, kamor se je naselil njegov 14-letni poba, vendar pa so bili vsi otroci (Greg ima 2 fanta, Joyce pa hčerko in sina) ta 2 tedna na počitnicah pri drugi polovici staršev, tako da je bilo frej, jaz pa sem se odločila kar za babico, saj zato sem tudi prišla, da preživim čim več časa z njo. Naselila me je v pritličje, zraven klavirja, in mi za dobrodošlico zaigrala Chopinov preludij, welcome to paradise. Maddi je zdaj stara 76, malo jo zeza kolk in malo srce, z oči so ji ravnokar sneli mreno, sicer pa ima nabrušen um in izvrsten spomin, še vedno za vse skrbi sama, le travo ji pride pokosit profesionalec (tukaj je donosen poklic biti travokosec, ko pa imajo toliko materiala). Že v Sloveniji smo jo vsi občudovali zaradi elegantne oprave, ona je tudi za na vrt oblečena kot iz revije, večino oblek pa si je menda poleg vsega, kar je počela, sešila kar sama. Res ima okus, le pri razni krami, nastavljeni okoli po vrtu in po vseh policah in po tleh in koder koli pač je še kaj prostora, ji ga pa malo zmanjka, o, madona, kaj vse je to navlečeno, saj boste videli po fotkah. Malo je kriv pokojni mož, ki je na veliko kupoval razne krožnike in porcelan, veliko pa je kičeraja prispevala sama. Potem pa ima še tisti hrčkov sindrom verjetno, ko ničesar ne zabriše proč, ampak je vse nekje naloženo. Da bi videli samo zbirko brisač in posteljnine, ah ja … Mene bi morala spustiti med vse to, ha, bi bilo takoj še enkrat več prostora v hiši in okoli nje! Sem bila pa vesela, ko sem v kuhinji zagledala s stropa visečo uršulo, pravzaprav tri, eno veliko in dve mali, darilo naše mami, direkt s Kleka so priletele za srečo, samo šefica je žal ostala brez metle, ker so jo fundamentalistični cariniki zaplenili pri vstopu v državo. Zaradi par drobnih slamic taka panika, to je pa tudi že bolno! Zdaj pa bejba samo binglja tam nad pultom in nikamor ne more na rajžo.

Spoznala sem dolgodlakega mačkonarja, ki je poskrbel za moje kihanje, poleg tega pa sem prinesla s sabo spodobno vnetje sinusov, presneti mraz katmandujski me je uničil že par dni pred odhodom. To je grozljivka, nikoli nimam samo nahoda ali kakega manjšega prehlada, če mi udari na nos, mi vedno s polno paro, kar je zasluga osovraženih plavalnih treningov v otroštvu. Glave raje nisem kaj dosti sklanjala, vse me je noro bolelo in mi kljuvalo, v sinusih sem imela materiala za mesec ali dva veličastnega usekovanja (ravnatelj, ko še ni bil ravnatelj, me je pred približno 50 leti, ko sem bila še osnovnošolka, zaradi tega nagnal iz razreda, ja, nobenega razumevanja ni imel za moje zdravstvene probleme – mogoče sem pa  tudi malo komentirala zraven, zna biti, haha), dihala sem lahko samo s pomočjo kapljic, tudi po zobeh me je že trgalo in po tistem mučnem potovanju je bilo samo še slabše, kar lepo sem bila povožena. Pred hišo pa vabeče zeleno toplo morje, a zdaj naj pa čakam, da me mine samo od sebe tole objemanje z robci, tako kot sem pred odhodom dva meseca čakala, da neham kašljati, pa ni bilo nič, dokler nisem snedla podobnih bonbončkov kot sedaj. Maddi je pol dohtarja, res, zaradi moža je postala dobro podkovana na tem področju, pa še zanima jo zelo ta tematika in vse sorte prebira; no, je rekla, da je to definitivno »sajnusajtis«, naj se najem antibiotikov. Ja, halo, You don’t eat them as lollypops, sem bila pametna prvi dan. Pa še drugi dan in tretjega pol, bilo pa je vedno slabše, komaj sem se vlekla … Potem sem pa kljub materinemu hudovanju nad zlorabo močnih zdravil vseeno načela tahitre antibiotike, a zdaj bom imela pa vse počitnice pokvarjene zaradi smrklja! Kakor koli že, pomagalo je – sicer ne kar čez noč, uničila sem vsaj še štiri zavitke vece papirja, bolečine pa so počasi popustile in tako naprej … In ko so mi končno dostavili prtljago in s tem tudi kopalke, se je zaliv z mojo pomočjo obarval še bolj zeleno, hehe, temu se reče zdravilno slano praznjenje sinusne greznice.

Zdravilno pa je bilo tudi prehranjevanje; babica je fantastična kuharica, skoraj vse sestavine pridelajo sami in sem bila spet na organic futru. Ni bilo samo slastno, tudi estetsko, saj je njega dni prirejala velike in hudo fensi pojedine za sodelavce in kliente svojega moža; joj, po vsem tem razkošju me je spet skoraj prijelo, da bi se lotila kuharije, haha. (Je že mimo, nič bat.) Še jogurt je sama delala in ga popestrila z vanilijo, zjutraj me je vedno že čakal na mizi s kakim sadjem … Čez dan sem se največkrat kje potepala, če se pa nisem, je pa tukajšnje kosilo malo drugačno od našega – ponavadi ne kuhajo, ampak so na sporedu slastni sendviči z obilo zelenjave, zavite včasih v čapatije, še pogosteje pa v kruh. Maddi ga peče sama, jih pa vsaj tukaj Slovenci močno prekašamo, saj boste kaj našemu kruhu podobnega našli le v kakih zelo specializiranih trgovinah v večjih mestih, sicer pa otepajo samo toast varianto. Največji obrok imajo okrog šestih ali sedmih zvečer, ko se družina nakaplja z vseh vetrov. Je pa hecno, kako so takrat ali pa že celo ob petih skoraj vse trgovine že zaprte, da ne omenjam kavarn in barov, s težavo najdeš kaj delujočega, ulice so pa precej opustošene …

Nekaj pojedin sem poslikala – velikokrat je bila na sporedu morska hrana, kakšne školjke pa ribe … Včasih sta večerjo pripravila tudi Greg in Joyce, oba obvladata šporget, da je kaj! Jaz nisem smela pri babici niti posode pomiti, nikomur ne dovoli, da bi šaril po njenih piskrih, tudi ostalim domačim ne. Evo, kliknite spodaj na fotko, pod njo je še nekaj podobnih:

Organic Only

Vsak četrtek se babica odpelje v bližnji Whangarei, da ji napeljejo tisto kraljevsko frizuro, poleg tega pa opravi še nakupe, saj v Tutukaki obstaja le neka mal štacuna za prvo pomoč. Že ko sva se spoznali in je švigala okrog s tistim terencem, sem videla, da ni od muh, veselje do pospeškov ima pa še vedno kljub letom. Mi je razložila in tudi pokazala, kako lahko tistega svojega mitsubishija skoraj izstreli v orbito, ne vem točno, kako se reče stopnjam, ampak vmesna je turbo, zadnja pa še nekaj hujšega – če mora prav na brzino koga prehiteti. In to tudi počenja, samo da je prilika, o, ježeš, če bi morala vozti za mano, bi se ji snelo. Zraven pa vehementno krili z rokami, včasih kar z obema, živahno kaj pripoveduje, občasno celo recitira (in priznati je treba, da odlično interpretira, rojena igralka). Ali pa sva med vožnjo nabili Rahmaninove Večernice, jih ima še iz Kranja, ko sem ji presnela par cedejev, enkrat pa njegov 2. klavirski koncert, koooooooončno sem spet prišla do glasbe, kako to sede! Med babičinim friziranjem sem v mestu skušala v promet spraviti kreditno kartico; v Nepalu nisem imela nobenih težav, tu pa ni hotela blesava naprava izpljuniti niti centa, v banki pa so slavno Viso electron sumljivo ogledovali in obračali in telefonarili nekam, na koncu pa izjavili, da ne morejo priti do mojega računa. Šele v tretji banki se je mladenka odpravila z mano nazaj k ATM-u in sva malo pritiskali po možnostih in nazadnje je uspelo, manjše vsote lahko na en način spravim ven, nikakor pa ne morem ničesar dvigniti v banki, če rabim več cekinov naenkrat, so pa tudi eni kmetavzi. Sem ga pošteno v kamen s tole electron zadevo, tako da je potem Greg reševal moje zadrege z nakupi letalskih kart in najemanja avta (okej, to so mi pa že v Kranju povedali, da do avta ne bom mogla, samo takrat tudi nisem še mislila, da si bom lahko privoščila rent a car). To je bila pa tudi zadnja težava tam v gosteh, drugače so se pa dnevi odvijali nadvse čudovito, včasih sem se morala kar uščipniti, a sanjam a je res vsa ta krasota okoli mene.

MOJE PESMI, MOJE SANJE

Babica je glasbene gene podedovala po svoji mami, ki je bila odlična pevka, njo pa je usmerila v igranje klavirja, da jo je lahko spremljala na nastopih, čeprav si je Maddi želela peti. Tako je s tem začela profesionalno precej pozno, ko je že poučevala klavir, se mi zdi. Neki nemški strokovnjak, ki je po Novi Zelandiji odkrival talente, je zapisal, da ima verjetno prav zaradi tega še v zrelih letih izredno svež glas in da je »her potential of world class«. Sem malo brala izrezke iz časopisov in kritike, je bila svoj čas zelo znana, veliko je posnela za radio, snubili pa so jo tudi v Angliji, kjer bi lahko ta world class dosegla. Samo se je odločila ostati doma, hčerki sta bili sicer že precej samostojni, Greg pa je imel šele 9 let in družini je dala prednost. Takrat je tudi prvega moža dala na čevelj in je bilo treba misliti na preživetje;  nastopanje v operi in petje samospevov ni prineslo kaj dosti, zato je poleg tega ves čas veliko poučevala klavir in petje, ena taka kivi Sabira, haha, le da je za razliko od nje Maddi strašno rada nastopala, še danes jo včasih nahecajo, da kaj odpoje. Sem videla na posnetku, kako je lani pr 75 odpela zahteven repertoar na neki dobrodelni prireditvi, kapo dol. Sicer to ni več čisto tako kot nekoč, ampak za njena leta prav neverjetno. Ni čudno, da je blestela predvsem pri samospevih, interpretira z neverjetnim občutkom, ne samo za volanom, haha, na odru prav zablesti. Z izbrano govorico je tudi pred vsakim samospevom razložila, o čem pesem pripoveduje, saj nemščine ne razumejo prav hudo tu down under. Posluh za jezike ima še danes, peti je morala namreč v sedmih jezikih in se vedno naučiti izgovorjave. KO smo se vozili po lepi naši, sta se z Gregom zapomnila kar nekaj slovenščine, in ko sem babici takoj po prihodu povedala, kako sem razstavljala svoj potni list na veceju, je izstrelila: Ti si nora! To sem se smejala! Ko je povedala, da je prijatelj poročen z Norvežanko, sem ji napisala par izrazov in stavkov, s katerimi lahko naslednjič preseneti Skandinavko, pa je takoj začela vneto trenirati in menda že isti dan svoje novo znanje prodala v telefonskem razgovoru. That’s the spirit! Da ohraniš veselje nad odkrivanjem novega, da si mlad, da se ne zapustiš in samo še čakaš, kdaj bo mimo.

Imela sem tudi my own private concert, ja. Na kosilo je povabila svojo pianistko, 81 let mlado Christine, ki jo je dolga leta spremljala na recitalih. Se je tudi ta mladenka pripeljala s svojim avtom, čeprav upam, da prav veliko ne dirka več okoli, je bila precej tresoča že, ampak strašno mladostnega duha. Tudi njo sem videla na posnetku z lanskoletnega koncerta, madona, ne moreš verjeti, kako to še vedno šibajo prsti, sta z enim mladcem igrala skupaj. Maddi ji je povedala, kako sem ubrisana na klasiko, in tetka je v taški prinesla nekaj not ter iz tistega pianina zraven garaže izvabila lebdeči Chopinov nokturno … Kakšna škoda, da je pravi klavir parkiran v Maddijini hiši v mestu, ob morju bi ga uničil vlažen zrak … Potem pa je še babica stopila na stopnice in ob Christinini spremljavi brez ogrevanja zapela obema tako ljubega Straussa in še Mascagnijevo Ave Marijo in enega Schumanna, res posebno doživetje, se mi je kar malo zasolzilo, ja. V naslednjem življenju bom pa jaz Dubravka, zato sem pa zdaj tako pridna, da se ne bi slučajno reinkarnirala v kak regrat namesto v glasbenico. Tomšička naj pa kar izvoli igrati tenis, saj ima močne roke. Okej, tudi mesto dirigenta sprejmem, to bi še posebej rada … Ma, ni panike, če nič drugega, bi še na triangel klenkala v orkestru, samo da bi … To je kar ena moja boleča točka, da od vse glasbe znam samo par viž odpihati na flavto, jebelacesta … Da se ne razpišem zdaj še o glasbi, bom raje en link nalimala, Maddi žal nimajo na youtubu, zato pa lahko najdem vsaj novozelandsko pevko, ljubo Kiri, ki je pred dvema letoma očitno pela v Beogradu, pa mi ni nihče povedal, uf, kako sem jezna! Tudi njej kivi geni pomagajo, da še pri 65 zgleda 15 let mlajša in tudi nastopa še kar precej … Morgen. Ne malo morgen, ampak Straussov. Lahko preskočite, če sopranistke komu povzročajo zobobol.

Ampak glede Kiri Te Kanawa sva pa z babico malo navzkriž z mnenjem; meni je izredno všeč, Maddi pa je rekla: She is a BITCH! Ja, iz damskih ust, ki so menda samo enkrat v življenju izrekla »the F word«, kot je priznala (sem jo vprašala, če to pomeni fuck, haha, da ne bomo tako zelo fini – meni malo razbojništva oprosti). Mislim, da je tukaj malo fovšije zraven ali pa tega nesrečnega rivalstva, lahko pa da res ve za neke zgodbe o Kiri, ki jih navadni smrtniki ne vemo. Kakor koli, mene ni prepričala in tisto bitch lahko prihrani za koga drugega, ja!

Kadar pa ne zmerja takole ljudi, boste pa iz njenih ust slišali na vsake tri ali štiri besede sledeče izraze: DARLING, DEAR, SWEETHEART, LOVE, HONEY, BLOSSOM. Ja, če pridete sem, se boste morali kar navaditi, da vas bodo poleg zaposlenih na slovenski ambasadi v zalivu Tutukaka tudi ostali kiviji naslavljali tako ljubeče. Tu greš po bencin in ti na blagajni rečejo (seveda se prej že tudi pozanimajo, kako si kaj in če je vse oukidouki): Would that be all, love? That’s 70 dollars, dear. Ne hecam se. Če bi nekako prestavila njihov način komuniciranja v zategnjeno lepo našo, bi recimo na govorilnih urah starše nagovarjala tako: O, draga moja, kako ste kaj? Ljubica, vaš sin je žal pisal cvek. Ja, gospod Novak, kako lepo, da ste spet tu, srce moje. A probam? Bo spet kakšna štala, najverjetneje pa bi se usajali prav tisti, ki jim gre v nos moje siceršnje izrazoslovje, ki reže globoke rane v duše njihovih zlatih potomcev – enim pač nikoli ne moreš ustreči. Pustimo to – ampak meni se prav dopade tole srčkanje, umiram od smeha, kadar se Maddi meni po telefonu s komer koli, to je ves čas sweetheart pa love pa darling, na koncu pa izvem, da je bil na drugi strani Uncle Les, njen 84-letni svak, hudooooo! Ta uncle je tudi neverjetna pojava, prihiti s svojo raketo iz mesta, kjer sicer živi, vrtnari po vročini par ur brez težev, Gregu pomaga graditi hišo, zgleda star manj kot 70, nadvse simpatična oseba! Menda je bil čisto osupel, ko sem privihrala po stopnicah in izjavila, da so tisti, ki organizirajo potapljanje na bližnjih otokih, real bastards! On je tudi bolj iz tega štosa, da ne uporablja besed na F, haha, to so ene blage, prijazne in dobrosrčne duše v temle klanu. Ampak se strašno dobro razumeva z unclom, pride po vrtnarjenju vedno k Maddi na čaj in potem malo pomodrujemo.

Kliknite na fotko, spodaj je nekaj podob babičine hiše in dogajanja v njej:

Pri Maddy

ABUNDANCE … IZOBILJE …

To mi najprej pride na misel, če bi morala opisati Novo Zelandijo. Vse kar kipi, rastline se prav drenjajo povsod, tako so lepe, da bi jih kar božal, mnogotero sadje se gujsa po vejah, polno pisanih ptic se zvira po njih, njihovo oglašanje je drugačno, kot sem navajena, še posebej tui je pravi umetnik …  Vse je tako brezmejno, tu vidiš, da je Zemlja res okrogla, obzorje se ukrivlja tam daleč … Pa voda v teh njihovih zalivih, zelenina odseva na gladini, topla je in čista, ni šans, da bi ti priplaval nasproti kakšen olvejs ali pa plastična vrečka, kot se to rado dogaja na Jadranu, vsak dan sem dooooolgo plavala, na koncu sem imela že kondicije za 8 delfinskih zamahov, preden sem potonila, pravi delfini so mi pa prišli povedat, da moram še malo vaditi – to je bilo pa nekaj čisto izrednega! Kravlam neko popoldne nazaj proti obali in seveda večinoma mižim v tisti slanini, le vsake toliko malo preverim, kam me nese … In na desni, dobrih 20 metrov od mene – črna plavut! In za njo še rep in jezen? ali pa igriv udarec z repno plavutjo o vodi. Ogromna črna žival, za njo pa še ena in še ena, pa ja niso morski psi, kaj pa veš, delfini so ja bolj sivkasti in ne tako veliki, no. Pa tudi če so delfini, ni vsak delfin Flipper, kaj pa veš, morda pa ne bodo ravno prijazni z mano … Vse sorte mi je šibalo po glavi, priznam, da sem bila prestrašena, namesto da bi umirala od navdušenja, daleč od obale in mogoče trije kiti tamle zraven … Uf. Mirno so oddelfinili naprej in potem mi je postalo pa žal, za plavanje z delfini se plača 150 dolarjev tu, jaz pa takole džabe med njimi, haha. Kmalu se je pojavilo nekaj veslačev v čolnih, vsi so šli zasledovat obiskovalce zaliva – ko sem prilezla iz vode, sem izvedela, da so bili res delfini, samo ne taki flipperjevski, ampak precej večji in temnejši. Niso bili kiti. No ja, pa drugič.

Kiviji, ki živijo ob morju, imajo vsi dilo ali dve za preganjanje po valovih, ki so tu ravno pravšnji za ta šport, plavati je v veliko zalivih skoraj nemogoče zaradi njih, se je pa zato toliko bolj zabavno metati po njih; včasih ti uspe veliki met in te na vrhu vala odnese kot na deski čisto do plaže, kjer se potem še malo valjaš v razpenjeni vodi, pravi turbo džakuzi je to … Nekaj kilometrov sem včasih odkolesarila ali odpešačila do Matapourija, kjer so bile na voljo te radosti, poleg tega je bilo pa še vse turkizno in nebesno in oh in sploh …

Greg je enkrat našel prosto uro pri vsem delu, ki ga ima na glavi, in me je peljal jadrat, to je bilo fino! Vlekla sem štrike, menda sem prav nadarjena, haha. Ko pa mi je hotel prepustiti še krmilo, sva pa skoraj potonila, o, madona, to ni ravno za začetnike. Upam, da bomo šli pred mojim odhodom še kdaj z njegovima sinovoma, ki že zelo obvladata ta posel. Pa še ribarit.

Ali pa sem kolesarila ali hodila. Veliko. Čudovita pot vodi do svetilnika, polno hortenzij se važi vsepovsod, same modre krasotice rasejo kar ob cesti v enormnih količinah, pa tiste njihove gigantske praproti, podobne so palmam, le da toliko lepše … In voda za vsakim ovinkom, ah ja … Če srečaš domačina, te vedno čaka prijazen nasmeh in pozdrav, tudi kak stavek ali zaželen lep dan, ni šans, da bi šli kar mimo. Če gredo, so verjetno turisti. Mogoče celo žabarji. Se takole vedno spomnim, kako v kakšni vikendaški mondeni Kranjski Gori kdaj z bicikla v  tri pirovske pozdravljam z bicikla nasproti vozeče lepo odete kolesarje, ki mrko gledajo predse in ne zinejo ničesar – pa kako lahko ne odzdraviš, no? Največkrat so res Ljubljančani, majke mi. Vidiš po registracijah, ko na parkirišču montirajo bicikle na avto …

Po obalnem območju severnega otoka je ogromno počitniških hiš, ki niso nikakršne male vikendice ali koče, sicer se kakšna tudi najde, večinoma pa si te štose privošči bogatejši razred in postavijo pravo razkošje nad plaže, razgled imajo tudi čisto nor … Hiše tu niso tak hud projekt kot pri nas, ne rabijo izolacije, okostje imajo ponavadi  precej preprosto, skupaj zbijejo lepe lesene dile, mednje pa ogromna okna, da vsa lepota nemoteno vdira skoznje. Prostori so veliki, svetli, nepregrajeni, najdejo se zelo okusne zadeve; seveda pa tudi kake nakaze, saj denar še ne pomeni vedno okusa, ane. Je pa en drug hudir povezan s tem – povsod so napisi, da je PRIVATE PROPERTY in da boš v primeru tresspasinga ustreljen. No, skoraj. Ni kar povsod mogoče prilomastiti do morja ali čez travnike … Tudi Maddi jezno piha, če se hoče kdo peljati ali se sprehoditi mimo hiše; dostop do vode drago plačujejo in so jako alergični na vsiljivce. Kar malo švicarsko, smola pa taka.

V notranjosti ali pa na južnem otoku ne vidiš tako okusnih in lepo urejenih bivališč, v redko naseljeni pokrajini prevladujejo farme, kmetije, taka kar malo kontejnerska bivališča s polno krame okoli … Novozelandci večinoma prebivajo v hišah, bloke je težko najti, še v večjih mestih jih ni kaj dosti, tako da so hiše precej bolj dosegljiv projekt kot pa pri nas – seveda pa za manj denarja dobiš pač manj muzike, tako da vidiš vse mogoče …

Spodaj so fotke z morskih potepanj, kliknite:

Morje in tam okoli

ŠKOLJKANJE

Gregovo hišo gradi kar njegov nečak, torej eden izmed Maddijinih vnukov – Campbell. Fant od fare – garač in prav tako prijazen in prijeten kot ostala familija. Maddi mu je povedala, da spadam jaz tudi med vnuke in sva torej v žlahti. Marca se bosta poročila z Laureen, ker pa me ne bo zraven, sta me povabila s sabo na sobotni izlet. Odpeljali smo se k njegovi drugi babici, ki pa je imela očeta Dalmatinca. Se jih je polno priselilo na NZ in po njihovi zaslugi so po deželi posejani vinogradi in pridelujejo kakovostno vino. Ker imaš lahko dve babici, bo ta gospa tudi moja babica. Maddi mi je takoj rekla, da mi bo všeč, da je tako »natural«. Dobro besedo je izbrala – medtem ko je Maddi rada malo teatralna in se vidi, da je velika dama, je bila Eileen čisto drugačna. Neka posebna umirjenost, naravnost, prizemljenost, preprostost, takoj jo vzljubiš. Pa spet podobna zgodba kot z ostalimi dedki in babicami, ima 82 let in prečudovit ogromen vrt, za katerega skrbi čisto sama, seveda tudi ona še šiba okoli na štirih kolesih in udriha po laptopu, vmes pa najde še čas za peko peciva, mmmm, kakšna poslastica nas je pričakala. Stanuje skoraj v morju, v eni taki zračni svetli hiški, res, kar diha s svojimi prostori. Pa koliko ene žlahte ima, pet sinov ji je narodilo 11 vnukov, ti pa še 25 pravnukov!Campbell in Laureen sta namigovala nekaj o številki 26.

Campbell naju je posadil v čoln in odveslal precej od obale, si nadel potapljaško opremo in potem so letele iz morja školjke – Laureen je vsako posebej izmerila, saj morajo premajhne vreči nazaj v vodo. Lahko smo jih odpeljali le določeno število, saj imajo stroge predpise glede tega; nekateri se sicer požvižgajo na to, ta dva pa nikakor – in to ne samo zaradi možne visoke kazni, iz pogovora je bilo očitno, da sta res zelo ekološko osveščena mlada človeka, še je upanje za ta svet. Čiščenja školjk sem se udeležila kot fotografinja, me je namreč hitro minilo navdušenje, ko so mi pokazali, kakšen gravž moraš izbezati ven, vse skupaj nič skoraj ne ostane za na krožnik na koncu.

Splezali smo še na lokalno Šmarjetno, od koder se je videlo tudi rafinerijo, kjer dela Greg. In skoraj bi padla dol s skal, štor svetovni. Me je Campbell še pravi čas zagrabil, drugače bi bila pa na večernih poročilih. Pa je šlo spet po vodi pet minut slave.

Nazaj grede smo se ustavili še na njunem ranču, na posestvu, ki sta ga kupila oziroma se zadolžila za dolgo dolgo. Na hribu nad reko, do katere vodi strma pot, prav idilično, veliko zemlje, gozda … Campbell navdušeno razlaga, kje bo kaj, namerava pridelovati vse potrebno za življenje, navdušen je nad stikom z zemljo, naravo, tudi živali si bo omislil, čebelnjake že postavlja, ovce in kdo ve kaj vse še pa bodo na vrsti kasneje … Ga je prav veselje poslušati. Sicer se njegova življenjska filozofija ne bi mogla bolj razlikovati od moje, odločil se je ustaliti in se iti družino pa bajto pa kmetovanje pa …, ampak sem čisto navdušena nad njegovo odgovornostjo, entuziazmom, pridnostjo – nič mu ni padlo v naročje (razen Laureen, no), za vse je trdo garal sam in še bo moral, da bo enkrat rešen dolga. Od srca mu privoščim, da bi se mu uresničile vse te sanje o sadovnjaku, panjih, hiši, doma pečenem kruhu … Vse pa bo okolju prijazno, seveda. Ah, spet en tak lep dan, spodaj so fotke:

Školjkanje

NA GREGORJEVO …

… so ptički ženili se … A ni nekaj podobnega v pesmi? No, Gregor se torej spet ženi – v tretje gre rado. In upam, da bo zdaj držalo, z Joyce delujeta zaenkrat kot ustvarjena drug za drugega. Kako sta se pa našla, je pa sploh zabavno. Greg ima svojo sanjsko hišo na hribu blizu mamine, ni še dokončana, je pa na meje svoje posesti posadil že bambus. Ki je začel stegovati prste čez ograjo in ga je mama Joyce ukazala porezati. Napast ga je šla njena hčerka, nanjo je naletel Greg in seveda ponorel, vprašal jo je, kje ima mamo, potem pa šel ves razjarjen zaradi tiste oboževane rastline nadnjo. Ops, odprla je privlačna dolgonoga rdečelaska – in takoj je Gregec pozabil na zmerjanje. Potem ga je še nekaj žicala za dostop do morja ali kaj, nisem si natančno zapomnila …  V glavnem, tadva sta bila že skoraj pet let soseda, Joyce je lahko skozi okna svoje hiše gledala direktno na njegovo, pa nista vedela drug za drugega. Oba ločena, vsak z dvema otrokoma, oba navdušena naravoljubca, vrtnarja, šaljivca, športnika … Joyce je njega dni delala kot scenografka, se mi zdi, pri filmih, zdaj pa oblikuje srebrn nakit, največkrat si motive sposodi iz narave, prepisuje drevesne plodove, morske ježke, cvetove … Niso poceni njeni izdelki, v neki galeriji sem odkrila razstavljene prstane, ogrlice itd., skoraj nič ni manj kot 200 dolarjev … Zdaj je imela malo premora zaradi drugih obveznosti, zato mi je ni uspelo videti pri delu, le nekaj nedokončanih kosov sem uspela videti na delovni mizi … Lepe reči ustvarja.

Zdaj se drenjajo vsi skupaj v njeni hiški, 14-letni Gregov Callum sicer prebiva v svojem malem raju, kmalu pa bo nared Gregova hiša in bodo šli vsi tja. Kakšne razglede imata oba, meni se je kar mešalo! Ne samo razgled, tudi hiši imata sanjski, vsaj za moj okus – preprosto, odprto, čim manj vrat in nobenih firnkov, les, slama, kovina … Včasih sem se ob večerih šla malo odklopit v Gregovo dnevno sobo – veliki zvočniki kraljujejo v osrednjem prostoru, si lahko mislite, kako sem nabila pri babici nakradene cedeje … Malo boste lahko videli na fotkah … Je pa čisto adijo, kako strm dostop ima do vrat. Sto metrov navpično, moraš se nagniti naprej in hoditi na prstih, drugače te rukne nazaj. Maddi ne more niti pod razno peš gor, še jaz se morala kar potruditi. Moj avto zagotovo ne bi zmogel do vrha.

Greg se komaj še dohaja – sem ga vprašala, kdaj je bil nazadnje petnajst minut prost. Mislim, da na počitnicah takrat v Sloveniji. Ampak ne izgubi svojega neverjetnega dobrega razpoloženja, mogoče se s čim fiksa, ga moram še vprašati, haha. Hiša, delavnica, velik vrt oziroma kar ranč, saj je pravi kmet po duši (z babico sta pretihotapila tudi semena lubenice iz Slovenije, vsako leto jima zdaj ena bajsa zraste), 2 kravi, čoln, jadrnica, ena prdulja za gonjo po strmem posestvu, sinova (dobro, da ima Maddi), služba, doberman Max (ki je po naravi bolj en španjel, na dve klavirski skladbi, ki si ju je očitno izbral za svoji, pa obupno zavija oziroma poje zraven, mi je babica pokazala, kako to gre) pa še cel kup reči, preveč vsega … In zdaj še nova dva otroka, še en pes, skrb za še eno hišo … Kdaj lahko sploh uživa v vsem tem, če pa samo bezljajo ves čas … No, saj počasi se bo umirilo verjetno, ampak je pa divje. Pa še meni mora rihtati finančne zadrege zdaj, revež.

Tukaj je nekaj teh slavnih razgledov in obe hiši, samo je še vse v delu, kliknite:

Od Grega od Joyce

MULARIJA

Vsi štirje so bili ravno ta dva tedna, ko sem vedrila v Tutukaki, na počitnicah, tako da smo se videli samo en večer, ko so prišli zamenjat cunje, naslednje jutro pa so vsi skupaj leteli na južni otok, tam ima Joyce sestro in je bila neka fešta. Joj, to pa je nekaj – združiti 4 pubertetnike ali skoraj pubertetnike, verjetno tudi njim ni najbolj lahko … Vsaj Maddi mi je malo poročala o raznih zadregah, ki se skuhajo včasih med njimi … Malo smo se uspeli spoznati z Gregovima Hamishem in Callumom, zdita se super fanta, pa kako se pozna Maddijina dresura, haha, manire definitivno imata! Vljudna, prijetna, zgovorna … Bomo šli ribe lovit skupaj, upam. Malo sem jih polovila na trampolinu, samo je bila zanič svetloba … Evo, še njih lahko spoznate, kliknite na letečega Hamisha:

Končno otroci

Zdaj sem tu. Ni ga boljšega uvoda kot tole petje znamenite Kiri Te Kanawa, ki živi nekaj km severneje od nas. Saj sem že skoraj vsem kdaj poslala ta njen sprehod iz opernih voda v maorsko tradicijo, pa nič zato. KIA ORA, MATES!

TUTUKAKA

Tutukaka na Novi Zelandiji, Bufuka v Ugandi, ja, po kakšnih krajih se to vlačim, hehe. No, tu ni nič kaki podobnega, tu je RAJ, tu sta doma moja kivi babica in sugardaddy Greg, ki bo to funkcijo obdržal kljub skorajšnji poroki z Joyce, zaenkrat vam pošiljam samo par posnetkov, da boste videli, zakaj premišljujem, da bi nekaj let kar ostala – Greg je rekel, da mi bo našel službo, hm … Vse je prelepo: narava, razgledi z njihovih balkonov, moja spalnica deset metrov od morja, ljudje na splošno, tile moji pa so še posebej zauber (otroci manjkajo, ker so na vakancah), kot boste videli. Več pa kdaj kasneje, saj imate spodaj materiala o sirotišnici za najmanj 14 dni.

Zdaj grem pa plavat.

Moji Kiviji

Držte se.

Sirotišnice. Že zveni slabo, a ne? Vedno se mi nariše pred očmi kakšna velika, mračna bajta z zamreženimi okni, kjer prebivajo mali ljudje in tudi malo večji mali, nekaj sovastih in zategnjenih grobih odraslih pa se trudi, da ja ne bi bilo kje prisotnega kakega grama nežnosti ali topline, nobenega crkljanja, nobenega objema in pravljice za lahko noč … Verjetno imam te slike iz filmov in knjig o tej tematiki. V glavnem, sirote so tisti brez mam in očetov in v deželah tretjega sveta jih kar mrgoli, vzroki so različni – starše so jim vzele bolezni (aids je kar v ospredju, bi rekla), revščina, naravne katastrofe … Ali pa so doma tako zelo revni, da otroka pripeljejo v sirotišnico v upanju, da bo imel vsaj kaj jesti. Veliko sirotišnic po teh krajih vodijo zahodnjaki, ki se jih ob obisku katere izmed njih mali nikogaršnji revčki tako dotaknejo, da enostavno ne morejo kar obrniti hrbta in jih prepustiti usodi – nekateri se kar preselijo in nato s pomočjo donacij vodijo manjše ustanove, drugi jih samo od daleč podpirajo in občasno obiskujejo, vse sorte najdeš … (In tako smo spet tam – da srčni ljudje prevzamejo delo države in se lahko nekaj posameznikov na vrhu še naprej debeli na račun denarja, ki bi ga morali nameniti svojim državljanom in razvoju, oni pa ga bašejo na svoje račune ter kraljevsko preseravajo; samo kaj, ko verjetno tudi brez vmešavanja prostovoljcev in donatorjev ne bi bilo prav nič drugače, tako pa vsaj ponekod komu uspejo najti pot v lepšo prihodnost.) V Kambodži jih je še posebej veliko, najbolj se mi je vtisnila v spomin tista, ki je našla mesto kar v nekem budističnem templju, otrok je bilo za cel bataljon, preganjali so se tam okoli svetišča vseh velikosti, tudi čisto majceni so bili vmes, ki so komaj shodili, starejši so skrbeli za mlajše kot starši, pospravljali, kuhali in prali so sami, in to fantje posebej, punce posebej, ker so se menda fantje nekaj zmrdovali nad hrano, pa so jim dekleta dala možnost, da se zmrdujejo nad sabo, če me spomin ne vara. V ogromnih posodah so skuhali riž, kaj pa drugega, mirno počakali, da so »dežurni« naložili skromne porcije v skodele, posedli po tleh in tiho pojedli tisto vedno enako revščino. Brez prigovarjanja so seveda po večerji tudi vse pomili in pospravili. Sami prelepi otroci s sijočimi očmi, samo solze te zalijejo, ko se odpraviš proč, njih pa prepustiš tistim trem skodelicam riža na dan, če nista prej dve …

V khandbarijski reprezentanci so vsi otroci ostali brez staršev in tudi sorodnikov nimajo, ki bi jih lahko vzeli v svoje družine. Nimam pojma, kje bi končali, če se ne bi v reševanje sirotišnice vključila Tanjina družina … Materialne dobrine jim tako lahko preskrbijo (čeprav, kot bomo videli, se včasih kaj tudi malo počasneje kam premakne, ker so predaleč, da bi lahko vse nadzorovali), samo še vedno čakajo na prostovoljce, ki bi lahko nekaj časa preživeli tam, jih malo pocrkljali, se z njimi igrali, učili, jih opozarjali na to in ono, kar običajno počneta mama in oče …

Prvo jutro po tisti ubijajoči dirki z džipom me je Tej samo na hitro peljal pogledat hiško in otročad, ki se je pripravljala na šolo. Belo-plava sirotišnica je ovita v zelenje in nekaj cvetov, dvorišče, na katerem se otroci največ zadržujejo, pa večji del dneva gosti sonce, tako da je prav luštno. Otroci so me plaho pogledovali, na hitro sva pokukala še v notranjost hiše in zdelo se mi je precej v redu. Cook-mother oziroma Auntie, kakor kličejo žensko, ki živi z njimi in jim kuha, je pripravljala dopoldanski dal bat, potem pa je bilo treba že v šolo. Malo natančneje sem si jih lahko ogledala šele po koncu pouka. Povabila sem jih bliže in naredili smo krog na slamnati preprogi – na listek sem napisala svoje ime, poklic in Made in Slovenia, potem pa sem svinčnik prepustila njim. So se hitro zagreli in kar tekmovali, kdo bo naslednji. Starejša dva sta 12-letna Kopila in Robin, ki edina že lahko komunicirata v angleščini in sta postala moja uradna prevajalca. Kopila je malo sramežljivejša, ampak izredno pridna in fejst punca, ogromno pomaga tudi Auntie v kuhinji in marsikdaj prevzame njeno vlogo, pripravlja in razdeljuje hrano, pospravlja … Pa kako riše! Robin pa je že kar preveč idealen, mogoče sploh ni čisto resničen, haha, en tak »izmislek«, kot bi rekel Kljukec s strehe. Dobro, res je, da odrašča v malo bolj posebnih razmerah kot večina sovrstnikov, ampak ta poba je tako zelo odgovoren in zanesljiv, ima tudi posluh za sočloveka, da samo strmiš. Vljuden, prijazen, ustrežljiv, blaga duša, ne sili v ospredje, izjemno nadarjen je tudi za šolo, želi postati zdravnik (in prisegla sem si, da bom pomagala, kolikor se bo dalo, da mu uspe). Potem 10-letni Santosh, lepotec, izjemen športnik, eksploziven, spreten, vzdržljiv, lahko bi bil fuzbalski reprezentant, hkrati pa priden tudi za šolo, veliko mu je pomenilo, če si ga pohvalil, čeprav se je trudil to skriti … Prav tako desetletnik Sammar je pa tisti z največjim nasmehom in z iskricami v očeh, takoj je bil »moj« –  kot pri vseh ljudeh, ki jih srečaš, je tudi pri otrocih ali pa učencih tako, da so ti nekateri takoj simpatični, takoj jih vzljubiš. Prišel je zadnji, šele pred kratkim, ves čas bi se igral in zabaval, s šolo pa ima velike težave, edini med sicer strašno bistrimi mulčki. 9-letni dolgolaski Sangita in Sandhya sta  bolj tihi, zadržani punci. Prva je  zelo dobro bere angleško in sem mislila, da res obvlada, samo potem se je izkazalo, da razume pa trenutno še bolj eno figo. Sandhya je neopazna, marljiva miška, vse naredi, še preden dobro rečeš, ena taka mila zlata deklica … Dva sta dopolnila 8 let — Sova in Nabin, prva glasna in vedno nasmejana, tudi zelo bistra, mali suhljati Nabin pa se ponavadi drži bolj zase, najde svoj prostor za učenje, vedno iz kakega kota spremlja dogajanje, samohodec … Edino s Sammarjem sta občasno bolj eksplozivna mešanica; kadar sta skupaj, odmeva smeh, podita se naokoli in ju ne moreš ustaviti … In nazadnje hišna škratka, 7-letni Sundar in 6-letna Kinari. Dva pritlična navihanca, izredno inteligentna, vedno s prisušenim smrkljem pod nosom, dokler ju ne usmeriš pod pipo. Sundarja je en sam smeh, še preden ga dobro pogledaš, ima že usta do ušes, sonček; Kinari je bolj previdna, najprej se prepriča, ali si vreden njene pozornosti. Rada je in je krepka punčara, kar malo trebuščka najdeš pod majico, čeblja pa še čisto otroško; ob njej največkrat začneš razmišljati, kako hudo mora biti otrokom, ker ni mamic in očkov, h katerim bi se lahko malo stisnili …

Ko smo prebili led in pomlatili prvo porcijo piškotov, so se počasi razvrstili po dveh slamnatih preprogah in nekateri kar po betonu okoli hiše ter začeli pridno pisati domačo nalogo – vsi skrivljeni nad zaprašenimi in zmečkanimi zvezki ter učbeniki; zgleda, da učitelji ne dajo kaj dosti na urejenost zvezkov ali pa ima naša reprezentanca kake odpustke, ker paca vse naloge na tleh, kaj veš. V skupni sobi v pritličju sem sicer odkrila eno mizo in tri stole, samo nikomur ni padlo na pamet, čemu so namenjeni … Preden sem se poslovila, so mi povedali, da gredo vsako soboto dopoldne na tržnico, in me povabili s sabo.  Spuščal se je že mrak in z namontirano čelko sem se počasi podrzala proti domu; čez nekaj časa sem pogledala nazaj, ker se mi je zdelo, da slišim nekakšno copotanje. Res mi je nekdo sledil – mali neopazni Nabin se je sramežljivo naslehnil – mogoče je presodil, da rabim spremstvo, ker sem še čisto frišna v vasi. Ujel me je za roko in me spremil čisto do praga.

Naslednje jutro takoj zarana na tržnico. Vsako soboto morajo nakupiti zaloge hrane za cel teden, otroci pomagajo kuharici znositi vreče domov, jaz najdem še banane in jabolka, da bo več vitaminov. Tržnice so vedno paša za oči, ljudje se gnetejo, barantajo, na voljo je vse od zelenjave, sadja, mmmmesa, začimb, raznih pomad za žensko srenjo do plastične navlake, ki je zdaj vdrla že prav v vsak kot sveta. Kar naenkrat imam premalo rok. Mulčki, ki me poznajo šele en dan, se me oprimejo, po dva na vsako stran, več ne gre … Prva roka, ki me je poiskala, pa je bila Sammarjeva, haha, to je tisti navihanec, za katerega sem rekla že takoj ob prvem srečanju, da je »moj«. Čeprav je med najstarejšimi, je še zelo otročji, kot se je izkazalo kasneje, zelo pa išče bližino, morda tudi zato, ker je v sirotišnico prišel šele pred kratkim … Doma so nakupljeno pospravili in nekateri takoj začeli pomagati pripravljati vse potrebno za prvi obrok dal bata; treba je bilo prebrati riž, zakuriti, oprati in narezati špinačo (tu uporabljajo neke posebne, ostre in štoraste nože, ki jih postavijo na tla, obtežijo s stopalom, da jim ne uidejo, nato pa spretno manevrirajo s krompirjem, čebulo ali čimer koli že, jaz bi si ob prvem poskusu zagotovo odrezala členek ali dva) … Z ostalimi sem se preganjala jaz, dobili pa smo tudi obisk dveh srednješolk iz sosednje bajte – znali sta malo angleško in ni bilo dolgo, ko sta vprašali, če lahko potipata moje lase. Ja, lahko, sem se zasmejala, samo zakaj le? Ker so tako lepi in mehki. Oooooo, kaj takega pa lahko doživiš samo tu ali pa v Afriki, kjer imajo pač vsi tiste svedre po glavi – da nekdo za tistih mojih natančno 167 mišje tankih nikakršnih las reče, da so lepi, to pa je nekaj boljšega! A bi zamenjale, punce, takoj sem za?! Sem jim skušala dopovedati, da se niti od daleč ne moremo primerjati, da so lahko samo srečne s tistim slapom bleščeče črnih dolgih las, ne pa da želijo imeti tako beračijo po lubenici, kot je to dano meni. Ampak ne in ne; cel kup rok je kmalu brodil po moji hudi fruzuri  – še na barvo so se spravile, ja, pa je res čedna, postaja nemarno rumena z dodatki sive, ker mi oplesk počasi izgineva. Punce, punce, tipično – vedno nezadovoljne s tistim, kar imaj(m)o. Tudi s poltjo je tako – tabeli se hodimo pražit na sonce, da bi se malo pociganili, ker potem zgledamo bolj spočiti in frišni in krasni ali kaj, narodi temnejše polti pa kupujejo kreme za beljenje kože in nosijo čez obraz maske, da jih ja ne bi oplazil kak žarek, saj je ideal čim bolj bela koža. Res smo eni kekci, da bog pomagaj.

Po obedu je končno nekaj časa za druženje – s sabo sem prinesla velike risalne liste, ki sem jih našla v eni od trgovinic, jih narezala na kvadrate in vsak je narisal nekaj podvojenih sličic; so se zagnali, da je bilo veselje. Barvic so imeli cel kup, verjetno spet iz katere od Tanjinih pošiljk – v šoli menda nikoli ne rišejo, kot so mi povedali, zato sem pričakovala podobne rezultate kot v Ugandi, take bolj okorne risbice in nič domišljije. Ha, so me lepo presenetili, še posebej Kopila, Robin in Sandhya, pravi mali umetniki. Me je zanimalo, kako da znajo tako dobro risati, pa so razložili, da gledajo v učbenike (v Ugandi še teh ni), kjer je polno ilustracij, in skušajo posnemati. Kmalu je nastalo cel kup dvojčkastih slikarij in razložila sem jim, kako se igra spomin – doma smo se s tem zabavali ogromno večerov, zato se mi je zdelo, da bi znalo biti všeč tudi njim. Nisem se zmotila, kar nekaj rund smo obrnili, kmalu sem jih tudi pustila, da so igrali sami – nobenega prepiranja, prav fino jim je šlo, nekaterim pa še posebno dobro klika tam po podstrešju in so imeli vedno cel šop trofej. Malo sem jih opazovala, imela pa sem tudi dober razgled na njihovo naglavno okrasje. Že dopoldne sem videla, da je Sova mali Kinari brskala po lasišču, in posumila sem, da odkriva male prijateljice, ki verjetno nimajo težkega dela naseliti otroških glav v ne ravno zavidljivih higienskih pogojih (čeprav naj tole ne zveni, kot da se v Nepalu nič ne umivajo – še zelo veliko glede na ledeno vodo, ki je na voljo večinoma nekje zunaj doma); tukaj po vaških šolah gotovo učitelji ne pregledujejo las, kot so to delale (in mislim, da še vedno vsake toliko) pri nas učiteljice v nižjih razredih, ko je od kod prišla informacija, da nas spet ogrožajo uši. In potem se je dalo to nadlogo pomoriti s katerim od ustreznih »deratizatorjev«. Hja, tukaj se z uškami spopadajo malo drugače – vsepovsod vidiš mame, ki brskajo po laseh svojih potomcev, včasih se jih kar več ukvarja z eno samo glavo, nekako se jim te reči čisto nič ne gravžajo, meni se pa kar precej, khm, moram priznati, in nisem se imela namena vključiti v ta biznis. Pokazalo se je, da so luštne glave mojih novih prijateljev kar lepo založene z omenjeno živalsko vrsto, le par kratkolascev je bilo videti BP, princeske pa so bile s tistim svojim lasovjem res dobra tarča. Še posebej mala Kinari, ki sama še ne more toliko prispevati k osebni higieni, ampak ji pri umivanju pomaga kuharica, kadar se ji pač zazdi, da je čas, je res zasuta s to nadlogo. Sicer je malo smešno, da se ena, ki je sama polna bolh, vtika v ušivce, haha, ampak vseeno se mi je zdelo prav, da nekaj ukrenem, preden se preselijo tudi name, in skušam pregnati nesrečno praskanje po glavi skoraj celotne ekipe.

Preden se spusti večer, se poslovim, ker v bajti ni nobene delujoče žarnice, tako da je tema tudi brez električnih mrkov; gudnajt in bajbaj odgovorim vsakemu posebej, kmalu pa se za mano sliši več nog – tokrat se poleg Nabina režijo še trije fantalini, »moj« Sammar takoj najde roko, drugo ponudim pa sama prvemu interesentu in poskrbijo, da pridem varno domov, nato pa jo ucvrejo nazaj. Kakšni luštni otroci – hej, boss, a jih lahko vzamemo k nam v šolo? Lahko naredimo tudi zamenjavo, če bo nujno; mislim, da bi brez večjih težav našli za vsaj eno nogometno ekipo kandidatov, ki bi jih življenje ob samem rižu, brez računalnika in tople vode morda kaj spreobrnilo, a?

NAGLAVNA DERATIZACIJA

Naslednje jutro ženem Tejanatha po šampon za pomor uši. DŽUMRA se jim reče tukaj, samo Khandbari ni pripravljen na spopad s celo vojsko; povprašava po vseh lekarnicah in postojankah s kozmetiko, a čarobni napoj proti džumram najdeva samo na dveh mestih, pa še to le dve mali steklenički šampona in 2 prav tako majhni olja. Drugače pa se prodajalci neznansko čudijo, da se ubadamo z ušmi, tukaj jih pa ja ni! O, sveta pomagavka, pa jih res ni, samo na vsaki drugi glavi mogoče. Le da nihče ne dramatizira kot jaz in jih občasno malo poberejo z las, pred poroko se pa tako ali tako vse samo od sebe uštima ali kako že gre ta reč … Ni mi jasno, kako bomo lahko 4 ponedeljke zapored (kot piše v navodilih) uničevali ušivo farmo na vseh tistih dolgolasih kraljičnah s tako mizerno zalogo, ampak prodajalca hitita zatrjevati, da je treba nanesti čisto malo, pa prime. Ja, sploh ne dvomim.

Otroci in kuharica dobijo inštrukcije o pobijanju zalege, začnemo kar takoj, da jih ne bi slučajno minil navdih, vse se peni, uške panično zapuščajo bivališča, juhej! Proslavimo s piškoti in pomarančami – odločila sem se namreč, da bom uvedla tudi URAVNOTEŽENO prehrano, ja, in to piškotno-pomarančno! Preveč zdravega škodi, premalo cukra pa je eno navadno mučenje. Če bi mene za spremembo kdo poslušal, bi v tisto konvencijo o otrokovih pravicah, ki je tako ali tako za milijone otrok en navaden blabla brez vrednosti, saj jim ne zagotovijo niti najosnovnejših, dodali točko, v kateri se morajo vse vlade sveta obvezati, da bodo svojim mulčkom omogočile reden dostop do vsaj minimalne doze piškotov, bonbonov in čokolade. In do žoge. Evo, to je moj prispevek k človeštvu. Za več mi je že zdavnaj zmanjkalo energije in upanja.

Kliknite na spenjenega Santosha spodaj in poglejte še par podobnih:

Ušivanje

Medtem ko reprezentanca trebi uši, grem malo pogledat po sobanah, kakšno je kaj stanje z njihovimi oblačili, da bom lahko poročala Tanji in da kakšno reč še nabavimo, če bo potrebno. To je bila pa modra odločitev, hm. Precej njihovih cunj je viselo zunaj po ograji, kjer so se zračile ali sušile ali pa jih je bilo pač še najlažje odložiti tja, preostanek pa je bil lično zvaljan, zmašen, zbasan ali na okenski polici ali po mizi, saj omar res ni bilo najti. Malo sem razprostrla par nesrečnih kupčkov, kjer je bilo vse mogoče – kosi starih in novejših uniform, precej oblačil, ki jih je gotovo poslala Tanja, volneni puloverji in kape, sem ter tja celo kaka nogavica, spodnjega perila nisem odkrila nikjer … Le nekaj kosov je bilo imakulatnih, vse ostalo pa strgano, umazano, in to res hudo, preluknjano … Nekaj reči sem kar takoj namenila za kurjavo, saj zato, ker si sirota, še ni treba, da oblečeš čisto vsak beraški kos oprave, ki ga nekdo pusti za vbogajme, ane, v glavnem, malo me je zagrabila gospodinjska žilica, hehe. Tukaj bo treba uvesti malo reda, madoniš, to je čisti rastur – in če to izjavim jaz, lahko verjamete, da je že precejšnja kriza. Doma zdaj verjetno umirajo od smeha, saj sicer menim, da preveč redoljubnosti škodi organizmu, in nič kaj prijetno se ne počutim v prostorih, kjer je vse zlikano na rob in so še štumfi zloženi po barvnih odtenkih, kjer je vsak delček pohištva vedno na točno določenem mestu ter do fundamenta zradiran in si pajki že na vhodu premislijo in raje stegnejo k sosedom. Uf, ena od deklic v Špelcah bi rekla, da se še popraskati ne upaš v takem okolju. Meni je všeč, da so stvari že malo oškrabane (in se sploh ne pozna, če jih še malo), po možnosti postrani (tako kot moje fotke, haha), da se vsaj pajku ali dvema pusti prezimovati na toplem in da te ne razdedinijo, če pustiš kako skodelico omadeževano, ker je pač čisto prelepo zunaj, da bi zapravljal čas s pomivanjem … V glavnem, ne pretiravam ravno s pospravljenjem, čeprav sem se malo že popravila, no. Včasih se sicer težko spravim k delu in se moram kar strogo opomniti, če to ne zaleže, se naderem, in če še tega ne slišim, si eno primažem, prosto po Piki N. Potem pa gre. To pravim zdaj le zato, da bo bolj razumljivo, zakaj sem naredila tak kraval glede njihovih oblek in ostalega. Res ni bilo ničemur podobno; pa to, da je bilo vse zvaljano, je bilo še najmanj, bolj je bilo grozno, da je bilo toliko stvari grozljivo umazanih in strganih in so našle svoje počivališče lepo skrite, namesto da bi kdo poskrbel zanje. Otroci pa so do nadaljnjega nosili kaj drugega, po možnosti zelo dolgo iste cunje. Vsaj tako se mi je zdelo, saj v tistih nekaj dneh, kar sem bila v Khandbariju, nihče ni zamenjal oprave. Sicer to ni nič neobičajnega, po cesti srečuješ otroke, ki so oblečeni še veliko slabše in v tako umazane cape, da je veselje, drugih oblačil niti nimajo prav dosti, poleg tega pa jih starši namenoma navesijo z ne ravno zakmašnimi gvanti, kadar se potepajo zunaj, saj je povsod le pesek ali pa blato in si usran tudi, če še tako paziš. Ampak če pa oblačila so na voljo, bi jih pa že zaradi higiene lahko malo bolj pogosto menjavali in prali, vsaj tako sem si mislila.

Ko je bilo ušivanje končano, se je polovica otrok odpravila k pouku, ostali pa so se cel teden doma pripravljali na izpite (dvakrat ali trikrat na leto imajo pisne izpite, ocen med letom ne dobivajo – glede na hudo veliko število učencev v posameznem razredu je to verjetno res še najboljša rešitev), zato sem jih lahko za ogrevanje malo zamorila. Vse cape smo zmetali na kup in jih potem razdelili po lastnikih. Nekateri kupčki so bili veliko večji od drugih, pri mali Kinari je bila na voljo le uniforma, zamazan volnen pulover, ki ga je nosila ves čas, dve betežni majčki in preluknjane preozke hlače (boste videli na eni fotki), tudi Sammar, ki je prispel zadnji, ni imel prav dosti … Ko sem se začela ozirati, ali smo še kaj pozabili, in vprašala otroke, če imajo še kaj, je Kopila izpod postelje potegnila kar veliko škatlo, v kateri je bilo – ja, polno cunj, v enakem stanju kot že najdene. Presneto, zakaj pa imate to pod posteljo? In vmes je bilo celo nekaj še čisto nerabljenih kosov, spet slovenska pošiljka, brez dvoma. Zakaj pa tega ne nosite? Kakega pametnega odgovora nisem dobila (kasneje sem izvedela, da je Tejanath pač prinesel novo Tanjino pošiljko in se ni več ubadal z njo, on je itak čisto anti za te reči in še pomislil ni, da bi bilo mogoče pametno poskrbeti za njihovo razdelitev), še tisto smo pometali ven in dali po kupih. Videla sem, da bi si marsikateri kos oblačil otroci lahko izmenjali med sabo in potem ne bi bilo več takih razlik v količini, ampak najprej sem razpela jadra in na vrsti je bilo zlaganje. Ne preveč natančno, bognedaj, tako, na približno, da ne bi pri otrocih čisto pobila začetne energije – in ker tudi sama delam podobno, haha. Pa smo trenirali, kako se čisto preprosto spravi skupaj hlače in majice in puloverje, pa da ni nič narobe, če jih tudi obrneš na pravo stran … Kako so bili pridni! Nihče ni niti najmanj javskal, da mora pospravljati za nekom, lepo so spedenali tudi vse, kar je bilo lastnine ostalih petih, ki so bili tačas v šoli. Res so se trudili in sprva štorasto obračali tisto svojo revščino, nato pa je kar šlo, veliko pa sem zložila kar sama – in v naslednjih dnevih še precejkrat (naj se to prosim nekam zabeleži!). Nekaterim smo obleke lahko instalirali na okenske police, večini pa na dve večji mizi, ki sta bili na voljo. Uniforme posebej, hlače posebej, majice posebej in tako dalje. Na tleh pa je rasla gora takoj-me-operi primerkov, obljubili so, da se bo to zgodilo v najkrajšem času. Malo sem jim nato spredavala o tem, da ni kaznivo, če se vsake toliko prelevijo v kaj frišnega, da lahko vsakih nekaj dni »spremenijo imidž«, seveda pa morajo cunje po uporabi ugledati tudi nekaj vode in mila. Še sedaj ne vem čisto točno, ali perejo tudi sami ali mora vse oprati kuharica, vsak mi je razlagal malo drugače; za samo enega človeka, in to brez stroja, je prati desetim kar zalogaj, tako da sem kuharici skušala dopovedati, naj večje otroke nauči, kako se to dela, da bodo svoje reči prali sami, mlajši pa počasi tudi. Nič ne bo narobe, če bodo znali, ubogljivi in pridni so pa itak neverjetno. Kaj vem, če bo kaj iz tega.

Povedali so mi tudi, kje kdo spi; v vsaki postelji morata biti po dva, ker je postelj premalo za vsakega posebej, le Robin kraljuje na svoji. Ampak kje prebivata pa mala dva falota, Nabin in Sundar? Šli smo v malo celico, kjer pa … me je skoraj kap!! Česa takega ne vidiš prav pogosto, zavohaš pa morda v živalskem vrtu, če kakemu prebivalcu nekaj dni ne utegnejo očistiti kletke. Križana gora, tista soba je že sama po sebi obup, komaj da je bilo prostora za razmajano posteljo, na kateri v tistem trenutku ni bilo ničesar – fanta sta zjutraj gotovo vse skupaj zbrcala s sebe in pustila na tleh, vključno z žimnico. Tisti svitek na tleh je bil tudi glavni vir neznosnega smradu – podobno scufan in zgonjen kovter bi pri nas morda postlali sveže skotenim kužkom ali muckom, čeprav rodovniškim verjetno niti ne. Kar obrnilo se mi je. Hitro mi je bilo jasno, zakaj tako smrdi, in tudi Kopila mi je z zamašenim nosom pojasnila, da poba ponoči še lulata v posteljo. Pa so ju prikladno dali na svoje, njuna poscana oprava pa nikoli ni videla ne sonca ne vode in dali so jima pač najbolj utrujene ter umazane dele posteljnine, da ne bi uničevala novejše; prav tako se zjutraj verjetno samo prestavita v šolsko uniformo in jima ni nihče ni povedal, da bi se morala umiti. Ah, ja, zdaj imata pa na obisku izvedenko za nočno lulanje, kaj bi skrivala, saj tako ali tako četrtina Kranja že ve – dr. Jana je namreč (že od nekdaj brez kakega občutnega smisla za zasebnost) vsaki zaskrbljeni mami, ki je prignala svojega poscančka v njeno ambulanto, najprej zagotovila, da je nima kaj skrbeti in da bo prej ali slej minilo, saj je tudi njena najstarejša hči do KHM. leta (a lahko vsaj nekaj obdržim zase, haha) tako trdno spala, da je niti eksplozija pehotne mine ob vznožju postelje ne bi predramila, kaj šele da bi se pustila motiti z obiskom veceja. In je stara mama Anka tudi na ta račun ostala še v penziji fit, ker je morala svojo ljubo vnukinjo vsak dan zarana še čisto zadeto odnesti pod tuš, namočiti rjuhe itn., ker sta bila starša takrat že v službi. In še danes se do solz nasmejemo vsem prigodam glede sp/calne oprave, posebej izumljene zame. Zdaj pa sem končno lahko uporabila te svoje bogate izkušnje, jebelacesta, a vidite, da je res vsaka reč za kaj dobra! Najprej sem ukazala vreči vso tisto svinjarijo dol na travo in jo v najkrajšem možnem času skuriti, nato pa sva šli s prevajalko Kopilo njihovi cook-mother malo pojasnit, kako je treba menjati rjuho, pod njo napeljati kako platno, fanta opozoriti na umivanje itd. Ne vem, a je bila ta ženska samo ne preveč posrečena izbira ali pa so ji ob prihodu v službo naročili le to, da mora skrbeti za hrano in malo še za pranje oblačil. Kako lahko sicer nekdo vsak dan mirno hodi mimo vsega tega kaosa in smradu, pusti otroke, da v hudem mrazu šibajo okrog bosi in le skromno oblečeni (zato pa z izdatnimi presežki prisušene zelenine pod nosom), da imajo tričetrt reči strganih, polno oblek se valja po škatlah pod posteljo …? Uf! Sama se je pa kar naprej nekaj pleskala in hodila v beauty parlour. Saj menda ne bo več dolgo, dobijo novo, drugače bi se pa morali s Tejanathom kar malo usesti in pomeniti.

Treba je bilo priskrbeti novo žimnico za fanta, neko odejo pa smo na srečo našli v hiši. Odločila sem se malo načeti Nadine cekine, ki mi jih je zaupala za kakšen nujen primer, čeprav je sicer Tejanath izrazil željo, da bi otroke za to vsoto peljal na novoletni piknik, na katerem pečejo tudi meso, saj si ga sicer ne morejo privoščiti. Mislim, da bodo še vedno lahko priredili prav fajn zabavo in se napokali tudi mesovja, le malenkost sem odškrtnila, saj sem s svojimi finančnimi rezervami lahko krila bolj te sprotne štose s piškoti, pomarančami, deratizacijo, risalnimi potrebščinami, načrtovanim manjšim piknikom … Draga Nada, spodaj si boš lahko na fotkah ogledala, kam so šli tvoji goldinarji, večji del pa bo aprila, ko bodo praznovali novo leto, naštrikal en nepozaben piknik, ovrajt?

Šla sem po Tulaso, da bo pomagala barantati, in sva domov privlekli novo žimnico, zraven so nama dali neki polivinil za pod rjuho, drugega ni bilo najti, potem pa sem našla še spodnji del trenirke za Kinari, da ne bo vesoljnemu svetu razkazovala privatnih delov. Kupila sem še dva para loparjev za badminton ter zemljevid sveta, da bodo videli, kje živijo in kako je skupaj dana ta naša krogla. Nato smo babe s pomočjo soseda zvlekle vso polomljeno posteljo iz te polulane sobe, jo čez balkonsko ograjo nekako spravile dol, gor pa eno novo iz shrambe. Fantoma je zlata peterka, ki je že prej pomagala pri oblačilih, pometla svinjarijo in malo očedila kamro, nato pa smo jima postlali s svežo novo opravo.

Ko se je domov priklatila še ostala druščina, smo na hitro predelali, kakšne posodobitve so bili deležni v odsotnosti, potem pa sem nehala najedati s to čistočo za nekaj časa in smo načeli badminton. Nada moja, toliko veselja, kot si ga povzročila s svojo donacijo v tem primeru, ti uspe samo še v šoli, kadar z nedosegljivim občutkom za ritem bereš otrokom … Žebljarsko! Od štirih do ene, od štirih do ene … Ko učenci z odprtimi usti pretreseni zrejo vate, ritem jih posrka vase, počasi jih ubija, solznih oči so in skrhanega srca ob duševni bolečini zaradi identifikacije z ubogimi žebljarji, ki vidijo samo še rumeno … Haha, mal zajebancije – ampak res so bili nepopisno veseli loparjev, še kuharica in Tulasa sta se nekaj časa podili po travi, saj je badminton po deželi zelo popularen, velikokrat vidiš ljudi igrati pred hišo, po cesti … Pa kako nadarjeni so bili skoraj vsi! Pri loparjih sem malo bolj uporabna kot za šporgetom, tako da malo se kar razumem in vidim, kdo ima občutek za žogo. Le mala dva škrata, za katera je bil lopar še malo predolg, bosta kako leto še počakala, preden bosta lahko kaj odbila, pa Sangita je hudo trda za te vrste rekreacijo, sicer pa so bili čisto neverjetno spretni in učljivi, še posebej Santosh, moj Sammar (iiiitak), Kopila in Robin. Vsak je udrihal po žogici nekaj časa, nato prepustil lopar drugemu, lepo so krožili brez prepiranja, z veseljem sem se vključila še sama in do noči ni bilo konca smejanju, navdušenosti, razigranosti …

Nada, klikni na fotko, spodaj so tvoji prispevki k otroškemu veselju in malo tudi higieni, veliki piknik bo pa šele aprila:

Nadini goldinarji

Malo sem bila razočarana nad trapastimi šolskimi uradnimi urami, saj mi je čas z otroki res skopo odmerjen; pred poukom so imeli dosti opraviti še s pripravami in pa zajtrkom, ko pa so se ob štirih vrnili, so takoj napadli domačo nalogo, potem pa je bila že noč. Le ob petkih, ko so prišli domov že ob enih, in sobotah, ko so bili prosti, je bilo več časa. Nekaj sreče sem kljub vsemu imela tudi s temi izpitnimi »počitnicami«, ko je bilo vsaj 5 bučmanov cel teden doma. Ampak oni so te priprave vzeli precej resno, komaj verjameš. Že tako me je kar na rit metalo, ko sem čisto vsak dan lahko videla, da so dobesedno tisti trenutek, ko so se vrnili domov in se preoblekli, privlekli tiste svoje zmečkane zvezke in učbenike ter začeli delati nalogo. Haloooo! A so mogoče bolni? Ali pa jih s čim posebnim futrajo? V šoli že ne, saj nesejo s sabo nekaj vode v plastenki in pest mrzlega riža v vrečki … Mogoče so se bali kuharice, ki je znala kar koga namahati, če se ni zadosti sukal okoli šolskih bukev, še bolj pa mislim, da so enostavno zelo odgovorni in pridni, Robin, ki je pa že malo večji, se pa tudi zaveda, da bo edino z dobrimi ocenami in znanjem lahko nekoč kaj naredil iz svojega življenja, če so mu že štart takole otežili. Pri nas bomo domače naloge verjetno počasi ukinili, celo znanost izumljamo zaradi njih in v taužent razpredelnic vpisujemo nenarejene, da imamo vsaj mi kaj od njih, ko vodimo statistiko, dela jih tako skoraj nihče; cvekov ne smemo dati za nagrado, če lenuha vprašaš za oceno, pa že pridrvi kdo od razjarjenih roditeljev, češ, naš je bil pa kazensko pred tablo, kar je spet huda kršitev pravic učencev. BZ, bi rekla Aliki.

Naloge so, kot že rečeno, pisali na tleh, napol leže, vsi skrivljeni; če je zmanjkalo prostora na pletenih preprogah, so dali podse kak prazen žakelj. Vsi so hodili v te boarding schools, torej so imeli pouk v angleščini – naloge so bile v glavnem eno samo prepisovanje že rešenih nalog iz učbenikov, včasih so tudi odgovarjali na kakšna vprašanja, pa potem nekaj računanja ipd. Mala Kinari, ki je pa sploh ekspresno hitro vedno začela z nalogo, je sama pri sebi navdušeno črkovala zapisane besede in jih nato prebrala v celoti – odlično ji je šlo, brihtna je kot strela! Kar me je najbolj navdušilo in kar malo ganilo, je bila medsebojna pomoč, tisto, kar bi tako rada nekako zasejala med svoje učence, pa ne samo jaz, vsi, ki delamo z mularijo. Med sirotno deseterico je to potekalo čisto spontano, starejši so mlajšim popravljali napake in pregledovali narejeno, pomagali odgovoriti na kako vprašanje, drug drugega spraševali in preverjali, koliko so si zapomnili … In kako je zgledalo to učenje za izpite? Samo ljubo piflanje na pamet, ne da bi sploh razumeli, za kaj gre, vsaj mlajši od 11, 12 let, to sem skoraj prepričana. Upam, da jim v šoli vseeno tudi kaj prevajajo v materni jezik, drugače gre prvih nekaj let dobesedno v franže vse znanje, nekako usvojijo le črkovanje, izgovarjanje, slovnico … Testi so samo pisni, sestavljeni pa so verjetno iz podobnih vprašanj, kot jih imajo v učbenikih – nekaj strani sem škljocnila iz Kopilinega računalniškega zvezka, ko se mi je tako noro zdelo, da se je glasno gulila take podrobnosti in tudi neumnosti, ne da bi sploh kdaj sedla za računalnik – no, v nekaterih šolah tudi že imajo kakega, menda. Naši vrli učenjaki so torej sedeli drug ob drugem tam po tleh, pred seboj so imeli učbenike in na ves glas VPILI na pamet naučene angleške stavke s tistim indijskim naglasom, ki ga lahko slišimo v filmih. Tukaj podobno kot v Afriki v šolah samo vpijejo, res, prav derejo se, kolikor je možno, pa še vedno ne vem čisto zagotovo, čemu to služi. Morda je tako še najlažje pritegniti pozornost vse tiste množice, ki jo imajo v razredu, oziroma prisiliti učence, da sodelujejo, saj derejo se pa skoraj vsi mulci z največjim veseljem. Ko greš mimo kake šole, iz stotih grl naenkrat odmeva kakšna papagajščina – učitelj ali kdo izmed učencev zavpije besedo, nato se v en glas zadere še preostanek razreda. Tudi pojejo tako, da skušajo preglasiti drug drugega, jao. In doma ni nič drugače, nekajkrat sem sicer še kar uspešno posredovala, ko sem z gestami nakazala, naj malo zmanjšajo na sobno jakost, čez čas pa je bilo že po starem. Tudi spraševali so drug drugega na ta način – eden je tulil vprašanja, drugi je še glasneje tulil odgovore. Fino se jim je zdelo, kadar sem jih spraševala še jaz, da so lahko pokazali, koliko že znajo – opazila sem, da jih strogo navajajo, da odgovarjajo v celih stavkih, ne samo v kratkih izstrelkih. Kakor hitro pa sem malo obrnila vprašanje, je bilo konec veselja, so samo debelo gledali. Imajo tudi  predmet, ki se mu reče splošno znanje – tisto sploh ni tako neumno, tam npr. piše, da se ne sme metati smeti po tleh, da se hrano je s priborom in ne z rokami, da je treba preoblačiti spodnje perilo in da je pljuvanje en nemarna navada, haha. Vse sorte je tam, od naravnih pojavov do osebne higiene in držav sveta, od vsepovsod napaberkovani podatki – samo ne vem, ali jim podatke, ki so nastreljeni po učbeniku, tudi kaj globlje razložijo … Smešno se mi je tudi zdelo, ko so v Khandbariju, kjer še asfalta ni, policisti pa se samo občasno sprehodijo po glavni ulici in iz zdolgočaseno zehajo ter pritiskajo po mobitelih, ker ni ne prometnih zamaškov ne kakih hudih zlikovcev najti, otroci morali oddeklamirati vso znanost o tem, kako se prečka cesto, kjer je semafor, kako tam, kjer je zebra, kako ubogati policista, kadar on dirigira prometu, kakšno funkcijo ima cestna razsvetljava ipd. No ja, bodo pa vsaj dobro pripravljeni na prihodnost.

Z učenjem je imel težave edino Sammar. In to kar precejšnje. To sem izvedela šele nekega večera, ko je revež dobil najprej eno klofuto in potem kmalu še drugo. Teh kaznovalnih navad nič kaj dobro ne prenašam, kakršno koli butanje otrok ali odraslih me prav zaboli in sem se pripravljena kar malo kregati na to temo, čeprav se mi zdi, da nimam kakega večjega uspeha. O, saj mene tudi prime, da bi koga ne samo udarila, ampak kar speštala ob zid in potem še parkrat peljala čezenj s traktorjem, grrrrrrrr, kakega primitivca govedarskega ali kakega mulca v šoli, ki prepleza že vse meje … Ja, in kaj bo potem, ko spustim malo pare iz sebe, ko odboksam? Nič. Le ponižujoče je tako za oklofutanega kot za klofutalca. Pa še marsikaj. Zdaj je nevarno, da začnem predavati o tej temi, uf, se zelo vživim, haha, zato bom hitro preklopila raje nazaj na ubogega Sammarja smejalca, ki je kot obsojenec stal pred neko mlado damo, ki je pod večer prišla k otrokom in jih malo spraševala, pregledovala naloge ipd.; govorila je angleško in povedala, da se skoraj vsak dan oglasi in malo dela z njimi, ker živi v bližini. Hvalevredno, ni kaj – samo zakaj pa zdaj buta mojega Sammarja, lepo prosim? Ja, on je pa menda čisto brezupen primer, pri desetih letih se še podpisati ne zna čisto dobro, kaj šele, da bi znal napisati kaj drugega, bere obupno, noče se učiti (ja, kako naj se pa, če pa še brati ne zna, ane), samo igral bi se … Aha, in potem ga je treba malo spodbujati, čofniti enkrat z leve, drugič z desne, pa bo gotovo bral čisto tekoče … Sem se ZELO prijazno lotila gospodične, prosila sem jo, če lahko preneha s svojimi učnimi metodami, čeprav vem, da je to v Nepalu tudi po šolah še vedno zelo v navadi, otroke kaznujejo s palico (Kinari je povedala, da so jo natepli po prstih, ker je nekaj narobe prepisala …) in verjetno še kako. Malo sem ji najedala, da bo poba kvečjemu še bolj sovražil šolo, poleg tega se je zagotovo boji in zaradi strahu še manj spravi iz sebe, vsi pač niso enako nadarjeni in inteligentni, pa jih zato res ne bomo kar postrelili, ane. Prav nič ni kriv, da je tak, poleg tega je pa sicer en zlat otrok in gotovo nadarjen za marsikaj, morda je samo še otročji in bo rabil kako leto več, da dozori in sploh dojame, v čem je štos … Vse sorte sem napletla, samo ne vem, če je bilo kaj uspešno. Nato sem ji skušala dopovedati, da je morda dislektik, če ima take težave z branjem in pisanjem, in kaj sploh je to  – ne verjamem, da je čisto razumela, kaj sem ji skušala razložiti, ker sva kar nekajkrat prišli naokoli, pa je še vedno trobila isto. Potem sva se dogovorili, da bom nekaj dni jaz delala z njim, nato pa bova kakšno rekli. Tepli se pa ne bomo več.

In sva s Sammarjem takoj naslednji dan našla en miren kotiček, stisnil se je k meni in s prstom sem mu kazala besede; res je bil bogi, počasi je najprej črkoval, nato pa včasih celo pravilno prebral/uganil, kaj piše, še večkrat pa ne. Včasih je začetne črke nekako spravil skupaj, nato pa si je nadaljevanje izmislil,  mešal je črke, kaj obrnil okoli ipd. Žal nisem zadosti pametna, da bi lahko z gotovostjo trdila, da se otepa z disleksijo, ampak njegove težave se mi zdijo precej v to smer … Vsakokrat, ko je z mojo pomočjo nekako zvozil, sem ga pohvalila in spodbujala, kar zasijal je vedno in se zagnal v naslednjo besedo. Samo kako prepričati še to njihovo inštruktorico, da bo veliko več dosegla na lep način? Mene se v naslednjih dneh mali ni prav nič izogibal – kadar sem mu pomignila, da je čas za branje, je takoj stekel po zmahani učbenik in potem sva najprej divje radirala, ker je imel vse narobe napisano, mešal je zaporedje črk ali  pa sploh uporabil čisto napačne, nato pa je sam izbral, kaj bo bral. Počasi, potiho se je plazil od besede do besede, skupaj sva zlogovala, ampak vsaj nekaj veselja je dobil, saj je skoraj vedno odšel z veliko porcijo pohval – le če res ni bilo ničemur podobno, če je bil pač kak bolj čuden dan, sem ga malo postrani pogledala, napol z nasmehom, in se je zarežal nazaj in rekel: Very bad. Ampak je pa že precej angleških besed ponavljal za mano, in če bi nekdo delal z njim, bi zagotovo napredoval. Ah ja, pri nas bi se takoj sestala cela ekipa, otroka bi poslali k strokovnjaku, da bi vedeli, pri čem smo, nato bi dobil dodatno pomoč in prilagoditve in celega vraga, samo da bi napredoval, tu pa … Kdo ve, če bo navihanemu fantinu uspelo kam prilesti … Zagotovo pa bo deležen še mnogo batin, ker ni narejen tako, kot zahteva učni program.

Seveda se še tako pridni otroci, kot so ti iz naše reprezentance, ne morejo kar cel dan učiti, zato smo lahko med odmori trenirali badminton ali odbijanje žoge z dlanjo (kakovost pa taka – že isti dan, ko sem jo prinesla, je spustila), kjer sva bila s Santoshem svetovna prvaka, toliko izmenjav sva naklofala. Pa kaj smo narisali, se ukvarjali tudi s pospravljanjem oblačil, saj so se nekatera vsak dan znova rada preselila na svoja stara prebivališča … In se pogovarjali – joj, kako hitro bi tudi ostali spregovorili angleško, če bi ostala tu mesec ali dva. Bo pa ja že končno prišel kak prostovoljec k njim! To vpijajo kot gobe, skušajo ponavljati, kar slišijo, truditi se začnejo, da bi jih lahko kaj razumela …

Kliknite na fotko, spodaj je nekaj prizorov iz vsakdanjega življenja otrok:

Vsakdan

Rišejo izredno radi, zato sem privlekla še kup papirja, lepilo in škarje, prazne steklenice vode, ki so se mi valjale po sobi …, malo bi lahko okrasili prazne zidove in strop v skupnem prostoru, da bo prijetnejše. Nad mojimi risarskimi spretnostmi je zmajala z glavo že učiteljica v vrtcu, tudi na tem področju imam velik primanjkljaj, kaj čmo – nekaj je pa verjetno tudi krivda šolanja, ki je razvijanje likovnega in glasbenega mojstrstva bolj kot ne zatolklo. Danes je s temi dodatnimi oziroma izbirnimi predmeti nekaj več možnosti, vendar bi se mi še bolje zdelo, da bi prav vsi učenci več časa lahko prepevali, zbijali po bobnih in packali, oblikovali, fotografirali, snemali, se kreativno izživljali … Koliko se tako najde posameznikov, ki pri ostalih predmetih težko pokažejo kakšen presežek, pa se morda izkažejo ravno v ustvarjalnosti ali športu … Pa tudi za vse ostale je po mojem to ena prav fina terapija, poleg miganja, seveda. No, zdaj sem želela kakšno malarijo od otrok, bodo že kaj svojega vrgli na papir; ker sem imela zdaj lepilo, sem se spomnila tistih lepljenk ali kolažev ali kako se temu sploh reče – ko smo natrgali raznobarvne papirje pa revije pa časopise in potem lepili po risalnih papirjih. Z otroki smo se zmenili, da bodo s temi papirčki oblikovali okvir svoje slike, lahko pa s pobarvanimi pildki polepijo tudi notranjost, če komu paše. Lepilo je bilo pravi hit, pridno so malali, lepili in ustvarjali, prehitela nas je noč in nadaljevali smo naslednji dan … Kopila in Sandhya sta se izkazali za pravi umetnici, najbolj všeč pa so mi itak vedno tiste slikarije od najmlajših, ko je vse še tako oglato in vegasto in odbito, torej umetnije Kinari, Nabina, Sundarja …

Nato sem steklenice oblepila z belim selotejpom in se spomnila na tiste Dašine rožice na goseničastih pecljih, ki jih je tako preprosto izdelati, zgledajo pa prav luštno, zato sem narezala še cel kup različno dolgih trakov, ki so jih pobarvali in zgibali v gosenice – nekaj punc je potem ustvarilo še polno cvetov, metuljev, žog, obrazov, ptic, ladij, sončkov …, ki so našli mesto na steklenicah ali pa kot cvetovi. Te reči smo pacali postopoma skoraj do zadnjega dne, ker ni bilo dovolj časa, fantje so večinoma že zapustili ladjo in se preganjali za žogo, občasno pa so še prišli dodat kak svoj prispevek. Vse smo namontirali potem po steni ali obesili po stropu in takoj je bilo malo prijaznejše.

Zdelo se mi je, da bi Robina zanimalo fotografiranje – se nisem prav nič zmotila, fant je bil navdušen nad mojim fotkičem in osnove je usvojil v petih minutah. Včasih porabim sto let, da kakemu odraslemu dopovem, kako se nanišani in pritiska po knofih, presneto, poba pa je takoj dojel. Pa ne samo to, čisto me je navdušil s svojimi poskusi – slikal je na primer skozi mrežo badmintonskih loparjev ali pa obraze zelo od blizu, da je zgledalo čisto odbito, postavljal neka tihožitja, predvsem pa ni bilo vse naravnost, haha, v galvnem, škoda, ker nisva imela več časa, da bi se lahko igral z aparatom …

Kracarije

RIŽ MALO DRUGAČE

Prej sem že omenila, da bodo šli otroci aprila na poseben piknik, kjer bodo verjetno prvič in zadnjič v letu lahko poleg zlajnanega riža in zelenjave mmmmmljaskali ob mmmmmesninah dežele nepalske. Z Nadino pomočjo. Ampak malo cenejši vegetarijanski piknik sem pa želela z otroki prirediti tudi jaz, preden gremo narazen – tudi svoje učence rada vlačim naokoli, ker vem, da je čisto nekaj drugega, kadar se družijo izven šolskih zidov, spletejo se močnejše vezi, bolj je sproščeno in zabavno … Tulasa je obljubila, da bo prispevala svoje kuharsko mojstrstvo, Tejanath in Zlatko pa bosta poskrbela za prostor, vodo, elektriko, lonce, posodo, drva … Res so se izkazali!

Na voljo je bila edino sobota, ko ni pouka, tako da smo že zgodaj zjutraj nabasali v nahrbtnike riž, sladkor, mleko v prahu, krompir, olje, začimbe, loparje … in odhlačali na skoraj dvourno pot v bližino Zlatkove šole. Dan je bil nalašč prav prelesten, dopoldne so se v dolini romantično vlekle še meglice, vrhovi pa so se pred nami bleščali v vsej svoji krasoti. Spotoma smo se ustavili še na tržnici v sosednji vasi ter naložili še nekaj tovora, nato pa Kinari in Sundarja pomagali vleči kar strmo v hrib, dokler nismo pristali na travniku s čudovitim razgledom, kjer je bilo že polno posode in drv, čakalo pa nas je tudi 9 v uniforme ogvantanih otrok, očitno jim niso povedali, da se lahko malo manj uradno oblečejo za preganjanje po travi. To so bili sponzorirani učenci, in sicer jim šolanje plačujejo večinoma Slovenci, le tri ali štiri ljudje od drugod. Tejanathu se je zdelo prav, da pridejo tudi oni, saj tudi njim ni prav nič lahko, čeprav niso sirote, pa še nove prijatelje bodo spoznali. Na začetku je bilo kar težko prebiti led, naši so bili zelo sproščeni, sposojena ekipa pa je sramežljivo gledala v tla in počasi, počasi smo izvlekli iz njih imena, jih povabili v krog ter se prijeli za roke in se šli malo spoznavat. Čez čas je bilo že vse drugače – še posebej fantje so s pomočjo fuzbalke in badmintona postali nerazdružljivi, naši so že kot pravi strokovnjaki učili prijatelje, kako se odbije tisto perjad, da je bilo veselje. Nogometno žogo so nam posodili v bližnji šoli in čez pol ure je imela že precej manj zraka v trebuhu, tako so jo obdelovali – da o badmintonu sploh ne govorimo! Ker so šli loparji skozi toliko rok in so z njimi neusmiljeno mlatili po žogici, so do konca piknika vsi popokali, strune so bile čisto navzkriž, tako da smo jih lahko vrgli samo stran, saj ni nikjer nikogar, ki bi znal napeti novo mrežo – treba bo najti malo kakovostnejše, hm.

Z nami je bil nekaj časa tudi strašno simpatičen mlad fant, ves čas nasmejan, ki je priskrbel radio in zvočnike, se preganjal z otroki in pomagal pri kuhi, en tak Zlatko-tip, haha. Pa kakšen kavalir – prinesel mi je vrtnico oz. njeno sestrično, potem sva se pa tako zadebatirala, da se je kar bliskalo. Odlično je govoril angleško, ravno je pričel s študijem. En tak neverjetno zdrav pogled na svet je imel, vse sorte me je spraševal o našem načinu življenja, predvsem me je pa navdušilo, da je verjel v spremembe na bolje, da ni samo jamral, kakšno zavoženo državo imajo in skorumpirano oblast (čeprav se zaveda, da je tako), ampak je rekel, da če se res trudiš in imaš neki cilj pred sabo, da se da uspeti, najti svoj prostor pod soncem in početi nekaj, kar te veseli in s čimer se lahko preživljaš tudi doma, ne samo v tujini. Tak pošten, odkrit, delaven in prijazen poba, držim pesti, da bo imel možnost postati, kar si želi. Dotaknila sva se tudi budizma, saj je bil budist, in ko je izvedel, da sem naukom njegovega »šefa« zelo naklonjena, še najbolj izmed vse te poplave religij in filozofij, in da bi rada tudi sama malo bolj »budistično« gledala na svet, pa sem preveč eksplozivne in nemirne sorte, je bil pa sploh čisto navdušen. Nekam je mrknil in se čez četrt ure pojavil z vrečko, v kateri mi je prinesel: plakat s skoraj dokončano veliko sliko Bude, ki ga je prav mojstrsko narisal sam, nekakšen dvd z nepalsko glasbo, kupček fotografij zelo slabe kakovosti skoraj brez barv, na katerih je bilo nekaj posnetkov okolice njegovega kraja in pa njega z bratom, zadaj pa je na vsako napisal posvetilo, potem pa še leseni kipec Bude. Ja, ljuba duša, kako mu dopovedati, da se bom s svojim že tako čisto pretežkim in prenapolnjenim ruzakom še lep čas preganjala po svetu in da res ne morem sprejeti njegovih daril … Na koncu mi je uspelo tam pustiti vsaj kipec, ostalo pa sem morala kar vzeti, je bil preveč užaljen, ko sem hotela zavrniti.

Kako luštno je bilo tisto popoldne, boste lahko sami preverili na fotkah, polno je bilo smeha, igre, šibanja sem ter tja, Tulasa pa je predvsem z Zlatkovo pomočjo (pa tudi otroci so kar precej postorili) nakuhala ogromno okusne hrane, le da se večini otrok spremenjeni riž ni zdel tako dober, navajeni so le tiste običajne verzije dal bata, tokrat pa so imeli obogatenega s kokosovim mlekom (pri nas doma smo temu rekli mlečni riž, ne poznam kakšnega bolj strokovnega izraza). Pospravila sem ga več kot vsi dedci skupaj, ker je bilo končno nekaj cukra v hrani, mmmm! Ampak koliko riža nam je ostalo v piskru! Pa se jaz sekiram, kadar mi ga uspe uspe pomotoma nakuhati za celo ulico, ha, tale Tulasa je pa ves čas obkrožena s piskri in bi lahko malo bolje presodila, koliko kg zmetati na ogenj – no ja, smo pa nesli še za večerjo domov in Zlatko je šel poklicat pet revnih mamk s polja, ki so bile tudi strašno vesele nepričakovane gostije, kar je bilo pa sploh lepo.

Po kosilu je bil na vrsti ples, končno je tudi Tulasa lahko malo predahnila in se zabavala z otroki – Kopila je s televizije pobrala neverjetno veliko veščin, zvijala se je kot prava profesionalka, ostale punce in sem ter tja kak fant, ki je za trenutek pozabil na fuzbal, pa so jo skušale posnemati – komu pa je daleč najbolje uspevalo? Ja, mojemu Sammarju, kaj ste pa mislili! Prvič v življenju je sploh imel priložnost plesati, pa je šejkal in krilil z rokami s takim občutkom za ritem, da je še Kopila ostrmela! Tudi Zlatko ni bil švoh!

Potem sem jih nagnala skupaj in zatulila: Kdo se boji črnega možaaaaaaaaaa?! Smo letali sem pa tja kar lep čas, zelo jim je bilo všeč, nato pa sem jih razdelila še v dve koloni za par štafet – po eni nogi so skakali pa sonožno pa žabje poskoke do delali, v rikverc so se spotikali in vozili šajtrgo in še kaj, zanje je bilo čisto novo to s štafetami – v šoli kakšne telovadbe nimajo, vse, kar je gibanja, je nekaj kriljenja z rokami zjutraj v zboru in pa kakšna minuta nogometa sem ter tja za fante.

Pomagali so pomiti in pospraviti, kar težko so se poslovili od novih prijateljev (zdaj bodo redni gostje na piknikih, kadar jih bodo priredili za otroke iz sirotišnice, sva se domenila s Tejanathom), nato pa smo jo urezali v dolino. Če to ni bil en prima konec dneva, pa tudi ne vem – otroci so čebljali, Zlatko se je tudi hecal z njimi … Kinari in Sundar sta večino poti hodila ob meni, Sundar je govoril angleško celo pot zjutraj (stvari ob poti je kazal s prstom in rekel: This is a car, This is a tree, This is a sky, sky is blue …), Kinari pa je takrat  skušala od mene izvedeti še vedno vse v nepalščini, mislim, da ni razumela, da se mi niti sanja ne, kaj pravi – zato pa ji je zdaj končno kliknilo in smo se vsi režali, ko je vsake toliko spustila kako modro iz svojega angleškega repertoarja. Včasih je bilo povezano s tem, kar je bilo okoli nas, še večkrat pa nekaj, kar ji je ravno švignilo skozi možgane. Največji uspeh pa je bil, ko si je mojo roko priboril Sammar in me razveselil s stavkom: What is this? Ja, super, bučman – in sva se kakih 20 besed naučila do doma; najbolj sem se zabavala, ko sem ga potem tudi jaz spraševala, kaj je to in ono, in je kurjo družno opisal: Mother hen, father hen, baby hen. Naslednji dan je gotovo že vse pozabil, ampak res sem bila strašno vesela, to je bilo zanj že veliko, da je sploh kaj dal od sebe v angleščini!

Dobre volje res ni manjkalo, zato se mi je kar sama začela peti Kekčeva pesem, grozno jo imam rada, še posebej tiste verze o polnih rokah sonca in zlatega smeha – to kitico imamo tudi za razredno himno. Enkrat so lumpi cejevci preveč rogovilili pri uri svete materinščine in zato za kazen preživeli cel glavni odmor v razredu, in sicer sem jih nagnala pet to kitico, da se jim morda obrne na bolje. Ker pa imamo v svoji sredini tudi bodočega terminatorja, se naša himna zdaj konča takole:  V eni roki nosim puško, v drugi roki mitraljez. Pa naj bo, mene vedno spravijo v dobro voljo. Zdaj sem pa nepredelano verzijo zapela Nepalčkom in potem so krajše odseke ponavljali za mano, odlično jim je šlo, Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh …

Po takem dnevu se kar odsmejiš spat. Kliknite na fotko, kako je bilo:

Piknik

ZASVOJENA S ŠOPINGOM

Zadnjih nekaj dni sem samo šopingirala, kazen božja zame. Ampak ker je bilo z dobrim namenom, nisem nič bentila. Zgoraj sem že omenila, kako sem nekaj stvari lahko kupila z Nadino pomočjo in nekaj s svojimi rezervami, Tanji pa sem po mejlu na kratko sporočila, kakšno je stanje – potem dobim takoj novico, da bo njena družina poslala 500 evrov in naj skušam priskrbeti najnujnejše. Tejanathova organizacija ima sicer za moje pojme zelo veliko vsoto denarja na računu (Tanjini so ga nakazali že lani), z njim plačujejo v glavnem najemnino, hrano in kurjavo ter še kakšne malenkosti, ki se izkažejo za nujne, vendar pa bi trajalo, preden bi lahko prišla do tega denarja, saj se morata vsaj dva člana organizacije podpisati v banki ali nekaj podobnega, jaz bi prej odšla, preden bi se našli … Tako je bilo verjetno res najpametneje, da sem z vrečko bankovcev v ruzaku zajela sapo in se vrgla na delo. Najprej seznam najnujnejšega, nato malo manj nujnega.

Za ogrevanje (tudi dobesedno) smo šle bejbe na sprehod med razobešenimi bundami in vetrovkami po glavni khandbarijski ulici, saj sem hotela, da otroci sami izberejo barve in modele, saj se morajo sicer vedno zadovoljiti s tistim, kar dobijo v dar, pa ni rečeno, da jim je všeč. Še posebej malo večjim mulcem in puncam, ki so pa tudi tu rade lepe, seveda. Punčare so sprva sramežljivo pogledovale proti ponujenim bundam, še nikoli niso imele priložnosti izbirati – počasi pa so se sprostile in smo premetavale tiste roza, turkizne, vijolične itd. zaščite pred zimskimi temperaturami, ki jim bodo morda za kak milimeter zmanjšale prisušeno packarijo pod nosom. Draga Tanja, tokrat so bile sijoče oči tvoja zasluga, punce so vidno uživale, ko so prijemale ves tisti kičeraj z raznimi našitki, bleščicami, ojej … Vsaj nekaj nam je uspelo izbrati, da bo naslednje dni manj dela.

Jebelacesta, deset otrok obleči v treh, štirih dneh, zame je to kar zalogaj, sem rabila najprej eno dozo sprehoda in razgledov, zato sem popoldne izkoristila za nekajurni potep, vzpenjala sem se po bodoči Tejanathovi treking poti, v en sam ljubi mir, terasasta polja, kozje pastirice, kope sena vsepovsod, neko črno skalovje posejano med njimi, čudovito, kar hodila bi in hodila … Prav škoda, da nisem imela več časa, drugače bi se vsaj za dva, tri dni podala na ekskurzijo. Sem ter tja so mi pot presekale manjše vasice – se je že poznalo, da je življenje tam gor revnejše, veliko koč je bilo skupaj vrženih samo iz bambusovih palic, spredaj je bila parkirana kakšna koza …, vmes pa še vedno kar spodobne bajte, podobne kot v Khandbariju.

Nekaj podob spodaj:

Okolica

S svežim zrakom napolnjena sem šla zjutraj po celotno vojsko (na srečo je bil en praznik in niso imeli pouka), s sabo pa smo vzeli še Tulaso, da bi pomagala barantati. Izkazalo pa se je, da je bila bolj za zmedo, že v prvi trgovinici sem postala čisto živčna, ker je kar neke svoje variante obešala po otrocih in jih čisto zbegala, s prodajalko sta čvekali in čvekali, očitno se nismo dobro razumeli – da bodo vsi pač (v določenem okviru, ki sem ga postavila glede na naše finančno stanje) sami povedali, kaj jim je najbolj všeč. Potem sem naredila konec tisti zmešnjavi in kar sama zbarantala še ceno, da smo se premaknili do naslednje postaje. Obredli smo vse, kar je bilo možno, in počasi so se člani reprezentance vsi svetili v novih bundah; fantje sicer malo manj, ker tukaj očitno menijo, da so barve samo za dekleta – fantje imajo na voljo le modre in črne jakne, živ dolgčas. Ampak pobom so bile tudi take všeč, vsak je dobil malo drugačno …

Nato čevlji. Sem šla že prej malo na oglede in povprašala za cene (in discount, seveda), tako da sem približno vedela, kaj si lahko privoščimo. Predvsem nekaj, v čemer se da tudi teči, brcati žogo, bolj športne variante. Tulaso sem pustila kar zunaj z otroki, da jih je po dva in dva potem usmerjala k meni. Tukaj pa so se lahko zmišljevali precej manj, ker prav veliko čevljev sploh ni bilo na voljo – na srečo so bili zelo veseli bleščeče novih, čisto njihovih, na zunaj res sploh ne slabih modelov (narejeno pa je to v bolj trdi maniri, samo njihova stopala so na srečo manj mimozasta od mojih, ki bi bila po četrt ure že vsa v žuljih). Prodjalec mi je podal plastično vrečko namesto nogavice, haha, vsakega posebej sem posedla in mu nataknila tisto plastiko na prašen podplat, nato nogo v čevelj, malo pretipala, kje so prsti, ga poslala prehodit en krog po trgovini, potem pa naslednji, prosim. Uf, je bilo kar pestro in utrudljivo, ampak na srečo smo v dveh prodajalnah zbarantali obutev za vse – še dobro, da niso imeli na stotine modelov, ampak si večinoma vse, kar je bilo na razpolago, lahko vzel s police, tako da bi bilo treba nič spraševati, a imajo to in to številko, sem kar tako na daljavo presodila velikost …

Tisti dan je bil edini, ko so bili vsi na voljo, tako da sem hotela vsaj še vsem nabaviti spodnje perilo in nogavice – je lažje, če lahko zadeve vsaj približno pomeriš. Da bi nas videli, to pa je bila akcija, škoda, ker nisem imela fotoaparata. Zgnetli smo se v eno od trgovin, posedli v krog, ženska pa je nanosila goro spodnjic vseh barv, velikosti, oblik, vse je bilo pomešano … Vlekla sem s kupa, kar se mi je zdelo primerno veliko, čeprav sem prepričana, da bodo morali nekateri še nekaj riža spraviti vase, da jim gatovje ne bo preveč plesalo okoli riti – še posebej za fante je bilo težko najti kaj pametnega. Problem je bil, ker ni bilo nobenega reda, ko bi vsaj imeli na enem mestu eno velikost, na drugem drugo … Štala. Najbolj vesele pa so bile malo večje punce, ko so domov nesle prav posrečene modele z nekimi luštno poslikanimi piščanci pa kanarčki … Najmanj debelo uro smo imeli spodnjično zasedanje, vsakemu je bilo treba najti 5 spodnjic, to je 50 gat skupaj, ha, res dober biznis! Že meni se je kar bledlo, otroci pa so počasi pobegnili na zrak, bili so že zelo lačni, saj smo lazili okoli celo popoldne … Še nekaj parov nogavic smo našli, ostalo pa sem pustila za naslednje dni, ko bom lažje nabavljala sama, za bunde in čevlje pa so res morali biti zraven.

Tik pred večerjo tistega dne sem šla nalašč pogledat v sirotišnico, kako so kaj oblečeni. Že fino je bilo mraz, bunde smo nabavili ravno zato – nogavice pa čevlje pa tudi, saj so ves čas ali bosi ali v sandalih. Točno tako, kot sem predvidevala, je bilo: sedeli so zunaj na tistih pletenih tepihih, vsi bosi, v tankih puloverjih in nekateri celo v tričetrtinskih hlačah. Kje pa imate bunde, sem zarjovela. Nesli so jih v sobe, kaj pa. Kuharici očitno ni prebilo, da se bolje obnesejo na njih kot pa na posteljah ali pa se ji je zdelo škoda novih reči za doma – to je tisto, kar najbolj manjka v sirotišnici, nekdo, ki jih malo usmerja, opozarja, nadzoruje … Zmenili smo se tudi, da bodo pozimi ob večerih in jutrih v štumfih in čevljih tako zunaj kot v skupnem prostoru, saj je prav grozljivo mraz na betonu, oni pa so morali biti tam bosi. S tem so res naredili veliko za čistočo, madoniš, tako ali tako je bilo vse nagonjeno in nasmeteno, da čevlji niso mogli poslabšati situacije – saj se pomete, pa je.

Naslednje tri dni sem šla vsaj dvajsetkrat gor pa dol po ulici, obračala kupe naloženih oblačil, barantala, nesla vso strgano robo h krojaču, vsi trgovci so me že poznali in me pozdravljali, ja, saj sem jim tudi prinesla enih cekinov! Skupaj sem zvlekla kar precej reči, da »skratim priču«. Bom nekaj naštela, da boste videli, kaj vse se da dobiti za 500 evrov v kateri od bolj Mickey Mouse držav, kot jim pravi moja novozelandska babica: 5 velikih lesenih stolov in 3 male, 10 bund, 10 parov čevljev (pa še troje sandale), 30 parov nogavic in 50 parov spodnjic, nekaj kratkih majic in kratkih hlač, par brisač, 4 trenirke, 4 precej kakovostne loparje za badminton, pravo žogo za nogomet in še za odbojko, dve žogi kar tako, za pred hišo, veliko namizno svetilko, ki se jo čez dan polni z elektriko, da bodo ob mrkih lahko kaj videli (pa še eno za Tulaso, ki nam je pomagala), baterijo, žarnice za skupni prostor, škarje, nekaj hrane …, ne spomnim se čisto vsega. Tanja je prosila, naj nekaj denarja pošljem tudi trem sponzoriranim otrokom s piknika, ki prav tako tolčejo revščino – narejeno. Vsaj upam, da jim je Zlatko nesel pošiljke in ni naredil kakšne neumnosti, zaradi katere se bo reinkarniral v predpražnik. Vsak je dobil še nekaj žepnine, da si bodo lahko kupili kakšno neumnost – Kopila je rekla, da bo šla po ročno uro, Kinari pa sploh ni dobro vedela, kaj je denar, se mi zdi – njen delež je spravil Robin, da ga ne bo zgubila. Za preostali denar sem šla po piškote, sokove, čokoladke …, da se poslovimo z neuravnoteženo prehrano.

Mislim, da sem rojena gospodinja, samo tako dobro sem skrivala ta svoj talent, da nihče ni niti posumil, haha. Malo pokore sem tako naredila za vsa razbojniška mlada leta – desetkrat sem vsakomur zložila cape, ker je bilo vsak dan, ko sem prišla, ravnotežje večine kupčkov z oblačili močno porušeno, le nekaj punc je res vzdrževalo zadovoljivo stanje (ampak bi se hitro navadili, če bi jim nekdo tečnaril še kak teden), dirigirala levo in desno, kaj naj pometejo, kaj operejo, kaj prestavijo, kaj zažgejo, uf, to sem jim morala iti na jetra, še sebi sem šla. Tejanathu sem na spletno stran napisala informacije za kakega morebitnega prostovoljca, da si bo lahko predstavljal, kam gre in kaj lahko počne, potem pa še dolgi dve strani navodil za naslednjo cook-mother oziroma vse te štose, ki sem jih opazila – o umivanju, pranju, poscančkih, pospravljanju, oblačenju …, upam, da bo kaj pomagalo, saj se tipu niti sanjalo ni o ničemer, kar sem povedala; on ima veselje pač s tisto svojo agencijo za treking in z računalnikom, skrbi za premetavanje denarja in še v službo hodi, saj ni malo … Sirotišnico pa pozna bolj od zunaj, tako da ne more ugotoviti, da je kaj narobe, tudi z otroki ne zna oziroma mu kaj dosti ni do njih, se mi zdi. Nimajo tipkovnice, mogoče zato. Pa tudi če bi se kdaj spravil na obhod po njihovih sobah, ne bi nič opazil, ker ga doma žena pedena spredaj in zadaj, mu vse prinese k riti, opere, zloži, še nahrbtnik mu pripravi, kadar gre za nekaj dni od doma … Je pa pač edina veza s svetom zaradi računalniškega znanja, tako da na srečo sploh lahko dosežemo te kraje, očitno pa mu tudi ni ravno vseeno za vse skupaj, drugače ne bi zgubljal časa s sponzorji in sirotišnico.

Z otroki smo po velikem šopingu sedli za mizo in malo sem jim skušala razložiti, kako je s preoblačenjem spodnjega perila (imam občutek, da ta reč ne bo funkcionirala prav dobro – ko sem dan po nakupih preverjala, kaj imajo otroci na sebi, sem odkrila kar nekaj nudistov, ki so imeli vseh pet gat raje samo na mizi), nogavic in ostalega, kako naj skrbijo za oblačila, pa da se tudi rjuhe od časa do časa opere, kako pospravljati športne rekvizite …, ma, taužent stvari, mala dva sta vmes že zaspala, nekateri pa so zagnano prikimavali, kaj pa vem …

Manekeni

Prav gotovo je bilo vsega preveč, informacij in tudi nakupljenih stvari – od skoraj nule do polne mize vsega, vem, ampak drugače tokrat ni šlo. Sicer nisem pristaš tega, da se pride v eno revno deželo in nagoni skupaj goro igrač, oblačil in podobnega, niti slučajno – zdaj pa sem naredila izjemo, ker ne vemo, kdaj bo naslednja priložnost. Pa tudi za žoge in badminton mi ni prav nič žal – otroci so se še po temi divje žogali, hiša je oživela, k njim so začeli prihajati tudi otroci iz sosednjih hiš in še oni uživali v igri, to je bilo enega vpitja in veselja!

Kar težko sem šla od tam, kdo ve, če jih bom še kdaj videla … Malo smo se posladkali, zapeli so mi nekaj pesmi, tudi himno, ki se prav super sliši (sem morala vrniti uslugo, o, groza, jaz pa petje – ampak sem že pred dvema letoma vadila sredi riževih polj v Kambodži, dobesedno bogu za ritjo nekje, ko so me obkrožili neki vaški otročaji in mladina in hoteli slišati kako našo pesem, pa sem zavedno užgala kar Francetove verze), nato pa še objemi in mahanje …

Adijo

Ja, in kaj bo potem s temi otroki, ko malo zrastejo, ko bodo nekako preveliki za sirotišnico? Tejanath je ob tem vprašanju zamrmral, da tudi sam še ne ve, kako zvoziti ta del. Potem je modro pripomni, da za dekleta bi bilo še najpametneje, da jih omožijo čim prej, to be married off from the orphanage, se mi zdi, da je bila fraza. Dobro, da je bil par metrov stran, drugače bi pozabila na svoje pacifistične izjave, jebelacesta, married off, da ne bo on kicked off! Ja, res najbolje, da iz vseh teh brihtnih punc naredi svoji Tulasi podobne, da bodo pedenale desce in preživele ostanek svojega življenja čepe ob ognjišču, saj je običaj, da je z izobrazbo žensk konec takoj, ko stopijo v zakon. Jaz vidim vse te dečve v nekih poklicih, samostojne in zadovoljne, prav tako pobe – sem rekla Tejanathu, naj si nikar ne drzne iskati kakih soprogov še mladoletnim puncam, da bova s Tanjo že nekako našli ljudi, ki jih bodo pomagali spraviti vsaj skozi srednjo šolo – oziroma tudi naprej, če se bodo izkazali in si želeli še dalje. Robin bo zdravnik, če se še spomnite. Zato, dragi moji, če bi slučajno kdo želel nekoč v prihodnosti priskočiti na pomoč pri šolanju teh zlatih otrok, ki nimajo nikogar, naj se mi javi na mejl:  dunja01@hotmail.com, da ga dam na stand by, in ko bo čas, se slišimo. Lahko pa pišete tudi Tanji: tanjatrcek@yahoo.com

KONEC

Nazaj v Katmandu sem letela z malim frčoplanom, ne bi o tem, kako sem bila trda od strahu od začetka do konca v tisti ropotulji, ki je vzletela kar na luknjastem travniku, je bil pa razgled čudovit – himalajsko pogorje se nikjer ne prekine, celo pot so bili na desni zasneženi vrhovi.

Frcoplan

#

BHAKTAPUR (IN PASJE RADOSTI)

Za konec te sage pa še nekaj posnetkov iz katmandujskega predmestja, spet lepo ohranjena preteklost za turiste, domačini pa tam slovijo predvsem po lončarskih izdelkih, kar je bilo res zanimivo videti. Vandrali smo skupaj z dvema prijetnima Francozoma, poleg piskrov pa smo si lahko ogledali tudi zanimivo pasjo predstavo sredi ceste – ni kaj, zelo radoživi in sproščeni cucki, haha. Tri je pravljično število, so zabevskali.

Bhaktapur

Zamenjana je uvodna fotka, a ste videli? Sicer je z nekega zanzibarskega šolskega zidu, ampak tudi tukaj je isto – moje ime pomeni SVET. Prav tako kot v arabščini, hindiju, svahiliju, turščini … Se mi dopade. Bolj kot kutina, hehe.

Ja, kaj bomo zdaj … Eni pišejo, naj pridno pleteničim naprej in nič manj obsežno. Samira bi več fotografij. Mami pravi, naj ne klobasam toliko.  Daša hoče, naj pišem samo v alinejah, in to samo najnujnejše. To bom lahko šele naslednjič, sedaj so bile informacije prepozno tukaj. Tanji sem obljubila zgodbo o njenih mulčkih v sirotišnici in to bom še napletla, ni kaj. A mi v tehle zadnjih zdihljajih katmandujskih ni zneslo (glej gornjo trditev o predolgem klobasanja, ja), zato bo samo prvi del – do otrok. In nekaj njihovih fotk vam dam kar za začetek, da se vam še pred mučnim branjem med preganjanjem silvestrskega mačka nariše nasmeh. Ker so tako fletni. Ostalo pride kasneje.  Evo jih, cela reprezentanca, kliknite:

Sončki

V Katmanduju je mrrrrraz, elektriko nam oblast pošlje samo še za kakšne 4 ure na dan in samo še sveče furajo, zato bo kar prijalo novozelandsko poletje, kamor letim čez nekaj ur.

Kar najlepše preživite skok v enajstko, sledite sanjam in ne čakajte na jutri! Moje dobre želje in misli so usmerjene seveda najprej in predvsem domov, mami. Ostali pa ste takoj zraven! Srečno!

Spodaj pa še v stari maniri dunjevanje:

KHANDBARI, GOR NEKJE …

Kamor koli pogledaš, sami hribi; blizu so najprej taki škofjeloški kupčki, nato pa rastejo in razkazujejo skalnate mišice, najvišje, tam blizu 8000, pa zebe skoraj tako kot mene, glave imajo posute s snegom, in če dobro pogledaš, vidiš zagotovo kako slovensko navezo, ki ravno odlaga kisikovo masko in se pripravlja na objem pred fotoaparatom, da bodo doma verjeli, kam so pririnili.

Kako se Khandbariju strokovno reče, ne bi vedela, nekaj med mestecem in vasjo, čeprav nepalske vaške standarde kar malo presegajo – mogoče je pa Khandbari TRG? Ja, trg, ne tržnica, to imajo sicer vsako soboto, ko je prost dan. Glavna ulica se strmo vije v hrib, na obeh straneh pa so lepo obarvane hiške, večinoma je bila na voljo zgleda modra. V pritličju skoraj vsake bajte je trgovinica ali pa delavnica, krojači, frizerji, mizarji, cel kup miniaturnih zalog hrane, od vsepovsod visijo oblačila, nahrbtniki, s pultov se kotalijo pomaranče, ki bi jim pri nas rekli mandarine, tukaj pa so pod oranges – na veliko rastejo naokoli, tudi banane, le da trenutno ni bila sezona zanje in jih je bilo malo težje izslediti. Cesta je nekaj sto metrov celo asfaltirana, nato tlakovana z večjimi kamni, ki zvijajo gležnje, potem je med kamni vedno več prahu in peska in na koncu ostane le še ta. Čisto afriški, vleče na rdečo ali oranžno barvo, imaš ga tudi med zobmi, iz oblačil ga nikoli več ne spraviš popolnoma, zato odsvetujem birmansko opravo. Ob deževju postane raj za blatno kopel in mogoče številnim pujsom, ki ojnkajo ob cesti v res neudobnih stajah, dovolijo malo valjanja po lužah in dreku, preden jih predelajo v jestvine. Khandbari se od glavne ulice potem raztegne še na okolico, nadstropje višje ali nižje so številne hiške, povsod je polno bambusa, veliko šol, iz katerih odmeva papagajski način podajanja znanja, potem pa vas peščene luknjaste poti odpeljejo naprej v hribe, kjer so raztresene manjše vasi in številna polja. Tam je tak mir, da kar odmeva, nobenih avionov, avtov, vpitja, le občasno kak traktor ali na vsake kvatre  motor. Nirvana. Pa tudi sredi Khandbarija ni prevelikega šundra, le na tržni dan vse vrvi in klepeta …

Tabelih ni veliko. No, bila sem ena sama celih 16 dni, sicer pa sem ter tja skozi vas zašibajo pohodniki, ki grejo na treking proti Makaluju, le da jih je samo za vzorec, saj trenutno še ni tako razvpit. Ker z dolarji obteženih prišlekov skorajda ni, tudi plastenk z vodo ni prav veliko, oni pijejo pač tisto, kar priteče iz pipe, ali pa prekuhajo; jaz sem se vseeno odločila, da bom ostala pri preverjenem onesnaževanju okolja s plastiko, in sem šele po 12 poizvedbah odkrila nekaj vode na policah. Večji štos je bil s toaletnim papirjem, haha, vprašam pri prvi štacuni, me debelo gledajo, vprašam pri naslednjih petih, se hahljajo in me pošiljajo dalje, vprašam pri naslednjih petih, že bolj v središču, jim je vedno bolj zabavno, glasno komentirajo s sosedi in ker mi želijo pomagati, še bolj glasno vpijejo do naslednje trgovinice, če imajo slučajno pri njih nesrečni sekret papir. Počasi je s tegobami okoli wc-higiene seznanjena že cela ulica in imam dosti zabave, sprijaznim se z njihovim načinom osvežilnega razkuževanja z LEDENO mrzlo vodo, ki ob čučavcu v seveda brezhibno čistem ajmarju čaka na odjemalcesralce. Ampak mi vseeno ni bilo usojeno izpeljati tega načrta, ker sem v eni od lekarnic čisto na vrhu omare zagledala zaprašeno vrečo z nekaj rolami nesrečnega papirja, kdo ve, kdaj se je zadnjikrat kdo spakoval s to buržujsko navado v teh krajih …

Zaman iščeš po policah tudi kakšen med ali marmelado, kar je zame ob krutem pomanjkanju čokolade skoraj edina droga, ki malo umiri mojo abstinenčno krizo (predpišem si zajemanje z veliko žlico kar direkt v žilo ali pa s pomočjo kakih piškotov, mmmm). Čokolado v turističnih becirkih in tudi manj turističnih sicer najdeš, ja, seveda, to so same preverjene znamke, Snickers, Mars, Toblerone … Ovitki zgledajo zelo echt in trikrat sem celo klonila. Prva čokolada je bila zanič. Verjetno je stara in že vsa zmatrana od sonca, sem si mislila. Drugič vzamem drugo znamko, okus pa je popolnoma isti. Hecno, si rečem, mogoče so mi crknile brbončice. Tretjič napadem tobleronasto hribovito tablico. Isti šmorn, isti okus, zanič do amena. Banda pokvarjena, takole se igrajo z mojim zdravjem – več denarja zmečejo v ovitke kot pa za tisto packarijo znotraj njih, a ni škoda. V Khandbariju sem nameravala preživeti z medeno-piškotno terapijo, pa sem pristala na koncu samo pri piškotih – vsaj tu sem imela srečno roko in izbrani trgovec bo lahko zavoljo mojih prispevkov vpisal svojega sina na prestižnejšo srednjo šolo – sem mu znosila enih cekinov za kokosove in neke revno čokoladne kekse, o ja, zdaj sedim že bolj mehko podložena tu v Katmanduju, precej pa je pristalo tudi po otroških želodčkih …

Najde pa se tudi kaj meska, ja ja, ob temle spodaj se vam bodo zagotovo pocedile sline, zato sem se posebej potrudila s fotkanjem. Mmmmmesnine dežele nepalske spodaj na klik, pa dober tek:

Arvaj Nepal

Če si takole edini belokožec v oddaljenih krajih, se moraš navaditi, da se ljudje ustavijo in zijajo vate, komentirajo, te nagovarjajo, kaj vprašajo ali vsaj pozdravijo, nekateri tako prijazno, da komaj verjameš, da taka sorta sploh še obstaja, tudi med otroki, nekateri pa ne vedo, kako bi se obnašali, in se nekaj spakujejo, se začnejo smejati, ko so nekaj metrov stran od tebe, in komentirajo s sopotnikom – take pa glede na trenutno počutje ali pošlješ v maline ali pa se nasmehneš in si misliš svoje. Zdaj pač še niso navajeni turistov, kmalu pa se bo tudi tukaj spremenilo. Je pa odličen kraj za opazovanje mimohitečih – predvsem mamk, ki se krivijo pod težo velikih pletenih košev ali čudovito stkanih močnih torb, v katerih iz oddaljenih hribovskih vasi prinašajo zelenjavo in sadje, odnašajo pa nič kaj dosti manj težke nakupljene surovine. Pripadajo različnim kastam, ki jih je cela reč, njihove barvite oprave izdajajo izvor – to je res fantastičen pogled. Ker sem s portreti odlašala toliko časa, da sem prej spokala stran, ne morete videti kaj dosti tega, se pardoniram – še posebej mi je žal, da ne boste od blizu ugledali, kaj nekaterim mamam maha iz nosu – ne, ni smrkelj, ampak zlati uhani; enim visi skoraj tja do ustnic kakšna figura, druge so si namontirale okras v obliki večjega gumba, tretje niso pretiravale in so zadovoljne samo z večjim prstanom … Prima! Seveda imajo podobne naprave tudi v ušesnih mečicah – nakit je znamenje premožnosti (čeprav je verjetno od tega blagostanja ostal le uhan, živijo pa prav nič z zlatom okrašenih razmerah), največkrat pa ga prejmejo za poroko. Me je zelo zanimalo, kako spravijo smrkelj mimo vseh teh preprek. Ja, tudi to sem si natančno ogledala, ker prav nič ne skoparijo z izločki, prav tako kot s pljunki ne. Malo več dela imajo, da s prsti usmerijo svinjarijo mimo okrasja, ampak vaja dela mojstra. Mojstrico, pardon. Nekako že zvižajo zadevo do tal in malo tudi v predpasnik ali obleko.

To z zlatom je še vedno kar dober biznis,  tudi v Khandbariju sem videla nekaj malih zlatarn, no, bolj izdelovalnic zlatega okrasja, fantje so s hudo preprostim orodjem nad ognjem talili potrebne surovine in jih nato oblikovali … Vendar pa je današnja mladina že v nizkem štartu, da še poveča jarek, ki že obstaja med njimi in starejšimi generacijami. Menda se je že v zadnjih letih stanje neznansko spremenilo, čeprav so maoisti dolgo časa skušali s terorjem spraviti deželo nazaj v malodane kameno dobo, če malo pretiravam, niso hoteli dovoliti vpliva zahodnega sveta … Ampak razvoj gre svojo pot, televizija in internet sta naredila svoje in mulce in mule bo težko spraviti nazaj v tradicionalne cunje in jim skozi nos napeljati rinke (oni bodo te reči gotovo raje instalirali v popek ali na obrv), srednješolke se oblačijo v kavbojke in počasi opuščajo sarije, kmalu bomo vsi isti, kaj češ. Sprehod po Khandbariju spodaj:

Khandbari

PRIPRAVE NA UGANDO

To leti najprej na bolhe. Priključiti so se mi morale na enem od nemarnih avtobusov ali hotelov in me ljubko pogrizljale. Sem jim namreč strašno pri srcu, to sem spoznala v Ugandi, kjer sem jih imela več od neuglednega cucka Sladžana, ki nam je bevskal okoli bajt. Bi človek pričakoval, da bodo skočile na primer na neumitega slovenskega zbiratelja konoplje, ki je prebival na sosednjem pogradu, aaaaaa, ne, name so šle, bolj sem prala posteljnino in sebe, več potk so naštepale po meni. Če imate doma težave s tovrstno nadlogo ali čim podobnim, me lahko povabite, pridem za petnajst minut posedet v vašo dnevno ali garažo ali pesjak, pa odnesem vse male prijateljice s sabo. Saj rada naredim uslugo brezplačno, edino po vrnitvi v domovino bom pa te storitve malo zaračunala, ker bom imela od premoženja samo še kakih 200 evrov, pa še te bom morala verjetno zmetati za zariban avto (a ga mogoče kdo kaj zakurbla v tem mrazu in poboža po armaturi, alo, struževski?!).

za intermezzo morm pa rečt, da se mi  tko eno figo da semle stavke basat, da ni za povedat … zebe me k psa v roke pa noge, nenehoma kiham, obilno smrkam pa grlo me boli … pa skoz pogledujem na kupček popoldne nagrabljenih novih knjig, k bi jih rada začela prebirat, ne pa tole … a čem samo fotke pometat na blog pa mal domišljijo trenirate lahko, kva je kej? pa še vse une bi razveselila, ki se prtožujejo čez dolžino tekstov …

eh, ja, pa dejmo še mal klofat, predn vse pozabm … kofe že nesejo … da bi pa kašno deko kdo ponudu al pa polen zakuru, jim pa ne klikne, porkamast! je pa »naša« muzka kle v kafiču, kar  paše po dveh mescih kej tazga spet slišat …

Kje smo torej ostali? Pri moji makini zarjaveli inu bolhah, če se prav spomnim … Ja, nekaj dni sem odkrivala nove trase pikov po sebi, potem so šle pa na koga drugega. Priprave na afriške razmere v Edirisinem taboru pa so bile deloma tudi v mojem novem bivališču, hiški Tejanathove družine, kjer so mi ponudili sobo in futer.

Pričakala me je kar prostorna soba z lastnim vhodom, kamor Tejanath občasno pripelje kakega gosta, ki pride na obisk oziroma treking, sicer pa je prej v njej stanoval njegov sin, ki se zdaj šola v Katmanduju. Dve (pre)kratki trdi postelji sta bili ob zidu, moja stopala so bingljala v zraku, na eno sem pogrnila obe svoji spalki, ker mi je njihov način postiljanja oziroma posteljnine malo sumljiv, lahko pa se seveda motim in je vse čisto. Odejo sem raje razgrnila pod spalki, da je bilo vsaj za odtenek manj trdo, tu so žimnice namreč približno tako debele in »mehke« kot tiste modre blazine v naših telovadnicah, vsake toliko moraš zamenjati položaj, da nisi ožuljen. Stene tanke, streha pa – no, precej zračna. Iz bambusovega lesa skupaj dana, le da je očitno zmanjkalo polivinila, ki je približno polovici stropa malo preprečeval spuščanje zraka v sobo.

V sobo sem hodila samo spat. In pred tem napol ledena sveča še malo brala, zavita v vse flise in bundo in še spalni vreči (v notranjosti hiš je še veliko bolj mraz kot zunaj), potem pa si okoli glave napeljala šal, da mi pihljanje skozi bambus ni moglo do živega, in spala tudi po 9 ur.  Brrrrrrrr, tale nepalska zima je tako hecna, čez dan si lahko skoraj v kratkih rokavih, če je sonček, zjutraj in zvečer pa je gotovo manj kot 10 stopinj, včasih tudi manj kot 5. Sneg se rojeva samo tam v visokogorju, tako da je še kljub temu stokrat bolje kot pri vas. Da stanja svojega hrbta sploh ne omenjam – doma bom odslej spala kar na tleh na dilah, očitno je to prava terapija zame. Mogoče vržem čeznje le kak armafleks, tu sem se namreč zbujala neverjetno spočita in brez bolečin, pri nas pa naj kar nekaj gleda vse tiste drage jogije, na katerih bojda nimaš alergije pa ki ti malodane uspavanke pojejo in s katerih bejbe v reklamah vstajajo s popolnim mejkapom, v resnici pa se zjutraj komaj uspeš prevaliti na tla, da lahko jamrajoče odšepaš v službo. Več ur spanca, več bolečin, sem ugotovila doma, tu pa sem, kot že rečeno, postavljala rekorde tam okoli 9 in celo 10 ur. Tema je že pred šesto zvečer, iz kuhinje pa smo se podrzali vedno pred sedmo in sem morala svoj bioritem prepričati, da se prilagodi. Ob devetih, ko je v domovini šele kaj zanimivega na sporedu, ko je tako prima sedeti v kinu, na koncertu, kofetu ali pa počasi pripravljati mišice na nočni lauf, če ni treba slučajno popravljati kakih polpismenih stvaritev brumne mladine, sem tukaj že drnjohala.

Takole sem bivakirala:

Moj Brlog

Najbolj sitna stran tega stanovanja so bile sanitarije, khm … Pa čučavac sploh ne, ta je bil čisto ok, le malo daleč za nočne sprehode, čisto okoli hiše je bilo treba do njega – bolj je bilo zoprno umivanje s tistim ledom. Včasih sem si vedro vode postavila za nekaj ur na sonce, preden sem jo začela polivati po sebi, največkrat pa se mi ni dalo čakati in sem se delala, da se mečem v Bohinjsko jezero, kjer priteče frišna Savica vanj. Vsaj vsem na očeh se mi ni bilo treba čediti, hvala bogu, saj je bila poleg sekreta še ena betonska celica, namenjena umivanju in pranju. Prala sem pa vedno zarana, tam pred osmo zjutraj, še v megli, da sem imela na razpolago vodo iz pipe, dokler so jo spuščali. Rok nisem čutila potem nekako do pol enajstih dopoldne. Što ne ubije, jača.

A lahko samo še malo o pljunkih, še zadnjič? Potem pa neham. Če bi tisti moj predpotopni mobitel znal snemati to živalsko oglašanje pod mojim oknom, bi vam lahko predvajala, zakaj spet načenjam to nemarno tematiko, samo zvoka nimam in moram napisati. Ker to je bil pa ob vsem videnem in slišanem do zdaj res svetovni rekord in na meji še znosnega. Torej. Zraven naše bajte je bila ena precej večja, večstanovanjska, bi  lahko rekli. Stanovanja so bile pravzaprav samo skromne sobice, v katerih je živelo med drugim tudi nekaj študentov, poleg njih pa je pomemben pečat ogabnim zvokom pridal še starec, ki je plačeval ceno dolgoletnega prijateljevanja s čiki.

Prvo noč še nisem vedela, kaj me čaka, in sem zaspala s praznimi ušesi, štoflci-free, saj se je že pred deveto razlila čez Khandbari popolna tišina, čista milina, nikjer nikogar. Okrog treh ali malo čez pa se je začelo. Zavijajoči cucki, razštelani petelini, ki svojo nalogo opravljajo tako podnevi kot ponoči, loputanje z vrati, glasno pogovarjanje, občasno kar vpitje, ko so si sosedje izmenjevali nočne prebliske z balkona na balkon, njihov dan se je pač začel in zakaj se ne bi še ostalim, ane. Nekateri se začnejo takrat učiti, drugi že skoraj odpravljati v kako oddaljeno šolo ali pa na prvi bus v Dharan.

Pred hišo je bil parkiran 500-litrski lonec vode, ki ga je bilo treba napolniti med 7. In 9. zjutraj, ko oblast v Khandbariju prebivalcem privošči tekočo ledenico, potem pipe zaprejo in ti ostanejo pač različno veliki sodi, posode … Pipe so ponavadi napeljane pred hišo, kjer se lahko vsem na očeh očediš, sicer pa ti preostanejo še kakšne manjše »umivalnice-pralnice«, posejane naokoli ob cesti. Fantje pri sosedu so higienske posle jemali smrtno resno, to je ves čas nekaj pljuskalo, slišalo se je ščetkanje zob, predvsem pa so par ur skupaj leteli pljunki. A je možno, da ima nepalsko ljudstvo kakšno posebnost glede prekomernega proizvajanja sline? Čisto resno sprašujem, ker se mi zdi sicer znanstvena fantastika, da lahko nekdo 37-krat ZAPOREDOMA OBILNO pljune (ja, to je bilo kot mitraljez, kar naprej in naprej; pa je eden nehal in drugi začel, pa sta potem družno svinjala …), vsakič z gromovitim, ogabnim, najglasnejšim možnim hrkanjem, skupaj spravljanjem po žrelu obešenega materiala, potem malo predahne in se za trenutek vrne v svoje sobane, zato da lahko kmalu zatem nadaljuje s prej opisanim vse do odhoda kamor koli že. In tak ni bil samo eden, takih je bilo pri sosedu 7, stari pa je s počenim nonstop krehanjem poskrbel še za back vokale. Vsi pa zjutraj niso šli po opravkih, ampak so prijetne zvoke spuščali še naprej čez dan, tako da nam je šel riž lažje po grlu, ko smo jih lahko poslušali tudi med obedi.

V glavnem, sploh ne vem, kako bi opisala ves ta gravž, to je bilo čisto neverjetno, res smo bili še dodatno blagoslovljeni zaradi števila sosedov, ampak meni dejansko ni jasno, od kod lahko človek sploh dobi toliko materiala, pa saj to morajo imeti tudi grlo vneto od pretiranega naprezanja … Pa kako lahko KAR NAPREJ, NENEHOMA pljuvaš, no, a vi to znate????

Brez zamaškov za ušesa, ki so vso to gnojnico malo ukinili, bi me verjetno lahko prišli obiskat v arest. Ker bi nekoga izmed prasonarjev umorila. Ja!

Evo, ne bom več o tem. Ker moji gostitelji so bili pa čisto posebni. Niso pljuvali in niso kadili.

HOTEL TULASA

Poleg moje sobe sta bili v gornjem nadstropju še dve nič kaj veliki, v katerih so prebivali Tejanath, njegova žena Tulasa in njegov bratranec s predolgim imenom, da bi si ga zapomnila, zato mu bom rekla kar Zlatko – če je bil pa eno tako milo in prijazno bitje, pa še zauber je bil, kot boste lahko videli na fotkah. Da sta s Tejanathom bratranca, sem ugotovila šele po natančnejšem poizvedovanju, tukaj si itak vsi rečejo brat ali sestra ali pa mali brat ali pa veliki brat, potem se pa znajdi. Še nesorodniki se nagovarjajo ne z imeni, ampak DIDI (sestra) ali DADŽU (brat). Nekaj dni je z nami bival še mulo Sanjib, Tejanathov nečak, ki je imel sicer starše v Indiji, tu pa se je šolal in so ga preživljali. Ker pa je bil en velik lenuh (je rekla Tulasa: he no reading, no writing, no good), so ga pred kratkim poslali nazaj. Občasno pri Tejanathu prespi tudi kdo od sorodnikov iz oddaljenejših vasi, tukaj je pač tudi tako, da kdor ima vsaj nekaj denarja in službo, pomaga vsej rodbini. Tejanath jim preskrbi tudi kakšna oblačila, jih založi s hrano, če je možnost … Manjša privatna podružnica Rdečega križa je tam pri njih, nekako tako, kot je to počel naš ata Peter, ves čas je zbiral vse mogoče in potem razdeljeval revnejšim. Na voljo so imeli sicer samo eno manjšo in eno večjo posteljo, kot sem ugotovila kasneje, tako da nimam pojma, kako so prenočevali. Tulasin sorodnik se je par dni motal pri hiši, en tak res ubog človek, v tistem hudem jutranje-večernem mrazu se je tresel največkrat kar kje pred hišo v čisto tanki vetrovki in je samo pojest prišel v kuhinjo – verjetno revščina človeka naredi še ponižnejšega in nevidnejšega … Domov je šel potem oblečen v neko jakno, ki so mu jo dali Tejanathovi, družini je nesel nekaj hrane, sam pa je bil oborožen s par zavitki tablet, za katere ni imel pojma, kaj naj bi mu pozdravile. V Khandbari je prišel na par preiskav zaradi hudih glavobolov, slikali pa so mu pljuča, če sem prav razumela. Za glavo ne vem.  Od dohtarja je prinesel nekaj tablet, samo da brez navodil in škatlic; zadaj na zavitek so mu napisali, kako jih mora jemati, za ene sem ugotovila, da so antibiotiki, ampak dobil jih je samo za 5 dni – a ni treba teh reči jemati vsaj 10 ali 14 dni? Ah, manj ko veš, manj se sekiraš, pa je. Peš je odkrevsal navsezgodaj zjutraj, domov pa prispel šele enkrat pod noč … Upam, da ga je glavobol minil, ga lahko zelo razumem, kako mu je bilo …

V oddaljenih vaseh se živi precej bolj skromno kot v malo večjih zaselkih, kot je tale Khandbari. Pa še tu je večina »luksuza« zunaj, na fasadi, v notranjosti pa zaman iščeš kaj mehkega, udobnega, kamor bi se počil, hudo je mraz, še poleti ne more biti preveč prijetno, kaj šele pozimi. Mislim, da mora biti podobno mraz v kakšnih betonskih zaporniških celicah brez oken ali s kakšno lino kje pod stropom. Sami okorno sestavljeni deli pohištva, preprosta postelja z zmahano žimnico, kakšna vegasta omara in obleke ponavadi kar navešene po stanovanju … Na slikah boste lahko malo pokukali v to hišo, samo v resnici je bolj grdo, kot zgleda, bolj neprijetno. Tu so imeli kar tri televizorje, ampak to zato, ker še niso utegnili pokvarjenih dveh odnesti na odpad. Tulasa si je ob večerih na ledena tla dala dve blazini in zavita v ogrinjala primrznjeno gledala hudo glasno nastavljeno kakšno še bolj hudo trapasto akcijsko ali žajfasto zadevo, to je bilo eno samo pretepanje in renčanje, bumf, beng, bong, assssssaaaaa! Drugega pač ni na sporedu.

Zlatko darling pa je cele večere polglasno bral iz angleškega učbenika konverzacije, da bi malo napredoval, saj je moral poučevati v angleščini, ki pa je ni bil najbolj vešč. Ali pa je Tejanathu pretipkaval kakšne teste – res je bil posebno prijazna pasma.

Kuhinja je bila spodaj, kar pa se je cmarilo v loncih, je prišlo večinoma z njihovega vrta pred hišo ali pa z neke njive, ki jo imajo v sosednji vasi, kaj pa še s tržnice. Vse ORGANIC, je ves čas poudarjala Tulasa, ko sem malo razložila, kakšno zelenjavo imamo pa pri nas npr. v supermarketih. V kuhinji je kraljevala izključno ona, dedec se je samo usedel in čakal, da postavi hrano predenj, le Zlatko je vedno pomil za sabo in pomagal tudi kaj narezati, mešati … Meni je bilo zoprno, da bi bila deležna podobne oskrbe kot Tejanath, in sem želela vsaj pomiti posodo (za kaj drugega tako nisem, šele naslednje leto bom začela hoditi h Karmen na NPH (nenavadno pripravo hrane???), haha, lonce imam pa doma varno spravljene v starem kufru pod mizo, da me slučajno ne zamika ustvarjati kaj bolj sofisticiranega od kave, makaronov in riža, ja, takle mamo). Ampak ne, jaz sem gostja in ne pride v poštev, da bi se česa pritaknila. Pa sem se pustila pitati. In to obilno. Po dveh tednih sta Zlatko in Tulasa nekaj opravljala, sem kar čutila, da leti name, pa sem vprašala, kaj je narobe. Sta se režala, da sem postala bolj fat. In princ je pristavil, da imam večja stegna kot ob prihodu. Aja?! To smo se režali (samo nista vedela, da to ni samo od riža, ampak zaradi čokoladnih piškotov). Potem pa me je Tulasa hotela vsaj malo potolažiti in je rekla, da sem ob prihodu, ko sem imela za sabo vse tiste grrrrozne vožnje, zgledala stara  40 (ja, draga moja, prav kmalu jih bom z vso pravico), zdaj pa samo še 25. A ker imam zdaj bolj okrogla lica? In stegna, bi pristavil Zlatko.

Tudi kuhinjske radosti vas čakajo spodaj na fotkah. Večinoma poteka vse na tleh; sedeli smo na nizko nizkih pručicah, s katerih sem po pol ure le s težavo vstala z razbolenimi koleni (oni itak ves čas čepijo, ni mi jasno, kako jim ne zaribajo sklepi), krožniki so bili na tleh in jedlo naj bi se s prsti, samo to sem tudi preskočila in dobila žlico. Tulasa je imela na voljo lepo ognjišče, nekaj malega si je pomagala še s plinsko bombo, mož pa ji je iz prestolnice prinesel tudi tisti parni kotel, za katerega ne vem, kako se mu reče, ekonomlonc, no, pa še riž je lahko kuhala posebej v enem piskru na električni pogon, kadar je elektrika pač bila. Kar šmensi se sliši, ampak ni v resnici nič kaj prijetno in lahko delo. Dim se je lahko valil skozi okno ali vrata, tako da smo bili kar lepo prekajeni. Vsi pa so se tudi sezuli pred vhodom. To sem sicer storila prvi dan, potem pa sem se opravičila in povedala, da imam po desetih minutah kljub nogavicam že ozebline in da bi bila rada v čevljih, če lahko. Oni pa kar nagih podplatov, za božjo voljo, da bi nataknili vsaj kake papuče … Ko je Tulasa zmrzovala, sem ji omenila, da res ne bi bilo slabo, če si omisli vsaj štumfe, in da te v noge ne sme zebsti, pa je potem res nekje našla tudi neke stare copate, navlekla tudi nogavice in sem zmagala.

Jedli smo ves čas dal bat. Torej riž z neko omako iz leče ali soje, zraven pa še kakšno zelenjavo, največkrat špinači podobno, Tulasa pa je vedno vrgla na olje še nekaj krompirja, sem ji povedala, da se temu reče pomfri. Gospodinja je vstajala zgodaj, včasih tudi že ob petih, pred osmo pa nas je čakal obvezni čaj in nekaj – ja, riža, kaj pa. Osladkanega in malo drugačnega kot kasneje. Potem smo do pol desetih bluzili vsak po svoje, nato pa je bil obilen obrok dal bata. Ob desetih se namreč začne pouk v osnovnih in srednjih šolah, Tejanath in Zlatko pa sta oba učitelja. Vse do 16 h ne jedo ničesar, morda kako pomarančo (tisti riž je meni zalegel za dve uri, zato sem se morala podpreti s cukrom), ob štirih je spet čaj in spet enak riž kot navsezgodaj zjutraj, potem pa se okrog šestih, pol sedmih še zadnjič napokaš poštene porcije dal bata in dneva je bolj ali manj konec. In ves čas, dan za dnem, teden za tednom … jedo samo to. Si zamišljate podoben režim doma? Pa bi lahko tudi kaj drugega ali pa vsaj na drugačen način pripravljenega, to je jasno še taki kuhinjsko neuporabni dekli, kot sem jaz. Na srečo je bila hrana zelo okusna in tudi z mano ni problemov, jaz pospravim vse, kar se postavi predme … Se je pa Tulasa čez čas začela kar malo opravičevati, češ, vsak dan jemo isto … Ker so želeli izvedeti, kako živimo kaj pri nas, in je bilo veliko govora tudi o hrani, potem pa se je verjetno zasekirala, ker sem povedala, da skušamo uživati čim bolj raznovrstno prehrano (jaz na primer zelo gledam, da uživam različne znamke čokolade in piškotov, haha). In je nato proti koncu rižu dodala neke male koščke rib, ki jih je našla na tržnici, enkrat je spekla roti, indijski kruh (fajn mastno, kot naši krofi), potem je nekaj eksperimentirala z rižem in mu dodala razne čarovnije, uvedla je nekaj surove zelenjave … Meni je bilo vse slastno. Kaj pa vem, morda si res ne morejo privoščiti ničesar drugega. Ampak še bolj se mi zdi, da gre za tradicijo.

Kar smo napacali, je morala potem seveda tudi pomiti. Brez pomivalnega stroja ali korita ali tekoče vode; le-to je zjutraj nalila v velike vrče in potem spretno manevrirala tam po tleh, na koncu pa šla delo dokončat še ven, da je lahko splaknila packarijo na travo. Vse seveda z ledeno vodo. Ves čas je jamrala, kako jo zebe. V kotličku za čaj je sicer imela vedno tudi nekaj prekuhane vroče vode, da je pred jedjo vse še enkrat malo razkužila, res je bilo za čistočo kar najbolje poskrbljeno.

Rezidenca. Kliknite na fotko:

Tejanathova Hisa

Ženske v Nepalu se počasi prebijajo na višjo stopnico, ni jim bilo lahko v preteklosti in tudi zdaj še ni najboljše, ampak z mladim rodom prihaja vse več šolanih deklet, ki želijo od življenja več kot pa celodnevno garanje v kuhinji, pranje, delo na njivi … In poroko pri 16, 17 letih, kot je to ponekod še vedno navada, s katero se tudi zaključi dečvino izobraževanje, moža pa ji izberejo domači, in sicer iz iste kaste. Teh je celo morje, čeprav je vseeno malo drugače menda kot v Indiji – tudi tukaj so kaste razvrščene po hierarhiji, vendar pa ne tako drastično kot pri sosedih. Sedaj se vse to že spreminja, vedno več je porok med pripadniki različnih kast, mladi pa bodo počasi zagotovo tudi presekali s tradicijo dogovorjenih porok. Madona, da ti privlečejo domov kar enega desca, potem ga pa glej celo življenje, a!? Saj je bilo tudi pri nas podobno, pa ni bilo nikomur všeč in je danes drugače, tu pa bo prav tako.

Samo Tulasa še ni imela take sreče. Zelo brihtna gospa je to, energična in hudo zgovorna, z mano se je trudila govoriti angleško, čeprav vse njeno znanje prihaja od občasnih obiskov tujcev. Je sicer bolj na me-tarzan-you-jane, ampak me je prav presenetila, kako ji je uspelo z ne ravno bogatim besednim zakladom spraviti skupaj tako veliko, da sva se prav fino lahko menili. Ko sva načeli temo prezgodnjih porok, je pa dobila zalet, ha, sem bila deležna cele poplave, kako je morala prenehati s šolanjem, čeprav si je tako želela nadaljevati, pa kako je postalo njeno življenje ena sama strežba – možu, njegovi družini, predvsem čez taščo in svakinjo je bentila, kako sta jo imeli za služkinjo … Ko sta se z možem preselila na svoje, so prišli pa otroci, vmes je bila nekaj časa še vzgojiteljica v vrtcu, hkrati pa seveda tudi pedenala vse doma in še bolnega Tejanathovega očeta. Ni zmogla več vsega in zdaj je že nekaj let samo doma in med lonci, usranimi gatami, opravljivimi sosedami, s katerimi malo sestankuje, malo plete in pogosto ji je dolgčas. Nobenega branja, le neumen teve spored … Ji je čisto jasno, v kakšnem položaju je, in toliko huje je zato, ker se zaveda, da bi lahko živela drugače. Tale njen Tejanath ni najslabše, kar bi lahko dobila, vendar pa je seveda on zaposlen s tisoč stvarmi, bolj kot v ženo zagledan v računalnik, ona je pa pač tam za pospravljat. In verjetno mu sploh ne potegne, da je nesrečna tam na tleh pri piskrih, vse dneve je doma, le ob sobotah se sprehodi do tržnice in enkrat na teden privleče iz oddaljene vasi na hrbtu kot mula težko vrečo riža. In zdaj bo šla celo za tri tedne v Katmandu k sinu in hčerki, ki tam hodita v šolo. KUHAT, kaj pa drugega. In prat. Ker imata izpite.

Tam v zadimljeni kuhinji smo se vsak dan luštno pogovarjali in odkrivali razlike; kakšna zelenjava nam raste  pozimi (ja, snežena, ane) …  Pa če zapade sneg, a imamo potem prosto? Kako kurimo v hiši, da nas ne zebe? Kje kupujemo hrano? (Kako razložiti tista naša obupna megalomanska nahajališča kilometrskih polic, kjer pol ure iščeš jogurt med vsemi tistimi nula koma jozef mastnimi izdelki, jaz bi najraje kar kakega kurirja imela, ki bi mi nosil futer in me odrešil sparovsko-mercatorskih pohodov … Uf, ko bi nekdo zminiral te razvratne potratne prostore, večje od Titanika – samo kam bi pa potem del ljudstva hodil ob vikendih sprehajat svoje mladiče, da se ja ne bi bilo treba z njimi potruditi do kake točke z naravno svetlobo in brez nalepljenih cen … Spet me je zaneslo … )

Malo smo se učili drug od drugega in odpirali okna v neznane svetove, kar je pa tudi nekaj najlepšega na potovanjih …

ŽIVKO POSKOK IN NJEGOVI PROJEKTI

Malo sem pozabila predstaviti Tejanatha, jaz sem mu rekla kar Živko Poskok, ker je ves čas na fedrih in nekaj skupaj spravlja. Govori pa tudi tako hitro in smešno, da sem približno polovico uspela razumeti, ostalo pa sem skušala uganiti. Bivša prešernovka Tanja (zato pa je tudi tako fejst punca, ker so jo pri nas modrili, haha) mi je povedala zanj in sirotišnico, ki jo pomaga upravljati. Je predsednik nekega društva, ki je v Khandbariju med drugim pomagalo reševati sirotišnico pred zaprtjem, saj ni bilo več zadosti denarja zanjo. Tanja je naletela na njegovo spletno stran in od takrat njena družina pravzaprav finančno skrbi za 10 otrok, da imajo kaj jesti in obleči … Je en tak skromen ata, ves čas v istem puloverju in kapi, njemu gre po glavi samo računalnik, z njim je obseden kot kak pubertetnik. Sicer je učitelj, ampak kolikor sem uspela videti, se ravno pretegne tam ne, kar naprej ima neke izredne dopuste (da leta okoli zaradi ustanavljanja agencije), v šolo gre brez torbe ali kakega zvezka, precej pozno in mislim, da kar malo zamuja (ha, to ni tako kot pri nas, ko šef in šefica stojita vsak s svojo bazuko pri vratih zbornice in že dve minuti pred koncem odmora naženeta vse delat), je že bolj v zadnji četrtini službovanja in si verjetno lahko malo več svobode privošči. Takoj ko pride domov, se nalepi pred ekran, tipka tudi pozno zvečer, pač odvisno od električnih mrkov, pa tudi zarana je ponavadi že ogreval tipkovnico. Je eden redkih v Khandbariju, ki se sploh spozna na računalnik, čisti samouk, tudi internet ima skoraj edini … In še dobro, da ga ima, saj drugače ne bi mogli izvedeti za te sončke brez domačega gnezda.

Če ste ga pripravljeni poslušati (ali pa se samo delate, haha, tudi to sem potem začela prakticirati, ko sem osemnajstič slišala že vse o njegovih načrtih), bo otroško navdušeno kot navit razlagal o agenciji za treking, ki jo s še par možakarji ustanavljajo v Khandbariju. Trekingi proti Makaluju sicer že obstajajo, vendar pa ni ravno pretirano poznana ta smer, čeprav je po slikah sodeč izredno lepo – jaz sem videla samo en del začetka, ker mi ni bilo dano kaj več zaradi drugih opravkov, in moram reči, da je tudi začetna pot med vasicami krasna, imam nekje malo poslikano … Zdaj Tej piše cele romane in ureja noro nepalsko birokracijo, ki ga pošilja od Poncija do Pilata, večinoma je sam napisal vse prispevke za spletno stran, in ni jih malo, pregleduje podobne strani in prebira vse, kar mu pride uporabnega pod roke … Pustila sem mu svoj Lonely Planet, da bo lahko še malo naštudiral, kako se prodaja trekinge, pa še spodbudila sem ga, naj piše ustvarjalcem knjige, saj če si enkrat noter, je biznis zagotovljen … S sodelavci želijo s prihodki od agencije zagotoviti prihodnost sirotišnice, da ne bo več odvisna od prispevkov sponzorjev – če bi jim uspelo na leto pod Makalu pripeljati okoli 50 turistov, bi bila zadeva rešena.  No, najprej morajo seveda dobiti vsa dovoljenja in Tej se pravkar ubada s tem tu v Katmanduju. Če povem po pravici, mi je včasih že kar malo najedal s temi svojimi zgodbicami, ker ima navado vsako reč goniti v neskončnost, vendar pa ga zelo občudujem – taki ljudje svet ženejo naprej, inovativni, iskalci, idealisti … Da se en šolmošter v kraju, kjer še tekoče vode ni v bajtah in kjer poznajo od hrane samo dal bat, ukvarja s Twitterjem, Facebookom (je bil kar razočaran, da se ne grem teh reči, haha), ustvarja spletne strani, išče zanimive rešitve, s katerimi bo lahko naredil veliko dobrega … Imam občutek, da so ostali člani njegove druščine bolj eni priveski, malo za okras, razni »svetovalci in podpisovalci«, večino dela pa opravi Tej. In v tem neizmerno uživa, kar bliska se mu iz oči, kadar načne to temo. To je to, žar v ljudeh! Potem se vsaj kdaj kaj premakne.

Otrokom v sirotišnici šolanje plača država, če sem prav razumela, vse ostalo pa več ali manj Tanjina družina, se mi zdi. Tej operira z računi in prenosi denarja in s komunikacijo, poleg tega pa skrbi še za sponzoriranje otrok, ki sicer niso sirote, zato pa tolčejo revščino in ne bi mogli v šolo, če ne bi iz tujine prihajala sredstva zanje. Saj o tem sem že pisala in bomo še večkrat kakšno rekli na to temo, tudi sama skušam večkrat najti dobre duše, ki so pripravljene prispevati za izobrazbo malih vedoželjnežev. Zdi se mi vredno in to delam pač v dobri veri, da so stvari poštene, da denar pride na pravi naslov … Nikoli pa seveda ne moreš čisto z gotovostjo nekomu zatrditi, da ne bo nič narobe, vse sorte se lahko zakomplicira, pa ne moreš prav nič pomagati.

Smo pa v tem kratkem času, ko sem se preganjala o Khandbariju, vseeno malo pomagali – in to s prispevki kolektiva naše šole! Hej, kolegi moji dragi zasneženi, se vam zdaj lahko končno zahvalim za denarce, ki bodo dvema Nepalčkoma omogočili dokončanje razreda. Dunja ma vas rada, iiiitak! Tej mi je pravil vse sorte o težavah, s katerimi se sooča pri tem sponzorstvu – poleg tega, da ga kar naprej oblegajo prosilci za pomoč (revnih je ogromno), ker vedo, da se trudi s tem, potem pa jih je tako težko zavrniti,  je tudi še vedno preveč naiven in verjame obljubam raznih obiskovalcev Khandbarija, da bodo po prihodu domov takoj nakazali šolnino za katerega izmed otrok, ki so jih spoznali na poti. In Tej v njihovem imenu nakaže prvi obrok, o obljubljeni pomoči pa potem ne duha ne sluha. Ali pa se ljudje obvežejo, da bodo šolali otroka, plačajo prvi obrok in potem mrknejo. Saj ne rečem, se zgodi, da pride kakšna kriza, ampak saj ne govorimo o tako strašno visokih vsotah, da bi povzročile finančni zlom – in toliko je pa ja ljudem lahko jasno, ali bodo zmogli nakazovati obljubljeno ali ne vsaj eno leto, presneto, ne pa da samo začnejo in potem zapustijo bojišče (najraje tako, da se sploh več ne javijo). Tejanath je že krepko sit takih primerov – in dva taka sta tudi iz naših krajev. Ko sem izvedela, da dvema šolarjema zaradi tega ne bo dano opravljati zaključnih izpitov, sem se obrnila na našega bossa (ki je tudi Zlatko, ja!), on pa na prešernovce in denar je že na kupu. To je akcija! Še enkrat hvala vsem! Kaj bo šele, ko začnem sitnariti iz Afrike, kjer bo pa še za kakšno stopnjo ali dve bolj uboga situacija – to me boste imeli v želodcu, a.

DA NE PRIDEM IZ VAJE …

Tejanatha je strašno veselilo, da me je lahko vlačil okoli po šolah, kjer sem potem malo klepetala z učenci. Kar nekaj dopoldnevov sem preživela v mrrrrrzlih razredih in razlagala, kako kaj živimo pri nas, kakšna je lepa naša, kakšni so naši letni časi, kako se lahko poročamo po svoji volji – ali pa sploh ne, živelo, koruzništvo, kako je urejeno na naših šolah in v razredih in kako šolarjem ni treba nositi uniform, kaj jemo in kaj počnemo v prostem času, ma, vse živo sem napletla … Starejši učenci, tam okoli 15 let stari, so kar nekaj že razumeli in nekaj se jih je tudi opogumilo in kaj reklo (vedno so vstali in vprašali, če lahko vprašajo, to ti je režim, jebelacesta, pa Miss rečejo turšicam, gospodom pa Sir, in to vsakokrat, preden sploh začnejo govoriti z učiteljem, pa vsi so se mi vljudno zahvalili za odgovor, ej, a tole kdo od naših učencev mogoče bere?!), en poba je celo v zvezek sestavljal vprašanja, da bi ja dobro povedal, je tudi spraševal zanimivo – a dobimo po koncu šolanja službo, npr., saj pri njih je strašno težko kaj najti, če imamo težave z onesnaževanjem, kako izbiramo predsednika, kaj mislim, da bi bilo treba spremeniti v Nepalu … Vedno sem jim tudi malo podkurila zaradi svinjarije, ki se valja po nepalski naravi, tudi okoli šole je bilo izdatno okrašeno z odpadki, samo bo še preteklo ene vode, da se bo kaj spremenilo …

Čeprav se mi je zjutraj vedno eno figo dalo hoditi na te obiske in mi je bilo na začetku strašno zoprno, ker so me učenci seveda takoj opazili in potem je vse sililo v mojo smer, opravljalo, radovedno zijalo …, pa sem potem kar uživala in videla, da je fino tudi za otroke, saj me potem niso več gledali kot deveto čudo in na ulici so me pozdravili, namesto da bi se neumno režali za mano … Jaz pa sem malo od blizu lahko videla, v kakšnih razmerah poučujejo sotrpini, hm, bom še rada prišla na našo prešerno ustanovo, haha, na udobne kavče, v tople razrede, po bonbone k Joži … Tu je vse precej ubogo, še posebej na javnih šolah, kjer uči tudi Tejanath. Presneta diskriminacija, otroci revnejših (torej še revnejših od že itak revnih) družin, ki ne morejo plačevati šolnine, lahko obiskujejo brezplačno javno šolo, kjer pouk poteka v nepalskem jeziku, angleščina je samo učni predmet (in kaj dosti ne odnesejo od nje), šole so veliko slabše opremljene, nekateri razredi spominjajo na zapor, ni stekel v oknih, samo rešetke, otroci pa nagneteni v klopeh, tudi po 70, 80 skupaj včasih … Že po uniformah se vidi, da so malo manj, vse je bolj razpuščeno …

Drugi tip šol so tako imenovane boarding schools, za katere je treba plačati, pouk je kakovostnejši, poteka v angleščini, nepalščina je le eden od predmetov (tukaj bom kot zavedna učiteljica jezika, za katerega smo prelivali kri, aaaah, da bi me sedajle slišala Breda Pogorela, takoj mi prisoli desetko, udarila po mizi, kaj se pa to pravi, a zdaj bo pa kar angleščina vse preplavila, kaj pa ohranjanje kultur, raznolikosti, identitete, porkamast), učenci so v bolj sijočih uniformah, za čisto male škrate pa imajo tudi vrtec. Na fotografijah boste lahko hitro prepoznali, kdaj gre za javno in kdaj privatno šolo – jutranji zbor, ko v vrstah pojejo državno himno, je na privatnih šolah videti precej bolj bleščeče. S to nesrečno angleščino pa je podobno kot v Ugandi – učenci se na pamet gulijo besede in stavke, sanja pa se jim ne, o čem govorijo. Šele po kakih 6 letih drila začenjajo razumevati in tudi govoriti, torej gre vse tisto znanje, ki že tako ni na ravno zavidljivi ravni, do takrat lepo v franže. A ne bi bilo pametneje vsaj deloma poučevati v nepalščini, pa naj se kasneje spakujejo v angleščini, če že mislijo, da drugače ne bo šlo … V svetovnem merilu je seveda res, da s to svojo pisavo nimajo kaj početi, prav tako z jezikom, biznis bo v angleščini, ampak še vseeno se ne dam! Jezike je treba ohranjati in ceniti!

Nekaj prizorov s šol spodaj:

Obiski šol

Lušten je bil tudi obisk gluhih otrok, ki prebivajo in se šolajo v hišici v sosednji vasi, zmotila sva jih med poukom in so naju bili izredno veseli – vsi so hiteli na tablo zapisovati svoja imena in računati, pokazali so, kako obvladajo znakovni jezik , abecedo … S skupinico otrok sta delala dva učitelja, otroci pa menda v šoli uživajo veliko bolj kot v domačem okolju, saj je največkrat tako, da doma ne morejo z nikomer komunicirati, kot se zagre, starši se znakovnega jezika ne naučijo, gluhi so tako precej osamljeni in izločeni … Po končanem osnovnem šolanju bi se lahko naprej izobraževali le v večjem mestu, česar pa si ne more privoščiti skoraj nihče – država jim omogoča le brezplačno osnovno šolo. Tukajšnji učitelj bi jih rad usmeril vsaj v kak poklic, jih naučil kake obrti, da bi se lahko z nečim preživljali – ena od možnosti je izdelovanju pletenih bambusovih stolčkov, zelo udobnih in trpežnih – nekdo izmed starejših učencev nama je malo pokazal, kako obvlada. Nekaj slik:

Sola za gluhe

NJENA VISOKOST

Tudi Zlatko me je en dan odpeljal na svojo šolo. Do nje je bilo uro in pol hoda, večinoma navkreber. Čeprav je šola privatna, je učencev zelo malo, torej tudi denarja za učiteljske plače (ki so od tega odvisne) in za šolske prostore precej manj. Prostor je idiličen, razgledi sploh, šola pa je čisto miniaturna, boste lahko videli na slikah. Po par učencev nabasanih na nekaj kvadratnih metrih, malo stran pa je neka koliba iz bambusa, kjer nabira znanje malo večja skupina. Med odmorom so se otroci podili po pesku in igrali nogomet – s KAMNOM! Zlatku sem naslednji dan priskrbela nekaj malih žog, to pa res ni ničemur podobno, da s kamni streljajo enajstmetrovke!

Na to šolo hodi večina slovenskih sponzorirancev in sem se morala seveda slikati z njimi. Pa še s prenosno cvetličarno, joj, kaj takega! Tu za dobrodošlico človeku dajo venec rož in Zlatko je otrokom dan pred mojim obiskom zgleda naročil, naj vržejo skupaj nekaj cvetov – samo so pa čisto preveč resno vzeli ta posel in skoraj vsi pomorili cele gore prekrasnih cvetic, sesti sem morala na prestol kot angleška kraljica in vsak izmed otrok je prišel do mene, me napacal po čelu z rdečim prahom (tika naj bi bila na čelu, meni pa se je zaradi množičnega navala malih nanašalcev prahu preselila še na nos), se mi predstavil, mi okrog vratu obesil svojo verigo živih barv in me pozdravil: Namaste, dobrodošla! Rože imam grozno rada, te so bile pa sploh prelepe in divje dišeče, ampak zdelo se mi je čisto noro, da so uničili toliko rastlin zaradi mene – tri rožice bi bile čez glavo dovolj! Hja, kaj češ, običaji pač. Je bilo kar težko imeti za vratom tistih tisoč cvetk, nekaj verig sem potem nesla s sabo domov, cela gora pa je ostala tam na ograji in žalostno smrt storila. Ampak kraljevsko sem pa zgledala, a nisem?! Pa sploh nobene zasluge za narod nisem storila, da bi si zaslužila to čast, samo na obisk sem prišla. In v dveh razredih čvekala z učitelji in otroki. Še en lušten dan je bil to, oglejte si ga spodaj:

Zlatkova šola

Šibam na letališče.

DOMOOOOOV HOOOOČEEEEEEM!

Ne, zdaj niti slučajno ne več, ampak tri dni je bilo pa prav bedno. Morala sem priti do sirotišnice, ki se skriva v hribih, do katerih trenutno lahko prideš na dva načina: letiš za 110 dolarjev v eno smer ali pa se cijaziš z busi sto let po razgonjenih cestah, kar sem zavoljo šparovnega načina potovanja in tudi zaradi radovednosti, kako je na vzhodnem delu Nepala kaj videti svet, izbrala jaz. Malo sem se že pred samo vožnjo odločila, da bo ena merda vse skupaj, malo je pa tudi res bila, tako da sem postajala že nevarno tečna in naveličana proti koncu.

Od slonov sem morala najprej v Janakpur, ki leži čisto blizu meje z Indijo, zato sem kar pričakovala, da ne bo ravno mirno – ampak da bo taka norišnica, pa tudi ne. Vožnja z busom tu ni nikoli manj kot 6, 7 ur, tokrat večinoma po precej dolgočasni pokrajini, no ja, par lepih prebliskov je tudi bilo, ves čas pa nas je metalo tam po sedežih, ki tega imena skoraj ne zaslužijo več. Zdaj je bilo konec tako imenovanih turističnih avtobusov, ki v resnici niso kaj hudo udobnejši od lokalnih, le plačaš zanje še enkrat toliko kot bi za lokalne in vsaki dve uri te spustijo lulat in na čaj in vsi potniki sedijo, lokalci pa kar divjajo dalje in v svoj trebuh spuščajo vedno več potovalcev, občasno tudi živalskih primerkov in seveda cel kup težkih vreč z raznovrstno vsebino; včasih že komaj dihaš v vsem tistem kaosu. Okna počnejo, kar jim ustreza, ves čas se samodejno odpirajo, ko bi se rad malo zaščitil pred vetrom, tako da imaš vsaj kaj početi, ko na 20 sekund zapiraš tistega vraga, ali pa se ne dajo odpreti, ko hlastaš za kako svežo sapo, kadar je 40 stopinj, podkrepljenih s prešvicano aromo, kakim sveže pošajsanim dojenčkom in pa pobeglimi prdci, katerim v tisti množici seveda ne moreš izslediti avtorja. Ves čas se kdo dere, najbolj seveda tisti, ki lobirajo za nove potnike; vsakih 500 metrov je treba z vso silo stopiti na škripajoče zavore in omogočiti, da se tip med vrati nakriči, medtem ko vabi ljudi s ceste, naj se skušajo zdrenjati med nas. Kadar je uspešen, smo dobri za najmanj deset ali petnajst minut, da navežejo vso kramo novega potnika na streho, da se sprevodnik malo pomeni z ljudmi naokoli ali pa se kar nekaj čaka v tri pirovske, preden se končno nadaljuje adrenalinska gonja po razdrapanem nekoč asfaltu ali še raje po prašnem neasfaltu. Vzmetenja ne boste našli, zato pa toliko bolj vse res nevarne izpostavljene železne dele z ostrimi robovi, ki štrlijo od vsepovsod, da matic, ki so posejane zadaj po sedežih, sploh ne omenjam – ko te na primer pri prečkanju kake večje luknje dobesedno katapultira s  sedeža najmanj 2 decimetra v luft (če imaš srečo, butneš z glavo v polico), niti slučajno ne moreš vplivati na to, kje boš pristal in na kaj se boš nabodel oziroma kateri del telesa malo razparal. Enkrat sem se čisto resno ustrašila, da se mi je kaj prelomilo v hrbtu, saj sem s tako silo priletela nazaj na kamniti sedež, da sem par minut lovila sapo. Bi kar pljunila, če ne bi bila dama, haha. Mogoče pa ljudje tukaj zato tako radodarno spuščajo mastiče, ker so jezni?!

Vdano v usodo se prepustiš na ves glas predvajani muziki, ob kateri pa sem spoznala, da sem mogoče vseeno sposobna nekakšne meditativne odklopljenosti, saj mi včasih celo uspe nič slišati, res! Ker to se ti sicer odpelje, 7 ur poslušaš 4 komade, ki jih imajo na sporedu, pa še ti so bolj ali manj enaki, to se vleče pa vleče vse na isto foro, neke violine zadaj, flavte, neko brenkalo, medeni glas pevca ali pevke, malo bobnov, kaj pa vem, njihova pop scena mi nekako ne sede, nekakšna mešanica tega, kar poslušaš, ko se preganjaš po Turčiji, Maroku, Bosni, Jemnu, včasih pa še z dodatkom zavijanja kot pri kitajski operi … Mislim, da bi se onega našega Weeeernerja z veseljem poslušala iz čiste tuge. Čisto nekaj drugega pa je, če imaš srečo in ujameš kje v živo izvajano tradicionalno glasbo, to pa je tako ali tako skoraj brez izjeme povsod po svetu krasno, vsaj meni.

Pomečkano zaprašeni smo se privlekli malo pred mrakom do tega Janakpurja, ma, bolje bi bilo JADNAkpurja. Takoj sem se morala kregati z rikša-manom, da me ni preveč opetnajstil – tam namreč ni taksijev, ampak samo neudobne rikše, ki jih poganjajo večinoma presušeni žilavi ati, in sicer prav nič z lahkoto, saj ni nobenih prestav na težkem starinskem biciklu. Komaj sva se prebijala skozi kaos na ulicah, to je vse nekam rinilo, sami prodajalci na vsakem koraku, v trgovinicah, za pulti, razprostrti po tleh … Seveda, ko pa Indijci samo kšeftajo povsod, kjer se znajdejo. Svinjarija, noro hupanje neprekinjeno (vsak, ki je na motorju, se čuti dolžnega držati prst na troblji celo pot vožnje, to je res en tak obupno ušesa parajoč zvok), prašno, vroče … In tu bom morala viseti cel naslednji dan, jooooj!

Hotel je bil s 7 zvezdicami, itak! Ena taka zeleno popleskana mini kamra, v kateri so namenoma stradali komarje, da so planili name v rojih, ko sem vstopila; na postelji nemarna rjuha, na kateri so svoje DNK-je v vseh mogočih različicah puščali prenočevalci najmanj zadnji dve leti, nad njo z medvedki Puji (ki se zaradi umazanije niso več dobro videli) okrašena mreža za komarje, v kopalnici pa celo tuš in umivalnik, le da je voda tekla samo iz neke tretje pipe spodaj pri tleh. Okno se je odpiralo le na hodnik, s katerega se je vse slišalo ravno tako, kot če zidov sploh ne bi bilo (plus ulično dogajanje), zraven sobe pa je bil WC za vse tiste, ki si tega razkošja od privat čučavca niso mogli privoščiti. In so ga seveda ves čas oblegali, lahko bi naredila poročilo o bogati paleti izpustov iz vseh možnih odprtin in o butanju z vrati; še dobro, da imam dušilce za ušesa, drugače ne bi spala niti minute. Vse skupaj ni delovalo prav hudo varno, tipi v spodnjih majicah, ki so se motovilili po hodniku, so zabodeno zijali vame – sem pred vrata raje prislonila velik stol (ja, stol je pa bil) in nanj položila težak nahrbtnik, ha, nič ne bo z obiski!

Zjutraj sem se spopadla z džumbusom, in ko sem opazovala vse to vrtinčenje, sem si zaželela, da bi bila nevidna in bi vam lahko poslikala res zanimive prizore – tako pa so vsi strmeli vame, ker sem bila edina turistka (pardon, še dva sem odkrila čez dan) in se je bilo težko švercati z neopaženim fotkanjem. Nekaj prizorov sem si sicer priborila – rikšarje, pisane ženske oprave in pridne krojače, ki sklonjeni nad antične šivalne stroje še na nožni pogon od jutra do noči popravljajo strgane kose oblačil ali pa ustvarjajo nove, Made in Nepal. Niti med šiviljskimi mojstri niti med prodajalci ni bilo opaziti nobene ženske, kar je sicer drugod po državi čisto običajno – celo pogosto. Spet indijska fora? Ženske prodajalke so zasedale le mesta na po tleh razprostrtih ogrinjalih, kjer so bile zložene razne pomade, zapestnic malo morje, plastik fantastik roba vseh barv … Ali pa so ponujale kako sadje. Naokoli po mestu je nekaj ribnikov kristalno čiste vode, seveda, kaj ne bo čista, ko pa toliko ene žajfe in praška spustijo vanje – predvsem zjutraj in ob sončnem zahodu se pridejo očedit tja vsi, ki te možnosti nimajo doma. V mestnih meandrih najdeš uličico, kjer se ukvarjajo samo s prodajo zlatega nakita, pa precej lekarn, ki so sploh fine – lesen pult in prav take police, kar lepo na svežem zraku, čeprav je fino vroče, vse nabasano s škatlicami gotovo zelo svežih zdravil.

Skoraj edina ogleda vredna reč v mestu je torti podobna palača, zgrajena v čast Siti, junakinji iz Ramajane, tam je ves dan, še posebej pa na večer, gneča vernikov, ki tiščijo v notranjost templja. Pred njim oziroma za zunanjim ogrodjem te torte se ves čas kaj dogaja, po stopnicah posedajo ali poležavajo verniki ali pa samo firbci, nekateri kar prebivajo v raznih zidnih nišah, dva poba pa so ženske ravno pripeljale na nekakšno obredno striženje, med katerim so ves čas prepevale in se majale naprej in nazaj, na koncu pa je fantinoma na do nazga oskubljeni glavi ostal le majhen čopek, kako čedno. Bo kakšen hindujec povedal, kakšen krst sta to imela. Ja, pa na krave ne smem pozabiti, one seveda lahko šetajo povsod, tudi v tempelj sta dve rinili, okoli pa je bilo seveda vse polno končnih izdelkov govejih prebavil. (Kako bi bilo videti, če bi tam pri nas iz Sv. Kancijana primukala kakšna Jagoda ali Šeka že navsezgodaj, haha, takoj po prejetem obhajilu! In se olajšala tja pred Šinkov kafič.) Pred palačo so postavili manjši šotor, v katerem se je celo dopoldne odvijala nekakšna predstava s samo moškimi igralci, ki so glumili tudi ženske vloge, ljudje so z zanimanjem spremljali petje in govorance nastopajočih, se smejali, ob odru je bila tudi manjša zasedba glasbenikov, ki so skrbeli za spremljavo in posebne efekte. Vstop je bil prost in gledalci so prihajali in odhajali, nekateri so se prišli samo malo spočit in poležat, spet drugi so s svojo kičasto robo oblegali gledalke, le-te pa so vešče premetavale zvončkljajoče zapestnice, ki ženskam v sarijih v velikih količinah prekrivajo zapestja … Kasneje so prizorišče zasedli neki pridigarji ali razsvetljenci in cel dan glasno nagovarjali in prepričevali svoje o(v/b)čestvo, odmevalo je po celem mestu; me prav zanima, kakšna nebesa so jim obljubljali in kakšne napotke so dajali množici bolj ali manj revnih sledilcev. Vse sorte premišljujem, kadar opazujem kakšno takole religiozno fešto ali pa predavanje, pa raje ne bom o tem … Je pa vseeno verjetno vsaj nekakšna tolažba, uteha ali pa vsaj prijetno druženje za množice zapostavljenih, ubogih, ki mogoče tudi ob takih priložnostih najdejo smisel svojega životarjenja. Spodaj nekaj fotk s predstave:

Janakpur 1

Druženje so si ob tem prazniku privoščile predvsem ženske, v več templjih sem našla celo reko čudovito pisanih sarijev, lepih in veselih obrazov žensk, ki so prepevale in poplesavale pred svojimi božanstvi, si na čela risale velika rdeča znamenja, okoli pa so kurili ognje v prah povaljani sadhuji, za katere tudi ne vem, kaj naj si mislim – so svoje življenje res posvetili in podredili veri ali pa so eni taki brezdelni hipiji, ki se na tak način še najmanj pretegnejo in se brez velikih pretresov svaljkajo po svetu …?

Največji ženski shod je bil zvečer ob veliki pisani palači, pravzaprav je bila to v tistem podivjanem mestu ena najprijetnejših stvari, ki sem jih doživela – razkošje barv in navdušenja, sproščenost, prijetno petje in dva otroka, ovešena z zlatom, ki sta verjetno predstavljala Sito in Rama. Drugače sem ves dan zelo pazila na nahrbtnik, v katerem imam spravljene vse dokumente in kar nekaj denarja, še prevleko za dež sem napela čezenj, da bi imeli morebitni zlikovci malo težje delo – tukaj, ko pa sem bila res idealna tarča, pa sem včasih pozabila na barabe, se pogovarjala z opazovalci praznovanja, ki so se nabrali okoli mene, fotografirala … Vsake toliko sem sicer pogledala nazaj, kako kaj nahrbtnik, a nisem nič opazila. Ko pa sem kasneje prispela do restavracije in odložila zadevo na stol, pa sem se skoraj sesedla, kar želodec mi je obrnilo, kolena pa v trenutku kot puter – NAHRBTNIK JE BIL ČISTO ODPET! Ponavadi imam v njem stlačeno torbo za fotoaparat in je nemogoče potegniti iz manjšega žepa kar koli, tokrat pa sem imela tam samo majico in vse svoje potovalno premoženje na dohvat ruke, trapa neumna! Prepričana sem bila, da sem ob čisto vse, s tresočimi rokami sem segla v »skrivni« žep in – vse je bilo še tam!!! To pa je bila šola! Sem jo prav rabila. Zgleda, da je roparju zmanjkalo časa za dokončanje začetega ali pa je videl samo tisto majico in razočaran odnehal. Saj bi se mi skoraj malo zasmilil, škoda, ker me ni pocukal za rokav, pa bi mu vsaj kakih deset evrov dala za trud, revežu – z nakradenim bi se namreč lahko v Nepalu preživljal kar lep čas. Ma, še kakšen biznis bi lahko začel. Kakor koli že, Šiva pa Višnu pa Durga pa vsi tile hindujski bogovi so bili na moji strani, nikoli več se ne bom norčevala iz njih, majke mi. Kadar nekaj časa potuješ po tako nenevarni in prijazni deželi, kot je tudi Nepal, postaneš malo šlampast in prepričan, da ga ni kriminalca, ki bi se te drznil oskubiti. Na, pa imaš.

No, tukaj pa so prizori janakpurski, kliknite spodaj:

Janakpur 2

Samo da spokam čim prej iz tega gnezda, uf! Indija me že ne bo videla, to pravim že tako ali tako ves čas, pa čeprav moja nenaklonjenost tej celini temelji na dokumentarcih, filmih, prebranem, slišanem … Navadni stereotipi in predsodki, vem, grozna sem, ampak me prav en malo briga! V Chitwanu me je sicer Švicar, s katerim sva preklepetala dve večerji, prepričeval o nasprotnem, saj je on čisto zasvojen z Indijo in gre tja vsakokrat, ko mu uspe napraskati nekaj denarja, a mu ni uspelo. Jug je menda mirnejši in čistejši, ja, kar naj bo. Edino tista pokrajina, katere ime sem že pozabila, kjer naj bi bilo bolj tibetansko od sedaj že kitajsko uničenega originala, tista me bo pa mogoče le zvabila, če bom še kdaj lazila tod okoli. Menda je prelepo in čisto posebno. Drugače naj jih pa kar nekaj gleda, Indijce in njihovo nagneteno in nasmeteno deželo – se ravno zabavam ob knjigi White Tiger Aravinda Adige, kjer je duhovito, s črnim humorjem obarvano prikazana indijska družba – to mi čisto zadostuje.

Še ena noč med komarji, zjutraj namesto zajtrka prepir na avtobusu, ker sem mislila, da me hočejo čisto obrati, pa mi je le bizgec v hotelu vse napačno povedal, potem še hujša vožnja kot do Janakpurja, ne bom še enkrat morila s podrobnostmi, ampak proti koncu 8-urnega premetavanja v prenapolnjeni notranjosti, s sosedom, ki je tako tulil v mobitel vsakih deset minut, da sem mu po slovensko rekla: Pa dej začepi že, govedar (saj veste, da sicer NIKDAR ne pridejo take nemarne besede iz mojih ust, aneeeeeee), z mulcem na sedežu zadaj, ki je v rokah držal srednje velikega piščanca, ki je tri ure pretresljivo čivkal – primerna spremljava oboževani glasbi iz zvočnikov –, z nemarnimi tipi, ki so ves čas zbirali tisti svoj nagravžni sluz in pljuvali skozi okno ali pa temeljito kopali po zakladnici v nosu in nabrano  potem rolali v kroglice ali pa brisali v … ne vem, kam, ker sem se trudila gledati stran – v glavnem, ni veliko manjkalo, pa bi začela vpiti, tuliti, vsega sem imela zadosti, pa kdo me je spravil v ta zabačeni Nepal, sami primitivci umazani okoli mene, je… cesta, muzika, vse naj gre nekam! Mar bi šla raje na še en treking, tja okrog Annapurne, ali pa bi se doma preganjala z Zalo čvekalo, ki menda strelja take, da umreš od smeha, jaz pa tukaj vsa polomljena in zaprašena poslušam riganje, pljuvanje, kokodajsanje, prdenje, niti na WC nas ne spustijo cel dan, grrrrrrrrr! Haha, v takih trenutkih se sicer skušam prepričevati, kako sem lahko srečna, da se preganjam okoli, samo ko si kdaj že ves na robu, ko se že nekaj časa nabirajo minusi, postanejo stvari, ki so ti sicer super in zanimive in del spoznavanja drugih kultur, zoprne in nadležne in odveč in noben pameten razlog ne pade več na plodna tla.

Saj potem vedno mine in je spet prima. Oooo, ampak ne mislite, da sem že končala, opajade. Bomo še kakšen kilometer trpljenja dorekli, preden začnem spet s polnim žakljem navdušenja.

Dharan je na srečo že od predmestja naprej deloval prijetnejše in spet bolj nepalsko, spet smo lahko videli hribe v ozadju, tako da sem se malo umirila. In sploh nisem toliko škrtala z zobmi, ko sem imela čast naseliti še eno podobno sobo, kot je bila tista janakpurska. Le da tukaj sploh niso imeli pregrajenih nadstropij in je bilo pol hotela za dodatek tudi kar odprtega oziroma nedokončanega na eni strani in so se dretje in premetavanje loncev in ulični rompompom uspešno trudili za preboj mimo mojih uspavalnih pripomočkov – zamaškov. Saj je samo še en dan hajke pred mano, potem bo vse lepše.

Navsezgodaj me je zbudil najprej nekdo, ki je noro zbijal po vratih in mi nekaj tulil v nepalščini. Nazaj sem zavpila, naj se spelje in da ne bom nikomur odprla. Čez pet minut je bilo trkanje bolj elegantno in na sobni jakosti so me sladko spraševali, ali bi raje čaj ali kavo. Pa kdo se zdaj zeza z mano?! Kasneje sem zvedela, da so se zmotili pri številki sobe. Ob 5.15 zjutraj. Nič zato, saj so me čez dobri dve uri že klicali iz recepcije (lahko bi samo zavpili in bi čisto enako slišala), da me čaka en gospod. Tejanath, droben stric, ki me bo spremljal do sirotišnice, ki jo pomaga upravljati. Revež se je 15 ur mučil brez spanja na nočnem avtobusu iz Katmanduja, kjer je obiskal svoja otroka, ki tam hodita v srednjo šolo, in skušal urediti dovoljenja za treking agencijo. Pa ni nič travmiral, kot to počnem zdaj jaz na dolgo in široko, spil je čaj, medtem ko sem metala svoje premoženje v nahrbtnik, potem pa sva hitro našla mali kombi, ki naju je zategnil v 2 uri in pol oddaljeno vasico Hile. Ja, seveda, spet nas je bilo v najboljših trenutkih v njem 30, 4 so viseli z vrat, čeprav smo s precejšnjo hitrostjo sekali nešteto ovinkov, prevozili smo vsaj tri Vršiče, in to gor in dol. Samo ni bilo tako grozno, dvigovali smo se v hribe, okolica je postajala vedno lepša, bila sem prav vesela, da sem se znebila druge možnosti – 12-urnega matranja z busom po ovinkasti novozgrajeni cesti, ki bi naju pripeljala naravnost na cilj. Tako pa sva v Hileju počakala, da se je našlo še nekaj kandidatov, in najeli smo džip. Pot se tako skrajša za vsaj tri ure. Ampak v Khandbariju nisem bila več tako prepričana, da sva ubrala ravno boljšo varianto.

Divje. Kot otrok sem si grozno želela, da bi lahko sodelovala na tistem preganjanju po brezpotjih, Camel Trophy ali kaj je že bilo. Zdaj mi je končno uspelo nekaj takega, samo da nisem jaz šofirala velikega razmajanega džipa, ampak sem dobila mesto čisto zadaj pri vratih, z ritjo na ozki klopci, obrnjena pravokotno na smer vožnje (da ima želodec na ovinkih kaj početi). S puloverjem sem skušala zaščititi komolec in ramo, da ne bi ob vsakem sunku zadela z njima ob železje, trdno sem se držala in se trudila skozi zaprašena okna ujeti malo pokrajine. Vsaj ta je bila pa res čudovita, neokrnjena (vsaj od daleč, haha), zeleno gričevje z dodatkom široke reke Arun, ki se je vila pod nami, od časa do časa kakšna skromna naselbina z ljudmi, ki so delali na poljih, od daleč pa so se bleščali vrhovi tistih zaresnih vrhov, ki so zrasli 6000 m in več. Cesta? To ni ravno pravi izraz za luknje, jame, skale, ovinke, strmine, več kot 10 km na uro sploh nismo mogli voziti, čisti obup. Mislim, da je bila to moja najbolj razburkana in težka vožnja; na Sokotri sem sicer nekajkrat tudi rila po takih poteh v soteske in iz njih, da sem vedno čakala, kdaj se bomo končno obrnili na streho in po kaskadersko skrajšali muke –  ampak tam sem bila gospa, na prednjem sedežu, celo privezana, lahko sem tudi zahtevala, da mi šofer ustavi … Tu pa brez postanka skoraj tri ure. Nato čas za obvezni dal bat pri neki samotni bajti; s Tejanathom sva bila malo počasna, in ko sva hotela zlesti nazaj v prtljažnik, je bilo nemogoče. Madona! Na najini mesti sta se nabasala ata in mama, za nepalske mere hudo mogočna. A midva naj greva pa na streho ali kaj?! Sem začela robantiti in nekaj težiti šoferju, samo kaj dosti se ni nihče vznemirjal, Tejanatha, ki je bolj kumrne sorte, so stisnili med tri riti na ozko klop, meni pa so prinesli majhen bambusov stolček in ga postavili med noge in ostalo kramo potujočih. Sem še kar naprej bentila, samo ni mi kazalo drugega, kot da se zložim na tisto reč. Obrnili so me tako, da sem imela noge obrnjene proti vratom, vendar pa so bile malo predolge in jih sploh nisem mogla toliko stisniti k sebi, da bi zaprli vrata. NI panike, dva dedca sta mi kolena potisnila tja pod brado in šofer je zaloputnil vrata. Kar zatulila sem od bolečine, škoda, ker ne morete videti, kako je to zgledalo. Open the door right now, al pa strelam!!! Na streho grem sedet, sem rekla Tejanathu, takole ne morem biti. Pa so nekaj kombinirali in sva zamenjala mesti, njegovih nog je nekaj manj, stari pa se je usedel na mali stol, kakor je tudi prav, saj sta se z ženo zadnja privalila. Obrnili so ga malo drugače, tako da je potem celo pot suval proč moja kolena, ja, kam naj jih pa še deponiram, jebelacesta, že tako sem imela stopala v zraku. Ampak nisem bila več tako zelo tečna, spomnila sem se na starca v Jemnu, ki je ravno tako kot jaz obiskal Sokotro v času hurikanskega vetra, ki nam je preprečeval gibanje na prostem, mene je enkrat kar dvignilo sredi ceste in zabrisalo na asfalt. Po svoji navadi sem najprej seveda preklinjala, zakaj mi nihče ni povedal, da se avgusta pač ne hodi na otok, potem pa sva se s tistim starcem zapletla v pogovor – bil je čisto navdušen nad vsem, prvič v življenju je obiskal jamo s kapniki in mi z žarečimi očmi opisoval, kako je to nekaj neverjetnega (ja, malo poznamo pri nas te reči, haha), pa kako nora je tale izkušnja z vetrom, a ni fino, da smo doživeli nekaj tako posebnega, ni veliko ljudi, ki bi se preganjali po otoku v takih razmerah! Sam je dolgo živel v Ameriki, sedaj pa se je že s pomočjo palice, na katero se je opiral, odpravil obiskat ta posebni otok v svoji domovini in prav vse ga je očaralo. En tak zlat dedek – ga bom imela vedno v spominu. Ja, prav je imel – skoraj vse, kar nam življenje prinese na pot, lahko pogledamo s pozitivne strani, namesto da zgubljamo čas in energijo z negodovanjem in jezo (to dvoje odlično obvladam, ja ja). In tako sem si rekla, da je vožnja – avantura! Kdaj pa bom še imela priložnost doživeti kaj podobnega! In jaz se lahko vsaj spakujem s to »avanturo«, večini prebivalcev teh odročnih krajev pa je to edini način, da pridejo v civilizacijo. Do bolnice, na primer.

In po treh urah je bilo celo konec, čisto konec premetavanja, iz avta smo se skotalili v Tumlingtarju, kjer je ena taka majhna vzletna steza za prav tako majhne avione, od tam pa je bilo treba priti še do končne postaje. Samo noben džip ni več peljal tja, avtobus pa naj bi prispel šele uro ali več. Tejanath se je odločil, da bova kar pešačila. Da je samo dve uri do vasi. Ja, kakor ukažete, gospod; oprtala sem si kakih 13 kil na hrbet in 6 spredaj, pa sva šla. Bi bil čudovit sprehod po vsem tistem premetavanju, samo brez obtežitve, uf. Pa še noč se je spuščala, pol ure je bilo sicer prelepo, žareči hribi spredaj in neskončen mir, potem bi bilo pa brez moje čelke hudo zabavno po tisti jamasti poti, njegova lučka je namreč risala le krogec premera 2 cm. Po 45 minutah je prirohnel rešilec, vsaj za naju – neki domačini so hiteli domov z džipom in so naju odrešili nočnega podviga. Jaz pa vas odrešujem jamrajoče povesti o radostih potovanja, kadar niso tako radostne. Naslednja zgodba bo polna fotografij malih smrkavih sončkov, sem že nazaj v Katmanduju in se bom potrudila kaj spraviti skupaj pred novim letom. Objem

POZOR, HUD SLON!

Tukaj je več slonov kot psov; sploh ne moreš iti po cesti, ne da bi se za tabo nenadno zaslišalo mehko podrsavanje, ko pa se obrneš, se maje nekaj metrov za tabo ena manjša montažna bajta z rilcem, za vratom pa se ziba voznik slona. Gresta malo na špancir ali pa se okopat, morda ju čakajo nenasitni turisti, da se bodo šli s slončkom safari … V neko malo leseno stajo na njihovem hrbtu se nabašejo lahko 4 ljudje in potem jih morajo sloni nositi uro in pol po okolici. Tej zabavi sem se odrekla. Zdaj sem se jih že tako navadila, da sploh ne trznem več, malo vkraj stopim, da me ne zahodi živalca s katero od svojih zašpehanih nog, ob prvih srečanjih pa sem bila prav po otroško navdušena, še posebej, ko sem gledala njihovo kobacanje po vodi.

Nacionalni park Chitwan leži v nižinskem delu Nepala in je ena taka ogromna džungla, v kateri se najde več kot 600 različnih vrst živali, vsaj toliko vrst rastlin in … tudi toliko turistov vsak dan. Na tiste, ki imajo po varžetih cel kup kreditnih kartic in so malo bolj fevdalci, čakajo lepe koče z vsem potrebnim udobjem za uživancijo prav znotraj parka, da ponoči lahko poslušajo klepet tigrov, nosorogov, opic, šakalov, ptic, medvedov, krokodilov …, zaprašeni imetniki velikih nahrbtnikov pa se lahko naselimo v vasici Sauraha tik ob vhodu v park, kjer je tudi cel kup malih hotelčkov oziroma koč, ki so pa lahko zelo poceni in sploh ne slabe – moja ima čudovit vrt, na katerega zrem dol z balkončka, udobno zleknjena na ležalnik, no ja, malo slabše pa je s posteljo in ledeno mrzlo vodo izpod tuša, ampak sicer res luštno. Je tudi edino prenočišče tu okoli brez generatorja, zato ob prekinitvah električnega toka uporabljamo sveče. Povsod po Nepalu je vsaj pet ur na dan ukinjena elektrika, in sicer zjutraj in proti večeru oziroma zvečer, ko bi jo človek seveda najbolj rabil. Če bi znali izrabiti vso vodno energijo, ki jo imajo na voljo, bi lahko z elektriko oskrbovali celo Azijo, tako je pa bolj en šmorn. Ko ugasnejo luči, vsi, ki si to lahko privoščijo, zaženejo ropotajoče generatorje in še dodatno onesnažujejo okolje, ampak drugače zaenkrat ne gre.

Poleg tega je v Saurahi nenavadno mirno, mimo se vali reka Rapti, oglašajo se ptice, tako prijetno zaspano nirvansko vzdušje je, da se ti sploh nikamor ne mudi. Malo bolj živahno je le ob sobotah, ki je v Nepalu edini dela prost dan; takrat se pridejo sem zabavat številni domačini, ogromno je tudi mladine, pripeljejo jih tudi na šolske izlete, kar zgleda tako, da najamejo avtobus, v katerem sedi nekaj otrok, ostali pa seveda splezajo na streho, z učiteljem vred, in potem navdušeno tulijo in pojejo, veseli, da so lahko kam šli. Vozniki pa po gasu, da se fino praši za njimi. Hm, mi pa naše revčke privežemo na zic, da se še pogovarjati ne morejo s sosedom zadaj, smo pa res čudni. Mogoče bi šli pa sem na končni izlet, kaj pravite, cejevci?! Se peljat na streho busa in še konoplja veselo raste na domačih vrtovih, malo za lastno uporabo, kakšen gram pa tudi za biznis – saj ne, da bi jo kadili, dajte no, klobuke bi lahko kupili pa torbe in prte, ki jih delajo iz nje, to sem mislila, da ne bo kakih čudnih interpretacij!

In kar precej reči lahko počneš; največ ljudi prihaja seveda v čredah, vzamejo tridnevne pakete in jih vozijo v raznih poltovornjakih in tovornjakih kot živino od kraja A do kraja B, kjer poskačejo dol in se drenjajo okoli česar koli pač že. Za čisto enak denar pa lahko vse to in še več počneš brez toliko publike, v hotelčkih ali pa številnih agencijah v vasi komaj čakajo, da ti organizirajo sprehod po džungli, vožnjo s čolnom, ogled vasi ipd. Pa greš, kadar se ti zahoče, in si vzameš toliko časa, kot ga potrebuješ; vse se da prehoditi ali prevoziti s kolesom in je toliko lepše kot pa biti na ozkih, trdih sedežih speštan med dve Helgi, ki se čez tebe ognjevito pogovarjata o ježi na ubogih slonih, medtem ko skušaš ne odleteti s še tistega decimetra sedišča, ki si si ga priboril, medtem ko voznik z vso hitrostjo obrede vse največje luknje po poti.

V BANJI

Vsako dopoldne okoli enajstih naženejo nekaj teh velikanov z rilci na kopanje v reko, da jih lahko turisti opazujejo; vodiči slone malo zribajo in z vseh strani namočijo, pravzaprav to sloni naredijo sami, vodiči pa stojijo na njih in lovijo ravnotežje, medtem ko se živali tunkajo, škropijo z vodo iz rilca … Včasih so se temu kopanju lahko pridružili tudi turisti in se malo zvirali po slonih, odkar pa je eden utonil (s pomočjo nekaj promilov preveč v krvi sicer), pa ne dovolijo več. Je kar doživetje, imela pa sem tudi srečo, da so privlekli s sabo enega slona s posebnimi potrebami, kot bi se to reklo v naših šolah, ki ni šmirglal nobenega ukaza; vodiči so vpili nanj, pa je mirno odhlačal v vodo, se potapljal, rad je z glavo naprej rinil pod vodo, res je bil pojava, potem pa se je namenil na nasprotni breg, kjer se je dolgo valjal po blatu in drgnil ob šavje na obrežju, čisto odbit je bil, neznansko je užival in se ni pustil motiti. Ostali sloni so ubogljivo delali, kot jim je bilo ukazano, ta pa se je požvižgal na vse. Ko ga je vodič končno uspel zajahati, da bi ga naučil malo manir, se ga je bajsi toliko časa otresal in se zvračal zdaj na levo, zdaj na desno, da je ubogi Fronc nazadnje pristal v vodi in se je lahko še sam očedil. Ko je bil čas za odhod, pa je pobegnil po obrežju in trobil, z rilcem pobral ogrinjalo ene od žensk, ki so prale perilo v reki, ga zabrisal nekam proč  in se res obnašal kot kak razvajeni otrok, ki noče z rojstnodnevne zabave – šele ko se mu je zdelo, da so vsi dojeli, da prostestira, je mulasto odrital nazaj domov skupaj z ostalimi. Kliknite spodaj na fotko, v albumu si lahko ogledate tudi njegove vragolije:

Sloni v banji

ZAMORSKI SLOG

V Chitwanu so bili že davno naseljeni pripadniki plemena Tharu, ki so prišli večinoma iz Tibeta; ko so ustanovili nacionalni park, so se te vasi morale premakniti na obrobje in še danes se lahko sprehajaš skoznje. Malo so me spominjale na afriške vasice, saj imajo hiše zgrajene iz blata in strehe krite s slamo, ženske pa so tudi precej po afriško zavite v raznobarvne rute, na glavi prenašajo cele skladovnice drv in listja, čeprav so drobne in majhne … Vsaka hiša ima tudi precej živali, v takih prav betlehemskih hlevčkih se na slami družijo bivoli, koze, kure, piščanci, ovce …, bilo pa je tudi polno otrok, ki so odhajali v šolo, vsaj ko sem prvič zašla tja na sprehod. Tudi v uniformah, le da v malo bolj sproščeni izvedbi, kot sem videvala šolarje doslej – ker je toplo, so lahko tudi dekleta brez nogavic in v natikačih in kravat tudi ni bilo videti. Z nekaterimi srednješolci, ki so se v šolo peljali na kolesih, smo se malo trudili z angleščino – v javnih šolah je angleščina le eden izmed učnih predmetov, medtem ko v privatnih poteka ves pouk v angleščini in govorijo seveda neprimerno bolje. Se pa na žalost predvsem pri malih otrocih, ki postavajo po vasi in cele dneve srečujejo turiste, pozna naša prisotnost – navajeni so fehtarjenja: Give me my chocolate ali pa Give me my pen … Smo imeli spet zabavo, ko sem se obrnila in stegnila roko proti punčki, ki je imela v roki balon, ter rekla: Give me my balloon! Je kar odskočila od presenečenja. Potem se je začela smejati in tekla še po prijatelje in so se potem zabavali z dretjem Give me my balloon za mano – presneti turisti, le kdaj se bo nehalo to razdeljevanje pisal in ostalih neumnosti ter spodbujanje beračenja. Na trekingu in tudi tukaj se mi je celo zgodilo, da so otroci celo segli proti nahrbtniku ali celo mojemu žepu, češ, a bo kaj, to se mi res ni dogajalo še nikjer, v Afriki samo vpijejo od daleč, tu pa so bili nekateri res že kar neprijetni. Ampak to je res samo naša krivda in se dogaja le ob močno turistično obljudenih koncih – Švicar, s katerim sem se malo družila tukaj, mi je povedal, da je šel na daljše kolesarjenje po okolici in da je imel same čudovite izkušnje tako z otroki kot z odraslimi, vsi so ga bili veseli in so se pogovarjali z njim, ga vabili na čaj, niti enemu ni prišlo na pamet, da bi prosjačil.

Vsak večer pripravijo v nekakšnem kulturnem domu sredi vasi tradicionalne plese, ki so bili pa res vredni ogleda, mladi fantje so prikazali nekaj bojnih plesov pa take, ki se plešejo ob žetvi, celo v pava sta se dva oblekla in uprizorila, kako pavi pecajo bejbe, haha. Večina plesov je potekala ob spremljavi bobna in še neke ropotulje, fantje pa so imeli v rokah po eno ali dve palici, s katerimi so potem v ritmu udrihali skupaj, to je bilo res neverjetno, morali so biti hudo zbrani, da niso zadeli soplesalcev po glavi ali kosteh, saj so udarjali na vse strani in vmes še svoji dve palici, vmes pa izvajali plesne gibe in razne obrate in poskoke, včasih pa so še zapeli. Sem že malo kulturno podhranjena in sem res uživala. Na slikah sicer ne boste kaj prida začutili, kako je to zgledalo, sem bila predaleč od odra in nisem kaj dosti škljocala, sploh sem se pa raje posvetila njim kot fotoaparatu.

Tharu Villages

Obvezno je iti tudi na sprehod po džungli, vsaj tako oglašujejo na vsakem koraku – lahko se potikaš pol dneva, cel dan ali pa tudi več dni, tako imaš tudi veliko več možnosti videti katero od že zelo zdesetkanih živalskih vrst, npr. tigra, nosoroga, leoparda … Te krasne živali so hodili lovit razni kralji in gospoda iz Evrope  pa tudi od drugod, in to v res enormnih količinah (neki angleški kralj je menda fental preko 120 tigrov), potem pa se je še na veliko lovilo in ubijalo živali kljub prepovedi, saj morajo bajno bogati frajerji seveda imeti po tleh razprostrtega kakega slečenega leoparda ali namesto viagre uživati preparate, zvarjene iz tistega tulca, ki štrli nosorogu iz glave, ali pa ženi kupiti torbico iz krokodilje kože, potem pa imaš vraga. Meni se prav hudo ne da plaziti po gmajnah, zato sem šla še s tremi iz hotela zjutraj najprej z drevakom kakšno uro po reki, ko je bilo še svinjsko mraz, ampak kar doživetje zaradi čarobnih meglic, ki so se dvigale iz vode, vsepovsod okoli nas pa je bilo ogromno različnih ptic, tudi nekaj pavov je postopalo, nato pa preostanek dneva še po džungli. No ja, hodili smo v glavnem po že dodobra uhojenih poteh blizu reke, prav hudo v notranjost nismo lezli, ampak meni je bilo čisto všeč, saj je bilo ob reki najlepše. Nisem niti pričakovala, da bom videla kakega tigra, hotela sem malo opazovati rastlinje. Vodila sta nas dva vodiča, ki sta bila oborožena samo z bambusovo palico, tako da smo morali najprej vzeti osnovna pravila bežanja pred različnimi živalmi – kdaj splezaš NA drevo (ja, mala malica, res), kdaj se potuhneš ZA drevo, kdaj ritensko in čim tišje poskušaš spokati stran, kdaj pa se pač priporočiš svojemu bogu in prepustiš usodi. Zdaj se sicer hecam, ampak nekaj ljudi je tudi že izgubilo življenje, saj se živali prosto sprehajajo po parku in če jim ravno uspeš prekrižati pot, ti bambusova palica lahko bolj malo pomaga. No, videli smo sicer nekaj makakov, vreščečih opic, divjega prašiča, ogromnega srnjaka, cel kup žužkov, divje čebele, od ostalih živali pa obilico stranišč. Ja, vse sorte dreka, če poenostavim. Zdaj tudi vem, kako kakajo divji in kako udomačeni sloni (barva je zaradi prehrane pri slednjih svetlejša, haha), polno je bilo kakcev nosorogov, ki imajo sploh navado hoditi na wc večkrat na isti kraj, potem smo opazovali, kje so se določene živali valjale v blatu, kje so s kremplji zaznamovale teritorij po drevesnih deblih ipd. Vodič je bil poln zanimivih zgodb in znanja, tako da je bilo prav zanimivo, le malo preveč se je vleklo, ker smo hodili strašno počasi. Na fotkah spodaj je nekaj dreves in vmes nekaj paketov turistov na slonih, manjkajo pa prizori iz valilnice slončkov, čeprav sem šla trikrat skoraj do tja, enkrat pa tudi zares, pa so bili ravno na sprehodu po džungli, tako da nisem videla, kako zgleda v slonjem vrtcu:

džungla

PRINC CHARLES VERJETNO NI UTEGNIL …

Priti na svetovno prvenstvo v polu na slonih. Ja, to tudi obstaja, ne moreš verjeti. Mogoče bi ubogi Charles imel nekaj problemov, če bi želel v svoji škotski kikli udobno sedeti na katerem izmed slonjih tekmovalcev. Nekje sem prebrala, da spada ogled prvenstva med 50 stvari, ki jih moraš videti, preden umreš, ha, pa sem odkljukala vsaj eno. V Lonely Planetu lahko prebereš, da se zadeva odvija blizu parka enkrat decembra, tu v vasi je imel vsak drugačne informacije, na koncu sem izvedela, da prvenstvo sicer je, ampak da je tja priti skoraj nemogoče, saj je tako daleč in povezave so slabe in oh in sploh in potem sem se obisku odrekla. Dokler nisem naletela na tri po naše govoreče primerke na cesti pred svojim hotelčkom. Jure in Lea, Ljubljančana, se že celo leta preganjata po svetu, pred kratkim sta na otoku Tonga plavala s kiti grbavci, Katja z Bleda pa je najprej z mamo prehodila celo pot okoli Annapurne, nato pa srečala v Katmanduju Jureta in Leo in so jo skupaj mahnili še na Langtang in v Chitwan. Zdaj so se odpravili že v Indijo, potem pa gredo počasi domov – vsi pravi vagabundi, zasvojenci s potepanjem, ki so obrnili že marsikatero državo, predvsem pa res simpatična druščina, smo preklepetali par večerov in po njihovi zaslugi sem videla celo ta slavni polo, juhej.

Najeli smo dva motorja, ki jih je tukaj malo morje; Jure je sicer vedel povedati, da so bolj švoh, eni taki navadni skuterji, ampak zgledajo pa zelo dirkalno. Naju s Katjo je Iz varnostnih razlogov peljal lastnik motorja, nabasali sva se na sedež za njim, Jure pa se že ne bo sramotil s šoferjem in je Leo vozil seveda sam. Čelado imajo tukaj samo vozniki, tako da morda najbolj varno ni bilo, ampak se je vse dobro izteklo. Cesta je na srečo vsaj polovico poti res bila cesta, ostalo pa bolj sama-jama in še makadamska, tako da smo bili čisto prekriti s prahom in dodobra pretreseni od lukenj. Med potjo smo v neki vasi zasačili ekipo, ki je na nekem dvorišču, kamor so nametali polno sena, snemala videospot; na kopici sena se je zvijala prav nič kmečko odeta diva, spodaj pa še skupina plesalk Mojce Horvat, no, v tem stilu … Ves čas so prekinjali, ni in ni šlo, če nič drugega, jo je od nekod primahal cucek in zmotil umetnike. Seveda je bil za vaščane kar dogodek in so v velikem številu opazovali okrog prizorišča.

Slavno prvenstvo se odvija že 29 let, bogati preseratorji verjetno niso vedeli, kaj bi lahko počeli s svojim časom in denarjem v Nepalu, pa so si omislili tole. Polo na slonih se grejo menda samo še na Šrilanki in na Tajskem. Na ogromni travnati površini, deloma ograjeni z malo žice, kjer naj bi bilo sicer tudi neke vrste letališče, je bilo postavljeno nekaj plastičnih stolov ter plaht, ki so dajale senco ekipam. Del igrišča so ogradili z vrvjo in tja se je nateplo počasi kar precej domačinov, tudi mi smo nekaj časa svetili tam, potem pa smo se mirno povišali v VIP-persone; če nič drugega, sva imela z Juretom zadosti velika objektiva, da bi se lahko prodala za fotoreporterja, pa smo šli tja med »tabele«, na plastične stole. Pa sploh nihče ni nič rekel, je bilo zelo na free vse skupaj.

Ekipe so bile sploh nekaj posebnega – iz Švice, s Škotske, iz Emiratov, menda celo z Islandije … Povsod imajo odlične pogoje za trening in obilico slonov, seveda. Pred nami so se po tleh in po stolih zvirali v glavnem Američani, ki so predstavljali ekipo Afganistana – vsi so menda zaposleni v Afganistanu (verjetno kje v vojski, vsaj nekateri so delovali tako), pola še nikoli nihče ni igral, slone pa so do sedaj videli samo v živalskem vrtu. V tem stilu nekako. So bili pa za vzdušje, če nič drugega – in za biznis. Stankali so toliko piva, da so ga morali verjetno dodatno pripeljati od kod – dogovorili so se, da bodo vsakokrat, ko bo komentator ali pa kdor koli že izgovoril ime ustanovitelja prvenstva, zavpili njegovo ime in naredili še dodatni požirek piva ob že tako pridnem lokanju. In ker je ta gospod potem igral celo v finalu in bil kar naprej omenjan, si lahko mislite, kako je to bilo. Reprezentance so lahko sestavljene mešano, moški in ženske, ne vem tudi, ali je treba sploh imeti kakšno zvezo z državo, za katero igraš, morda moraš biti tam vsaj zaposlen, afganistanska pa je poleg tega premogla same take dame, ki so z obsegom riti lahko tekmovale s sloni. Verjetno so jih v konjeniškem klubu zavrnili, da ne bi pomendrale vrancev, pa jim je preostalo le še jezdenje slonov, ki jih edini lahko naložijo na hrbet brez hujših posledic. No, samo da je zabava in pir!

Vsaka ekipa je štela 4 slone, dva še mulca, majhna in okretna brzeča primerka, enega srednje velikosti in enega res velikega. Največji, prav orjaški primerek z okli, pa je bil za prenašanje sodnika. Slone so šofirali vodiči, ki so itak opravili večino dela, kot zmešani so poganjali uboge slone sem ter tja, zadaj pa so sedeli gospodje in gospe v (največkrat) belih hlačah in z dolgimi palicami (ki jim je občasno odletel tisti del za odbijanje in so jih morali zamenjati) ter se trudili najprej sploh videti žogico, nato nekako priti do nje in jo usmeriti proti golu. Najbolj fino je bilo, ko so se skoraj vsi sloni obeh ekip zdrenjali skupaj in so se vsi sklanjali dol pod slonje noge in nekaj bezali s tistimi fižolovkami, potem pa je nekdo le uspel potisniti žogico ven iz obroča. Do finala se je sicer vse odvijalo bolj na počasne obrate, finale pa je bil kar razburljiv, nekateri v ekipah so res morali biti kar dobri igralci pola in so znali užgati. Igra se dvakrat po deset minut, če pa je na koncu izenačeno, imajo še pet minut podaljška in kdor prvi zadene, je zmagovalec.

To je tokrat uspelo Švicarjem, prejšnja leta so bili skoraj vedno zmagovalci domačini, ki so zastopali nacionalne parke. Morda so bili letos gledalci zato nekam apatični in ni bilo skoraj nobenega vpitja in navdušenja iz njihovih vrst ali pa se jim vse skupaj zdi rahlo trapasto in pridejo samo malo na izlet, na arašide in sladkarije, ki jih prodajajo ob igrišču (na koncu ostane za tako prireditvijo seveda pravo smetišče). Menda so veliko bolj obiskane dirke s sloni, tudi publika se menda zelo razživi, ko sloni šprintajo na pol kilometra dolgi progi. Kakor koli že, slavila je ekipa prav tistega gospoda, na katerega čast se je nalivala afganistanska ekipa. Saj ga imam slikanega, eminenco maziljeno, neki strašno bogati bankir naj bi bil, palice je zbiral petnajst minut, res pravi profesionalec, khm, no, vsaj obnašal se je zelo tako. Tudi ostali člani ekip so zgledali precej »kraljevsko« fini, lahko da so bili že rojeni v zlatih zibkah ali pa so si utrli pot med elito z visokim položajem v kakih hudih službah, bog jim daj zdravja, jaz jih vseeno malo težko gledam, kako preseravajo … In zraven še uboge slone matrajo.

Tako kot imajo npr. na odbojkarskih tekmah nekoga, ki gre s cunjo pobrisat švic s tal, kadar se kdo od igralcev povalja po parketu, imajo tu dva poba, ki gresta z vrečo pobrat slonje kakce, saj le-ti res ne utegnejo odhlačati še na wc, ko pa jih gonijo sem ter tja brez prestanka. Gospoda s palicami se v odmorih naceja z ginom in s pivom, vodiči slonov morajo biti verjetno malo bolj trezni in dobijo kokakolo (pa še ceneje je, ane), slonom pa privoščijo šop trave za moč.

Klub temu da malo zavijaš z očmi, ko gledaš vse to elitenje in spakovanje in da se ti sloni smilijo, pa je bil vseeno super dan; ne vidiš ravno vsak dan česa takega oziroma moraš imeti že hudirjevo srečo, da naletiš na ta dogodek – pa še v taki luštni družbi, res fino! Ostali smo čisto do konca, da so si podelili še polno mizo nekih nagrad, joj, to pa so bile govorance, toliko enih zaslug za narod je bilo omenjenih, kot bi šlo najmanj za Nobelove nagrajence … Najboljši so lahko kušnili miss Nepala, ki so jo nastavili tja za to priliko, malo manj najboljši pa ženo tistega mogotca iz švicarske reprezentance, haha, že precej oveneto teto, ki se je šibila pod zlatimi ketnami, ja, sami so krivi, bi se pa malo bolj potrudili na igrišču, ane!

Spodaj kliknite na to čudo od pola, da boste videli, kako se lajhajo po igrišču:

polo na slonih

NOSOROG

Ta je bil pa za nagrado, ker sem tako pridna. Če sem že plačala za tisto džunglo, v kateri so bili sami kakci namesto njihovih proizvajalcev, sem pa imela srečo vsaj kasneje. Vsak dan sem se vsaj trikrat srečala z enim pobom, ki je novačil turiste za neko agencijo, vmes pa je postopal po obrežju in sva se vedno malo zaklepetala. Enkrat me je vprašal, če sem videla nosoroga, in ko je izvedel, da ni bilo nič s tem, je rekel, naj pridem ob štirih mimo in ga bova šla gledat nedaleč stran. Ja, itak, sem si mislila. Ampak vseeno sem se privlekla, hodila sva četrt ure ob reki in … res je bil tam!!! En ogromen dedek nosorog, počasen, kot iz Jurskega parka. Res čudovit pogled, za nikakršnimi rešetkami v živalskem vrtu, ampak na svoji večerni kopeli ter večerji v naravi. Počasi je zabredel v reko in se posvetil žvečenju vodne solate, potem pa se je skidal ven na najini strani, 30 metrov proč, odkorakal med drevesi in še nekaj časa sva hodila za njim, vmes se je še polulal, saj se vidi na eni sliki malo, ko nekaj šprica tam med nogami v rikverc, haha, dobro mu nese. Oglejte si ga spodaj, klik:

pri nosorogu

Ja, luštno dnevi, topli, sončkasti … Edino večeri in jutra zebejo. Vas pa ves čas, aaaaa? Saj bo bolje. Konec aprila, če ne prej, hehe.

Zdaj se oglasim šele po božiču enkrat, ko se vrnem v Katmandu. Dolga pot z busom me čaka, tri dni ovinkov, da pridem do Khandbarija, potem pa bom kar letela nazaj v prestolnico, še enkrat z busom bi bila pa malo predolga.

Do mene je prišla novica, kako pridno pišete apele za dan človekovih pravic in da vas gre nekaj na gledališko predstavo, za katero sem delala reklamo – a veste, da sem obojega strašansko vesela, super ste! No, učiteljice, ki vse to pedenajo, pa sploh, seveda!

A potem vam kar zdaj že zaželim vesel božič, ja, najbolje, da res! Uživajte v zimskih radostih pa radi se imejte, velik objem vsem!

ŠE PREJ: POSTOPANJE PO PATANU

Preden sem spokala v Pokharo, sem obiskala še Patan, ki je bil včasih močna neodvisna mestna država ali kako se to prevede, danes pa je predmestje Katmanduja, kjer je ohranjenih veliko starih stavb in osrednji trg, seveda spet atrakcija za turiste. V večini hiš še vedno stanujejo domačini, spodnje prostore pa naseljujejo trgovinice z različno šaro, nakitom, začimbami, kipci, slikami … Zanimivo je opazovati, kako čudovito so izrezljana okna, niti dve nista enaki, pa milijon rezbarij na templjih, vse seveda izdatno obiskano od golobov in njihovih izstrelkov … Mene te umetnije po nekaj že videnih ne zadenejo več tako zelo; saj je zanimivo in res slikovito, samo ko nekaj podobnih zadev že predelaš, ni več tako posebno. Podobno apatična sem zdaj običajno ob kakšnih evropskih gradovih in palačah in muzejih in … šolskih ekskurzijah, khm, khm, joj, neeeee, to se mi je pa grda laž zdaj zapeljala med tipke, fej in fuj, le kako mi je lahko spodrsnilo nekaj tako bogokletnega?! Ah, nikar verjeti vsega, kar piše, učenci in kolegi in … boss ;=) Muzej, ki pa me je po dolgem času predlani za skoraj 4 ure priklenil v svoje grozljive zgodbe, je bil v prestolnici Kambodže, in sicer v prostorih nekdanje srednje šole, kjer je bil v času prevzgoje naroda eden najokrutnejših zaporov; ne pomnim, kdaj sem nazadnje kje, če sploh kdaj, prebrala čisto vse, kar je bilo po zidovih, pod slikami, kjer koli pač že … In čisto me je odneslo; pri vseh genocidih, vojnah, masakrih ipd., s čimer sem bila že zasuta, se mi je režim Rdečih Kmerov zdel nekaj čisto nedoumljivo grotesknega.

 Zato pa me nikoli ne razočara opazovanje ljudi, tako domačinov kot turistov. Okoli palače in templjev so se preganjali otroci, ženske so prodajale nakit in zraven kuhale, umivale potomce in sebe, se česale, pred vhodom v muzej so posedali fini dedki z značilnimi kapicami, čvekali, pljuvali, kadili in luftali noge, zvedavo opazovali direndaj; prav rada bi razumela, kaj so modrovali, medtem ko je čas mirno odtekal … Tu res ni nobene naglice, le promet malo izstopa iz tega, pa še tam ni take krize, če odštejemo hupanje in naletavanje z vseh strani; mene je Nepal že precej umiril, še preklinjam skoraj nikoli, haha, samo še pljuvati se moram naučiti tako zagnano in prvinsko, pa bom že čisto njihova. Redkokdaj se mi na potovanjih tako malo mudi kot sedaj, saj ponavadi v tisti poletni mesec, ki ti je na voljo, skušaš stlačiti državo ali dve in se pofočkati na vseh najpomembnejših točkah, potem pa si povsod le dan ali dva in ves čas nekam divjaš … Tokrat pa je dni v vsakem kraju lahko več in se je tako prijetno zavleči za kakšno uro ali dve na čaj, s knjigo v naročju, ali pa kakšno reči z domačini, ali pa kar malo bluziti brez posebnega cilja pred sabo … Polno je skritih kotičkov, kjer čisto izgine hrup z ulice in se prav prerodiš. V Patanu sem v nekem ozkem prehodu opazila krasno drevo, ki se je bleščalo v soncu, pa sem šla pogledat – se mi je zdela gostilnica, ki se je skrivala ob drevesu kot kje v Grožnjanu, malo v kamnu, malo v lesu, polno zelenja, z okusom zmetano skupaj …

Sunjit mi je na trekingu pripovedoval, kako njegova mamam vsako jutro, preden začne z ostalimi nalogami, opravi pudžo ali daritev, ki jo imajo v svojem verskem repertoarju hindujci. Tu sem ob množici raznih mini svetišč, lingamov, kipcev njihovih božanstev in podobnega lahko videla, kako je to. Ženske prinesejo s sabo nekaj hrane, cvetnih listov, sladkarij, barve … in razmažejo nekaj po kipcu, nekaj potresejo predenj, tako da so bogovi napojeni in zadovoljeni (in potem verjetno stresajo dol na rajo samo ljubo Dobro), nato nekaj žebrajo, pozvonijo z zvončkom, naredijo še en krog okoli svetišča, pa jim bo tisti dan zagotovo sreča mila. Praktično nastrojeni brezverki se seveda ob tem zazdi, da bi bilo mogoče dosti bolj zdravo, če bi tiste pomarančne krhlje, ki zdaj ležijo speštani pod nogami kakega kamnitega vepra, pojedle same ali pa dale otrokom – ampak se ne bom vmešavala, da mi ne bo kakšna boginja Kali ali pa Durga sedla za vrat.  Če nista obe isto. Ah, pri hinduizmu se ti res malo vse sfeclja, vsak njihov bog ima še ne vem koliko oblik, v katerih se pojavlja, potem se grejo pa skrivat še v krave, npr., tako da se je treba še njim umikati s ceste, kadar se goveje odpravijo na promenado skozi mesto. Uboj krave je enako dve leti zapora, verjetno te pa še razdedinijo ali pa kar izženejo, kdo bi vedel. Krave, bivoli, koze, cucki, vsega je dosti po ulicah in cestah, nihče jih ne odganja, živali (bogovi?) se pa tudi kaj dosti ne menijo za ljudi; brskajo po kupih smeti in so tako prirorčni tudi kot živa reciklaža. Psov je malo morje, eden lepši od drugega, seveda same znane pasme, z bolhami vred, ki jih skušajo stresti s sebe. Odkar me je minilo noro pasjeljubstvo, se mi je obrnilo res že malo v minus in grem mimo skoraj vseh kosmatincev čisto ignorantsko (no, kakšen bernski ovčar me še vedno razneži ali pa naklanski Cvetko), pogosto pa tudi lajam na lastnike, ki imajo pse spuščene ali na sprehodu ali pred hišo, da je vsaj malo bolj razburljivo med tekom, ko se ti kakšna zverina nalima ob noge in razkazuje svoje zobovje – od daleč pa vedno: Saj nič ne bo naredil! Takrat se pa meni rado odpelje in imam vedno en kratek traktat o človekovih in pasjih pravicah in njihovem zaporedju in o stari mami, ki ji je Sajničnenaredi odgriznil skoraj pol noge, da so ji morali potem celo presajati kožo, ali pa o sestri, ki jo je še čisto majhno podrl orjaški novofundlanec in smo jo komaj odkopali spod njega (se je samo igral, jaaaa, spuščen).

Zdajle sem gotovo ob tri četrtine bralcev, ki doma čohajo svoje bevskajoče ovčke in jim berejo pravljice – neeee, no, saj nimam nič proti psom, samo proti tistim lastnikom,  ki se jim ne da dopovedati, da nekaterim pač ni do tega, da njihov Fifi skače in laja vanje, ko pridejo na obisk, ali da se jih strašno bojijo in noben Nič-ne-naredi ne bo pomagal, ali da pač ne morejo prav nikoli zagotovo reči, da njihovo pasje zlato ne bo nekomu razparalo bedra, ko se mu pač enkrat tako zahoče … In da je res groteskno poslušati fanatike, ki svoje pse obravnavajo kot otroke ali nadomestke zanje – in potem slišiš v dvigalu znanega kranjskega dohtarja, velikega frajerja njega dni, ki svojemu španjelu ponuja piškot in zraven z otroško govorico blebeta: A boš papala, ja, pridna, srčica,  a boš dala OČIJU lubico, ane … Cmmmmok.  Pa ne me basat, no!? Še plašček za pozimi pa termo štumfke pa plastično račko za v banjo pa jagodni frape pred spanjem. A so lahko te uboge živali še naprej ŽIVALI, no!?

Sem hotela samo nekaj o nepalskih psih, ane – ja, se moram tudi ves čas pardonirati, evo, ker me zanese. Hotela sem reči, da se ti nikogaršnji psi mirno pasejo po cestah in te niti ne ovohajo, niti ne zasledujejo, niti ne renčijo, večinoma pa kje dremuckajo, tudi sredi pločnika, v glavnem, prav všeč so mi.  Le med sabo se včasih stolčejo. In vso mirnost potem nadoknadijo ponoči, ko imajo tekmovanja v tuljenju in lajanju. Jih pa imajo ponekod tudi na domovih, sem videla, in jih čohljajo, morda tudi spodbujajo k renčanju na bližajoče se morebitne sovražnike, če se jim zdi, da mora nekdo varovati posest. No, ampak ravno pretiravajo z ljubezenskimi izlivi do njih pa tudi ne, vsaj nisem še zasledila.

Malo sem se trudila, da bi si zapomnila vsaj kaj o Šivi, Višnuju, Parvati pa Ganešu, Brahmi …, samo to je čista zmešnjava. Od vsega mi je ostala v glavi le zgodba o tem, zakaj ima Ganeš slonjo glavo. Njegov ata je bil Šiva, mama pa Parvati. Šiva je bil enkrat dolgo zdoma, ko pa se je vrnil, je ženo v postelji zagledal z mladeničem. Ne da bi trenil, mu je oddrobil glavo. Ha, koji bre zaj…:=) To je bil v resnici njegov sin Ganeš, ki je medtem že toliko zrasel. Parvati je seveda znorela in možu ukazala, naj ga takoj obudi od mrtvih. Šiva je to lahko storil edinole tako, da mu je dal glavo prvega živega bitja, ki mu je prišlo na pot – in to je bil slon.

 Toliko o hinduizmu, mogoče se kasneje še česa priučim. Aja, vse ženske in tudi veliko moških (in tudi – psov, res, nekam na vrat ali glavo jim barvo napacajo) ima visoko na čelu vedno narisano tiko, rdeče znamenje, ki pomeni božji blagoslov in nekakšno tretje oko, naj bi zagotavljalo nekakšno obrambo pred zlom. Tika je mešanica jogurta, riža in rdečega prahu, na veliko pa jih skušajo spraviti v promet znameniti sadhuji, sveti možje.

Na fotkah je vmes tudi nekaj ne prav hudo posrečeno pritisnjenih primerkov daritev, ampak malo se pa že vidi, kako to zgleda. Kliknite na spodnje dedke:

Patan

 REČNA KOPALNICA PA ŠE KAJ

Katmandu je postajal prav neprijetno hladen; vreme ga biksa letos v Nepalu in vsi domačini modro pristavijo, da je globalno segrevanje krivo zaradi prezgodnje megle v hribih. Pa tudi sicer je bil že skrajni čas, da se podrzam naprej, v Pokharo. Spet na počasen razmajan bus, ki pa vsaj nabasan ni bil in se je dalo dihati. Joj, preden se izviješ iz katmandujskega predmestja, ti tudi že nohti zrastejo kak milimeter – mislim, da je trajalo uro in pol, da smo se končno spustili med gričevnato pokrajino ob reki, prav zavidljive hitrosti pa nismo razvili nikoli, ker je kar precej prometna cesta, sami prenaloženi tovornjaki, avtobusi, poltovornjaki, ki sopejo v klance, potem se pa malo trobi in prehiteva in preskakuje luknje in traja, traja, da prispeš. Ampak ni grozno, saj se ob poti ves čas odvija življenje na nepalskem podeželju in tudi pokrajina je lepa; če to ni odličen teve spored, pa tudi ne vem! Avtobus ustavi tudi za zajtrk in kosilo v obcestnih restavracijah, ki so par zvezdic lepše od množice navadnih lesenih staj, kjer pa najdejo hrano in malo počitka šoferji tovornjakov – tisto je res precej ubogo, nemarno, zaprašeno, vendar pa zna biti, da so tiste naše postaje tudi precej spredaj-uj-zadaj-fuj, kot sem enkrat prebrala v knjigi Polonce Kovač, če se ne motim (šlo je za razlago besede fasada), saj hrano verjetno pripravljajo v podobnih razmerah, samo da ne vidimo.

O nepalski šoli bom kmalu izvedela kaj več, če se uspem prebiti do sirotišnice v Khandbariju, do kamor je še tri dni vožnje, zadnji dan 12 ur po šele zgrajeni cesti, in to ovinkasti in niti slučajno asfaltirani, menda so vrečke za bruhanje obvezne, komaj čakam. Zaenkrat samo opazujem šolarje takole na poti; kako so luštni, vsi v zlikanih uniformah, največkrat temno modre in sive barve, ima pa vsaka šola malo drugačno kombinacijo, se najdejo tudi kakšni rdeči dodatki ali pa zeleni … Dekleta so v krilih in celo pentlje na kitkah ali čopih imajo enake, vsi pa imajo srajce oz. bluze in okrog vratu kravate – dušilke dihanja, kar se mene tiče, ne vem, kako ljudje zdržijo s tisto pasjo ovratnico, meni se zdi pravi mlinski kamen. Otroci to rešijo tako, da imajo nekateri ohlapno zavezane, nekateri pa vozel tam nekje že skoraj na trebuhu. Edino pametno. Mularija čaka ob cesti, da jih pobere šolski avtobus, nekatere čisto majcene spremljajo starši, še vedno pa jih je veliko tudi kar lepo doma. Verjetno je zelo odvisno od tega, kje družine živijo – v odročnih krajih je šola gotovo precej prestižna reč.

Ha, uniforme. Čeprav sicer nisem (še) zagovornica tega, da bi se deco odelo v enake plisirke in jopice in kravate in podobno, pa sem vseeno premišljevala, če mogoče vseeno ne bi imelo to pozitivnega učinka na naše razpuščene šolarje, ki lahko k pouku prihajajo v svobodno navlečenih kombinacijah, ene z dekoltejem do popka in z razgledom na večji del tangic, pa četudi je šele marec, drugi s hlamudračami, ki jih pas zadrži šele nekje ob polovici koščenih riti, vedno več je tudi navdušencev nad muslimansko navado pokrivanja glave, le da se to pri nas obrača na moško stran … Ja, vsaj tukaj se pokaže nekaj domišljije, če je že v tisti revščini od spisov, ob katerih napol jokam kakšno lepo nedeljsko popoldne, ni niti za vzorec. In k takemu stilu oblačenja potem res ne sodi mirno in vzravnano sedenje v klopi, dajte no, tak klošarski pristop naravnost potegne noge na sosednji stol, če se jih že ne da stlačiti pod klop, in glava kar sama klone pod težo neprebavljivih podatkov dol na roke … Zdaj škrta z zobmi vrla mladina, samo res sem pomislila, da mogoče bi pa vseeno uspeli zajeziti tudi divjanje na hodnikih, ko bi vse te naše tuleče projektile dali v zakmašne gvante, v katerih se je malo manj udobno valjati, pretepati, pojati … Ker na uniformo je treba tudi paziti in zanjo skrbeti (pri nas bi to itak delale mame, ane), in če lahko vsi bleščeči pridejo s svojih domov, ki so bolj kolibe kakor hiše, brez pralnih strojev in tekoče vode in vsega tega, nepalski podeželski mulčki, bi tudi naši morda ujeli skupaj z obleko nekaj dostojanstva in odgovornosti in ga prenesli še k siceršnjemu vedenju … Sanja svinja o koruzi … Pa to je samo ena dobra plat, kje je šele tista, da bi se tako preprečilo norčevanje iz otrok, katerih starši si ne morejo privoščiti samih znanih znamk, in bi kakšna lepotica morda našla celo nekaj časa za učenje in plonkanje domače naloge, ker ji ne bi bilo treba zjutraj izbirati še med barvno usklajenimi zapestnicami, uhani in prstani, s katerimi si je potem mogoče tudi zapolniti ure dolgočasnih podatkov o načinu prehranjevanja maločlenarjev in vzrokih za nastanek bohoričice.

Okej, pa ne, no … Saj če pomislim, da bi morala v svojih osnovnošolskih letih v plisirki priti k pouku, se verjetno raje samoukinem, haha. Edino če bi bilo na voljo vsaj nekaj kombinacij, potem pa že … Čeprav me ob vseh zgoraj naštetih plusih uniforme res preveč spominjajo na enoumje in represijo in ubijanje kreativnosti, kaj pa vem, bom še malo razmislila, okej?

Cesta se je vila večinoma ob reki, v kateri se je v dopoldanskem času na veliko pralo in umivalo. Ženske tu kar naprej hodijo okoli z lavorji, polnimi oblek, ki jih potem pridno tolčejo ob kamenje in umazanijo s praškom vred sperejo v reko (kaj vse plava po tukajšnjih rekah, sam bog ve – je pa gotovo privilegij, če živiš v bližini kake bolj podeželske vode in ne v mestih, tam je grozljivka). Hkrati poskrbijo še za osebno higieno – nekaj sem jih videla sedeti kar sredi ne preveč deročega in visokega odseka reke, vedno seveda zavite v cunjo, saj tu nudizem še ne razgraja. Kot bi šle pri nas takole pred službo malo posedet dol na sredo Kokre ali pa v Čukov bajer – rahlo nepredstavljivo, a. Tudi moški v spodnjicah se na veliko tapecirajo z milom in šamponom, pa naj bo sredi reke, ob njej ali pa ob številnih pipah oziroma ceveh, ki so speljane od vode k vasem ali obcestnim postojankam. Kakšne hude nagnjenosti k zasebnosti si niti ne morejo privoščiti, če se želijo očediti, vsaj revnejši sloj. In koliko jih je šele čepelo tam kje ob cesti ali pa na vrtu z zobno ščetko v rokah … Ženske veliko dajo na bleščeče vranje črne lase, druga drugi pomagajo pri ustvarjanju pričeske in razčesavanju, v trgovinah pa le z muko najdeš npr. tekoče milo, se pa na vsaj desetih policah šopiri nešteto vrst šamponov in balzamov, kar ni čudno pri vsej tej maniji z lasmi.

Moja odločitev za prestop k travojedcem, kar izberem vedno v krajih, kjer ne veš, v kakšnem stanju je prišlo bedro kake kure do tvojega krožnika, se na takih vožnjah vedno še dodatno poglobi, ko gledaš razkrečene nage kokodajse na kakem svinjskem pultu, ko se cel dan prašijo ob stotinah tovornjakov, ali pa ko mama in sin kakšno pernato miss šele depilirata, krvava do komolcev, v lavorju, ki je videl pred tem že vraga in pol … Hm, te mesarije tretjega sveta so mogoče res nekaj, čemur se najraje izognem tudi sredi mest. Kjer pa imajo hladilnike in preparirajo živali malo bolj higienično, pa seveda ni panike – samo meni do mesa že tako ni kaj dosti in mi čisto nič ne manjka.

Med vožnjo tako res ni dolgčas, saj se skozi okno ves čas odvijajo dokumentarci, ljudje ves čas kaj počnejo, skušajo preživeti …

ANNAPURNA? A ZADAJ ZA OBLAKI? AHA, HVALA ZA INFORMACIJO …

Pokhara leži ob nekakšnem Bohinjskem jezeru (okej, naše je lepše, seveda), iz tega kraja pa vodi pot na znamenite trekinge okoli Annapurne, zato je seveda spet vse nastavljeno za nas, turiste: rafting, vožnja s kajaki, skoki s padali, treking kamor koli hočeš … Hiše so že v predmestju prav neverjetno čedne, malo celo na naše spominjajo, ker so v dva, tri štuke, haha, prostorne, iz raznobarvnega kamna skupaj dane, marsikatera z urejenim vrtom, še posebej tiste, ki imajo poleg družinskih prostorov tudi sobe za turiste. In takih je malo morje, potem pa so tukaj še hoteli in hotelčki, ena taka Kranjska Gora, recimo. Samo da za več ljudi. Če greš po tisti glavni ulici ob jezeru, pa stavb sploh ne opaziš, saj so enako kot v Thamelu v Katmanduju zamaskirane z milijon napisi, reklamami, vabijo te v svoje prodajalnice ali restavracije … Izbira je pestra, lačen res nisi – sem našla takoj eno tako prijetno zajtrkovalnico pri gospe z najlepšim nasmehom v celi Pokhari; z že precej priletno mamo sta vodili restavracijo z nekaj mizami, mene je privabila barva prtov na njih, so bili tako živahno zeleni, zraven pa rdečkasta barva zidov iz blata, malo mehiško je delovalo, zajtrke sem imela pa tako obilne, da do večera nisem potem čutila lakote (saj se vidi na eni od fotk, zvrhan krožnik za dobro jutro).

Takoj drugi dan v tistem mojem Hiltonu sem se že ob prvem sončku vsa zalepljena odšla na teraso, da bi se počasi dokončno prebudila in v miru malo brala, tam pa je že počela nekaj podobnega neka široko nasmejana Nizozemka, že zjutraj vsa naspidirana, nekaj takega, kot je naša afriška »majmadr« Marta, le da v malo mlajši izvedbi. To je pa bilo potem počasno prebujanje, ja, tako sva padli v debato, da kaj takega pa tudi že lep čas ne pomnim. Včasih v takih primerih skoraj začnem verjeti v usodo – kako pa se drugače lahko zgodi, da ti na pot nekdo pripelje tako krasne osebe, da se ti po dveh urah zazdi, kot da so tvoja družina oziroma da se poznaš z njimi že od nekdaj?

Caroline se je z možem odločila, da za 10 mesecev skupaj s sinovoma (12 in 17 let) odidejo malo po svetu, ki ga tudi sicer vsako leto odkrivajo med prazniki in počitnicami, ampak tokrat je pa malo drugače – oba sta pustila službo, nekako tako jima je uspelo kot meni, da se pač lahko vrneta, z otroki pa je bila cela kolobocija, saj nizozemske oblasti ne dovolijo tako dolge odsotnosti šoloobveznim otrokom; vsega, kar mi je razlagala, nisem čisto dobro razumela, ampak na koncu je sebe in sinova nekako uspela izpisati iz birokratskih mlinov in so spokali. Z možem oba delata pri raznih razvojnih projektih, ona je sicer začela kot učiteljica, pa se nekako ni našla pred množico znanja ne prav hudo lačne množice, nato je študij nadgradila in počasi postala odgovorna za številne razvojne projekte v deželah tretjega sveta, da je potem od ljudi lahko poslušala, kako da tako ali tako samo škodo delajo in je povsod sama korupcija in denar odteka neznano kam – se je navadila reči, da je marsikje res precej narobe, da pa se sama trudi delati najbolje, kot zmore, in če ji je dodeljen napol zavožen projekt, naredi vse, da spelje zadevo v pravo smer. Itak pa vsi bolje vedo, kako je s tem, kot pa ona, tega je navajena. Z možem sta treščila skupaj v Limi v Peruju, saj je on delal nekaj podobnega, le da kot inženir. Caroline se je predvsem trudila z izobraževanjem žensk in s tem, da so dobile priložnost za delo, za osamosvojitev, za priložnost, ki jim marsikje samo zato, ker so ženske, ni bila dana že v otroštvu. Celo z gačačami v Ruandi se je ubadala, s tradicionalnimi sodišči, ki so začela delovati nekaj let po genocidu, ko so ugotovili, da uradni sodni postopki pri taki množici ljudi, ki je sodelovala pri zločinskih dejanjih, ne bodo mogli biti izpeljani. (Za gačače mi je povedala Kristina, ki je o tem tudi pisala, in imeli sva srečo, da sva celo spremljali eno teh srečanj ob jezeru Kivu.) Gre za to, da se sooči zločince in žrtve oziroma njihove bližnje pred celo skupnostjo, da krivec prizna svoj zločin in se zanj opraviči, potem pa mora največkrat opravljati neko družbeno koristno delo, preden se lahko vrne v svojo skupnost. Takoj sva to navezali na bosansko vojno, kjer ni bilo nobene sprave, kjer žrtve lahko vsak dan gledajo storilce, ki mirno živijo v njihovi bližini, in ni bilo nobenega priznanja, opravičila oziroma soočenja, kakšna tempirana bomba je to  – kako v naši družbi sovraštva in maščevalnosti nekako ne znamo preseči … Ja, tisoč stvari sva navlekli …

Ko so otroci malo zrasli, sta se počasi spet ustalila na Nizozemskem in od tam opravljala svoje delo, ker pa se je morala Caroline več kot dve uri vsak dan voziti na delo, je zadnja tri leta sprejela službo na neki srednji šoli, kjer so jo zadolžili, da je s svojimi nešteto zvezami doma in po svetu, s poznavanjem delovanja različnih organizacij, zasnovala obvezno dijaško prakso, in sicer na področju prostovoljnega dela. Nizozemski srednješolci morajo opraviti 70 ur prostovoljenja (tudi pri nas se to na srečo zdaj že precej razvija po srednjih šolah, se mi zdi) in ko je Carolinin projekt stekel, je začutila, da je svoje opravila in da je zdaj naloga ostalih učiteljev, da ga razvijajo naprej z dijaki, z družino pa so začeli načrtovati potep. Tudi njima z možem se zdi normalno in skoraj nujno, da vsake toliko zamenjaš okolje, počneš kaj novega, prevetriš glavo, spoznaš, kakšno je življenje drugod, se vrneš potem precej bogatejši in z novim zaletom na delovno mesto … Še posebej pa želita sinovoma, ki sta že tako ena zlata fanta, kolikor sem ju uspela spoznati (mirna, vljudna, nezahtevna, razgledana, z obilico empatije, res!), omogočiti krajši izstop iz družbe, ki s svojim načinom življenja prav spodbuja mladino, da ne vidi drugega kot samo sebe, svoje želje in zahteve, svet, v katerem so na oblasti razni jelinčiči in ludemile novak s svojimi nestrpnostmi in primitivizmi … Nekaj čisto drugega je, če sam vidiš, kako živijo ljudje, ki nimajo skoraj ničesar, kot pa če o tem samo poslušaš ali bereš, prav gotovo se te bolj dotakne; predvsem pa fanta lahko vidita, da so ljudje sicer vseh mogočih barv in prepričanj, vendar jim to ne preprečuje, da bi bili dobri, vsaj večina njih. Opazujeta lahko vse mogoče verske obrede in običaje in se jih učita spoštovati, čeprav sama ne verjameta v nobenega namišljenega prijatelja. Znebila se bosta lahko strahov, ki toliko ljudem preprečujejo, da bi ugriznili v svet in ga malo prekrižarili po svoje, ne v čredi. Potujejo pa tako, nahrbtniško, prav nič presrano; in potem se dostikrat obregnejo obnje znanci, češ, ja, mi si kaj takega ne bi mogli privoščiti. Znancem sta izračunala, da so za vse 4, z avionskimi kartami vred, porabili samo 400 evrov več za svoje 5-tedensko odkrivanje Tajske, kot so pa dali znanci za 14 dni v Španiji. Z enim otrokom manj celo. Ampak vsak izgovor je dober, samo da najdeš kak razlog, da so drugi čudni.

Nizozemski se trenutno prav nič dobro ne piše z desničarsko oblastjo, prej so bili dolgo talilni lonec vseh mogočih ras in kultur, ki so se za dodatek lahko še mirno zakajale in obiskovale dame, ki v izložbah pod rdečimi žarnicami vabijo v svoje sobane, zdaj pa postaja tam tudi vse bolj družba »naših« in »vaših«. V glavnem, s Caroline sva našli toliko enih skupnih točk in stavke sva druga drugi kar dokončevali, haha, da je po skoraj dveh urah na terasi nenadoma skočila v zrak in zavpila: O, madonca, moža sem zaklenila v sobo! Ker so njeni zjutraj še vsi spali, ko se je odtihotapila na teraso, potem pa je pozabila na Maartena, ki je revež že debelo uro čakal, da ga kdo pride odrešit.

Pot jih bo vodila še v Vietnam, Laos, Kambodžo, morda se srečamo celo na Novi Zelandiji … Sproti štrikajo letalske povezave in ciljev nimajo nič natančno zabetoniranih. Preden so odrinili na treking, smo preživeli marsikatero uro v prijetnem klepetu in kmalu pridejo v Slovenijo, da bodo videli kakšen spodoben hrib ali goro, tukaj se nadaljujeta megličenje in oblačnost, presneta reč, nad Pokharo naj bi v soncu žareli vrhovi Machapuchre in Annapurne, cela veriga visokih gora, mi pa smo jih uzrli le sem pa tja, kadar se je malo razkadilo, pa še to le nekatere od njih. Nizozemska poba sta hotela skočiti  s padalom, pa zaradi nikakršne vidljivosti potem nista. Tukaj vsi opletajo s padali, to je en hud biznis, takoj za trekingom. Lahko greš v tandemu, ogromno jih je pa šofiralo padala kar solo, se mi je zdelo prav neverjetno, da toliko ljudi obvlada ta hec.

Ob jezeru so sprehajalne poti, kjer se lahko ure in ure prestavljaš in opazuješ čolne, perice (poleg praška in šampona gre v to ubogo jezero verjetno še marsikaj, tako da ravno plavala tam ne bi), ribiče, padalce, tibetanske ženice, ki prihajajo vsak dan iz dveh bližnjih tibetanskih begunskih zavetišč, da bi prodale vsaj kak kos nakita in zaslužile kakšno rupijo … Ob pogledu nanje te res stisne; gospe, ki bi morale mirno uživati pokoj, kolovratijo vsak dan z nahrbtniki, polnimi ne ravno kakovostne krame, in moledujejo mimoidoče, naj pridejo kupit kaj od te revščine … Obiskat sem šla tudi dve tibetanski naselbini v bližini; ljudje so pribežali iz Tibeta že pred desetletji in zdaj so ponekod zrasle že kamnite hišice in vrtički in nekako se preživijo, v manjšem od teh naselij pa je bilo bolj ubogo in neka gospa me je takoj povabila k sebi na čaj, seveda z dodatki zapestnic, ogrlic … Seveda ne moreš praznih rok od tam. Vedno s kako zapestnico več, da pustiš vsaj nekaj rupij.

Spodaj nekaj utrinkov z jezera, saj so v glavnem sami čolni, ampak nič ne de; kliknite na fotko:

Pokhara

Vsake toliko se ti približa kdo od mladih fantov, ki postopajo ob jezeru, in po obveznih uvodih, kako ti je ime in od kod si in kako ti je všeč Nepal, povedo, da so vodiči in da ti lahko razkažejo okolico in organizirajo kakršen koli izlet. Mogoče bi imel včasih rad že mir pred njimi, samo kako bi jim zameril – skušajo pač preživeti (in marsikdaj ne samo sebe, ampak tudi starše, brate, sestre …), zaslužiti za hrano in kdo tudi za šolanje v letih, ko je pri nas normalno, da so fantje in punce v kateri od srednjih šol in jim za preživetje ni treba iskati služb. Ukvarjanje s turizmom je želja večine od teh mladih, kaj dosti drugega tu tako ali tako nimajo na izbiro. Niso pa pretirano vsiljivi – ko jim nakažeš, da hvala za spremstvo in adijo, te pustijo pri miru.

Poleg zajtrkovalnice sem našla tudi odlično kuhinjo z indijsko hrano in ko sem se basala s slastnim curryjem, sem si prav rekla, kako čudno, da se mi do sedaj še ni nič spuntal želodec, saj sem zadnja leta že kar navajena, da vsako novo državo kmalu po prihodu malo pobruham, čeprav sicer pazim, da jem prekuhane zadeve in s kolikor toliko čistimi rokami pa to … Ha, pa nisem ob večerji nič potrkala na les in ponoči je bila čista grozljivka, kar zvijala sem se od bolečin v želodcu, malo bruhala in skoraj nič spala, naslednji dan pa sem bila čisto hin in so me vsake toliko prišli prečekirat Nizozemci, a sem še živa, ali pa lastnik hotelčka, ki me je kar naprej pošiljal k zdravniku. O, ja, če bo le možno, h kakšnemu zdravniku pa tukaj res ni bi, hvala. Saj te reči prej ali slej minejo, bog ve, kaj sem spravila vase, da se je tako zamerilo zadnje čase tako mimozastemu želodcu, ampak v dveh, treh dneh je bilo potem vse spet v redu, mogoče je pomagal tudi odličen ingverjev čaj, v katerega mi je gospa-za-zajtrke nasula še polno medu in limone. Je rekla, da pomaga. Malo zoprno, ja, če se te takole kaj loti, ker si čisto nemočen že ob navadni zastrupitvi s hrano, samo se pa vedno najdejo ljudje, ki ti pomagajo, tako da se vse nekako uredi.

Ker sem bila nekaj dni bolj švoh zaradi te komedije, se nisem ravno pretegnila, pa tudi sicer sem že omenila, da se lahko tokrat malo počasneje premikam zaradi zadosti časa. Ampak to so včasih kar hudi notranji boji, haha, saj sem malo verjetno že sama po sebi naspidirana, malo pa imam to od doma, da je treba biti ves čas v pogonu, ne pa kje zapravljati dneva s poležavanjem in branjem ali komajpremikanjem, in se potem počutim kar krivo, ker se zasačim v kakšnem udobnem pletenem stolu s čajem in knjigo in pogledom v vodo, namesto da bi šibala na kakšen hrib ali z njega. A je to zdaj potovanje a poležavanje? Ja, oboje, no, saj sem konec koncev na počitnicah, a nisem! Čeprav sem tudi pri razumevanju počitnikovanja zelo slovensko usekana in si ne predstavljam, da bi ničdelala in ležala nekje več kot kratek čas, sploh na kakšni plaži, uf, brez kolesa ali blodenja okoli se mi zmeša. Ja, so kar na plodna tla padli vsi tisti reki, ki so leteli dol v mojo sobo! A boš ti celo življenje prespala (čeprav bi po mojem dobila lahko zdravniško potrdilo, da sem oseba z nadnaravno veliko potrebo po spanju, že od  rojstva dalje!!!), kadar se je materi županji zazdelo, da sem verjetno padla v horizontalo; in pa zarana za vikend: Alo, vstat, sonce je, kraaaaasen dan (ko bi vsak normalen šolar rad malo podaljšal jutro), o, mučenje z zbujanjem ves čas – samo eni ljudje res menda nikoli niso utrujeni in zaspani, jaz sem pa res na vsakih pet ali šest ur sposobna pasti v nezavest, pa ne morem nič pomagati. In še danes imam prav občutek krivde zaradi tega, čeprav se zdaj zavestno odvajam, ker se mi zdi čisto blesavo, slediti je pač treba svojemu ritmu, in če se ti drema, pač zaležeš. Tudi če je zunaj šajba in kolo joka zaradi zanemarjanja.

Na potepih po svetu ponavadi skušaš užiti vsak trenutek, odkriti in videti čim več, cel dan kolovratiti naokrog … Saj kak mesec ni problema, če pa potuješ dalj časa, pa to ne gre – kot da bi bil doma nekaj mesecev kar cele dneve zunaj in letal sem ter tja in se šele potem, ko se znoči, vrnil na domači kavč, da zajameš sapo. S to razliko, da imaš tam vsaj udobje, če se pa takole prekladaš po sobah za par evrov, se pa kaj več kot spat tja ne vračaš. Tako da je normalno, da si vzameš vse skupaj bolj NA IZI, kot bi rekli mulci. Samo sem rabila kar nekaj časa, da sem si to dovolila, no, pa še zdaj me občasno peče vest. Zdaj se mi vsaj lahko malo usedejo vtisi, lahko si vzamem čas celo za klobasanje po blogu, da potem vsi preklinjate, ker morate vzeti dopust, da se pregrizete skozi vse to modrovanje … Drugače pa bi priletela npr. v nacionalni park, si v treh dneh organizirala kake instant pakete vsega po malem in bi me vozili z enega kraja na drugega, da bi imela občutek, koliko sem videla.

GREMO SE METAT S HRIBA

Ko se je želodček odločil spet bolje sodelovati z mano, sem se s kolesom malo podila okoli jezera in opazovala ljudi, ki so zlagali seno in gnali okrog bivole, nameravala pa sem tudi osvojiti nekakšen Ambož pod Krvavcem, hrib Sarangkot, s katerega se lepo vidi gorska veriga – in ker je bil zadnji dan celo neverjetno malo zameglen, sem sploh kar vriskala od navdušenja. Samo izkazalo se je, da ne bom mogla z lastnimi silami pribrcati do vrha, ha, me je vseeno še zdelovalo, pa sem si omislila kombi, ki je sicer gor vozil padalce; če jih ni bilo na stotine, pa tudi nič nočem – še večji naval kot običajno je bil zaradi lepega vremena. Dol pa sem potem že zmogla peš.

Na fotkah boste zdaj videli tistih par vrhov, ki so se nam razkrili, v nešteto izvedbah, mi je prav žal, ampak drugih ni bilo na voljo. Levo in desno je bilo vse skrito, na sredi pa je kraljeval skoraj 7000 m visok Fish Tail ali Machapuchre, kot nekakšen Triglav, desno za njim pa se vidi skoraj osemtisočak Annapurna. Ne vem, katero številko nosi, jih je namreč več.

Evo, kliknite, spodaj so gore:

Sarangkot

Okrog Pokhare sem se veliko vozila z lokalnimi avtobusi in malimi kombiji, saj so dvajsetkrat cenejši od taksijev in še grozno zanimivo je na njih, lahko opazuješ ljudi na njem in se drenjaš, da je veselje, v kombi se jih namreč nabije 27, čeprav je čisto majhen in ima morda 10 sedežev. Ljudje večinoma niso prav hudo visoki in lahko stojijo v njem, jaz sem se morala čisto skriviti. Poleg tega so ubijalsko počasni, saj ustavijo čisto vsakemu, ki pomaha s ceste, postaj ni, dol se prav tako lahko skidaš, ko se ti zdi, samo zavpiješ, naj ustavijo. Ljudje to jemljejo zelo zares in jim še na kraj pameti ne pride, da bi šli npr. dol sedem metrov prej, kot so si pa zamislili, tako da te kar naprej meče naprej, ko šofer zavira. Vsaj štirje ljudje visijo skozi vrata in se nekako oprijemajo kakega droga ali drug drugega. Fina reč. Poleg šoferja je zadaj v kombiju ali busu še en fantalin, ki pobira denar in organizira vse skupaj, običajno še precej mlečnozob; ker ljudi vedno opazujem napol skozi objektiv oziroma si predstavljam, kako bi zgledali na fotki, sem si enega še posebej vtisnila v spomin: prelepe poteze, črne oči, temen kot noč, skodranih las, naravnost za med fotomodele. Ha, model naj bo. Še oblečen je bil čisto po modi – samo da tega ni vedel, verjetno je bilo tako ali tako edino, kar je imel. Pri nas plačujemo za cunje, ki morajo delovati čim bolj zmahano in kot s Karitasa, da je res IN, vsaj nekaj časa je bilo videti tako opravo vse naokrog, mogoče je zdaj že druga pesem, ne spremljam ravno … No, tukaj pa točno en tak lepotec, kot iz kakšne revije o modi, ki o vsem tem nima pojma in ga nikoli ne bo imel. Pobiral bo rupije na kombijih, ki bodo pokali po šivih, in se zvečer zavlekel v kakšno razdrapano bajto, kjer bo lahko pojedel večni riž z omako in se utrujen vrgel na trdo ležišče. Paris Hilton pa v jok in na drevo.

Spet predolgo, ampak naslednjič bodo pa res samo fotke v glavnem – zdaj se mimo mene sprehajajo sami sloni s platfusom, srečala pa sem tudi tri zelo prijetne Slovence, s katerimi se zdaj dobim, tako da samo še lupčka in lepo se imejte!

ENA ČAROBNA PREDSTAVA ČAKA NA VAS

Namaste, tovarišija, tukaj Majda Širca v eksilu, tole bo eno pomembno sporočilo in upam, da vas nekaj le uspem navdušiti za obisk predstave v Stari elektrarni. V Ljubljani, ne v Nepalu, da ne bo kakšnih zablod. Od žabarske naveze sem dobila informacijo, da bo 16. In 17. 12. verjetno še zadnjič na naših tleh, no, vaših tleh, uprizorjena ena najbolj fantastičnih gledaliških predstav, kar sem jih videla, in sicer sodelujeta naš slavni Betontanc in pa Umka, predstava je v angleščini, ampak v taki čisto preprosti, nič bat. Sploh pa jezik ni toliko pomemben, že samo opazovati čarovnije, ki jih izvajajo igralci, plesalci, gibalci, kako bi jih sploh imenovali, zadostuje. In ves čas ste v živo, na par metrov bližine (Stara elektrarna je tako luštno dnevnosobna) priklopljeni na duo Silence – to sta dva odlična glasbenika, ki v zelo pogosto delata muziko za gledališče, za svoja ju je vzel zdaj Tomaž Pandur, in če ste gledali katero od njegovih predstav zadnja leta, ju poznate. Ena polovica je sin pokojnega režiserja Boštjana Hladnika. Na predstavo sem slučajno zašla pred dvema letoma, potem sem pa kar v transu vozila domov. In ker je bila ponovitev takoj naslednje dopoldne, sem še isti večer in potem še zjutraj klicarila okoli, da se nas je nabrala cela četica in je bilo prav posebno lep dan; mislim, da so bili vsi navdušeni, jaz pa drugič zapored nič manj. In sem si prisegla, da če jih še kdaj zasledim, bom vlekla na predstavo še čim več mularije iz šole. Na, potem me pa takole zafrknejo.

Tukaj si preberite o vsem, kar morate vedeti: http://www.bunker.si/eng/archives/1335

Potem pa upam, da se uspete nekako organizirati in boste zagotovo odšli iz Ljubljane s posebnim sijem v očeh. Mislim, da bi se lahko vsaj moja bodoča intelektualna elita iz 9. razreda, kot se zdaj sami podpisujejo, odpokala, moji sedmarji pa tudi lahko kakšno manjšo ekspedicijo organizirate, vam ne bo prav nič škodilo. Nahecajte kakšno učiteljico, sem prepričana, da bo šla z vami, ali pa kdo izmed staršev. Tole je zgodnja objava, ker sem prepričana, da bodo vstopnice hitro pošle. Še posebej, ko navali nanje Prešernova šola, hehe. Decembra pričakujem izlive navdušenosti!

Samo na hitro, kje se valjam zdaj – sem na vakancah, bi se lahko reklo. V Pokhari se bašem z odlično hrano (hja, posledice so pa žal tudi že tu), malo kolesarim, šetam, berem, predvsem pa stanujem kot v Hiltonu in se bom prav težko ločila od mehke postelje in brezhibno čistih prostorov. Sem prav poslikala, kaj tudi lahko dobiš za 5 evrov, da ne boste mislili, da v Nepalu povsod samo podgane preštevaš in zmrzuješ. Daleč od tega. Vsaj če si turist ali pa iz malo premožnejšega sloja, se da biti zelo fin. Tukaj je PRAVA kopalnica in celo wc-papir (ki ga drugače v Nepalu prišleki ves čas veselo vlačimo s seboj, ker ga ob čučavcih namreč ni, po uporabi pa se ga vrže v posebno škatlo, da ne zamaši tiste luknje spodaj), v sobi je mini omarica, kamor lahko spraviš zmečkane nahrbtniške cunje, da kar DVEH stolov niti ne omenjam – drugače v poceni hotelskih sobah zaman iščeš kak meter površine, kamor bi odložil obleko, včasih najdeš vsaj kak pozabljen žebelj, stola pa zaenkrat nisem imela še nikjer. Tako kljub jadnemu vremenu, ki je čisto neobičajno za nepalski november, ampak gre lepo v korak z mojimi vedno zameglenimi hribovskimi izkušnjami, uživam in bom še kakšen dan ali dva. En dan smo bili celo obsijani s sončkom in se je dalo videti Annapurno, zdaj pa čakam, da se scena ponovi.

Hitro rezervirajte vstopnice za Show your face in si oglejte pokharski Bernardin po kliku na spodnjo fotko:

hilton

Madona, sem se pa nahodila, pravi igmanski marš! 11 dni po vsaj 6 ur na dan. Se mi zdi, da imam nekaj dekagramov manj na sebi od samega riža pa zelenjave, vzponov in spustov po strminah; uspelo se mi je privaliti s skoraj 5000 metrov nadmorske brez prehlada ali poškodb, kar je skoraj neverjetno zame. Sicer se zdaj komaj vlečem po stopnicah in imam vsaj v levem kolenu zagotovo zabit kak žebelj ali dva, pravzaprav tudi v desnem ni kaj dosti manj boleče, gleženj je fino trd, ampak to so pričakovane vsakdanjosti. Pravzaprav sem se presenetljivo dobro obnesla, ja ja – je navkreber moj nosač kar lepo sopihal precej za mano, in to kljub temu, da prej dva meseca nisem počela drugega, kot kašljala in vsa švohotna z noro razbolenimi rebri poležavala, tako da sem mislila, da so mi vse mišice zakrnele. Eeeee, očitno mi je pa le ostalo v nogah nekaj od vseh tistih poleti prevoženih klancev!

Ampak 12 dni brez česar koli sladkega!!! No ja, če odmislim kar konkretne kupčke sladkorja v čaju ali potresenega po čapatijih …  Zato sem pa takoj po prihodu v civilizacijo vse nadomestila s 4 paketi različnih piškotov in s čokolado. Direktno v žilo. Mi je kar prijetno slabo. Ah, bo že minilo, potem pa spet napadem zdrav mednarodni futer katmandujski. Še prej pa bom zadavila tipa iz pralnice, pri katerem sem pustila umazano perilo – vse je zafarbano, a tukaj na 90 perejo pisane cunje ali kaj, joj, sem jezna! Še nikoli se mi ni zgodilo kaj podobnega, zgleda, da bo treba tu kar lepo lavor pa prašek pa ribežen in lastnoročno …

Bilo je krasno. Pa tudi naporno in malo preveč mraz občasno. Mislim, da sem zdaj naredila pokoro za nazaj, ko sem v otroških letih pokvarila vse družinske hodilne izlete na bližnje kuclje, največkrat na osovraženi Jošt – čeprav smo se peljali skoraj pod vrh, sem od začetka do konca tečnarila, kdaj bomo že na vrhu in kdaj se bo že končno prikazal zvonik cerkve, znak, da bo kalvarije kmalu konec. Ne vem, kako da me niso dali v rejo! Kako hudo sem sovražila tisto mučenje v tri krasne, še danes se spomnim tega občutka. Ampak nihče ni imel razumevanja za moje tegobe in edino željo – sedeti cele dneve nekje vsa zgrbljena s knjigo v naročju. Kasneje se mi je nekajkrat sicer zgodilo, da me je popadla želja po osvajanju vršacev, samo kaj, ko pa bi po mojih vzponih lahko napovedovali vreme. Meglo, če smo natančnejši. Kot bi se nekdo delal norca iz mene. Ali pa kot bi vreme vedno napovedoval Pečenko meglenko. Ves tisti napor, da na vrhu vidiš le do termovke in do vezalk! Ko so se začela sesedati še kolena in ko tudi hrbet ni več maral plezanja v eno ali drugo smer, sem dala ta šport na čakanje. Aktualen je bil samo še po ravninah, največkrat na potovanjih, ko itak cele dneve blodiš naokoli – klanci pa so pripadli biciklu, juhej, to je pa čisti užitek! Z eno veliko prednostjo – z vrha ššššvisssssssstneš v dolino, ne pa da moraš razbolene glide prestavljati po isti poti še navzdol, joj, to je res en dolgčas. Pa še obupno štorasta sem pri tem, ves čas se spotikam in hodim kot po jajcih, da se ja ne bi zvalila po bregu, vsaka 82-letna dama me z lahkoto prehiti. Kr neki :=)

Je pa hudir, če imaš doma dva hribovska obsedenca, ki se pred začetkom vikenda pogovarjata samo še o tem, po kateri smeri bi jo užgala v skale, ki jih potem iz vseh zornih kotov poslikane razkazujeta hudo navdušenemu občinstvu doma. Evo, vsi vrhovi na fotkah so za vaju! In – mami, ko se vrnem, greva na tvojo Škrlatico, velja?! Pa četudi po vseh štirih, kot si rekla. Spodnje fotke so pa za motivacijo, za moč!

(Aja, te fotke nesrečne – ne vem, zakaj mi picasa zmeče vse kar malo po posluhu in ni nič po vrstnem redu. Tako imate žal čisto zmešnjavo in nič ni razvrščeno po času nastanka. Če to slučajno koga moti, no.)

KO TO TAMO PJEVA TRANSPORT

V Nepal rinejo v glavnem vsi na treking; zaposleno delovno ljudstvo si težko privošči tako ležerno prestavljanje po deželi, kot je to dano meni letos, zato turisti največkrat priletijo v Katmandu, se tam zapodijo med poceni gorniško opremo in jo nato jadrno užgejo na enega od znamenitih trekingov, potem pa takoj nazaj za pisalno mizo v domovino, kjer ob obnavljanju doživetij s poti šele zdravijo musklfiber in žulje. Jaz nisem prišla samo na treking, ampak TUDI na treking.

Največ ljudi gre švicat okoli Annapurne; neki Anglež je množično romanje po teh poteh sočno opisal z besedami: It’s a fucking Piccadilly Circus. Če ste že bili v Londonu, veste, kaj je mislil. Na višku sezone je na tem sicer prekrasnem trekingu težko dobiti prosto posteljo in ves čas si menda obkrožen s pohodniki, skupinami, hrupom, sončni vzhod na Poonhill napade naenkrat tudi do 300 ljudi s svetilkami na glavi, kakšna romantika! No, meni tako ali tako nikoli ne bo jasno, kaj vidijo ljudje v prvih jutranjih žarkih, ker mi še na kraj pameti ne pade zamenjati razgleda pod kovtrom z nekajminutno bledo obsijanostjo česar koli že. (Okej, priznam, enkrat je pa bilo noro – čeprav tudi nisem prostovoljno vstala –, in sicer nekje sredi savanske Tanzanije, ko se je skozi okno avtobusa prikazala taka ogromna pomaranča, da sem obstala z odprtimi usti. Ja, to je pa bila ena posebna čarovnija, to pa!) Prevelika obljudenost torej ni ravno po mojem okusu. Še manj pa kak vzpon pod Everest, tja v minus 20 stopinj, v sneg in na koncu pač pogled na velikana.

Tako so mi priporočili Langtang. Kupila sem si še eno spalko, ker bi v svoji suhceni lafumi samo zmrznila v kakšni od koč, potem pa sva se z nosačem in vodičem Sunjitom odpeljala. Bus tak, kot jih imajo tudi v Afriki – hudo močan motor in zaprašena in obtolčena zunanjost, da o notranjosti ne govorimo – eno samo trdo železje, kamor med potjo zadevajo okončine, podobno tistemu v Ko to tamo pjeva, samo da Miško ni vozil z zavezanimi očmi; zato pa je obračal volan celih deset ur brez zamenjave, z enim odmorom za kosilo. Ja, ni ga čez varnostne ukrepe! Na streho se je nabilo polno ljudi, tudi nekaj otrok, polno vreč in raznih torb, spodaj pa je bilo do prednjih vrat možno priti le čez številne velike nahrbtnike, kupe zelenjave, vreče riža itd., vse je bilo nametano na kup; na vsem tem je našlo prostor še nekaj domačinov, nekateri so tudi stali, čisto spredaj pri vozniku pa je sedelo vsaj 20 žensk na klopeh brez naslonjala, res zelo udobno. Kljub temu, da nas je čakalo 10 ur ovinkov in prahu, so bile oblečene kot za na ples, ovite v svoje prelepe pisane rute, sarije, ovešene z ogrlicami … Tukaj tudi na njivo ne gredo brez okrasja!

Kot je že navada, sem zadela terno – poleg edinega še prostega sedeža je sedela mlada okrogla  mamica s še zelo frišnim otročkom; ah ja, če gre za naše tabele mulčke, je jasno, da se bodo velik del poti drli, kar je nadvse blagodejno, ali pa plezali naokoli in tečnarili. (Sploh pa naših niti pod razno ne bi nikoli izpostavljali takemu dolgemu stresanju, prepihu in prahu, naši morajo spančkati v miru in kvečjemu v alfa stanju poslušati kak začetni tečaj francoščine ali japonščine, ni ga namreč čez kakovostno zgodnje izobraževanje, ane.) Tukaj sitnarjenje ni problem, tako kot afriški so tudi tukaj dojenčki ves čas tiho in večino časa spijo, to je meni še vedno uganka – nekateri so zagotovo apatični zaradi podhranjenosti, sicer pa mislim, da so pač navajeni na mamino naročje in gujsanje sem ter tja, saj imajo ves čas navezane na hrbet, tudi kadar delajo na polju … Kdo bi vedel. Mamica je dete pokrila s črno deko čez glavo, na kateri je bila tudi že debela kapa, da ja ne bi vdihnil kaj preveč kisika, v busu pa je bilo zadušljivo vroče. Sem ji po nekaj urah že hotela namigniti, da bi bilo mogoče pametno, če ga pusti malo do zraka, pa je na srečo le dovolila prepoteni glavici, da se je osvobodila oklepa. In sta se vsake toliko malo futrala; to je moralo biti mleko posebne sorte, milkshake varianta ob vsem onem premetavanju, mamica pa je po tem opravilu redno zakinkala in dojenčkova glava je lezla k meni v naročje, kar je bila še dobra stran, ker sem jo potem zbudila, da ga je stisnila bolj k sebi; kadar pa je imel glavo na drugi strani, sem ves čas gledala, kdaj bo butnil v okno – na srečo je samo enkrat. In celo malo zajokal. Sicer pa je bila strašno ljubeča mama; kadar je bila budna, mu je ves čas kaj brundala in ga ljubkovala, ni pa ga tudi pozabila vsakih par ur osvoboditi mokrih in posračkanih hlač – ha, pampers fenomen še ni zavladal v teh krajih, tukaj ni tako, da bi imeli malčki posebne plenice celo za v bazen, kot jih imajo naši zlatkoti – zdaj si pa sami zamislite, kako približno je dišalo, ko je omadeževane cunje lepo obesila na prednji sedež in mi prijazno pokimala. Mmmmm, ni ga čez svežo kako!

Najprej smo se vozili po ne tako strmih klancih, še po zgonjenem asfaltu mimo manjših vasic, najbolj zanimiv pa je bil postanek za lulanje – na nekem ovinku sredi ničesar je bus ustavil, rečeno je bilo, da je wc-stop, domačini so svoje opravili kar tik ob vozilu, tudi gospe (tiste kikle so jim prišle zelo prav), malo dlje pa smo se za kakim grmom ozirale bele dame – samo zavetja ni bilo nikjer, zato je bil res za umret smešen pogled na vse tiste bele riti, ki so bile posejane dva ovinka za avtobusom, haha!

Potem pa je naredilo pššššššššš in sredi vasi smo malo nasedli. Guma je spustila dušo, hvala bogu, da na takem kraju, kjer ni bilo nevarno, in sta jo šofer ter sprevodnik v slabi uri uspela normalno zamenjati. Vsi smo se natepli okoli njiju, ko sta se obešala na velik drog, da sta odvila zarjavele vijake, še prej pa sta počeno gumo zapeljala na večji kamen, ki je bil namesto dvigala. Nočem si predstavljati, kaj bi bilo, če bi se nam to pripetilo kasneje na onih norih ovinkih nad prepadi, ježešna! V busu smo se še malo bolj stisnili, da je bilo prostora še za tisti zaprašeni mlinski kamen, ki so ga potem v naslednji vasi mojstri pokrpali.

Potem pa je bilo vedno bolj noro – asfalta je bilo konec, začela se je strašno ozka luknjasta cesta, klanci tako strmi, da je motor divje grmel, na srečo pa sem sedela na drugi strani in nisem imela direktnega razgleda na prepade, kamor po čudežu le nismo zgrmeli. Pa gor v klanec še nekako gre, ampak kadar smo šli pa navpično navzdol in so zavore spuščale mučne glasove, mi pa po pesku v ovinek za 90 stopinj z vso tisto prekomerno težo in ljudmi na strehi, pred nami pa kak kilometer dol v sotesko, kjer bi se končno ustavili, tisto je bilo pa malo preveč – skoraj vsi pohodniki, ki smo kasneje skupaj vandrali po hribovju, smo se odločili, da raje hodimo par dni več in pripešačimo v Katmandu, kot pa da bi se skoraj 10 ur metali na glavo navpično navzdol po ovinkih in zaupali škripajočim zavoram stare korete in prisebnosti šoferja. Se malo preveč avtobusov v Nepalu zvali po bregu, hvala lepa.

Pokrajina s strmimi terasastimi hribi je bila sicer zelo lepa – in če sem se včasih npr. med kolesarjenjem po temačni Davči spraševala, kaj hudirja rinejo ljudje tja gor v breg postavljat hiše, ti tukaj sploh ni jasno, kako v tisto navpičnost prilezejo prebivalci, hiške so namreč na čisto divjih lokacijah, kjer bi še gamsom škripalo v kolenih. A gamsi imajo kolena?? V glavnem, bajte, ki so pri nas zarite tja gor pod oblake, so v primerjavi z lokacijo teh tukaj kot kako obmorsko naselje.

Edini lušten delček te poti je bil na nekem prelazu, ko smo morali ustaviti za 20 minut, saj so imeli vaščani neko praznovanje in so navdušeno spremljali igro, ki se je odvijala sredi ceste. Menda je šlo za tibetansko skupnost, ki tudi sicer naseljuje ta del ozemlja, kaj več mi pa ni uspelo izvedeti – na fotkah lahko vidite delček tega, kar so uganjali. Kliknite spodaj.

1 treking

HODI V NARAVO IN GLOBOKO DIHAJ

Aha, pa smo bili na štartu. In v prvi koči, kjer je zmanjkalo prenočišč, tako da so naju spoznali s simpatično Američanko in sva dobili postelji v zadnji prosti sobi. Ime ji je bilo DANUBE. Ja! Donava. Sem dvakrat vprašala, ker se mi je zdelo tako odbito – njenim staršem je bilo pač všeč ime reke, pa sta otroka poimenovala Danube. Konec koncev, zakaj pa ne, tudi pri nas imamo kakšno Savo, ane, in kdo bi pozabil na znamenito Sočo The Strahintrepet z gimnazije, mogoče je kateri dečvi ime tudi Nemiljščica, sploh ne bi bilo čudno pri vsej domišljiji, ki jo premorejo moderni starši …

In se je začelo. V breg, kar lepo strmo in precej zoprno, predvsem tam, kjer je ogromno nekih stopnic, in sicer je podobno vse dni hajke; le kdo je vlačil na tisoče teh ploščatih skal in tlakoval poti, uf! Najprej skakljava ves čas po krasnem gozdu, zraven pa cel kup vode, ki prihaja z ledenikov, od vsepovsod teče. Zakajeni Višnu mi je prepozno povedal, da se skoraj zastonj dobi tabletke ali kapljice, ki čistijo vodo, tako da sem bila brez njih in plastenke vode so kmalu postale dražje kot prenočišča v kočah. Toliko ene krasne vode naokoli, pa svinjaš s plastenkami, res trapasto. Čez nekaj dni sta mi dva Američana podarila nekaj tablet in čeprav so mi delovale bolj kot en navaden placebo, se mi zaenkrat še ni začela nobena revolucija po črevih, tako da so mogoče tiste kroglice pregelk res delovale. Ali pa je voda enostavno precej brezmadežna, če odmislimo kakega jaka, ki brodi po njej s svojimi parklji ali pa lula vanjo. Sem enkrat imela čast opazovati manjšo čredo krav, ki je vehementno zakoračila v Bohinjsko jezero in … Ja no –  scala in scala in scala …. Se pardoniram zaradi izraza, ampak težko bi temu opravilu rekli lulanje. Torej imajo njihovi bratranci tu v Nepalu verjetno tudi kake podobne obrede, kaj veš.

Ob poti je precej manjših koč, kjer hitro dobiš vse od čaja pa do dobrega kosila. In seveda ne manjka štant z nakitom, pleteninami in kukriji, njihovimi noži. Sanjit je sicer rekel, da so kukuriji, kakor vam pač paše, tako pa berite. Ko počivaš ob skodelici črnega čaja, je luštno opazovati, kdo vse rine gor pod oblake. Eni se sami matrajo z velikimi nahrbtniki in tudi sicer nimajo nobenega vodiča – tako se sicer zelo poceni lahko prebiješ čez treking in tudi zaiti skoraj ne moreš, ker jo vsake toliko kdo primaha mimo in greš lahko za njim, ampak hvala lepa za tak tovor – enkrat samkrat sem po Novi Zelandiji opletala s sto kilami na hrbtu, in to samo tri dni in ne preveč v hrib, pa sem samo preklinjala ves čas, ker to je pa res užitek, da ves skrivljen dihaš na škrge in te vse boli. Dobro, kak konkreten dedec verjetno zmore, vsa čast pa tudi številnim puncam, ki so ubrale to varianto. Največ je bilo takih, ki so jim težji del prtljage nosili drugi – posameznikom pač vodič/nosač, skupinam pa prav tisti pravi nosači, ki jim mi rečemo kar na splošno šerpe; nizki, žilavi reveži, največkrat obloženi kot mule (čeprav naj bi menda zdaj ne smeli imeti na sebi več kot 20 kg, ja, malo morgen), oblečeni v revne in fino umazane cape, obuti velikokrat v japanke ali podobne natikače, sklonjeni pod skupaj zvezanimi potovalkami ali nahrbtniki, nekateri pa prenašajo tudi opremo za kampiranje ali pa surovine, ki jih potrebujejo v kočah (sicer pa to tovorijo mali konji, ki jih ženejo domačini). Plačani so seveda mizerno – tudi vodičem, ki so eno stopničko višje na lestvici, večino denarja zaseže agencija. Na fotkah jih lahko nekaj vidite, kako imajo značilno privezan tovor s kakim navadnim štrikom, ki ga napeljejo tudi preko čela, da tako lažje vlačijo nahrbtni dodatek.

Večina ljudi pride na treking z organizirano skupino, kar pomeni, da drug za drugim štorkljajo po stezicah … Hm, čredice – kar traja, da prehitiš celo jato in še njihove nosače. Ogromno je Francozov, Nizozemcev, Nemcev, vseh oblik in barv, haha. Eni so naspidirani in vsi zaripli prestavljajo pohodne palice; kakšna rdečelična Helga prisopiha po klancu z nezgrešljivo bundesliga frizuro, čedno blond, z narastkom, okoli pasu ima zavezano brisačko, s katero pivna podbradek, kar vidiš jo, kako je pred nekaj tedni na Oktoberfestu v dirndlu vihtela polne krigle piva … Ali pa bledolični priletni Angleži – kot prerisani iz filmov ali nanizank, to je neverjetno, tista njihova angleška angleščina in polno enih vljudnostnih fraz, kako so fini, jejhata, pred večerjo pa maziljenje rok z razkužilom, da jim ja ne bi kaka packarija zašla za nohte, ane … Ampak skupina treh sivolasih atov in ene še bolj sivolase gospe je bila pa zakon, vsi so bili iz podobnega štosa, delali so malo v Singapurju, Honkongu, Avstraliji in še kje, neki biznismeni, zdaj pa so v penziji obuli hribovske čevlje in jo mahnili po svetu. Gospa je bila prava potujoča knjižnica, ona še ni v pokoju, vsako leto pa menda pride za nekaj tednov v Nepal in prehodi nov treking. Ko je naporne hoje za tisti dan konec, se zabubi v knjige – je rekla, da je to edini čas v letu, ko lahko samo bere in bere in uživa. That’s the spirit! Za Japonce pravijo, da gredo le tja, kamor se lahko pripeljejo, tukaj pa jih je celo bilo za vzorec; seveda vsi po najnovejši modi opedenani, eni v belih rokavičkah (ne lažem) in z masko čez usta –  verjetno bi bil prehud šok spustiti tako obilje kisika po prihodu iz kakega njihovega industrijskega velečudeža. Ali pa je bilo to zaradi žarkov, ki bi lahko obsijali te porcelanaste obrazke, kaj vem … Ja, nekaj pa le je na stereotipih. Nekajkrat pa sem pomislila prav na svojo staro mamo, ko se je prikazala kakšna poskočna sivolasa gospa z že kar nekaj kilometrine, vsa čila in navdušena … Taka bi bila naša Anka pohodnica, če bi ji bilo dano … Vse mogoče vidiš takole – pa večinoma kar lepo vsi pridejo na cilj, čeprav bi za nekatere prisegel, da jih bodo odpeljali s helikopterjem. Helikopter kar pridno leta vsak dan. Odvaža polomljene pohodnike in žal pogosto tudi trupla pogumnežev, ki rinejo čisto preblizu bogov vrh gore in marsikdaj pustijo življenje v skalah in snegu.

Prve dni sem jo res dobro rezala navkreber, pričakovala sem večjo izmozganost (no, tudi to še pride), imeli pa smo tudi lepo vreme in nas je pred kočami crkljal sonček, ki je uspel posušiti tudi naše smrdljive nogavice, čevlje … Koče so največkrat kar prijetno stesane in urejene, dobiš svojo kamro, v kateri ni poleg okenske police in kratke, trde postelje ničesar. Zidovi vidijo, saj so med tankimi deskami spodobne luknje in špranje, pravzaprav je pa skoraj odveč, da so, ker se iz vseh sosednjih sob sliši vsak najtišji zvok, kot da bi bilo to decimeter stran, še striženje nohtov odmeva, kaj šele smrčanje. In še podganje dirke – dokler nisem ušes zaplombirala z zamaški, nisem kaj dosti spala. Že tako je neudobno v tistem kokonu od spalne vreče, potem pa še malo hitrejše bitje srca zaradi višine, z dodanimi metri tudi vedno manj stopinj in podobno … Kar nekaj ljudi je reklo, da se jim je prve noči dogajale enako kot meni – ves čas so se prebujali, vmes pa se jim je intenzivno sanjalo kaj res odpuljenega. Nosači pa spijo ponavadi kar v jedilnici na kakih odejah, ja, eni smo pač enakopravnejši od drugih, žal – Norvežanka Kristine se je prav razburila, ko je slišala, da bodo tudi hrano dobili šele potem, ko bomo z večerjo ali kosilom zaključili turisti. Ja, denar je sveta vladar.

Začenjali smo zarana, vsaj za moj zaspani organizem – najkasneje okrog pol osmih ali osmih. Večinoma sem bila pa med zadnjimi; ne vem, zakaj je treba laziti okoli že ob šestih, ko je še svinjsko mraz in megleno, potem pa prideš do koče že opoldne in nimaš kaj dosti početi.

Po dveh dneh je bilo gozda konec in prišli smo na sonce zlato, zagledali pa tudi prve obrise hribov in čisto drugačno, jesensko obarvano pokrajino, prečudovito je bilo. Tudi na 3000 metrih, ko imamo pri nas samo še skalovje (aja, prav pri nas čisto 3000 sploh nimamo, pardon), je tu še precej bujno rastje, šele nekje nad 3500 počasi izginja, če se prav spomnim. Polno je bilo rdečih grmov, na daleč je spominjalo skoraj na naš Kras, tudi ruju podobne rastline so čakale na nas, vmes so se pasli jaki in konji, vse se je bleščalo, res noro lepo! Sunjit je moral kar naprej čakati name, ker sem se ukvarjala s škljocanjem rastlin in vsega ostalega, ko pa sem bila čisto vzhičena nad vsem okoli sebe. Se je pa tudi že poznalo, da smo višje, kar malo težje dviguješ noge in loviš zrak, nič več nisem tako z lahkoto šibala po vzpetinah. Bilo pa mi je nadvse všeč, da se je vsake toliko teren lepo zravnal, čakala je dolina in si se lahko malo spočil in užival v lahkotni hoji. Ne pa da bi samo rinil v klanec, to je ubijajoče.

Bom počasi spustila med tole besedijado en album s tega dela poti, da mi ne pobegnete vsi od dolgčasa, potem pa povem še kaj o ljudeh, ki sem jih srečala, ipd. To bodo zdaj podobe prvih nekaj dni, ko smo se dvignili na 3800 m, do Kyanjija, do konca Langtang trekinga. Obdani z gorami z zasneženimi vrhovi, tudi sedemtisočaki, pod kristalno čistim nebom, aaaaaah! Pred našo kočo so v šotorih spali neki malo bolj zaresni nemški alpinisti, ki so nameravali preplezati nekaj okoliških vrhov – pa tudi čisto navadni smrtniki se večinoma niso zadovoljili samo s pristankom na 3800, ampak so se mučili še z osvojitvijo kake od razglednih točk nad vasico. Tudi mene je malo imelo, da bi šla še na en tak Storžič, potem pa sem po posvetu s koleni in hrbtom odločila, da ne bom šla nikamor, ampak bom uživala lepo spodaj, kjer ni do popolnosti manjkalo prav nobeno vzpenjanje še višje in še bližje nebu. Sem storila čisto prav, saj je bilo v nadaljevanju potem kmalu kar hudo za razmajane sklepe.

Ja ja, sem že tiho – evo, kliknite spodaj in se preselite med gore …

2 treking

Konec zabave, spet bo branje.

ČVEKALNI KROŽEK

V kočah smo se na večer, kar pomeni že malo čez pet, počasi zbirali v prostoru, kjer je bila na sredi večja peč na drva, in čakali, da se nas šefi usmilijo in zakurijo. Skoraj povsod je bilo po sončnem zahodu in tudi že prej grozno mraz, svoje pa je naredila tudi ledeno mrzla voda, ki je tekla v bližini. Brrrrrrr, pa še vlaga, na sebi sem imela vse, kar je bilo najti v nahrbtniku, pa še sem tiščala noge tja v peč, tako da sem enkrat scvrla nogavice, kokoš. So mi pač pozabili do konca vgraditi cirkulacijo, meni nese največ tja do zapestij in gležnjev in sem tudi poleti ledenonoga. Zaradi mene lahko zimo pri nas takoj ukinejo, tukaj pa je bilo to res zoprno, pravzaprav edina res blesava stvar, ki mi je potem proti koncu že prav najedala.

Je bila pa zato druščina sohodcev toliko bolj fina. Nekaj se nas je kar vsak dan srečevalo ob postankih, saj smo rezali isto pot, kdo pa je priletel mimo samo kak večer ali dva. Tista Donava je bila akupunkturistka, ki je ravno končala skoraj dvomesečno prostovoljenje v nekem malem kraju, s sabo pa je imela tudi opremo za zabadanje in se je vsak dan malo pošpikala, zdaj proti bolečinam, zdaj za boljši pretok krvi … Sva bili dogovorjeni, da me malo zrihta na koncu, ko bom samo še jamrala, pa je na žalost skrajšala pot in se potem nismo več videli. Tile Američani so posrečeni (razen kadar niso THE Američani, ob katerih ti gredo lasje pokonci, ko jih samo slišiš po italijansko glasno modrovati za kakim ovinkom in se jim hitro ogneš). Pri njih ni vse tako zabetonirano zaradi birokracije, kar se dela tiče, tudi sami so veliko bolj elastični in počnejo za preživetje marsikaj, kar sploh ni prav zelo povezano z njihovo izobrazbo, študijem … Danube je naštela celo vrsto začasnih služb oziroma služenja žepnine, preden je dokončala akupunkturo, najbolj zabavno se nam je zdelo, da je 7 let izdelovala pohištvo  v nekem zelo eko podjetju, tako da bi znala vreči skupaj nekaj dil in narediti omaro pa posteljo pa ostalo. Ali pa je služila denarce s pisanjem v neki oglaševalski agenciji, tudi kelnarila in še polno drugega. Druga dva Američana, sveže poročena Jeremy in Coleen, sta bila v Nepalu na medenem mesecu. Je pa res mmmmedeno, da najprej 3 tedne vlačiš tovor okoli Annapurne in potem še 2 tedna na Langtangu, onadva sta namreč vse nosila sama. Pa da ne omenjamo romantike gorskih koč, razsvetljava s svečami je bila sploh primeren dodatek, kadar je pač zmanjkalo elektrike, v sobah je pa itak ni bilo in smo vsi imeli namontirane na čelu svetilke. Sta bila pa res fajn človeka, oba sta bila tudi zagreta prostovoljca in sta se ukvarjala z invalidno mladino, Jeremy je trenutno vodil program smučanja zanje, Coleen pa je bila sicer učiteljica, ampak ko je preskusila tako navadno, javno šolo, poleg tega pa tudi nekaj walfdorske pedagogike in še neki poseben program, ki temelji na outdoor aktivnostih (kako bi to prevedla – pouk je bil vključen v življenje v naravi, z naravo, ves čas so bili na takih taborjenjih, kot si jih mi privoščimo par dni v šolskem letu, cel kup športnih aktivnosti so spoznali itd.), se ji je zdelo, da to ni to. In se je izšolala za doulo. A veste, kaj je to? O tem sem čisto slučajno enkrat brala članek v neki reviji ali časopisu, drugače ne bi imela pojma, o čem govori. Alenka, to bi bilo trenutno aktualno zate, haha, to je spremljevalka pri porodu. Ki se že prej srečuje z bodočimi starši in razpredajo vse sorte v zvezi z rojstvom, s strahovi, z različnimi možnostmi poroda, še posebej zdaj, ko je spet bolj aktualno rojevanje doma, potem pa je poleg tudi med samim rojstvom otroka, tako da ženska ni nikoli prepuščena sama sebi v včasih dolgih urah, preden se zares začne in pride zraven še ves prestrašeni bodoči očka. No, tamala, a ti jo zrihtam? Kolikor sem razumela, gre nekako za obuditev tega, da so si ženske vedno pomagale ob porodih oziroma jih vodile, ko se bili le-ti še v domači hiši, in v revnejših deželah je še danes tako. Saj se pri nas v porodnišnicah tudi že zelo trudijo, da ne bi bilo vse tako sterilno neosebno, vendar je verjetno marsikateri ženski ta ideja o douli čisto všeč. No, evo, kaj vse se človek nauči takole v višavah.

Smo bili kar precej v medicinskih vodah, saj je bila neka Nizozemka v naši druščini tudi zdravnica, s fantom sta za eno leto rekla službam adijo (takih sem do sedaj srečala že cel kup, tako da se lahko počasi nehate zgražati nad mano) in bila pred Nepalom tri mesece v neki mali vasici v Tanzaniji in prostovoljila. To smo se smejali, ko sta obnavljala afriške prigode – velikokrat sem že vnaprej vedela, kaj bosta povedala, ker je bilo pa toliko istih reči, kot smo jih doživljali pred leti v Ugandi.

Skoraj najbolj pa me je nasmehnila angleška družina, sestavljena iz Seannu Conneryju podobnega deda, čile babice ter mlade družinice – oče in mama tam sredi 30-ih, s sabo pa sta imela petletno hčerkico in malo več kot 3 leta starega fantalina, toooooo! In nobenega nosača, sami so nosili nahrbtnike, na vrhu očetovega pa je imel častno mesto svetlolasi poba in užival v ježi. Joj, so bili luštni! Koliko sta odnesla otroka, vsaj deklica, ki je ves čas spraševala to ali ono in radovedno opazovala dogajanje okoli sebe! Pa kako brez težav sta se hitro spoprijateljila z domačimi otroki, nič zato, če niso imeli skupnega jezika. Zna biti, da se bo komu zdelo čisto neodgovorno vleči take male ljudi po svetu, kjer po spalnicah kolovratijo podgane, kjer je treba vodo kupovati ali razkuževati, kjer je precej ene svinjarije, kjer so stranišča zdaj bolj, zdaj manj nagravžni čučavci v kaki kolibi poleg koče, kjer ni kopalnic in še višinsko bolezen lahko fašeš. Je punčka zvečer spraševala mamo: But what if I get a headache? In so ji razložili, da ga ne bo, ker napredujejo počasi. Pa jo je še vedno skrbelo: But what if I get it anyway? In je potem kar sama luštno zaključila: Than you will take care of me, won’t you, mum.

Ah, samo ne sme se preveč komplicirati – vse mogoče se ti sicer lahko pripeti, seveda, ampak kot da se ti doma ne more! Če ravnaš po zdravi pameti in ne počneš neumnosti, je bolj verjetno, da se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, poleg tega pa so take počitnice še veliko cenejše kot svaljkanje v katerem od hrvaških letovišč, edino letalske karte znajo malo otežiti proračun, sicer pa bi si podobne odisejade lahko privoščilo kar precej ljudi, se mi zdi. Brala sem dnevnik neke podobne slovenske robinzonske družine, ki se je kar celo leto potikala po samih državah tretjega sveta in med drugim so z dvema malima punčkama prehodili cel krog okoli Annapurne, juhej, a ni to fajn!

Tale Langtang je večinoma ne preveč posejan z vasicami, ponavadi so sicer okoli koč tudi kake male kamnite hiše domačinov, vendar pa večina spoka v dolino, ko pritisne mraz, in živijo v bližini turistov bolj zaradi posla. In biznis vodijo v glavnem ženske, medtem ko so možje na kakem trekingu nosači ali pa pač pomagajo v koči. In kako obvladajo, vsa čast! Skrbijo, da je čisto, da se v najkrajšem času na mizi znajde naročena jed (točno ob uri, ki jo želiš, lepo prosim), tudi če je koča večja in se natepe vanjo tam do 30, 40 ljudi, vse teče kot po maslu. Samo s pomočnikom ali dvema ter s kakim otrokom, ki pomaga prenašati krožnike, uspejo izpolniti kakršno koli željo, ki jo izbereš z menija. Pa ni tako malo reči na njem. Res občudovanja vredno! Je pa precej žalostno, da je večina teh odraslih nepismenih. To sem ugotovila po par dnevih, ko smo morali vedno sami napisati, kaj želimo jesti, na koncu pa so na računalnik sešteli cene – velikokrat so te reči počeli naši vodiči, da ni bilo kakega goljufanja. Šol v teh odročnih krajih ali sploh ni ali pa si družine ne morejo privoščiti, da bi otroke poslale k pouku. To se dogaja še danes, ogromno otrok ostane doma in pomaga, ne znajo ne brati, ne pisati, ne računati … Si pa želijo znati in čisto povsod turiste prosjačijo, če bi jih sponzorirali. Hja, to sponzorstvo. Osnovno šolanje bi morala vsem otrokom zagotoviti vlada, tako pa je kot povsod v deželah, kjer le-ta baše denar v svoje žepe, za zagotovitev osnovnih človekovih pravic pa se potem trudijo razne nevladne organizacije od vsepovsod. In je fino začaran krog – nalogo države srčno opravljajo prostovoljci, od njih in ljudi po svetu denar pobirajo nevladne organizacije in se tudi tam vedno redi par parazitov, bolj so ljudje revni, boljše je za biznis! In se nič ne spremeni. Kaj torej storiti? Pustiti, da se sami znajdejo in reči tako, kot je pametovala neka ženska v Oni, češ, kako si neka organizacija sploh upa zbirati denar za žrtve poplav v Pakistanu, ko pa imamo pri nas toliko revnih in pomoči potrebnih. Uf, me pogreje kaj takega. Draga moja, vi kar pomagajte, kjer koli se vam zdi potrebno, zelo lepo od vas, samo nikar ne delimo žrtev na naše in druge, lepo prosim, in ne preprečujmo ljudem, da delajo po svoji volji in vesti. Kjer koli storiš kaj dobrega, je enako lepo, to zdaj vedo povedati tudi že moji učenci, vsaj upam. In če bi morda ta dama kdaj na lastne oči videla, kako že brez poplav živijo npr. otroci v Pakistanu, Nepalu, Afriki ali drugod, ne da bi bili za to sami kakor koli odgovorni, saj so se pač samo rodili na napačnem koncu sveta, bi mogoče svoje bedastoče zadržala zase. Dojenček v Pakistanu, v preluknjane cunje zavit pri minus 20, ta mraz čuti čisto enako, kot bi ga kako naše dete, ki se nam grozno smili, že če samo neutolažljivo joka pol ure, pa mu ni nič hudega.

Pri nas imajo ljudje vsaj možnost dostopa do zdravniške pomoči, do socialne podpore, veliko je inštitucij, na katere se lahko obrnejo, otroci so pa sploh deležni pomoči, kadar je hudo. Seveda, tudi pri nas so zgodbe o revščini vedno bolj tragične in vedno več jih bo, žal, ampak kljub vsemu ni prav nič narobe, če se nekdo odloči pomagati komu na drugem koncu sveta, kjer zdravnika še živ dan niso videli, kjer jedo vedno enako skromno hrano, za katero garajo cele dneve, kjer otroci brskajo po smeteh za ostanki, namesto da bi se tačas učili seštevati ulomke, kjer prebivajo v mrzlih, temnih in vlažnih luknjah in umirajo več kot 20 let prej kot mi in le redkim uspe kak preboj na boljše. In ta preboj je nedvomno povezan z izobrazbo. Od časov, ko sem še naivno verjela, da se svet da spremeniti, haha, tepka, sem zdaj nekako pristala pri mnenju, da je vredno prispevati in pomagati vsaj pri izobrazbi, dati mladim možnost, da le izplavajo in da bodo mogoče nekega dne oni vodili svojo državo malo drugače, kot to počnejo zdaj njihovi starši. Kaj veš, mogoče nimam prav, ampak ko hodiš po teh revnih koncih, ne moreš nikoli več pogledati stran in reči, brigajmo se za svoje, za ostale naj se pa kdo drug. Ja, seveda, tako spet pomagaš vzdrževati tisto navezo, o kateri sem govorila prej, ampak mislim, da vseeno ni tak hud greh. In zato se še vedno trudim najti ljudi, ki plačujejo šolanje otrokom tam, kjer vem, da je denar res porabljen zanje. Za nas so to smešno majhne vsote, ki pa jih domačini na noben način ne morejo spraviti skupaj. Niti za enega otroka, kaj šele za več.

V eni od koč, ki je bila daleč najlepša od vseh, vse bleščeče čisto, celo elektrika napeljana v sobe, le v kuhinji še niso izvrtali luknje v streho, da bi odneslo tisti dušeči dim ven, sem imela zanimivo debato s 15-letno nasmejano Dolpo, izredno bistro punco, pripadnico tibetanske skupnosti, ki naseljuje večino Langtanga. Prav tako ni nikoli videla šole od znotraj, se je pa od turistov naučila že kar nekaj angleščine in se je dalo kaj izvedeti od nje. Povedala je, da so jo doma hoteli omožiti z nekim starejšim tipom (to je v odročnih delih še zelo pogosto, prav tako se dekleta poročajo rosno mlada, pri 13, 14 letih – še moj nosač, ki je iz bolj izobražene družine, bi moral izbrati ženo iz prave kaste, ne nižje od svoje, saj so hindujci), pa ni hotela in je raje odšla k teti pomagat pri delu s turisti. Ko sem ji povedala, da pri nas vsi otroci hodijo v šolo in da je to obvezno, je zavzdihnila, kako so srečni. Sama je zdaj prestara, da bi se je usmilil kak turist in jo sponzoriral, saj bi morala že v srednjo šolo. Res ni lahko, ko slišiš take zgodbe. Pa kako je vpijala nove besede, vedno, ko sem rekla kaj, česar ni razumela, je vprašala, kaj pomeni beseda, nato pa jo je še parkrat glasno izgovorila, da si jo je vtisnila v spomin. Popravili sva tudi malo slovnice, ves čas je govorila My sister is 2 children, my brother is 3 children, pa zdaj ve, da se reče has. Zvečer pa se je cela družina zbrala ob peči, ata so prižgali televizor, in sicer smo gledali dvd z neko hudo divjo bolivudsko traparijo. Ja, tudi tu je teve enaka droga kot pri nas.

A dam spet malo fotografij, da si oddahnete. Te so z drugega dela poti, ko smo se malo spuščali in malo vzpenjali, strmo je bilo v obe smeri, in sicer sem se odločila pot nadaljevati proti jezerom Gosaikund, kjer naj bi bilo zelo lepo. Treba se je bilo najprej vrniti po isti poti skoraj do vznožja, začela se je megla in smo imeli res srečo, da smo doživeli prejšnje dni v sami sončavi, potem pa smo šli skozi par takih gozdov, da samo vzdihuješ in gledaš, kje so kaki palčki in vile. Joj, noro, in to pravim jaz, ki imam gozdove sicer rada samo od daleč ali pa nekje z roba. Kakšna drevesa, polno rododendronov, stara drevesa so bila zgrbančena in zvita in prepletena v vse mogoče smeri, po tleh preproge mahu, potočki, vmes sveže zelen bambus … Na fotkah gozd vedno izpade čisto brezvezen, tako je tudi sedaj, ampak sem vseeno malo škljocala, za vtis. Zraven so tudi slike iz edine večje vasi ob poti, kjer pa je seveda tudi cel pogon, namenjen turistom. Ženske v prostem času ves čas pletejo in tkejo, potem pa se ukvarjajo s kuhanjem in strežbo pohodnikom. Koče so bile prijetno majhne in samo par ljudi nas je prenočevalo skupaj. Spoznali smo se še z dvema Francozoma, gospod je imel verigo pekarn po Franciji, gospa pa je delala nič, je pa povzročila val navdušenja, ko je k naši zasedbi ob peči, kjer smo sušili smrdljivo opravo, prišla v oblaku parfuma – to pa je bilo nekaj, ni ga čez gosposke navade! Vsi smo obrnili nosove v njeno smer, haha. Kljub temu da sta bila v primerjavi z nami prava fevdalca, ravno sta kupila bajto še na nekem otoku blizu Ibize, sta bila izredno prijazna in preprosta, super smo klepetali (veliko o tem, kako je škoda, da se toliko ljudi ne opogumi in ne gre malo bolj v lastni režiji odkrivat sveta, ampak povsod vidijo same strahove) in se še vso pot do konca večkrat družili. Vsakokrat, ko sem potem proti koncu preklinjala mraz in hojo, sem se spomnila na madame s parfumom in si rekla, če se ona lahko potrudi in spi v teh vlažnih luknjah, bom pa tudi jaz.

No, slike, saj res:

3 treking

KDO SE BOJI MARIJE ŠTREMFELJ ali skoraj 5000 m nad morjem

Malo smo imeli smole z vremenom, saj menda v tem času ni ravno običajno, da bi bilo toliko megle – ampak kaj sem vam rekla na začetku v zvezi z mano in hribolazenjem, no??!! Tako je bilo par dni včasih malo dolgočasnih, ker s eni kaj dosti videlo, ampak vseeno pa smo bili na vseh pomembnih točkah blagoslovljeni z največjo sončavo sploh, tako da nimam kaj dosti jamrati. Počasi smo napredovali proti jezerom, vmes skoraj zmrznili v neki grdi hladilnici od koče, še dobro, da so imeli vsaj tako imenovani bucket shower, da si lahko izmil švic. To zgleda tako, da dobiš v lavor nekaj kropa, neseš v sekret in se poleg čedno dišečega čučavca ves blažen polivaš s toplo vodo, skozi narazen postavljene dile pa vate pihlja sveža sapa tam iz megle in blizu 0 stopinj. Tušev zdaj ni bilo več, kjer je veliko sonca, imajo drugače koče sončne celice in če imaš srečo, ostane tudi zate še kaj tople vode. No, to srečo sem imela natančno enkrat.

Tam okrog 4000 nad morjem se pa že kar malo težje diha v klanec, ja. Ampak še vedno nič groznega, še posebej, če te čakajo taki razgledi, kot jih boste videli na slikah. K jezerom vsako leto romajo hindujci, saj gre za svet kraj, ne vem čisto točno, kaj naj bi se zgodilo tam, nekaj v zvezi z s Šivo, ki se je nekaj zastrupil in bi umrl, pa je potem popil nekaj tega jezera in prišel k sebi, če sem prav razumela. Lahko, da pa nisem. Kakor koli, jezera so smaragdno zelena, tega moj fotoaparat ni zaznal, mislim, da zgleda vse bolj modro, pa nič zato. Megla je cel dan vztrajala nižje in zvečer sem imela od močnega sonca in višine kar  spodoben glavobol. Ampak se ni razvil v kako višinsko, še dobro. Splezala sem tudi na razgledno točko nad jezeri in gor malo odspala v zavetju, niti enega glasu se ni slišalo, čista blaženost.

To je to, kliknite:

4 treking

KAZEN BOŽJA

Potem pa sem na eni od zadnjih postaj malo zasrala. Sunjit me je vedno pripeljal v eno od koč in se nisem nikoli kaj pritoževala, je že vedel, kam morava iti. No, potem pa mi v eni vasi gazda pokaže sobo, ki pa je bila bolj nemarne sorte, zanjo pa je zahteval preveč, pa sem se namrdnila in rekla, da pojdiva še kam drugam pogledat. Uuuuu, ne delajte tega! Tukaj je vse že od prej domenjeno – nosači svoje mušterije vedno pripeljejo k istim ljudem, če pa gredo slučajno drugam, je huda zamera. In da se grem celo zmrdovat, nikar tega! Povsod drugod je to čisto normalno, greš pač drugam in tam te na vse možne načine skušajo omrežiti, tu pa sva šla k sosedi, ki je imela dosti lepše gostišče in nobenega gosta ni bilo videti, pa naju je samo na kratko skenslala in rekla, naj greva kar gor v hrib nekam, kjer je koča, da nama ne da sobe, ker sva bila prej pri sosedu in ne pri njej. Joj, pa razumi, če moreš. Poleg tega sem še Sunjitu naredila sramoto, ja, tako je to. Pa sva šla, reveža. Še četrt ure v hrib in tam je bila … Hiša strahov. Česa tako zmahanega, usranega, temačnega pa že dolgo ne! Sprejel naju je dolgolasec v obleki, ki še ni videla vode od blizu, ob pogledu na posteljo me je pa sploh zmrazilo. Pregrinjal niso očistili že od nastanka leta 1978, bi rekla, na njih so bili posejani podganji kakci in če si pogledal na strop, se je dobro videlo, od kod nemoteno letijo – na podstrehi je bilo polno zabave zanje in nekaj tega je gledalo tudi skozi preluknjan strop. O, to pa bo noč. Ampak kazen mora biti vzgojna, je rekel že boter Meseček. Malo sem stresla kakce dol in prepognila pregrinjalo ter čez razprostrla svoji spalki.

Tip pa je medtem že divje skakal okoli in nesel oprat nekaj kuhinjske opreme, ki se je zaprašena že sto let dolgočasila na policah, saj sem prepričana, da pri njem ni nihče prenočeval že na leta. Ko se omenila, da bi bila vesela malo umivanja, je pogrel vodo in jo zlil  v tisti lavor, kjer je prej drgnil ostanke hrane in prahu s posode, potem pa se je lotil čaja in večerje. Ker je hotel pokazati, da ni noben prasonar, je vestno obrisal žlico v hlače in skodelice v nekdaj roza brisačo, ki je sedaj bolj rjave barve visela na steni. Zadovoljil bi še tako zahtevnega sanitarnega inšpektorja! Ko je nato sekljal sestavine za dhal bhat, sem raje gledala v knjigo in se solzila ob odprtem ognjišču brez dimnika, saj je bilo vsaj malo toplo in se je dalo posušiti štumfe. Še danes mi vse smrdi po dimu.

No, potem pa je bilo vseeno kar luštno, izkazalo se je, da je možakar trenutni samohranilec, domov so prišle tri luštne hčerke, mama pa je menda v Indiji, kjer služi denarce kot frizerka. O, ko pride domov, se ji bo verjetno snelo ob pogledu na podganji raj, ki ga je uspel osnovati njen mož. Punce so bile zelo samostojne, same so se znašle in se pridno igrale oz. pisale nekaj za šolo, v tisti ledenici je bila najmlajša kar v kratkih rokavih, vsi pa so hodili po bajti bosi – da ne bi zamazali čudovite preproge pred ognjiščem, verjetno. Joj, sem grda – saj drugače vem, da se je treba v Nepalu sezuti na pragu, ampak tu se pa res nisem hotela, že tako sem bila prepričana, da bodo šle vse bolhe z njihovega cucka naravnost name, ko se nam je pridružil pri ognjišču. No ja, nekako smo preživeli, pred spanjem so celo vključili mini televizor, za katerega sem mislila, da je okrasni predmet, ampak je nekaj slike le dal od sebe, punce so z odprtimi usti strmele v dogajanje, medtem pa se je najmanjša stisnila pod očetovo bundo in si grela premražene tačke. Počasi je zaspala, očka je bil vzorno nežen in jo je odnesel v posteljo. Joj, kakšna postelja, raje ne bi o tem … Sama sem zabetonirala ušesa z zamaški in ignorirala prijateljice z repki. (In medtem ko sem skušala male packe preslišati, ste morda nekateri poslušali Dubravko na recitalu, srečkoti. Pa na Liffe, a kaj greste???)

Nekaj utrinkov, čeprav na slikah ne zgleda tako grozno, kot je v resnici:

Hiša strahov

FINIŠ

Kmalu boste odrešeni. Čakal nas je še en prelesten kraj s prav kičastim sončnim zahodom, potem pa je bilo en dan grozljivo naporno, ves čas strmo v eno ali drugo smer, pot pa iz samih okroglih kamnov, da si moral zelo paziti, kako stopaš. Čisto me je zdelalo in kolena so me tako živalsko bolela, da nisem vedela, če bom šla lahko drug dan naprej. Počasi sem imela tudi dosti vsega tistega valjanja po kočah in mraza, mraza, mraza … Pot ni bila več hudo lepa, no, lahko da je celo bila, pa smo eno figo videli zaradi megle, terasasto obdelane zelene površine, šli smo mimo več vasi, v vsaki po nekaj kamnitih mračnih bajt, polno koz in kur ob njih, ljudje so delali na polju ali pa postopali naokoli. Predvsem veliko moških. Imajo navado čepeti in strmeti v tri krasne. Saj je hudir, dela gotovo ne dobijo lahko, domača opravila so pa verjetno ženska domena. Ko bi vso to čepečo množico nekdo aktiviral in imel kak načrt, kako se dvigniti iz te mizerije, uh, to bi bila akcija … Tako pa si krajšajo čas s klepetanjem in – PLJUVANJEM. To sem pa čisto pozabila omeniti. Tukaj je to nekakšen nacionalni šport, to je neverjetno. Vsi po vrsti kadijo (čiki so skoraj zastonj, tudi marihuane je v obilju, in če si sadhu, jo lahko uradno požegnano puhaš, kolikor te je volja) in pljuvajo. Ampak to tako, da odmeva – najprej vzamejo zalet in z gromozanskim hrkanjem napraskajo vse, kar se nemarnega obeša po interierju, potem pa de profundis spustijo na plan res občudovanja vreden mastič, s katerimi so tlakovane tudi vse treking poti, saj vodiči verjetno prosto po Janku in Metki spuščajo svoje umetnine po poti, da ne bi kdo zgrešil. To je res ena precej nemarna navada, ki se je kar ne morem navaditi – ženske nič kaj dosti ne zaostajajo za dedci. Njim se zdi pa naše usekovanje menda huronsko smešno – oni namreč smrkelj prav tako izstrelijo kot pljunke, le skozi druge kanale. To sem poskusila enkrat med tekom doma, khm, ne bi o tem, kako se je končalo.

Poleg pljunkov pa se pred vasmi začne po tleh tudi pojavljati pisana množica odpadkov, čeprav še ni tako hudo kot v mestih. Saj je normalno – civilizacija s svojo plastično pravljico z velikimi koraki vdira v njihove domove, kjer pa so še 100 let zadaj. In brez izobrazbe, ki bi povedala, kako s tem rokovati, ne moremo pričakovati, da bo kaj drugače. Saj še pri nas leži vse sorte za vsakim vogalom, čeprav že v vrtcu prepevajo o recikliranju in globalnem segrevanju in podobno, kaj šele tukaj!

Sicer pa prav dosti ne morem reči o domačinih, verjetno jih bom malo od bližje spoznala šele proti koncu, če mi uspe priti do sirotišnice čisto bogu za hrbtom; nič kaj dosti se ne zmenijo po vaseh za turiste, verjetno jim gremo že malo na živce, ko se sprehajamo čez njihova dvorišča; sicer prijazno odzdravijo, kadar jih pozdraviš, otroci se včasih oglašajo od daleč in vpijejo hello, sicer pa ni kaj veliko stikov – je težko, če ne znaš jezika. Pričakovala sem tudi večje število otrok povsod, pa jih vsaj tukaj ni bilo ne vem koliko, se je pa poznalo, da v krajih, kjer gre mimo veliko turistov, že poznajo fehtanje za kar koli, drobiž, kulije, sladkarije, trapasti pohodniki pa mislijo, kakšno dobro delo opravljajo, ko vzgajajo male berače. Zdaj celo Lonely Planet v svojih izdajah opozarja, naj ne delamo tega, pa zgleda bolj malo zaleže.

Na, pa je bilo konec. Sem bila vesela, ker se mi je zdelo kak dan ali dva predolgo – ampak še vedno veliko bolje, kot pa da bi šla na ono samomorilsko vožnjo z busom.

Eto, zadnji del poti:

5 treking

Zdaj se malo premetavam po Katmanduju in iščem hlače, ki jih je malo morje, ker sem ene pustila v koči, gorske sem dala nosaču in bodo kmalu videle Everest, ene so mi pa prebarvali v pralnici, potem pa odrinem proti Pokhari. Sem ravno našla knjigo Three cups of tea, ki jo na veliko berejo, bomo imeli to naslednje leto za domače branje, miškoti. Če bo možno.

Sem vesela vaših mejlov, vsem pa ne morem odpisati, saj vidite, koliko pleteničim že na blogu, kam pa pridemo, ane! Vas toplo objemam (zdaj ko je spet 25 stopinj, haha), do naslednjega romana pa še nekaj podob še izpred trekinga, ko so po mestu noreli zaradi praznovanja novega leta ali nečesa podobnega:

katmandu med praznovanjem