Dunjevanje

Moji cejevci so se čudili, kako je to mogoče, da sem v Afriki, pa tako bledoksihtna, ko smo se enkrat pogovarjali po skypu. Zelo preprosto – padla sem v deževno obdobje, poleg tega pa tam gori ob Bunyonyiju že tako ali tako nikoli ni prav hudo vroče, saj leži blizu 2000 m nad morjem. V Kabaleju so nekajkrat v preteklosti zabeležili celo jutranjo slano. A se reče tako? Zmrzal? Malo me že slovenščina zeza. Več časa sem preživela v flisu, štumfih in vetrovki, zgledno nažehtanih zaradi nalivov, seveda, kot pa izpostavljena žarkom. In četudi bi bile vremenske razmere ugodne za praženje, to ni bil ravno namen mojega obiska tam, namesto zviranja po ležalnikih smo uradovali za katedrom ali pač kje tam okrog, kako boš potem hvatal braun boju? Tako ali tako pa postanem ponavadi po pol ure usmerjanja sončave na svoje bele površine rahlo živčna in naveličana in z veseljem zamenjam brisačo za najbližji bicikel in nekaj vetra kuštravca, ki se prijazno zapleta v lase in mimobežeče lepotice oljke, kadar se na vsake kvatre znajdem poleti kje ob Jadranu. Samo kakšen bolj morski moment bi se pa za konec verjetno res spodobil, tako da sem se odločila za prebeg v sosednjo Kenijo – no, morda bolj zaresen vzrok je bil to, da letim nazaj iz Nairobija, pa se mi je res neumno zdelo cijaziti se tja samo zaradi tega. Zakaj pa ne bi šla preverit, kako zgleda deževna doba pri sosedih, ane.

Dosti prijazneje. In mnogo topleje, hvala Alahu (tukaj je tip mogoče malo v prednosti, tako da se raje obračam nanj). Namesto bolh so samo komarji, noro tišasti in sestradani in očitno zelo zadovolj(e)ni z mano, saj kar v rojih sedajo name, ampak raje imam še enkrat malarijo (če ne bo nič hujša kot prejšnjikrat) kot neznosno srbeče ogromne bule zaradi nenasitnih prasonark. Najprej pa se je bilo treba veliko voziti. Že iz Kabaleja sem jih namesto običajnih 7, 8 ur fasala še najmanj 5 zraven, preživeli pa smo jih pod nekim drevesom ob poti, medtem ko se je vsaj 10 možakarjev drenjalo okrog zadnje gume. Nekaj tam spodaj se je precvikalo ali kaj, strašno je smrdelo in celo malo ognja z veliko dima se nam je valilo tja pod okna, potem pa zadeva nikakor ni hotela ubogljivo sesti nazaj na svoje mesto, pa so navirali, odvijali, zavijali, zbijali, modrovali, vse v stilu ko-to-tamo-pjeva – kak AMZ tukaj nima izpostave. Gumo je vzel hudič oziroma oster rob velike luknje, napol kraterja, tudi čez tri dni, ko smo z drugim busom ravno uspeli prečkati mejo s Kenijo. Šofer je ponoči bolj švoh videl, ker je spet scalo, pocestne luknje pa so bile zalite z vodo, tako da smo v eno velikanko res kar padli, amortizerji so zaječali in zrak je bliskovito ušel iz novonastale odprtine. Samo to je prava malenkost v primerjavi s tem, kar je doživela Irma – drveči matatu se je prevrnil na streho in vsi potniki so s krvavečimi glavami na srečo brez usodnejših posledic uspeli splezati ven. Dejansko je prevoz najnevarnejši del potovanja po teh koncih – se raje ne spomnim tiste samomorilske vožnje v Nepalu, ko smo vijugali po navpičnih strminah brez kakršne koli ograje …

So pa nekateri busi dolgoprogaši prav neverjetno fensi; podobno kot na avionu si lahko izbereš tri cenovne razrede, VIP je najboljši in sediš solo, na sedežu, ki ima dimenzije naslonjača, če imaš srečo, celo direktno pred šajbo poleg šoferja, kar pomeni, da lahko krake stegneš predse in še razgled je neoviran. Nihče pa ni prej povedal, da ima naduvan šoferdžija, ki je bus gonil prvi del poti, torej skozi noč, dve zelo moteči navadi, ki se ju bo mogoče prisljen odvaditi, če se ga odločim zašpecati šefom. Še premišljujem, ampak mogoče bom res zadosti sitna, ko se vrnem v Nairobi. Vozi-Miško si je na predel, ki naju je ločeval, prinesel kar spodoben zvočnik, iz katerega je nato celih nočnih 12 (!!) ur uhajalo en kup bobnenja in ponavljajočih se divjih afriških zvokov, sicer za odtenek manj grozna glasba kot na primer pop ugandska, še vedno pa se ti lahko odpelje zaradi glasnosti in trenanja vedno istega v nedogled. Po štirih urah, ko je bil počasi že čas za spanje, ki sem ga VIP-jevsko plačala in torej tudi želela izvesti, sem rekla pobu, ki je sedel na zvočniku in čvekal z voznikom, mu brisal zameglene šipe pa podajal pijačo ipd., če bi lahko prosim tistega hudiča malo utišal, ker dvanajst ur ne bom mogla zdržati tega diskača na kolesih. Za en naprstnik je celo stišal ropotanje, ampak več pa ne, saj je rekel, da mora imeti šofer glasno spremljavo zato, da ne bo zaspal. Saj se mi je zdelo, da bo kaj takega, ampak mislim, da bi lahko veke držal narazen tudi z malo manj galame. Pa konec koncev je to njegova služba, ane, če ima težave z budnostjo, naj si pa omisli dnevni šiht, jebelacesta. Ali pa naj gre k Edirisi za nočnega čuvaja – Tom zdaj spi že na novih blazinah, haha. Hja, prav dosti me nihče ni šmirglal niti po drugi prošnji, potem sem pa nehala težiti in se skušala nekako samoukiniti, tako da bi slišala samo rjovenje motorja, ne pa tudi poskočnih antispalnih viž. Sem ter tja me je sicer zmanjkalo, ampak nikoli za dolgo.

Druga razvada, ki si jo je privoščil gospod vozeči, je bilo kajenje. Tudi v Ugandi ni dovoljeno vleči čikov na busu, še posebej pa ne šoferju. Samo je bil pa res čisto zasvojen, kadar ni imel dima, je po ustih med nagravžno prekajeno rjavimi zobmi nervozno suval sem pa tja neko palčko. Tako sem lahko obujala spomine na vsa leta, preden so se v lepi naši proti Svetlani, borki za ponovno uvedbo zadimljenih prostorov, zarotili varuhi dihalnih aparatur v naših teleščkih in smo bili (zaradi S., kajpada – eeeeeejjo, kva bo huda, haha) vedno in povsod prisiljeni sedeti v prekajenih oddelkih, da smo doma potem vse cunje morali takoj zmetati v stroj ali jih dva dni razstavljati na balkonu, da so se vsaj malo razsmrdele … Ah, kje so tisti časi … V bistvu so bili zelo luštni … Razen čikov … Aja, drugače sem hotela šimfati vožnjo v Kenijo – se bom takoj spet lotila te teme, se pardoniram. Torej, stari je izdatno pušil in nabijal muziko, poleg tega pa je med tistim zverinskim nalivom skozi sprednjo šipo nekje na vrhu začel svojo pot manjši potoček, ki mi je namočil ruzak, kmalu pa sem še noge morala deponirati malodane na znameniti zvočnik, da mi ne bi utonile. Ponoči je bilo nato zverinsko mraz, podnevi pa je seveda sonce najmočneje nabijalo ravno na nas spredaj, name še posebej. Ampak to še ni bilo najhuje, čeprav je bilo sitno – pod mojimi stopali se je za dodatek namreč tako noro segreval motor (vsaj predvidevam, da je bilo to, edino če imajo mašino na kakem drugem koncu, pod mano pa so švercali kake radiatorje in jih že med vožnjo preskušali?), da nog enostavno nisem mogla več imeti kje blizu tal – na koncu sem jih stegnila postrani do odprtega okna, kjer je nanje žgalo sonce, še vedno za odtenek znosnejše ob spremljavi vetra, kot pa jih imeti direktno nad peklom, kjer se je tudi vsa moja voda za preživetje 24-urne odisejade spremenila v vrelo brozgo.

Tudi meja med Kenijo in Ugando je precej špasna. Kolikor sem uspela sredi črne noči videti, greš lahko prav lepo neovirano mimo, saj pridobljenih viz in poštempljanih potnih listov ni preverjal nihče, ko smo se zapodili čez. Območje med obema mejnima črtama je polno lukenj, blata, luž, kamionov, avtobusov, povsod mrgoli ljudi, od katerih prav vsi zagotovo ne prečkajo meje, nekateri ponujajo menjavo denarja, drugi gledajo, kaj bi ukradli … V dveh neprostornih hišicah za okencem ali dvema sedijo uradniki, ki se ubadajo z navalom prosilcev za vizo, samo najprej jih je sploh treba najti, še posebej kenijska je bila obrnjena tako, da živ krst ne bi uganil, da gre za pisarno. Sam si se moral pobrigati, da si odkril najprej ugandsko in potem še kenijsko bajto, celo ogabnoogabni vece se je našel nekje vmes, potem si v tisti temi divje skakal čez luže in mimo raznih čudakov, da bi med množico tovornjakov spet ugledal svoj bus, ki je medtem že zapeljal na drugo stran – ampak potem nihče ni preverjal, kdo je opravil mejne obveznosti in kdo ne. Nič preveč prijetno in varno se nisem počutila, uf.

Če odštejemo gornje nevšečnosti, je bila potem jaga podnevi (in v Nairobiju smo dobili na srečo drugega šoferja) veliko prijetnejša; sicer smo še vedno prakticirali prehitevanje v škarje, tako da je bilo najpametneje te kaskaderske prebliske šoferjev čim bolj ignorirati, da se ti vsakih deset minut zaradi šoka ali strahu pred trkom v kako tovornjakarsko pošast ne ustavi srce, zato pa je bila kenijska pokrajina prelepa. Čisto drugačna od neskončnih ugandskih zelenin, ki so se hlebčkasto šopirile, kamor koli si pogledal – barvna lestvica se je prevesila v bolj zemeljske tone, ob poti so krivili svoje koreninam podobne veje številni baobabi, prelepa bitja, pa tiste znamenite ploščate krošnje dreves, visoke trave so jih žgečkale po podplatih, v daljavi pa so se dvigovale temnejše vzpetine in nekje ob cesti so blodile celo zebre. Sem ter tja so bile posejane revne koče domačinov, na vegasto ogrodje iz palic je bilo nametane nekaj rdečkastorjave zemlje, okoli pa je bilo videti precej Masajev, visokih in slokih postav, odetih v pisana ogrinjala in okrašenih z mavrično paleto znamenitega nakita. Kadar smo se peljali skozi manjše naselje, je bilo na obeh straneh ceste postavljenih polno stojnic oziroma vegastih kolib, kjer so bile naprodaj gore zelenjave, sadja, nekje so se specializirali za čebulo in je prav neprijetno smrdelo – še posebej potem, ko se je tudi šofer založil z dvema vrečama, mmmmm … Prodajalci so navešeni z robo manevrirali med vozili in v lahnem drncu zasledovali voznike in ostale potnike ter jim tiščali ponujeno na šipe …

Kliknite, nekaj podob skozi okno busa:

Bus Kenija

MOMBASA S KAVČEM

Mombasa je pravi soparni kotel, naphan z ljudmi, ampak takoj sem se počutila domače, dosti bolj všeč mi je bila od Kampale, morda je spet kriva bližina morja, kaj vem. In pa ofucane kolonialne zgradbe, veliko je belih, ki jih krasijo v lonce zasajene okrasne rastline, pa fino je bilo spet slišati oglašanje islamskih prvoborcev, ki se ob določenih urah razlega čez strehe (ker mi ni treba tega prenašati vsak dan, seveda, ampak le kot začimbo), tukaj je verjetno vsaj polovica prebivalstva pokorna Alahu. Čeprav nasilni hreščeči zvočniki ubijejo pol poezije pri tem in nekateri nastopajoči nimajo res nobenega smisla za spevnost, mi zveni alahovanje dosti bolj blagodejno od ubrisanega klempanja zvonov naših cerkva (čeprav je oboje eno navadno zvočno nasilje) – kar pridite kakšno nedeljo tam enkrat okrog desetih ali nekaj prej k meni na dvorišče, saj sem blagoslovljena s kar tremi cerkvami v radiju 100 metrov ali še manj. Včasih bi kar kričala, tako obupno agresivno je tisto nabijanje. A ne bi šel kdo malo tapisona nalepit tja na bingeljne, a ga ni junaka?

Na postajo me je prišel iskat prijazni Anglež John, ki že skoraj 5 let živi v Keniji, sicer sociolog in germanist po izobrazbi, tu pa je študiral še razvojne vede in se je veliko bavil s prostovoljstvom, zdaj počne to tudi poklicno. Trenutno živi kar v skromni hiški na svojem delovnem mestu, nekakšna politehnika je tisto ali nekaj podobnega, pa organizira prostovoljce, ki prihajajo poučevat tja in na okoliške projekte. Sem ga našla med kavčarji – na Novi Zelandiji se nisem nikoli spravila iskat kavčarskih uslug, ker je bilo toliko enih super prenočišč na voljo, v Nepalu pa sem imela s tisto Višnujevo komuno mladih zapohancev bolj slabo izkušnjo. Zdaj pa sem se res želela spet parkirati nekam, kjer bi lahko pustila večino svojega tovora, pa še do koristnih informacij bi prišla in počutila bi se bolj varno. Malo so me prestrašile novice naših prostovoljcev, ki so se v času ugandskih počitnic družno odpravili na znamenite plaže južno od Mombase – Alessio sta zjutraj, ko je hotela samo čez cesto od hostla do plaže, obstopila dva zlikovca z mačeto v roki in ji pobrala vse, kar je imela s sabo, Nadi pa so ukradli telefon. Poleg tega tudi v vseh turističnih knjižicah ne pozabijo ves čas svariti pred žeparji in te psihirajo, kako nikar nikoli ne imej ničesar vrednega s sabo, na plaži pa sploh … Potem si pa pač predstavljaš, da te bo na vsakem koraku nekdo napadel, kar je seveda čista neumnost – tako je kot povsod, ne smeš biti preveč brezbrižen in brezskrben in delati neumnosti, drugače pa ni prav nobene groze. John mi je pomagal zmanevrirati z vso prtljago na matatu, doma pa mi je skuhal odlično indijsko dišečo zelenjavno zadevo z rižem, razložil malo funkcioniranje Kenije in po prijetnem čvekanju, ki se mu je pridružila še njegova čokoladna miss, sem zasedla svoje sobane, prav prijetno sobo s sicer nič pohištva, zato pa z udobno posteljo – in kar je še posebej pomembno, v kotu sem lahko pustila svoj gromozanski ruzak z vso nepotrebno kramo, tako da sem lahko na potep po obali vzela samo najnujnejše. John živi res skromno, ampak je čisto okej. Celo vodo iz pipe imajo skoraj vedno na razpolago, ker imajo v šoli pumpo, ki jim vleče vodo iz globin. In ki se je seveda ob mojem prihodu takoj pokvarila – mislim, da res oddajam neke čudne valove, saj vse naprave crkujejo (tudi doma), samo da se približam, to je že prav smešno. Je bilo treba vodo prinesti zdaj pač v kanistrih in jo zliti v sod.

Nekaj fotk Johnovega kuhanja je spodaj:

John kuha

Naslednji dan sem imela čast prisostvovati ustanovnemu sestanku kavčarjev iz Mombase – John se je odločil, da bo po vzoru številnih mest, kjer se kavčarji redno srečujejo in počnejo vse mogoče, tudi sam dal pobudo za nekaj podobnega. Dvajset ljudi je reklo, da pridejo za prmej, no, potem nas je bilo pa celo enajst, tako je to. Ampak za prvič kar dobro; tabeli smo zasedli sicer malo več kot polovico, sami eni odpiljeni luštni ljudje, ki trenutno živijo v Mombasi, večinoma pa so obrali že tričetrt sveta, vsi so bili kdaj že prostovoljci, potem pa nekako izvrtajo kakšno službo, ki jim vrže nekaj denarja, da lahko preživijo. Domačinke so povedale, da se jim velikokrat zgodi, da se kakšni modeli najavijo za na njihov kavč, potem pa jih zaman čakajo – niti toliko niso, da bi sporočili spremenjeni plan. Banda. Verjetno pišejo na več naslovov in na koncu izberejo najugodnejšo varianto, ne da bi imeli vsaj toliko spoštovanja, da bi povedali damam, ki jim že pripravijo prostor. Prima se mi je zdela predvsem Sofija, ki ni bila več ravno mlada, pa se je vključila v to zanimivo ponudbo prenočišč, znajti se mora celo z internetom – zdi se ji krasno, da prihajajo k njej ljudje z vseh vetrov in prinašajo zgodbe, čeprav sama verjetno nikoli ne bo tudi v drugi vlogi, torej kot popotnica, ki išče začasni dom. Zabičala mi je, naj pred odhodom ne pozabim priti na obisk, da mi bo napekla okusne čapatije, in Johnu je zvečer poslala še en mesič, da nama ja ne bo ušlo iz glave. Mene na naslednjem srečanju ne bo, ker bom ravno Zalo peljala na pomfri, ostali pa so kar zagrabili in padale so različne ideje, kaj vse bodo počeli – kuhali skupaj, igrali odbojko, šli v kino itd., da pa ne bo vse samo dolce, ampak še utile, so pa začeli razmišljati tudi o kakem udejstvovanju v skupnosti, saj so v glavnem vsi s prostovoljskimi dušami. Fajn.

Skromno otovorjena sem šla nato novim dogodivščinam naproti, predvsem pa morju. Imela sem izbrane štiri kraje, kjer bi malo vedrila, potem pa sem zadevo kar lepo prepolovila in se odločila za manj premetavanja sem ter tja, saj kakšne hude razlike med temi turističnimi punkti ne more biti, najprej pa sem črtala Malindi, ki mi je po pripovedovanju malo začel sekati na Portorož, pa česa podobnega res ne bi, hvala, čeprav verjetno čisto tako vseeno ni. Na meniju sta ostala manjši kraj Watamu in otok Lamu, za katerega je nekje pisalo, da je med 50 najromantičnejšimi kotički na svetu, aaaaaaaaaaaaah … Podoben naj bi bil Zanzibarju, ki mi je bil zelo všeč, čeprav je za nekoga, ki ima plažarjenje toliko rad kot jaz, cel teden kar naporen. Ampak na Zanzibarju je dogajanje popestril Stone Town, Lamu pa ima tudi lepo staro mestece, tako da bo za protiutež neskončnim belim sipinam in žgočemu soncu.

V WATAMUJU. POD PALMO

Vstop v to prej vasico kot mestece je bil nadvse prijazen, saj me je ob menjavi matatuja nagovorila simpatična domačinka, ki je opazila, da malo zbegano gledam, kam se obrniti, pa me je vzela pod svoje okrilje, mi pomagala najti prostor v kombiju in še moj ruzak pomagala pestovati v gužvi, povedala, mimo katerih krajev se vozimo in kdaj moram dol. Učiteljica svahilija na srednji šoli je bila, kolegica torej. Ja, res smo fajn, ni  kaj. Ker je tudi tukaj deževna doba, se je seveda ravno ob mojem prihodu dobro ulilo in sem zavetje našla v prvi kolibi, ki sem jo našla; ob cesti je cela vrsta takih mini prostorov, kamor predvsem domačini pridejo na čaj ali manjši obrok … Nisem se še dobro usedla, ko je že prisvetil Mohamed Ali, ki ga je treba klicati Cassius CLay, blizu trideset let bi mu dala. Takoj sem vedela, da ni prišel povedat, kakšna je vremenska napoved, ampak se mi bo skušal nalimati kot vodič. Najprej sem ga nameravala gladko ignorirati, saj sem imela s sabo načrt kraja in izbrano prenočišče, samo mi je poba, ki je hodil za mano kot senca, povedal, da je tam zaprto, ker zunaj sezone ni skoraj nobenega turista. IN takoj predlagal nekaj drugega. Ja ja, boš ti mene farbal, verjetno ti nekje drugje plačajo, če privlečeš kakega gosta, sem si mislila – samo je bilo celo res. Zaprto. Potem sva šla pogledat še čez cesto, kjer so bile sobe prav nemarne, no, potem pa sem ga že morala poslušati, haha, saj poceni variant ni bilo več na razpolago. Čisto sredi vasi, sama še našla ne bi tiste ozke ulice, sem se potem zabivakirala v mali guest house s samo tremi sobami, bila pa sem cel teden edina prebivalka. Sicer bi z malo več reda in čistoče imeli tudi kak bataljon mravelj in muh manj, ampak sem bila čisto zadovoljna, predvsem z dvoriščnim delom, kjer se oči najprej ustavijo na rožnatih cvetovih, ki se vzpenjajo ob poti, lenariš pa lahko na udobnih posteljah, ki se pretvarjata, da sta kavča. Poba in dečva, ki se izmenjujeta kot varuha in skrbnika, se pretegnila ravno nista zaradi dela, večino časa sta bila zleknjena v viseči mreži, saj sem bila edini gost, je pa punca kar vestno in temeljito čistila, še za onim packom, ki je pustil vse nasrano za sabo, kadar je kaj cmaril. Ko sem punco malo sprašala o tem in onem, sem izvedela, da je z dvema otrokoma ostala sama, mož je brezposeln in se mu za otroke žvižga, tako da mora sama skrbeti za punčki (ah, teh zgodb je malo morje), v tem gostišču pa dela že več kot mesec in pol, pa ji gazda še vedno ni ničesar plačal. Bog ve, če ji sploh namerava – brez težav dobi vsak mesec drugo naivno punčaro, ki bo čistila za gosti, potem pa ji samo lepo pomaha v slovo, kam naj se pa reva obrne, na tramvaj komando? Saj si še pri nas razne hilde lahko pri vsej pravni ureditvi države pa pred očmi vesoljne javnosti privoščijo svinjarije, da glava peče, pa se jim nič ne zgodi, tukaj pa je itak vse bolj ali manj na črno in nihče nikomur ne odgovarja. Potem sem Mariam vsak dan dala nekaj denarja, da je skuhala kosilo za obe, saj sicer ni cel dan ničesar jedla (sem ter tja kak mango, ki ga je prinesla od doma), nekaj drobiža ji je pa še ostalo … In ko je videla, da sem na njeni strani, saj sem bentila čez lastnika bajte in se do nje nisem obnašala kot do služkinje, mi je zarotniško zašpecala sodelavca, kako je zjutraj takoj, ko sem izginila skozi vrata, šel brskat v mojo sobo – mulo je lastnikov brat in sem mislila, da mu lahko zaupam, v sobi puščam vse, od računalnika do fotoaparata in dokumentov ter denarja, na plažo s tem pač ne morem … Hja, upajmo, da kaj ne zgine. Samo potem ga bom pa premikastila, da bo črn! Še bolj, kot je že.

Tiki House

Moj oproda Cassius Clay je dobil nekaj provizije, preko njega sem tudi spedenala plavanje z masko na koralnem grebenu med pisanimi ribicami, sicer pa sem mu vljudno povedala, da želim imeti mir tako pred njim kot pred podobnimi priveski, kar je potem več ali manj spoštoval oziroma še kar dobro dojel. Ker znam prav grrrrdo gledati, če mi začne kdo najedati; najprej sicer še kar prijazno omenim, da želim pohajkovati okrog sama, če pa se model še kar ne odlima, že bolj oblačno rečem, če me lahko prosim pusti pri miru in spoka proč. In skušam odvijugati. Ponavadi kar zadostuje. Že prej sem prebrala, da je Watamu tudi glede nadlegovalcev a.k.a. beach-boys precej manj naporen, nasploh je severno od Mombase bolj mir pred njimi kot pa na znamenitih peščenih nastavljalnicah soncu južno od mesta, na znamenitih Diani in Tiwi plažah. Tam je tako ali tako hotel ob hotelu, resort zraven resorta, tako da sem se zavoljo ljubega miru in malo bolj kavbojske narave odpravila raje v drugo smer od teh mondenosti. Malo manj je teh bičbojsov tudi zaradi tega, ker zdaj ni turistična sezona, jih pa še vedno srečuješ – nekateri se ti motajo pod nogami na špancirju po vaških uličicah, drugi te ogovarjajo na dolgih sprehodih po neskončnem belem pesku ob vodi … Ponujajo razne usluge – kot vodiči po okolici, kot organizatorji potapljanja ali ribarjenja, prodajajo zapestnice ali podobno kramo, predvsem pa se damam, ki jih opazijo solo (niti družba moških jih kaj dosti ne moti,  parom še vedno lahko služijo vsaj kot vodiči), radi udinjajo kot »spremljevalci«. Bom uporabila to besedo, ker včasih res opravljajo samo to vlogo – zdaj že Lonely Planet in podobne brošure svetujejo, da je še najmanj naporno, če enega šoceljna pač izbereš izmed njih, da sveti nekje v bližini in je včasih kaj tudi uporaben za manjše usluge, potem mu pa nekaj malega ali plačaš ali pa ga pelješ na drink oziroma kaj takega. Tako se znebiš nonstop gnjavljenja Hello madam, everything OK, can I join you, company maybe itd. ostalih frajerjev, saj vidijo, da je mesto že oddano. Veliko mišičastih adonisov pa dejansko osrečuje dame, ki se pridejo malo zabavat v tropske kraje – če je Azija raj za dedce, ki si za drobiž najemajo rosno mlade lepotice (da otrok raje sploh ne omenjam), potem so razne kenije in jamajke bolj domena gospa, ki brez težav ulovijo čudovito mlado meso in si privoščijo malce razvrata za pomladitev. Proti gubam. No, pa saj niso samo dame v zrelih letih, videti je tudi cel kup mladenk s črnimi bogovi po roko, ki so slišale za rek If you try black, you never go back, haha, pa zdaj preverjajo, če drži. Lahko se za teden ali dva celo prelevijo v bele masajke, če so med množico bab, ki so se jim cedile sline ob knjigi tiste Nemke, ki se je na vsak način hotela dati dol z originalnim Masajem, potem je pa najamrala za celo knjigo, kakšna reva da je bila, če se prav spomnim. Samo morate malo preveriti, s kakšnim »originalom« imate opravka, če se boste odločile za »paket Masaj«, saj se nekateri samo našemijo v značilne cape in nekaj nakita, v resnici pa je masajskega na njih samo primerno šlank in visoko telesce, drugega nič. Sem jih kar nekaj videla uradovati po peščinah, ob njih pa so drobile nadvse zadovoljne tabele. Seveda tudi možakarjem ni treba ravno samotariti v teh krajih, da ne bo zdaj zgledalo, kako se lahko zabavajo samo bejbe, ah, kje pa, Afrike je ena sama ljubezen in radoživost, če to iščete, brez skrbi! Okej, naj ne zveni zdaj, da je tukaj ena sama kurbarija na vsakem koraku, samo pravim, da si pač lahko vsak privošči, kar mu ustreza. Se tudi niti najmanj ne zgražam, da se ne bo slišalo tako; mene že na splošno nič ne moti, če uganjajo ljudje, kar koli jim pade na pamet, da so le »koristi« obojestranske oziroma da gre za svobodno odločitev vseh vključenih. Kar pa bi težko rekli za vse tiste deset let ali raje celo manj stare otroke, ki jih prodajajo nemarnim tujcem, ane, ali pa za vso trgovino z belim blagom pač … Sicer pa – you only live once, have fun, zaradi mene … Kako se pa potem zmenijo s svojim Alahom ali pa sosedovim bogom in kakšen purgatorij jim je potem predpisan, je pa njihov problem – itak pa je povsod po svetu bolj kot ne tako, da še bolj goreči verniki (kar tukaj nedvomno so,  za vseh sort pridigarje, mesije, voditelje sekt na tisoč in en način je Afrika res obljubljena dežela) že nekako najdejo opravičilo za nespoštovanje določenih zapovedi, ki jim ne ležijo najbolj, ali pa se kaj po svoje interpretira, pa je … Enim pa se madeže z grešnih duš itak prijazno vsake toliko zradira v zameno za odžebrano zdravamarijo ali dve, kaj bi človek potem dlakocepil, ane … Je pa en tak hecen občutek vseeno, ko gledaš luštne pritlične pokovce, ki se še tako nedolžno preganjajo po prašnih poteh med hišami, ciljajo frnikole in tako prijazno pozdravljajo mimoidoče (če ni to že del treninga, haha), čokoladke male – koliko med njimi jih bo (ali morda raje – koliko jih NE bo) namesto kakšne bolj naporne poti do denarja izbralo to starodavno obrt … Ker so pač čisto navadne prostitutke. S plaže. Prostituti? Prostitutk(ot)i? A sploh je moška oblika? Ko sem mulota v našem gostišču pobarala, kako pa kaj starši gledajo na tovrstno službovanje svojih otrok, je rekel, da je glavno, da prinesejo denar k hiši. Hm. Če so pridni, se jim mogoče še za penzijo nateče.

Oproda

Watamu je mala vas s skupaj nagnetenimi hiškami, med katerimi vodijo ozke potke, na njih je vedno polno koz, po vogalih posedajo ati s čepicami na glavi in s kiklo okoli bokov, no, zavežejo pač tisto znamenito kenijsko ogrinjalo, da jim do riti lahko sploh kakšna sapa pripihlja v tej vročini – meni se ta njihova oprava zelo dopade, moram reči. Tako kot tudi dželabije. Na vsakem koraku so seveda posejani tudi otroci, za kak odtenek svetlejši se mi zdijo od ugandskih, saj so tu rase pomešane z več vetrov, eno prelepo čokoladno barvo polti imajo. Tudi frizure deklic so drugačne, ob glavi imajo speljane drobno spletene kitke oziroma nekakšne posebne »proge«, vidiš pa tudi drugačne vrste kuštravcev, ki ciljajo frnikole, namesto da bi bili v šoli, je verjetno prevroče … Nič ne fehtajo za denar, samo nasmejano pomahajo Ciao, ciao, saj se sem v visoki sezoni natepe največ Italijanov, pa mislijo, da smo pač vsi tabeli iste pasme. Ni videti značilnih afriških napihnjenih trebuščkov, tu se zdi življenje malo manj trdo, konec koncev jim na glavo padajo kokosovi orehi, sredi dvorišča raste obvezni mangovec, ko pa stegnejo roko v morje, se nanjo obesijo ribe. Vodo zajemajo iz vodnjakov, ki so izkopani po vasi, nekaj prinese tudi turizem,  nikoli jih ne zebe, razgled imajo pa tudi rajski – in to brezplačno. Ne le otroci, tudi ostali prebivalci vsi hitijo s pozdravom Jambo, welcome, ko se srečamo, prav luštno umirjeno vzdušje je. Razen kakega zateženega prodajalca ali napol »vodiča«, ki čisto vsakič, ko greš mimo njegovega rajona, hodi za tabo in teži do nezavesti. Samo na srečo jih ni veliko. Ob večerih ljudje posedajo pred hišami, ženske, ogrnjene v čudovita pisana ogrinjala, pečejo čapatije, samose in podobne ocvrtke, da zaslužijo kak cekin, čvekajo še pa še, od kod se sliši petje, še pogosteje jokajoče dojenčke, nad vse pa se potem malo pred osmo za lahko noč spusti še mujezinov glas iz bližnje mošeje … Na robu naselja je ob cesti postavljenih malo morje raznovrstnih prodajalnic vsega mogočega, da imajo turisti možnost kje pustiti svoj denar; nekaj je zelo ličnih in zanimivo okrašenih, večinoma pa so zbite skupaj iz vsega, kar jim je pač ravno prišlo pod roko – različnih kosov lesa oziroma desk, ostankov pločevine, plastičnih ponjav …

Sprehod po vasi, klinite na fotko:

Watamu vas

Sredi vasi je nekaj manjših gostišč, kjer se da malo ceneje prenočevati, ob obali pa je posejanih že kar lepo število velikih hotelov, nekateri so obupno grdi in štrlijo čisto neprilagojeni iz okolice, nekaj pa je kar simpatičnih. Zdaj so vsi razen enega zaprti, ležalniki so zloženi v nebotičnike, mivka je nepočesana in polna listja, raztreščenih kokosovih orehov in morskega plevela, nanje pa pazijo zaspani stražmojstri. Na plažah so skoraj sami domačini, ki se mečejo po valovih, otroci vreščijo v vodi, nekateri skušajo priti do kakšne ribe tam v plitvini, popoldne pa lahko naletiš na barkačo, ki se je ravno vrnila polna ogromnih morskih prebivalcev, ki so na trnkih žalostno smrt storili. Ribe ti lahko spečejo kar na licu mesta, če ti je do tega. Kliknite, spodaj so ribe velikanke:

Ribiči

Sicer pa je zelo neobljudeno, kilometri beline, kjer le redko srečaš kakega človeka, vsi čakajo, da bo konec deževne dobe in bo še bolj pritisnilo sonce, visoki valovi pa bodo odnesli kupe morske trave, ki se zdaj valja po obali in res ni najprijetnejša na pogled. Samo tukaj deževna doba ni kakšna huda reč, še fino je, če se kdaj čez dan malo ulije, pa še to je samo za kakih pet, deset minut, potem pa je spet enako soparno in vroče – oblaki, ki se občasno vozijo sem pa tja so pa sploh dobrodošli. Edino morska trava je res malo zoprna, v določenih zalivih je te packarije cele metre, ampak na srečo se da najti tudi skoraj neomadeževane kotičke, kjer do tople turkizne vode ni treba do kolen koračiti po posušenih rjavih nudeljnih. Verjamem, da mora biti brez te nesnage videti vse prav rajsko, samo če bi morala izbirati med opuščenimi in zasanjanimi peščinami z dodatkom nekaj trave in čisto belimi plažami, na katerih pa se svaljka na stotine vreščečih makaronarjev in zariplih Nemcev, oboji so namreč Watamu vzeli za svojega, izberem tisto prvo, torej sedanjo varianto. Brez nadaljnjega.

Del obale pripada malodane v celoti že bogatim Angležem, ki so si med palme in ostalo zelenino tik nad pasom bele mivke postavili razkošne bele vile. Na dolgem pohodu mimo te angleške enklave sem naletela tudi na par simpatičnih prizorov, ko so male jogurtno bele in blond angleške mulčke na plaži pazile zamorske varuške. Čisto po njihovo, na izi. Zleknjene so bile pod skalo, ki je metala nekaj sence na tisto puščavsko razgretost, otroci pa so se zabavali po svoje – pri nas pa kar naprej tiščimo vanje in jih ogovarjamo in jim ne damo dihati, potem pa v šoli v popoldanskem varstvu lahko ugotavljaš, da se sploh ne znajo zamotiti sami, res žalostno … Še en dokaz ohranjanja kolonializma pa so za umret smešni prizori domačinov, ki na sprehod po plaži peljejo par pritlikavih cuckov, ki po oddaljenosti vampa od tal malo spominjajo na tisto znamenito pasjo vprego kraljice matere. Nikomur v Afriki drugače ne pade na pamet, da bi sprehajal psa, če ga že slučajno ima. Čuva hišo, sicer se pa preganja po svoje, tu pa angleško lordstvo s sabo na oddih privleče še vse svoje čivave, da potem gauzajo tam na vročini, z njimi pa se morajo ukvarjati najeti delavci – a se jim reče služabniki ali tega izraza ne uporabljamo več? Z enim sva se malo zaklepetala, ko je lovil pesjanarje na povodec, sem ga za hec vprašala, če so njegovi, pa se je zasmejal in povedal, da imajo »those whites« pač take smešne navade in da samo izpolnjuje ukaze … Eni privlečejo s sabo tudi večje mrcine in kosmate, da je kaj, kako morajo to trpeti na tej vročini … In ne mi zdaj s kakšnimi izjavami, da to počnejo iz same ljubezni, saj nimajo srca puščati zverine doma, medtem ko se sami nastavljajo soncu. Zakaj jih pa potem sami ne šetajo okrog pa krtačijo pa futrajo, kakšen smisel pa potem sploh je imeti cucka, če ga še sprehodit ne utegneš? In potem vidiš dve dečvi v uniformah s predpasničkom (ja, kot bi gledal You rang, milord, majke mi), kako ju dva ovčjaka in še ena pritepena mešanica malo nižje rasti vlečejo sem pa tja, da komaj še uspeta obdržati povodce v rokah … Kaj si morata revi misliti, ko ju doleti čast delati družbo psom svojih nadrejenih, ko končata s pomivanjem posode po zajtrku in postiljanjem, me res hudo zanima.

Poleg pasjevodcev in zamorskih guvernant z bledolično deco so se po pesku pretegovali še bičbojsi, delali so sklece, poskoke, tekli po pesku, hodili po rokah, se nastavljali soncu (a lahko črnci tudi še kaj ogorijo???, tega pa res ne vem, samo res je bilo videti, kot da imajo tak namen) in se tako pripravljali na dan, ko bodo čez mesec ali dva s svojimi telesci, kot bi jih izklesal sam Michelangelo, spet polno zaposleni in bodo šarmirali dame, željne njihovih uslug, no, pozornosti … Morajo biti fit do takrat.

Takole je videti s kopnega, kliknite:

Watamu morje

V Watamuju sem izdatno lenarila, pohajkovala, plavala, brala, brodila po razgaljenem mivkastem morskem dnu v času oseke, pasla oči po paradižu, snedla toliko mangov, da mi bo verjetno kakšno drevce zraslo v črevih, en tak razkošen mangovec … Dva dni sem pa čisto komatozna prespala, pa ne zaradi lenobe, ampak zaradi totalne slabosti in razbolenih mišic in sklepov, glavobola in vrtoglavice, je bilo kar malo huje kot zadnjič pri malariji, čeprav zelo zelo podobno, čisto me je zdelalo, zato sem šla za vsak slučaj pregledat kri v laboratorij. Ker moraš biti pa res že Dunja, da te lahko dvakrat v enem mesecu zvije malarija, sem si mislila … Pa še na začetku tegale bloga sem se repenčila, da imam raje malarijo kot pa bolhe, in sem se ustrašila, da me je Alah takoj uslišal oziroma štrafal. No, test je bil na srečo negativen, jaz sem se pa počasi pobrala in spet čofotala po tem toplem, božajočem morju.

Za protiutež bolezenskim jamrarijam pa lahko omenim snorklanje. Super je bilo z masko strašiti med ribami neverjetnih barv in oblik, ki so se preganjale po koralnem grebenu. Korale so bile sicer ena velika revščina brezbarvna, niti približno niso spominjale na avstralski Great Barrier Reef, kjer se mi je skoraj snelo od navdušenja nad norimi oblikami in še bolj norimi barvami, zato pa so vsaj ribe odtehtale izlet. Fantje so z barke zmetali med nas tudi cel kup kruha, tako da se je cela jata zebrastih ribic zagnala na hrano, grizljale so tudi nas, dokler jim ni potegnilo, da smo neužitni, joj, je bilo skoraj malo strašljivo, ko se je ta množica nagnetla okoli nas, sploh nisi mogel proč … Sem pa resno sklenila, da se bom vpisala v potapljaški tečaj; ko poslušam štorije potepinov, s katerimi se srečujem po svetu, kje vse so se že spuščali v Pozejdonove sobane in kakšna čudesa so videli, se vedno tolčem po glavi, da me je morskih globin kar malo strah in se nikoli ne opogumim za potope. Skoraj vsak, ki ima pet minut časa, se danes že potaplja, presneto, in res bi bila grozna škoda ne spoznati vsaj delčka podvodnih čudes, če nam je to omogočeno … Če mi bodo ušesa dovolila (takoj me namreč bolijo, ko se spustim malo pod vodo), se bom res spravila med povodne može, potem pa lahko začnem odkrivati Indonezijo, Filipine … Majke mi, če to ni dober načrt, a?!

LAMU

Kamnito mestece na tem znamenitem otočku bi namesto Stone Town lahko poimenovali Oslograd, saj so poleg ladjic in čolnov edino prevozno sredstvo osli. Obstaja sicer neki stvor na treh kolesih, tak kimpež motorni, s katerim prevažajo paciente v bolnico, sicer pa zaresnih cest sploh ni, le peska do kolen povsod, mivkastega, tako da ti ga veter pridno sipa povsod, še med zobmi se znajde in v očeh ga imaš manjši peskovnik, za prebivalce je pa bolj smotan zato, ker nič kaj dosti ne raste na takih tleh in je treba večinoma vse pripeljati s celine. Nekoč davno so se morale tako prišvercati tudi gospe mačke, verjetno jih je še več kot oslov, zavijajo po vogalih in fehtajo hrano, sicer pa je mestece spokojno, edino na osrednjem trgu, glavni ulici in tržnicah je običajni vrvež. Če malo posediš na kaki kamniti klopci, je kot v gledališču. Kostumi so vseh sort – moški z obveznimi čepicami na glavi in s »kiklo« okoli riti ali pa kraljevsko odeti v dželabijo, ženske pa le nekatere bolj sproščeno manj oblečene, večinoma je kar muslimanski živelj in so zapovedane tiste črne cunje čez spodnja oblačila in poveznjene tudi na glavo, ni pa malo tudi tistih, ki so se odločile (ali so drugi odločili zanje) svetu pokazati le oči, ostali del obraza pa zakriva črna »zavesa«, mene spominjajo na parkeljne, in če se nepričakovano prikažejo izza ovinka, se kar malo zdrzneš. Vseeno pa afriško veselje do barv tudi damam v črnem ni tuje in prav lepo jih je videti, kako se okrasijo z raznovrstnimi rutami. Neverjetno prijazni so ljudje in od najmlajših do najstarejših ti vsi zaželijo dobrodošlico, pozdravijo, ko se drenjaš mimo njih v ozki ulici, še lovci na turiste niso preveč nadležni, ko ponujajo izlete z značilnimi ladjicami (dhows), kjer se vzdihuje ob pogledu na zahajajoče sonce in obrise otoka v daljavi. Je tudi eden redkih krajev, kjer si tudi po sončnem zahodu lahko brez nevarnosti zunaj in pohajkuješ. In piješ že tretji kokosov milkshake zapovrstjo.

Če si že enkrat v Keniji, je vredno skočiti do tega otočka, da pa bi letel sem samo na počitnice, se mi pa ne zdi ravno najbolj idealno – trenutno še ni bila sezona in je bilo manj vroče, samo meni se je že zdaj zdelo nevzdržno kje ob morju, kjer ni nobenega drevesa, ampak neskončne sipine, pa tudi tam ni tako zelo sanjsko, da bi ravno dol padel od navdušenja. Na Zanzibarju se mi je zdelo precej lepše, tudi morje. Prijetneje kot na plaži se je prestavljati po ozkih in še ožjih ulicah, kjer je včasih prostora samo za osla z »nahrbtnikom«, obloženi so namreč s posebnimi pletenimi cekarji, v katerih prenašajo mivko ali pa gradbeni material, včasih jim namontirajo dolge lesene drogove, da jih vlečejo za sabo … Kadar prtljage ni preveč, jih šofirajo lastniki, prav zelo romantična in udobna ta ježa ne more biti, sploh pa imajo osli svoj prav in znajo koga tudi fino stresti s sebe. Pa ne jezdijo jih samo stari ati, kje pa, vsak mulček ima svojega in vsak mestni plejboj, oblečen v moderne cunje, vpije med vožnjo na oslu v svoj mobitel ali pa posluša iPod v ritmu poskakovanja na hrbtu živali. Po mestu pa se vsake toliko razlegajo nadvse žalostne, obupane oslovske tožbe, ne verjamem, če se še kakšna žival oglaša tako depresivno. Mesto bi bilo lahko fantastično, če ne bi bilo vse napol uničeno, polno je okrušenih in ofucanih zidov, razpadajočih bajt, smeti, oslovskih kakcev, ob robovih se pretaka odpadna voda iz gospodinjstev, na srečo je kanalizacija zdaj pod zemljo … Še vedno najdeš prelepe kotičke, za zidovi se ponekod šopirijo bohotni vrtovi in je res užitek opazovati zanimivo prepletene zgradbe, za temeljito obnovo pa verjetno nikoli ne bo denarja. To si privoščijo le magnati iz tujine, ki so pokupili že precej hiš in jih preuredili v luksuzne vile – hja, obnova potem sicer je, ampak domačine zamenjajo prišleki in uničijo vse posebnosti in potem je morda vseeno bolje, da je na ulicah še naprej nekaj smeti in drekov in odpadajočega ometa, kot pa da vse to zamenja Beverly Hills. Spodaj kliknite na fotko, nekaj podob z mestnih ulic je:

Lamu

Iz mesteca se lahko v pol ure ali nekaj več sprehodiš do Shele, domačinom bo pa še bolj všeč, če te lahko zategnejo s čolnom, seveda. Kadar je oseka, se da priti tja čisto ob vodi in je najbolj fino. Shela je mini vas, ki jo bo kmalu pojedel turizem, okrog rastejo sami hotelčki pa gostišča, večina njih z direktnim dostopom do morja, kjer so parkirane številne barkače. Ne zgleda slabo in par dni lenariti kje tam ni napak, je pa dražje kot v mestu, kjer se najde tudi kaj čisto spodobnega za ruzakarske denarnice. Če potem hodiš naprej ob morju, prideš do 12-kilometrskih sipin, kjer se lahko spražiš na vročini, poleg tega pa tudi ni najbolj varno, saj si tam kakšni zlikovci več upajo, ker daleč naokrog ni žive duše. Tri Američanke, ki so bivale v našem hotelu, so se po daljši poti odpravile do Shele in skoraj crknile od vročine, potem pa jih je najprej nadlegoval neki smrkavec, ki je imel s sabo mačeto, tako da so bile že zaradi njega vse prestrašene, ko so se znebile njega, pa je od nekod pritekel neki tip z nožem v roki in jim pobral vse, kar so imele s sabo. In ker so bile tri, so se pač počutile precej varno in so vzele s sabo fotoaparate in telefone in denar – vse pač, kar ti sicer odsvetujejo, kadar greš na plažo. Malo so ga same v kamen, ampak če bi se jim pridružila, bi tudi sama vzela fotkič s sabo in si mislila, kaj nam pa morejo, morejo … Ja, marsikaj, očitno. Ga ni za srat. Enkrat sem šla do Shele ob morju vseeno fotkat, samo ne do sipin, tukaj je par slikic, kliknite:

Shela

Na otok in z njega sicer nekateri z bolj polnimi varžeti tudi letijo, sicer se pa najprej skoraj 8 ur cijaziš z busom iz Mombase, od tega jih je 5 po makadamu ali noro zluknjanem asfaltu, tako da je kar naporno, potem pa te z nabasano barkačo prepeljejo do cilja. Nazaj pa jovo-na-novo.

ZDAJ PA RES KONEC …

Zadnje dni sem vedrila spet pri Johnu v Mombasi in se pripravljala na skorajšnji izstop iz afriškega vrveža, mavrično odetih ljudi, norega prometa, uličnih prodajalcev, živahnosti, prijaznosti in širokih nasmehov, včasih nadležnega ogovarjanja od vsepovsod, ker pač sekaš iz množice kot muzungu, božanskih sokov iz manga ali papaje … Predvsem pa sem se zavedala, da bo spet treba pozabiti na totalno razpuščenost, brezskrbnost in odsotnost vseh vsakodnevnosti, ki me čakajo v domovini. Nekaterih se sicer strašansko veselim, predvsem tistih dveh, ki sta še v plenicah, po drugi strani pa bi še kar naprej malo bluzila. Se kar nekako navadiš, jebelacesta.

Pri Johnu smo v malo okrnjeni zasedbi spet imeli miting kavčarjev iz Mombase, kar tako, spontano, saj bo tisti uradni šele po mojem odhodu, John se je javil za kuharja, en dan me je gostila tudi big-mama Sofija, ki me je tako izdatno nafutrala, da sem komaj še lahko dihala, rekla je, da sem zdaj tudi jaz del njihove družine in da moram nujno kmalu priti nazaj, toliko ene topline si deležen, če te vzamejo za svojega … Na nekem balkonu sredi mesta sva ob kavi čisto naključno modrovala z nekim ameriškim univerzitetnim profesorjem iz Capetowna, ki se bavi s sodno medicino in po svetu pregleduje okostnjake z arheologi ter ugotavlja, kaj so pred smrtjo grizljali, če se jim je ravno zataknilo med zobmi in še ni bilo zobne nitke na voljo, odkriva vzroke smrti, skuša rekonstruirati vzorce življenja v preteklosti s pomočjo že lepo razgrajenih pacientov …; vse sorte posameznike ti takole prinese na pot in to je tako zelo zanimivo … Pa Kenija tudi ni slaba, fajn prebivalci so in vsaj za eno prestavo živahneje se premikajo kot v Ugandi, haha.

No ja, bo pa tudi lepa sprememba spet imeti spodobno kopalnico in hladilnik in bicikel … In videti vse vas, ki ste potovali skupaj z mano in se pregrizli čez vso to poplavo črk, pa tudi tiste, ki ste imeli pametnejše delo od tega, seveda – torej, kmalu nasvidenje, na tale blog pa ne vem, če bom še kaj metala, mogoče kakšno fotko sem pa tja, kaj veš …

Objem od zamorke Dunjene

V MARTINIH ČEVLJIH

Ajme, pa se bom končno lotila delavnic za učitelje, ki so se zaključile že pred več kot tremi meseci – če se sploh še kaj spomnim, jamawe …

Nismo vsi, ki se znajdemo v kakem razvojnem projektu, Združeni narodi, čez katere sem bentila prejšnjič; ha, nobenih terencev z vesoljskimi antenami in neprebojnimi šipami, prvih razredov v avionih, hotelov s čim več zvezdicami in podobne preserancije – eni spimo v hostlih v dormitory kupeju, fruštkamo toast z medom, ki ga privlečemo iz ruzaka, pijemo vodo, se vozimo z zgonjenimi taksiji ali pa motorji, če že ne gremo kar peš … Tako da ja čim več denarja ostane za izvedbo projekta. Ja, ni ga čez poštene Slovenke, vam rečem!

Čisto slučajno so se mi datumi tako fino prekrižali z Irminimi, da sem padla v projekt o bralni kulturi, že drugi po vrsti, ki sta ga rodili z mukako Marto, najbolj naspidirano babico na Balkanu (če ne štejem lastne matere, seveda). Pred dvema letoma sta prvič prepričali strice in tete, ki odmerjajo denarce iz nekih evropskih skladov in tudi naših državnih, da ju je vredno podpreti. Izšla je luštna Martina slikanica Hišica z dvema oknoma, v kateri skozi tisto posebno okno v Srcu ob jezeru Bunyonyi kukajo z ene strani zamorčki, z druge pa naši bledoličniki, spoznavajo življenje tukaj in tam, predvsem pa je pomembno to, da je napisana v treh jezikih, poleg slovenščine še v angleščini in rukigi, lokalnem jeziku ljudstva Bakiga. (Samo za intermezzo – vsakič, ko prelistam knjigo, zardevam, ker sem navedena kot lektorica, pa bi še moji bunkeljni v šoli, ki samo ob posebno svečanih priložnostih izvolijo v svoje stavke posaditi tudi kako vejico, takoj ugotovili, da nekaj ne štima, lektorja bi bilo treba nasuvati! Opajade, nasuvajte kar zbegano avtorico, ki je menila, da z vejicami ne gre pretiravati in da bo kakšno raje kar ruknila ven, sploh pa je »tako prisrčno zmedena«, kot pravi pesem, da na koncu, ko smo ji pošiljali popravke, že ni več vedela, katera verzija je sploh zadnja – v glavnem, jaz nisem nič kriva, vse sem spedenala, kot se zagre,  a je jasno!) Prvič sta Marta in Irma s pomočjo še dveh prostovoljk izvedli cel kup delavnic po nižjih razredih osnovnih šol v Kabaleju, pogovarjali so se o knjigah, brali Martino, napisali in narisali svojo in še marsikaj, Marta pa je obredla tudi nebroj vrtcev in šol v Sloveniji ter deci skušala malo približati Afriko. Naslednja stopnička pa je tokratni projekt, ki pa je kar obsežen: štiri osnovne šole so dobile svojo knjižnico s številnimi učbeniki in knjigami v angleščini in tudi v rukigi, kar se je pač dalo kupiti (avtor je večinoma Festo Karwemera, eden redkih, ki se bori za ohranjanje jezika in kulture Bakig), kako smo barvale in postavljale eno izmed njih, sem že opisala; srednješolci so zbirali ljudsko izročilo in najboljše zgodbe je komisija izbrala za objavo – pravkar se v Kampali tiska 5000 izvodov teh štorij, ki bodo prav tako izšle v ang. in rukigi, poleg tega pa bo za mlajše nekaj, in sicer slikanica o nastanku jezera Bunyonyi; zadnji del pa so predstavljale delavnice z učitelji 24 državnih osnovnih šol v Kabaleju – približno polovico sta pred časom podelali Irma in Marta, zdaj pa sem namesto Marte vskočila jaz.

Nekaj prispevkov nazaj sem udrihala čez vse to soljenje pameti, ki ga radi izvajamo tabeli, na, zdaj pa sem z velikim navdušenjem počela nekaj podobnega, haha. Samo res mislim, da nisem delala škode, ni šlo za neko poučevanje in prepričavenje, da je moja verzija edina prava, hotela sem samo ponuditi nekaj različnih metod in pripraviti učitelje do debate, do izmenjave mnenj …, če pa jim je koristilo in bodo kaj od tega nato tudi uporabili pri pouku, pa sploh fino. Irma je pripravila uvodni, bolj teoretični del o bralni kulturi, o tem, da še nič ne pomeni, če človek tekoče bere, ampak mora prebrano predvsem razumeti, znati uporabiti, predstaviti drugim …, kar je sicer vsaj na podeželskih šolah velik problem pri vsej tisti piflariji na pamet in nikakršnem razumevanju. Pa kako je treba znati najti informacije, pa kako branje konec koncev spodbuja tudi kreativnost, ki pomaga človeku z novimi idejami stopiti iz množice in uspeti … Take reči. Predstavila je tudi projekt in ponudila učiteljem kar spodoben kupček Karwemerovih knjig v rukigi, saj je bila vsaki šoli namenjena določena vsota denarja za nakup knjig v lokalnem jeziku. Marta je svoj nastop navezala predvsem na svojo knjigo Hišica z dvema oknoma, kako gre to od ideje do izvedbee in kako se tudi leposlovje lahko potem uporablja pri pouku ipd. Jaz sem malo preučila ta njun projekt in šla na dva dolga sprehoda, da mi je kisik malo razkuštral možgane, pa sem se odločila, da bom raje sestavila nekaj svojega, saj ne bom mogla prav prepričljivo predstaviti Martinega dela, če pa sama nisem napisala še nobene knjige (no, je pa tale blog za tri romane že dolg), sploh sem pa hotela vključiti čim več praktičnega dela, da ne bomo samo nekaj predavali – tudi sama dosti raje vidim, če mi nekdo ponudi kakšno novo idejo, ne pa da samo klobasa prav umetelno dve uri in se sicer vse fino sliši, uporabno je pa bolj eno figo. V roke sem dobila tiste ljudske zgodbe, ki so jih zbirali srednješolci, in ker bodo vse šole v Kabaleju dobile nekaj izvodov, se mi je zdelo primerno, da bi se pač navezali kar nanje. Begalo me je pa to, da bodo na delavnicah učitelji vseh predmetov in razredov, ne samo učitelji angleščine, tako da me je bilo strah, da se jim bo zdelo neuporabno in samo izguba časa – vseeno sem potem kar speljala, kot sem si zamislila, saj se mi zdi, da nekatere metode lahko prav vsak vključi v svoj predmet, tudi če nima nikakršne zveze z literaturo.

Malo me je pa zvijalo, še posebej na prvih delavnicah – saj počasi se kar navadiš telovaditi pred tablo in ves čas nastopati pred mularijo, samo tu so bili pa odrasli, kolegi, hm, ni mačji kašelj … Po par nastopih, ki so se odvili prav super in sem po začetni nelagodnosti itak vedno  čisto »padla not« ter opletala z rokami kot mlin na veter, kot sem lahko kasneje videla na fotkah, jojmene, nisem vedela, da imam tak slog kot kak policaj sredi križišča,  sem pa tremo dokončno zgubila in govorila kot navita, še samo sebe sem presenetila, da lahko tako vrtim jezik v angleščini. Tudi ne verjamem, da bom še kdaj predavala kakšnim učiteljicam, ki bodo imele s seboj dojenčke in z eno roko pisale na list z nalogami, z drugo pa držale otroka, ki medtem pridno pije mleko, čez čas zamenja jošk, mama pa še naprej posluša, kaj je to disleksija, haha, res je bilo odbito. Delavnice sva imeli vedno v popoldanskem času, s sabo sva imeli piškote in sokove za učitelje, ki jim je gotovo že malo krulilo po želodcu, pa so morali še dve tabeli prenašati za dodatek, Irma jim je razdelila tudi blokce in pisala, kot je navada na vseh takih procesijah, delali smo pa največkrat v kateri izmed učilnic (vse živo je bilo – od prav čedno urejenih do malodane drvarnic) ali pa kar v ravnateljevi pisarni, če je imel zadosti veliko. To niso ravno pisarne, kot smo jih navajeni pri nas, bolj so spominjale na kabinet za vsakovrstno kramo ali odlagališče učbenikov, ravnatelj je premogel kako vegasto mizo in na steni nekaj koledarjev s pretečenim rokom, kaj dosti več pa ne … Običajno je bilo od deset do petnajst učiteljev na šoli (za 400 ali raje več učencev), kar mi je bilo zelo všeč, saj je lažje delati z manjšo skupino, le nekaj šol je bilo večjih in tako tudi učiteljev od dvajset do trideset. Povsod pa sva doživeli en kup prijaznosti in naklonjenosti, vsak izmed učiteljev nama je ob prihodu rekel, da sva very welcome, zagnano so reševali naloge in na koncu, ko so morali ovrednotiti najino delo, sva lahko brali take slavospeve, da komaj verjameš, God bless you in Please come again je bilo skoraj na vsakem vprašalniku … Po delavnicah so nekateri kar ostali in čvekali z nama ali pa naju pospremili del poti, da smo še kakšno rekli. Hja, ne rečem, da nisem imela po skoraj vseh delavnicah kar dobrega občutka in sem bila zadovoljna z debato in odzivom, malo z rezervo pa je vseeno treba vzeti te izlive, saj je za ugandsko kulturo značilno, da zlepa ne kritizirajo naravnost, vedno furajo vljudnost in nočejo nikogar ozmerjati ali prizadeti, tako da nikoli ne moreš biti čisto prepričan, kaj v resnici mislijo – tisto potem poopravljajo med sabo … Zna biti, da je kakšen God bless you v resnici pomenil, Bejžta domov in nehajta srati klamfe, ampak tega pač nikoli ne bova vedeli, ane. Se pa res hudo redko zgodi, da imajo kakega predavatelja ali delavnico, to ni tako kot pri nas, ko kar naprej koga poslušamo na lep sončni popoldan, khm, povedali so, da zelo pogrešajo kaj podobnega, da bi lahko obogatili svoje poučevanje. Spodaj kliknite na prvo rundo fotk:

Delavnice učitelji

Projekt o bralni kulturi je poudarjal pomen ohranjanja lokalnih jezikov in kulture, saj je v Ugandi uradni jezik angleščina, odkar so se tu pasli kolonizatorji, in jeziki posameznih ljudstev postajajo vse bolj samo govorni, učenci sploh ne usvojijo več pisanja v lastnem jeziku, ampak tam nekje v tretjem, četrtem razredu preklopijo na angleščino, rezultat pa je vsaj na podeželju potem tak, da ne znajo ne enega ne drugega zadovoljivo. Kako se boš pa naučil drugi jezik, če še svojega ne obvladaš, saj na začetku, preden neki tuji jezik začneš tekoče govoriti, v mislih ves čas prevajaš iz maternega v tuji jezik, a se motim? Že Marta je v uvodu vedno načela to temo in primerjala rukigo s slovenskim jezikom, saj tudi rukigo govori približno dva milijona ljudi, tako da sem ta del potem predstavila tudi jaz – konec koncev je iz mojega foha, ane, pri slavni pogoreli Bredi sploh nisi mogel napraviti izpita, če ni iz tebe sevala zadosti velika predanost slovenskemu jeziku, borcem zanj in za naše meje (ki jih tako ali tako ni priznavala, mogoče samo tiste iz časa Karantanije), tako da sem lahko vehementno pela slavo našim prednikom, ki so ne z ognjem in mečem, ampak z besedo, uspeli ohraniti narod in njega dušo, oooooo, hudo, haha. Marsikateri učitelj je namreč menil, da bi lahko rukigo mirno ukinili in imeli samo angleščino, saj kdo pa še razume ta njihov jezik in kakšen smisel ima ohranjanje nečesa tako nepomembnega, medtem ko angleščino govori cel svet in samo z znanjem tega jezika lahko kam prideš. Ne rečem, da jih ne razumem, glede na to, kako težko kam prilezejo, je verjetno oboževanje maternega jezika bolj na repu njihovih vrednot in bi se mu takoj odrekli, če bi to pomenilo, da imajo večje možnosti za uspeh. Je pa ob takih primerih slovenska zgodovina prišla kar prav, da sva z Marto lahko povedali, kako je mini narodu uspelo obraniti jezik kljub stoletjem zatiranja in ogrožanja z leve in desne in kako je danes jezik enakovreden vsem ostalim v EU, je tudi učni jezik in tudi na univerzi se študira v slovenščini, kva smo zmagal, ejga. In da se seveda tudi mi učimo angleščino, vendar je slovenščina še vedno na oltar postavljena in otroci komaj čakajo, kdaj bo na urniku spet naslednja ura tega milega jezika, ki ga neizmerno spoštujejo in so se pripravljeni zanj tudi žrtvovati, izkrvaveti, ni-da-ni – no, recimo, da sem resnico o tem, da je odnos do materinščine bolj kot ne kotejebističen in pismenost naše dece tako na psu, da bom morala zaradi ohranjanja psihičnega ravnovesja občasno ali na remont v kak sanatorij ali pa spet malo po svetu (saj bom šla lahko?), malo ocvetličila. In zamolčala, da vse tisto, kar bomo počeli na delavnici z besedilom, delamo v naših šolah nenehoma, rezultati pa taki, da moram vsakič, ko obiščem Ančko gimnazijsko, poslušati, kakšen poden da dobi v prve letnike in ali sploh še kaj počnemo z učenci ali samo risanke gledamo cele ure. Mogoče bo pa tu več uspeha, ker je zanje to nekaj novega, sem se tolažila. No, če se vrnem k zamorskim delavnicam – zagovarjala sem pač mnenje, da vsak jezik šteje, vsaka kultura, vsaka posebnost, saj postajamo danes že tako ali tako vse bolj »isteži«, treba je spoštovati razlike, ne pa se jih sramovati, kot je to zaradi kolonizatorske preteklosti pač zdaj afriška bolezen. In prepričana sem tudi, da bi bilo boljše znanje maternega jezika velika pomoč pri učenju tujega, ne pa da je oboje nekaj napol … Primerjava s slovenščino je bila kar na mestu, čeprav seveda situacija ni ravno enaka, ampak ne bomo zdaj dlakocepili, kajne.

Izbrala sem najkrajšo zgodbo, in sicer The Woman and the Magic Hen, na katero so se potem navezovale vse naloge. Kot sem že omenila, je napisana v lokalnem jeziku in angleščini, na koncu pa je dodanih tudi nekaj vprašanj, podobno kot imamo v naših berilih. Sestavila sem naloge za deset skupin in na kopije zgodbe za vsako skupino posebej napisala, kaj morajo početi. Je bilo treba kar precej še razlagati, niso vajeni delati na tak način, tako da sva z Irmo hodili od skupine do skupine in pojasnjevali, jih malo usmerjali … Prvi so bili na vrsti tisti, ki so morali sestaviti predloge za uvodno motivacijo. So bili kar seznanjeni s tem, kaj je motivacija, samo težava je bila dobiti res konkretne ideje, večinoma so nekaj filozofirali na približno ali pa napisali kar potek celotne ure. Motivacijo so v glavnem razumeli le kot nekaj, s čimer pritegneš pozornost učencev, pa sem omenila, da lahko pridejo v spodnjih gatah v razred in bodo nedvomno dosegli ta cilj – potem smo počasi prišli še do tega, da lahko z motivacijo že pripomoremo k boljšemu oziroma lažjemu razumevanju obravnavane snovi, na primer. Velikokrat sem namignila, naj pomislijo, katere besede, ki igra zelo pomembno vlogo, učenci mogoče sploh ne razumejo prav dobro. Sama sem pri branju o tej kuri s posebnimi sposobnostmi s šestošolci v Bufuki hitro ugotovila, da se jim prav dosti ne sanja, kaj naj bi pomenilo »magic« S pomočjo omembe vrača pa nekaterih primerov, ki so vsebovali čarovnijo, so počasi zakapirali, za kaj gre, potem pa smo si izmišljevali, kaj vse bi si pričarali, če bi nam bilo dano imeti kakšne čarobne sile – ampak ko bi slišali te uboge predloge, pri nas bi mularija naštela enih avtov pa napol palač pa kreditnih kartic, ki bi ves čas srale denar, tu pa še vedo ne, da take zadeve obstajajo, pa niso niti pri hrani predlagali kaj dosti več od tistega, kar tolčejo dan za dnem, le da bi bilo seveda bolj v izobilju. No, ko smo z učitelji premlevali, kako bi vpletli besedo magic v uvod, je nekaj kolikor toliko zanimivih predlogov sicer bilo, samo eden pa je bil res izstopajoč in mi je bil daleč najbolj všeč: mlad učitelj je pokazal, kako bi prišel v razred in teatralično začel pripovedovati  otrokom, da je na poti v šolo naletel na starega moža, ki se je nekaj korakov pred njim spremenil v tri osebe, v mamo, hčerko in sina. In tako bi super lahko ugotavljali, da take reči pa niso ravno običajne, ampak – magic. Fino, a ni? Debatirali smo tudi o tem, ali mora biti motivacija nujno povezana z učno snovjo, ki je na sporedu, zanimalo me je, kaj menijo o tem, ker sama zavozim stran, če je le mogoče, pa me prav eno figo briga, kaj porečejo strokovnjaki taki in drugačni. To je zame skoraj najbolj zanimiv del učiteljevanja, ja, ne boste verjeli, skoraj bolj se mi dopade kot razlaganje prislovnih določil, howgh. Kadar se mi ravno ni treba dreti na kakšne zlikovce ali spraševati za oceno, kar sovražim še skoraj bolj kot popravljanje spisov, je pa res toliko reči, ki jih lahko na hitro deliš z mularijo; kaj se dogaja po svetu, kaj v umetnosti, kaj se da na brzino prebrati iz revij ali časopisov (in jih prisiliti v razmišljanje) ali pesniških zbirk, ki niso »za otroke«, ampak prinašajo kakšne odbitosti ali ljubeznivosti ali pa mastne kletvice in podobne grešne zadeve, hehe, da vidijo, kako je poezija še kaj drugega od depresivno jokajočih verzov nekaterih naših kanonskih poetov, ob vsej tehnologiji, ki je na voljo na naši šoli, se da tudi odlomek iz baleta ali pa kake posebne glasbe ali pa filma videti, ma, tisoč reči je, ki se mi zdijo za deco prav tako pomembne kot spreganje besede mati, če ne še bolj. Pa ne moreš ignorirati dejstva, da je na primer dan boja proti aidsu, pa četudi ne učiš razmnoževanja maločlenarjev in prereza listov dvokaličnic, madoniš! Med učitelji na delavnicah je bilo bolj malo takih, ki bi z učenci razpravljali kar tako kaj življenjskega ali pa jim prebrali kaj iz cajtengov, ki jih prav gotovo nimajo doma, so se pa strinjali, da ni prav nič narobe, če tako začneš uro in da bodo kaj poskusili v to smer (sem pa videla v Bufuki, da so včasih začetek ure popestrili z živahnim petjem ali celo nekakšno telovadbo). Ali pa včasih tudi brez motivacije, ah, bejž, kadar je dan pač malo bolj tečne sorte ali pa se ti mudi s snovjo, gleda nekaj potem še motivacijo pa podobne štose, zvezke na klop pa pišite!

Potem smo zgodbo tudi glasno brali, v obeh jezikih, in se je pokazalo, da veliko učiteljev kar fino žlajfa pri branju v lokalnem jeziku, še njim je malo tuje, kaj šele otrokom. Glasnega branja ni kaj dosti med poukom, če odštejemo skupinsko dretje in skandiranje česa, kar je zapisano na tabli – le redke šole premorejo zadosti izvodov posameznih učbenikov, da bi vsi učenci lahko sodelovali, da o knjigah niti ne govorimo, ena sama šola je imela nekakšno knjižnico. Pogovarjali smo se o pozitivnih plateh takega branja, že zaradi večje samozavesti učencev bi bilo prav primerno, saj večinoma gledajo v tla in nekaj šepetajo z roko pred usti, kadar jih kaj vprašaš, morda bi z glasnim branjem počasi premagali to zadrego (ko sva z Irmo imeli knjižnične ure, se je pokazalo, da to drži), urili bi se tudi v interpretaciji, povedala sem jim, da lahko učenci berejo različne vloge in morda kaj celo zaigrajo potem za popestritev ipd. Pri debati o branju smo se dotaknili tudi disleksije, za katero je izmed vseh slišala le ena učiteljica, in sicer je rekla, da na fakulteti. Zelo so prisluhnili in spraševali, kako se da pomagati, ha, tu sem jih pa lahko bolj malo razsvetlila, pri nas se z učenci ukvarja cel štab strokovnjakov, tu pa imajo v razredih tudi  80 ali ponekod še več učencev, kako naj potem delajo posebej z njimi … Malo smo premetavali ideje in nekaj več so se o tej problematiki lahko poučili še iz izročkov, ki jih je pripravila Irma, bo pa verjetno še kar nekaj vode preteklo, preden se bodo z disleksijo začeli učinkovito spopadati.

Naslednja skupina je morala iz besedila izpisati besede ali fraze, za katere so menili, da jih otroci verjetno ne razumejo (ali pa bi jih izpisali sami), potem pa jim dopišejo še ustrezen prevod v rukigi, da bo nastal tak manjši slovarček. Kaj pa vem, to smo pač vedno počeli pri vsakem tujem jeziku, ki sem se ga kdajkoli učila, in vedno se mi je zdelo zelo uporabno, ker imam strašno slab spomin in sem lahko vedno polistala po zvezku, kadar mi je beseda pobegnila iz buče. Ko sem v Bufuki nekajkrat sedela pri Penelope, ko je učila kakšno znanost iz slovnice, je bilo to eno samo pisanje besed, ki jih učenci vsaj 70 odstotkov zagotovo niso razumeli, glavno, da so se učili, kako se stopnjujejo pridevniki, kako se delajo samostalniki iz pridevnikov in podobno. Na delavnicah sem morala k skupini, ki je sestavljala slovarček neznanih besed, vedno za nekaj časa prisesti in razlagati, kaj sploh hočem. In je trajalo, preden so spravili skupaj enih par, še težje je bilo s frazami, kje šele, da bi besedišče še nadgrajevali, kot sem jim tudi prišepnila – da bi novim besedam na primer dodali sopomenke ali protipomenke ali kaj tretjega, kar se jim zdi povezano z obstoječimi, ter tako učencem napolnili pamet s še več znanja. Nikoli ne počnejo tega pri nobenem predmetu, za učenje angleščine pa se jim zdi še posebej bogokletno, tam naj bi menda sploh ne uporabljali maternega jezika, saj se ne smeta mešati in podobne oslarije. Torej je bolje, če tri četrtine snovi ne razumejo, kot pa da bi si pomagali z rukigo? Pri tej nalogi se je vedno razvnela debata, saj so nekateri učitelji, opogumljeni z mojimi provokacijami, popljuvali navodila in smernice svojih nadrejenih, neka učiteljica se je pridušala, da niso nič drugega kot sužnji, ki jim ni dovoljeno razmišljati s svojo glavo in da ona se čisto strinja z mano in z uporabo maternega jezika – razni inšpektorji menda niso prav nič naklonjeni zapisom v rukigi, menda bi imeli učitelji, ki bi si privoščili nekaj takega, kar sem predlagala, velike težave, posebej pri angleščini. To je hudir, če si takole omejen, samo je bilo pa po mojem fino, da smo sploh načeli razpravo o tem, gotovo so vsaj bolj kritično začeli razmišljati o metodah poučevanja, saj rezultati nedvomno kažejo, da nekaj že ne more biti v redu, če je znanje učencev tako nikakršno, ane. Dotaknili smo se tudi preverjanja znanja učencev, saj tukaj pišejo teste samo ob zaključku semestra, sicer pa ne dobivajo nobenih ocen in seveda niso prav pretirano motivirani za sprotno učenje – skoraj povsod so takoj izstrelili, da bi učencem dali nalogo, naj nove besede uporabijo v stavkih. Kul. Pa še nekaj idej smo spravili skupaj – mogoče samo v Bufuki ne zapopadejo tega, kolikor sem uspela videti pri pouku, presneto, tam je bila čista revolucija, ko so morali v sedmem razredu uporabiti res preproste in čisto osnovne besede, kot so mama, drevo, kuhinja in podobno, v poljubnih stavkih. Megla. Dim. Nula. Za zjokat. Tako da upam, da drugod res kaj drugače delajo.

Prekinimo spet malo s fotkami, spodaj je druga runda z delavnic, kliknite:

Delavnice učitelji

Ko enkrat razumejo besedilo, je fino o njem malo razpravljati, preverjati, kaj so si zapomnili, kako gledajo na potek dogodkov, kakšne so njihove sodbe ipd. Ena skupina je tako morala sestaviti vprašanja o besedilu, druga pa samo odgovoriti na že dana, ki so bila zapisana na koncu besedila. Spet je bilo seveda veliko govora o uporabi rukige, spet smo razbijali tabuje, zdi pa se mi, da so po debati res malo drugače gledali na trajbanje angleščine za vsako ceno. Kaj ti pomaga odgovor, ki je slovnično brezmadežno izpeljan, če pa je čisto mimo, kar se razumevanja tiče. Odbito je bilo tudi, ko smo brali odgovore o tem, katera oseba je po njihovem mnenju pozitivna in katera negativna – mislila sem, da bodo pač vsi napisali, kako je žena dbest in njen mož en bumbar, kar je pač razvidno iz zgodbe. O, sem ga v kamen – tukaj je še precej močno zakoreninjeno prepričanje, da mora bit žena možu pokorna, kar pomeni, da tudi če je na dlani, da je tip pogolten in nasilen, je žena tista, ki bi jo bilo treba nalomiti, ker ni takoj izdala, od kod dobi vsak dan hrano, torej pri tisti magic kuri. In s kakšnim traktatom so to nekateri dedci odgovorili, eden je nastopil z bibličnimi prispodobami in žensko obsodil, da se je spečala s satanom (toliko o ubogi čarobni kuri) in tako dalje, mislila sem, da se zeza in sem se glasno smejala, potem sem pa videla, da sploh ni mišljeno kot zajebancija. Uf, še dobro, da so vsaj učiteljice odgovorile po zdravi pameti, drugače bi me pa že kar malo zaskrbelo. Samo sem morala kar elegantno speljati zadevo, čeprav bi seveda najraje rekla, če jim je zjutraj morda kakšna opeka padla na glavo – smo pa fino navezali na temo izražanja mnenja učencev, kako ima pač vsakdo lahko svoje prepričanje in ga lahko zagovarja in utemelji, pa ga ne smemo pobiti, čeprav mislimo drugače. In sem jim povedala, kaj si jaz mislim o njihovih odgovorih, potem pa jih vprašala, kako bi oni reagirali na mojem mestu, kako bi se pač obnašali do učenca, ki izjavi nekaj čisto v nasprotju z našim ali splošnim mnenjem. Tudi tu se je razvnela debata in sem prav uživala, čeprav mislim, da učenci vsaj na teh podeželskih šolah prav dostikrat v času svojega šolanja niso pozvani, naj se izjasnijo o čemer koli že, prevladuje papagajščina. Zanimivo je bilo tudi, kakšno sporočilo so našli v zgodbi, sploh ne vedno tistega, ki pač najbolj štrli iz zgodbe, da torej ne smemo biti preveč pogoltni, pohlepni, hkrati se lahko navežemo tudi na nasilje, saj mož tolče po tisti ubogi kuri, dokler ta ne izdihne. Na prvi šoli je neka učiteljica izjavila, da nikoli ne smeš izdati vseh skrivnosti, haha, prav zanimivo in še res je – če bi žena ohranila skrivnost o tem, kje dobi hrano, dedec ne bi dobil kure v roke. Precej smeha je bilo pri teh vprašanjih in odgovorih, tako prisrčno id sproščeno se znajo smejati, da je vzdušje res prijetno.

Nalogi naslednjih skupin sta bili napisati nekakšen povzetek, obnovo, ena v rukigi in druga v angleščini, ne da bi seveda gledali v original ter uporabljali enake stavke. Ha, ni bilo vedno najbolj uspešno, nekateri niso čisto točno razumeli, kaj morajo početi, drugi so kar prepisali, nekateri pa so spedenali stvar tako, kot je treba, res dobro. Pogovarjali smo se o pozitivnih učinkih pisanja nečesa takega, pa ne samo pri angleščini, saj sem dobila občutek, da nikoli in pri nobenem predmetu ne počnejo tega. So pa nanizali kar zanimive odgovore in mogoče bo zdaj nekaj spodbude, da učence zamorijo s tem težkim poslom. Težko pa nedvomno je – še v maternem jeziku (povedala sem jim, kakšne jadne izdelke dobim od svojih učencev, pa pišejo v slovenščini), kaj šele v tujem, zato sem spet vrgla kost o pisanju ali govorjenju najprej v rukigi ter šele zatem v angleščini.

A malo »skratim priču«, haha, jamave, spet dolgovezim, no, zadnje skupine so morale ugrizniti v kreativno pisanje in prevajanje. Spet čisto nove reči, kot sem lahko ugotovila. Sem porabila kar precej energije, da sem dotajčala komu, da mora po svoje napisati prečrtan konec zgodbe, da se štorija ne sme končati tako, kot se v originalu, pa da lahko kakšen dialog uvedejo in vse sorte. Pa sem še kljub vsem napotkom dobila potem nazaj ali navadne obnove ali obnovo prvega dela in nato spremenjen konec, le zelo redki so res napisali, kar so morali. Dva izdelka sta bila pa super, hvala bogu, en učitelj je popisal dve strani, čisto se je vživel, ena bejba pa je tako duhovito naštrikala dialoge, da smo se fino narežali. Potem smo premetavali še ostale ideje, kaj vse se še da početi kreativnega in čemu sploh, samo ne vem, če bo res kaj od tega, saj se jim verjetno ne zdi ravno najbolj nujno in časa nimajo in učencev je preveč in tako dalje. Pa še prevajanje je prišlo na vrsto, del teksta v rukigi so morali prevesti v angleščino in obratno, pote pa so primerjali svoj izdelek z originalom, da so videli, kako niti dva človeka ne bi prevedla čisto enako, pa to še ne pomeni, da je kaj narobe, je pa super vaja in res pokaže, kakšna je stopnja znanja tujega jezika, vsaj kar se mene tiče. Sem jim lahko povedala o sebi, kako sem s samimi peticami priletela iz osnovne šole v gimnazijo in pri prvem testu, ko smo morali prevesti čisto preproste stavke v angleščino, komaj spacala skupaj nekaj točk, čista katastrofa, saj je bila naša osnovnošolska angleščina precej zamorskega tipa – kar naprej smo v zboru ponavljali za učiteljico, brali ali pa vstavljali pravilne glagole v stavke, nikoli nismo prevedli niti najmanjše stvari in kljub visokim ocenam nisem bila sposobna povedati treh stavkov v angleščini. Ja, takle mamo. Pa se niso takoj dali, nekateri so me prepričevali, da prevajanje ni priporočljivo, ker otroci lahko mešajo jezika (ja, a ni to znak, da pač ne znajo zadosti, halo, saj v tem je štos), poleg tega pa v angleščini včasih porabiš več besed, da kaj poveš, kot pa v rukigi. Ali obratno. Nekaj časa nisem razumela, kaj mi sploh dopovedujejo, potem šele mi je usekalo – ja, pa saj to je ja normalno pri vseh jezikih, ne moreš prevajati dobesedno, ampak je treba vedeti, kako v angleščini padajo z neba psi in mačke, medtem ko v slovenščini pač lije kot iz škafa in podobne fore.

Tako nekako smo se zabavali; včasih sem šla po delavnici kljub utrujenosti čisto naspidirana in vzhičena nazaj v hostel, tako super odzivi so bili in zdelo se mi je, da mogoče pa le sem naredila nekaj koristnega, naučila sem se pa marsikaj tudi sama. Sta se pa tudi našli dve skupini, ki sta me čisto ubili, nobenega odziva, skoraj sem se razpočila tam pred tablo pa skušala razživeti sceno, pa nič kaj dosti uspeha – hja, kaj češ, tako kot je z mularijo, nekateri so odzivni in živahni, drugi pa totalni kamni in je prav mučno. Pa še ne pomeni, da ne poslušajo ali jim je smotano, samo nič ne dajo od sebe. Naporno.

Za konec pa en lušten plakat z zidu neke šole:

NAZAJ V PLANINSKI RAJ

Pa sem se znašla spet ob Bunyonyiju – tukaj je album s posnetki, ki so nastali na sprehodu ali dveh:

Ob jezeru

MOJ AFRIŠKI BRAT

Labana sem že velikokrat omenila – zdaj mu bom namenila celo posebno poglavje, si ga namreč zasluži. Če kliknete na fotko, si ga lahko ogledate na še nekaj posnetkih:

Laban

Fante mi je prirasel k srcu, ko sem prvič prostovoljila v Edirisi; ves čas se je motal okoli nas, pomagal, se trudil z angleščino … Potem smo postali njegovi sponzorji in danes je srednješolec. Že od Marte in Irme, ki sta ga srečali  vmes, ko me ni bilo v Ugandi, sem slišala, da ga je sam smeh in prijaznost in odkritosrčnost  in preobilje energije, da je postal res fant od fare. Če sem čisto iskrena, sem malo vseeno dvomila v njuno oceno, saj se je nekaj časa družil z barabo Duncanom, ki je nastopal že v prejšnjem Dunjevanju, pa sem mislila, da morda le ni še čisto presekal te naveze in da mogoče malo igra dobrega dečka. Ne bi se mogla bolj motiti. Če bi morala imeti brata, bi izbrala kar njega, res. Vse, kar sta povedali Irma in Marta, namreč drži, poleg tega sem lahko videla, da premore veliko empatije, vsem pomaga, celo malo preveč naiven in prav otroško nepokvarjen je, tako da ga marsikdo izkorišča, med drugim tudi leni upravnik Clement, namesto katerega je Laban opravil marsikatero nalogo, in to zastonj. Kar nekajkrat sem mu malo predavala o tem, da sem sicer strašno vesela, da je taka srčna oseba, ampak če bo delal namesto lenuhov in barab, ki so plačani za to, kar preložijo potem nanj, mu bom sprašila rit. Nekaj drugega je, če pomaga nesti težak tovor kakšni mamki ali pa koga s kanujem prepelje na drugo stran, če ne more plačati, kot pa če seka drva za kurjavo, kar je ena ne prav mnogih Clementovih zadolžitev, pa še to največ enkrat na teden – ker naslednjič bo pa že praznil sekret namesto njega, saj mu to delo seveda najmanj diši, dobesedno in v prenesenem pomenu, in ga je vedno treba stokrat opomniti, da je materiala že skoraj čez rob in naj za božjo voljo poskrbi za odvoz. In za to dobi plačilo. Saj počasi je Laban dojel in obljubil, da ne bo več tako neumen, me je pa skoraj na kolenih prosil, naj ja nikar nič ne težim Clementu (kar sem vsa razjarjena res nameravala), saj bo imel potem probleme; Clementa se vsi nekaj bojijo, presneta podlasica, kako mi je šel na živce! Mislim, da se kar dobro okorišča s svojim položajem, kar naprej skače v mesto ali v sosednja Overland in Rotindo in se gre razna mutna posla, nadzor nad Srcem pa prepušča šivilji Rosette ali pa prostovoljcem.

Laban je bil zadnji mesec ves čas z nami ob jezeru in nama je z Irmo pomagal na delavnicah in še marsikje, med drugim pa sva se ukvarjala tudi z njegovo angleščino in z branjem mladinskega romana; za vajo je moral tudi napisati spis o sebi, dala sem mu oporne točke in potem je še dvakrat ali trikrat popravljal zadevo, tako da je na koncu zdaj malo bolj berljivo. NI vajen pisati, saj v šoli skoraj nikoli ne počnejo kaj podobnega, ko imajo zaključne izpite, pa zahtevajo od njih tudi pisanje o določeni temi ali danem besedilu, razmišljanje in utemeljevanje, kar je seveda hudo težko zanje in ponavadi niso prav uspešni. Sem mu rekla, da bo za našo mami, da bo lahko izvedela kaj o njegovem življenju, pa je tako zagnano sestavljal stavke, da sem kar pretipkala in lahko preberete še ostali – je sicer zelo preprosto napisano, ampak mislim, da bo zanimivo.

MY name is Ahimbisibwe Laban. Ahimbisibwe means hope. I’m 19 years old and I’m finishing Senior 4 at Lake Bunyonyi Secondary School. It is on the island called Bwama, the biggest one on the lake. Dr. Leonard Sharp came to this part of Uganda and established a leprosy treatment centre. He built church and medical facilities to isolate the patients to stop the disease spreading. The buildings of the hospital are now used as a secondary boarding school.

I have no brothers and no sisters and I don’t have parents anymore. My father died when I  have not yet been born and I don’t even know his face, just that his name was Moses. I was born on 1st of July 1992 in Bufuka and my mother Doreen looked after me for a year, but she was still very young and became lonely so she planned to marry another man.

One day my mother woke up and dressed smartly when I was still sleeping. She left. When I woke up I began crying and after some time my granny heard me. She found me alone in the house and no clothes for me were to be found anywhere. She carried me from the bed and moved around while calling my mum. No one answered. My granny (in my language – mukaka) took me to her place and gave me something to eat and I spent the whole day without seeing my mum. Actually I never saw her again and mukaka is still taking care of me – my mum married another man in Kampala. I don’t like her because she abandoned me and I don’t want to see her again.  I’m just thankful that she didn’t throw me into the lake or toilet – some mothers do that. They give birth and if they are not married or can not take care of the child they get rid of him.

I was 8 years old when I started going to primary school. At first I struggled very much because of being beaten by other pupils and harassed by teachers. One day I got beaten by two strong boys. I ran to our class teacher Elisha who punished them and after that he asked me why I was not wearing uniform. He sent me out of the class. I went home and told mukaka what happenned to me. I spent two weeks at home because of not having uniform – mukaka couldn’t afford to buy one.

Then Miha visited our school and he wanted to know names of the orphans, he wanted to find us sponsors who could get us through school. He took some photos of us and after some time he came back with books, pencils and uniforms for us. I finished primary one, two and three without problems but when I reached primary four things turned badly. My shirt and shorts got old and broken and there was no chance I could get a new one. Lucky enough I was good at dancing. A big number of tourists came to our school and we danced for them. They gave us a lot of money and each got 7000 shillings. I could buy a new shirt again.

Miha stated building houses for volunteers to stay at the lake. He named his organisation Edirisa which means window. Slovenian ladies came to work to that place and I got a sponsor who is still helping me now. Her name is Dunja. I finished primary level as she and her mum were supporting me. I passed my examinations very well and I got a chance to continue at the secondary school where I am now.

Before I ended primary school I had a friend called Duncan. At first he was a good boy and he used to take care of Edirisa’s cow, he was feeding and milking it. Then he deceived Miha and even broke into the canteen to steal Edirisa’s money. Miha chased him away. I used to help him organising kids to dance for tourists but if he got 20 000 shillings from them he gave me only 1000. When Miha noticed I was Duncan’s friend, he called me one day and told me to leave that guy alone – if not he would cancel my sponsorship. And also mukaka Marta called me and advised me the same, she wanted me to behave properly and do something with my life. As being old enough to think it over, I decided to leave Duncan and continue my studies. Now I’m not in line with him anymore. He is still deceiving tourists – even more. He’s lying to them that he cares for orphans while he is not. He’s also organising kids form the village to dance for the tourists. After he gets money from them he embezzles it and he’s now building a big house at the lake and he’s buying nice clothes for his sisters.

I study very hard at school to pass my examinations. We wake up early, at 5 AM, to start with morning preparations and we are studying until breakfast at 7.15. We get porridge and after that we go to asembly for morning prayers which end at 8.30 when the lessons begin. We have one break when we can play football or just rest, and every day from 1 PM to 2 PM we have lunch – beans and posho every single day. We would like to eat some other food as well but they never provide any. Many of us are very skinny.

 We finish lessons at 4 PM and before evening preparations that start at 7 PM we wash our clothes, bathe, clean our dormitories … I’m a dorm captain and I organise boys to clean the room and I also report to our headteacher if there are any problems. We have bunk beds and since there are not enough for all of us we have to share them – two students in every bed. Until 10 PM in the evening we are allowed to study but since it gets dark at 7 PM we don’t always have lights – sometimes they provide us paraffin lamps if we pay extra.

In my holidays I usually help my grand parents at home digging, fetching water and bringing firewood, even cooking sometimes. The most common food is sweet potatos because it’s cheap to plant. If I’m not helping my parents I read school text books or play football with guys. My favourite sport is soccer. I play number six and I’m also goal keeper in school team.

This holidays it was a bit special because I was helping volunteers at workshops and in the library and also doctors at the clinic (I was translating from English to rukiga and opposite). I am very very happy for this. Also because my sponsor came to Bufuka again and gave me some English lessons and we were reading English novel together, and I got some pocket-money to buy shoes and some clothes and also my mukaka. I even joined Dunja and Irma and doctors when they went on a trip to see Pygmies. It was the best trip I ever had. I learned a lot about the countryside (geography) and also about the tribes. I saw that Pygmies are terribly poor, they have almost nothing to eat and they live in very poor huts.

I want to learn a lot and get a job in the future. I would like to be a teacher and I want to teach geography and mathematics because I always passed it very well. Being a teacher I could maybe earn enough money to visit European countries. I like school very much. If I continue getting a chance to study nothing can take me from my goal.

POTEM PA NI VEČ UPOŠTEVAL MOJIH NAPOTKOV, KAJ BI ŠE LAHKO VKLJUČIL V SPIS, AMPAK JE PREŠALTAL NA STIL PISMA IN  KONČAL Z ZAHVALO ZA SPONZORSTVO. MAMI, ŠE TO DODAJAM, DA BOŠ LAHKO PREBRALA, KAKO JE HVALEŽEN, KER LAHKO HODI V ŠOLO, IN KAKO BO MOLIL ZA NAS – JA, JE ZELO CERKVENE PASME TA NAŠ POBA, NE VEM, OD KOD SE JE VZEL, HAHA, VSE JE VEDNO Z BOGOM OKRANCLJANO … AMPAK TAKI SO BOLJ ALI MANJ VSI TUKAJ.

Now let me thank you Dunja and your mother who are my sponsors. There is nothing I could give you only wishing you a good life and blessing from God. Thank you very much for being merciful people. Without you I wouldn’t have studied. If I were God I would give you more years on Earth. But no mather what God will revord you. Dunja, greet all your relatives in Slovenia, especially mother and father and tell them I love them. I would like to see them face to face and I hope it will happen. My word to them is to say thank you very much because my life was not easy but now I’m OK. I’m like a child who has both parents now,

So muharaweeeeeeeeeeeeeee, I will never forget you,

Your African brother Laban

No, a ni fejst poba?! Pa prav nič se ne dela in ni vljuden zaradi lepšega, res kaže eno tako iskreno hvaležnost in ni pogolten. Kar se tukaj kaj hitro zgodi; če le pomoliš prst, takoj pograbijo še roko in hitro ostaneš lahko molzna krava. Ko sva na primer kupovala čevlje in nekaj obleke, da ne bo hodil okrog v samih zgonjenih, sem mu hotela navleči še kakšno majico, pa je rekel, da ima doma že tri in da je to čisto dovolj. Še posebej pa mi je všeč, da hoče nekam prilesti, da se močno trudi, da bo v življenju nekaj dosegel. In to brez gnjavljenja staršev ali učiteljev, kar je pri nas skorajda pravilo, saj je treba mularijo kar naprej suvati h knjigam in zvezkom in se vsi bolj trudimo za njihov uspeh kot pa oni sami. Okej, razen res redkih izjem – nekaj osamljenih satelitov te pasme celo učim.

Labanova slovnica precej šepa – kar pa sploh ni čudno, če pa jih ne prisilijo, da bi praktično uporabljali svoje znanje, kolikor ga pač je. Seveda se tudi pozna, da nikoli v življenju še ni bral knjige, s tem bi toliko pridobil, videl, kako se tvorijo stavki in kako se črkuje ipd. Tako pa je bilo vse rdeče, ko sem mu umetnijo dala v ponovno obdelavo – in to rdeče od mene, ki prav tako nimam kaj dosti veze o angleški slovnici, samo vsaj nepravilne glagole sem pa večinoma kar uspela zabetonirati v spomin, saj smo bili nadresirani do amena od marjetkebrecetke; če se nam je kakšna oblika zataknila vsem tresočim tam pred tablo, je takoj priletel šusssssssssss. S kakim zajedljivim komentarjem in morilskim pogledom avtorice, seveda. To je strašna zgodba, uuuuuu, jokajte se od strahuuuuuu, prosto po Kosovirjih, haha. Ampak sicer se pa s slovnico nismo kaj hudo ukvarjali in še danes operiram v glavnem z osnovnimi tremi časi; pa kaj, vse se zmenim, še pohvaljena sem večkrat, ko šljivi torej tisti past perfect pa present perfect in podobne zapletenosti, ane! Zato prosim, da ste angležarce in vsi tisti, ki obvladate ta jezik sto na uro, prizanesljivi z mojimi popravki, gotovo je še za celo gajbo napak. Ugotovila sem, da se mu o nepravilcih sploh ne sanja, preteklik mu je že na splošno delal velike težave; šele ko sem mu nanizala kup primerov, se mu je zabliskalo, da so to res enkrat v osnovni šoli nekaj predelovali. Joj prejoj, saj brez tega pa ja ne moreš kaj prida, le kaj počnejo zdaj v srednji šoli, da lahko opravijo izpite skoraj brez znanja preteklika … Da o ostalem niti ne začnem …

Je imel kar pestre počitnice letos – pomagal je zdravnicam, nama prevajal na delavnicah, organiziral preoblačenje najbolj ubogih otrok in pomoč revnim družinam, malo se je učil kuhati, videl nekaj dežele na izletu, par stvari napisal za vajo in prebral skoraj cel mladinski roman. Pa še marsikaj.

Tako. Zdaj boste vsaj vedeli, kdo je Laban, ki se velikokrat znajde med besedilom.

LITTLE DICKS

In še Fabith je končno našla čas za obisk, naša nekdanja menedžerka, ki je zdaj zaposlena kot sobarica na bližnjem otoku, doma pa ima dva luštna otroka, Josepha in Glorio. In glupega moža, pokvarjenega učitelja Ivana, ki so ga zaradi goljufije spodili iz bufuške šole. Joseph se je nekje potepal, zato je Fabith pripeljala samo hčerko. Irma je že pred leti povzročila val navdušenja, ko je enkrat za kosilo pripravila svaljke, ki smo jih potem potunkali v vrelo olje in so bili prava popestritev tistih matok pa zelja, kar smo sicer ves čas jedli. FLorianu sem skušala razložiti, da pri naši hiši rečemo tem izdelkom »curčki«, pa nisem vedela, kako zdaj to čim bolje prevesti v angleščino, no, pa smo jih nato krstili kot »little dicks«, hehe. Letos sva jih z Irmo nacvrli že enkrat prej in so se Penelope, Laban, Rosette in Clement, ki so ravno svetili v bližini, skoraj stepli zanje, Fabith in tamala pa jih tudi nista mogli prehvaliti. Namesto majoneze ali golaža je bil za omako gvakamole, še bolje pa se obnesejo namočeni v marmelado, mmmm … Takole smo se mastili, kliknite na fotko:

Fabith

BOLNIŠNICA NA KONCU MESTA. PARDON, JEZERA

Kakšne tegobe so pripeljale nekatere izmed pacientov v malo kliniko poleg bufuške šole – ja, brez heca:

• Kadar me zebe, dobim izpuščaje. (Temu sicer rečemo kurja polt v naših logih.)
• Če se močno najem, me boli trebuh. (A ne ušesa???)
• Dve uri po obroku sem že lačen, kaj je to? (Nedvomno kakšna neozdravljiva bolezen!)
• V trebuhu velikokrat slišim črve. (Ugotovljeno je bilo, da gospe kruli po želodcu.)
• Ko zaspim na roki, me potem zelo boli. (Ah, to ni nič, nekaterim kar odpade!)
• Kadar se ga napijem, mi je naslednji dan hudo slabo in glava me boli. (Še premalo te!)
• Na mrazu se začnem tresti. (Madona, da ni epilepsija?)
• Kadar delam na polju, se potim. (Uuuu, to je pa potem res že zadnji stadij …)
• Če pogledam v sonce, me zabolijo oči. (Pa nehaj zijati vanj!)
• Otrok ves čas joka. (Hm, če enomesečnemu dojenčku samo dvakrat na dan ponudiš jošk, zna biti, da res, ja …)

Zdravnice so rekle, da bodo en dan v tednu imele samo ambulanto za fiziološka stanja, haha, res komaj verjameš, da ljudje pridejo s takimi neumnostmi krast čas zdravniku. Po drugi strani pa se lahko samo zamisliš, kakšna stopnja razgledanosti oziroma izobrazbe straši tu med ljudstvom, uf, potem pa pričakujemo, da bodo vedeli, kako se zavarovati pred virusom HIV ali pred nezaželeno nosečnostjo, pa da bodo vedeli, kakšno prehrano bi morali uživati, da bodo prejeli zadosti potrebnih snovi, pa kako je treba hraniti dojenčke ipd. Izobraženost šepa, poleg tega pa večina vaškega prebivalstva nikoli v življenju ne gre k zdravniku, ker si tega ne morejo privoščiti ali pa sploh nobene medicinske ustanove ni nikjer v bližini. Potem seveda izkoristijo brezplačne usluge, kadar jim takole z neba padejo slovenski medicinci, in nekateri se pač pridejo pozanimat tudi glede tako »zaskrbljujočih« pojavov, kot sem jih naštela zgoraj.

Druga skrajnost so pa hude poškodbe ali dolgotrajne bolezni, obupna vnetja, opekline ipd., s katerimi ljudje kar lepo živijo dalje, čeprav morajo imeti neznosne bolečine in že na pogled so nekatere rane take, da bi pri nas zagnali vik in krik in zahtevali helikopter za prevoz do bolnice … Zdravnicam sem pobrala nekaj fotografij iz njihove zbirke, da boste še vi lahko videli, česa vsega so se pogumno lotevale – če nameravate kmalu po ogledu obedovati, predlagam, da morda najprej pojeste in šele potem pogledate fotke, haha, jaz na primer že nisem prav dosti dohtarskih genov podedovala in se mi ob pogledu na te reči vedno obrne, kaj morem …

Kliknite na spodnjo fotko, da boste našli nekaj primerov in da boste lahko videli dohtarce v akciji:

Bolezni

Pa sploh nisem najhujših primerov priobčila, nimam želodca za to. Uh, je bilo še marsikaj, med drugim mladenič, ki je prišel z zagnojeno luknjo namesto očesa, ki mu ga je že pred ENIM TEDNOM nekdo med pretepom predrl z železno palico za vekomaj zabil nekam noter v lobanjo. A si predstavljate, kako je moralo to živalsko boleti? Tip pa rabi cel teden, da se skida do zdravnika. Ali pa četrtošolka Mercy, ki sem jo med bralnimi uricami slučajno odkrila z odprto in že lepo zasvinjano rano čez pol podlakti, grozljivo je roza meso zijalo na dan … Opeklina. Tudi je moralo boleti kot vrag, ona pa je skulirano žvečila sladkorni trs in se ji niti najmanj ni mudilo, ko sem jo nagnala v ambulanto. Kasneje smo izvedeli, da je mama ni pustila k dohtarju, nekaj je bilo povezano z vražami ali nekimi čiračarami, ne spomnim se več natančno. Potem se je oglasil nekdo z dva tedna starim hudim zlomom noge, za dodatek je bila tam še grda rana, rekorden je bil tudi celi dve leti »star« tropski ulkus nekega domačina, neka ženska pa je hotela čim bolj nazorno predstaviti zdravnicam svoj problem in jim je dostavila vaginalni izloček, zavit v list. Z grma.

Zelo nemočne in zgrožene so se počutile večkrat, tudi v dvomu, kaj sploh lahko storijo, komu javijo … Prišla je gospa, ki ji je več kot očitno nekdo (ta nekdo je bil mož) ODGRIZNIL del lica. Pa ne iz ljubezni. Tukaj namesto padca po stopnicah, kar je v navadi v naših, tako zelo civiliziranih in nenasilnih krajih, ane, rečejo, da so padle z motorja, z boda-bode. Stopnic ni ravno veliko naokoli, tako da zveni motor bolj verjetno. Oglasili so se tudi oče, mama in 7-letna hči, vsi z gonorejo. Po pregledu otroka so z gotovostjo lahko zatrdile, da je bila deklica zlorabljena, kar je bilo sicer itak jasno, saj se ta bolezen ne prenaša s kihanjem – in glede na to, da je imel tudi oče gonorejo, verjetno ni treba biti hudo pameten, da ugotoviš, kakšne perverzije se dogajajo v hiši. Vendar pa so bile v tej vukoj… precej nemočne – kako naj dokažejo, kdo je krivec, in komu sploh? Koga naj obvestijo? Policijo? Bolnico v Kabaleju? Bo kdo sploh reagiral? Se sploh ukvarjajo s takimi zadevami? Tu ni tako kot pri nas, ko bi zagnali ustrezne postopke, če bi šlo za sum zlorabe – morda v Kampali ali kakem večjem mestu, kaj pa v tej nesrečni Bufuki? V ambulanti se je zvrstilo tudi veliko 18-letnih ali še mlajših nosečnic, ki so prišle kar odkrito vprašat, če jim lahko naredijo splav. V Ugandi je zaenkrat še nezakonit, so pa povedale, da jih opravlja neki mazač za približno 20 evrov. Ki jih seveda ne morejo zbrati. Zelo veliko je menda tudi mladih z virusom HIV, s katerim so se lahko okužili edinole z nezaščitenimi spolnimi odnosi (če bi virus prešel nanje ob rojstvu, bi že zdavnaj zboleli oziroma verjetno tudi že umrli) – toliko o zanesljivi metodi vzdržnosti, ki jo država promovira namesto razdeljevanja kondomov. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so lahko zgroženo ugotavljale, kakšne metode uporablja lokalni vrač, h kateremu se ljudje še vedno zatekajo, če si ne morejo privoščiti obiska bolnice ali pa pač bolj verjamejo »tradicionalni« medicini – neka ženska je imela na primer celo stezico zarez na koži od želodca pa do grla, nanje pa je vrač potem polagal še neka zelišča. Po opisu težav so lahko hitro ugotovile, da je šlo zgolj za težave z zgago.

To je samo nekaj zgodb, ki sem jim z zanimanjem prisluhnila, saj smo se z Nino, Petro, Heleno in Moniko, ki so sestavljale tokratno odpravo sekcije za tropsko medicino MF v Ljubljani, kar veliko družili, prima punce so in veliko večerov so prebile tudi v naši kantini, saj so bile sicer nastanjene kar v tisti svoji miniaturni kliniki, zgrajeni iz kolov in blata, in v prostoru, kjer so imele pograde, še za prtljago ni bilo prostora, kaj šele za kako mizo in stole. Naše odprave študentov zaključnih letnikov medicine ali pa že zdravnikov so posebnost, nobena druga država nima česa podobnega – razna prostovoljstva ali pa prakse seveda obstajajo, naši zdravniki pa svojo odpravo organizirajo čisto sami. Najprej v času študija hodijo na posebna predavanja o tropski medicini, nato pa celo leto na različne načine zbirajo denar za zdravila in ostalo opremo, za nujne prevoze bolnikov v bolnico (v Ugandi jih npr. vozijo s taksijem v Kabale) in podobno, postavijo spletno stran, kjer nato tudi poročajo o svojem delu, po vrnitvi s 3-mesečne odprave pa pripravijo še predavanja o svoji izkušnji.

Takole pa je v njihovi afriški službi, kliknite na fotko, da boste videli,kako je v ambulanti in pred njo:

Zdravnice

Slovenski centri so v kar nekaj afriških državah, vem še za Zambijo, Kenijo, Gano, Madagaskar, Malavi, verjetno sem jih še nekaj spustila. Ponekod se naši prostovoljci priključijo domačim zdravnikom v kateri izmed bolnic, drugod pa delujejo čisto samostojno, kot na primer v Ugandi. Slaba stran teh odprav je edinole to, da pridejo le za nekaj mesecev na leto in pač ni kontinuitete, še posebej je to negativno za bolnike, ki jim začnejo zdraviti kake kronične bolezni, po njihovem odhodu pa se zdravljenje prekine. Ampak še vedno bolje kot nič, saj v odročnih in revnih okoliših ljudje sicer sploh ne morejo do zdravnika, naše odprave pa jim to omogočijo brezplačno. Gotovo se bo našel kdo, ki bo kritičen do teh tropskih medicincev – tudi sama sem kdaj premišljevala o vsem skupaj in se spraševala, če ne gre bolj za trening še zelenih zdravnikov na terenu, kjer jim za morebitne napake ne bo treba odgovarjati, kdo pa se bo kaj dosti vznemirjal zaradi tega v tej beračiji … Pa da ni vse skupaj bolj avantura zanje kot pa resnična pomoč … In če je to spet prav oziroma v redu, da tabeli pridejo na afriško podeželje in spet nekaj nudijo, dajejo zastonj, še ena odvisnost več, še eno dejanje iz usmiljenja ipd. Podobno, kar mi roji po glavi kar naprej v zvezi z vsem našim početjem tu, malo sem že obsedena s tem, vem … Ko pa sem zdaj malo več časa preživela v bližini male klinike in se precej pogovarjala z zdravnicami, lahko gornje dvome skoraj v celoti pokopljem. Naši medicinci so ob koncu študija nabiti z znanjem, težko bi rekli, da ne znajo ogromno – res pa jim zelo manjka izkušenj in stikov z bolniki, tako da je zanje prav gotovo zdravljenje Afričanov odlična izkušnja. In zgražamo se lahko kvečjemu nad našim izobraževalnim sistemom, ki prav pri vseh programih, ki pripravljajo študente na bodoče delo z ljudmi, z malimi ali velikimi, pogrnejo na celi črti. Prakse je samo za vzorec, potem pa na primer frišne učitelje samo na rit vrže šolski direndaj in ne vedo, kako ukrotiti divjo publiko, kje šele, kako naj poučujejo, med zdravniki pa se najde polno takih, ki nimajo nobenega občutka za ljudi, sploh ne znajo komunicirati, so brez empatije ali pa tako hudirjevo vzvišeni, da bi jim z največjim veseljem nabil v rit veliko injekcijo s kakšnimi zoprnimi virusi, da bi pristali za nekaj časa na drugi strani, pri nemočni, od bogov v belem odvisni množici. Mlade dohtarce so bile navdušene, koliko so se naučile med delom v tisti zasilni ambulanti, kako zelo so lahko nadgradile pridobljeno znanje in kako so postajale vedno bolj samozavestne in odločne – ja, seveda, samo a ni škoda, da jim nekaj takega ponudi šele prostovoljenje na drugem koncu sveta, pri nas pa na vsakem koraku manjka zdravnikov in ambulante pokajo po šivih, zaposleni v zdravstvu so zgarani do amena in preobremenjeni, za pacienta imajo na voljo le par minut itd., mladih zdravnikov pa ne vključijo kaj dosti v ves ta ferker, ne dobijo priložnosti, še mest za specializacijo menda niti slučajno ni dovolj, raje bodo zaradi manjših stroškov začeli uvažati zdravnike iz drugih držav … Pa če bo kdo menil, da študentje ob zaključku študija pač niso dovolj izkušeni, da bi jim lahko zaupali zdravljenje – ja, halo, kako pa naj bodo, če nimajo priložnosti, ane, znanja pa nikoli več ne bodo imeli toliko kot na koncu faksa in potem še specializacije, samo možnosti za to, da bi ga lahko tudi dejansko uporabili, ne dobijo zadosti. Lahko bi sprva delali pod nadzorom mentorja oziroma v njegovi bližini, da bi se lahko posvetovali z njim (pa ne samo kak mesec ali dva). Pa še tako zelo bi ga lahko razbremenili Ne pa da se tako hudirjevo bojimo zaupati; danes se samo še gleda, kdo je zagrešil kako napako in koga bomo tožili in koliko iztržili, ma, res je vse skupaj eno veliko sranje. Moraš biti že res kar malo mazohist ali pa idealist, da se vpišeš na medicino in se guliš toliko let, da moraš potem v Afriko, da dobiš priložnost delati, če lahko malo pretiravam – ampak prav zelo pa sploh ne …

Tudi tisti dvom, češ, saj jim tukaj nihče ne gleda pod prste in si lahko privoščijo napake oziroma se ukvarjajo s stvarmi, ki jim niso dorasli, ki so zanje prevelik zalogaj, pa se jih morda vseeno lotijo, malo »za vajo«, je navaden larifari. Prepričana sem, da se zavedajo svojih omejitev in prepustijo prezahtevne posege in odločitve bolj izkušenim. Če seveda sploh so dosegljivi.  Ugandske štiri dame so prva dva tedna preživele v največji bolnici v Kabaleju, da bi se malo seznanile z načinom dela, se čim več naučile in navezale stike s tamkajšnjimi zdravniki, da bi lahko težje primere nato usmerile k njim. Jaz sem do sedaj živela v svetem prepričanju, da je velika bolnica v Kabaleju prav na nivoju in da se mi ni treba bati; če  se kaj potolčem ali me kaj hujšega zvije, me bodo že zrihtali. Dobro sem to mislila, ja – menda so razmere tam obupne. Zdravniki včasih so, še pogosteje pa jih ni, namesto njih uradujejo kar medicinske sestre ali kakšni tehniki, saj dohtarji delajo na več lokacijah hkrati, ker jih ni dovolj. Pa je potem na primer priporočljivo, da se ti slepič razlije v četrtek, ko je v bolnici prisoten tudi kirurg. Ni rečeno, da bo utegnil, je pa vsaj šansa.  Kako bo z anestezijo, se bo pa tudi še videlo. Če bo. Menda primanjkuje vsega, primernih zdravil, povojev, opornic, gaz (po nekaj dneh zaloga vedno poide in potem se lahko zaviješ v namizni prt, če hočeš), higiena je na psu, bolniki so nagneteni povsod, zanje pa morajo skrbeti domači, saj se v afriških bolnicah osebje ne ukvarja s postiljanjem pa hranjenjem pa umivanjem pacientov in pranjem njihovih oblačil. Ljudje morajo vsa zdravila plačati sami, potem pa si seveda ustreznih dostikrat ne morejo privoščiti, pa jim nabijejo kaj cenejšega, če je tisto seveda sploh na voljo – menda so dojenčkom dajali neke strašne antibiotike, ki so pri nas čisto prepovedani še za odrasle in ki so tako zelo močni, da pobijejo še vse zdravo v organizmu, ne le slabega … Slabo se piše tudi vsem, ki si kaj polomijo, to področje je bojda sploh eno najbolj problematičnih – manjka tako znanja kot opreme in ljudje zaradi neustrezno zdravljenih (če sploh) poškodb velikokrat nosijo posledice celo življenje, šepanja in raznih pohabljenosti je videti polno. Naše punce so komaj čakale, da bodo šle lahko delat v Bufuko, saj se jim je zdelo prestavljanje po bolnici precejšnja izguba časa, naučiti se kaj dosti niso mogle, saj ni bilo prav veliko strokovnjakov prisotnih, je bilo pa vsaj dobro, da so videle, na kaj lahko računajo, če bo treba paciente pošiljati v bolnico. Z zdravniki je pa verjetno podobno kot povsod – nekateri so odlični, drugi pa ne preveč; menda so  v enem dnevu, ko so naletele na nekega fantastičnega mladega dohtarja, ki je bil prava zakladnica znanja in tudi praktičnih izkušenj ter nasvetov, odnesle več kot sicer v dveh tednih skupaj. Samo kaj, ko je tisti čudežni deček moral delati na različnih koncih in ga potem ni bilo več na spregled.

Potem so pa imele tam v vasi kar nabasano »čakalnico« – tako travniško, saj so pacienti posedli pač povsod okrog ambulante; nekateri so se lahko naslonili na steno vrtca, ostali pa so zasedli travniške položaje. Norišnica je bila ob ponedeljkih in petkih, ko je v BUfuki tržni dan; ljudje so prihajali na pregled tudi od zelo daleč, pa so tako ubili dve muhi na en mah, punce pa so se kar fino nagarale. Tudi njim pa Bufuka ni ravno hudo prirasla k srcu – saj že ves čas govorim, da je (tudi po Edirisini zaslugi in zaradi množice turistov) vas postala navajena, da od belcev kar naprej nekaj leti, da je marsikaj zastonj … In zdaj še zdravniška oskrba takole pade z neba – sicer je malo grdo, da takele kvasim, ko pa doma lahko za vsak pasji drek visim v zdravstvenem domu in mi puščajo kri in dajejo tablete in tako dalje, tu pa reveži še takrat, ko jim skoraj pol noge že zgnije, ne morejo do nikakršne pomoči, ampak res vse te brezplačne štose prej ali slej začnejo izkoriščati in jih ne znajo več ceniti oziroma spoštovati (mi seveda nismo niti malo boljši v podobnih primerih – »… iz take smo snovi kot s(r)anje …, haha). Zdravnice so imele precej težav zaradi vrivanja pacientov, vstopali so kar v njihovo privatno sobo in tudi v ambulanto so ves čas rinili, čeprav so jih neštetokrat prosile, naj ne motijo, mame so nosile s sabo dojenčke in se zmišljevale, da so bolni, saj so imeli otroci prednost, v resnici pa so same rabile zdravnika in so se samo švercale na račun otrok, vedno so tudi hoteli dobiti zdravila in jim je bilo zelo težko dopovedati, da za razno kruljenje po želodcu pa za kašljanje, ki ga povzroča dolgoletno vdihavanje dima ob tistih njihovih ognjiščih, tablet pač ni … Mogoče ne bi bilo tako zelo slabo, če bi pacienti morali prispevati vsaj neko simbolično vsoto, vsaj odrasli, saj ko nekaj ni več zastonj, na to gledamo čisto drugače … Sicer pa Imele pa so potem čisto drugačno izkušnjo nekje visoko v hribih, ko so v neki res bogu-za-ritjo vasi neko popoldne kar v cerkvi postavile ad hoc ambulanto, ko jih je povabil neki poba, zaposlen v bližnjem hotelu. Nobenega prerivanja, ena sama ljuba prijaznost od ljudi, lepo vzgojeni otroci, vsi strašansko hvaležni, da so si vzele čas zanje … (Vam rečem, da je Bufuka res malo »okužena«.) V Bufuki imajo pri delu s pacienti dve prevajalki, v vsaki ambulanti eno, ko pa so šle uradovat tja v hribe, jim je prevajal kar taksist, znameniti Obama, ki je zdaj že prav zaščitni znak tabelih, saj večinoma vsi kličejo njega, kadar rabijo prevoz. In obvlada že tudi nekaj nadvse uporabnih slovenskih izrazov, na primer JezusmarijabohpomaHej (ja, s h-jem, ker je bil »mentor« gotovo iz kake Idrije), pa JeboteNovak (z naglasom na o-ju, verjetno štajerska verzija). Torej, Obama je imel svojih pet minut tam pred oltarjem, navlekel si je kirurške rokavice, da ne bi slučajno česa staknil (pri prevajanju, khm – samo kak HIV bi pa res lahko skočil nanj, če se ne bi tako vestno zaščitil, jaaaaa) in potem moral šofirati tudi med ginekološkimi nasveti – zdravnice so crkavale od smeha, ko so opisovale, kako nazorno je pacientkam kar NA SEBI kazal , kako si morajo vstaviti vaginalete, haha, verjetno ne bo nikoli pozabil tega dneva.

Večere smo dostikrat preživeli ob peki čapatijev z različnimi nadevi (zmagovalni je bil tisti z nutello in bananami, mmmmmmmm), navdušile so me tudi za pražen krompir, tako da sva ga z Irmo potem parkrat scmarili in je tudi Laban lahko užil tipični slovenski futer. Lotile so se celo pirhov, ko je bil čas zanje.  Pa gledali smo filme na laptopu, Simon jih je imel cel kup – par je bilo prav odličnih, za začetek pa smo zavrteli Mamo Mio, haha, vsak jo je videl že 4-krat ali 5-krat, samo jo lahko vedno še enkrat. Tako za vzdušje in dobro voljo malo cukra pa turkizne barve, ane. Takole je bilo, kliknite:

Večerje

Z zdravnicami smo imele tudi skupnega »sovražnika« oziroma ne ravno prijatelja. Fajmoštra. Tukaj se mu reče omošamesa in bojda je protestant (Primož Trubar pa v jok). In kot se za Bufuko seveda spodobi, ga v vseh letih, kar obstaja Edirisa, še ni bilo kakega malo bolj spodobnega in poštenega, toliko enega sranja smo vedno imeli zaradi pokvarjenih farjev, da ti postane slabo. Sicer jih kar pogosto menjajo, vendar nikoli ne pošljejo koga, ki ne bi delal sramote svojemu cehu. Od ljudi, ki komaj preživijo s tistimi svojimi skromnimi pridelki, ves čas zahtevajo denar, hodijo kar po hišah, če kake družine kako nedeljo ni pri maši, ko se »darovi« oddajo – in denar je treba dati javno, vsem na očeh, da se vidi, koliko si prispeval, ali pa dobiš kar kuverto s svojim imenom in vanjo zbašeš cekine. Po maši je vedno kar nekakšna tržnica, saj nekateri nimajo denarja, zato prinesejo pridelke, potem pa se tam pod križem to ponuja in prodaja, denar pa pospravi omošamesa. V vasi ima najvišji položaj in hudo dobro izkorišča bogaboječnost in vraževernost svojih podanikov – nikoli tudi ne pozabi izjaviti: Giving is better than receiving (to velja seveda samo za vernike, ne zanj), pa npr. You give money to God when you give it to me. Brrrrrrrrrrrrrr! Tip je tisto o pomoči ubogim in o skromnosti in še o marsičem verjetno prešprical, ko so te teme obravnavali v farški šoli. Protestantom bejbe niso prepovedane in omošamesa je z ženo pridelal tudi četico otrok, poleg tega pa so ga kar nekajkrat našli med grmičevjem nad lesenim bazenčkom za učenje plavanja, ko je zijal prostovoljke, ki so se sončile med vikendom, ko ni bilo dela. Verjetno je nabiral koprive, ane. Pacek. No, tudi zdravnicam je prinesel svoje znamenite kuverte, da mu bodo lahko dale denar. Jim je malo zavrelo, seveda, pa so mu povedale, da jim na kraj pameti ne pade, da bi mu plačevale, saj ja brezplačno zdravijo ljudi v njegovem rajonu, priskrbele so tudi denar za zdravila in plačale potne stroške, bo pa že razumel. In tudi v cerkev ne hodijo, torej se sploh nimajo kaj dosti pogovarjati. Poleg tega je prejšnja odprava zdravila celo njegovo družino, ko so staknili tifus ali kaj, sicer bi morali iti v bolnico in plačati stroške zdravljenja. Pa se ni dal, zahteval je kuverte, saj leži klinika na cerkveni zemlji … Dohtarce so mu takoj odgovorile, da grejo z največjim veseljem delat kam drugam, če ima s tem probleme, saj jim Bufuka tako ali tako ni všeč; povsod bi jih sprejeli z največjim veseljem. Dvakrat ali trikrat je še prišel v ambulanto, na koncu so mu pa kupile nove kuverte, saj so tiste njegove takoj zabrisale v kanto, mu jih pomolile pod nos prazne, potem so pa opravili.

Mene se je tip kar izogibal, upam, da se me je celo malo bal – predvsem je pa bolj črno gledal, kadar sva se znašla kje drug blizu drugega. Ker jaz pa ne morem biti tiho, na glas in še čim bolj začinjeno popljuvam, kadar se godijo kake svinjarije in se izkorišča ubogo neuko ljudstvo, malo sem pa že itak cepljena proti raznim omošamesam, saj ne morem skriti … In ko se je pač nabralo par zgodb, sem vsakomur, ki je prišel mimo – učiteljicam, Labanu, Clementu (ki je fajmoštrova senca in mu ves čas nekam leze), komur koli pač že, ognjevito razlagala, kako je vse to omošamesovo početje sramota za duhovniški poklic, pa da naj mu nikar ne nosijo denarja in naj se požvižgajo na to, kar zahteva od njih. Seveda je po najhitrejši poti prišlo tudi njemu na uho, verjetno je kar poniglavi Clement poskrbel za to, pa se pač nisva preveč marala. Potem pa mi je še njegova blesava krava požrla oziroma do neprepoznavnosti prežvečila najljubšo majico, oooo, potem pa je mržnja dobila še dodatne razsežnosti … Raje ne bom o tem, drugače se bom preveč razburila, haha.

Za vikend so bile dohtarce frej in enkrat sva jih z Labanom peljala s kanujem okoli par otočkov – smo veslali celih pet ur, roke so mi hotele odpasti na koncu, uf. Ker sem pred leti kar dobro usvojila vižanje čolna z enim veslom, sem se pač javila za krmarja drugega čolna; kadar je bila voda prijazna in mirna, je šlo prav lepo naravnost, samo da je potegnil veter in so začeli nagajati  valovi in tokovi in še kaki bogovi, sem pa imela kar dosti opraviti, čoln je ves čas bluzil po svoje in ga je bilo res težko krotiti, madoniš. Samo je bil pa lep dan, lahko greste še vi na izlet, kliknite spodaj:

Kanu

Drugič pa smo odrajžali med Pigmejce. Kar precej pigmejskih naselbin je okoli jezera, saj so ubogo gozdno ljudstvo nagnali iz gozdov, da slučajno ne bi motili goril, ki pa seveda privabljajo turiste, in to za kar čeden kupček dolarjev, ti pa seveda državi koristijo dosti bolj kot množica nizkoraslih lovcev in nabiralcev. Pigmejci imajo v Ugandi že tako ali tako status živali, ljudje jih zaničujejo in obravnavajo kot manjvredne, o njih pa kroži cel kup oslarij in vraž, ena takih je na primer, da se lahko znebiš aidsa, če spiš s Pigmejko. Kar pomeni, da se bolezen še toliko hitreje širi, seveda pa ni edini razlog … Ko so ljudstvo Batwa, kot se imenujejo ti okrog jezera Bunyonyi, spodili iz zavetja dreves, so jim obljubili zadosti zemlje, da se bodo lahko preživljali s poljedeljstvom; no, zemlje so dobili seveda čisto premalo za normalno življenje, poleg tega pa sprva seveda niso vedeli nič o obdelovanju zemlje, saj so prej hrano lahko ulovili ali pa nabrali v gozdu, poznali in uporabljali pa so tudi številna zelišča, kar bo zdaj počasi vse potonilo v pozabo … Kot bi mene butnili nekam na njivo in mi rekli, naj si spedenam zadosti krompirja pa koruze, da me ne pobere – bi bila luštno šlank po hitrem postopku, pa sem za razliko od Pigmejcev odraščala sredi vasi in nekaj o krompirju pa koruzi slišala tudi v šoli, samo vseeno se mi niti najmanj ne sanja o tem. V glavnem, zdajšnji Pigmejci so že druga ali tretja  generacija, ki životari na raznih koncih ob jezeru, in zdaj se že malenkost bolje znajdejo z motiko v roki, še vedno pa je težko; nekatere so tudi že odkrili turisti in zdaj se ob obisku Ugande spodobi seveda tudi malo človeškega safarija, da ne bomo hodili gledat samo divjih živali. Je pa to »obiskovanje« Pigmejcev ena velika žalost in ponižujoča izkušnja za obe strani, če vprašate mene. Itak večino denarja poberejo vodiči, nekaj pa ga dobesedno zmečejo med trop Pigmejcev, ki za tiste drobtine najprej malo zaplešejo in zapojejo v tistih svojih raztrganih capah, potem pa se skoraj stepejo za kake kose oblek, kruh ali drobiž, ki prileti mednje. Velik problem je tudi pijača, saj, kje pa ni, kadar se zdi življenje brezupno in človek izgubi vse dostojanstvo. Pigmejski otroci le redko hodijo v šolo, saj si ne morejo privoščiti zvezkov, pisal in uniform, starši pa se tudi ne zavedajo prav zelo pomembnosti šolanja, saj sami niso nikdar videli šole od znotraj, tako da zdaj le redki spodbujajo otroke, naj se z izobrazbo skušajo nekako izkopati iz mizerije.

Alora, recimo, da smo šli mi predvsem na izlet, da bi videli nekaj dežele, da ne bomo padli čisto v isti žakelj z »navadnimi turisti«, haha, poleg tega pa Irma zdaj tudi raziskuje teren, saj je njen naslednji afriški projekt povezan z ljudstvom Batwa – nad Pigmejci se je navdušila že pred sedmimi leti in o njih ve res veliko. S sabo smo vzeli tudi Labana, saj sicer nima prav veliko priložnosti, da bi videl kaj sveta okoli sebe, ga pa izredno vse zanima, ves čas si je zapisoval, opazoval, spraševal … Lahko je tudi videl, kako mizerno je življenje nekaterih prebivalcev Ugande – v primerjavi z njimi so namreč v BUfuki skorajda »premožni«, čeprav je to res čisto neprimerna beseda, če jo uporabimo v povezavi z afriškim podeželjem, že skoraj delanje norca. Z Gershamom, ki nas je vozil, smo se povzpeli visoko nad jezero, pokrajina je bila čudovita, kot boste lahko videli na fotkah, prav tako pa mi niti ni treba kaj dosti razlagati, kako zgleda življenje ljudstva Batwa v Rubindiju – že od daleč to kažejo njihova razdrapana bivališča, v katerih se drenja polno ljudi … Predvsem so pa lačni, hrane nikakor ne morejo pridelati dovolj, saj nimajo zadosti semen, zemlje pa tudi manjka. S sabo smo nesli nekaj mila in kruha, čeprav je seveda to kaplja v morje, ampak vsa nekaj je bilo … Ponavadi so pigmejske družine naseljene nekje skupaj na manjšem prostoru, tu v Rubindiju pa so bile hiše postavljene na različnih koncih, tako da smo se parkirali kar k eni od hiš, potem pa so se ljudje počasi nakapljali v našo bližino in smo se malo pogovarjali, kako kaj živijo.

Na spodnjih fotkah je nekaj prizorov z našega izleta:

Pigmejci

Z Irmo sva v Kabaleju debatirali tudi s starejšo Američanko, ki je za dve leti prišla v te konce z organizacijo Peace Corps. Bila je upokojena medicinska sestra in je večinoma delovala na terenu po pigmejskih naselbinah, kjer je na zelo preprost in nazoren način učila ljudi o higieni, prehranjevanju, negi malčkov, nudili pa so jim tudi nekaj zdravniške oskrbe, kadar je bilo potrebno. Ko bo naslednjič v Rubindiju, lahko kakšno rečejo tudi o telovadbi še precej frišnih dojenčkov – tole, kar boste videli na fotkah spodaj, nas je kar malo stisnilo, ko smo opazovali, kako je mamica pograbila otroka za suhljate noge in ga potem kot tisto igračo jo-jo pošiljala v več smeri, dokler se ji ni zdelo, da se je zadosti razmigal oziroma »raztegnil«. Če smo prav razumeli, je menila, da nujno rabi nekaj takega, ker je v naročju preveč zgrbljen ali kaj. Nič je ni motilo, da še ni bil sposoben držati glave samostojno, jaz sem parkrat kar zavpila, naj za božjo voljo neha, samo itak ni razumela angleščine … In stretching je dete uspešno prestalo, mama je bila končno zadovoljna z njegovo bolj »sproščeno držo« in ga je nato ljubeče stisnila k sebi. Otrok je nato romal od enega do drugega, vsak ga je malo pocrkljal, tudi moški. No, vsaj radi se imajo, smo si mislili, če je že vse drugo precej v malori …

Kliknite spodaj na telovadbo, da boste videli, kako je to potekalo:

Pigmejski stretching

Nimajo pa samo Pigmejci zelo skromnega znanja o negi in hranjenju dojenčkov, zdravnice so v svoji ambulanti naletele na toliko primerov nezadostne in nepravilne hranjenosti otrok, da so se odločile izvesti delavnico za mamice v Bufuki. Po nedeljski maši se je v učiteljskem centru nabralo kar lepo število žensk, večinoma skupaj z najmlajšimi otroki, ki jih itak nimajo komu dati v varstvo, pa sta jim Petra in Monika razlagali, da je treba hrano najmlajšim malo zmečkati, »speštati«, ne pa da jim dajejo kar tako, kot jo uživajo sami, celo neolupljeno sadje dobijo reveži v roke in potem brezzobi mladiči seveda ne morejo kaj dosti spraviti vase in so na koncu podhranjeni. V skledici so nato za vzorec tudi preprarirale eno banano in neka mamica je potem osrečila svojega potomca, ko ga je v poduk vsem ostalim futrala s slastno »pešto«. Res se samo čudiš, kako je to mogoče, da v skupnostih, kjer imajo že stoletja tako številne družine in ženske rojevajo otroke drugega za drugim, tako borno znanje o njihovi negi in da se očitno prav dosti informacij ne prenaša iz roda v rod oziroma vsaj ne veliko pravih. Dojenčkom na primer pri dojenju ne podprejo glave, tako da se malčki hitro utrudijo in ne pijejo več, potem pa so lačni, čeprav bi se lahko čisto dobro najedli. Poleg tega jih hranijo čisto premalokrat na dan, zdravnice so ugotavljale, da jih velikokrat dojijo tudi samo dvakrat dnevno – tudi o tem so govorili na delavnicah. Pa kako se kupček podre pa kako vidiš, da je otrok verjetno bolan, pa zakaj vse na primer joka … In kakšno hrano ter kako pripravljeno je primerno dajati otrokom v določeni starosti … Pa kako ravnati ob driski ali povišani temperaturi, vse sorte so napletle; nekatere mame so z zanimanjem in precej zbrano poslušale, sicer pa niso vajene podobnih zadev in je bila njihova koncentracija bolj kratke sape, hitro je prišlo do klepetanja in smejanja, precej pa jih je odšlo tudi domov nekje na polovici, ker so bile že prej kar nekaj ur pri maši in so morale domov pripravljat obed.

Uradni prevajalec je bil spet Laban, ampak samo do debate o kontracepciji. Ko je Monika začela spraševati ženske, če ji znajo povedati, kako sploh nastane otrok, zakaj postanejo noseče ipd., je revež zakuhal, v smehu je prosil učiteljico Penelope, naj ga za božjo voljo zamenja, in se usedel med poslušalke. Ja, tudi s kontracepcijo se morajo ubadati večinoma ženske same, dedcem še na kraj pameti ne pade, da bi vznemirjali zaradi nove nosečnosti svoje žene – ko pridejo nabrkljani zvečer domov, poskrbijo kvečjemu za to, da opravijo svojo »dolžnost«, ženske pa kaj dosti besede pri tem nimajo … So pa vse po vrsti izjavile (čeprav jim je bilo zelo nerodno in sta jih Petra in Monika težko pripravili do kakega pogovora), da bi rade preprečile nonstop nosečnosti, samo tudi če bi imele na voljo na primer kondome, ki si jih seveda ne morejo privoščiti, bi doma tvegale kvečjemu batine, če bi možu predlagale, da jih uporabijo. Bo treba še precej izobraževati mularijo v šoli, da se bo to spremenilo … Največ žensk se potem odloči za hormonske injekcije, ki jih prejemajo vsake tri mesece, če sem si prav zapomnila, seveda pa vse nimajo možnosti priti do njih in tudi stranske učinke imajo … Na delavnici so na hitro obdelale še spolno prenosljive bolezni, samo kaj, ko pa so ženske pri tem najpogosteje žrtve, krivcev za to, torej možakarjev, ki staknejo marsikaj pri obiskih dam, ki niso njihove žene, potem pa okužijo še partnerice, seveda ni bilo na delavnici, oni so morali po maši za šank v Rotindo.

Kliknite na spodnjo fotko, nekaj slik z delavnice je spodaj:

Dohtarce delavnica

BEREMO

Zdaj so knjižnice nared in jih je treba spraviti v promet. Z Irmo sva se vrnili za en mesec k jezeru, ravno takrat pa so se mulariji začele počitnice in šolski direndaj je zamrl. Tukajšnji šolarji se počitnic veselijo malo manj kot naši, saj morajo velikokrat po cele dneve pomagati mamam pri okopavanju njive ali pa jih kako drugače zaposlijo. Kljub temu, da je bila večina otrok zdoma, sem ob poti od Rotinda do našega Srca nabila kar nekaj obvestil v angleščini in ručigi, da bufuške učence vsak dan popoldne vabiva v šolsko knjižnico. Dopoldne sem nameravala namakati neplavalce v jezeru, vendar pa iz tega ni bilo nič, dvakrat ali trikrat sem jih z Labanovo pomočjo še nalovila par po vasi, potem se mi pa ni dalo več metati po trepalnicah, da bi se narisali na plavanju. V deževni dobi je res malo bolj mraz in otroci mislijo, da mora za plavanje najprej sijati sonce, sicer jih bo zeblo. Tako nas je malo hecalo vreme, še bolj pa organizacija – tu se je skoraj nemogoče dogovoriti nekaj za prmej, ure se ne drži nihče, poleg tega pa otroci tudi velikokrat obljubijo, da bodo prišli, potem pa čakaš v tri krasne in nikjer nikogar. Ali so jih starši odvlekli na polje ali pa so pozabili. Ali pa je bil itak dež. Bodo pa plavali v naslednjem semestru, kaj čmo.

Namesto plavanja smo z Irmo in Labanom vsak dan odveslali čez cesto v Kyabahingo, kjer se zagnani učitelj Charles javil, da bo pomagal pri prevajanju in organizaciji – in res mu je vsakič uspelo pripeljati prav lepo število učencev, tako da je vsak razred prišel na vrsto enkrat ali dvakrat. Bili so neverjetno pridni in z zanimanjem spremljali, kar smo jim pripravili. Laban se je nadvse dobro obnesel kot prevajalec, še bolj je klobasal kot jaz, ko je prevajal za mano, zraven krilil z rokami in kazal ter razlagal ilustracije, rojen učitelj, prav res! Otroci so ga napeto poslušali. Običajno sem za začetek nekaj prebrala jaz in je Laban tolmačil, hkrati pa sem ves čas preverjala, če so razumeli in si kaj zapomnili – sprva jim je bilo strašno nerodno, če so morali na glas odgovarjati, nekaj so momljali z roko pred usti in čisto potiho, potem pa sem jih malo oponašala, da so razumeli, kako je to res za nikamor, če takole prestrašeno nekaj jamraš. Samo je bilo tako obnašanje pričakovano – v šoli so le redko pozvani k odgovarjanju, pa še to ponavadi le kot stroji ponovijo nekaj, kar so si na pamet zapomnili, zdaj pa so bila vprašanja drugačna in nikjer ni bilo zapisanih odgovorov. Ampak počasi smo le napredovali in treme je bilo vedno manj, odgovori otrok pa bolj odločni in glasni. Predvsem pa sem seveda hotela, da začnejo brati sami, da sploh zapopadejo, čemu služijo knjige in da obstaja še kaj drugega kot učbeniki, morje zgodb, ljudi, peripetij, ki te lahko neskončno začarajo … Na srečo je bilo dovolj izvodov neke preproste zgodbe o kozi, ki je sledila otrokom v šolo; primerna bi bila na primer za prve razrede osnovne šole, tu pa smo jo tudi s šestim razredom čisto lepo predelali in se jim ni zdelo niti najmanj neumno. In šesti razred je bil šele malo bolj okreten pri glasnem branju in prevajanju v svoj jezik, mlajši učenci so brali naravnost obupno, okej, z nekaj svetlimi izjemami sicer, saj tega pri pouku pač sploh ne počnejo – knjig ni, učbenikov pa na večini vaških šol tudi ni toliko, da bi jih pri urah lahko učitelji razdelili med vse. Potem je edino branje ponavadi takrat, ko učitelj kaj napiše na tablo in vsi skupaj kot papige ponavljajo za njim, kar piše. Pa sem pomislila, da je morda angleščina prevelik zalogaj zanje, da se bodo dosti bolje znašli v svojem jeziku, v rukigi, pa smo enkrat preklopili na branje neke Karwemerove štorije. To je bilo pa še dosti bolj žalostno, še Labanovo branje je zelo šepalo, otroci so si pa malodane spahnili jezike. Rukiga je zapostavljena in zdajšnje generacije v maternem jeziku večinoma samo še govorijo, pisanje in branje je šlo pa v maline. Ni bilo šans, da bi mi znali napisati kako preprosto pesmico, ki jo pojejo v šoli ali doma, ko sem jih prosila – dve učenki sta potem z učiteljevo in Labanovo pomočjo sklempali par vrstic skupaj, ostali pa so raje ustvarjali z barvicami.

Z Irmo sva potem vzeli vsaka svojo skupino in smo nadaljevali v manjšem krogu, kjer so lahko večkrat prišli na vrsto, pa smo vse sorte pristope nato spravili v promet, glasno branje, tiho branje, odgovarjanje na vprašanja, obnavljanje, spreminjanje zgodbe, opisi oseb, prostora itd., prevajanje, debatiranje, izražanje mnenja, aktualizacija … Na koncu pa so še malo risali.

Kliknite, pa bodo bralne seanse iz Kyabahinge skočile pred vas:

Kyabahinga

Popoldne se je nekaj podobnega potem dogajalo še v bufuški šolski knjižnici – okoliški otročaji vseh velikosti so pridno hodili na ure in upajmo, da jih tudi po počitnicah kdaj prime premetavati knjige. Še bolj kot z mlajšimi pa sem uživala pri branju mladinskega romana z nekaj srednješolci, seveda je bil Laban tudi ves čas zraven. Tega bi morali imeti več tudi v naših šolah, nekaj podobnega kot Beremo z Manco Košir ali kako se že reče tem knjižnim čajankam, ki združujejo knjižne molje, da po prebrani bukvi potem še malo pomodrujejo in soočijo mnenja pa vtise pa to … Čarobnost branja je po mojem sicer predvsem v tem, da si SAM s knjigo, v nekem vzporednem svetu; z ljudmi, ki se preganjajo po zgodbi, postaneš včasih že malodane prijatelj, sprehajaš se po njihovih domovih, službah, skrivnostih, z njimi deliš veselje in bolečino, sem pa tja pa najraje sploh ne bi več izstopil, ampak nadaljeval svoje življenje kar med platnicami, tako zelo »tvoj« svet se ti zdi. Ampak ko knjigo enkrat predihaš, je pa z določenimi ljudmi tako fino malo prežvečiti vsebino, včasih se ti odpre čisto nov pogled na vse skupaj, mojstriš pa se tudi v oblikovanju misli, mnenj, debatiranju … Mogoče bi tudi naši učenci kakšno stran več prebrali, če bi jih lahko dobil potem ob piškotih pa malinovcu na take knjižne prežvekovalnice, in to zunaj pouka in tistih obveznih domačih branj, ki so že zato osovražena, ker so zapovedana … Bi morala enkrat poskusiti. Zna biti, da bom.

Pod roke mi je prišel roman Refugee boy B. Zephaniana, ki je bila kot nalašč za bufuško druščino – angleščina ni bila prezahtevna, glavni junak pa je bil zamorski poba, begunec iz Etiopije, tako da smo obrnili vraga pa pol, ko smo se potem pogovarjali o prebranem. Za moje varovance je bilo vse novo – begunci, vzroki za to, azil, srečanje s tujino in trk kultur … In pa seveda že samo branje, saj še nikoli prej niso prebrali nobene leposlovne knjige, pa so stari skoraj 20 let. Tudi njih sem mučila z glasnim branjem, niso bili namreč ravno perle, saj jim manjka vaje, pisali so mi obnove, odgovore na vprašanja, iskali neznane besede v slovarju, preverjali, kako jim gre črkovanje, ko smo udarili kakšen narek ipd. Laban je bil kot ponavadi najbolj prizadeven, sta ga pa Ketrah in Dora malo nesli glede pismenosti, sem opazila, ampak se je pa vsakič, ko je kakšno reč moral popravljati, veliko naučil in izboljšal – prav škoda, da smo imeli samo tako malo časa, pa še tega so nam včasih ukradle njihove mame ali skrbnice, ki so jih nagnale okopavat namesto brat, potem pa mi jo je zagodla še malarija …

Takole pa je bilo v Bufuki, nekaj v barvah in nekaj črno-belih, kliknite:

Bufuka branje

ADIJO

Z Labanom sva splezala na vrh hriba, od koder se je videlo daleč po jezeru, da sem mu še zadnjič pomahala. Ni kaj, Bunyonyi je čudovit – samo bolhe eliminirajo, pa bom mogoče še kdaj prišla, haha. Kliknite na fotko, nekaj idile je spodaj in še Laban s svojo mukako, ki se je oblekla v svoj najlepši gvant in pozirala v domači hiši:

Adijo jezero

Potem smo pa še eno rundo čapatijev spekli za zadnjo večerjo, prišla je tudi učiteljica Penelope s svojimi deklicami, kmalu pa je glasba začela žgečkati po podplatih in se je druščina razživela in kantino spremenila v plesišče, tako da je bil gudbaj tokrat nadvse razigran – pred sedmimi leti pa sem malodane utonila v solzah in tako hlipala, da so me vsi čudno gledali. Malo me je zvilo edinole, ko sem za slovo objela mukako in Labana in je bil moj afriški brat z bazenčkoma namesto oči, to je bilo pa res malo jokavo, no …

Evo, kliknite na tale čajnik, da boste videli, kako so vsi šejkali:

Zadnja vecerja

Ja, nič, še iz Kenije pošljem prav kmalu eno pošiljko, potem ste me pa rešeni. In jaz tegale klempanja – ne vem, kdo bo bolj vesel, haha. A je kdo na svetu že obsežnejši blog skupaj spravil, aaaaaaaaaaa?! Lahko bi se mi vsaj za penzjon štelo, majke mi!

Zadnjič smo končali z Mahlerjevim bobnenjem tisočerih glasov in instrumentov, zato bodo zdaj vmes posejani bolj božajoči stavki, za začetek dajmo drugi stavek iz Ravelovega klavirskega koncerta, težko, da vam ne bi bil všeč, no:

Da malo pozabim na bolhe, so se me usmilili še komarji in me osrečili z malarijo – imava z Irmo posebno srečo, se mi zdi, glede na to, da sem do zdaj v Ugandi videla morda 7 komarjev. Pa sva obe zboleli. No, ona tudi že ozdravela. Saj ni kake hude groze, na srečo sem se ves čas pridno fiksala z lariamom, tako da je malarija še najbolj podobna neki virozi ali gripi z dodatkom zoprne slabosti in vrtoglavice, vsaj pri meni, drugače pa te lahko fino podre, če si tako brihten, da se ne želiš zaščititi. Ja, tudi umreš lahko. Lariam sicer kar pošteno zagifta organizem, samo še vseeno bolje, kot pa da škripneš, a ni?!

V soboto smo pet ur veslali po soncu in v nedeljo sem šla na 2-urni sprehod do mesta, tudi po soncu, pa me je proti koncu poti že tako sumljivo bolela glava in slabo mi je bilo, da sem pomislila na sončarico. Še posebej kasneje, ko me je začelo še tresti, slabost kar ni izginila, sklepi so me ob vsakem premiku boleli, kot bi imela revmo, jamave, kaj je pa zdaj to … Naslednji dan sem bila še naprej povožena in izmenično me je oblivalo in mrazilo, ampak drugače kot pri gripi, komaj sem se vlekla okrog, a me že mena hvata, me je zaskrbelo, haha … Pa sem se oglasila pri naših dohtarcah, test je pokazal, da sem blagoslovljena s plazmodiji, dobila sem pobijalce teh nebodijihtreba v obliki tablet in zdaj malo bolj horizontalno preživljam zadnje dni. Tudi zdravnica Helena je fasala enako porcijo, tudi njen test je bil pozitiven in njenim hipotezam o nizkem pritisku pa utrujenosti po veslanju je odklenkalo, ko so jo špiknili v prst in razmazali kri po neki priročni in preprosti zadevi, ki deluje podobno kot test nosečnosti. Dve črtici sta kazali na »nosečnost s komarci«, ja ja. Zdaj sem prepričana, da sem tudi pred 7 leti fasala tole tropsko nevšečnost, saj se spomnim čisto podobnih simptomov, le da je bilo takrat precej huje, samo se kar nisem in nisem spokala do laboratorija; malo zato, ker sem se bala, da bom kvečjemu še kaj staknila tam, saj verjetno niso razmere najbolj sterilne, predvsem pa nisem hotela priznati, da je kaj narobe, strah me je bilo, da bom morala že prej kot po dveh mesecih nazaj domuuuuuuu, ha, pa sem kar furala safer in se matrala z glavobolom in mrzlico. KO sem se končno spravila pregledat kri, pa je bilo glavno že mimo, bojda niso našli nič sumljivega (sem imela pa kar prav glede higienskih razmer v tistem brlogu) – dohtarce so zdaj rekle, da je treba vzorec krvi pregledati v pravem trenutku, sicer zna biti, da so rezultati negativni, čeprav si bil okužen. Ja, takle mamo.

Vsaka reč je za nekaj dobra – malarija me je prisilila k mirovanju in končno sem se spravila za tipke. Sicer še vedno brez navdiha in kakega veselja do pisanja, ampak mogoče pa sklempam kaj skupaj in vsaj fotke boste končno lahko videli …

Spodaj na sliki je pa švoh počutju prilagojen popoldanski bralni krožek s srednješolci – so prišli kar »na dom« in prav nespodobno napol leže sem vodila razgovor in občasno tudi kaj prebrala. Prfoksi smo itak navajeni hoditi v službo vsi polomljeni in gripozni, saj imamo več dela z naročanjem kolegom, kaj naj počnejo v naši odsotnosti, in s pedenanjem priprav, kot pa če smo prisotni. Precej neumno, ja, samo kaj, ko pa smo tako globoko PREDANI SVOJEMU POSLANSTVU, hahahahahaha, iiiiiiiiiiiiiiitak.

Če kliknete na fotko, jih je spodaj par s tega malaričnega krožka – tisto sonce nasmejano na drugi fotki ob meni je Dora, za čudovit kontrast bledemu ksihtu:

Malarični kroček

Kadar nimam malarije, pa balinamo. A slučajno še nimate doma balinčkov Hribar in otroci??? Ste pa tudi – še v Afriki so nori nanje, no! Joža, evo, pobalinane fotke so zate, klikni na spodnjo. Pa ostali tudi lahko, iiiiiitak:

Balinanje

 PROJEKTI, ORGANIZACIJE, DOBRI MOŽ IZ NEGOVE IN OSTALE PRAVLJICE  …

Nikoli več, so bojda rekli umni možje po drugi svetovni vojni. In združili narode v Združene narode, o njihovem čudovitem poslanstvu zdaj prepričujem tudi deco v šoli – hm, ja, samo da vedno bolj s figo v žepu … Še posebej težko bom speljala kakšno bolj dobrohotno odo temu mastodontu od organizacije po predavanju Arneta Hodaliča, ki sem ga slišala malo pred odhodom na potep. Kar pljunila bi, če ne bi bila dama, khm, ko je pripovedoval o najnovejših, svinjsko dragih terenskih toyotah, futurističnih helikopterjih, mastnih plačah zaposlenih, bivanju v najdražjih hotelih, mešanju megle …, vse pod zaščitno znamko ZN, pod masko Dobrega, v kar je kljub že dodobra poteptanih iluzijah z vseh svojih fotografskih (mnogokrat zraven tudi humanitarnih) misij  še vseeno skušal verjeti. Prosili do ga, naj pofotka odstranjevanje min na nekaterih vojnih (in nekdanjih vojnih) območjih, zdi se mi, da je omenjal Bosno in Afganistan, malo sem že pozabila, morda je bil še kje, na koncu je v glavnem padel še Kongo. Sam se je honorarju odrekel, videl pa je toliko ene preserancije, da ga je vse minilo. Najbolj zgovorna je bila (skrivaj posneta) fotografija petih ogromnih najnovejših terencev, med katerimi je ves strgan in umazan otrok na leseni samokolnici, ki si še od daleč ni zaslužila tega imena, z velikim naporom potiskal vrečo moke ali nečesa podobnega. Slikal je lahko le tisto, kar so mu ukazali, na voljo mu je bil helikopter, pilot tega skorajda že vesoljskega plovila je za vsak let dobil poleg osnovne (strašno visoke) plače še blizu 2000 evrov zaradi povečane nevarnosti ali kaj; vse avte in buldožerje in tanke in kaj vem kaj so za nore vsote vozili v državo s posebnimi letali, videl je tako razmetavanje denarja za tako nikakršno učinkovitost, da se mu je kar temnilo. Ravno takrat enkrat se je govorilo o tistem množičnem posiljevanju žensk v neki vasi v Kongu, ki je bila le 10 km proč od enot ZN, pa seveda nihče ni ničesar vedel ali slišal, kje šele, da bi kaj ukrepali. Ruanda se ponavlja, samo to ne moti velikega duha. Na koncu pa so mu razstavili fotografije samo iz Konga, vse ostalo delo je bilo v tri krasne, nihče se mu niti opravičil ni – v glavnem, povedal je še precej takih zgodb o ZN, da dobiš migreno. (Tukaj je filmček z njegovimi fotkami iz Konga, ki jih je razstavil v New Yorku na sedežu ZN:

Arne Hodalič: Kongo from Vest, spletni medij on Vimeo.

Saj nisem prvič slišala o neučinkovitosti in razmetavanju denarja, samo kadar pride takole iz prve roke, zadene še malo bolj. Pa tudi sama sem videla že toliko tega, najbolj pa so se drenjali lepi in še lepši džipi morda na severu Ugande pred par leti, ko se je nevarnost upornikov LRA malo zmanjšala, pa so razne organizacije kar tekmovale, katera bo imela več ljudi pri koritu – ampak ZN kar zmagajo, se mi zdi, nihče nima tako impozantnih anten nabitih spredaj pred šajbo, to so napol drevesa, madoniš, verjetno lovijo tudi signale malih zelenih od kod gor. Pa se mamo lahko zaposleni brez motenj pokličejo na kateri koli konec sveta brez večjih šumov, ane. Ah ja.

Po drugi strani pa sem prepričana, da tudi pri ZN dela ogromno ljudi, ki so srčni in predani in idealisti in bi tako radi svet malo popravili, samo kolesje organizacije pa pač melje po svoje. Potem je pa spet težko oziroma zelo krivično kar vse metati v en koš. Eden je že naš nekdanji »zamorec« Florian, na Dunaju je dobil službo prav pri ZN, vem, da ni pokvarjen, ampak zelo sposoben in delaven … Verjetno me bo prebutal, če začnem kaj pljuvati čez njegovo organizacijo – ha, bom poskusila za štos, saj pristanem ravno med vineršnicli junija. Pa konec koncev se sama kar naprej zapletam v te in one projekte oziroma se pajdašim z organizacijami in društvi, katerih delo me nagovarja in kjer se dostikrat najde ljudi, ki so taki fajn – Ljudje, no, da se mi potem včasih zazdi, da se bo svet nekako zrihtal, ovil v mavrico pa v celofan … Hudir je le, da se še vedno ni. Počasi gre to, prepočasi, mogoče bi morala pustiti vse skupaj pa se začeti ukvarjati z gojenjem paradajza?

Krepko sem začela bentiti čez vse te »naše« organizacije in društva in sekte, ki včasih res samo drek ali pa meglo mešajo, ko sem kmalu po prihodu v Bufuko malo prečekirala razne table in kažipote ob jezeru pa slišala par zgodbic o manjših in večjih prevarantih. Ti prevaranti zdaj niso več samo tabeli, ampak tudi domačini, ki so pač prekopirali vzorce različnih bolj ali manj humanitarnih dejavnosti v svojem okolju in zdaj veselo izvabljajo denar od turistov, ki padajo na solzave zgodbice in darujejo cekine, misleč, da bodo kakšni zaprašeni siroti omogočili šolanje, oblačila ali pa vsaj spodobno porcijo večnega zelja in fižola. Ja, malo morgen. Ne vedno, ampak skoraj vedno. Ob jezeru se torej šopiri kar nekaj tabel s podobno vsebino, največkrat so zapisane besede orphans, street children, help in podobne, ki trkajo direktno na srca mimoidočih. Hja, sirot je res malo morje, otrok z ulice nič manj, le pomoč bolj redko pride do njih. Ustavi se pri zlikovcih tipa Duncan, Alex, Denis, Ivan (ja, Ajvan) … Pa kar vsi po vrsti so se lahko mojstrili pri Edirisi – da nam naredim malo antireklame. Duncan je bil še osnovnošolec, ko sem bila prvič tu, ves čas se je motal okoli nas prostovoljcev s kar najbolj svetniškim ksihtom, končalo pa se je tako, da nam je s pajdaši vdrl v kantino, kasneje pa rovaril proti Edirisi, preusmerjal turiste, ki so hoteli najti pot do nas, s kravjim drekom pomazal Edirisine kažipote itd. Danes je pravi lord, ob vodi gradi hišo in še nekaj prizidkov, kamor bo lahko vlačil naivne obiskovalce s polnimi varžeti. In kaj sveti Duncan počne z darovanim denarjem – menda skrbi za polno sirot, jim plačuje šolanje …, jaaaaaaa, my ass! Bi rada videla kakšno ubogo dušo, ki ji je že kdaj pomagal. Poleg tega okoliške otroke velikokrat zbobna na kup tja k cerkvi, potem pa se pripelje nekaj tabelih turistov, ki so jim njegovi pajdaši v katerem od kampov naložili srce parajoče zgodbe o Duncanovi dobrodelnosti. No, otročad prisrčno odpoje in odpleše nekaj iz svojega repertoarja, dobri beli strici in tete jim razdelijo nekaj lizik in bonbonov, Duncan pa pobaše ves denar. Ki ga seveda do zadnjega razdeli pomoči potrebnim. Mulc frdamani, se bo že enkrat opekel, če je kaj pravice na tem svetu. Čeprav, po drugi strani – poba je pač izkoristil priliko, ki se mu je ponujala, našel je način preživetja, kar je sicer hudo težko tu, za nos vozi naivne turiste, ki so sami dosti trapasti, če mu verjamejo, kaj bi se torej jaz metala ob tla, ane, če pa je dobil navdih od, tabelih, ki počnejo velikokrat nekaj podobnega … Potem lahko omenim npr. še Alexa, ki je nekaj časa prevajal Edirisinim prostovoljcem pri delu z otroki, sama hvala je odmevala o njegovem delu, pa kakšen smisel da ima za otroke pa oh in sploh. Vse je bilo res. Samo potem je hotel več, pa je ustanovil svojo organizacijo, ki je skorajda kopija Edirisinih Nasmehov, celo fotografije je pokradel Irmi in ostalim prostovoljcem, »njegovi« otroci so večinoma isti kot »naši«, v glavnem, same goljufije na vsakem koraku. Pa še kakšna muzungu mladenka pomaga občasno – recimo bivša Edirisina prostovoljka iz Anglije, ki se je spentljala z Alexom in mu zdaj pomaga pri nečednih poslih. Pa še je takih štorij … Tako da je treba biti malo previden, preden se odločiš sodelovati – ker lahko da v resnici pomagaš le kakemu nepridipravu spravljati denarce v privatno malho.

Take in podobne zablode humanitarnega posla potem povzročajo slabo vest – a je sploh prav, da se pasemo tu, a ne delamo samo zmede, navdihujemo barabe, povzročamo odvisnost od pomoči …? Žal verjetno ob še tako dobrih namenih in trudu in sem ter tja res dobrih programih določenih organizacij vse prej našteto zdaj bolj, zdaj manj drži. Ampak pameten si lažje od daleč, ko samo teoretično razmišljaš, da npr. nakup hrane neki družini dolgoročno res ne bo kaj prida zalegel in pomagal, pa novi puloverji in majice za totalno raztrgane otroke tudi ne bodo rešili bede in pomanjkanja, ampak se bo dolžnost staršev, da poskrbijo za svoje potomce, samo prenesla na neke »zunanje sodelavce«, potem pa bodo tudi naslednjič, ko bodo otroci rabili nova oblačila, samo še čakali na nove dobrotnike, svoje uborne prihranke pa utopili v obušeri. Predvsem dedci, so pa menda tudi dame kar naklonjene alkoholni omami. Ampak ko si pa enkrat soočen z vso to bedo, ko vidiš, kakšni hodijo okrog otroci, kako zmrzujejo vsi premočeni in bosopeti, kakšne ogromne napihnjene trebuhe imajo zaradi nezadostne in napačne prehrane (in zajedavcev), kako životarijo in stradajo bolniki z aidsom, ko te cukajo za rokav prizadevni, inteligentni, tako ukaželjni mladi ljudje, ki ne morejo nadaljevati šolanja zaradi revščine, pa si tako želijo nekam priti v življenju, preseči vegetiranje pred blatnimi kočami ali celodnevno vihtenje težke motike za prgišče hrane …, ja, ko vse to gledaš, težko teoretiziraš še naprej, pa čeprav je marsikaj točno. Pač veš, da če še tako modro razmišljaš, kako bi morala država poskrbeti za svoje ljudi pa kako enosmerno dajanje ne pelje nikamor oziroma prej ali slej povzroči odvisnost in tako dalje, to prav nič ne bo spremenilo razmer. In potlačiš modrovanje in pokoplješ načelnost in zrihtaš otrokom nove hlače in družini  vrečo riža in novačiš sponzorje ali pa brezplačno zdraviš, gradiš … Vsaj brez fige v žepu, če nič drugega, brez prilaščanja darovanih sredstev, če je to lahko izgovor …

In vsake toliko naletiš tudi na res dobre projekte, da ne bo zdaj zvenelo, kot da ni drugega kot same goljufije ali pa egotripi. No, saj že mi iz Edirise Slovenija počnemo same krasne reči – a ima kdo kakšne pripombe mogoče, haha …

Če je Ravela medtem že zmanjkalo, lahko damo vmes eno teto, ki poje Haendla, ovrajt?

http://www.youtube.com/watch?v=M_m6mnMIofc&feature=related

GRACE NURSERY AND PRIMARY SCHOOL

Z močno opoldansko sončavo, ki nama je nabijala vrh glave, in v družbi številnih koles, občasnih kdo-lahko-hitreje-drvi avtov in tovornjakov ter ob cesti postavajočih domačinov, ki jim je bilo treba ves čas zagotavljati, da sva Fine, thank you, sva jo nekega dne z Irmo rezali 4 km ven iz Kabaleja, kjer domuje eden najboljših projektov, kar sem jih uspela videti daleč naokoli. Domačin David, ki je sicer študiral turizem, potem pa je zajadral še v agronomijo, je s pomočjo donacij iz Anglije na noge postavil vrtec in prva dva razreda osnovne šole, okoli pa zasadil res vzorno negovan vrt in tudi nekaj živali premorejo. Vse je res strogo eko in do zadnjega prašičjega kakca uporabljeno oziroma reciklirano, predvsem pa se trudi sodelovati s skupnostjo, kar se mi zdi še posebej pomembno. Da se učijo drug od drugega in si pomagajo, da so starši otrok, ki obiskujejo šolo, vključeni in prispevajo svoj delež, ne pa da jim vse samo pade v naročje. Še posebej pa je prima, da je vodja zamorskega porekla, da je domačin, da ni še en tabel, ki hodi sem delat revolucijo, ampak da se je za to odločil nekdo, ki iz prve roke ve, kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti, vključiti med prebivalstvo, in kako bo ljudi nagovoril, da bodo sodelovali. In da je kot domačin lahko vzor uspešnega človeka, katerega delo lahko spremljajo in se od njega učijo, ne da bi premišljevali, kako jih spet kak muzungu želi opetnajstiti in izkoristiti, kar mislijo tako ali tako vedno, pa četudi ni res. Vsi zaposleni v tem projektu prejemajo zelo dobro plačo, vendar pa so tudi temu primerno učinkoviti in pridni – res ni bilo med osebjem videti tiste dobro znane ležernosti in počasnosti in zapravljanja časa, kot je sicer pogosto navada tu. To sva z Irmo lahko videli neko soboto, ko sva prišli tudi na njihovo šolo, da smo imeli delavnico o bralni kulturi. Čeprav šefa ni bilo, so vsi pridno delali, upravnik pa nam je poleg tega skuhal še čaj in spekel čapatije – bi rada videla slavnega jezerskega Clementa, da bi kdaj naredil kaj podobnega, ha.

Davida sva našli sredi sajenja neke klorofilne zadeve, sem že pozabila katere, okrog pa je vestno stresal posušene piščančje drekce, da bo čim bolje raslo. Prinesli sva mu pošiljko semen iz Slovenije, da bo lahko še malo razširil repertoar, redkvice je videl zdaj prvič. Neverjetno čedno obdelane površine premore, zanje pa skrbi poleg njega večinoma le še ena najeta domačinka, občasno pridejo tudi kakšni prostovoljci, nekateri deli pa so namenjeni šoli. Tam se otroci učijo malo bolj moderno kmetovati, pridelki pa romajo potem na njihove krožnike za šolska kosila in malice. Odlično funkcionira. In jedo vsaj malo bolj raznovrstno hrano kot doma, kjer je navada, da tolčejo do nezavesti eno in isto, kar je pač trenutno na njivi, tako da tudi nezadostne količine beljakovin prispevajo k nosečniškim trebuščkom otrok, svoje pa naredijo še fino razmnoženi črvi in ostala golazen, ki se jim zvija tam po črevih. Tudi o kompostu, gnojenju, kolobarjenju in podobnem se učijo in mogoče bodo uspeli znanje prenesti tudi na starše ali pa bodo vsaj kasneje zemljo obdelovali drugače – tako, da jim bo bolj bogato vračala. Gnojenje in kolobarjenje sta za večino prebivalcev še vedno neznanka, David pravi, da že par let prepričuje svojo mamo, da bi začela stresati na svojo njivo kakšne naravne pospeševalce rastja, pa mu ne uspeva najbolje, pa je njen sin, kako ga bodo poslušali šele drugi … Zelo težko je ljudi prepričati v kake novotarije, zemlje tudi nikoli ne pustijo počivati, potem pa imajo pač temu primerno borno letino (pa tu imajo še srečo, ker je prst zelo rodovitna). David ima rešitev tudi za ljudi, ki ne premorejo veliko zemlje – pokaže jim lahko, kaj vse mu raste v vrečah, napolnjenih z zemljo, ki zasedejo malo prostora, iz njih pa se šopiri zelenina raznih vrst.

Predstavil naju je še svojim pujsom, nekaj odraslih in kup malih rožnatih ojnkarjev se je basalo z ostanki hrane, poleg tega premorejo še kup piščancev in nekaj goveda, kar nakakajo, pa roma na njive; podobno je s človeškimi produkti – šolske latrine imajo poseben kanister za urin in posebne koše za oprijemljivejše izdelke, ki so izpostavljeni soncu in se takoj začnejo sušiti, potem pa vse skupaj pade na zelenjavne postelje in vse divje raste, raste … In nikakršnih odplak, ki bi svinjale po okolju, vse se koristno porabi (saj je pri jezeru v Srcu tudi mišljeno nekaj podobnega, samo ne funkcionira najbolje, sploh pa je treba upravniku Clementu izročiti malodane pismeno prošnjo, da odnese koš, ko je že prepoln).

No, da malo odišavimo tale gornji fekalni odstavek, je tu stavek iz Skrjabinovega klavirskega koncerta:

Ko David pridobi nova semena, jih nekaj razdeli tudi skupnosti ali pa jim jih ceneje proda, vaščani pa mu nosijo iztrebke svojih živali, da ima še več gnojiva. Fin biznis imajo tudi z živalmi – kadar imajo Davidove živali mladiče, jih večino razdeli vaščanom, ti pa morajo žival rediti, in ko pridelajo kakšne potomce, dajo Davidu enega mladiča, tako da je krog sklenjen in imajo vsi nekaj od tega. Prav tako šola kljub sponzorskim sredstvom iz Anglije ni kar v celoti brezplačna, ampak morajo starši otrok nekaj  prispevati in so vključeni v delovanje šole in vrtca. Zaenkrat imajo le dva razreda in vrtec, David želi počasi dograjevati, vsako leto bo skušal dozidati nov razred in sprejeti novo generacijo, gradi tudi hišico za prostovoljce, pri čemer uporablja same materiale, ki so okolju prijazni in oh in sploh – res sem bila navdušena nad vsem. Tudi učilnice so svetle, zračne, vse je izredno čisto, ekipa mladih učiteljev je zagnana … Luštno vijolično odete pritlične šolarje sva našli ravno pri popoldanski siesti – nobenih blazin ali pa posteljic ni bilo za malčke, pridno so naslonili glave na mize in nekateri res zadrnjohali, drugi pa samo počivali.

Čepenje na vrtu in brskanje po gredicah je nekaj, kar mi je še bolj zoprno od kuharije, tukaj me je pa skoraj zagrabilo, da bi kar prišla za vajenko in usvojila nekaj osnov, saj nimam najmanjšega pojma o ničemer – od zelenja se ubadam edinole s kar najmanj zahtevnimi okrasnimi rastlinami v stanovanju, pa še to večinoma tako uspešno, da imajo v Kalii dobro stranko, ker kar naprej hodim po nove rožice, ko pomorim predhodne. Eh, kaj čmo. Z veseljem bi imela doma cel pragozd in dvorišče prepredeno z rožami in najraje od vsega z mediteranskim rastlinjem – samo če bi kdo drug skrbel za vse skupaj. Aja, pa verjetno bi se morala preseliti nekam bližje morju za to, ane? To pa itak upam, da mi enkrat uspe.

Bom pa skušala spraviti vsaj svojega afriškega brata Labana tja k Davidu med kakimi šolskimi počitnicami za prostovoljca, da se česa koristnega nauči. Če kliknete na fotko, se lahko sprehodite po tem odličnem projektu:

Davidov projekt

Mislim, da se vam zna zdeti zanimivo pokukati tudi na Davidovo hudo nobel poroko, zato sem si prisvojila Irmine fotke – jaz sem še nekaj časa premlevala, ali se ne bi vseeno narisala tam, saj me je povabil, potem pa se je naredil tak čudovit dan, da smo z zdravnicami in Labanom raje vzeli vesla v roke in se s kanuji potepali okoli bližnjih otočkov. Kaj pa vem, zabiti cel dan med množico ogvantanih svatov, poslušati neskončne govorance, kot je tu v navadi, prosto po Đoletu – parada pijanstva i kića … Nekako mi ni dišalo, čeprav je seveda vedno fino spoznati kakšen nov običaj v tujih kulturah. Samo tole je bilo za moj okus preveč holivudsko, tako da se nič kaj preveč nisem sekirala, da sem ohcet prešpricala. Tudi Irma je pobegnila precej pred koncem, je pa zanimivo malo pogledati, kaj vse so navlekli tja v hotel White Horse Inn. David si je omislil eno prestižnejših porok, vendar ni štos v tem, da bi bil zelo bogat in si je to lahko privoščil (pravzaprav si revež ni mogel privoščiti niti svoje prve izbire za ženo, ker je preveč koštala, je bila iz prefine familije, pa je potem našel cenejšo, če sem prav razumela; tu bejbe niso namreč zastonj). Tukaj je navada, da vsak povabljeni prispeva čim več, denar nabirajo tudi po vaseh oziroma krajih, kjer ženin in nevesta stanujeta, potem se pa lahko preseravajo. David je menda precej »big man« v Kabaleju, ima ogromno prijateljev in očitno ga imajo kar radi, glede na to, kakšno ohcet so mu omogočili. Povabljenih je bilo blizu 800 ljudi. Pred poroko so imeli cel kup sestankov, še naju z Irmo so vabili tja, samo nisva šli; tam so delali izračune, koliko bo kaj koštalo, seštevali prispevke (tudi po 300 evrov in več so dajali nekateri, pa ne pozabite, kakšen denar je to v Ugandi) in vsak je dobil določene organizacijske zadatke – eni so bili zadolženi za prevoz, drugi za protokol, tretji za muziko, četrti za hrano … Potem na poročni fešti pa so bojda ves čas v glavnem govorili, govorili in govorili, vsak je imel pripravljen cel referat, kot je tu navada za vsako procesijo oziroma kakršen koli dogodek že, na koncu pa so se ga še izborno nažgali, predvsem možakarji. In naslednji dan so imeli še poporočno zadevanje in pred poroko so se ga tudi že enkrat. Ja, nekatere stvari so pa na vseh kontinentih podobne, haha.

Kliknite na fotko in boste videli, kako je bilo to vse okrancljano:

Davidova poroka

SLOVENSKI OSNOVNI ŠOLI STA PRISKRBELI VODO, OKNA IN OBLAČILA

Nova tema, nova muzka – nekaj violine iz Barberjevega koncerta – če nisem tega že enkrat nalimala nekam? Eh, bo pa še enkrat:

Irmi so njeni kolegi z OŠ Poljane pred odhodom dali 300 evrov, ki naj jih uporabi, kot se ji bo zdelo najbolj prav. Tole zbiranje denarja med prijatelji in kolegi je res lepa in hvalevredna gesta, hkrati pa prevzameš nase kar malo zoprno vlogo, kako zdaj čim bolj upravičeno in odgovorno in pravično itd. porabiti sredstva, poleg tega pa se spet srečaš s tem »dajanjem«, o katerem sem že precej nabluzila in zagotovo še nisem končala. Še vedno menim, da mora denar (oziroma pomoč katere druge vrste) krožiti, da mora najti pot od tam, kjer ga imamo zadosti ali že skoraj preveč (ja, ja, pa čeprav ga »krvavo zaslužimo in garamo« in bo marsikdo rekel, da ga ima vso pravico potem zapraviti samo za svoje ugodje – no ja, kakor komu paše) tja, kjer ga skorajda ne poznajo, kjer so možnosti za zaslužek skoraj nikakršne in zaradi pomanjkanja životarijo. Ker niso sami nič krivi, da so prišli na svet v tako mizerijo, prav tako kot mi nimamo prav nobenih zaslug za to, da nam je bilo že od rojstva dalje omogočeno vse najboljše – tudi če nameravate robantiti čez to izjavo ter mi naštevati vse tegobe našega dela sveta, s prstom kazati na pomanjkanje in nezavidljive razmere in na neenake pogoje, na krivice ipd. (čemur seveda sploh ne oporekam in mi ni tuje in bom tudi doma vedno na strani ponižanih in razžaljenih, če sem lahko malo pesniška), me boste vseeno težko prepričali v nasprotno. O tem sem že precej pisala v Nepalu, tako da bom verjetno kakšne reči ponavljala – čeprav se zavedam bede, ki bo verjetno vedno bolj prisotna in očitna v naši družbi, še vedno ne moremo mimo vsaj minimalno zagotovljene oziroma dostopne podpore, mimo družbene ureditve, ki še vseeno ni čisto brez vzvodov pomoči in kolikor toliko funkcionira. Zdajle, ko to pišem, sem še posebej pripravljena kar na kakšen fight, če bi mi kdo zajedljivo nasprotoval, ker sem še čisto pretresena od pogleda na koščeno 7-mesečno punčko, ki je tako goltala v nekaj mleka zmečkane pol banane, ki sem jo prinesla, da česa takega še nisem doživela; prav tako ne bom mogla nikoli pozabiti njenih oči, ki so spremljale pot žlice od krožnika do ust. Ne vem, ali je bilo bolj podobno že skoraj nekemu vročičnemu pohlepu, Še, še mi dajte, ali pa strašni bojazni, da ji bo tisti verjetno najboljši obrok hrane, ki ga je poskusila v življenju, nekdo odvzel … Ne da se primerjati pa amen. In ob takih prizorih odpadejo tudi vsi tisti dvomi v pravilnost ali nepravilnost »dajanja«, o odvisnosti od tega in podobne marnje.  Ja, halo, a če bi vaš otrok pri 7 mesecih toliko kot  naši novorojenci, sami pa mu ne bi mogli kupiti nobene primerne hrane, verjetno ne bi imeli nič proti, če vam nekdo nekaj malega podari in pomaga preživeti otroku? Ali pa če bi sami naleteli na tega otroka – težko verjamem, da bi se še tako zadrt nasprotnik dajanja česar koli lahko še naprej oklepal svojega prepričanja. Pa to je zdaj samo en mini primer, ki me je pač ravno malo sesul, drugače je pa tega še toliko, da se moraš počasi nekako sprogramirati, da te ne dotolče, ker si tako nemočen.

Tako da se potem tudi sama nekako skušam otresti neke slabe vesti, kaj vse morda delam narobe, in sledim svoji pameti in »srcu« v nekakšnem enakovrednem deležu. Kadar se potikam po kakšnih bolj ubogih delih sveta, imam pač to prednost, da lahko kaj storim iz prve roke in vpletem še ljudi, ki si želijo kaj prispevati, pa so predaleč ali pa ne zaupajo raznim organizacijam – meni pa seveda lahko, saj sem poosebljena poštenost, haha. Je pa res, da po slabih izkušnjah s tole našo nesrečno Bufuko malo bolj pazim, komu namenim sredstva. In zdaj bom malo čvekala o tem, kam so romali podarjeni zlatniki kolegov in učencev s Prešernove šole, OŠ Poljane ter še kakšnega posameznika.

Pred 7 leti sta v Edirisi vedrila domačina Gersham in Felex, takrat še mlečnozoba poba, ki sta se mojstrila v turizmu, danes pa je Felex že cel grof s svojo turistično agencijo v Kampali, sodeluje pa tudi s prijateljem Gershamom, ki deluje na več frontah: je turistični vodič, na noge je postavil hostel, vpleten je v nekaj projektov v zvezi s Pigmejci … Zaenkrat še malo manj donosno kot Felex, vendar tudi njemu ne gre slabo. Včasih so se veliko družili z Irmo, ki je bila večino časa nastanjena v Kabaleju, pa tudi danes so še vedno prijatelji. Oba možakarja prihajata iz okrožja Muko, kakšno uro vožnje iz Kabaleja, in sta Irmi povedala za neko osnovno šolo, ki so jo organizirali sami starši učencev, saj daleč naokoli ni nobene možnosti za izobraževanje. Postavljena je precej visoko v hribovju in do prve vode je dolga pot, tako da morajo učenci s kanistri na glavah pešačiti sto let, da prinesejo vodo za brisanje table (ali kot smo videli na obisku – kar popisanih zidov), za kuho in pitje … Po posvetu z Gershamom, Felexom in ravnateljem te osnovne šole se je Irma odločila zbrani denar porabiti za vodni zbiralnik, ogromno plastično posodo, v katero se bo stekala deževnica, s katero so v deževnem obdobju blagoslovljeni še pa še. Pridružil se je še David, tisti sveže poročeni, o katerem sem pisala prej, pa so skupaj nabavili še žlebove in kaj vem, kaj vse je pač sodilo zraven. Napokali smo se v kombi, na strehi je jezdila črna pošast, in seveda se je takoj, ko smo speljali, zverinsko ulilo. Fanta sta se šla vsake toliko malo stuširat, ko sta preverjala, ali so vrvi okoli soda še dobro zategnjene, ampak ko smo priplezali do Karengyere Parental PS,  se je na srečo zvedrilo.

Pričakala nas je kar številna delegacija staršev, učiteljev in otrok, da nam je bilo prav nerodno. Tukaj se vedno zbere cela vas in je fešta s petjem in plesom, saj tako izrazijo veselje in hvaležnost. O, saj res, pa z neskončnimi govorancami, drug za drugim pleteničijo v neskončnost … Sod so fantje prenesli do šole in razkazali so nam prostore. A to da je šola? Pet ali šest miniaturnih sobic, v katerih bi morale biti še klopi, pa so zdaj služile namesto stolov za občinstvo, v nekaterih so bile ob steno prislonjene tudi zgonjene table, sicer pa so namesto tega očitno uporabljali kar zidove, vsaj po poučnih freskah, namalanih s kredo,  sodeč. Ja, zakaj pa nikjer ni nobenega okna, sem se začudeno spraševala. Edina svetloba je prihajala skozi vrata, sicer pa je bil prav klavstrofobičen občutek. Razložili so mi, da so v šolo preuredili kar nekdanje skladišče za krompir, za katerega razgled na lepo okolico res ni prav hudo pomemben. In za okna je zmanjkalo denarja. Sredstva za šolo so večinoma prispevali starši šoloobveznih otrok in trenutno je to največ, kar so zmogli. Prispevati morajo tudi za obroke in plače učiteljev, so pa večinoma kmetje iz okoliških vasi in je že to zelo velik zalogaj zanje. Vsako leto želijo organizirati en razred več, saj imajo zdaj le dve vrtčevski skupini ter prvi in drugi razred, v sosednji zgradbi pa tudi že urejajo dva prostora, kjer bodo lahko med tednom prebivali učenci, ki stanujejo predaleč, da bi vsako jutro pešačili v šolo in nazaj.

Irma se je za pomoč tej šoli odločila predvsem zaradi tega, ker se je skupnost res trudila z lastnimi močmi postaviti nekaj, kar bo koristilo potomcem, niso samo križem rok čakali na državno pomoč ali kakega tabelega, ki bo segel v žep in jim serviral vse na krožnik (sami pa bi svoj denar raje zagonili za obušero v najbližji beznici, na primer), poleg tega pa je spoznala tudi učiteljice, ki so jo navdušile s svojo energijo, entuziazmom in delavnostjo. Plačane so bile precej manj kot učitelji v državnih šolah, tudi pripomočkov, učbenikov in podobnega so imele le za vzorec, pa še v tistih zaporniških celicah so prisiljene delati, vendar so res kar prekipevale od veselja in hitele razlagati, kaj počnejo. Z otroki so nam pripravile nekaj programa s petjem in plesom, sledili so govori ravnatelja, predstavnikov staršev in nekih lokalnih veljakov, vse je bilo seveda prežeto z omembami boga in ostale nebeške srenje, nekaj je morala povedati tudi Irma, potem pa so prosili še mene. Uf, to obožujem, haha, samo kaj češ – vstala sem in med drugim izjavila, da bom skušala nafehtati kaj denarja, da bodo lahko navrtali stene in skozi okna spustili nekaj svetlobe v učilnice. To je bilo enega ploskanja in vzklikanja, res se počutiš precej grozno, saj se vedno tako neskončno zahvaljujejo, da se zdi že skoraj ponižujoče. Saj ne bom dala svojega denarja in tudi nič gotovega še ni, oni pa že vsi v luftu … Irma je dobila v zahvalo veliko vrečo krompirja, kot boste lahko videli tudi na slikah, to smo se režali, potem pa so nas še izvrstno pogostili – v ravnateljevi pisarni, ki se ni prav nič razlikovala od ostalih »celic«.

Klik na fotko, da vidite še ostale:

Irmina sola

Gersham nam je želel pokazati še neki projekt, v katerega je vključen, odpeljal nas je še o nekaj ovinkih do precej zmatrane šole, kamor hodi tudi nekaj pigmejskih otrok. Učenci so ravno vihteli motike zunaj, čeprav je že spet deževalo, malo smo se razgledovali in poslušali Gershamove načrte, potem pa v vedno hujšem nalivu odpeljali nazaj v Kabale. No, vmes smo se skoraj zvrnili v graben, tisto je bilo res samomorilsko, po nekem blatnem klancu nas je nosilo sem pa tja, tako da sem šla kar ven na dež in se raje peš pobijala do vznožja. Res me je bilo strah. Evo še nekaj slik, kliknite:

Gershamova šola

No, potem pa sva z našim ravnateljem ugotovila, da je od tiste nabirke, ko ste kolegi prijazno priskočili na pomoč nepalskima učencema, ki sta sredi šolskega leta ostala brez sponzorskih sredstev, ostalo še 200 evrov, pa še 50 se jih je nateklo, tako da smo lahko o oknih začeli tudi resno razmišljati.

Dragi moji prešernovci, ponovno najlepša hvala – zdaj zaradi vas v nekih majhnih izbah sredi ugandskih gričev cel kup malih skodranih bodočih učenjakov malo manj napenja oči in prepričana sem, da se počutijo dosti prijetneje. Ko bi le še tiste nesrečne učilnice lahko nekako »zrasle«. Saj nekega dne bodo, če bo le skupnost ostala še naprej odločena vlagati v izobrazbo svojih otrok.

Odpeljali smo se še na ogled novih oken – to smo združili z izletom k pigmejski skupnosti, kamor smo se odpravili skupaj z našimi dohtarcami. Še vedno so bile šolske počitnice, zato sem domnevala, da tudi otrok in staršev ne bo blizu, za vsak slučaj je tudi ravnatelj dobil naročilo, naj niti slučajno spet ne organizirajo kake slavnosti, ampak da bomo le na hitro pogledali, kako so navrtani zidovi. Najprej smo nameravali priti takoj dopoldne, potem pa je vodja odprave Gersham zaradi morebitnega deževja najprej zavil v odročne kraje k Pigmejcem (če bi začelo liti, ne bi mogli nazaj zaradi blatne ceste, ki postane smrtno nevarna, če se spremeni v lužasto drsalnico). Ravnatelja smo obvestili, da pridemo enkrat kasneje, potem pa smo se privlekli res pozno popoldne, saj je bila pot dolga. In nas je skoraj kap. Ravnatelj se je eno figo držal našega dogovora, spet je sklical starše in ti reveži so čakali na nas že od dopoldne!!! Kaj smo pa mi vedeli! Tako bedno sem se počutila, ojej – hitela sem se opravičevati, da res nismo vedeli in da nam je strašno žal … Si predstavljate kaj podobnega pri nas? Že če deset minut sedimo in čakamo, da se kaj začne, smo vsi živčni in negodujemo, no, tu pa nekaj ur gor ali dol ne moti velikega duha, izgledalo je, da se še daleč najbolj vznemirjam jaz … Pa smo potem spet slišali nekaj govorov in tudi namigov, da bi rabili še nekaj denarja, hm, to je šele zoprno … To je potem vedno enako – ko nekaj prispevaš, bi seveda vedno radi še več, in to je tudi tisto, česar me je zdaj vedno prav strah, kadar se kaj vrti okoli denarja ali nekega darovanja. Hudir. Sem čisto naravnost in odkrito razložila, da smo prispevali, kar smo pač lahko, da ni nemogoče, da kdaj v prihodnosti dobijo še kaj, vendar pa morajo razumeti, da je njihova naloga poskrbeti za čim boljše pogoje za šolanje otrok … Da ne smejo zdaj samo čakati, da bo prijahal spet kak muzungu na belem konju. In da bodo tudi veliko bolj cenili in spoštovali vse, kar bodo postavili z lastnimi močmi in sredstvi. No, to je bilo verjetno že filozofiranje čez rob njihovega razmišljanja (tabeli smo pač v njihovih očeh zlati vrelci brez dna), pa sem vseeno morala dati iz sebe. Vem, da je lahko biti pameten in da bodo precej težko uresničili vse to, ampak res verjamem v to, kar sem povedala. Mislim, da se jim je sicer malo povesila čeljust, ampak ne za dolgo. Uprizorili so namreč en tak izbruh petja in plesa, da je bilo veselje! In to z moško ekipo plesalcev. Z ravnateljem na čelu! Ženske so na hitro preskrbele instrumente, prazne kanistre za vodo in nekaj krepelc za udarjanje, zaslišalo se je razigrano petje in udarjanje po plastičnih kantah, dedci pa so prikazali tradicionalne poskoke in se vrteli v ritmu spremljave. Precej divje in res prima. Pa še nafutrali so nas, res so se obakrat zelo potrudili in samo upam, da se skupnost ne bo spridila v prihodnje. V kakšno novo Bufuko, haha.

Kliknite na fotko, da boste videli, kam je šla večina darovanega denarja (uporabno tudi za kakega vrlega finančnega inšpektorja mogoče, ki bo hotel verjeti, da sem šla za te peneze izležavat v katerega od fensi resortov). Okna so šele dobro vstavili, se mi zdi, saj je bilo okoli šole še vse podobno gradbišču:

Okna

Nekaj več kot 50 evrov učiteljskih prispevkov ni šlo v luknjanje zidov, ampak sem se odločila malo preobleči nekaj najbolj razcapanih otrok okoli našega tabora ob jezeru. Ja, seveda sem imela spet moralnega mačka in si razbijala glavo, ali delam neumnost ali ne … Bodo zdaj očetje otrok, ki jim bomo podarili oblačila, to prevedli v: O, fino, očitno se vedno najde kak muzungu, ki bo namesto nas poskrbel za deco, gremo še na eno obušero, juhej! Kajti za par skodelic tega priljubljenega napitka bi lahko svojemu mulcu nabavili prav lep pulover, na primer. Samo po drugi strani pa lahko razmišljam tudi o podobnih situacijah pri nas – kaj pa v naših družinah, kjer se kdo od staršev vdaja pijači ali pa pač samo nima zaposlitve in jim trda prede oziroma kaj tretjega, ali takrat tudi samo pogledamo stran in rečemo, naj kar sami poskrbijo za svoje otroke, zakaj pa so jih sicer spravili na svet? Mislim, da ni čisto tako. Socialna služba obstaja, pa čeprav vsi bentimo čez njihovo neučinkovitost, in nekaj dobrega prav gotovo uspejo storiti; v šolah takim otrokom omogočijo brezplačno malico pa iz raznih skladov pride nekaj pomoči za šolske aktivnosti, tabore in podobno; tu je še Rdeči križ pa Karitas … In rekli bomo, saj niso otroci sami krivi, da živijo v nemogočih razmerah, seveda jim bomo pomagali, če lahko, a ni tako? Tu ne obstaja prav nič od pravkar naštetega – razen neprimernih roditeljev, seveda. In tudi če nekemu pobu ne bom kupila hlač in majice, jih od svojega zapitega fotra, ki komajda ve, da je naštepal četico otok, ki zdaj životarijo skupaj z mamo, ne bo dobil. Naj se torej še naprej sekiram in premlevam, kako bodo starši interpretirali muzungu vsemogočnost, ali pa grem na plac in naberem par gat in pozabim na vse to moraliziranje?! Nad vse ate ali pa mame, ki veslajo v alkoholu ali čem podobnem, namesto da bi skrbeli za svoje potomce, kot se spodobi, pa bo že prej ali slej prišla božja jeza, takale:

 Rabljenih oblačil, torej second hand, je tu dobesedno cele gore; ne spomnim se, da bi že bilo pred leti že tako,  tudi v Nepalu nisem naletela nanje, vsaj ko sem hotela kupiti cunje za otroke iz sirotišnice v Khandbariju. Za naše razmere so smešno poceni, dobi pa se tudi zelo lepo ohranjene kose, tako da je velika neumnost in stran metanje denarja, če se spravite pošiljat svoja oblačila sem dol; pošta vas svinjsko zarubi, včasih potem pošiljka za povrh niti prispe ne, tako da če nameravate oblačiti kogar koli, raje nekomu stisnite nekaj cekinov in naj spoka ponje na najbližji market. Ali pa če vam jih lahko kdo prinese spotoma sem, sicer se pa res ne splača. Mislim, da vse tisto, kar zmečemo v Humanine zabojnike, prispe na tržnice tretjega sveta, vse skupaj je hudo dober biznis, da ne boste mislili, kakšni svetniki so pri tej Humani, ki potem vaše stare cunje brezplačno delijo revežem. Malo morgen. Ne vem, zakaj pri nas ne zaživi bolj tole secondhandaštvo, jaz bi bila redna stranka, jako rada imam take kraje, kjer brskaš po stvareh, ki že imajo neko zgodbo za sabo, najdeš vse sorte zanimivosti in ne preplačaš vsakega decimetra nekakovostnega blaga tako nemarno – in potem za dodatek srečaš v radiju par kilometrov vsaj še deset ljudi, ki so oblečeni v enako, živel HM! Sem se tudi tukaj opremila z nekaj kosi, saj sem svoje stvari itak že večinoma razdelila, čisto okej bodo za šport pa za potovanje. Mene ne moti, če je kje kakšen manjši madež ali pa je kaj malo scufano in se najde luknjica prijatelja molja, veliko bolj neumno se mi zdi, da lahko za enako vsoto, ki jo na primer dam za kiklo in majico v prav nič fensi trgovini pri nas, tu oblečem vsaj 20 otrok, in to ne slabo.

Pomagal mi je naš Laban, ki pozna vse družine v Bufuki, povedal mi je, kje tolčejo največjo revščino, koliko otrok je pri hiši itd. Žalostno veliko primerov je takih, da foter visi cele dneve v beznici (občasno celo mama), ne prispeva ničesar ne za hrano ne za oblačila, ne obdeluje zemlje, v glavnem, za ustrelit, ane. Otroke pa potem podimo iz naše jame za kompost, od koder pobirajo ostanke. Povedal je tudi za nekatere otroke, ki so brez staršev in so jih vzeli pod streho sorodniki, vendar pa ne skrbijo prav dosti zanje …

Očitno se je nekaj zarotilo proti meni, jamawe, kar naprej namreč premetavam cunje in se ubadam s tem, ali bodo prav določeni punčari ali fantinu, skušam tudi malo paziti na to, da se bodo kosi oblačil barvno ujemali, vsaj nekateri; že v Nepalu sem rila po kupih štumfov, spodnjic, bund in ostalega, tu pa ponovno, lahko bi me zaposlili kot profesionalno – oblačilko, haha. Z Labanom sva jo neke nedelje užgala v mesto, kjer mi je pomagal izbrati prvo pošiljko oblačil, potem pa sem kar nekajkrat še tavala med razstavljeno robo vsepovsod po mestu, saj sem naletela na še nekaj »nujnih primerov« v vasi; me že povsod poznajo in se derejo za mano: Madam, madam, here, you need sweater? Najbolj hecne so bile bejbe na največji oblačilni tržnici, ki niso mogle skriti navdušenja, ko sem enkrat nabrala celo naročje kril, pa so me verjetno uspele vsaj malo nasrati za ceno, to je bilo enih God bless you, madam, come again …

Sem poslikala vsaj nekaj frišno preoblečenih zamorčkov, da bo spet za »dokaz«, drugače tega ne bi počela, se počutim res bedno, ko to počnem, saj mi verjetno ni treba razlagati … Laban je skakal po vasi in vozil mulce v kantino, kjer sva jim nekaj do amena zasvinjanih, smrdljivih in preluknjanih kosov kar vzela, drugače bi jih verjetno spet navesili nase (Laban jih je potem skuril), za še kolikor toliko uporabne pa sva naročila, naj čim prej ugledajo malo vode in žajfe. To pa bi res lahko malo spremenili počasi, jebelacesta, vode jim tu res ne primanjkuje; četudi nimajo za milo in prašek, bi oblačila z nekaj več namakanja v vodi in skrbi zanje zdržala precej dlje, da o izgledu in higieni sploh ne govorimo … Pomerjali smo, kaj je komu prav, in nekako sestavili njihove nove oprave. Dekleta nikoli ne nosijo hlač, zaenkrat lahko hlačenoske vidiš le v Kampali in sem ter tja kakšno še v večjih mestih, na vasi pa se spodobijo le krila. Prave manekenke zdaj hodijo okrog – nekaj kril sem nabavila tudi za naše srednješolke, večinoma so sirote in jim plačujejo/plačujete šolanje Slovenci, nekatere moje potepuške cape pa toliko bolje zgledajo na puncah ali celo Labanu, da naj jih kar imajo – samo poglejte mojega brata na koncu, kako je zauber, haha, pa še moje mere mu čisto sedejo …

Kliknite na fotko, da boste lahko videli otroke, ki so bili zaradi vaših prispevkov deležni manjše »preobrazbe«, nisem pa za vsemi skakala s fotoaparatom, tako da ni vseh:

Oblačila

Hja, sledi še ena nevesela zgodba – bo ob spremljavi Šostakoviča …

En majhen delež prešernovskega denarja sem namenila Sharon. Nekega dopoldneva sem na sprehodu srečala učiteljico Penelope, ki se ji je na roko opirala mlada punca. Premikali sta se čisto počasi, saj je bila mladenka brez moči, vsa sključena, ni bila videti najbolj zdrava. Penelope mi je najprej rekla, da ima malarijo, čez čas pa mi je le zaupala, da je okužena z virusom HIV – verjetno pa so se tudi že začeli kazati znaki aidsa. Kar sem sicer domnevala že takoj, ko sem jo videla, okuženih je veliko ljudi, žal med njimi tudi ogromno mladih. Ampak gospa Museveni bo še vedno forsirala vzdržnost namesto kondomov, ane. Penelope so prosili, naj jo pelje malo na zrak, saj večinoma samo leži v temni bajti.

Labana sem kasneje malo zaslišala o njej, saj mi je povedal, da živi v bližini njihove hiše. Takih štorij je cel kup – Sharon je okužil mož, ki je zdaj že nekaj časa mrtev, HIV pa je fasal pri kaki dami, ki ni bila njegova žena in ki je po vsej verjetnosti za svoje usluge nekaj malega zaračunala. Ali pa tudi ne, kaj veš, katera je bila. Potem je virus potoval še na ubogo Sharon in po moževi smrti zdaj reva živi pri svojem priletnem očetu, totalnem pijancu, ki se za hčerko prav hudo ne briga, tako da je odvisna predvsem od prijaznosti sosedov. Ki pa tudi sami nimajo zadosti zase. Menda je večkrat lačna kot sita, tablete tudi niso zastonj in zdaj jih že nekaj časa ne jemlje, ker bi morala ponje v Kabale, pa je prešibka. Da bi pa stopila do bufuške klinike, kjer so ravno zdaj naše dohtarce, ji pa ne kapne, sem bila malo huda. Zdravnice so mi povedale, da  tukaj začnejo s terapijo šele potem, ko ugotovijo, da je pacientom padlo število belih krvnih telesc; ni šans, da bi si lahko privoščili tako učinkovito zaviranje bolezni, kot je to zdaj možno v razvitem svetu. Debelo sem pogledala, ko so mi razložile, da jemljejo za preventivo kar primotren, svašta. Ji bom lahko pustila svoje tablete, ki jih imam za vsak slučaj s sabo; nisem vedela, da zdravilo za okužbe sečil v Afriki jemljejo okuženi s HIV, saj pobija neke bakterije, ki povzročajo pljučnico pri oslabljenem imunskem sistemu. Madoniš, kaj vse se takole naučiš, a!

V glavnem, ko sem slišala, v kakšnih razmerah živi Sharon, sem nabavila še nekaj reči zanjo, z Labanom sva ji nesla malo hrane, sladkorja, čaja, soli, topel pulover … Prosila sem sosede, s katerimi si delijo dvorišče, naj ji kuhajo, dokler ne bo spet malo bolj pri močeh. Malo smo posedeli za mizo in se pogovarjali, saj večino dneva preleži v tisti svoji čumnati in prav veliko ljudi ne pride do nje, samo ni zdržala prav dolgo, ves čas jo je treslo in takoj se je utrudila. Šla sem po eno od naših zdravnic, ki jo je pregledala, kolikor se pač da brez laboratorija – menila je, da se je bolezen počasi že začela razvijati, kaj točno pa je trenutno narobe z njo, pa ni mogla točno ugotoviti, zato ji je prinesla nekaj vrst zdravil in naročila, kako jih mora jemati. Je pa očitno, da Sharon podobno kot večina njenih sodržavljanov bolj zaupa v zdravilno navezo raznih božjih vračev a. k. a. fajmoštrov kot pa v medicinsko znanost, saj se je menila za obisk nekih verskih seans v kraju blizu Kabaleja, kjer naj bi ji »primolili« nazaj zdravje, o jemanju zdravil pa tam ni ne duha ne sluha. Bo že bog zrihtal, da bo prav, ane. Ah ja. Samo upam, da bo za vsak slučaj še vseeno poslušala tudi zdravnice.

Je bil pa ta obisk »zdravilen« tudi za Labana, ki je bil prepričan, da se mora okuženim s HIV na daleč izogibati, da ne bi česa staknil; sem porabila kar nekaj časa, da sem mu dotajčala, kako je s stvarjo, pa je potem končno pristal, da bo šel prevajat. In da se bo celo rokoval s Sharon – objel je pa kljub vsemu ne bo, je izjavil, haha. Bom naslednjič morda še kaj o tem napisala, kako smo s srednješolci na bralnem krožku preganjali krivo vero glede aidsa …

PREŠERNOV PARLAMENT TUDI NA POMOČ UGANDI

Gore starih časopisov, ki jih družine naših učencev navozijo na zapovedan dan v šolo, so letos navrgle kar lepo vsoto cekinov in razveselila me je novica, da so učenci na šolskem parlamentu 200 evrov namenili ugandskim poslom. Sem si razbijala glavo, kako bi čim bolje porabila zaupane mi denarce, parkrat zavrgla že domišljeno rešitev, na koncu pa razparcelirala vsoto med nekaj družin, za katere sem se prepričala, da jim bo nekaj pomoči prišlo prav. Ma, vsem družinam bi prišla prav, samo bo pa moral Vsevišnji poskrbeti za kaj takega, mi žal  ne moremo …

Pomoč trem družinam je bila sestavljena večinoma iz novih oblačil in mila za pranje perila ter vreče in pol semenskega krompirja (a se reče tako?) in seveda nekaj denarja za hrano v prihodnje – kliknite na fotko:

Cunje krompir

Za Bufuko je bil referent spet Laban, kdo pa drug, ves čas mora nekaj organizirati, revež – na koncu sva izbrala dve družini v tej vasi, eno pa še na drugi strani jezera, v Kyabahingi, za katero pa mi je povedal domačin Brian, tudi res fejst poba, ki je končal srednjo šolo in si tako zelo želi na univerzo, pa ne vem, kako bo uspel – šolnina za eno leto je približno 1000 evrov in bi moral dobiti res radodarnega sponzorja. Ali pa več skupaj … Skuša sicer kaj zaslužiti in morda mu bodo kaj zrihtali v Edirisi, samo tudi s tem zaslužkom ne bo ravno obogatel … Očeta nima več, mama pa z delom na njivi tudi ne more pričarati denarja.

Prva družina iz Bufuke je tista s 7-mesečno punčko, o kateri sem nekaj malega že napletla zgoraj. Mama je vdova in ima v hiši 6 svojih otrok, potem skrbi še za vnukinjo (hči jo je pustila in odšla od doma) in zdaj že pol leta tudi za malčico. Njena mama je bila menda pijanka in še prostituirala se je, nekega dne ji je zagorela hiša in zaradi večje količine zaužitega alkohola ni bila sposobna rešiti ne sebe ne dojenčka – na srečo je vsaj hčerko sosed pravočasno odnesel iz goreče bajte, mama pa je zaradi prehudih opeklin umrla. Pa se je še zanjo našel prostor v že tako številni družini, še ena usta več je pripravljena nekako hraniti ta dobra gospa … Laban je povedal, da najstarejša hči Christina res gara doma in na njivi, kadar ni v šoli, da pomaga mami, fantje pa pač skrbijo za prinašanje vode in kurjave ter sodelujejo tudi pri okopavanju borne posesti, so pa bolj lačni kot siti in tudi oblečeni komajda. Fante smo oblekli že v prejšnji rundi, z učiteljskim denarjem, zdaj pa sem prinesla še nekaj za Christino in mamo, tudi zalogo mila, ki ga uporabljajo namesto pralnega praška, imajo zdaj in upam, da bodo zdaj cunje večkrat videle vodo. Najprej sem nameravala pustiti denar, da si bodo z njim nekaj mesecev kupovali hrano, potem pa sem si premislila in polovico te vsote smo dali raje za ogromen žakelj krompirja, ki ga bodo zdaj lahko posadili in bo kar dober vir hrane kasneje pa še sadili ga bodo lahko naprej –  nekaj pa bodo lahko zaslužili s prodajo. Z ostalim denarjem bo mukaka – Labanova babica, ki ji edini lahko zaupam, vsak teden kupila nekaj hrane in jo bodo prišli k njej iskat. Tu ljudje večinoma niso navajeni upravljati z denarjem in Laban je rekel, da bi kaj hitro namesto fižola, zelja in matok kupili obušero (niti mame žal niso čisto imune nanjo) oziroma ga nepremišljeno zapravili, saj šparanje ni ravno afriška domena – kot da jutri ne bi obstajal, danes se uživa …

Ko sem prvič prišla na obisk, sem videla tudi tisto 7- mesečno punčko, čisto shiranega otroka, kar stisnilo me je – še bolj se je videlo, kako miniaturno je bitjece, ker je bila zavita samo v neko odejo in jo je zbrcala s sebe. Grozljivo. Zdravnice so velikokrat pripovedovale, kako malo vedo tukajšnje ženske o prehrani malčkov; največkrat jih hranijo čisto premalokrat na dan, hrane jim tudi ne zmečkajo oziroma zdrobijo in tako je sploh ne morejo zaužiti, tu pa je enomesečna dojenčica ostala še brez mame in njenega mleka, tako da je bilo verjetno sploh težko, saj je mleko zelo drago in nova mama se je morala znajti, kot je vedela in znala. V Srce sem stekla po nekaj banan in zdravnice so mi dale nekaj mleka, ki ima veliko energetsko vrednost, saj lahko nadomesti obrok pri rakavih bolnikih, tu pa smo tako pač na hitro skušali malo reševati situacijo. Mami sem nato pokazala, kako naj banano najprej zmečka in primeša nekaj mleka, potem pa smo novost preskusili pri otroku. To sem pa že rekla, kako je planila na hrano, česa takega res še nisem doživela in bilo je res pretresljivo, kako je goltala in sledila žlici z vročičnim pogledom … Ko je pospravila manjšo porcijo, je seveda začela jokati, ker bi verjetno z veseljem zmazala tri take porcije, samo je nismo smeli prehitro in preveč nabasati s hrano, ko pa je le-ta padla na skoraj nič podlage.

Izredno so bili veseli pomoči; mi si verjetno niti zamisliti ne znamo, kako je životariti s prgiščem hrane, kako mora otrokom kruliti po želodcu in kakšno olajšanje je zdaj za mamo, ko ve, da bo nekaj mesecev lahko polnila lonec za svojo številno družino … In če bodo pridni, se bo tudi tisti krompir razmnožil v prihodnjih letih.

Ko sem bila pri njih s fotkičem, da bi zabeležila, kam je šel parlamentarni denar, je bila večina fantov zdoma, tako da so na sliki eni otroci domači, nekaj pa je sosedovih – večino slik je zasedla dojenčica, ki je ravno mljaskala ob zdaj novi poslastici, banani z mlekom. Kliknite:

Christina družina

Še malo Mahlerja, da preberete do konca ob spremljavi:

Druga bufuška družina je prejela samo denar in milo, nič krompirja, saj je Laban ocenil, da jim gre za odtenek bolje kot ostalima dvema. Tudi otrok je manj in mama je strašno pridna, ves čas gara na polju, medtem ko oče – ja, le kaj, od jutra do sutra popiva. Ko se priklati domov, se trije sinovi kar najhitreje poberejo od hiše, on pa poje, kar najde ali kar prinese s sabo, na kraj pameti mu menda ne pade, da bi kaj prispeval za svoje potomce ali ženo. Sem ga spoznala, vse je čisto res, prasonar je dejansko ves čas visel v Rotindu. Fantje Terra, Budde in Albert so moji znanci še izpred sedmih let; že takrat so bili daleč najbolj razcapani in zaprašeni, ko pa sem jih videla sedaj, sem pomislila, da so mogoče še kar v istih kosih oprave, jamawe, ne vem, ali je bilo več blaga ali več lukenj. Poleg tega so zrasli vse skupaj za en naprstnik v teh letih, prav res, pa mama in oče nista tako zelo pritlična – verjetno tudi nezadostna prehrana naredi svoje. Fantje so redne stranke Edirisine jame za kompost, kjer brskajo za čim še užitnim.

Oblekli smo jih že prej, zdaj smo jih obiskali le z milom in zato, da smo se dogovorili, kako bo z denarjem – tudi zanje bo banka kar Labanova mukaka, pri kateri bodo hranili tudi hrano, da ne pride v kremplje nemarnemu atu. Kot vidite, je en kup logistike, haha, samo res sem raje nekaj plačala mukaki, da bo teh nekaj mesecev skrbela za vse skupaj in imela denar pod ključem, kot pa da gre vse v maloro po hitrem postopku. Pardon, v obušero.

Kliknite na kuharja Terro spodaj, nekaj fotk družine je spodaj, le da Buddeja ni bilo doma in je namesto njega poziral sosedov Elijah – je bil kar primerno prašen, hm. Škoda, da nisem uspela ujeti, ko je mama odgrnila odejo na postelji, kjer ležijo vsi otroci skupaj – na dilah je bilo par decimetrov na prafaktorje scufane pene ali gobe ali kako se temu reče … Ampak ne kakšne take izvedbe, ki bi res lahko ublažila ležanje na trdih deskah, to je bilo čisto prepereto in tri milimetre mogoče sem pa tja debelo, bolje, da je sploh ne bi bilo, svinjarije … Je pa že veliko, da posteljo sploh imajo, pri Christini ležijo kar na tleh na nekih iz posušene trave spletenih predpražnikih …

Fotke:

Terra družina

Zadnja družina, ki sva jo obiskala z Labanom, živi na nasprotnem bregu, v Kyabahingi. Strmo v breg smo grizli, Laban in Brian sta skupaj vlekla pol vreče krompirja (mama nima zadosti zemlje za več), potem pa smo le zagledali bivališče. Ojoj, to je bilo pa že skoraj podobno pigmejskim kočam, ki so sinonim za bedo – čisto majhna koliba s travnato streho, skozi katero menda za povrh še prijetno zamaka, sploh ne vem, kako se vseh pet zbaše noter … Na dvorišču sicer samevajo in propadajo leseni koli, kjer naj bi stala nova in malo večja hiša, vendar iz tega ne bo nič, saj si mama ne more privoščiti gradnje. In kje je ata? Ja, šel je proč, se mu je verjetno zdelo pretežko skrbeti za štiri otroke, pa je vse skupaj prepustil rosno mladi ženi. Poročila se je že v sedmem razredu.

Pričakali so nas na pragu; tako zelo luštna družinica so bili, še posebej mali, ki mu je bilo ime Delicious (ne hecam se), je bil en tak sonček, ves čas je nekaj žlobudral in se smejal, kar ni ravno običaj, saj je otrokom ponavadi zelo nerodno, plašni so in upirajo pogled v tla, ko se srečajo s tujci … Fanta nista premogla niti hlač, ampak sta imela okoli riti zavito kar neko cunjo, in ko bi videli, kako zelo so bili veseli novih (starih) oblačil, to je težko povedati … Delicious je bil sploh čisto iz sebe, usta do ušes in kar poskakoval je od veselja, vse je pokomentiral, tudi to, da bratec pri puloverju ni imel kapuce in da mama pa ni dobila ničesar. Uf, ja, saj res, smo se smejali, nič nismo prinesli zanjo – rekla je, da bi še najraje dobila kos blaga, ki si ga ženske potem ovijejo okoli bokov ali ramen, pa sem šla kasneje na tržnico iskat še to. Pa majico smo pozabili prinesti malemu, kaj pa vem, komu sem jo dala, saj sem kar naprej nekaj dilala s temi cunjami … In sem potem na marketu našla zanj luštno oranžno zadevo, kot nalašč za k sončno rumenim gatam, v katerih zdaj skače okoli … Še tri sosedove punce so prišle pogledat, kaj uganjamo, na koncu pa še Brianova mama, ki pa je tu prevzela mukakino nalogo, in sicer sem tudi njo prosila, če lahko hrani denar in jim vsak teden kupi hrano, ki jo bodo želeli. Tudi ona je dobila za to nekaj denarja, saj bo imela s tem kar nekaj dodatnega dela, je pa fejst gospa in ji lahko zaupam.

Kliknite na tole revščino spodaj, da boste videli mlado družinico v novi opravi:

https://picasaweb.google.com/109959243777011520218/Kyab_druzina#

Kyab družina

Oh ja, na koncu bi se morala verjetno počutiti dobro, ker smo s skupnimi močmi  malo le pomagali, ane … Namesto tega pa sem bila po obiskih teh družin bolj žalostna in jezna, kaj pa vem … Ker je svet tako v riti … Ker na milijone ljudi takole životari (oziroma marsikje še veliko veliko huje), pa ne moreš nič spremeniti … Malo poštukaš tu pa tam, kadar lahko, to je pa tudi vse – samo mene potem prime, da bi prinesla še to pa ono pa tretje, pa šla še do drugih, o katerih so mi pripovedovali v vasi, pa kupila čevlje Ezri pa Polly, ki sta tudi uboga, samo sem zanju izvedela prepozno … Pa skušala bi najti sponzorje otrokom, ki so me hodili prosit za šolnino, pa kupila družinam krave, da bi otrokom lahko dali kaj mleka, pa zdi se mi, da bi morala ves svoj denar razdati, ko pa nimajo ničesar, jaz pa doma kofetkam pa hodim na koncerte pa kupujem nepotrebne reči pa zdaj bom šla uživat v Kenijo …  

Samo tako razmišljanje tudi nikamor ne pelje, saj vem, čisto brezveze … Pa saj bom še naprej nekako pomagala, samo skušala se bom otresti občutka, da bi morala kar vsem po vrsti reševati stisko – pa če bi še raje, ne gre, ne moreš kar vsem povprek … In da ne bo zdaj zvenelo, da niste otroci nič pametnega storili z darovanim denarjem, neeeeee – to samo jaz nekaj v tri krasne filozofiram, zelo sem vesela, da ste ga namenili tudi ugandskim sovrstnikom in upam, da boste v življenju vedno mislili tudi na tiste, ki jim je hudo, in boste po najboljših močeh pomagali. Če bi lahko videli, kako zelo srečni in hvaležni so bili vsi, ki so prejeli vašo pomoč, bi vedeli, da ste ravnali lepo in prav – tako pa boste pač morali verjeti mojim besedam … Še enkrat hvala!

Zdaj počasi zaključujem s temi zgodbami o prelivanju denarja levo-desno, samo še mleko v prahu in kakšno coto grem iskat za tisto suhljato punčko iz Bufuke, potem pa sem zaključila za letos … Aja, presneto, pa nisem še napisala, kako sem obrnila denar gospe Žitnik – samo še to na kratko. Tretjino sem porabila za nakup zvezkov, učbenikov in ostalih potrebščin, ki jih rabi srednješolka Dora za zadnji semester, saj se sicer ne bi mogla vrniti v šolo, kjer tudi biva; šolnino ji je plačal neki vaški veljak, ostalo pa mora priskrbeti sama, pa je čisto nemogoče, saj sta s sestro Brendo siroti in ju preživlja stara mama, ki nima še sama nič … Brenda je letos že uspela priti do sponzorskih sredstev pri Edirisi, za Doro bom pa še nekoga našla, da bo lahko zamenjala šolo (v tej je čisto nesrečna in še zelo nekakovosten pouk je), saj je strašno pridna in bistra punca, pa še poosebljena prijaznost in milina – lahko ste jo videli tam ob meni, ko se grem malarijo, ali pa z balinčki namesto uhanov (če bi koga prijelo, da bi ji sponzoriral šolanje preko Edirise, naj se mi pa javi). Noooo, to je bila tretjina denarja, ostali dve tretjini pa sta šli spet v banko k mukaki, in sicer bosta za Sharon – za tisto, ki je okužena s HIV. Da ji bodo kupovali in kuhali hrano in skrbeli za zdravila. Kar za nekaj mesecev bo. Upam, da je tako ovrajt.

Pa končajmo. Čisto v drugo smer. In z bolj poskočno muziko, Braaaaaahms:

Nekaj zadnjih posnetkov prikazuje, kakšno umetnino zdaj že ČISTO SAMA spravim skupaj, ha! Draga mami, zdaj ti je lahko za kak odtenek manj nerodno zaradi kuhanja nevešče hčere, kaj praviš? A veš, koliko enih sestavin sem olupila, narezala, skupaj nametala in zmešala, začinila in vse to, jamawe, sem ponosna, haha! Pa to ni edina reč, ki sem jo usvojila, bom doma demonstrirala, kaj še obvladam – evo, vsaj nekaj koristnega sem pa naredila v vseh teh mesecih proč od doma! Poleg tega lahko tudi mirno rečem, da ŠE ZDALEČ nisem najbolj anti okrog šporgeta in vilede in metle – zadnje tedne ob jezeru sem praktično edina (no, kadar sva bili z Irmo sami v taboru, sva imeli seveda red) vzdrževala vsaj neke minimalne standarde, (kot bi rekli v šolstvu) čistoče v tisti jazbini od kuhinje, vsak dan zjutraj in zvečer počedila pult, mizo, kuhalnik, pometla, zlagala posodo ali celo pomivala za nekaterimi mladci in mladenkami, ki so malo pozabili, da niso več nastanjeni v hotelu Mama … Kaj pa vem, čeprav me doma še danes v glavnem samo zmerjajo, kadar se kaj pospravlja, lahko zdaj z gotovostjo zatrdim, da se me je gnjavaža okoli čiščenja očitno vseeno prijela dosti bolj kot marsikaterega prostovoljca. Enostavno me moti, da mularija razgoni vse živo, ko se nekaj cmari, potem pa tako na približno malo počedijo za sabo, da je po vseh površinah še nasmeteno, naoljeno, začimbe ne najdejo poti nazaj na police itd. Ali pa da zjutraj prvi vstaneš in še ves zaliman hočeš zavreti vodo, pa še čajnika ne najdeš pod goro usrane posode – halo?!!! Če stanuješ na svoje, ni panike, se pač prilagodiš svojemu bioritmu glede gospodinjenja – samo takole, ko pa se gremo neko komuno, je pa res nemarno in sem kar malo jezna. Alessia in Brian bosta že naredila red, ko se vrneta, sta pa še dosti bolj sitna glede čistoče kot jaz, tako da bo mladež verjetno nabrcana v akcijo, če se ne mislijo kaj poboljšati. Howgh!

Evo, kliknite na moje kosilo, boste videli, s čim sva se mastila z Labanom – po količini na krožniku bo tudi jasno, zakaj me vse cunje žulijo, haha:

Kuharica dunjena

Drugače sem v tokratnem blogu nameravala pisati predvsem o delavnicah za učitelje, jamawe, pa spet ne bo nič, je že zdaj preveč vsega – pa so bile delavnice prva stvar, s katero sem se ubadala tu v Afriki, joj prejoj, pa bluzim o vsem drugem prej … Samo sem hotela še pred koncem šolskega leta sporočiti, kam sem zakopala šolski denar, da ne bodo ravnatelja še aretirali kakšni sumničavi inšpektorji, ane. Potem pa se mi spet napiše cel roman in bom kar objavila tole brez delavnic. Bo pa naslednjič. Pa še marsikaj.

Malarija je po dobrem tednu nehala najedati, zato pa so bolhe dobile navdih in nas žrejo še bolj intenzivno. Zdravnice so popikane še bolj kot jaz, sumim celo, da jih nosijo kar s sabo, pssssssst, nanje skačejo s pacientov, one pa jih potem delijo z ostalimi, ko ob večerih v kantini gledamo filme na laptopu. Ja, takle mamo. Uživajte.

Do konca maja so vstopnice cenejše, podvizajte se! Gremo na Mahlerja, če še ne veste. Ja, to je tisti znameniti skladatelj nebeško lepega Adagietta, s katerim je bil prežet ves Viscontijev film Smrt v Benetkah, kjer sem se prvič srečala z Mahlerjevo glasbo (pa nas je menda kar precej takih). Menda je stavek ljubezenska pesem, posvečena ženi Almi. A ga zarolamo? Zaprite oči.

 In potem sem se vsa gimnazijska leta zadevala z njegovimi simfonijami in še danes ne zamudim nobene, če sem le v bližini. Prisluhneš lahko, kako zvenijo narava, bolečina, vesolje, lepota …, vse tako neznansko močno, da prideš čisto izčrpan s koncerta, izžet. Če je seveda izvedeno, kot mora biti. Drugače je pa lahko tudi čista groza, kar se je tudi že parkrat primerilo.

Ampak 3. julija zvečer bo vse tako, kot mora biti; kaj ne bi bilo, če pa poje v tisti množici tudi moja podnajemnica Urša – če na Cankarjevi slišite, kako se nekdo dere Veni, creator spiritus, je to verjetno ona, haha. Simfonija tisočev ni prav pogosto na sporedu, vsaj pri nas ne, ko pa je treba na oder spraviti skoraj četrt Slovenije, da se lahko izvede. Zdaj pa bodo s tem veličastnim delom otvorili Festival Ljubljana; tole je z njihove spletne strani:

Osma simfonija je v glasbeni zgodovini poznana kot »simfonija tisočev«. Skladatelj jo je imenoval »sporočilo ljubezni v časih brez ljubezni«. 18. avgusta 1906 je pisal dirigentu Willemu Mengelbergu: »Pravkar sem končal svojo Osmo – je največja, kar sem jih napisal in  tako nenavadna, posebna v vsebini in v obliki, da se o tem pravzaprav  ne da pisati. Predstavljajte si, da nenadoma zazveni vesolje. To pravzaprav niso več človeški glasovi , temveč planeti in sonca, ki nenehno krožijo…«.
Prva izvedba 12. septembra 1910 v Münchnu  pod skladateljevo taktirko je bil veličasten dogodek, na katerem je sodelovalo kar 1030 glasbenikov. Ime simfonija ni čisto primeren izraz za to Mahlerjevo mojstrovino. Delo presega v zunanjem in notranjem okviru vse do takrat poznane meje simfonične gradnje. Tema uvodnega zbora je binkoštna hvalnica  Veni, creator spiritus, v drugem delu uporabi skladatelj  zaključek Goethejeve pesnitve Faust s poslednjim sporočilom osvobojene moči ljubezni.
Gustav Mahler v partituri predpisuje kar 8 solistov, dva mešana in otroški pevski zbor ter orkester, ki naj bi štel vsaj 120 glasbenikov,  veličastna zasedba za odprtje 59. Festivala Ljubljana bo združila glasbenike dveh osrednjih državnih orkestrov – Slovensko filharmonijo in Zagrebško filharmonijo, 21 zborov iz Slovenije iz Hrvaške ter mednarodno priznane pevske soliste, med katerimi naj posebej omenimo tudi slovensko sopranistko Sabino Cvilak. Dirigiral bo Valerij Gergijev, čigar   posnetki Mahlerjeve glasbe  z orkestrom LSO so  v jubilejni sezoni obkrožili in navdušili ves svet.
Mahlerjeva glasba bo zapisala novo poglavje v zgodovino Kongresnega trga v Ljubljani, njegov simbolični pomen pa bo še posebej podčrtalo praznovanje 20. obletnice ustanovitve držav Slovenije in Hrvaške.

 Naš razred bo tudi tam. Po zadnjih podatkih kar zadovoljivo število tistih, ki še ne bodo na morju – najprej so se otroci nekaj puntali, če sem prav obveščena, potem pa sta Anja in Janina vzeli palico v roke in zdaj je rezultat boljši, haha. Še vedno lahko sladko zaspite na stolu, dragi moji sedmarji, samo da boste tiho – ampak začetka in konca pa zagotovo ne boste prespali. Takole bo donelo

na začetku:

in na koncu:

To je bilo posneto na BBC Proms v Londonu – avgusta grem spet malo tja poslušat same super reči, med drugim tudi Mahlerja. Itak. Njegovo 2. simfonijo, imenovano Vstajenje – zakaj se ji tako reče, je jasno po temle finalu:

No, boste šli z nami v Ljubljano? A se je kdo uspel okužiti z Gustavom? Madoniš, da niso gornji linki povzročili ravno nasprotne reakcije … Se pardoniram, če je tako.

JUHEJ, DANES SEM DOBILA NEČAKA, O KATEREM NE VEM ŠE ČISTO NIČ; MOGOČE JE PALČEK, MOGOČE VELIKAN, MOGOČE IMA TRAJNO, ŠE BOLJ VERJETNO JE PLEŠAST (PRI NAS SMO BOLJ ŠVOH V LASULJE), ZAGOTOVO JE PA NAJLEPŠI DOJENČEK TA HIP NA SVETU!

Čestitke in objem, Alenka in Jaka!

Joj, kako rada bi požgečkala frišnega škratka, samo bom morala še malo počakati …

Tale pesem se kar sama poje:

Ampak še pred knjižnico je bil – ŽUR!

In pred žurom še več kot en mesec tega in onega, o čemer se mi še ni začelo pisati, saj proste ure zabijem raje ob dolgih marših po okolici ali pa zagnano berem, saj sem privlekla s sabo kup knjig, tu pa jih je čakalo še nekaj polic, na vsaki prostovoljski  destinaciji se jih najde, saj skoraj vsakdo odloži že prebrano pred odhodom domov. Celo slovenske se najdejo vmes, potem pa padem v kitke iz besed in se mi žvižga za blog, le fotografije se pretakajo bolj redno v laptop … Ampak nekaj pa mogoče le sklempam še pred pirhi in preden vsi pobegnete k morju, v hribe ali pa štihat gredice, da bo kaj od fižola pa paradajza pa endivije, ane. Pa zna biti, da bodo namesto zdaj namesto fotk med pisanjem ta teden samo linki do albumov, ker je boss, ki mi to vestno rihta, na vakancah. Torej, če ne bo na voljo fotke, kliknite pač link in se vam bo prikazalo, a velja.

Torej – jezero sem že zdavnaj morala zapustiti zaradi delavnic po osnovnih šolah v Kabaleju, vsa ostala ekipa pa je veselo nadaljevala delo v Bufuki in Kyabahingi. Nadvse sem bila vesela novice, da sta dva primerka med njimi celo STAREJŠA od mene. Ja, to je zdaj največkrat res že kar dogodek, včasih so prostovoljci zdaj že za polovico mlajši od mene, presneti otroški vrtec, moj letnik pa se gre večinoma malo bolj resno in stacionarno življenje ob službi, deci, položnicah in vsem tem … Brian in Alessia nosita še par let več na grbi od mene in Alessia je v začetku aprila stopila  v 41. Razlog za žur ali za padec v depro, hm, Alessia je Italijanka, torej sploh ni debate – vabljeni smo bili na zabavo. Vsi prostovoljci, vzgojiteljice, zaposlene v vrtcu, oskrbnik CLement, dežurni sonček – šivilja Rosette, dva taksista kanuja in Obama, ki vozi zaresni taksi in je v taboru največkrat klican za prevoz, nočni čuvaj Tom in morda še kdo, pa se zdajle ne spomnim … Aja, še mukaka je uletela, to je bilo pa sploh super presenečenje, stara mama našega sponzoriranca Labana, ki vrtičkarjem pripravlja malico, super, da so se spomnili tudi nanjo!

Kot se spodobi za Murphyja, se je malo pred odhodom iz mesta zverinsko uscalo, sredi drseče blatne strmine smo morali vsi iz avta in porivati koreto, da je spet dobila zalet, tudi zadnji klanec pred cerkvijo je bil neprevozen in smo z vsemi nakupljenimi rečmi bosopetili navkreber po tistem drekastem toboganu; prav nič smešno pa ni bilo okoli polnoči, ko se nas je nekaj mestnih odpravilo nazaj, tla se še vedno niso kaj prida posušila in nekajkrat smo tulili na taksista, naj za božjo voljo stopi z gasa in neha izvajati kaskaderske trike, ker je naslednja možna postaja v jezeru; ponekod namreč ni bilo med vodo in cesto nič drugega kot strm travnat breg, drugod bi se pa morda vsaj luštno zagozdili med evkaliptuse ali pa pristali na dvorišču kake koče med kozami in kurami. Mene je vedno strah teh voženj, čeprav so vozniki pravi umetniki, da zvozijo tiste luknje, ampak nikoli ne veš, kdaj jim pa lahko vseeno spodrsne, presneta reč … Poleg tega so zdaj okoli Edirisinega Srca pobili kar 12 krasnih visokih dreves, menda bodo les rabili za popravilo šolske strehe ali kaj … Ampak 12 dreves, kar cmok smo imeli v grlu prostovoljci – vse naokoli po bregu so ležali ubogi posekani lepotci, sence bo manj, da ne omenjamo erozije, saj se ti poseki godijo čisto brez premisleka in nadzora, pa tudi ni nam jasno, zakaj hudiča je treba uničiti toliko, saj ne bodo pokrivali nogometnega stadiona. Jamawe, jamawe, to sekanje dreves je tu precejšnja norišnica – na luknjasti poti, ki se vije do Kabaleja, so vsepovsod drevesna pokopališča, debla ležijo križem kražem, vso zemljo jim bo odplaknilo dol na cesto … Še huje je s kamnolomi oziroma peskokopi, v par letih so se ob tej isti poti strašansko povečali nekoč samo malo načeti posegi v skalovje – danes so škrbine že velikanske, veliko več jih je, bregovi kar izginjajo, na deloviščih pa lahko opazuješ srednjeveške metode razbijanja kamnov, saj ubogi ljudje cele dneve sedijo tam sredi kupa kamenja, na glavo jim žge sonce, s težkim štorastim kladivom pa udrihajo po kamenju in ga drobijo v manjše kose, za kar so plačani skorajda nič. Kako zgledajo njihovi prsti in členki, po katerih verjetno velikokrat letijo zgrešeni udarci, pa kako uničene sklepe morajo imeti, raje ne premišljujem. Poleg tega se na očeh vseh, tudi številnih tujih nevladnih organizacij in dobrodelnih ustanov in kdo ve koga še (pa kar lepo mirno hodimo mimo), dogaja izkoriščanje otrok kot poceni delovne sile, cela množica malih šoloobveznih nesrečnikov namesto pri pouku sedi v prahu in dimu in zbija po kamnih od jutra do večera … In kaj počenja oblast? Prav dosti v zvezi s tem gotovo ne.

Ampak če že ne moremo rešiti gozdov in malih sužnjev, pa lahko vsaj kdaj zažuramo, ah ja. Ples je imel glavno besedo, v kantini smo tresli tla ob zvokih iz Simonovega radia, spraznili smo nekaj kokakol in pira, se mastili s samosami in čapatiji, prav luštno je bilo … Kliknite na nasmejano Fiono, ki smo jo končno prepričali, da je pustila doma smotano lasuljo in razkrila svojo turbo trajno, pa boste videli cel kup slik, kako je bilo …

Zabava Bufuka

FARBANJE – PA NE PIRHOV

Za 14 dni je v Ediriso prišla prostovoljit še ena Slovenka, temperamentna Primorka Katja, ki je sicer na podiplomskem študiju v Londonu, tako da je prijadrala kar od tam. Najprej so jo zvabili k jezeru, kjer se  je James z nekaj delavci ravno zabaval z gradnjo lesenega podija pred vhodom v kantino, pa so verjetno mislili, da bo kot arhitektka lahko kaj pomagala – vendar so fantje potem kar sami dokončali posel, Katja pa je v sosednji Kyabahingi svoj talent za risanje uporabila pri poslikavi zidov tamkajšnje nove šolske knjižnice. Prima je opravila posel, zmiksala je črke in besede v drevo in gosenico, fotk o tej luštni freski pa žal še nimam v računalniku, tako da morda kdaj kasneje …

Potem pa se je pridružila nama z Irmo, ko sva po končanih delavnicah za učitelje, o čemer bom pisala v prihodnji številki Dunjevanja, odšli postavljat knjižnico v Nyakasiru, uro vožnje z avtom daleč od Kabaleja. Avto se je kar posedel od vse krame, s katero smo ga obtežile, treba je bilo privleči plinsko bombo pa cel kup knjig pa futra za cel teden, vode, barv za pleskanje, prenosnih garderobnih omar a.k.a. nahrbtnikov …

Dostavili so nas v Ryabirengye, prav idilično vasico nekje med griči, kjer je zdaj ena od treh postaj Edirise UK – Kot sem že omenila, si je nova šefica Sheila zadala cel kup nalog na različnih lokacijah: ob jezeru upravlja Srce, kamor sodi sodelovanje z OŠ Bufuka in KYabahinga ter vodenje dveh vrtcev (in kmalu naj bi postavili tudi kliniko), potem SNEC, center za učence s posebnimi potrebami, in še Teach Inn, naše tokratno bivačišče, ki pa pokriva OŠ Ryabirengye in OŠ Nyakasiru. Uf, ni malo, zdaj pripravlja natančen program in usklajuje prihod prostovoljcev, njihove naloge, ureja spletno stran in se ukvarja s financami, ki seveda ob vsem tem pogonu kljub njenim dobrim zvezam in raznim nabirkam, ki jih izvaja med premožnejšim slojem v Angliji, hitro poniknejo. Zdaj lahko morda na tem mestu vsem, ki nameravate kdaj zapluti v prostovoljno delo, pa mislite, da je vse zastonj, malo sesujem ta mit. Edirisa je še precej poceni, sicer pa razne organizacije, ki urejajo prostovoljno delo po svetu, največkrat kar pošteno zaračunajo svoje usluge – torej ni dovolj, da kriješ stroške prevoza (za začetek največkrat avion, ki ni ravno poceni) in hrano, organizaciji plačaš še dodatno čedno vsoto, da te vzame pod svoje okrilje, morda nudi kakšno uvajanje oziroma poskrbi za varno bivanje (slišala sem za tarife tudi okoli 2000 evrov za par mesecev). Ko smo začenjali pred leti, ni bilo treba razen prevoza in hrane plačati ničesar, seveda pa je Miha kmalu videl, da ne bo mogel nadaljevati na tak način – treba je bilo skrbeti za vzdrževanje in obnavljanje objektov, za plačilo skrbnikov, delavcev in še polno reči. Tako so se skozi zgodovino Edirise zvrstili različni načini pridobivanja potrebnih sredstev; najbolj mi je bilo všeč tisto, da je vsak novi prostovoljec za neko vsoto evrov dva tedna spoznaval okolico, navade domačinov, nekaj jezika, šolski sistem, videl nekaj jezera, obiskal pigmejsko skupnost … Kar je zelo dobrodošlo, saj prideš v Afriko ves zbegan, poleg tega pa se je Edirisi nateklo vsaj nekaj sredstev. Potem so se stvari še nekajkrat zamenjale in spremenile, danes pa je tako, da samo prostovoljci, ki pridejo za pol leta ali več, plačajo poleg hrane in prevoza 200 evrov, ostali pa morajo kar globlje seči v žep, in če koga zanima, lahko pogleda na  http://www.edirisa.org.uk/Volunteer_In_Uganda.html , kjer je tudi razloženo, zakaj ne more biti vse kar »džabe«, pa čeprav prideš delat točno tako – torej »džabe«.  Meni ob bolj skromnih prihrankih in enoletnem adijo službi ne bi zneslo, mi je pa Sheila na srečo omogočila brezplačno bivanje zaradi mojega preteklega dela za Ediriso, drugače bi bilo tole premetavanje po svetu verjetno precej krajše. No ja, sicer pa ji kakih hudih stroškov zdaj res ne delam, saj sem večino časa čisto nenačrtovano namenila Irminemu in Martinemu projektu, kamor sodijo tudi te delavnice za učitelje in urejanje knjižnice. Alora, pojdimo nazaj v Teach Inn in  Ryabirengye …

Idila torej, blažen mir, nobenih motorjev in avtov in dretja Give me money, kar je vse preveč že prisotno na sicer tudi prelepi lokaciji ob jezeru in na poti do tja. Naše začasno domovanje leži skorajda v predsobi osnovne šole. Le malo nižje po bregu je postavljeno, medtem ko je v Bufuki nekaj več zasebnosti, saj so hiške skrite med drevjem (aja, zdaj skoraj ne več, saj so vse podrli, fej jih bodi). Ampak ni nič zoprno; zjutraj lahko opazuješ, kako otroci šibajo v šolo, rumene in oranžne oblekice šolark žarijo skozi kopreno zadnjih zdihljajev megle, v ozadju čepi mogočna cerkev, zgrajena iz opeke, petje zamorčkov v jutranjem zboru pred šolo te dokončno prebudi in napolni z veseljem in energijo, potem pa se mularija v odmorih in času za igre poja po travniku in skače za žogami, igra karte, spomin in še kaj (imajo srečo, da je v Teach Innu velika skrinja vseh teh pripomočkov), dokler nekje okrog petih popoldne ne zavlada mir, tišina se razlije čez okolico in čez dve uri se že spusti tema, skoznjo zasije nešteto zvezd nad streho, še posebej noro pa je ob polni luni, ko bi šel kar sredi noči na špancir, tako je svetlo … Ja, če tole ni en kičeraj besedni, ane, samo kaj, ko pa je vse res. Kliknite spodaj in spoznajte naše sobane in nekaj šolskih trenutkov:

Teach Inn

Fino, a ni? Ta Teach Inn je Sheila nekako »podedovala«, zgodbo pa poznam malo bolj šlampasto, tako da zna biti, da bom kakšno reč povedala narobe, se pardoniram že kar vnaprej. Pred nekaj leti so tu snemali dokumentarec, in sicer malo v maniri Big Brotherja – skupina nemarno bogatih je morala v določenem času zgraditi nekakšen center, kjer bodo lahko v prihodnje stanovali prostovoljci, ki naj bi predvsem poučevali v osnovni šoli (na, zdaj se pa borimo proti temu, haha), in se dogovoriti z lokalno skupnostjo o sodelovanju. Ves dobiček, ki bi se natekel od plačila prostovoljcev za bivanje (kar 7 funtov na noč je bila cena, krili pa so seveda tudi vse ostale stroške), bi dobila lokalna skupnost, tako da ne bi bil center samo sam sebi namen, ampak bi bila nekakšna kombinacija učenja drug od drugega in razvoja. Kako točno je zadeva funkcionirala, ne vem natančno, kolikor sem slišala, je sodelovalo tam precej inventivnih in zagnanih mladih in so marsikaj dobrega ušpičili, vseeno pa je zgleda tista zgodba o sodelovanju z lokalno skupnostjo, z nekakšnim odborom, v katerem so sedeli domačini in odločali, kako se bo porabil denar, malo zaštrikala in žalostno propadla, tako da je zdaj Sheila ponudila svoj koncept in prevzela vodenje.

Predvsem je tale Teach Inn zelo prijeten in udoben, tuš in veceji ponujajo s tistim betonom po tleh in stenah že pravo razvajanje, madoniš. Tudi sobe so zračne, čiste, Martin jih je poslikal, kuhinja me je pa, kot lahko vidite, sploh čisto očarala, haha, sem kar pridno sodelovala pri cmarjenju hrane, ne samo pri pomivanju, kot je sicer običaj. Edini minus je, da ni pipe s tekočo vodo, ampak jo je treba prinesti v kanistru in potem pretakati tam po lavorjih – ampak sploh ni panike, itak je za to pridno skrbel oskrbnik James, prima dečko, za par razredov učinkovitejši od bufuškega Clementa, ki ga je treba nenehno drezati, da se kaj premakne. Katja je bila hudo pripravna za veliko reči, med drugim tudi za kuharijo, z Irmo sva pridno sledili njenim poveljem in jedlo se je nadvse okusno, mmmmmmm! Pa še ostrigla me je, spodaj lahko pogledate naš frizeraj s pogledom na šolski sekret in zelene gričke v daljavi, kliknite na fotko:

Frizeraj

Nismo pa se samo basale s hrano, čeprav smo se res kar izdatno, ampak smo tudi pljunile v roke in v petih dneh rastur neke zapuščene učilnice spremenile v prijetno knjižnico. Zraven Teach Inna, torej na osnovni šoli Ryabirengye, že imajo knjižnico, prav tako v Bufuki in Kyabahingi, vse štiri pa so del Irminega in Martinega projekta o dvigu bralne kulture. Bralna kultura, my ass, bi se lahko na kratko reklo za te odročne vaške šole. Kaj naj pa berejo, če imajo samo nekaj učbenikov na voljo, pa še to največkrat samo učitelji; prava knjižnica je samo v mestu, pa še tam ne verjamem, da so prav hudo založeni – tako otroci sploh nikoli ne pridejo v stik s knjigami, še posebej z zgodbami ne. Zdaj bo nekaj možnosti za listanje po štorijah vsaj na štirih šolah, denar za to so izpljunili nekaj na našem ministrstvu in nekaj je padlo tudi iz evropskih sredstev.

Dve knjižnici sta naši gonilni sili Edirise Slovenija že zrihtali med svojim zadnjim obiskom Ugande, tista v Kyabahingi je rabila še nekaj polic in slikarije po steni, zadnja, to v Nyakasiruju pa je bilo treba spedenati čisto od začetka. Do tja je bilo 45 minut hoje v eno smer, na šolskem »dvorišču« pa so nas pričakali znameniti poučni napisi, ki so jih polne vse šole po Ugandi; predvidevam, da so rezultat nove doktrine v boju proti aidsu, katere botrica je bila Musevenijeva žena – vzdržnost, zvestoba in podobni nesmisli, haha. In med njimi tudi nekaj spodbudnih o trdem delu in rednem obiskovanju pouka – kliknite na fotko in si jih nekaj oglejte:

Navodila

Stvar je taka, da so v Ugandi uspeli izredno znižati odstotek okuženih v preteklih letih, in to ne z vzdržnostjo, ki se tu v Afriki res sliši rahlo smešno, ampak z izobraževanjem, osveščanjem, razdeljevanjem kondomov … Potem pa se gospa predsednikova napali na vzdržnost, kakšni kondomi neki, bravo, teta, na, pa imajo zdaj po vseh šolah namesto tega nabitih polno enih napotkov, kako naj se izogibajo sugardaddyjev (ja, naj jim pa vlada priskrbi šolnine namesto njih, ane) in naj se ne poročajo vsaj do zaključka osnovne šole, naj se izogibajo seksu, saj aids ubija, in podobno. Promiskuiteta je tu precej običajna, tako da kakega hudega uspeha opozorilne table po mojem ne morejo imeti – sploh pa je položaj žensk tu še vedno precej mizeren, so precej podrejene in verjetno precej lahka tarča moških, menda tudi ni ravno redko, da si tudi ravnatelji in učitelji privoščijo svoje učenke, pa se nikomur nič ne zgodi ipd. Lahko pa da se seveda strašno motim. V tem primeru se spet pardoniram.

Sicer pa je šola v Nyakasiruju tudi precej lepo urejena, podobno kot tista zraven Teach Inna, celo stekla imajo v oknih, kar je precejšnja redkost, obe sta bili namreč zgrajeni s pomočjo neke organizacije. Učitelji so zelo prijetni in zagnani, niti slučajno jih v času pouka ne vidiš zunaj, kot je stalna praksa v Bufuki, tudi ravnateljica je super in vedno v šoli, ne pa kot bufuški Henry, ki večino časa preživi v mestu, namesto da bi nagonil svoje občestvo za kateder in nadzoroval, kaj počnejo. Otroci, ki so nas srečevali na poti oziroma svetili zraven, ko smo delale v knjižnici, so znali veliko več angleško kot njihovi vrstniki ob jezeru, z nekaterimi iz višjih razredov se je dalo celo kaj pomeniti, mlajši pa so vsaj približno razumeli, kaj govorimo, in nekako tudi odgovarjali – bile smo res prijetno presenečene, saj je veliko bolj običajno, da je edini odgovor, ki ga dobiš od šolarjev po vaseh: Yes. Na kakršno koli vprašanje že. Upam, da se bo večini tistih, ki bodo zaključili osnovno šolanje, posrečilo priti na srednjo šolo in da se bodo sponzorska sredstva našla tudi za kakega pridnega poba ali nadebudno punčaro s te šole, saj se mi zdi, da večina odpornikov plačuje šolanje tistim z jezera.

Mularija je seveda hotela videti, kaj počenjajo bledolične gostje (in morda je bilo celo pravo odkritje, da tabeli tudi kaj delamo kdaj, ne pa da se samo šetamo okoli in zabijamo čas), zato so škilili v razred od vsepovsod – plezali so na okna, se drenjali pri vratih, ves čas nekaj spraševali in pozdravljali, in ko se jih je nabralo več, je seveda nastal tipičen šolski kraval, ki sva ga z Irmo navajeni že iz svoje službe, pa je počasi še nama začelo najedati vpitje in galama, Katja se je pa sploh križala, haha, njej se je zdelo nemogoče, da bi prenašala kaj takega iz dneva v dan – med turšice zagotovo ne bo šla. Saj nekaj časa je zabavno, samo če nekaj delaš, zna biti pa res zateženo, pa ves čas jih je bilo treba poditi proč od vhoda, da niso prevrnili vseh barv, da niso šlatali sveže pomalanih umetnij in podobno. Zelo pa je bilo luštno, ko je večina mladine v času kosila spokala domov na večni posho with beans, peščica tistih, ki stanujejo predaleč, pa  je posedla po travi pred šolo in v miru delila med sabo sladki krompir pa zelje in fižol, »dobrote«, ki so se skrivale v plastičnih posodah. S temi smo se potem lahko normalno kaj zmenili in enkrat uprizorili pravo foto seanso, saj so se vsi želeli videti na ekranu – to je bilo enega smeha, kot bi stresal orehe, joj, kako so lahko luštni in prisrčni, pa koliko enega veselja je v njih … Malo sem vmes preklopila na črno-belo in naškljocala nekaj portretov teh prelepih otrok,  njihovih velikih žametnih oči in širokih nasmehov … Kliknite spodaj:

Publika

Žal pa se ni dalo »fotografirati« petja učencev drugega razreda, ki so imeli učilnico parkirano zraven naše knjižnice-to-be; to je bila prava eksplozija veselja in navdušenja, zdelo se mi je, da jih bo kar razneslo, tako so se drli in ploskali in migali, iz oči jim je res dobesedno sijalo … Smo šle pogledat, kaj se dogaja, pa smo videle, da si je učiteljica (starejša gospa, blaga duša, ki je učila z velikim navdušenjem) vzela nekaj časa za popravljanje zvezkov, otroci pa so medtem sami poskrbeli za pevske vaje – to je odmevalo, pa kako usklajeno so prepevali, to morajo imeti res že prirojeno, jamawe … Ko so zagledali obiskovalke, se jim je pa sploh odpeljalo, naši široki nasmehi in pozibavanje v ritmu njihovega petja so jih še dodatno podžgali in med kmalu so se nagnetli čisto v našo bližino in je bilo res divje. Divje lepo. Hja, tega se res ne da prenesti na papir, žal.

In kako je potekala udarniška? Najprej je bilo treba narediti malo reda – no, veliko reda. Za dve uri se nam je pridružil tudi James, da je šlo hitreje, in kupe prahu, smeti in pajčevin smo napadli z njihovimi tradicionalnimi metlicami, ki so se izkazale za zelo učinkovite – le hudirjevo se je kihalo, ker si moral biti sklonjen čisto blizu tal in z nosom riti po vsem tistem prahu. Ometli smo tudi stene, tako malo na približno, ko pa smo želeli še kakšno cunjo, s katero bi malo temeljiteje zbrisali zidove, pa so nam prinesli kar neko ugandsko zastavo, ki je očitno že omagala – pa smo jo uporabili še za podlogo pri barvanju. Svašta. Namešali smo še barvo za osnovni oplesk, to je kar letelo vse od zagnanosti – kliknite na fotko:

Prej

Čedno, a ni? Pa kako je šele postajalo – najprej smo nanesli tisto jajčno podlago, in to dvakrat, in spodaj zarisali pogrebno črn rob, da smo kolikor toliko prekrili razne štukarije, ki so jih nametali sem ter tja, koder so se pač delale luknje. Jaz sem se držala bolj spodnjih delov zidu, ker se še na tleh kar naprej pobijam in padam, kaj bi šele bilo na štorasti lestvi, to sem prepustila mlajšim od sebe, pa naj se zvirajo gor pod stropom. Katja je bila glavna malarka in si je zamislila tudi poslikavo, midve z Irmo nisva prav hudo uporabni za risanje, zato pa toliko bolj navdušeno barvava v začrtanih mejah.

Joj, barvam neznansko rada! Ker imam tudi barve zelo rada, pisanost, razgibanost, predvsem pa se mi zdi, da morajo biti take vse ustanove, ki jih naseljujejo otroci (če že tastari potem uberemo bolj drap odtenke, ko si opremljamo svoja bivališča). Mogoče bom enkrat na naši šoli, betonski princesi, izvedla diverzantsko akcijo s četico mladih soborcev, prinesli bomo lonce, polne mavric, in ukinili sivino betonskih sten, evo! Če sem prav razumela, je naša prešerka spomeniško zavarovana ali kaj, i »nitko neče, da nam dira« to divno pogruntavščino, če si sposodim besede ljubljenega vodje. Saj ni povsod tako oblačna, na srečo, ampak sivega je za moj okus še vedno preveč, to bi bilo fino, če bi se lahko malo izživljali s kracanjem po stenah, juhej! Tudi doma rada po svoje okrancljam vse živo, stare kovčke, lojtre, stole, stene, pa vse je malo čez rob, ker ta defekt imam že iz otroštva, zdaj sem pa spet dobila navdih in se bom lotila še sobe za goste, zmešala bom tiste maroške barve v prahu in si dala duška, ja! Kliknite na fotko in poglejte, kako smo pacale:

Vmes

Prvi dan smo se še hecale, da smo samo polovični delovni čas opravile, potem pa smo vsak dan ostajale dlje, saj je Katja konec tedna morala odriniti nazaj, tako da smo zavzeto vihtele čopiče, pometale in čistile klopi, vmes pa poturčale ananas ali dva, da smo lažje zdržale do popoldanske gostije. In na levi strani knjižnice zdaj sijejo sonce, trave, rože, zvezde, luna in morje, na desni strani pa je ravnateljica želela kaj poučnega, zato je z nekaj umetniške svobode Katja narisala, kako nastane dež – meni se zdi čudovito, vi pa, kakor hočete … Smo pa prav po razbojniško kršile cel kup prepovedi, ki veljajo za ugandske ženske – nikakor ne smejo plezati po lestvi, žvižgati in se ukvarjati s kakimi zidarskimi ali malarskimi posli, saj je vse to rezervirano za dedce. Mogoče je to zato, da možakarji SPLOH kaj delajo, drugače bi še to morale spedenati njihove žene, jebelacesta. Edino tisto o žvižganju mi ni preveč jasno, no, kaj čmo …

Po vikend oddihu v mestu sva z Irmo pripeljali v Nyakasiru še nekaj škatel knjig in učbenikov; za naslove slednjih so se odločali učitelji, med tistimi za nižje razrede pa so bile večinoma knjižice v lokalnem jeziku rukiga, ki jih je napisal znameniti Festo Karwemera, borec za ohranitev kulture in jezika ljudstva Bakiga. Prav veliko ni napisanega v lokalnem jeziku, zato se Irma in Marta v svojem projektu zelo zavzemata za to, da bi jih bilo več, saj se bo le tako jezik ohranil, poleg tega pa bodo učenci raje posegali po branju, saj je njihova angleščina dostikrat preskromna, da bi lahko dobro razumeli napisano. No, sploh pa je prva naloga zdaj privabiti mlade h knjigam, prav tako pa učitelje. Velik korak naprej bo, če bodo začeli pri pouku uporabljati učbenike in slovarje, ki so jim zdaj na voljo v več izvodih, tako da bodo tudi učenci v manjših skupinah lahko brali med poukom. Učitelji so ponavadi edini izvod, ki je bil v šoli na voljo, uporabljali le za pomoč pri pripravi na uro, učenci pa nikoli niso imeli priložnosti videti snovi, skic, grafov itd.  v učbenikih. Zdaj bo lahko drugače, samo učitelji se morajo res navaditi, da bodo bukve jemali s sabo v razred – prepričana sem, da bo v Nyakasiruju in Ryabirengyeju hitreje uspela ta revolucija, medtem ko se v Bufuki, kjer imajo knjižnico že lep čas, na učbenikih predvsem nabira prah, kot pa da bi jih nosili s sabo k pouku.

V vse knjige je bilo treba vnesti podatek, da jih je priskrbela Edirisa Slovenije, a, seveda; Irma je vse knjige tudi popisala in jim določila zaporedne številke, da bo red pri izposoji, potem pa je sledil še obvezen žig – tu so nama pomagali trije pridni fantalini, ki so jih izbrali učitelji, znali so zadosti angleško, da so zapopadli, kaj morajo delati. Ko se je Irma za nekaj časa posvetila svojim nalogam, so sicer uspeli kar fino reorganizirati police, haha, tukaj nimajo preveč hudega smisla za naš Ordnung, no, potem pa so le počasi zlagali stvari nazaj tako, kot so jih dobili. Veseli sva bili tudi učiteljev, ki so tisti teden drugače popravljali izpite drugega semestra (in na več šolah so določili kar »raspust«, mularija je ostala doma in pomagala na polju, ponekod pa so se tisti redki projektili, ki so prišli k pouku, preganjali po travniku in ga srali po svoje); že itak so velikokrat prišli pogledat, kako napredujemo, in vsakič smo bile deležne zahval in pohval, res so bili vsi ves čas tako prijazni, da je kaj, potem pa so trije mojstri še malo poglihali slabo narejene omare, da se ne bi prevrnile vsakič, ko se odprejo vrata. In zavzeto so prebrskali vse knjige in učbenike in komentirali in debatirali in sva bili res veseli, da so tako navdušeni, jeeeeee! Še zložili so nekaj kupčkov tja v omaro, in to na lastno pobudo, jamawe, če to fajn! Evo, spodaj je še zadnji del udarniške, kliknite:

Potem

Zadnji dan sva nameravali izvesti še akcijo knjižničnega opismenjevanja za vse razrede, ravnateljica je deci naročila, da se prisvaljka v šolo, Irma je pripravila uvodni del, kako je treba šlatati knjige, da se ne uničijo, kako se jih pospravi nazaj, kje je kaj in kako kaj najti, jaz pa sem izbrala nekaj zgodb za različne starostne skupine, ob katerih bi potem mularijo seveda popadla nenasitna želja po branju in potapljanju v čarobne svetove besed, haha, no ja, vsaj malo bi se morda ogreli, ko bi videli, da je vse sorte mogoče tam v bukvah, da pujsi recitirajo in goske šofirajo, pa malo bi še risali pa čvekali o tem in onem – na koncu pa je vse padlo v lužo. Malo tudi dobesedno, ker je tako nazarensko lilo, da bi zelo težko prikrevsali po vsem tistem blatu do šole, namočeni do fundamenta, poleg tega pa je Irma postala nekam sumljivo malarična in čisto zanič, tako da sva se podrzali v mesto, da je šla na kliniko pregledat kri. In je bila res malarija, samo na srečo precej blage sorte, podobna kaki virozi, saj pridno grizljamo lariam, da nam komarci ne morejo toliko do živega. Tu zdravljenje malarije res obvladajo, so rekle tudi naše tropske medicinke, ki so tudi že prispele v Bufuko delat za nekaj mesecev (kako pa imajo uštimano ostalo medicinsko pomoč, pa kdaj drugič – so malo pravile, ojej), Irmi so predpisali tabletno terapijo in potem je dva dni samo spala in spala. Bo treba knjižnični uvod speljati po počitnicah.

Ko ravno omenjam naliv, tu spodaj kliknite na lužo, je par fotk na to temo. Enkrat nas je sredi poti do šole ujel kar soliden naliv, pa smo bile na srečo ravno v bližini neke hiše, stekle smo pod nadstrešek, pa nas je gospodar, ki nas je opazil, takoj povabil v bajto, en tak Zlatko je bil. In kako je bilo vse čisto in urejeno, ena lepših hiš že na zunaj, okoli so imeli nasajeno okrasno grmovje in nekaj dreves oziroma rož, kar sicer ni ravno običaj tu, stoli v nekakšni dnevni so bili oblazinjeni in prekriti z nakvačkano umetnijo, prav nobel je bilo. Pa koliko časa smo sedele tam, zunaj pa je kar lilo in lilo … Klik na lužo, torej:

Potop

Za konec sage o knjižnici in bivanju v Teach Innu pa še posnetki prelepe okolice in nekaj vaškega življenja; cel kup prisrčnih pozdravov in vprašanj, kako nam gre in kam šibamo, še več otroškega navdušenja Muzungu, muzungu (zaradi pomanjkanja turistov na srečo večinoma še brez Give me money), smeha, ki se je razlegal od njih in veselja, ki ga naši otroci enostavno ne premorejo, res se mi zdi, da ne – ali pa samo občasno, po koščkih … Če dam za primer našo Zalo, ki je med bolj sončnimi in veselimi primerki, tako navdušenje se ji zariše v očeh in ji raztegne usta do ušes, ko vidi, da se na šporgetu zanjo kuhajo kakšne filane paprike, haha (ko je pa otrok tako hudo ješč), to je pri zamorčkih na sporedu za vsako malenkost, smeh zvončklja in se kotali za njimi, pokore male … Sem ter tja smo okoli beznic nabasale tudi kakega kretena, seveda, ki je bil ob nekaj promilih pod kapo preveč pameten, sicer pa so bili še možakarji v tem becirku videti nekam nenavadno pridni in delavni, čisto drugače kot ob jezeru. Srečevale smo jih z motikami na rami, s kolesi, na katerih so tovorili gromozanske šope banan ali vreče pridelkov, prav pohvalno. Ljudje so ob našem mimohodu ponavadi še tisti trenutek, ko smo se pozdravili, začeli govoriti o nas, se prešerno smejati in zabavati, prav rada bi razumela, kaj si imajo povedati – zdaj sem se že navadila in  me ne jezi, zna biti, da tukaj čisto drugače jemljejo opravljenje kot pri nas, haha, in ni nič grdo, če ti za hrbtom komentirajo. Pri nas smo seveda veliko bolj civilizirani, ane – počakamo, da se človek oddalji, pa šele potem napademo z vsemi topovi, juhej. Kliknite še na spodnjo fotko in se sprehodite daleč od ponorelega sveta:

Ryabirengye_nyakasiru

AH, KAKŠEN BLAGOSLOV…

…  kot bi rekla kihajoča opravljivka v filmu Tistega lepega dne. Pa še res je.

Včeraj je bil en grozen monsunski dan, zato da je danes lahko sonce pokazalo vse svoje čare. Še Irmina malarija se je počasi naveličala nagajati in dečva že veselo lazi okrog – le malo počasneje. Smejalo se ni samo meni, ko sem kolovratila po čudoviti poti med sem ter tja posejanimi kočami, ampak tudi množici šolarjev, ki so se za en mesec znebili hramov učenosti; v rokah so držali rožnate pildke z ocenami izpitov, skozi katere so se prebijali prejšnji teden. Bilo je prav zanimivo opazovati to veliko selitev malega premoženja, ki so ga učenci in dijaki morali čez počitnice iz internatov spraviti domov – nekateri so vlačili malo na glavi in malo v rokah, zloženo v vrečke ali plastične kangle, drugi so se s plehnatim kovčkom in zrolano vzmetnico zbasali na motor ali pa kolo, če so si lahko privoščili vožnjo, pred najbolj prestižno srednjo šolo pa so bili parkirani celo avtomobili – dijaki so se zdrenjali v notranjost in se do zadnjega prostega kotička obložili s prtljago, redke izbrance iz najbolj elitnega sloja družbe pa so prišli iskat s kakimi terenci. Nekatere so čakali starši, predvsem pražnje oblečene mame, da so pomagale pri prtljagi, vsepovsod je bilo kot v panju in spomnilo me je na naše začetke počitnic – turšice imamo to srečo, da se lahko vsako poletje znova prav po otroško veselimo konca vsakodnevnega vpitja mularije po hodnikih za nekaj časa, no, vsaj jaz se. Čista nirvana, ko ti po nekaj dnevih počasi neha zvoniti v glavi. Končno malo gmaha. Razstrupitev. Da je potem septembra spet fino priti nazaj.

V bližini glavne ceste skozi Kabale se na nekem griču šopiri precej srednjih šol, nekaj osnovnih in celo univerza – tam nekje sem našla še eno pravljično sprehajalno pot, in kadar sem v mestu,  pobegnem hrupu, prahu, nenehnemu gnjavljenju boda-bodarjev in spočijem oči na prijaznih starejših obrazih, navihanih mlajših, zvedavih vmesnoletnih, na zelenih odtenkih, ki so zaradi deževne dobe zdaj neverjetno intenzivni, pa še diši tako opojno od evkaliptusov, podobno kot v BLue Mountains blizu Sydneya … Tudi na cvetno nedeljo sem jo užgala tam mimo in srečevala ljudi, ki so odhajali od maše ali pa se počasi šele odpravljali k službi božji, ki je v teh krajih ponavadi itak nekajurna in ni panike, če prijadraš malo pozneje. Butarce so tudi imeli, samo malo bolj skromne izvedbe – največkrat so oklestili drevesa ob poti, ki morajo biti v kakem daljnem sorodstvu z našimi borovci, take dolge mehke metlaste iglice imajo, in verjetno v cerkvah izvajali podoben obred, kot ga poznamo pri nas (le da seveda veliko bolj zažurajo in namesto nenehne resnobe pustijo radosti in veselju prosto pot), saj so prijazni bledolični strici in tete v preteklosti uspešno namočili deželo v krščansko vero, ki se je nato oplemenitila še s številnimi približki in sektami, in našla tu res plodna tla, saj ljudje verujejo čisto plastično in predano in bolj ko tolčejo revščino, bolj se zahvaljujejo bogu za vse, kar jim je namenil. Ja, hecen je ta svet. No ja, jim pa vera gotovo prinaša predvsem neko upanje in občutek, da niso sami – še posebej tu, kjer se kar naprej vrstijo neka praznovanja in povorke in množica  zamaknjenih udeležencev zanosno prepeva in s ploskanjem ter udarci na boben ustvarja nepozaben ritem. Uf, vedno dobim kar kurjo polt, ko nabašem na kaj takega, glasba me vedno čisto vrže in opijani. Tako je bilo tudi na cvetno brezdeljo, saj je za še malo bolj kičast dodatek dnevu poskrbelo čisto nadzemno lepo petje. Kot prikovana sem obstala za nekimi plankami, za katerimi so ubrano večglasno prepevale dijakinje v šolski kapeli; pravzaprav se mi zdi, da sem prvič ujela nekaj tako nežnega in tihega, kot bi zasačil gozdne vile na kakšni jasi opolnoči, tu je petje namreč večinoma glasno in živahno, oči mi je zalilo v trenutku, jamawe, prelepa melodija, ki se je šele čisto na koncu razplamtela, pridružili so se še fantje, boben, dlani so udarjale vedno hitreje in zaključili so z navdušenim vzklikanjem in eno samo radostjo. Prelepo! To je ena taka posebna čarovnija, tak ukradeni trenutek, a ni, kadar blodiš kje, pa te nepričakovano najdejo pobegli toni izza priprtih oken, ko se prikotalijo zvoki klavirja ali violine ali kar celega pevskega zbora …

Hm, zdaj me pa že kar fino žeja po kakem koncertu … Komaj čakam Mahlerjevo 8. takoj po povratku v domovino, gremo skupaj, ane, bom pred tem še malo pognjavila, da ne pozabite, brez skrbi  …

Joj, kaj pa če Inesso Galante s Caccinijem nalepim, da se še vam malo oči orosijo:

Ne morem, da ne bi še Christe Ludwig, iz Bachove Maše v h-molu:

A že kaj jokate od lepega?

A lahko še malo, zdaj me je pa zagrabilo in si vmes rolam youtube:

A ni za umret, no?

 In kilometer naprej še ena epizoda, tudi cerkvena, ker je bil pač tak dan, in sicer je cela kolona dijakinj neke šole divje veselo priplesala iz stavbe, kjer so imele verjetno obred, mahale so s tistimi fake-butarcami in obkrožile cel travnik pred šolo, zraven pa prepevale na ves glas in videti je bilo eno samo srečo in vznesenost. Ha, kako že rečejo, opij za ljudstvo, haha – pa kaj, samo da zažge in da se prepeva in sem potem še jaz čisto blesava od navdušenja.

Najbolj pa mi je v spominu ostala veličastna, po dimenzijah tridelni omari podobna gospa, ogrnjena s krasnim blagom kričečih barv, ki je svoji afriškosti in tudi obsegu primerno počasi in zadovoljno prihajala po klancu navzdol in se mi že od daleč na stežaj nasmehnila, potem pa sončno pozdravila: Agandi, nyabo!  Takih nasmehov je tu polno in te kar zmehčajo in napolnijo, prav škoda, da se pri nas tako redko odločamo zanje – kar tako, komur koli na poti …

In s tem nasmehom vam tudi maham do naslednjič, ko bo pa kaj daljšega, Fabia to imenuje čreva, ima čisto prav, haha; zdaj se bom podrzala k jezeru za nekaj tednov, morda nam uspe spet zagnati plavalno šolo, veliko pa bomo tudi v knjižnici.

Naj končam z vstajenjem, da bo v stilu,  pirhi pa to … Če vas pa tale Bachov moment ne požene ven, čez travnike in med cvetove, ali pa kar do neba, pa tudi ne vem … Mogoče imate malarijo. Samo nikar ne glejte dirigenta, ker pokvari užitek, mogoče je robot, kaj pa veš … Samo poslušajte:

NAJPREJ OPOZORILO. Ker se mi prvi afriški tekst svaljka in svaljka tu po računalniku in ga pišem čisto po zamorsko počasi, bo zdaj spodaj kar velik zalogaj, rekordni, enomesečni, raje opozorim, preden kdo škripne od napora pri branju. Tudi fotke tega prvega meseca niso ne vem kaj, nisem prav veliko skakala okrog s fotoaparatom – naslednjič bo bolje, se bom potrudila. Aja, pa če je še kakšen genij, ki mu še vedno ni potegnilo – na vsako fotografijo je treba klikniti, da se potem odpre cel album. Zdaj sta se mi namreč spet javili dve zbegani dami, da sta šele po 4 mesecih ugotovili, kako to gre. Jebelacesta, milijon fotk sem že navozila na blog, potem pa pridejo komentarji, zakaj jih dam vedno tako malo. JA, SPODAJ SO, ANE, POD NASLOVNIMI SLIKICAMI. Bless you.

Gremo pod ekvator. Vmes bom pa za ozadje nastrelila znane afriške viže, ovrajt. Ali Farka bo imel uvodni nagovor:

AFRIKA NAMOČENA

A so vas tudi zamlada farbali, kako se po Afriki šetajo levi pa gorile pa zebre čisto zaresne, ne take z asfalta na prehodih za pešce, kako krokodili kažejo zobe in hipoti ritajo po blatu; da je vroče kot pri norcih in niti kaplje vode nikjer, pa povsod polno črnih divjakov, ki okrog ognja skačejo s sulicami in napol nagi, samo riti imajo prekrite z ličjem, okrog vratu, zapestij in gležnjev jih krasi pisan nakit iz raznovrstne reciklaže, njihove družice pa na veliko veselje bledoličnih obiskovalcev ponosno razkazujejo mlečne žleze, še neobremenjene z oklepi zahodne civilizacije, obdane s četico temnookih kodrolasih zamorčkov, katerih radostni smeh se kotali mimo brezhibnih belih domin …

No, to čisto zadnje mogoče še drži. Ostalo pa je en velik nateg brez primere. A ne verjamete? A vam mogoče lahko pokažem ugriz leva ali pa prasko gorilje šape? A me je mogoče kak povodni konj s svojo zašpehano guzico zrinil s ceste? Imam slučajno taško iz krokodilje kože, slečene s kakega primerka, najdenega na dvorišču? Same laži, vam rečem! Vse, kar lahko dobite, so podganji kakci, nasrani po policah, morilsko srbeče bule, ki jih puščajo sprehodi nenasitnih bolh po ubogih okončinah sladkokrvnih belcev (občasno jih nadomestijo z malarijo obogateni komarci), poleg tega pa še nebroj suhljatih krav, kur, koz in ovc, iz katerih nočete imeti spletenega puloverja, garjavih cuckov samohodcev, ki jim tukajšnja človeška pasma ne kupuje z vitamini in minerali prepojenih piškotkov, jih ne vozi k pedikerju krempeljce strič in jim ne pusti spati v lastni postelji … Pa nekaj ne ravno grdih ptičev se obeša po drevju in riba ali dve, žabe se derejo pod večer skupaj s kakim blago nažganim dedcem, ki se spotika po blatni drsalnici med lužami na poti proti domu, potem smo pa zaključili. Vso zverjad iz prvega odstavka lahko vidite kvečjemu v zameno za obilen šop dolarjev skozi šipo neprebojnega džipa na safariju, v Levjem kralju ali pa v Čuriju Muriju, ki se je vode bal. Res BZ.

Pa vode da ni??? Ne, vsak tretji dan po uro ali celo uro pa pol se pa mogoče res ne zliva dol z neba, je samo oblačno. Premirje. Pa gorko je tudi, ja, če navlečeš nase vse tri velurje in še bundo za treking, volnene štumfe, roke moliš nad ogenj in zlivaš vroč čaj po goltancu. Smo namreč skoraj na 2000 m nadmorske. Nekako na vrhu Krvavca zgodaj spomladi.

Kar se domorodcev tiče – zadnje nage zamorce je videla Dolfetova muza Leni Riefenstahl, kakšen osvobojeni jošk je ugledal tudi še naš Tomo iz Naklega, ko je hitel na pomoč taistim Nubam, sicer pa je ženski živelj dandanes do vratu in gležnjev zahomotan v barvita ogrinjala, medtem ko so njihovi možje zabredli še globlje – v deževnobarvne sive reklce, enako neposrečeno dolgočasne hlače, ki želijo biti zlikane na rob, kot je bilo mišljeno ob izdelavi, le kakšna srajca ali majica popestri dogajanje udarno roza ali rumeno. Še bosi skorajda nočejo biti več, haloooooo, kar nekaj bi se v čevljih afnali, japanke, papuče, celo škornje so si nekateri omislili – a bo sploh še kaj za uboge turiste ostalo tistega divjega, drugačnega, madona, no!? Pa nobenih sulic nikjer, kvečjemu velike motike, na glavah pa pletene košare s par kilami sladkega krompirja. Če niso tudi te že zamenjane s plastičnimi vrečkami. Elektrika se tudi počasi počasi plazi po gričih v blatne kolibe, še malo, pa bodo morali zgraditi Obi, da se bo dalo kupiti žarnico na tisoč in en način, potem pridejo še satelitski krožniki in barvni ekrani konec bo večernega pripovedovanja zgodb in prepevanja, saj bo treba slediti umorom in prešuštvovanju lepih in bogatih. Mobitela pa ima vsak spodoben zamorec zdaj dva, eden vleče na Warid, drugi na MTN-omrežje, da se izognejo plačevanju dražjih impulzov – kako si jih lahko privoščijo, me ne sprašujte, to so sami finančni milni mehurčki verjetno, ki se bodo sesedli sami vase. No, vsaj zaprašenih, nasmejanih bisernozobih Hello-muzungu-how-are-you-give-me-money-give-me-pen-bye-bye mladičev še niso ukinili, hvala bogu, od vsepovsod letijo po hribu navzdol s tri dni starim prisušenim smrkljem pod nosom, kadar se prikaže v bližini kak svetlejši primerek iz daljnih dežel.

Upam, da se razumemo in zgornje vrstice berete z rezervo – navijam namreč za razvoj (seveda takega, ki ne pozabi svojih korenin, svoje kulture, kar se pa žal pospešeno dogaja povsod). Boste pa na počitnice drugačnosti pač začeli hoditi v Kerinov Grm pa v Ambrus k mami Elki na kofe, bo manj koštalo in lahko boste rekli, da ste strpni. In tudi tja lahko nesete svoja stara oblačila in delite bosopeti deci bonbone, juhej, ciganska Afrika, here we come.

MUZKA ZA VMES:

Tale Afrika pa me je tokrat pričakala res neprijetno nažehtana, bo zgleda deževna doba kar zaresna, čeprav so se zadnja leta domačini že pritoževali nad učinki globalnega radiatorja, ki jim je zblodil sušna in mokra obdobja, da niso več zagotovo vedeli, kdaj je kaj.  Le prvih nekaj dni smo se še malo martinčkali, potem pa je začelo scati dol iz nebes, naše potke ob jezeru so se spremenile v tobogane in nekajkrat sem navrla vretenca, ko sem se s kriljenjem z rokami zadnji hip rešila pred veličastnim padcem v drekovino, no, dvakrat pa tudi sem poletela. Sploh ne tako zelo elegantno in neboleče; enkrat sredi noči na poti od sekreta proti hiški, ko sem se zaradi slabe razsvetljave s čela in odsotnosti očal stegnila v ribo, bumf, kar sem dolga in široka (to slednje sem sploh vedno bolj), si na srečo uspela obvarovati čeljust pred raztreščenjem na leseni štengi, drugič pa sem preskusila v rikverc, skoraj identično tistemu stopničastemu samomoru na Novi Zelandiji – s spolzkih tal  tuša v naravi vodijo razmajane in sluzaste stopničke, pa sem spet poudarjeno sedla na eno od njih, si narisala modrico malenkost višje kot prejšnjič, ostalo pa je pobrala desna dlan, ki je uspela zavarovati obstreljevano stran uboge kičme. Okej, če že priznavam spodrsljaje (dobesedne), lahko še enega – navzdol po travniku hodiva z Irmo po končani delavnici z učitelji in se oziram okoli, kje bi bila kakšna vece koliba, pa samo zmanjka tal, tresk, z levo nogo sem zakoračila v precej globoko luknjo, zvila edini še neokrnjeni sklep, pristala na rokah in ozelenila kolena. Jojboli, oooooo, meni je motorika zares zaribala ali pa ravnotežni organ štrajka, haha, samo še umiramo od smeha nad mojimi nezgodami, kaj pa boš drugega, na srečo jo še kar dobro zvozim vsakokrat. Nisem še nikomur doma povedala o teh zadnjih podvigih, ker jih bom zagotovo spet slišala – ampak saj res pazim, kako hodim, no, samo včasih me rahlo zanese pa v glavo se večkrat butnem, drugače pa me je res ena sama previdnost, haha.

Čakam in čakam, da bi se me ja že kdo iz lepe naše usmilil in mi poslal pasjo ovratnico proti bolham (lahko jih kar več različnih velikosti, jih bom inštalirala še okoli zapestij in gležnjev, ki so sploh na udaru, pa tudi okoli pasu bi prišla prav kakšna XXL), samo ga ni prijazneža pod soncem, kakor zgleda. Pa že vsem sem najamrala cele romane o grozljivih napadih zajedavskih pohotnic, ki gradijo avtocestne odseke po meni, ampak se nihče ne zgane. Verjetno se izborno zabavate ob mojih mukah, samo niti najmanj ni smešno, praskam se kot opica, in če bi seštela vse odtise, ki sem jih prejela v manj kot treh tednih, gredo številke zagotovo krepko čez 60 ali 70 – nekaj dni piki srbijo kot zmešani, potem se zadeva malo unese, samo kaj, ko je za ovinkom že nova garnitura. Raje ne premišljujem, kje so se vlačile grizljavke pred desantom name – morda po kakem umazanem bevskajočem primerku, fej in fuj, kam sem to zabredla! Zna biti, da jim sedejo moje zaloge cukra v organizmu – na nekatere ljudi se pa nikoli ne spravijo, pa četudi se zadržujejo v istih prostorih, res je ni pravice na tem svetu! Če ne bo nič bolje, bom šla kar domov, ne predstavljam si, kako bom preživela par mesecev, če se  pozornost s strani teh pošasti ne bo unesla, res ne. Pa da me ne boste poslali zdaj pod tuš slučajno – umivam se največ od vseh tu okrog, zjutraj in zvečer in kdaj še vmes hladim pike pod ledenim slapom, speljanim iz jezera, oblačila utapljam v prašku, posteljnino zamenjamo vsak teden, kaj naj še storim?! Packe se potuhnejo kam v moje rokave ali hlačnice in planejo iz zasede, ko jim zakruli po vampu …

Pa še tako prekleto alergična sem, da je za zjokat, tokratna Afrika me res nima rada, po 45-krat zaporedoma kihnem, iz oči mi lije ali pa se zdi, da mi je nekdo vanje nasul pol tovornjaka peska, nosu dogaja sto na uro, iz enega ekstrema v drugega, zdaj je neprehodno zabetoniran, potem spet izdatno pušča, odvisno od okolice, a se vam vsaj malo smiiiiiliiiim, no?! Pa kako sta me nesrečno sestavila skupaj, roditelja, vse mi nagaja, matrvola!

Ampak se ne dam, sem se odločila, da če vse tole jamranje ne bo nič pomagalo, bom vse te tegobe napadla z nasprotno taktiko, ki bo pa gotovo uspešnejša od večnega lamentiranja – s hvaležnostjo in z navdušenjem, da sem sploh lahko tu, da spet poslušam izjemne zamorske ritme iz razmajanih cerkva, se smejim z malimi čokoladnimi navihanci, jem čapatije s tono medu ali marmelade, da se mi pankreas ne poleni čisto, se na delavnicah srečujem s prijaznimi in zagnanimi učitelji, ki delajo v nemogočih razmerah, in se drug od drugega učimo … Naša mami bi izrekla svoj znameniti: Boga zahval’!!! Haha, pa še prav ima. Mogoče ne bi ravno njega klicala za zahvaljevanje, saj veste, da si nisva prav hudo naklonjena, vseeno pa res nimam kaj tečnariti – sonček pride prej ali slej nazaj, Afrike ne bo pustil na cedilu, bolhe bodo počasi prestopile spet na pse, kihanje je pravzaprav zabavno, aaaaaaapčiiiiiiiiiih, kako dobro dene, pa še pol kozarca arašidovega masla lahko jutri pojem z žlico, ker nisem čisto vsega pokončala zdajle, jammmmmmawe, če to ni blagoslov!

A  SPET PREDAHNEMO Z MALO GLASBE:

Kiviji me pa skoraj niso pustili na letalo – celo dramo so uprizorile zemeljske stevke, ker bi menda morala imeti dokaz, da bom v Ugando ne le priletela, ampak iz nje tudi odletela. Nisem jim mogla dopovedati, da grem iz afriške Švice po tleh, in sicer v Kenijo, šele od tam pa po zraku nazaj k vam. Poklicali so šefico, ta je prelistavala pravilnike in klicarila na Interpol, vsaj tako strogo je zgledala, me je bilo res že strah, da mi bodo kaj zabluzili in bom ob kup denarja za novo karto. Potem se je malo unesla in mi milostno dovolila v čakalnico, čeprav je še vedno mlela naprej in nazaj, da ima lahko zaradi mene težave in da me lahko v Ugandi zavrnejo in še in še enih komplikacij … Sem ji namignila, da se v Ugandi prav nikomur ne bo dalo ukvarjati z mojim itinerarijem, ker ne premorejo niti desetine njene birokratske zagnanosti, samo se kar ni pomirila. Še tik pred vstopom v letalo je še enkrat pridivjala od nekod in še enkrat zahtevala mojo karto in jo pregledovala iz vseh zornih kotov, kot bi bila najmanj povratnica iz Guantanama, prav na jetra mi je šla že.

Zjutraj ob 6 h auf in adijo Tutukaki, z Gregom taksistom pol ure do mesta, 1 ura čakanja na bus, 3 ure vožnje do Aucklanda, 6 ur na letališču, nato 4 ure po zraku do Melbourna, tam za 2 uri na kopno, nato 16 zvezdnih ur do Dubaja, tam spet 6 ur na letališču, ki je večje od Kranja, nato 5 ur do Etiopije, 1 uro odmora, potem smo pa v manj kot 2 urah končno pridrajsali do Ugande. Pis of kejk. Z drugimi besedami – skoraj sem crknila. 47 ur.

Fly Emirates, ja, kljub temu močno priporočam – ne samo, da dovolijo 10 kil prtljage več od ostalih, imajo tudi čisto neverjetno zakladnico filmov in muzike! Tu ni tako, da pritisneš na številko, ki obljublja klasiko, potem pa se uro in pol vrtijo samo odlomki iz daljših del, vmes nekdo sicer zanimivo komentira, ampak če si prisiljen rezati oblake neskončno dolgo, ob tretji rundi enake pošiljke raje preklopiš na heavy metal ali pa sladkobne indijske viže. Emirati pa nič ne šparajo, cela zgodovina glasbe je le klik stran, cele kantate, oratoriji, simfonije, koncerti, opere – bi se človek kar parkrat zapeljal okoli krogle, če bi se dalo kaj udobneje sedeti. In če bi namesto po zraku šli lepo po kmečko – po tleh. Res sem se čisto zadrogirala z zvoki,  vmes pa s krvavimi očmi pogledala še King’s Speech pa odbiti Red, začela sem se matrati tudi s tistim težakom, ki je izumil  Facebook, pa mi gre še v filmu tako na jetra, da sem kar ugasnila. Pa tudi razumela sem bolj eno figo vse tiste čire čare računalniške, še s podnapisi bi imela verjetno težave ob vsej tisti verbalni driski, ki se je sto na uro razlivala iz ust glavnega junaka. Facebook me še naprej ne bo videl. En film pa me je čisto navdušil, ga bomo ukradli z neta in pogledali v šoli, ko se vrnem – Africa United. O otrocih, ki se iz Konga sami odpravijo na svetovno prvenstvo v fuzbalu v Južno Afriko, luštno preluštno skupaj sestavljene podobe, vpletena je tudi animacija, cel kup perečih afriških problemov zaobjame na duhovit in preprost način, glavni mulo pa bi moral dobiti oskarja, naravni talent, kakšna neverjetna pojava!

MUZUNGU, HOW ARE YOU

Juganda, kot se izgovori tale dežela. Letališče je v štirih letih, odkar nisem bila tu, dobilo novi oplesk, veliko prijaznejše je zdaj, tudi okenc za pridobitev vize je več, bankomate so naštimali in na pijačo se lahko usedeš, vozičkov za prtljago je v izobilju … Osebje lepo opedenano in cel kup jih je, samo premikajo se še vedno enako v počasnem posnetku – to je težko opisati z besedami, če še niste videli v živo, haha, to je nekakšno mikropremikanje, nekako tako, kot če bi našo deco na kakem planinskem ali pa tudi ravninskem pohodu upočasnili še za polovico ali celo bolj, pa že ob njih dobiš napad in bi jih kar nabrcal v pospešek. Tukaj pa se zamisliš v drugo smer pravzaprav – mogoče smo pa mi pritegnjeni s to svojo hitro hojo in bezljanjem kamor koli že, ko še zraka ne uspemo zajeti v zadostni meri, okoli sebe ničesar ne opazimo, buljimo predse in nervozno premlevamo, kaj vse naš tisti dan še čaka, kdo vse nam najeda in koliko enih oblakov se zgrinja nad nas, znancem samo od daleč zavpijemo pozdrav in z hlastno še pristavimo, kako se nam strašansko mudi, da nas ja ne bi slučajno kdo ustavil in zadržal … Kaj pa vem, nekaj vmes bi bilo verjetno še najbolj fino.

Tudi cesta proti prestolnici je nova, opazno manj svinjarije je naokoli, šopirijo se bencinske postaje, prav lepo so uštimali, samo vozijo pa še vedno enako kavbojsko, v škarje, veliko prehitro. Na srečo prometa ni veliko, drugače bi začela taksistu peti levite. Tudi Kampala tako na prvi pogled deluje bolj sveže, če odmislimo običajni kaos in gnečo; v spominu imam velike betonske pošasti od zgradb, ki so bile napol dograjene, podprte z lesenimi koli, poleg njih škrbaste sosede, polne lukenj, vse nekam vegasto in narejeno prav gotovo ne za večno, po cesti pa so divjali in trobili večinoma mali kombiji, motorji … Vse to je še vedno tam, je pa precej tudi novega, solidni avtomobili niso več redkost, trgovin je več in poslovnih zgradb, še en velik nakupovalni center je zrasel poleg starega in tam si lahko tabeli, ki tu živijo ali samo vedrijo, malo privežejo dušo in precej odvežejo mošnjiček, prav tako pa seveda zamorska elita, ki se prevaža v terencih in jo mikajo prestižne preserancije. Zmešani promet zdaj urejajo celo nekateri semaforji, čeprav jim morajo pomagati še znotraj križišča postavljeni policisti, da ljudstvo ne ignorira popolnoma tega trikolornega čuda. Tudi nekaj krožišč je zraslo in internet v konzervi lahko kupiš v čisto zahodnjaško urejenih poslovalnicah, da o poplavi mobitelne norije sploh ne govorimo. Samo da se pogovarjamo.

Posvarjena sem bila, da znajo biti tudi v Ugandi kakšni smotani nemiri, protesti zaradi nedavnih predsedniških volitev, saj se je dolgoletni predsednik Museveni, ki ga zaradi večnega klobuka na betici imenujejo tudi kavboj, ponovno okronal, pred tem pa je tudi že poskrbel za spremembo ustave, tako da si je sploh lahko privoščil še dodatni mandat. Hja, saj ni najslabša možna izbira tale stric Joweri, samo kaj, ko pa je afriške samodržce tako težko potem spraviti z oblasti, ko enkrat okusijo slast vladanja – in prej ali slej se spridijo v diktatorje Mugabejevega kova in gre vse pozitivno hitro v maloro. Ugandi ne gre ravno najslabše v primerjavi z ostalim kontinentom, vseeno pa veliko ljudi ni prav zaljubljenih v Musevenija in bi radi, da bi zapihal nov veter – opozicija je trdila, da so bile volitve nepoštene, zato so se bali nasilnih izgredov, ki bi bili verjetno na sporedu prav v Kampali. No, nič pretresljivega se ni zgodilo na srečo, kaj je bilo pa v resnici z volitvami, pa bog ve. Museveni je na oblast prišel s pomočjo vojske in z njo tudi vzdržuje svoj položaj, s svojo propagando pa predvsem cilja na manj izobraženo kmečko prebivalstvo, ki se še spominja grozljivih časov Idija Amina, klavca nepojmljivih razsežnosti, ko je imela vojska proste roke pri nasilnem izživljanju nad ljudmi, in Museveni jih mora samo spomniti na tisto obdobje, da ne pozabijo, kdo je zaslužen za to, da zdaj živijo vsaj v miru, če že elektrike pa vode ne dobijo do svoje vasi. In verjetno rečejo, vsaj morije ni več, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, v tem primeru nasprotni kandidat Kizza Besigye.

Nastanila sem se v priljubljenem hotelčku nebogatih potovalcev, kjer si je kopalnico in stranišče (oboje presenetljivo imakulatno, za kar skrbi vojska uniformiranih deklic, ki prebivajo večinoma kar v hotelu in v najnižji prestavi skrbijo za red, čistijo sobe, vmes pa poležujejo po stopnišču in si spletajo kitke) treba deliti s celim nadstropjem. Sredi noči je prispela z letališča še Irma in sva seveda skoraj do jutra čvekali o tem in onem. A kdo je Irma? Idrijska »zijala«, kot tam rečejo puncam, ki je v Ediriso zašla prav takrat kot jaz in sva skupaj orali ledino – kar nekaj afriških bab nas je ostalo povezanih tudi v Sloveniji in se kar precejkrat srečujemo in še vedno prijateljujemo z Ugando. Irma še posebej, kar naprej leta sem, pa bom o tem še kaj kasneje …

Tri dni sva urejali vse potrebno, premagovali jet lag, se srečali s Katjo, v Kampali delujočo slovensko novinarko in umetnico, po novem še kuharico, dočakali pa sva tudi Diano, nadvse simpatično in energično domačinko, ki je kot ena redkih nebelih prišla pred leti k jezeru Bunyonyi malo prostovoljit in tudi sicer je zelo vpeta v tovrstno delovanje v svoji okolici. Res smo se prima razumeli in premodrovali in se presmejali še pa še, s Florianom pa sva potem v Kampali tudi stanovala pri njej nekaj dni. Diana ni ravno iz narevnejše družine, vseeno pa je bilo preveč otrok pri hiši, da bi jih lahko spodobno šolali, tako da je imela srečo, da je s sestrama prišla pod okrilje Avstralca Ricka, ki je v predmestju Kampale zgradil veliko hišo, v kateri je prebivalo večje število mladostnikov, ki so jim njegovi prijatelji plačevali šolanje in bivanje. Ko spoznaš brihtno in res sposobno punčaro, kot je Diana, si lahko spet rečeš, da je vseeno vredno pomagati vsaj na področju izobraževanja, saj si brez avstralskega sponzorstva nikakor ne bi mogla privoščiti niti srednje šole, da o univerzi sploh ne govorimo, saj je izjemno draga. No, lahko bi si edino omislila sugardaddyja, kar je žal zelo pogosta praksa in edini način, da prideš do izobrazbe. Če ne pogrevamo spet zgodbe o vlogi države, ki bi morala poskrbeti za šolanje, pa se raje oborožuje in debeli vampe skorumpiranih politikov, njeno nalogo pa opravljajo dobrotniki iz tujine, pa je Diana dokaz, da denar sponzorjev lahko nekomu omogoči lepšo prihodnost. Ali pa vsaj boljši start. Diplomirancem v Ugandi službe ni lahko dobiti, pravzaprav je skoraj nemogoče, tako da je kar nekaj let zaman iskala priložnost za zaposlitev, zdaj pa so jo končno sprejeli pri ugandskem Telekomu, tam gara dobesedno od jutra do noči in pogosto tudi čez vikend, nadur ji ne plačuje nihče, pa tudi sicer ima mizerne dohodke, čeprav opravlja zahtevno in odgovorno delo – tudi na srečanje z nama je priletela direktno iz pisarne, in sicer po deveti zvečer, pa še to se je menda izmuznila. Ampak kljub celodnevni tlaki je bila še vedno tista stara navihana in eksplozivna ona, res sem je bila vesela! Prepričana sem, da bo s svojo zagnanostjo in sposobnostjo uspela prilesti v kakšno bolje plačano službo, Uganda se razvija (sicer zaenkrat skoraj samo v mestih, podeželje pa ostaja svetlobna leta zadaj), bo že …

TALE PESEM JE TUDI TAKO LEPA:

<

Do Kabaleja, centra Edirise, se je vleklo 8 pocestnih ur divjega prepiha in precej po nepalsko udobnih sedežev na busu, iz vroče Kampale smo prilezli v veliko hladnejše mesto med griče, že blizu 2000 m nadmorske. Če že moraš prebivati v enem od ugandskih mest, Kabale sploh ni slaba izbira, k tej oceni verjetno precej pripomore okolica, taka poljanskodolinska skoraj, sami zeleni hlebčki povsod, skozi mesto vodi glavna ulica, pravzaprav edina večja, na njej je milijon trgovinic, kjer najdete še svojo prababico, če ste dovolj vztrajni. Tudi Kabale zgleda nekam lepši, predvsem sem pogrešila kupe smeti vsepovsod, očitno se je po Ugandi razlezla potreba po odvažanju svinjarije, čeprav še vedno ni ravno bleščeče, je pa opazno. Pročelja malo spominjajo na tista iz vesternov, so pa fasade dobile nekaj nove barve, ob cesti se važnajo jumbo plakati, ki oglašujejo predvsem internet in mobilno manijo, ponekod pa so pozabili sneti predsedniške kandidate, tako da ogromni nasmešek poraženemu Besigyeju še kar ni zginil z obraza. Asfaltirana je le glavna ulica in tista, ki vodi do bolnice, ostalo je še prav tako prašno, kot je bilo. Ob robu ceste in na vseh križiščih postavajo množice voznikov boda-bod, koles, ki imajo na prtljažniku mehko blazino za prevažanje utrujenih obiskovalcev mesta (tu ga res skorajda ni, ki bi šel peš, če se pa lahko pelje – pa četudi nekaj malega stane), in mulci, ki si na ta način skušajo zaslužiti za skromen obed, nikoli ne zgrešijo belske pojave, ki obeta malo višji zaslužek, še posebej, če je frišna v teh krajih in še ne pozna tarif, tako da v neskončno odgovarjaš na njihove klice: Hey, muzungu, want a boda? How are you today, my friend? How is life, sister? Let mi take you, muzungu! Eni so na močnih kolesih brez prestav, nekateri pa iste storitve nudijo na motorjih, seveda brez čelad – motorji pridejo prav za daljše proge, recimo proti jezeru ali kam do sosednje vasi …

Niso pa boda-bodarji edini, ki prežijo na svetlejše odtenke. Tole dretje muzungovsko je včasih precej neznosno – saj kake pol ure se ti še da odgovarjati na vsak How are you, še posebej, če prihaja od škratkov ob poti, ki vprašanje ponovijo najmanj petnajstkrat, tudi če jim že odgovoriš in pomahaš in bi rad v miru hodil naprej. Japajade. To zna biti res tako dretje, da ti je prav nerodno, saj se potem še vsi v radiju 300 metrov ozrejo, kaj se godi, in začnejo komentirati. Mislim, da imajo tudi nadnaravno dobro razvit vid, saj te nanišanijo z vrha oddaljenega hriba ali pa iz kakega brezna prav tako daleč, vmes pa še cel gozd bananovcev zastira pogled, mularija pa vse opazi. Če se ti da, se lahko skušaš z njimi malo pogovarjati, kar je zaradi nikakršne angleščine sicer bolj težko, zato pa se toliko lažje zapleteš v njihov nalezljiv smeh, glasen in tako prisrčen, da se ti kar žvižga naprej po poti od dobre volje. Lahko pa si mislite, kako je hoditi nekaj kilometrov in vsakih deset metrov ali pa še manj moraš pomahati, odgovoriti nekomu, odzdraviti drugemu – halo, tudi če bi bila kraljica mati, ki je zdresirana za take prilike, bi se mi počasi odpeljalo. In ves čas se lagati, da si Fine, thank you, tudi kadar te šraufa po trebuhu ali si penast zaradi česa ali pa enostavno slabe volje, hm, to je tudi vrag. Upam, da ne delam preveč slabe reklame za našo barvo, kadar se delam malo gluho, pač ne morem več … Niti odraslim verjetno ne potegne, kaj šele otrokom, da tisti dan niso prvi ali edini, ki tulijo za mano in želijo biti samo prijazni (največkrat je verjetno res samo to in v njihovi kulturi je to spraševanje po počutju tudi velika reč, imajo kar par fraz na to temo in se temeljito sprašajo v obe smeri), ampak 389. po vrsti, ki se čutijo dolžne nekaj zavpiti.  Kdo ve, zakaj jih tako hudirjevo zanimamo, saj tu okrog belce kar pogosto videvajo in zato nismo ravno nekaj tako zelo ekskluzivnega, da bi jim morala čeljust pasti dol od začudenja …

Nisem pa več prav hudo prijazna z malo večjimi primerki oziroma že kar odraslimi – obeh spolov –, ki se spakujejo (imajo navado govoriti s cvilečim glasom in kot s kakim bebcem) in stresajo nesramnosti ter se krohotajo za tabo, tega je tudi precej, predvsem v bližini mesta. Okej, verjamem, da nimajo kaj početi in svetijo tam ob cesti in da jim je kar-tako-peš-hiteča muzungu strašno smešna, samo malo manir se pa ja človek nauči v še tako nezavidljivih življenjskih razmerah ali kako? In potem to opazujejo tudi mlajši in posnemajo bedaste ideje – zadnjič je recimo za mano priletel koruzni storž od enega mulca, kar se sicer tu res redkokdaj primeri. Uuuuu, so mi začele strele švigati iz oči in tudi nekaj pametnih sem izrekla, se je kar malo usral, haha, poleg tega pa sta ga ozmerjali tudi dve domačinki, ki sta bili v bližini, kar se mi je pa sploh dobro zdelo – mene tako ni razumel, kaj sem mu govorila v angleščini, upam, da je njiju bolje.

Zna pa biti na dober dan srečevanje in izmenjavanje prijaznosti z domačini tudi nekaj najlepšega, da ne bo zdaj zvenelo, kakšno mučenje ubogi tabeli ves čas prestajamo, in se ti kar smeji – tega doma ne moreš doživeti, no ja, morda kje v hribih ali dolinah od kakih starih dedov pa mamk, ki so še tako pristno blagi, topli in srčni … Ma ja, vse sorte pač doživljaš, enkrat tako, drugič drugače.

Sem malo zašla – pojdimo nazaj v mesto.

Na glavni ulici prevladujejo krojaško-šiviljske storitve – pred malo sobo, v kateri je razstavljeno blago, so skoraj na cesto postavljene stare singerice na nožni pogon, krojači in šivilje pridno sestavljajo nove in popravljajo stare obleke, precej je tudi robe za gospodinjstvo, pa žimnice, rabljena in nova posteljnina in oblačila, lavorji, žeblji, barve, pa prodajalci ananasa in banan … Lekarne in mali supermarketi so po pravilu v lasti podjetnih Indijcev, najbolj znamenit in obljuden je Royal, kjer kupujemo kruh pa med pa prašek pa makarone, žajfe in ostalo robo, ki je ne dobimo na tržnici. Zraven trgovinice je zrasel tudi Cafe Royal, edino wi-fi nahajališče, ki je ves čas polno belcev, turistov in prostovoljcev, ki lahko ob kavi ali pa slastnem prigrizku brkljajo še po svojih najboljših prijateljih, laptopih (zadaj ga sploh ni več popotnika brez tega, to je postalo skoraj že kot Lonely Planet). In tudi elektrika je vedno na voljo, kar je v mestu, kjer je vsakih nekaj ur za dooooolgo zmanjka, pravi blagoslov. Generator šibajo. Proti večeru pa se tam naberejo tudi domačini in pa indijska srenja, skupaj strmijo v veliko plazmo na steni in navijajo za svojo kriketarsko reprezentanco ali pa zmajujejo z glavami ob poročanju televizije o samih masakrih, potresih in prevratih po zemeljski krogli.

Belcev se je od mojega prvega bivanja tu kar namnožilo; takrat si komajda lahko srečal kakega muzunga na cesti, prostovoljcev tudi ni bilo prav veliko, danes pa Kabale obišče veliko več turistov in tudi raznih nevladnih organizacij je cel kup, tako da je mesto postalo bolj mavrično. Ob petkih in sobotah se polovica mesta kar trese zaradi čisto podivjanega hrupa, ki ga proizvajajo v dveh diskačih, mislim, da se zunaj sliši vsaj tako dobro kot v notranjosti, to je v glavnem ena sama obupna njihova ali pa tudi bolj naša muzika, tudi z zamaški v ušesih se je ne moreš čisto otresti, uf.  Nasprotje mestnemu vrvežu, ki je še najbolj skoncentriran okoli osrednje tržnice z zelenjavo in sadjem, je pa malo nad mestom, blizu velike bolnice, en vzpon po klancu proč. Tja šibnem, kadar mi je vreme milo in imam uro ali dve časa, da se malo nahodim, zmigam in spočijem oči ter ušesa. Velik travnik, na katerem se trudijo nekateri celo s palicami za golf, se konča s prelepimi visokimi drevesi, neasfaltirane potke vodijo naprej med hiše, nekaterim bi prej lahko rekli vile ali skoraj že gradiči, en tak manjši Beverly Hills se grejo petičneži za visokimi zidovi svojih posesti, nedaleč stran ali pa celo čisto ob njih pa se nadaljuje podeželje z blatnimi kočami, vse je nekako zmiksano … Prebivalci, no, predvsem prebivalke, se v primerjavi s Kampalo še vedno oblačijo bolj »zapeto«, čeprav pa je videti že precej manj tradicionalno pisano ogrnjenih gospa, zahodnjaške cape so na udaru in zna biti, da čez nekaj let ne bo več nespoštljivo vandrati okoli v kratkih hlačah in majicah brez rokav – kar si nekatere turistke in tudi prostovoljke privoščijo tudi že sedaj. Kakšno bi lahko celo malo nasuvali v (komaj pokrito)  rit, da o radodarno razkritih gornjih sobanah niti ne govorimo, ampak kaj češ. Pred leti se spomnim, da sem se zelo držala pravila o pokritih ramah in kolenih tudi v najhujši vročini, ker so mi povedali, da velja drugačna oprava za nespoštljivo, zdaj pa se ta pravila, kot sem že rekla, malo rahljajo, vendar še vedno ne tako zelo, kot si to predstavljajo kakšne puhloglave kokete, zaradi katerih si ljudje tukaj potem zamišljajo naš svet še bolj na glavo, da o mržnji, ki jo včasih opaziš v njihovih očeh, sploh ne govorim. Takrat se spomnim na Križnarjeve besede, da nas Afričani ne marajo. Zaradi vsega, kar je bilo, nas res ne morejo oboževati – ni pa se nam treba še dodatno naprezati v to smer, ane. Kliknite na fotko, spodaj je Kabale:

Kabale

THE HOME

Tako je Miha Logar poimenoval svojega drugega »otroka«, ne zaresnega (tistima lepotcema je namreč ime Enya in Mani), ampak idejnega. Najprej je zrasel The Heart ob jezeru Bunyonyi, kjer smo začeli s projektom sponzoriranja sirot in z raznimi obšolskimi dejavnostmi pred 7, 8 leti, že takrat pa smo tudi začeli urejati nekaj sob in muzej, ki prikazuje tradicionalno bivališče plemena Bakiga, v mestu Kabale. Miha s Pamelo se je tam tudi naselil za nekaj let in počasi je svoje dejavnosti širil, pritegnil tudi številne nadarjene oblikovalce, zrasla je kuhinja z restavracijo, hostel, turiste so vozili po deželi, ukvarjali so se s pravično trgovino … Iz Kabaleja se je nato razširil še v NIkozi, v univerzitetno okolje, od koder so oddajali po radiu (ne vem pravzaprav, ali to še počnejo ali ne), postavili so restavracijo oziroma bar, imenovan The Gardens … Miha se je namreč odločil, da bo tukaj živel, zato je seveda moral pogruntati tudi nekaj, kar bi mu prinašalo dobiček, ne pa samo prostovoljce, ki so se hodili dol ukvarjat z deco. Če po pravici povem, ne sledim prav natančno, kaj vse si je master Miha že vse izmislil, idej ima ogromno; včasih bi si človek želel, da bi se ukvarjal z manjšim številom le-teh in zato z njimi bolj poglobljeno, saj po mojem skromnem mnenju ne moreš početi toliko reči hkrati enako dobro –  in marsikaj je tudi žalostno propadlo, čeprav bi bilo lahko uspešno, poleg tega pa se je velikokrat kresalo med prostovoljci in šefom …

Kot sem zapopadla, se je zdaj odločil prepustiti The Heart z Nasmehi Angležinji Sheili (hvala bogu, lahko bi to storil že veliko prej), ki bo skušala spraviti program na prava pota, saj bi bilo res škoda, da potone, sam pa se je posvetil hostlu v Kabaleju, tudi živi z novopečeno šolarko Enyo trenutno kar tam (dokler ne najde kake pametne bajte, da se mu bosta pridružila še Pamela in Mani),  nadzoruje delovanje, hkrati pa organizira trekinge s kanuji po jezeru Bunyonyji, ki so precej popularni in mu že vržejo kak dolar ali dva, no, verjetno tudi kakega več. The Home je sicer res prijetno gnezdo, izredno zanimivo okrašeno in urejeno, Miha ima smisel za te reči, precejšnje zasluge ima še slovenski oblikovalec Samo Ačko, veliko pa je naredil tudi hišni umetnik, slikar Martin Depories, ki je avtor slikarij po zidovih in večine obešenih slik. Po stenah veceja pa se je menda izživljal Comfort, tudi umetnik, sin nekdanjega bufuškega ravnatelja Stanleya, Stanko smo mu rekli njega dni … In celo dva tipa sekreta lahko izvolite preskusiti – čučavac in sitting toilet, kot piše na vratih. Kuhinja je kar na prostem,  kuharja varuje le nekaj strehe, samo je kljub taborniškim razmeram pravi mojster , res je okusna hrana na voljo, mešanica ugandske in take z vseh vetrov. Osebja je cel kup, mislim, da bi trije brez težav opravljali vse, tukaj pa se jih prestavlja cela vojska. No, je že tako prav, kaj se pa jaz razumem.

MALO BOLJ DIVJE:

Včasih je bil Home tudi nekakšna čitalnica – Miha je predvsem želel privabiti domačine, da bi prišli brat časopise in tudi knjige, ki so jih puščali tam prostovoljci in turisti oziroma so bile tudi v Mihovi preselitveni prtljagi. Danes je namesto tega v kotu osrednje sobe postavljena velika vitrina, kjer se najde kar nekaj zanimivega branja, in to v vseh mogočih jezikih. Sedanji bar je bil včasih izjemno lep razstavni prostor tradicionalne obrti, izdelkov iz slame in lesa, ki so jih delale domačinke v okviru pravične trgovine – zdaj je nekaj tega najti samo še v nekem turističnem kampu ob jezeru, tu pa žal skoraj ničesar več. Ne vem, kaj je vzrok, morda se ni dobro prodajalo, vem samo, da je bilo tudi s to pravično trgovino cel kup kolobocij in bi bilo lahko drugače. Tudi s sodelovanjem s slovenskimi Tremi muhami. Škoda. Za nas, navdušene kupce, še bolj pa za vse mame, ki bi lahko s svojo spretnostjo zaslužile nekaj tako potrebnega denarja. Saj nekatere ga verjetno tudi še zdaj, samo lahko bi bilo še veliko bolje. In pravičneje, saj gre za »pravično trgovino«. No, spet pač govorice, na katere naletiš pri tem in onem, ampak ne morem objektivno soditi, ker premalo vem. Bodo že zrihtali po svoje.

Tudi muzej je še vedno del Doma, Mihu ga je prepustil Festo Karwemera, borec za ohranitev kulture in jezika plemena Bakiga, pisec številnih knjig, neverjetna pojava, ima 85 let ali celo več, pa je še vedno kot na fedrih, ves čas dejaven, predava, piše, sodeluje na radiu … Tradicionalna koča, ki je postavljena v muzeju, je zgrajena iz slame, to pa je všeč predvsem miškam, ki se potem sprehodijo še malo med gosti – ena se je zgleda ponoči skušala s sestrami pogovarjati po skajpu na mojem laptopu, saj je splezala v odprto torbo, kjer domuje računalnik. Samo da tega nisem niti slutila, hm – zjutraj sem pograbila vse skupaj in nesla na vrh, v Gnezdo na kavče, postavila zadevo na mizo, takrat pa je švignila ven in me je skoraj kap. NI mi bilo čisto jasno, od kod se je vzela, zdelo se mi je nemogoče, da bi jo prinesla s sabo – samo sem morala priznati pomoto, ko sem na dnu torbe našla mišji drekec. Pravzaprav dva. Ah, bolje miške kot podgane.

Poleg mišk pa so po sobah zgleda nastanjene tudi moje prijateljice bolhe – nisem bila edina, ki jih je fasala, ja, tudi še koga drugega obrajtajo, tako da ne bo kdo rekel, da sem jih prinesla s sabo. Sobe v Domu so sicer luštne, a zelo majhne, tako da z Irmo nisva imeli dovolj prostora za vse knjige in ostali material, ki ga potrebujeva za delavnice z učitelji, pa sva rekli bolham, miškam in volnenim dekam, ki so me vsakokrat spravile v kihalni delirij, adijo in šli v sosednji hostel. Kliknite na fotko spodaj in se malo sprehodite po slovenski ambasadi v Kabaleju, ki je trenutno najbolj priljubljeno prenočišče v mestu:

Edirisa

JEZERO ZA JEZERŠKOVO

Na Bunyonyi sem bila čisto mahnjena, najraje ga sploh nikoli ne bi zapuščala takrat pred 7 leti, samo ko je bilo treba obnoviti zaloge hrane in odgovoriti na kak mejl, sem za kratek čas prišla v Kabale, potem pa takoj nazaj v tisto rajsko okolje, v blatne hiške tik ob jezeru, pa v samo jezero, ki je postalo moj drugi dom, če pomislim, kolikokrat sem plavala okoli sosednjega otoka in nazaj, da ur, preživetih do kolen v blatu, z množico navdušenih črnih čofotalcev v rokavčkih, sploh ne omenjam. 8 km blatnih klancev proč od Kabaleja je ta divota, menda tudi do 40 metrov globoko jezero, po katerem se šopiri 29 otočkov, okoli pa terasasto obdelana polja, postavljena strmo v hrib, polno blatnih domovanj vsepovsod, pa še cerkve, šole … in vedno več turističnih objektov, napol zgrajenih hotelov, kampov, koč, le turiste si bo moral še nekdo izmisliti v tako velikem številu, da bodo lahko pokrili vse te kapacitete. Kakega hudega načrta pozidave verjetno nimajo, kdor ima denar, se pač zapiči v neko ozemlje in ga zalije z betonom, kako je poskrbljeno za bodoče smeti in odplake, pa ne bi vedela. Pa dvomim, da si s tem tudi kdo kaj preveč beli glavo. Verjetno jezero ne bo več dolgo tako »neomadeževano«, kot je zaenkrat verjetno še. Največ obiskovalcev še vedno pride prenočevat v Overland, saj se tam ustavljajo glasni, pira polni overlandski popotniki, ki harajo po Afriki na preurejenih tovornjakih, vozijo jih od postaje do postaje, kjer se potem izčrpani lahko izdatno podprejo z nekaj promili in zijajo v plazmo, ki jim prinaša vesti in zabavo iz sveta, ki so ga za nekaj časa zapustili. Kljub visokim cenam pa postaja precej obljuden tudi Birds’ Nest, precej velik hotel, postavljen takoj na začetku jezera; dolgo časa so rabili, da so ga uredili, pa še vedno ni gotov, je pa malo prestižnejše sorte in ponuja tudi odlično hrano. Zasnoval ga je neki minister, ki ga je s sveta spravil Idi Amin, tako da je pač malo trajalo, preden je začel služiti svojemu namenu. In še cel kup nekih nakaz je naokoli.

KER JE TO MALO BOLJ ŽALOSTNO, SEDE CESARIA:

Včasih smo se vozili v mesto izključno na poltovornjakih, ki so bili do nezavesti založeni z ljudmi in blagom, saj je to res najceneje, če že ni bilo ravno varno in udobno, danes pa to nikomur več ne pride na misel, tudi meni ne, pravzaprav. Sem prestara pa prefina, haha. Še vedno grem najraje peš, kadar pa to zaradi prtljage ali vremena ni mogoče, pa nas nekaj skupaj najame avto, kar potem ni več tako drago. Modernizacija mi je padla v oči najprej pri vodnem prometu – nekdaj je le otok Bushara premogel motorni čoln in še ena stara koreta je vozila na motor, zdaj pa jih je že precej več, neslišno drsenje drevakov zdaj dopolnjuje prdenje, ki poleg tega še onesnažuje okolje, samo za ljudi pa je seveda velika pridobitev, da jim ni treba ure in ure namakati vesel, ampak lahko svoje pridelke do tržnice prepeljejo hitreje in z manj napora. Čolni so polni in z njih vedno odmeva petje, ploskanje, celo kak boben, to je pa še vedno enako navdušujoče, ko jih zaslišiš … Prve dni, ko deževna doba še ni pokazala vseh svojih čarov, sem šla vsak dan odplavat tisto svojo turo okoli otoka, pa sem ugotovila, da sploh ni tako nenevarno, in to ne zaradi kač nestrupenjač (čeprav se kakšna tudi najde, na srečo se mi še nobena ni zagledala v plavalna očala), ampak zaradi vseh teh jezerskih avtobusov s propelerji – ne vem, če me voznik zadaj čez vso množico potnikov sploh lahko opazi sredi vode, jaz pa sem tudi slepa brez dioptrije in ne vidim natančno, kaj se mi bliža in kako hitro – še posebej ob tržnih dnevih, ko je promet res povečan, se je pametno večkrat ozreti okoli, da se ne znajdeš slučajno prerezan na pol.

Bufuka se ni kaj dosti spremenila, le več ljudi je obutih, skoraj vsi imajo mobitel, cerkev je dobila vrata, sicer pa še vedno srečuješ vaščanke, ki se vračajo s celodnevnega okopavanja skromnih zaplat zemlje z motiko na rami, gromozanskim tovorom na glavi in z dojenčkom, ki se jim ziba na hrbtu, zaprašene otroke, ki s kanticami šibajo po vodo ali pasejo suhljate koze in krave ter jih usmerjajo s pomočjo palice, na daljše razdalje pa s ciljanjem s kamenjem, Lea Eva Mueller zgleda še ni obiskala teh krajev … Dedci še vedno delajo bolj pomotoma kot pa ne, zato pa toliko bolj pridno podpirajo šanke v Rotindu, kjer je tržnica. Vendar verjamem, da se bodo mladinke, ki se tudi s slovensko pomočjo zdaj lahko v večjem številu še naprej šolajo na srednjih šolah, nalezle z izobrazbo tudi samozavesti in udarile po mizi ter nagnale možake iz beznic delat kaj produktivnega.

Kliknite spodaj na fotko, kaj dosti sicer še nisem slikala, nekaj pogledov na jezero pa vseeno lahko najdete:

Bufuka

Prav ganljiva so srečanja z zdaj že decimeter ali dva višjimi otroki, s katerimi sem se nekoč preganjala – kar precej sem jih srečala na potepih ob jezeru in skoraj vse sem prepoznala, ko so se zagnali proti meni in že od daleč vpili moje ime … Sestre lepotice Precious, Liza in Natasha, še vedno tako mili in prijazni Dora in Brenda, pa Terra in Bude, ki sta se mi zdaj režala iz šolskih klopi, najbolj strgano in zamazano oblečena poba daleč naokoli sta bila včasih, pri bralnih urah se mi je pridružil tudi Isaac, ki še vedno z rokavčki na rokah široko škrbasto nasmejan visi na steni moje kuhinje, pa Shania, zdaj že prava mlada dama, in mnogi drugi … Tudi njihove mame in babice sem prepoznala, malo globlje zemljevide jim je čas vrezal v plemenite obraze, sicer pa se niso dosti spremenile. Tudi znamenita Fabith me je priletela pozdravit, nekdanja menedžerka v Srcu, ki je skrbela za malo reda v taboru in nekaj malega tudi za posel, občasno mi je pomagala pri prevajanju na bralnih uricah … Fejst punca, čeprav seveda narejena na počasne obrate kot  skoraj vsi tukaj, največjo bedarijo pa je reva naredila, ko se je omožila s pokvarjenim in nasilnim učiteljem Ivanom (bere se Ajvan, da ne boste mislili, da je iz kakega Adergasa, haha), zdaj so ga zabrisali z bufuške šole in ga premestili, Fabith pa se večinoma sama ukvarja z otrokoma in na srečo vsaj nekaj zasluži s pospravljanjem na bližnjem otoku. Tako kot se te tu razveselijo ob ponovnem srečanju, se te pa res po mojem nikjer drugje – skoraj ne verjamem, da bi se lahko pretvarjali, tako naženejo! Zmagala je pa Penelope, učiteljica angleščine na bufuški šoli, ki me pol ure ni spustila iz rok – ni mogla verjeti, da sem se spet pojavila, potem pa sva obujali spomine, bila je med najbolj dostopnimi in na sodelovanje pripravljenimi iz takratnega učiteljskega zbora, večkrat je prišla tudi k nam v kantino na pir, padali so štosi in kotalili smo smeh … Njena Golden je zdaj že sedmošolka, na hrbtu pa je imela nov pridelek, malo Elisabeth, ki bo že pred vstopom v vrtec pojedla vso učenost, saj ves čas »pomaga« mami v razredu. SI je za par let menda omislila novega frajerja, pa sta se pred časom razšla – je malo bolj frajgajstovska in se noče poročiti, ko ji dedci začnejo najedati, gre stran in trenutno malo uživa v svobodi, kot je povedala. Ko sem jo zaslišala, če ji očeta njenih dveh deklic pošiljata kaj denarja za preživnino, se je samo kislo nasmehnila – ničesar ne dobi. Ko je Penelope glasno proslavljala oziroma oznanjala najino ponovno srečanje, je prihitela še Patience, tudi še iz prejšnje garniture, bolj tiha in mirna, ljubezniva učiteljica v nižjih razredih, pa smo se še malo objemali. Takoj sem ju malo podrezala po laseh, saj je bilo videti, da je tudi Bufuko očitno zajela modna evforija – vse učiteljice imajo čez svoje svedraste originale posajene speglane lasulje, neke bolj plastik-fantastik, oblikovane v čeladni stil, oh joj, kako neznansko grdo! Prej so si v želji, da bi pridelale bolj zahodnjaški videz, lase ves čas ravnale in nategovale, zdaj pa je zavel nov veter in okoli hodijo s to packarijo, na katero nanašajo neko olje ali vazelin ali kaj, v glavnem, mora biti precej nehigienska oprava, saj ne verjamem, da jo kdaj operejo. Tudi v mestu se gospe krasijo na podoben način, na srečo se vsaj vaške mame še ne spakujejo in so zadovoljne s tem, kar jim je namenila mati narava. Ali pa si samo ne morejo privoščiti najnovejše modne zapovedi, hja, zna biti bolj to verjetno …                   

Na jezero sem prišla samo za nekaj več kot teden dni, saj sem nato obljubila Irmi pomoč pri izvedbi delavnic za učitelje v Kabaleju. Naselila sem se v tako imenovano Parliament House, ostalim je npr. ime Flower House pa Mushroom House … V blatni koči sem pristala poleg Slovenke Monike, ki je prispela slab mesec pred mano, prosti pa sta ostali še dve postelji – prostora je ravno toliko, da se obrneš, so pa zdaj ob steni postavljene vsaj police, tako da imaš kam dati svojo kramo. In mreže za komarje, uf, pravi luksuz – le da je komarjev bolj malo, lovilci bolh bi prišli veliko bolj prav. V hiški je vlažno, še posebej zdaj, ko se je proti nam zarotila deževna doba, sicer pa se kar da preživeti; tja hodiš tako ali tako samo spat. Kliknite, spodaj je par fotk parlamentarke:

Hiška

The Heart se je v zadnjih letih začel malo krušiti, slikarije na ometu lezejo dol, kantina je sploh zgubila tisto prvotno odlično črno-belo fasado, tuš in vece sta prav tako brez mejkapa – vse nameravajo počasi malo prepleskati, ko se bo našlo kaj denarja –, stopnice, ki so vklesane v blatno strmino, ob vsakem dežju izgubijo zgonjene deske, ki podpirajo navpični del, če dile sploh še imajo, nekatere so samo še nekakšni približki šteng in idealno mesto za padce in zlome v namočenem stanju, sem že napisala, da sem takoj preskusila, kako to funkcionira. Bo tudi treba malo prenoviti. Drugače pa so se strašansko modernizirali, odkar me ni bilo. Na strehi ene od hišk so sončne celice, ki ob lepih dnevih uspejo nabrati zadosti energije, da si prostovoljci in še kdo izmenično polnijo baterije mobitelov, ipodov, laptopov in kar je še te krame, tudi petrolejk ni treba več uporabljati v kantini in kuhinji, ampak visijo s stropa varčne žarnice (v sobah prostovoljcev se pa še vedno romantično kuri sveče), vodo iz jezera vleče pumpa in je ni treba več nositi v kanistrih, tako da pod tušem samo odpreš pipo in že se nate zlije jezero. Kadar so prostovoljci pridni, se enkrat na teden pod zbiralnikom vode celo zakuri in je voda prijetno mlačna. Če pogledamo korak stran od te umivalnice s sluzastimi lesenimi podnicami in že malo z mahom preraslo cunjo, ki zakriva vhod (aja, celo dva tuša sta, sem pozabila reči, saj se hodijo namakat tudi učitelji in bi samo z enim imeli zastoje), se po kurjih štengah vzpnemo v posvečeni odvajalni prostor. Mislim, da je ta vrhunska eko-iztrebljevalnica izum nekih Avstrijcev, in sicer je treba zadeve ločevati. Ja, lulaš v eno odprtino, kakaš pa v drugo in po uspešno opravljeni misiji streseš na izdelek še nekaj pepela, vse to pa pade v velik koš, ki ga potem polnega srečni upravnik odnese kot gnojilo nekam med zelje, predvidevam. Tudi tu so se zadeve razvile in zdaj so na voljo kar trije koši – ne, ne hodimo v skupinah na vece, tri odprtine so zato, da dve počivata, ne vem, v čem je fora, mogoče je to zato, ker se reditelju ponavadi ne da takoj odnesti koša in tisti del pač zaplombira in da na voljo drugega. Se bom pozanimala. Revolucionarna je tudi kuhinja, kjer se je včasih vse dogajalo na tleh, zdaj pa kraljuje pod mizo plinska bomba, na njej kuhalnik, poleg tega pa še krušna peč in dve mali ognjišči, da se da kaj vreči na ogenj, kadar ni plina (zdaj ga že na primer nismo mogli dobiti kar lep čas, ga pač niso imeli), največja pridobitev pa je verjetno umivalnik s pipo, da lahko tone krožnikov in piskrov in bešteka očediš res elegantno, pa še vode ni treba šparati, ker je direktno iz jezera in tam je je še precej, ane. Bi bilo pa lepo, če bi odpadno praškasto vodo speljali bolj po ovinkih nazaj v original, ker sedaj se prav hudo ne precedi tam po blatni bližnjici do cilja. In podgane so zdaj tudi na dieti, ker je hrana zaprta v plastične kante in zložena v omare, ki jih za vsak slučaj še malo stisnemo skupaj s kakim ceglom, da se ne bi kako pririnile blizu. Luksuz, vam rečem. Tudi reciklira se – vsaj kante so različne, kaj pa naredi potem z njimi upravnik Clement, pa raje ne drezam.

Kantina ima še vedno tisto znamenito okno, ki se odpira na obe strani, iz Afrike k nam in obratno, od tod  tudi ime organizacije, Edirisa oziroma Okno, razgled je še isto čudovit, končno se pa tudi lahko malo udobneje sedi na velikih lesenih naslonjačih zunaj – le prevleka na blazinah bi lahko večkrat ugledala vodo. Na foteljih vse noči udobno presmrči nočni čuvaj Tom, živ krst ga ne zbudi, tako da smo res varni. Okoli osmih vsak večer privesla, včasih že v kantini v sede zadrnjoha, ko se prostovoljci poslovimo, pa vse zaklene in se preseli na svež zrak. Spat. V Ugandi ima skoraj vsaka pasja uta svojega nočnega čuvaja, večinoma so opremljeni s štorastimi puškami, če nič drugega, vsaj zaradi imidža, in nekateri na bolj resnih točkah res prebedijo svojo službo; Tom pa očitno zaupa angelom in se ne vznemirja preveč, če ga zjutraj potem prebudimo, ko pridemo na zajtrk. Včasih je bil čuvaj v zaporu, in ko smo ga vprašali, če mu je kdaj kdo pobegnil, je odgovoril: Many. Poleg tega so mu pred dobrim tednom spred nosa ukradli že drugi kanu – ja, na nočni straži pred kantino, kjer imamo parkirane čolne. No, če to niso dobre reference! Sicer kake hude nevarnosti gori ob jezeru res ni, smo pa imeli pred leti nekaj časa vseeno kar obsedno stanje, saj so nam parkrat vdrli v kantino in kuhinjo in nas je bilo malo strah, da nam ne bo kdo s pango pretipal reber, zato so se potem zagreli za nočnega čuvaja. Tom je zdaj že zelo dolgo. Dokler nekoč ne bo še njega kdo odnesel.

Še prej pa lahko kdo odnese dve pritepeni vreči bolh – sem prepričana, da sta radodarna dobavitelja teh pack. Ja, spet so me osrečili z dvema psoma. Vedno je ista pesem – kak pasjeljubni muzungu začne čohati te svobodnjaške zverine, ki se privlečejo v bližino tabora, jim ponudi nekaj hrane, potem pa ne gredo več proč. Navajeni so nič kaj prijaznega ravnanja s strani domačinov, saj ti namesto božanja in ljubezenskih izjav na njih vadijo brce ali pa ciljanje s kamenjem (ne kar vsi po vrsti, je pa že pri malih pastirjih običaj, da s kamenjem usmerjajo svoje koze ali krave, zakaj bi torej s psi ravnali drugače), le redki imajo psa doma za čuvaja, zato pač cucki iščejo vire hrane vsepovsod – in ni boljšega kot trop belcev, ki pogrešajo svoje domače fifije in so vsi blaženi, če se pojavi kak nadomestek. Seveda so potem presenečeni, ker jih niti najmanj ne ubogajo in noben Out ali pa Go away ne zaleže, psi ležijo potem pod mizo v kantini (da je bolham čim krajša pot do mojih nog), podimo jih iz kuhinje, nazadnje so ležali že na naslonjačih, pa to niso kaki negovani pudlji, ampak prenašajo na sebi ene umazanije in zajedavcev … Pa ne mrdajo nikamor, niti če povzdigneš glas. Ne morem pomagati, ne maram tega, da so skoraj zraven mojega krožnika in da rinejo k šporgetu in da zaradi njih kiham kot zmešana … In eden iz tega znamenitega para ni niti najmanj zanesljiv, če mu ravno sede, pa tudi ugrizne. Celo Briana, ki se ukvarja z njim, je šavsnil, pa šolarje je grizel … Ja, doma jih imejte, kosmatince, je moje mnenje, tukajšnji naj bodo pa še naprej lepo na svobodi. Sem pač ena pošast brezsrčna. Kihajoča.

Zasedba na jezeru je trenutno kar številna, poleg rednih prostovoljcev pa sem ter tja uletijo še kakšni nekajdnevni. Monika, naše gore list, skrbi za dobro štimungo s svojo nepresahljivo dobro voljo in smehom, doma se gre teologinjo oziroma še naprej študira družinsko terapijo, sicer pa veliko dela z mularijo pri ZPM in tudi po šolah kot mediatorka – tisti reveži z naše šole, ki smo par mesecev trpeli neskončne ure na tečaju teh veščin, vemo, kaj počne. Ves čas naslavlja svoje stranke z znamenito iztočnico, na katero smo postali že prav alergični pri našem dreserju Friškovcu: Če sem prav slišala/razumela, potem … Grrrrrrr. No, Monika ima za sabo veliko več ur treninga kot mi in pri svojem delu zelo uživa. Vsaj nekdo, haha. V Mushroom House prebivata Avstralca James in Emma, arhitekt in neke vrste kustosinja, če sem prav razumela. Luštna človeka in še govorita podobno Novozelandcem, tako da mi malo preganjata domotožje po kivijih – sta precej mahnjena na živali in sta kupila tri piščance, preživel je le Tony, ki je sedaj že čisto udomačen. James bi rad uredil predel pred kantino, kjer se vse že sesuva, izrisal je prima načrt z nekakšnim lesenim podijem, samo denarja mu ne priskrbijo, da bi zadeve uresničil. V moji nekdanji sobi živita Italijanka Alessia in Irec Brian, oba svetovna potepuha – delala sta že v številnih državah, zdaj pa sta si vzela pol leta frej za prostovoljenje in mogoče bosta tudi ostala v Ugandi, če bi Brianu uspelo začeti s kakim donosnim poslom. Kot novinar je počel že vse mogoče, moral pa je tudi zaslužiti nemajhne denarce pri velikih časopisnih hišah, nazadnje je nekaj let bival v Dubaju, ne vem točno, kako bi po slovensko opisala njegovo delo, neko trženje medijsko ali kaj … Alessia je predvsem koreografinja, njega dni pa je veliko tudi plesala, sprva klasični balet in nato večinoma sodobne variante. Poleg tega pa je študirala tudi literaturo in umetnostno zgodovino, je čisto hiperaktivna in tudi ob jezeru je najbolj udarna. Vsi grozno radi kuhajo, le midve z Moniko se ne siliva toliko, haha – Monika je sicer malo bolj vešča umetnij za šporgetom kot jaz, kljub temu pa se največkrat javiva za pomivanje posode, kar sploh ni tako malo dela. Pa kakšno zelenjavo pobijam z nožem pa vodo zavrem, saj sem prav uporabna, prav res. Spodaj je sprehod po taboru, klik:

Tabor

ČUDNA SEKTA

Nič preveč nismo skakali od veselja, ko nam je bilo obelodanjeno, da prihaja v naše male koče tolpa 9 Američanov, še čisto smrkavih 18-, 19-letnikov iz neke »sekte«, no, skupine Carpe Diem, ki za kar konkretno vsoto zelencev vlači mladostnike po državah tretjega sveta, ustavljajo pa se največkrat pri različnih nevladnih organizacijah, kjer mularija lahko malo opazuje ne ravno rožnato življenje domačinov (kar verjetno dobro vpliva na njihovo prebavo, no, pogled na svet) in hkrati še kaj postori. Ha, mi smo takoj imeli v mislih krampe in lopate za razvajeno ameriško bando. Pričakovali smo pač USA-prototipe: glasnoglasna gobezdala, ki nam bodo porušila nebeški mir, nastlala sobe in kuhinjo s svinjarijo, za lep zaključek dneva pa še zlivala vase pir za pirom. Pa je prišlo najprej 5 komadov, vodja je bila le malo starejša od svojih podanikov, in nas je kar na rit metalo: bili so kot na pomirjevalih, nobenih izgredov, pravzaprav že skoraj dolgočasno pridni, tihi, pred vsakim večernim obedom (vse obroke so sami skuhali) so drug drugemu zaupali, za kaj so tisti dan hvaležni (bogu? – tega nisem ujela), pisali so dnevnike, misli itd., v postelje pa so se podrzali takoj po večerji, punce posebej, fantje posebej, da ne bi bilo kakih grešnih misli. Halooo? Bi skoraj raje videli tisto verzijo, ki smo se je bali, madona, kot pa te mrtve žoge. No, druga izmena, 4 komadi, so bili malo živahnejši, ampak še vedno vzornega vedenja. Tudi s krampi in lopatami so se izkazali – očedili in prekopali so zemljišče pod kantino in nad kuhinjo, kjer bodo vsak čas začeli obratovati vrtovi; posadili bodo različne vrste zelenjave in nekaj sadja in hkrati bo to nekakšna učilnica za lokalno skupnost in šolo, saj domačini uživajo enolično prehrano in tudi o kolobarjenju ter gnojenju ne vedo kaj prida. Ali pa sploh ničesar.

 Dopoldne so vrli Amerikanci vihteli orodje in švicali, popoldne pa so se še malo ukvarjali z učenci, pomagali v vrtcu, izvedli delavnice joge, okoljevarstva (vodja druge skupine je bil biolog in je učencem imenitno prikazal, kako zgleda onesnaževanje jezera Bunyonyi in kakšne posledice bo to imelo za njihovo življenje), likovne ustvarjalnice … Zelo so si želeli učiti plavanje, samo so s seboj prinesli cel teden groznega vremena, uscanega, mrzlega, prav nič plavalnega, tako da s tem ni bilo nič.

Eh, čeprav so bili pridkani, smo bili veseli, ko so spokali, saj smo se morali skoraj tepsti za kuhinjo in tudi v sobah se ni dalo niti obrniti zaradi preveč krame. Spodaj lahko kliknete na fotko in pogledate, kaj so uganjali gostje:

Američani

OGRAJEVANJE

Še ena večja akcija se je zgodila v času mojega kratkega bivanja pri jezeru – zamenjava ograje, ki varuje igrišče ob vrtcu. Vrtec je zdaj star nekaj let, denar zanj je zbrala sedanja (še čisto sveža) šefica Nasmehov Sheila, ki tam po Angliji kar naprej žica bogate ate pa mame za cekine. Je naredila že vraga pa pol, načrte ima pa tudi še take, da bom porabila enkrat v prihodnosti celo stran, da bom razložila. Najprej moram sploh naštudirati vse.

Bufuški vrtec ima tri razrede, za male kobacavčke, za malo večje in še malo večje, učijo jih ugandske vzgojiteljice, ki jih plačuje Edirisa. Njihova zvezda je Fiona, briljantna učiteljica, ki se zdaj vsako jutro vozi v sosednjo vas s čolnom, da še tam pomaga vzpostavljati solidno vrtčevsko vzgojo. Nasmehi namreč ne pokrivajo le Bufuke, ampak še 4 šole, ah ja, saj sem rekla, da je zakomplicirano … Malčki so v varstvu do enih, potem odcapljajo domov; v vrtcu dobijo tudi malico, za katero pa skrbi stara mama našega sponzoriranca Labana, kar me je pa sploh razveselilo, saj reva tako lahko vsaj nekaj malega zasluži (no, če smo natančni, celih 10 evrov na mesec). Učiteljice so se že večkrat zamenjale, trenutna ekipa je kolikor toliko v redu, samo baby class je fasal neko Miriam, ki 2- in 3-letnikom vbija v glavo angleške stavke s tisto znamenito papagajsko metodo, ob kateri te res nekam prime. Stoji pred njimi in v nedogled ponavlja: My classs teacher is teacher Miriam. I am in baby class. Po tleh razsuti mulčki pa zmerno do pretežno nezainteresirani in zaspani ponavljajo za njo. To lekcijo sem slučajno ujela in je bilo res obupno, drugače pa slišim, da se vzgojiteljice kar dobro znajdejo, poleg igranja malčki začnejo usvajati tudi črke in nekaj angleščine, velikokrat s petjem luštnih pesmi …

Mislim, da starši vrtčevskih otrok zdaj prispevajo nekaj le za malico, v bodoče pa bodo morali več – v Bufuki se je namreč ves čas do sedaj samo dajalo, nudilo, nikoli ni bila skupnost kaj prida vključena, pa so se lepo navadili samo prejemati in zahtevati (to je bila ena od Edirisinih največjih napak). Zdaj bo potrebno kar nekaj energije in spretnih manevrov, da se bodo reči spremenile, da bodo tudi starši prevzeli del odgovornosti in stroškov, kolikor jih pač lahko. En korak do tega so tudi občasne udarniške akcije, kot je bila zdaj – starše pozovejo k sodelovanju, kadar se kaj gradi ali popravlja za njihove otroke, kdor pa ne pride, mora nekaj plačati. In so prispele pisano opravljene mame, marsikatera z dojenčkom na hrbtu, na glavah prinesle hudo težke tovore papirusovih palic po bregu, nato pa so še malo okopavale plevel okoli latrin in pred vrtcem. Medtem so pa ati (ne tako redke sem nato vsak dan videla viseti v znamenitem bezniškem raju Rotindu) izruvali zgonjeno ograjo iz zemlje (jo zabrisali nekam k sosedu) ter sestavili in pritrdili novo.

Kliknite na fotko, v albumu boste našli postavljanje ograje in nekaj prizorov iz vrtčevskih učilnic:

Vrtec Akcija

NA NAPAKAH SE UČIMO. iTAK

Bufuška osnovna šola je pred par leti zelo spremenila imidž, saj jo je porisal Edirisin slikar Martin, naredil celo globus sveta in nekaj skulptur, tudi notranjost so s pomočjo Edirise malo popravili, otroci so prejeli uniforme pa učne potrebščine, milo, včasih vzmetnice ali mreže za komarje … Saj je bilo z dobrim namenom – začelo se je s sponzoriranjem številnih sirot, ki sicer ne bi mogle obiskovati pouka, kasneje pa se je pomoč razširila kar na vse šolarje, saj je revščina tudi pri tistih, ki imajo starše še žive, enako kazala zobe. Bufuka pa je bila že od nekdaj trd oreh, kar se tiče komunikacije z vaško srenjo, ki jo je največkrat zastopal kak pokvarjeni fajmošter; to so bile včasih prav nemarne zgodbe o izsiljevanju in širjenju klevet, tako da se je naša organizacija že hotela umakniti iz vasi. Seveda ni krivda le na vaški strani, tudi vodstvo Edirise je pristopilo k projektu brez pravih izkušenj in predvsem brez posluha za medsebojno komunikacijo. Zdaj ko je nova oblast pri Nasmehih, se bo najprej začelo s povezovanjem s starši in učitelji, da ne bodo belci, ki bodo prihajali kot prostovoljci, delovali kot neki sateliti, ki pridejo malo solit pamet v šolo oziroma se preganjat z deco za lastno veselje – treba je tako staršem kot učiteljem predstaviti naše ideje in jim najprej ponuditi sodelovanje, potem pa naj sami odločijo, ali bodo sprejeli naše vmešavanje ali ne. In predvsem ne sme biti samo enostransko, kot je bilo do sedaj. Tabeli, polni denarja (tako potem pač izpade), vsake toliko sežejo v žep in založijo šolarje, z druge strani pa ni nobenega prispevka, nobenih pogojev sodelovanja … Tako postane pomoč samoumevna, staršem pa se dovoli pozabiti, da so v prvi vrsti oni odgovorni za šolanje potomcev. Povezovanje in sodelovanje s skupnostjo lahko prinese res odlične rezultate, znanje se širi tudi zunaj šolskih zidov, tako bi Edirisa šele res lahko upravičila svoje ime, Okno, če bi ga odprla še na drugo stran. Upam, da bo Sheili zdaj uspelo – sicer je zastavila svoje delo zelo na široko, ampak končno v pravo smer. Tudi Simon, mlad Anglež, ki že več kot leto dni živi v Ugandi, večino časa pa skrbi za poslovanje Nasmehov in za koordinacijo prostovoljcev, je fejst poba, predvsem mi je všeč, ker se zdaj trudi oblikovati dejavnosti, ki bodo povezale vaško skupnost z Edirisinimi Nasmehi, strinjava pa se tudi o tem, da prostovoljci ne bi smeli učiti v šoli, ampak kvečjemu pripravljati določene ure skupaj z učitelji, dajati ideje, predlagati metode, če so tega vešči, sicer pa se udejstvovati pri obšolskih dejavnostih, na primer izvajati športne aktivnosti, ki jih na šolah ponavadi sploh ni, kreativne delavnice, privabljati otroke in učitelje v knjižnico in razvijati bralno kulturo … Tudi ni slabo in narobe, če sem ter tja kdo izvede kako posebno uro s svojega področja (kot je to na primer storil Američan o ekologiji), samo to, kar se je večinoma dogajalo zdaj nekaj let (in trenutno se še vedno), se mora nehati. Tudi šefica Sheila na srečo misli enako in zdaj upam, da bomo nekako s skupnimi močmi le uspeli spraviti skupaj program, ki bo bodoče prostovoljce usmeril v točno določene naloge. Zdaj je to precej svobodno – prostovoljci si sami naredijo urnik, povežejo se z učitelji, ki ponudbo največkrat z veseljem sprejmejo in gredo za tisti čas kar lepo iz razreda. Ne sicer vsi in ne vedno, je pa to precej pogosto, predvsem v Bufuki. In tako ni nikogar, ki bi pomagal pri prevajanju – sploh pa je poučevanje delo učiteljev in ne prostovoljcev.

Tukaj namreč meni kar malo zavre kri. Nikomur na primer ne pride na pamet, da bi se igral medicinsko sestro ali pa zdravnika, ker je pač že kdaj pristal v bolnici in prebolel par bolezni in se mu zdi, da nekaj pa le zna – ampak uči pa lahko kar vsak, ki je malo hodil v šolo? Že zato, ker je belec? In je požrl vse znanje tega sveta, da o metodah poučevanja sploh ne govorimo, ane. Ne rečem, da ne obstajajo ljudje, ki so zelo nadarjeni za pedagoške vragolije, čeprav niso učitelji po poklicu, tudi ni nič narobe, če prispevajo kakšno idejo ali izvedejo šolsko uro – samo to bi morala biti bolj izjema kot pravilo. Halo! Kot bi k meni v razred uletel kakšen afganistanski bankir (ali pa tudi učitelj) in mi solil pamet, kako moram učiti oziroma bi kar prevzel moje delo, saj pri njih poučujejo čisto drugače in edino pravilno! Bejžnobejž, ne moremo kar tako te svoje večvrednosti spravljati v promet! Prav gotovo način poučevanja v ugandskih vaških šolah (pa verjetno tudi v malo bolj finih privatnih ni kaj dosti drugače) ni najboljši, samo ga bodo morali pač sami spremeniti in izboljšati, mi pa lahko na nevsiljiv in spoštljiv način ponudimo učiteljem kakšne predloge v zvezi z načinom vlivanja znanja v glave šolarjev, da ne bo vse steklo mimo, če se nam zdi, da to obvladamo. (Obvladamo pa res, obvladamo, haha, samo poglejte, kakšne genije mi napravimo iz naših osnovnošolcev, če sem lahko malo zlobna.) Učitelji morajo slediti učnemu načrtu, pa če je še bolj blesav (kako fino, da pri nas teh problemov sploh ne poznamo, aneeeeeeeee), ne morejo kar pustiti vsega in začeti z nekimi vajami, ki jih pritresejo prostovoljci, pa četudi niso slabe – svoje izume v zvezi s poučevanjem pa bi prišleki prav lahko izživeli v urah, ki so na urniku zapisane kot games time (in se otroci samo preganjajo po travniku ali pa brezdelno posedajo okoli) ali pa celo namenjene Edirisi – vsaka šola, ki sodeluje z Ediriso, jih ima nekaj. Lahko bi se tudi posebej ukvarjali z manj uspešnimi učenci ali pa s tistimi, ki izstopajo na določenih področjih, da bi lahko svoje znanje nadgradili. Tako ne bi rušili učnega načrta in dostojanstva učiteljev, hkrati pa bi obogatili znanje učencev. No, da ne bom zdaj še naprej moralizirala – samo res se mi ne zdi prav, kar počenja toliko prostovoljcev po svetu v podobnih situacijah. Druga stvar je seveda, če se odločiš za full-time-job kot učitelj, če imaš za to potrebne papirje – potem si na neki šoli zaposlen, delaš po načrtu in lahko vpelješ nove pristope, metode, če meniš, da bodo učenci zato uspešnejši.

Evo, pa sem se izkašljala. Madona, no, a mogoče ni res?! Pri nas imamo na glavi nekatere zagnane roditelje, ki so prepričani, da najbolje vedo, kako je treba poučevati in kaj vse delamo narobe in kako so njihovi cekinčki zatirani in poniževani in tako dalje, saj so ja sami nekoč hodili v šolo, bojo pa že vedeli, kako je tam in kako bi moralo biti, tu pa imajo tabele prostovoljce vseh mogočih poklicev  – oboji učiteljem solijo pamet z najboljšimi nameni in zelo zagnano.

Trenutni Edirisini prostovoljci ob jezeru pač sledijo večinoma temu vzorcu, čez katerega se pritožujem, čeprav seveda niso nič krivi – sami so se morali znajti v nekakšnem vmesnem brezvladju, preden je Sheila vzela vajeti v svoje roke, tako da so pljunili v roke, sestavili svoje urnike, čas razdelili na Bufuko in Kyabahingo, ki leži čez cesto, pardon, jezero, kamor je treba odveslati, in počnejo vse sorte. Trudijo se, da bi delali skupaj z učitelji, včasih jim uspe, še večkrat pa ni v razredu nikogar, predvsem v Bufuki, ki je mogoče res malo zaklet kraj, učitelji se sicer precej menjajo, ampak še ni bilo ekipe, za katero bi lahko rekli, da je res v redu. Tokratna je sploh nekaj posebnega. Tri učiteljice se prestavljajo kot megla in velikokrat jih sploh ni v razred, še posebej, kadar ravnatelj kam mrkne (kar je pa tudi pogosto), mularija kaj prepisuje s table ali pa gleda v zrak, one pa kje zunaj telefonarijo, kuhajo matoke, počivajo na travi ali pa dojijo svoje malčke. Kar sicer počnejo tudi v razredu med uro, če je nuja, saj morajo en mesec po porodu priti nazaj delat in imajo male štruce pri sebi, čeprav menda ni več dovoljeno – ko se napove inšpektor, pač dajo dojenčka v roke komu izmed učencev, da ga nese proč, dokler nevarnost ne mine. Z učitelji je malo bolje, no, vsaj dojit ne hodijo, haha. Ja, kakšne hude delovne vneme res ni, na žalost, čeprav pa je treba učiteljem v zagovor omeniti tudi res obupne razmere, v katerih poučujejo. Jaz bi se tudi ulegla na travo in si mislila svoje vsake toliko. V razredu, ki bolj spominja na zaporno celico, se jim gnete 60 ali več otrok, v službi so od 7 zjutraj do skoraj petih popoldne, vmes morajo popraviti tone zvezkov, saj jih zvečer prav gotovo ne bodo ob svečah, plačani so mizerno, stanujejo v malih blatnih bajtah zraven šole, dobijo eno sobo pa še nekaj preddverja, pohištva skoraj nobenega, temačno, mrzlo in neudobno je, ponoči se okoli njih in otrok preganjajo tropi podgan, poleg tega pa jih kar naprej prestavljajo iz kraja v kraj, tako da so družine velikokrat ločene. Mama učiteljica vzame s seboj najmlajše in se je držijo za kiklo, medtem ko razlaga notranje organe plazilcev, ali pa kobacajo kje po razredu, večinoma so neverjetno pridni in se sami zamotijo. Vmes jih pač malo tudi futrajo, manjši dobijo mamino mleko, malo večji pa kakšno skupaj zmešano fižolasto-riževo packarijo, velikokrat jih pazijo tudi učenci in jih vlačijo s sabo na hrbtu … Ah ja, ni ravno sanjska služba, to je res – kljub temu je veliko učiteljev zagnanih, trudijo se pa najboljših močeh, želijo si novih idej in jim ni vseeno, zdaj sva jih z Irmo srečali že precej, samo v Bufuki pa se nekaj čudnega pase že več let in razne lenobe se lepijo na to vas kot muhe na drek. Potem pa jim še prostovoljci pridejo hudirjevo prav, da se odsvaljkajo po svoje, češ, saj se sami ponujajo, ane. Naši nasmehovci potem učijo, kot se jim zdi najbolj prav – ne razumite me napak, prepričana sem, da je marsikaj odlično izpeljano, samo veliko bolj prav bi bilo, da bi predloge za določeno uro pač premleli skupaj z učiteljem, padale bi različne ideje in nato bi se učitelj odločil, kaj bo uporabil, in uro tudi sam speljal – vsaj večji del. Nove prijeme in prebliske bo tako lahko vključil v pouk tudi v prihodnosti, sicer pa se še tako odlične ideje prostovoljcev samo izgubijo. Plus vse tisto jadikovanje, ki sem ga naklofala že pred tem, da ne začnem še enkrat.

Alessia je umetniška duša in je svojo prekipevajočo energijo usmerila v številne dejavnosti, ki jih otroci sicer nikoli niso deležni (tukaj pa pridejo prostovoljci zelo prav, prav tako material, ki ga priskrbijo), predvsem kreativne – njihovi izdelki zdaj krasijo učilnice, trudi se s plesnimi uricami, s telovadbo (ki je sicer na urniku, vendar v resnici ne obstaja, otroci se pojajo po svoje), z angleščino … Bi si človek mislil, kako so pripravni za ples, ko jih opazuješ pri kakem njihovem tradicionalnem pozibavanju in skakanju, vendar so precej trdi, se pozna, da nikoli niso počeli česa podobnega. Koreografinja s svojimi nadvse zanimivimi prijemi je nekaj čisto novega, še jaz sem uživala, ko sem jih opazovala – in v vrtčevski skupini, ki jo pripravlja za neki nastop, sem celo vskočila zaradi odsotnosti neke deklice. Ja, nadvse okretno sem oponašala ptico, haha, usvojila sem vse tiste obrate in stopicljanje sem pa tja, prav zabavala sem se, krožili smo okoli druge skupinice škrateljnov, ki pa so bili metuljčki, na koncu pa so še zapeli … Tudi Monika strašno uživa pri delu z otroki, večinoma je v nižjih razredih, pridružila sem se ji enkrat, ko je učila četrti razred peti tisto znamenito Do re mi … iz muzikala Moje pesmi, moje sanje. Ha, pred leti je cela Bufuka pela Marko skače (na veliko jezo šefa Miha, ki je bil že itak alergičen na slovenski jezik, kadar smo si ga Slovenci drznili uporabljati v medsebojni komunikaciji v mednarodni družbi, potem pa si drznem še te nedolžne otročiče moriti z našo špraho), zdaj pa sva jim napisali še Kekčevo pesem na plakat, jaz sem pač čisto zaljubljena vanjo, pa so jo prav hitro pokapirali. Najbolj luštno pa je bilo potem po vasi, ko sem kolovratila okrog vsak dan, da sem se malo nadihala in prečekirala dogajanje – vsake toliko se je namesto How are you zaslišalo Jaz pa pojdem in zasejem … Oooo, so face tamali, še dodatno so me vedno odobrovoljili.

Sicer pa sem v skladu s svojo zgoraj razgrnjeno filozofijo skušala čim več sodelovati s Penelope, ki uči angleščino, saj se moje delo v šoli še najbolj ujame z njenim, čeprav gre za drug jezik. Zmenili sva se, da bom najprej sedela v klopi in spremljala, kaj počenja, potem pa včasih že med uro skočila k tabli in naredila kakšno dodatno vajo, če se mi bo zazdelo primerno. Hm, se mi je kar zazdelo. Angleščina vaških otrok je nikakršna, kar niti ni čudno, saj so deležni približno enakih metod kot nepalski. Torej piflanja na pamet tudi težkih vsebin pri drugih predmetih, ne da bi sploh vedeli, kaj govorijo, pri angleščini pa neskončne slovnične vaje, polno nekih besed, ki jih sploh ne prevedejo v materni jezik, tako da se npr. mularija samo nauči, kako se dela samostalnik iz pridevnika, ne vedo pa, kaj sploh pomeni (lonely – loneliness pa še cel kilometer podobnih primerov). Pa sem potem take in podobne zadeve naredila malo bolj praktične, nato pa sva po uri s Penelope predebatirali, kar mi je ležalo na duši – predlagala sem ji kakšne vaje, s katerimi bi lahko učenci pokazali tudi razumevanje oziroma usvojili rabo, kakšne zvezke sva skupaj popravljali … Potem smo v več razredih skupaj kreirali zgodbico o fantu/punci – nikoli ne počnejo nič takega, da bi lahko uporabili svoje ideje, da bi si kaj izmislili, da bi lahko svoje sicer borno besedišče počasi nekako začeli povezovati v stavke … Najprej smo nastavili vse osebe in dogodke, morali so si izmisliti imena, osebe opisati, povedati, zakaj so npr. debele/suhe, jih obleči in jim nalepiti še družinske člane, potem smo določili dan v tednu, pa kam jo glavna oseba mahne, kaj se ji zgodi itd. Najprej so vsi gledali nekam v tla in so bili pač tipično sramežljivi, potem pa jih je začelo zanimati, kaj bo iz tega, vedno več rok je bilo v zraku in na koncu so se že grebli, kdo bo dodal kakšno novo informacijo. Le zelo težko je dobiti od njih kaj ne ravno običajnega, saj je njihov svet tako zelo majhen – osebe so oblekli pač v tisto, kar nosijo dan za dnem sami, hrane poznajo tudi samo za naprstnik različne, ko pa vprašaš, kam gre na primer ta naš deček Stuart, ki so si ga pač izmislili v enem razredu, v nedeljo dopoldne, pa je edina pot seveda v cerkev. No, pa nisem pustila, da gre tja, haha, smo ga le nekako preusmerili na kriva pota, da je bilo bolj zanimivo, stegnil je mami denar in z bratom odšel v mesto na tržnico, da sta si ubodla nove superge. Saj potem so se pa kar ogreli in vse sorte kazni so predlagali za zlikovca, ko sta prišla domov … Nato smo z najbolj preprostimi stavki zgodbo še zapisali – nekaj skupaj, nekaj naj bi sami, samo tisto je bilo bolj žalostno … Ampak Penelope je bila navdušena in je potem povedala še novemu učitelju Johnu, ki je šele kratek čas na šoli, uči pa tudi angleščino, kaj smo počeli, pa je potem sam od sebe prišel enkrat poslušat, ko sem nekaj podobnega počela s sedmim razredom med njihovo prosto uro – sem bila prav vesela. Mogoče se bo vsaj s tema dvema dalo kaj več sodelovati – oba sta mi tudi prišla prevajat na popoldanske bralne oziroma knjižnične ure, ko smo z manjšo skupinico obdelovali preproste angleške štorije. No, vsaj na začetku, potem pa sta malo omagala. Ampak Monika, ki se je navdušila nad tem branjem v knjižnici in se je odločila, da bo v moji odsotnosti zadevo peljala naprej, mi je poročala, da vsak dan prideta oba med knjige in pomagata. Hura! Saj bo. Celo Prym, ki sodi v sveto leno trojico, me je razveselila s predlogom, ko smo končali pisanje zgodbice tudi v njenem razredu – je rekla, da bo naslednji dan sestavila vprašanja o zgodbi, da bo preverila, koliko so odnesli. Jamawe, to pa bo nekaj.

Ni prav veliko, je pa vsaj nekaj utrinkov iz življenja bufuških šolarjev, kliknite:

Mularija

»Ob zaključku redakcije« imam na sebi 19 precej svežih bolšjih ugrizov, pri alergični mimozi, kakršna sem, se manifestirajo v noro srbečih bulah, ostalih 40 je pa že posušenih, samo še madeži kažejo na nekdanja mesta zločina, srbijo pa ne več. Ja, precej divje je tole. Se je pa zato deževje zelo uneslo in prevladuje sončava, vse se zdi prijaznejše, bašem se z ananasi, mangi in bananami in popoldneve preživljam v družbi simpatičnih učiteljev po osnovnih šolah, kjer malo premetavamo ideje o bralni kulturi in se zabavamo z besedilom o neki magic kokoški, pa še vse sorte se godi, samo zdaj pa res ne morem več klobasati …

Pozdravite mi pomladne cvetke in topel objem spod ekvatorja (tudi od bolh, seveda!)

>

Dunja the zumba

AGANDI, sem že v zamurski Ugandi, zadeta ko mina od jet laga, to je pa bila jaga brez konca in kraja tam pod zvezdami, spet sem preskočila pol dneva v rikverc; blesava kolena si bom dala ob prvi priliki presadit, ojej, kar tulila bi od bolečin tam na sedežih mučilnih, a se vam kaj smilim?! Nič, ane. Bom vse seveda natančno popisala, ko pridem malo k sebi, ja ja. Pomalicala sem že tudi dva lariama in še nič ne haluciniram, še vedno ga kar dobro nesem, mi je pa mogoče malo slabo po njem – upam, da bo komarjem, ki mi bodo ponujali malarijo, tudi.

Zdaj bom namesto naših kletvic, ki se jih itak hudo ogibljem, če še niste opazili (sem jih pa zato enih par danes že izstrelila med voznike na kampalskih ulicah), spet uvedla ljubi nam JAMAWE JESU, ki smo se ga vsi nalezli takrat pred leti v Edirisi in je lahko nadomestek za cel kup medmetov, ne samo za »the F words«.

Torej, jamawe jesu, mogoče je tale jesu z veliko začetnico, pa nič ne de, zdaj nisem več 12 ur pred vami, ampak le še dve, prav luštno se je spet sprehajati med temi prelepimi temnimi obrazi, prijaznimi in nasmejanimi … Ljudje se še vedno premikajo z nadzvočno počasnostjo, haha, to se ne bo nikoli spremenilo … Z Irmo sva že malo skakali okoli, se dobili s še eno Slovenko, vsestransko Katjo, o kateri bom še kaj vrgla na tipke kasneje, menjali denarce in se basali z znano arašidovo omako, moj mobitel pa je fasal spet novo, že tretjo SIM-kartico, odkar sem zdoma. In seveda mi mora nagajati, tako da noče pošiljati sporočil, prejema jih pa prav rad, in sicer na 00256 78 948 09 19 –  ne vem več, komu vse sem napačne številke že prej natipkala, tako da ne bom vsakemu posebej zdaj pošiljala popravkov … Če mi uspejo zadevo popraviti, bom lahko tudi kaj odpisala.

Čez par dni bom že ob jezeru, med mularijo kodrolaso, najti moram pa tudi bratca Labana, našega sponzoriranca, ki je zdaj menda že večji od mene in hodi v tretji letnik srednje šole. Se že tako veselim!

Se kaj javim, ko se bo nabralo nekaj materiala, do takrat pa vam v meglo in mraz in zanohtane šipe na avtih pošiljam vroče sape afriške, premraženi bazungu (to pomeni »belci«) … In naše jazzilarje, ki delajo dež:

Presneta reč, komaj se še zadržujem, da se ne začnem na ves glas krohotati, smejim se v rokav in solze mi tečejo – spodaj pri klavirju namreč babica uči enega drvarja peti, to je eno samo kruljenje čisto mimo, celo doberman Max zavija z več posluha, o, bog pomagaj! Ona pa z običajno dozo humorja, potrpežljivosti in z obilico darlingov vsakokrat, ko mu na neboleč način dopoveduje, kaj vse je zavozil, klempa zraven po klavirju in sem ter tja tudi zapoje z njim ali brez njega, kar je pa pravi balzam za dušo. Novozelandizirani Holandec, ki se pod stopniščem spopada s Panis Angelicus v eni res hudo približni varianti, je pravzaprav faca in ga kljub vsemu zasmehovanju močno podpiram – vedno si je želel peti, zdaj pa mu je nekdo povedal za Maddi in jo je poklical; ker pa nima denarja za ure, ji namesto tega pripelje drva ali kaj podobnega. In potem zavijata družno v oblačno jutro. Hja, ravno za na oder ne bo, pod tušem pa bo zagotovo pel veliko lepše in sosedom povzročal manj morilske glavobole. Ojoj, zdaj delata HAAAAUUUU, HAAAAAUUU, kot bi ju zvijalo po trebuhu, haha, ker enega dela revež ne spelje in ne spelje, tile pevski pedagoški prijemi so res smejalni. Pa še nemško besedilo ga zraven uči, umlauti mu sploh ne gredo v glavo, tole je res zabavno jutro! A bomo v naših šolah le kdaj uvedli jutranje prepevanje, še preden se začne pravi pouk? To prakticirajo po Afriki, Aziji in verjetno še marsikje, učenci se zjutraj ne zapodijo kot čreda podivjanega goveda v razrede, ampak se umirijo, zadihajo s polnimi pljuči in se prebudijo, odpojejo skupaj par pesmi in sem prepričana, da to precej blagodejno vpliva nanje.

Babica poučuje klavir Gregova poba Hamisha in Calluma in sta že prava mojstra, tudi »nova« vnukinja, ki jo bo Greg kmalu še uradno priženil, Lucy, nekaj mesecev hodi na vaje in sem slišala njeno uro, prav tako ji fino leti spod prstov. Srečkoti. In včeraj sem med kramo na policah odkrila prav tako flavtico, na kakršno sem se učila igrati v glasbeni, kadar nisem ravno pljuvala skozi podstrešno okno ali kako drugače zabijala čas pri tisti precej nezainteresirani učiteljici, ki je bila glavni razlog, da smo naredili konec moji glasbeni karieri, čeprav sem rada igrala. Res ni bilo vredno hoditi na ure, saj je bilo glasbe za pet, šest minut, preostali čas pa smo se zvirali po svoje. Ha, sem padla not, kot se reče, ob vsej tej muziki naokoli  me je prijelo, da sem še sama poskusila ujeti nekaj melodij, ki so se mi sprehajale po glavi … Pa po klavirju, ki ga imam skoraj zraven postelje, tudi velikokrat ustvarjam z dvema prstoma ali včasih celo s tremi, haha, pa kaj, glavno, da se zabavam. Je prišla potem dol Maddi in izjavila, da sem za nekoga, ki trdi, da nima nobenega smisla za instrument (tudi edina glasbenica v naši hiši Jasna je potrdila, da sem brez občutka za ritem) in kakršno koli izvajanje glasbe, izredno muzikalna, oooooo, kva bom zdej važna, eeeeej, in naj se spravim končno kaj igrat, ko bom velika in zadosti pametna, da bom upoštevala njen nasvet. Mi je celo ponudila, da bi imeli eno pevsko seanso začetniško, ko je bila ravno ob klavirju, samo s petjem se pa vseeno ne bom sramotila, to je žal še dosti bolj obupno od igranja na kar koli. In sva šli raje na čaj in poslušat profesionalce na cedejih.

Dnevi nalašč minevajo z nadzvočno hitrostjo, ko bi jih tako rada nekako podaljšala, danes teden bom že med črnci in se v Kampali prebijala skozi nabasane hrupne ulice; če mi uspe napisati in poslati še zadnji kivi blog, pa bomo še videli. Je tako škoda časa za tipkanje, ko pa se raje z babico zadebatiram ali kolovratim po okolici in ogromno plavam … Edino malo bolj skisano vreme mi gre na roko, drugače se sploh ne bi usedla k računalniku. Vsake toliko se zavem, da bo kmalu konec vse te lepote in se bom z mojimi dragimi kiviji spet samo po mejlih zgovarjala; to res ni prav, le kdo si je izmislil tako neumno postavitev kontinentov, da se ne morem lepo z biciklom zapeljati s Cankarjeve v Oturu bay na kavo in piece of Rhetorical (tako imenuje babica zdaj vsako pecivo, saj sem ji na vprašanje, ali bi poskusila sveže spečeni kolač, odgovorila: Is that a rhetorical question?). In uncle Les bi se lahko pripeljal iz sosednje ulice in mi poštukal odpadajoči omet v kuhinji pa pobril koprive po dvorišču, saj je čisto nesrečen, če ne more uporabljati svojega kovčka z orodjem ali pa okopavati kake zelenjave … Da o plavanju sploh ne govorim, edino na kranjski bazen lahko hodim v tisti prescani klor namesto sedanjih vsakdanjih nekaj ur čofotanja, skakanja, potapljanja v smaragdnem valovanju, v katerega se vržem direktno iz postelje; zgleda, da je odpor do tega športa mrknil neznano kam, mi bo še repna plavut kmalu zrasla ob vsem tem premetavanju … Kravl pa hrbtno že prav hitro šponam čez zaliv, edino pri žabi mi hoče koleno iz pantov zabrisat, ampak vseeno bi lahko šla na kakšno svetovno prvenstvo učiteljev, a imamo kaj takega? Kam daleč, mogoče v Južno Ameriko, še nimam nič podelane, za vsaj en mesec naslednji november, na primer, se bom fejst borila, res! Bom ne samo plavala, ampak še maraton tekla in tenis igrala, posamezno in dvojice, lahko tudi sama s sabo v zid, samo da me čim dlje ne bo nazaj …  Hja, takle mamo.

Tisti, ki ne smučate v kakih od sveta odrezanih dolinah, ste verjetno slišali in videli, kakšen hud potres je zopet pustošil po Christchurchu, vse je podrto, ogromno je žrtev, ljudem so morali rezati okončine, da so jih lahko izvlekli izpod ruševin, parki so polni ljudi, ki prenočujejo na prostem, pitne vode zmanjkuje, telefonske linije so preobremenjene in ljudje panično iščejo svojce, otroke, ki so bili takrat v šoli, popotresni sunki so grozljivi in menda se jih lahko še lep čas nadejajo. In to se je zgodilo le pet mesecev po sicer močnejšem septembrskem potresu, ki pa je izviral precej globlje, 33 km pod površjem, včerajšnji pa le 5 km, zato je bil toliko bolj katastrofalen, poleg tega pa se je zgodil sredi belega dne, ko so bili ljudje v službah, šolah, po nakupih, torej veliko bolj izpostavljeni padajočim delom zgradb … Septembra jih je potres presenetil ponoči in odnesli so jo brez žrtev, tokrat pa je veliko bolj žalostno. Kar izmenjujeta se Avstralija in Nova Zelandija, komaj smo nehali spremljati nore poplave, ki so skoraj zradirale Brisbane, že so poročali o povodnji in zemeljskih plazovih s severa NZ (ravno sem začela potovati po južnem potoku, ko so ostali na severu brez elektrike, ceste neprevozne itd.), zdaj pa se je stresel še južni otok. In kakšno srečo sem imela – iz tresočega se Christchurcha sem letela samo slaba dva dneva pred vso to tragedijo. In pred tem sem že doživela dva mala potresa, o enem sem že pisala, zgodaj zjutraj v Akaroi, potem pa je bil še v Kaikouri eden, cela vzhodna obala južnega otoka se ziblje zaradi tega Christchurcha. Menda so septembra napovedali, da bo tistemu potresu sledil še hujši. Žal je bilo res tako.

Hvala za skrb, upam, da sem odgovorila vsem 40 zaskrbljenim mejlarjem, uf, bi morala verjetno res dati en stavek na blog, da sem cela …

KATEDRALA JE BILA ŠE TAM …

Ja, znamenita cerkev je še kraljevala sredi Christchurcha, ko sem se pred časom potikala po tem luštnem mestu, zdaj pa je čisto zdelana. Zadnjič sem zaključila s Hokitiko na namočeni zahodni obali, če se ne motim, potem pa sem splezala s toyoto čisto na drugo stran, na vzhodno obalo, in sicer čez znameniti Arthur’s pass. Res sem se precej cikcakasto vozarila po jugu, da bi uspela videti čim več pokrajine; zdaj res lahko rečem, da sem predelala kar lep kos južnega otoka, več kot 5000 km tokrat, marsikaj zdaj že drugič, vendar je bilo vseeno zelo drugače, saj me je namesto Nove ZELENdije pričakala bolj Nova SAVANdija, vse je bilo namreč ožgano od sonca, peščenih barv, suša in konec poletja sta pustila svoj pečat … Prav tako prelepo, le zelo drugače, saj sicer tista žgoča zelena kar seva od vsepovsod, … zemlja zelenino dviga …, nekaj takega je napisal Župančič v eni pesmi …

Malo sem že godrnjala, kaj vraga pa je tako posebnega na tem prelazu, ko pa sta bili prvi dve uri vožnje iz Hokitike prav dolgočasni. Pa še oblačni. Ampak na drugi strani prelaza je bilo pa potem res krasno, na čase podobno, kot bi se vozil po Luni, drugje ob spremljavi reke spet čisto drugačno, vse sorte hribi in griči in gore naokrog, sem se malo pasla z objektivom ob poti, vi pa se lahko s klikom na spodnjo fotko:

Arthur’s pass

Po celodnevni jagi sem končno prispela v Christchurch; precej veliko mesto za novozelandske razmere, tako da sem morala fante na bencinski prositi, da so mi na zemljevidu pokazali, v katerem becirku sem sploh zavozila proti mestu, da sem potem nekako zvižala do hostla. Nič kaj veliko blokov, le v središču je nekaj visokih zgradb, katerih tragično sesedanje je povzročilo toliko enega gorja zdaj. O hostlu tokrat ne bo slavospevov, ker sem zaradi prepozne rezervacije pristala v smrdljivi, umazani, s muhami obloženi luknji; po vseh mizah polno čikov v školjkastih pepelnikih, hladilniki zapacani, mize nemarne, košev po sobah niso spraznili najmanj od septembra, še pomita posoda napol umazana, nepomite pa povsod celi kupi (dejansko veliko ljudi eno figo gane pravilo, da se v hostlih pomije in obriše in zloži uporabljeno posodo, kakšni svetovni pujsi) … Po vrtu se je obešalo par hipijevsko razpoloženih mladičev, ki vandrajo od hostla do hostla, kadijo, posedajo, žulijo pir in lahko potem rečejo, da so potovali po Novi Zelandiji. Kokr kermu paše, ni panike. Tja bom hodila tako samo prespat.

Hudo utrujenost zaradi dolge vožnje sem šla pregnat s krajšim sprehodom po mestu in takoj mi je bilo všeč – zadnjič sem bila zelo pametna, se spomnim, kako nikar riniti v mesta, ampak moram reči, da so se v desetih letih tudi ta precej spremenila; ni tako zelo slabo, čeprav seveda brez teh tipičnih evropskih mogočnih starih stavb, ki jih najdeš povsod po središčih. Je pa zato zraslo polno zanimivih izložb, kjer uživaš ob kreativnih domislicah, vabijo te v prijetne restavracije in cafeje, v vsakem mestu najdeš tudi park oziroma že kar botanični vrt, kjer se lahko zlekneš od gigantska drevesa nenavadnih oblik, listov, plodov … Za predah med siceršnjim vriskanjem po hribih in dolinah ter mežikanju morskim levom in ostalim pošastim prav v redu. In kaj preberem na skoraj prvem stebru s plakati, na katerega naletim? Kiri Te Kanawa (ki jo babica imenuje tudi Bitch, če se še spomnite) čez nekaj dni poje v Christchurchu s simfoničnim orkestrom, pridružila pa se ji bo tudi Frederika von Stade, že tudi bolj penzionistka, ampak še vedno v formi, tudi njen glas imam rada … S Kiri sta veliki prijateljici in tudi nastopata pogosto skupaj. Kar sapo mi je vzelo in kljub svoji sicer pesimistični naravnanosti se mi je zazdelo možno, da bom nekje med poslušalci in bo tale pot po pravljični deželi okronana še s čisto nepričakovanim darilom in izpolnjeno dolgoletno željo. Cena vstopnice je lahko kakršna koli, bom pa jedla nekaj časa samo bobi palčke; sem vsa vzhičena že malo premišljevala, a bo zelo nespoštljivo, ko bom prikorakala v dvorano v športnih sandalih z ruzakom na rami in v zvaljani poletni oblekici, saj sem ostale malo bolj ugledne cape pustila pri Maddi, kdo pa je mislil, da bom hodila na koncerte, ane. Tudi načrtovano pot za naslednje dni sem v mislih že prilagodila Kiri in bi se pač vrnila nekaj sto kilometrov za ta event, nato pa še enkrat nazaj na sever … No, sanja svinja o koruzi, itak. Na spletni strani je pisalo, da je seveda že vse razprodano, jaz pa v jok pa na drevo. Hja, to bi bilo res že skoraj preveč lepega za moj tikitiker, madona, saj bi mi ga še razneslo od sreče verjetno. Imam pa fotko s plakatom za spomin, tudi to je nekaj. In lahko poslušate eno maorsko spet v njeni izvedbi:

In nesrečno laneno zmečkanko sem imela priložnost uporabiti takoj naslednji dan, saj se je soncu malo odpeljalo in je na nas sedlo rekordnih 40 stopinj vročine, bilo je zadušljivo in res noro vroče, komaj se mi je dalo plaziti okoli in vsake toliko sem jo užgala v kakšen s klimo požegnan prostor. In za to je bilo kar nekaj priložnosti – poleg moderne galerije je še tako imenovani Arts Centre, nastanjen v nekdanjih univerzitetnih sobanah, kjer je cel kup delavnic, ateljejev, trgovinic z bolj ali manj umetniškimi stvaritvami, lahko tudi opazuješ mojstre pri ustvarjanju … Bila je ravno nedelja in okoli centra je bila nekakšna umetniška tržnica, podobno, kot imamo v Ljubljani ob sobotah, ko raznovrstna oblikovalska izživljanja lahko občudujemo in kupujemo na štantih – in spet moram reči, da se lahko tile novozelandski primerki skrijejo pred ljubljanskimi, nekaj reči je bilo sicer kar luštnih in sem jih ovekovečila, ostalo pa bolj kramarija. V galeriji pa še niso postavili nove razstave, žal, tako da nisem uspela videti malarij njihovega slikarja Lea Bensemanna, zelo zanimivo pa bi bilo biti tu nekaj mesecev prej, ko so imeli Rona Muecka, sem malo brskala po galerijski štacuni in videla, kaj ta tip počenja. Tukaj sem našla nekaj njegovih reči, če koga zanima. Ja, umetnost je marsikaj.

Ron Mueck

Nisem vedela, da imajo 6. februarja Waitangi day, državni praznik, ko se spominjajo podpisa pogodbe v Waitangiju. Angleži in domorodci Maori so podpisali papirje o tem, kako bo od tedaj naprej urejena Nova Zelandija, kako se bo vladalo, delilo zemljo in podobno. Preberite kje na spletu, meni še vedno ni najbolj jasno, kaj točno je bilo narobe, da se Maori še danes usajajo, kako so jih belci nategnili, mislim, da ni bilo prevedeno čisto natančno v maorski jezik, saj je bil prej le govorjeni, približno taka situacija kot pri nas, dokler ni uletel Trubar, v glavnem, niso se čisto dobro razumeli, ampak Maori so se kasneje počutili opeharjene. Ni pa bilo tako kot v Avstraliji ali po Afriki, kjer so belci samo lepo vkorakali in prevzeli oblast in zasužnjili domačine in počeli same svinjarije, tukaj je šlo za pogodbo in belci in Maori so se kar temeljito poročali med sabo in imeli otroke in danes pravzaprav težko še kdor koli reče, da je Maor. Čistokrvni.

Mene kot zagnano borko za pravice zapostavljenih seveda takoj odnese malo bolj na maorsko stran, si mislim, revčki, tudi njih smo belci poteptali. In zgleda, da so nekakšni novozelandski cigani ali pa čefurji ali pa šiptarji, torej da jih kiviji obravnavajo nekako tako kot pri nas naštete. Uuuuu, se je zabliskalo, ko sem s takimi idejami prišla na dan pri Maddi. Je rekla: Na jugu imajo potrese, pri nas pa imamo Maore. Večinoma so res naseljeni na severnem otoku in jih videvaš povsod, čeprav so res že večinoma samo približki prvotne rase. Babica mi je ognjevito razlagala, koliko enega denarja je vlada že zmetala za tako imenovani maorski problem; kako se učenci v šolah obvezno učijo tudi maorski jezik, namesto da bi se kakšnega vsaj uporabnega; kako so Maorom pred leti ugodili in na njihovo željo zgradili posebne šole samo za maorske učence, potem pa so si kmalu premislili in hoteli, da jih spet vzamejo nazaj v angleške; kako številnim maorskim učencem omogočijo vpis na univerzo, saj so sprejeli neka pravila, koliko odstotkov Maorov mora biti vpisanih v univerzitetne ali srednješolske programe ali kaj, potem pa ni važno, ali so primerni za tja ali ne, v glavnem, veliko nadarjenih in prizadevnih otrok po babičinih besedah ne more na univerzo, ker morajo dati prednost Maorom, pa četudi so med sprejetimi lenuhi in z veliko nižjimi rezultati … Predvsem ji gredo lasje pokonci, ker je cel bataljon na socialni podpori, ki je tukaj precej razkošna očitno, na centrih za socialno delo menda ugodijo še tako za lase privlečenim prošnjam, tako da potem seveda ni nobene potrebe po iskanju zaposlitve, ampak se valjajo doma, pijančujejo, jedo samo svinjarijo (zavaljeni so pa res kot mroži, madoniš, prav po ameriško, in to prevladujoče, pa ne verjamem, da imajo samo kakšno genetsko kodo v to smer obrnjeno, imata junk food in nič gibanja zagotovo prste vmes), polno je kriminala, poleg tega pa tudi trdijo, da jim pripadajo zemlja, morje in zrak tu okoli in se požvižgajo na pravila ribarjenja, nabiranja školjk, ekologijo … In za Maora se razglaša vsakdo, ki ga je maorski mililiter krvi samo oplazil, se pač splača. Eni taki fini dami, kot je babica, verjamem, da zavre, ko vidi razcapane, zavaljene primerke, ki posedajo po travi, zehajo, se praskajo ali še dosti bolj izvirno primitivno obnašajo, še bolj pa zaradi brezdelja, saj sta ne samo v njeni družini, ampak po vsej deželi trdo delo in prizadevnost samoumevna. Je pa seveda tole maorjenje precej luštno politično orodje, tako da se lahko v parlamentu v nedogled ukvarjajo z nečim, kar se je zgodilo že pred skoraj dvesto leti. Tako kot bomo pri nas očitno še nekaj generacij v prihodnost rili po podzemlju in se spotikali ob dejanja naših pradedkov ter se delili na potomce partizanov in domobrancev, čeprav nimamo s tem čisto nič, kvečjemu se lahko učimo iz napak in skušamo ne ponoviti česa takega, priznamo, kaj vse je bilo, in se končno začnemo ukvarjati s svojim življenjem. Potem je pa tako, da mi mali Johan ob vprašanju, če sploh vedo, kdo so bili partizani, ko naletimo ob branju nekega odlomka nanje, pove: »Partizani so bili tisti, ki so po vojni pobijali.« In bo težko sprejel, da ima vsaka medalja dve plati, ko pa je doma lahko utrdil prepričanje le za eno. Podobno, kot maorski potomci zdaj odraščajo v prepričanju, da se jim (pa prav NJIM, ja) je enkrat davno zgodila krivica in da so upravičeni do povračila in zaslug za narod, ne da bi za to mignili s prstom, ko poslušajo svoje starše in njihovo razlago novozelandske zgodovine.

Maddi deli Maore na tri skupine, haha, na pain-in-the-ass-ones, ki živijo malo severneje in povzročajo največ problemov, na tiste, ki so zmerno za nasuvat v rit, predvsem zaradi lenobe, in na tiste krasne, predvsem starejše Maore, ki pa so pravo zlato, samo jih ni prav veliko. No ja, saj tako bi lahko razdelili svet na splošno, se mi zdi, ampak babico kar razumem. Sem videla kar nekaj primerkov dimenzij sumo borcev, ki so s flašo pira v eni in s čikom v drugi roki z na ves glas navito muziko v avtu zabijali čas, na strehi avta se je v mastnem papirju valjala zajetna doza fish and chips obroka, vpili so in se obnašali, kot da so edini na svetu … Podobno kot lahko vidimo razne gange v filmih … Da narediš za vsak slučaj ovinek in ne greš čisto zraven … Videla pa sem tudi množico morda največ 15-, 16-letne mularije v Christchurchu v soboto zvečer, ko so prišli rogovilit v središče, pa niso bili nič morsko obarvani, bi me bilo pa kar strah, če bi jih srečala kje na samem, koliko ene agresije se je to sproščalo … Nemarno pijani, nagravžnega obnašanja, primitivnost, da ti postane slabo; če ste videli film Akvarij mogoče, od tam se spomnim podobnih prizorov, ali pa iz teh angleških filmov s socialno tematiko, na primer, ko pokažejo življenje najnižjih razredov in je  predvsem boleče gledati mlade, ki pristanejo v takem in so že skoraj po zolajevsko določeni za plazenje po blatu … Ma, itak imaš včasih občutek, da gre vse skupaj v franže, ane, cel svet …

Sama ne bom skušala biti pametna in ocenjevati, kaj je res in kaj ne, ker ne živim tu in čisto premalo vem o vsem skupaj, Maori bi mi morda razložili situacijo čisto drugače in prepričana sem, da je ogromno ljudi, ki niti od daleč ne spadajo v tisto zajedavsko in razbojniško skupino, zato je strašno grdo sploh takole posploševati in metati vse v en koš; vseeno pa zna biti res, da je novozelandska vlada šla malo predaleč s popravilom nekdanjih krivic in nehote naredila neumnost, saj je ljudi navadila na socialno pomoč in povzročila odvisnost od tega – saj tako je povsod, kjer ponudiš denar in usluge, namesto da bi  ljudem pomagal ustvariti pogoje, ko bodo lahko sami poskrbeli za preživetje in bodo odgovornost za to prevzeli sami, ne pa je prelagali na institucije.

Lahko pa preberete res dobro napisano pismo, ki sem ga našla v Listenerju, kakovostni  tedenski kivi reviji; mladi Maor razmišlja o kolobocijah, ki se ravno dogajajo na politični sceni, ker je neki jelinčič v maorski stranki s svojim primitivizmom netil nestrpnost in se ga še njegovi kolegi sramujejo. Se mladenič dotakne kar nekaj točk, o katerih sem razpredala zgoraj:

Maorsko pismo

Pred leti je bil posnet odličen film Nekoč so bili bojevniki, ga je vredno videti:

V čast temu podpisu pogodbe se je po mestu kar dogajalo. Nastopali so Maori s svojimi pesmimi in plesom, tudi jezike so vrteli in grozeče gledali med gledalce, ko so izvajali haka ples, nekaj ljudi se je šlo tudi zvirat mednje in so skušali sukati tiste žogice na štrikih, boste videli na fotkah, pa seveda so se na koncu morali po maorsko pozdraviti z nastopajočimi – jaz temu rečem noskanje. Pred galerijo so se izmenjavale zanimive glasbene skupine, ogledali smo si lahko še čisto frišen novozelandski film, ni bil slab, mogoče malo temačen, v glavnem, ni bilo dolgčas.

S 40 stopinj sončave smo naslednji dan padli na 15 stopinj deževja, tako je to tukaj, sem pa zato naletela na slovensko govorečo Finko. Koga vse to najdeš po svetu, a. Me je pri zajtrku nekdo vprašal, od kod sem, pa povem za to našo Slovenijo in se oglasi blond dečva izpred štedilnika, da je nekaj let živela pri nas. Kaaaaaj? Pravnica Maria je nekje snela fanta iz naše dežele, se preselila v Slovenijo in obvlada dvojino in vse te zagamane sklone in je prav legenda! Sva večinoma nadaljevali kar po naše, čeprav se ji je slovenščina malo priskutila po kolobocijah s tipom, pa ne bom zdaj o tem, nič kaj lepo se ni razpletla njuna zgodba in Maria je šla malo po svetu zdaj, skuša najti delo ali pa vsaj kakšno začasno zaposlitev … Glede na to, da zna dva v svetovnem merilu tako zelo uporabna jezika, kot sta finščina in slovenščina, se bodo verjetno kar pulili zanjo, hm …

Kliknite na fotko, spodaj je nekaj dogajanja v mestu, ko je bilo še celo:

Christchurch

NA ŠTIRI OČI S TJULNJI

Ko boste v Kaikouri, ne plavajte predaleč; orke se sprehajajo dvesto metrov od obale, tisti ogromni kiti, ki so za celo podmornico, malo dlje, kakega delfina lahko dobite na betico, tjulenj vam nogo odgrizne, albatros se vam podela na glavo, ni ga za srat, vam rečem. Ja, tale kraj je res poseben, meni eden najljubših. Če bi bila le voda kaj več od 16 stopinj in se ne bi bilo treba za namakanje zavijati v tisto debelo potapljaško obleko, joj, to bi pa bilo nekaj – potem bi se lahko med vsa ta čudovita morska bitja podali kar sami in zastonj, jebelacesta, vsaj med tjulnje res brez težav, ker se svaljkajo po morju čisto blizu obale – pa tudi delfini imajo svoje trenutke, ko v stotnijah pridelfinijo skoraj na plažo. Tako pa boste brez maske, obleke in kakega čolnička, ki bi vas zategnil par sto metrov, odšteli kar nekaj cekinov za nadlegovanje morskih prebivalcev. Ampak ni ravno stran vržen denar, res ne.

Če bi radi spodoben hostel, Sunrise Lodge ni slaba izbira, še posebej zato, ker ponujajo brezplačno uporabo koles in – tudi brezplačno – večerno vožnjo s kombijem, med katero boste izvedeli vse sorte zanimivosti.  Lastnik Marc je namreč morski biolog in ima vse te živali naštudirane, poleg tega pa navdušeno razloži tudi vse o usodi Kaikoure in teh podatkov ne boste našli v potovalni bibliji Lonely Planet. Zato vam bom pa zdaj jaz vse natančno razložila, haha, lucky you, ker ne verjamem, da se boste čisto vsi prišli pofočkat sem.

Alora, danes je Kaikoura velika turistična atrakcija in v poletnih mesecih pride na vsakega od 4500 prebivalcev še 13 turistov, pa računajte, koliko se jih drenja tu. Kljub temu še vedno deluje zelo obvladljivo, celo malo zaspano, ne spotikaš se ob Japonce, zoprno je le brnenje helikopterjev, ki predstavljajo enega od načinov, kako videti kitovo tazadnjo – poleg tega so na voljo še mali frčoplani, če vam ni do morske bolezni. Še pred 20 leti je bilo mestece ena majhna zanikrna vas z 200 prebivalci, večinoma ribiči, nato pa so se po morju okoli Kaikoure pasli kanadski znanstveniki in prebivalcem predlagali, naj za božjo voljo začnejo turiste voziti na ogled kitov in delfinov, ki se zaradi preobilja rib celo leto zadržujejo tam okoli; morsko dno se na neki točki menda kot klif spusti, prelomi za celih 1600 m v globočine, kar pomeni nenehen dotok sveže mrzle vode, zato tudi prehranjevalna veriga ves čas lahko deluje z vsemi členi in kitom ni treba potovati drugam. Tako nekako. Pa so modri butalski možje dali brade vkup in sklenili, da ne bodo zabavali turistov. Ha, so ga v kamen. Živeli pa so v Kaikouri tudi trije bratje, kot se za pravljice spodobi, in še prikladno so se pisali Solomon, ki pa so ugriznili v idejo, zastavili svoje bajte in kupili barkačo kitosledko, pa so na njihovo presenečenje turisti začeli množično romati v njihovo vas, tako da jim ni preostalo drugega, kot da so počasi povečali svoj vozni park, svinjsko obogateli in jim danes vsako leto pade od 80 do 90 milijonov dolarčkov v žakelj. Lahko se peljete z ladjo zasledovat kakega kita (kar je menda še najmanj zanimivo, ker se ga vidi bolj od daleč, impresivna je le tista plavut, ki jo pokaže namesto sredinca fotografskim objektivom, hehe), je pa ob ladji ponavadi tudi krdelo delfinov, tako da lahko skoraj rečejo Buy one, get one free. Z delfini vas peljejo tudi plavat, lahko pa ste samo na ladjici in opazujete razposajene akrobate in njihove zasledovalce.

Ker je morske hrane tu v izobilju, je malo cenejša, predvsem tiste cray fish, kaj bo to po naše, jastogi brez klešč, ne bi vedla zdajle iz glave, no, tisti morski oklepniki stanejo vsaj okoli 100 dolarjev, množično pa jih vozijo Japoncem, verjetno še za par dolarjev več. Tu se lahko bašete z njimi nekaj ceneje, poleg ta finih restavracij je polno preprostejših, ki vam nalovljeno svežo poslastico servirajo na plastične krožnike ali zavijejo v papir za peščico dolarjev, pa ne vem, če je kakšna huda razlika, če odštejemo porcelan pa cel kup bešteka na levi in desni, da človek sploh ne ve, kaj bi uporabil.

Peljali smo se na začetek prelepega polotoka, ki sem ga kasneje prehodila najmanj štirikrat v celoti, parkrat pa samo delček, ko sem šla zvečer posedet na razgrete stopnice nad zalivom, nikjer nikogar, rumena krogla tone, sence vsako minuto narišejo drugačne podobe hribov, morje se vrača in počasi prekriva skalne plošče pod klifom, veter toplo boža …, nato pa je v trenutku konec romantike in postane temačno, znak, naj se ljudje počasi podrzamo v svoje sobane in prepustimo naravo živalim, ki se začnejo loviti glede na svoj položaj v prehranjevalni verigi. Polotok lahko napadeš z vrha in se sprehajaš ob robu klifov ter imaš krasen razgled na peščene zalivčke in kristalno morje, ki razkazuje zeleno-rjave preproge alg, pa seveda na tjulnje, ki se sončijo po skalah, lahko pa jo ob oseki mahneš pod klifi ob morju in vse te reči gledaš čisto od blizu, kukaš v razpoke v skalah, kjer se skrivajo polžki …

Maorska legenda pravi, da se je znameniti polbog Maui, ko je v svojem kanuju (ki naj bi bil zdaj južni otok) lovil ribe in ne trnek ujel nekaj ogromnega, uprl s svojim stopalom prav na mesto, kjer je zdaj Kaikoura in ta znameniti polotok, o katerem sem pisala, potem pa počasi izvlekel – cel severni otok Nove Zelandije. Nekako tako.

Mestece pa je vredno posebne pohvale zaradi prebivalcev, ki so se neodvisno od države oziroma državnih sredstev odločili, da bodo sami poskrbeli za recikliranje odpadkov in danes kar 90 odstotkov vseh smeti uspejo predelati, ničesar ne zavržejo – ostanke hrane iz restavracij vozijo starejšemu paru, ki s tem futrata svoje kure in pujse, mislim, da tudi strojno olje in tisto iz kuhinj nekako uporabijo za ogrevanje ali kaj, zbrane pločevinke prodajo in s tem denarjem so sami res zgledno uredili vse sprehajalne poti, klopce, table, zasadili drevesa, skrbijo pa tudi za ohranjanje druge najstarejše ohranjene bajte na NZ, ki jo je postavila prva belska družina v Kaikouri, in sicer ima temelje na kitovih kosteh, zato še danes lahko kljubuje ujmam in se razkazuje turistom. To pa je skupnost, da se reče!

Nahecali so me, naj se grem premetavat s tjulnji; da so debelinkoti dosti bolj zainteresirani za lovljenje z zamaskiranimi obiskovalci kot pa delfini. Pa še precej manj stane, hm. Okrog Kaikoure poležujejo v tem času po skalah večinoma možakarji, saj mame s potomci domujejo v nekem zalivu malo severneje, ker so menda očetje prav nič ljubeznivo razpoloženi do svojih mladičev. Vrnili se bodo šele, ko malo odrastejo. Ni slabo, če greš med te živalce z enim posebnim patronom, lastnikom prvega hostla v Kaikouri. Poleg mene sta se prijavila samo še dva Francoza, da smo bili res fino majhna skupina, namesto s čolnom nas je Jim zapeljal do polotoka z razmajanim kombijem, potem pa smo v popolni bojni opremi, torej oblečeni v debele potapljaške smokinge ter z masko in plavutkami v rokah skakljali po skalah, dokler nismo našli primernega zalivčka, kjer so nedaleč od obale pregreti tjulnji vsake toliko zdrsnili s svoje plaže v vodo, da so se ohladili in malo pozabavali. Moj spektakularni padec še vedno ni bil čisto ozdravljen, zato mi je moral Jim navleči plavutke, potem v vodi pa je bilo lažje. Pod kapuco in za vrat sicer hitro najde pot hladna voda, ampak ni mraz, samo v plavutke me zebe čez čas, na koncu pa komaj še čutim desno stopalo, brrrrr. Še preden se privalimo do skal, Jim stauha ogromnega morskega ježka, ma, ježka – ježmana! Pa še eno skalo zraven, ježa razmesari in nam ponudi eno rumeno žvarovno, ki ima menda polno železa, mmmm. Sem ugriznila, no ja, ravno plačevala za to ne bi, zato pa sta bila ostala dva toliko bolj zagreta, sta mu naročila še kašnega, Francozi itak ves čas kakšne žabe ali pa močerade iz kože dajejo in na krožnike. Potem pa smo se celo uro presneto od blizu spakovali s tjulnji; bajsoni so ponavadi počakali z glavo obrnjeni navzdol, tako da jim je repna plavut ali pa dve oziroma kar koli že pač imajo tam zadaj gledala iz vode, z veeeeeeliiiiikimi okroglimi očmi so radovedno strmeli vame in nato bliskovito švignili čisto ob meni, lahko bi se jih dotaknila, pa se jih seveda ne smeš, potem so se obrnili in zdelo se je, kot da res čakajo, da se bomo malo lovili. Delali smo kroge, dokler se niso naveličali, potem pa so odšvigali po svoje. Ampak kakšne pospeške imajo to, čisto neverjetno, kako jih odnese en sam turbo zamah, zvizzzzzz, pa jih ni več. Pa tako luštno se obračajo s trebuha na hrbet, kot na ražnju, haha. Včasih so se poskrili, nato pa se je spet kakšen pojavil v bližini, počakal, da si pokazal nekaj zanimanja nad skupnim plavanjem, pa je šlo spet kak krog … Ali pa sta se pojavila kar dva hkrati, se malo zabavala med sabo in malo pozornosti posvetila meni, potem pa se pognala dol proti dnu nekam, prava uživancija! In nazaj grede je Jim mimogrede uplenil še znamenitega kao-jastoga (cray fish), eno veliko školjko, ki se ji reče paua, pa še dva ježa za malico, potem pa smo žrebali, čigavo bo kaj. Zadela sem samega stodolarskega lepotca, vendar smo se zmenili, da bomo zvečer skupaj pohrustali nalovljeno. Tista školjka je že zgledala kot en zažgan podplat in okus ni bil dosti drugačen, verjetno bi rabila nekaj dodatkov, medtem ko je bil pa rdeči oklepnik hudo dober, samo preden smo ga razčetverili, uf, cela znanost. Pa nismo živega v krop vrgli, da ne boste mislili. Je že pred tem preminil v polivinilasti vrečki – če to ni ena lepa smrt … Vseeno pa ne bi dala za tistih par naprstnikov belega mesa toliko denarja, kila jagodnega jogurta za 5 dolarjev mi tekne prav enako, hvala. In Francoza sta bila spet malo slovensko obarvana – punca je imela babico Slovenko, poleg tega pa sta prej 14 dni potovala z nekima Mojco in Matjažem, takoj zatem pa nabasala name. Svašta. Fotke so spodaj, klik:

Kaikoura

Kaikouro sem torej res dodobra prehodila in tudi kolesarit sem se spravila, čeprav je bilo še malo težko sedeti na trdem zicu – na eni strani imaš morje, na drugi pa že kmalu krasne hribe, na vrhu katerih je menda skoraj vedno najti nekaj snega; tudi ta bližina visokih hribov in morja je posebna … Strašno mi je bilo všeč mestece, potem pa so še ene bejbe v hostlu tako vzhičene prišle s plavanja z delfini, da sem si rekla, če mi je že Kiri spodletela, se pa lahko za to skeširam, kaj pa vem, če mi bo še kdaj dano biti tu, ane. In sem se odločila pred poletom nazaj na sever privižati ponovno do Kaikoure, k delfinom.

PRAPROTNA CHARLOTTE

Iz Kaikoure se proti severu do Pictona voziš spet po prelepi pokrajini, izpred let imam v spominu samo ljubo zelenino, kot povsod drugod pa tudi tu zdaj čisto peščene, skoraj že bele barve, ki  preraščajo vzpetinice – zgleda tako, kot bi bile pod travo zarite želve, tisoče želv na obeh straneh ceste … In Picton tudi ni slab, če ga osreči poznopopoldansko sonce, prelep razgled je iz marine proti Marlborough Sounds, kjer je speljan zelo znan treking Queen Charlotte, poleg bližnjega Abel Tasman trekinga eden najmanj zahtevnih, tak bolj sprehajalni, če odštejemo en res bolj strm vzpon. Dolg je 71 km in hodiš večinoma ob morju, skozi divji gozd, osrednji del pa je speljan po grebenu in menda vidiš celo verigo z vseh strani, spomnim se je z letala, kot nekakšen zmajev rep s tistimi gor-dol hlebčki. Tudi nenavadno fensi je, saj prtljago razvažajo vodni taksiji in ti jo dostavijo na domenjeno destinacijo, kjer prenočuješ, najdejo se precej luksuzne koče pa tudi kampi, tako da je res komot. Hotela sem sicer prehoditi osrednji del, pa se nekako ne bi izšlo s prevozom, tako da so me z ladjico zapeljali čisto na konec poti, v Ship Cove, kamor se je kar nekajkrat zasidral James Cook, ko je kolovratil tod okoli, vzpostavil je stik z Maori in trgoval z njimi, popravljal svojo ladjo pred nadaljnjimi podvigi …, potem pa sem se zmenila, da me zvečer poberejo približno 30 km stran, vmes sem pa še en krog naredila do nekega prelaza. Napovedano je bilo sonce, in to brez oblačka, ja, my ass. Sprva je bilo samo oblačno in prav lepo skrivnostno, še prijetneje, kot pa če bi v tisti vlagi morala prenašati še neznosno vročino, spet me je začarala praprotna pravljica v notranjosti in ste fasali kakih sto posnetkov, haha, cela disertacija zelena, samo kaj, ko pa je bila primerna svetloba za škljocanje. Potem pa je počasi začelo kapljati, tak čisto nežen irski dežek, ki sem ga komaj čutila skozi vejevje, obleka se je sproti sušila, ves čas je bilo on-off, potem pa je tihi dežek opoldanji malo pojačal svoje zlivanje in se je po poti začela nabirati voda, postalo je drseče in zoprno in ko od 8 ur več kot polovico časa hodiš v takem, imaš počasi vsega zadosti in komaj sem čakala, da sem se privlekla na cilj. Deset minut pred koncem pa se je zjasnilo, zapihal je močan veter in celo sonce se je prikazalo. Itak. Nekaj ur sem zehala na pomolu, sušila štumfe  in se nazadnje zabarikadirala v luštni gostilnici, kamor je sem pa tja zašel še kak pohodnik, predvsem lep pa je bil pogled na temeljito naklane domačine, 2 zakonska para, ojoj, nemarno do amena. Vsi smo precej zgroženo pogledovali proti vulgarnemu dretju, svinjanju in občasno smo bili deležni še pogleda na oprsje ene od dam, saj je vsake toliko očitno začutila močno željo po razkazovanju tega, kar je ostalo od sicer nedvomno radodarnega paketa matere narave. Kiviji nam po pretiranem uživanju alkohola po mojem kar lepo sledijo, pijače se ne branijo pretirano; mogoče tiči vzrok deloma tudi v tem, da marsikdo živi napol odrezan od sveta, v teh fjordih pa še nikamor ne morejo brez čolna, to je edina cesta, ki jo imajo nekateri. Se ga pa ja lahko vsaj malo nažgejo, ali kako.

No ja, ni bil slab dan, čeprav bi bil lahko za spoznanje manj namočen; vožnja z vodnim taksijem nazaj v Picton pod večer je bila pa sploh presežek, malo sem ujela vse tiste barve in oblake in silhuete Marlborough Sounds, ki smo jih puščali za sabo, čudovito! Najboljšega dela pa nimam poslikanega; najprej sem mislila, da so albatrosi, pa so menda neke druge ptice (gannets?), precej večje od galebov, vsepovsod naokrog so bili in se tam s 50 ali pa raje več metrov kot puščice zabadali v morje po ribjo večerjo, neverjeten pogled!

Kliknite na fotko in se naužijte predvsem praproti, ki mi je silila pred objektiv:

Charlottin treking

SPET ENA KAKA

Tokrat Takaka; vse, kar je povezano s kakanjem, se izkaže za zelo lepo destinacijo. Kaka je pa drugače en ptič novozelandski, nobene iztrebljevalnice se ne grejo tu, da ne bo pomote. Do Takake na severozahodnem delu otoka sem obrnila kar nekaj ovinkov spet, postajalo je tudi hudo vroče, sploh blizu Nelsona, kamor se hodijo na veliko namakat v morje, saj je dosti toplejše od tiste verzije v Kaikouri. Takaka je ena vas-mesto zadeva spet, tako zelo na izi se zdi tam utrip, da kar malo zazehaš, ko se pripelješ. Ali pa je to od 6 ur za volanom, no. Dva hostla sta bila že polna in samo še enega so imeli v naslednji ulici, sicer pa bi si morala postati v toyoti. Na verandi tipične stare lesene kivi vile se je gugal sivobradi dedek v zmahani karirasti srajci, nisem vedela, a spada med inventar ali je gost ali kaj, pa me je potem on vpisal v knjigo gostov, je bil kar lepo šef hostla, ha. No, bolj podšef, kot sem videla kasneje, ko je prišla domov malo mlajša žena Henrietta, obložena z vrečkami in obilo energije. Najprej je preverila, kako Johno vodi evidenco v zvezku, našla polno napak, še nepobranega denarja za prenočevanje in mu potrpežljivo dopovedovala, da si ne moreta privoščiti prehude dobrosrčnosti in naj bo malo natančnejši. Nato sta skupaj s Kelly, ki je pomagala v zameno za brezplačno hrano in bivanje, počistili po bajti in skuhali kosilo. Jonah je malo sem pa tja hodil in občasno kaj premaknil, sicer pa se mi je zdelo, da je bolj za okras. Ampak zato neverjetno blag, prijazen kivi okras. Oba sta bila taka pravzaprav – kot bi prišel domov k dedku pa babici na obisk. Seveda sta se preganjala po hiši tudi pes pa mačka, Five in Bijou.

Priletna Henrietta in Jonah sta še pred petimi meseci živela nekje blizu Marlborough Sounds in sta bila med tistimi, ki so imeli namesto avta čoln, da so šli lahko po makarone pa pralni prašek; ukvarjala sta se s svojim posestvom in imela nekakšno izdelovalnico igrač ali kaj, poleg tega pa se je predvsem Henrietta služila denar na zelo različne načine, med drugim je enkrat v preteklosti vozila tudi šolski avtobus, ko še nista živela v fjordu. Malo jima je trda predla s financami in sta se zato odločila zapustiti idilično bivališče, našla ju je informacija, da nekdo prodaja hostel, pa sta zagrabila, čeprav brez tovrstnih izkušenj  in ne ravno najbolj mlada za menjavo službe. Bolj za pokojnino. Tudi v teh zaposlitvenih sferah bi rekla, da smo precej drugačni pri nas, ker se ponavadi oklenemo ene službe, če se da, do konca delovne dobe, pa še ne sme biti prav daleč od doma, kaj šele, da bi se selili zaradi tega, a ni nekako tako? Itak se pa težko kam zdrenjaš brez ustreznih papirjev diplomastih, ki so ponavadi pomembnejši od tvoje dejanske sposobnosti za opravljanje določenega poklica, vsaj tako se mi zdi. In tudi ne verjamem, da bi jih bilo prav veliko pri nas, ki bi se na stara leta začeli ukvarjati z novim poslom kar takole na suho – nisem pa omenila še podatka, da sta J. in H. stanovala v kolibi poleg hostla, kjer pa ni bilo kuhinje, zato sta praktično cele dneve preživljala kar med nami, kuhala, kofetkala, kadar ni bilo treba pospravljati, čistiti, prati … za začasnimi prebivalci. Jaz se prav gotovo ne bi šla take komune doma, hvala. Moraš biti posebno odprte in nezakomplicirane sorte, da se spustiš v kaj takega.

Hostel je postal za nekaj dni spet nadvse prijetno pribežališče; vsi, ki smo se srečevali za kuhinjsko mizo ali pa posedali in poležavali, brali, poslušali glasbo na udobnih kavčih, bi kar ostali še teden ali dva, tako dobro smo se počutili. Jonah in Henrietta sta nam vsako jutro pripravila celo muesli in mleko, kava in čaj pa sta bila tako ali tako vedno na voljo – mislim, da bosta res morala postati manj radodarna, če hočeta imeti tudi kaj denarcev na koncu meseca.

En dan sem se odpeljala do znamenite Wharariki Beach, kjer je  parkirana cela puščava bele mivke, samo za kopanje pa ni preveč primerna, saj ima zlobne tokove, ki te lahko odvlečejo s sabo – ali pa tako noro piha, da se komaj prebiješ do morja, uf, sem imela enega peska povsod … Pred tem zalivom so še neke znamenite sipine in vse je noro zeleno, pa Farewell Point s katedralastim skalovjem odbija divje valove, ob plimi pa jih spusti tudi skozi ogromen vhod v jamo … In ob poti vabi vse sladkosnede čokoladnica Rosy Glow, mmmmmljask, sami ustvarjajo razne čokoladne umetnije in jih moraš kar na licu mesta snesti, drugače se v tisti vročini vse stopi.

Spodaj je nekaj posnetkov teh krajev in hostla, kliknite:

Takaka

Če ste jih pogledali, ste opazili tudi jogurtno mamico in kapučino otročka, to sta bili Silke in Daya (v sanskrtu menda pomeni sočutje) iz Nemčije; malo kobacalo je imelo 15 mesecev, mama pa je podaljšala porodniški dopust in spokala iz mrzle domovine. Defektologinja Silke se ni prvič rešila službe za dlje časa, prej je že dvakrat naredila nekaj podobnega kot jaz, le da seveda v Nemčiji z državnim blagoslovom, kot sem prejšnjikrat razlagala, zdaj pa vlači s sabo velik otroški voziček, na katerega naloži vse potovalne potrebščine, otroka si oprta na hrbet in potujeta z avtobusom po deželi. Najbolj spočita Silke ni bila, vseeno pa je rekla, da se ji zdi neprecenljivo, ker je ves čas s hčerkico, obdana z milo in sončno kivi klimo, vremensko in človeško.

Videli ste lahko tudi Jonaha, ki preklada po rokah stare vinilke. To pa je bil dogodek – ko smo proti večeru kapljali z vseh vetrov, smo na kavču v dnevni sobi naleteli na zakonca, ki sta s kozarcem vina zasanjano poslušala glasno izvedbo komada Pink Floydov. Jonah je razložil, da je po 17 letih prvič zalaufal star gramofon in spihal prah z množice plošč, namontiral ogromne zvočnike, zdaj pa z ženo obujata spomine. Sta bila posrečena, veselila sta se kot otroka ob vsaki plošči, ki sta jo vzela iz ovitka, Oooo, to sem pa kupil tam pa tam, ta je bila draga kot vrag, ampak poslušaj ta komad, Henrietta, temu se reče muzika …! Obvladala sta vsa imena kitaristov, pevcev, bobnarjev, popevala zraven, rockerja, nam razlagala vse živo, Johno je do enajstih zvečer kot kak DJ metal plate na gramofon in nam predvajal komad z ene, komad z druge, meni je še enega Bacha naštimal z novozelandsko kitaristko … Več kot očitno sta prava poznavalca in uživača in še malo se  ju flower power drži, glejte, da ju pridete obiskat, če se boste kaj tam okrog potikali! Morda bosta do takrat v hostel navozila še ostalo goro plošč, ki se jima prašijo na nekih garažnih policah, to mora biti celo bogastvo!

ABEL TASMAN, DRUGI POSKUS

Kot že rečeno, je treking, ki je dobil ime po odkritelju Nove Zelandije, verjetno najmanj zahteven od vseh tu spodaj, sprehajaš se po »tunelih« med tem čudovitim obmorskim rastjem, malo gor-dol sicer gre, ampak ne kaj dosti, vmes se na sanjskih peščenih plažah vsake toliko znebiš prešvicanih cunj, skočiš v turkiz, medtem se pa pohodniška oprema že posuši, sonca v tem becirku ne zmanjka prav velikokrat … Celo pot podelaš nekako v treh dneh, lahko pa seveda spet izbiraš med krajšimi izleti, čolni te odstavijo ali dostavijo, kakor se dogovoriš, lahko se pa trekinga lotiš tudi s kajakom in ti še peš ni treba hoditi. Je pa treba tovoriti s sabo vodo, hrano in tudi smeti se ne sme puščati nikjer, tako da vse neseš na cilj. Veliko jih šotori v kampih, na voljo pa je tudi nekaj koč s skupnimi ležišči. Dva dni sem se pred leti že pobijala z ogromnim nahrbtnikom in še večjim blesavim šotorom, ki sta mi ga zadnji hip posodila dva Angleža, ker sem bila prepozna za ležišče v koči, razen hudo razbolenih ramen mi je ostalo romanje v zelo lepem spominu, zato sem se šla pozanimat, kako bi se lahko še kak dan zvirala tam, saj leži Takaka v bližini starta oziroma cilja trekinga, kakor se ga pač lotiš. Prijazna teta v DOC-u mi je povedala za super celodnevno krožno varianto, ki pa je zahtevala manjši vzpon bolj v notranjost na začetku, kronan s krasnimi razgledi, nato postanek v nekem kampu, do katerega se sprehodiš po nenavadnem drevoredu visoko visokih platan (tja se da celo z avtom prilesti in imajo tudi pitno vodo), na koncu pa še tisti obmorski del, ki sem ga vsako uro prekinila z metanjem po res turkizni, kristalni vodi, pod nogami pa en tak poseben zlat pesek, ne smotana mivka, ki se ti potem še med zobmi valja … Kraaaaaasen dan! In še ptič se mi je usral na posnetku, ne da bi sploh vedela, dokler nisem fotk navozila v laptop, haha, to pa je bil rikverc izstrelek, da se reče! Kliknite na kakometalca, spodaj so fotke s trekinga:

<

Abel Tasman

Meni predvsem tole novozelandsko rastje ne bo šlo iz glave; kako bi se dalo nekaj teh čudovitosti prenesti na primer na moje dvorišče, joj, kakšno džunglo bi si to nasadila, potem pa sedela kje tam spodaj na tleh pod vejami si mislila, da sem med kiviji. No ja, mogoče sploh ne bo treba nič kaj dosti saditi, saj že tako ali tako med razpokami starega betona hudo dobro uspevajo koprive pa plevel, zna biti, da me pričaka pravi Angkor Wat.

V hostlu me je vso sestradano zvečer pričakala polna miza poslastic, saj je Henrietta nakuhala kup enih piskrov okusne hrane za gudbaj od pomočnice Kelly, smo se vsi mastili s tem, potem pa sva z enim Nemcem še čokolado v piskru stalila in jo z žlico napadla, so vsi debelo gledali, kaj nama je, so pa res hecni. To je pa ja najboljši del, stopljen obliv za na torto – ko je napacan čez bisvit, zgubi ves čar, stokrat boljši je v tekočem stanju. Tako je pri meni z vsemi sestavinami za peko česar koli že – snedla bi še vse surovo, SAMO ZATO se raje ne lotim peke, ja!

DELFINI PA ALŽIREC Z ANTARKTIKE

Bi kar ostala še en teden v Takaki, samo je bilo treba naprej. Oziroma nazaj do Kaikoure, tokrat sem jo užgala čez Lewis pass, dooooolga vožnja in naporna, tako da se mi še fotkat ni dalo, čeprav je bilo skoraj ves čas hudo fotogenično. Čisto crknjena sem se pozno popoldne pricjazila v že znani Sunrise hostel, hotela spiti kavo in vreči na ogenj tahitre makarone, pa do desetih zvečer kaj dlje kot do dveh kav nisem prišla. Za šporgetom sta bila ravno dva kolesarja srednjih let (a je to okoli 50? A sem jaz že v tej skupini in onadva v poznih srednjih, khm, počutim se že ne prav srednjeletno, jebela, mogoče edino v hrbet pa kolena …) in še dobro nisem odložila prtljage, že me je Hans zapletel v debato, nato pa še Christine; zdaj sta že več kot 20 let Kanadčana, Hans tudi govori kot tam rojen, medtem ko njegovi ženi še zelo vleče po dojč naglas. Tadva sta tudi že obrnila cel svet, tokrat prvič samo z bicikli za tri mesece, sicer pa vsestranska športnika in široko razgledana patrona, pravi užitek je bil čvekati z njima. Ne pomnim pa kakega tako naspidiranega in zvedavega primerka že lep čas, kot je bil Hans, še jesti je pozabil, ko je začel razpredati o čem, čisto se je zatopil v pogovor, ognjevito pripovedoval, res z zanimanjem spraševal, okrog sva obrnila Afriko (8-krat sta se že praganjala po različnih državah) pa dirigente pa maratone pa vsega boga … Skoraj na Aljaski sta 20 let imela hotel, potem pa je prav na brzino nepričakovano umrl Christinin oče, star 68 let, in to ju je nekako dokončno zasukalo k odločitvi, da ne bosta več večine svojega časa namenila služenju denarja, ampak izkoristila leta, ki jih še imata na voljo pri zdravem in čilem telesu, za potovanja, odkrivanje novega, ne pa čakala na upokojitev, ki morda sploh nikoli ne pride … In sta vse skupaj prodala ter šla. Hans nad Novo Zelandijo ni bil tako navdušen kot jaz, saj je bil tu enkrat še kot otrok in je imel v spominu precej drugačno, malo pa so pripomogle tudi nezgode z bicikli in vremenom, premetaval ju je veter, bičal dež in neskončni klanci so celo trpežna športnika utrudili. Predvsem je bil jezen, ker je opazil uničevanje prvotnih gozdov vsepovsod – zna imeti kar prav, res vidiš veliko posekanih površin, saj lastniki farm potrebujejo pašnike za svoje ovce (4 milijone je ljudi, 30 milijonov pa ovc) in krave … Je hvalil Kanado, da so tam bolj prijazni z drevesi.

Ko sta se podrzala spat že ob desetih, sem končno uspela zmetati v krop nekaj sestavin. Še nisem dobro pojedla, ko se je za sosednjo mizo že razmahnila nova zanimiva debata in sem do enih ponoči zvedela še hudiča pa pol odbitih zgodbic. Na tako imenovanem defrostu je bil neki Alžirec, ki je že sedmo leto preživljal 6 mesecev na Antarktiki in ostali del leta večinoma tu, da se je odtajal. V Christchurchu imajo namreč Američani svoje frčoplane za v ledeno deželo in svoj center. Če niste gledali Herzogovega dokumentarca Srečanja na koncu sveta, ga le dajte, odličen je!

V filmu nastopa cel kup enih odbitkov, med njimi največ znanstvenikov, ki preučujejo vse sorte reči, za katere moraš imeti res že dobro domišljijo, da se jih sploh domisliš. Alžirec je najprej potrdil pomen mojega imena, saj je takoj ob omembi Dunje planil, O, life, world. Ha! Nato je povedal, da je Herzog od ljudi pravzaprav hotel izvleči, zakaj so v resnici tam (samo mu ni uspelo, ker imajo tisti, ki vedo, v čem je štos, tako napisane pogodbe, da je bolje, če niso preveč gobcavi) – ne zato, ker želijo na primer dekodirati govorico pingvinov (tam imajo take 1.2 metra velike menda, cel človek, madona) in najti kakšno 1300 let staro zmrznjeno muho, ampak zato, da imajo močne države svoje predstavnike za vsak slučaj tam, da so prisotni – plačujejo jih pa za raziskovalno delo, ki v bistvu briga bolj znanstvenike same in bolj eno figo plačnike … Samo do leta 2034 je še Antarktika nikogaršnja, potem pa se je bodo polastili kdo ve čigavi kremplji. Celo razkosali so jo že kot torto enkrat v preteklosti, malo meni, malo tebi, čeprav ni pravzaprav nobenih pravil oziroma navodil ali česar koli, če sem prav razumela. Najmočnejši sili sta tam še vedno Rusija in Amerika in celo tako zelo se ne marata, da Rusi niti v najbolj tragičnih trenutkih, ko se kdaj zgodi nesreča in je treba reševati ljudi, ne sprejmejo »bratske« pomoči. In znano je menda tudi, kakšne količine vodke in pira vlačijo letala v rusko bazo, haha, malo ga pa moraš dajati na zob že zaradi mraza, da depresije sploh ne omenjamo … Prisotni raziskovalni centri pridno vrtajo v led in iščejo nafto in verjetno nestrpno čakajo, da bo že enkrat 2034. Alžirec dela kot deklica za vse, skrbi za opremo, stroje, popravila ipd., včasih je tudi po dva, tri mesece napol zunaj, v šotorih, če gredo na raziskovalne misije. Tam ni nobenega umivanja, možgani delujejo v norem mrazu upočasnjeno, še govorijo ljudje vedno manj, skoraj nič, vsak najmanjši premik pa požre ogromno energije. Če pride do nesreče, jih lahko pridejo rešit šele po par dneh, pa še to je zelo odvisno od vremenskih razmer, tako da jim preostane le dohtar, ki pa kakih velikih čudežev itak ne more tam delati – rane menda kar s super močnim lepilom zlimajo, obnese se dosti bolje kot šivanje, no, sicer pa – kar šivajte pri minus 40 … Ko se ti ljudje nato vrnejo v normalne razmere, so jim na voljo razni strokovnjaki, zdravniki, psihologi itd., da jih počasi spet spravijo v normalno stanje. Stanje na postajah ni tako zelo divje kot v šotoriščih, v primerjavi s slednjim pravzaprav luksuz, tuši, hrana, telefoni, glasba, toplo je … S sabo je imel še nekaj otrobov iz leta 1965, ker so naleteli na eno od manjših skladišč z najnujnejšim, ki jih imajo raztresene naokoli za nujne primere, hrana v tistem mrazu fletno starost lahko dočaka. Smo vse sorte še navlekli in se zraven ves čas režali zgodbicam s konca sveta …

Naslednji dan sem se preganjala s kolesom, nekaj posnetkov si priklikajte spodaj:

Kaikoura 2

Nato pa zgodaj spat, saj sem imela delfinjenje rezervirano ob čisto nekrščanski uri; so mi rekli, da jih je zjutraj največ, ker se vračajo s hranjenja, pa sem že ob 5.15 zjutraj  stala v vrsti za potapljaško obleko, masko in plavutke ter poslušala navodila. To je res hud biznis, strank jim ne zmanjka nikoli, vse je vedno polno, so pa tudi vredni pohvale zaradi že tolikokrat omenjenega kivi pristopa – vsa navodila in dogovori in pomoč, vse je zavito v sproščenost in duhovitosti, kar je še posebej tam skoraj sredi noči zelo prijazno. Za dve ladjici nas je bilo in najprej smo doživeli kičast sončni vzhod, nato pa opazili prve delfine, in ko smo naleteli na nekaj sto komadov, res impresivno, ki so se metali v zrak, delali salte ali pa pač samo plavali delfina, so nas pometali v morje. Naročili so nam, naj povzročamo čim več hrupa, spuščamo neumne zvoke tja v zračnike (kako se pa reče ror po slovensko?), se potapljamo in pač privabljamo živali – če že delfinom ni bilo smešno, je pa zagotovo ekipa na ladji crkavala od smeha ob vsem tistem podvodnem kruljenju, haha. In prvo rundo so bili vsaj okrog mene ljubki delfinčki zelo ustrežljivi, smo se velikokrat vrteli skupaj par krogov, opazovala sem jih včasih po več skupaj, ko so švigali kje pod mano, potem včasih ni bilo nikogar na spregled in sem že po gladini čekirala, kje je kakšen, pa se je spet pripodil kakšen … Veliki so približno toliko kot jaz, vsaj ti dusky dolphins, kot se jim bojda reče. Potem smo šli spet malo na ladjo, ker nam je jata že malo ušla naprej, in še na eno rundo pljuskanja, samo jih vsaj okrog mene ni bilo več toliko, poleg tega pa je bilo morje razburkano in nam je nekaterim postalo že v morju slabo, uf, ali pa je bilo to zaradi vrtenja z delfini, kakor koli, dosti sem imela čofotanja, pa tudi posadka je menila podobno in smo zaključili. Vsi bledolični niso zdržali in dva sta morala objeti ajmarje ter pustiti zajtrk v njih, malo smo še zasledovali vodne veseljake in jih skušali ujeti s fotoaparati, potem pa domov spat … Kliknite na delfina, prav hudo dobri posnetki mi niso uspeli v tistem zibanju in zadrževanju bruhanja, pa vseeno:

Delfini

KONEC VESELJA

No, pa sem počasi morala vrniti toyoto v nesrečni Christchurch, le 2 dni pred potresom. Avion me je odvrgel v Auckland, od tam pa na bus do Whangareija in z Maddijino raketo v zaliv. Tutukaka se mi zdaj res zdi že kot drugi dom, tako odlično se počutim v tem kraju, joj! Seveda imajo veliko zaslug za to moji kiviji, ampak tudi sicer je zakon, vse potke že poznam, morje obožujem, tak blažen mir je, da se moram kar malo psihično pripraviti na podivjan vrvež na ulicah Kampale …

Par dni je bilo vse krasno, še ko sem začela pisati ob drvarjevih poskusih prepevanja, potem pa je najprej pristala v bolnici Joyce, za njo pa je TutuKAKA zaslužila tudi svoje ime, čeprav sem prej hitela razlagati, da je kaka samo ptič. No, drugi pomen je svoje čare preskusil na ubogi Maddi, zdaj je že četrti dan v postelji, morda jo je tisto grozno petje tako uničilo, haha, ali pa je en hudir zašel vanjo s hrano, mogoče je tudi kaj tretjega, danes je končno nekaj bolje, prišel je tudi zdravnik, da jo je malo pregledal, pa se ni odločil za infuzijo, ker je začela jesti in res smo jo ves čas nalivali s tekočino, tako da … Sem bila kar dežurna negovalka, skupaj s prijazno sosedo sva vihteli tudi ajmarje in krpe, pa da ne bom utrujala zdaj s tem, glavno, da je ubogi babici malo odleglo. Od družine se je pa daleč najlepše izkazal 15-letni Callum, ki je že itak neverjetno zlat poba, premore pa tudi veliko dozo empatije; vsak dan je večkrat prišel k Maddi, pomagal čistiti, odnašati ne najprijetnejše produkte, haha, pripravljati hrano ali pijačo, se z njo pogovarjal …, nanj se lahko res zaneseš, pa še strašno prijazen je in manir mu tudi ne manjka (ima Maddi dosti zaslug za to, uuu, kako jih to štrapcira in ves čas gnjavi, to pa je buržujska vzgoja, ha), ves čas tudi pomaga pri delu na posestvu, pri gradnji hiše, nobene stvari mu ni treba dvakrat reči, sam pere perilo in obeša, peče kruh, čisti tisti svoj kvartir, v katerega se je pred časom odselil, da ima mir … Super fante. Hamish je drugačen, bolj tih in tudi rad po svoje kam mrkne, se mi zdi, da se še ni najbolj sprijaznil z novo sestavo familje, prav tako kot Callum pa je pojedel kar nekaj vzgojnih nasvetov, kar nisem navajena na tako vljudno obnašanje pri toliko starih mulcih, evo, da ne. Po skupnih obedih tudi nikomur ni treba dvakrat reči, domenjeno je, kdo pomiva in pospravlja, jih je pač veliko in je prav, da so tako uigrani.

Če hočem sfehtati še internet in nekako poslati tole godljo, ki je nastajala med plavalnimi in pohodnimi izleti in pedenanjem Maddi, bo treba počasi nehati – zaključujem na babičinem vrtu, plima sega že skoraj do vrha skal, skoraj do podplatov, skušam si vtisniti v spomin ta pogled … Prav veliko nisem več fotkala, enkrat se mi je na enem sprehodu sicer malo spet zataknilo na drevesih pa cvetovih pa plodovih, upam, da niste že prenajedeni tega, ostale so pa z enega plavalnega izleta, ko so me vlekli čez eno strmino do lepih bazenčkov v skalah – Tom in Hamish sta zavoljo pomanjkanja prostora potovala kar v prtljažniku, sta menda že navajena. Pa zraven je še nekaj sekretnih fotk, haha, Hamish je babici sestavil zasilni tojlet, Grega pa sem ujela pri splakovanju – je tudi to kmalu prepustil Callumu, daddy Fart ni preveč zagnana negovalka, khm. Evo, kliknite spodaj:

Zadnji teden

Nič, še spokat moram vso kramo nekako, ostanite v cvetju, mene čaka 20 ur plus 8 ur letenja, komaj čakam … Topel poletni objem in ravnajte se po spodnjem navodilu iz Kaikoure, haha:

Jezus

In k tej fotki paše še prekrasna izvedba Hallelujah Jeffa Buckleya, ja:

DUNJEDIN, PARDON – DUNEDIN

Na NZ prav gotovo ne greš gledat mest, še posebej če imaš na voljo samo en mesec ali še manj in si blažen v naravi; res prav nič kaj dosti ne zamudiš, če se tistim trem, štirim krajem, ki so res malo bolj mesta in ne samo pravokotno začrtane ulice z nezanimivimi trgovinami, kar ogneš in raje blodiš po začaranih gozdnih potkah pa okrog jezer pa … Če pa bi vseeno malo civilizacije, je nedvomno fina destinacija Wellington (predvsem muzej Te Papa), angleški ponaredek Christhchurch, kadar ni ravno potresno območje, Auckland je kar luštno prehoditi, potem pa Akaroa in Wanaka kot dve sicer miniaturni mesteci, ki pa sta hkrati parkirani sredi gričev in vode in se lepo združi postopanje naravi in betonu, še kak kino lahko pade vmes in kava ali dve. Kave so tu sploh prima in še vedno cenejše kot na Dunaju, predvsem pa veliko boljše, vsaj kar se mene tiče. Že v Tutukaki sem imela vsakodnevni obred blizu marine, kjer prinesejo res odličen kapučino v tako veliki skodelici, da je že kar skleda za juho, kar seveda pomeni težave pri količini cukra, ki ga moram primešati črnemu poživilu, da ga lahko spravim dol. Drugače kave sploh ne maram, sladkor s kavo pa zelo. Najbolj nesramno je, kadar dobiš zraven kofeta samo eno vrečko ali dve, v kateri se valja nekaj sladkih zrnc, ker so ponekod očitno odločeni skrbeti za zdravje gostov, čeprav jih pa prav nihče ni prosil! Ali pa šparajo, fej jih bodi! V domovini takrat priskočijo na pomoč prijatelji, ki že vedo, da se da ves neporabljeni sladkor meni, poleg tega pa imam vedno tudi kakšno prvo pomoč kje po žepih, da mi ni treba prositi za še dodatne 4 vrečke, na primer. Ker me natakarji potem tako čudno gledajo. Najraje vidim, da čaka na mizici konkretna skleda s tabelim praškom, ne z onim rjavim-kao-bio ali kaj, ker ga rabiš potem pol kile, da je sploh kaj čutiti. Tudi če prijazno postavijo predme posodo z večjo količino malih zavitkov, se da preživeti, le malo zoprno je, ker se mi potem nabere tak kupček smeti, da ga včasih raje zbašem kar v ruzak in sama vržem v smeti, da me ne bi kak kelnar prijavil zdravniški zbornici, haha. Tam od 6 do 8 doz v novozelandsko porcijo kofeta. Ni mi lahko, ane. Babica je morala tudi takoj v trgovino po eno kilo, saj ga ima sicer bolj za okras. Aja, drugače sem hotela samo povedati, da so kapučini veliki in zelo dobri, ne manjka pa tudi zelo kreativnih točk oziroma kafičev, kjer lahko malo vedriš. Imajo pa eno posebno foro glede naročanja – če se boste v cafeju usedli za mizo in čakali, da se vas bo kdo usmilil, boste čakali dolgo. In nihče vas ne bo povohal. Tu je treba najprej do šanka, tam plačaš, kar želiš, nato ti dajo ponavadi številko naročila na stojalu, ki ga postaviš na mizo, šele nato ti zaželene dobrote dostavijo.

Kofe

V  mesta torej nikar riniti, če ni tako zelo nujno, saj smo na sončni strani Alp blagoslovljeni z ljubljanskim biserom (a upa kdo reči, da Žabljana ni čudovita?!), ki je glede na miniaturnost prav neverjetno naphan tudi z umetniško ponudbo, za ovinkom pa imamo Dunaj, Benetke, Rim, Prago, Berlin, Zagreb in še mnogo tega, kjer si lahko damo duška ne samo ob kofetih, ampak tudi napasemo zijala ob vseh tistih veličastnih starih zgradbah in debeloritih kipih in božja stopala žgečkajočih visokih turnih ter se vržemo v kulturno vrvenje na sto in en način, zato smo verjetno kar malo razvajeni. Jaz sem tudi malo zasvojena verjetno. Tako kot moram imeti pri roki veliko porcijo narave, kjer se lahko zlaufam, zdivjam, napolnim, tudi ne gre brez koncertov, predstav, kina, razstav … Te reči res začnem pogrešati, zdaj bo pa sploh rekordno dolgo, 9 mesecev brez, Nepal in Uganda sta precej brezupna v tej smeri, tako da se malo crkljam s civilizacijo vsaj tukaj. Pred desetimi leti sem iz mest spakirala po najhitrejšem postopku, tako da jih malo bolj podrobno spoznavam šele sedaj. Saj ni slabo, ampak Ljubljane pa ne zamenjam zanje, niti slučajno. Skoraj vse drugo bi pa za kar nekaj časa brez oklevanja …

Do Dunedina iz tistega azilantskega hostla ni bilo daleč, samo malo sem se sprehodila z avtom ob obali in že je deževalo. Tam itak ves čas dežuje in je precej mraz, je pa središče mesta otročje lahko dosegljivo in obvladljivo, in če to rečem orientacijsko zblojena jaz, res drži. Par ulic, v samem centru postavljenih v oktagonalno obliko, če sem si prav zapomnila, vse ulice rinejo navpično gor nekam, imajo tudi najbolj strmo ulico na svetu (ki je pa še vedno pravi mali fart v primerjavi z Gregovim dovozom do bajte), po kateri vsako leto organizirajo tekmovanje v šprintu … Središče hitro obhodiš, pozno popoldne pa je itak že precejšnje mrtvilo, ker zgodaj zapirajo. Planila sem v trgovino, kjer so obljubljali cedeje – v moji toyoti je en precej antični radio, ki pa že ima režo za cedeje, jaz pa brez ploščkov, seveda. Radijske postaje pa včasih so, še večkrat jih pa ni, tukaj tudi mobiteli ne vlečejo marsikje tam med griči, res si pogosto čisto odrezan od sveta. In tudi če uloviš program, so vsake tri minute ali oglasi ali pa gobcajo kot naviti in je muzike res samo za naprstnik. Pa bi med dooooolgimi vožnjami tako zelo sedli kakšni zvoki, uf. No, zdaj je bila prva prilika za nakup – le da je bila izbira bolj švoh – in seveda so imeli trgovino čez Kitajci, na NZ se priseljujejo precej množično in ogromno trgovin je njihovih, poleg njih pa kraljujejo še Indijci, je skoraj ni male samopostrežne, kjer ne vidiš tako ljubih mi temnih obrazov. Khm. Še en oddelek z glasbo sem sicer našla v veleblagovnici, ampak so imeli še manj robe. Vsaj klasike. Ampak na kaj nabašem med brskanjem – na Dubravko Tomšič in njeno klenkanje Scarlattijevih sonat! Pa kje so našli prav njo – pa ravno zadnjič sem jo omenila kot svojo naslednjo reinkarnacijo, haha. Točno tak cede sem pred leti kupila sredi Osla, ko sem se šla norveško varuško, a ni štos! Kar malo ganljivo je bilo že takrat tako presenečenje in tudi sedaj, obakrat daleč od doma. To bo pa fino darilo za babico, nekaj slovenskega, še prej ga bom pa seveda malo preskusila v avtu, Scarlatti je večinoma primerno živahen, če se mi bo kinkalo za volanom.

Tole spodaj naša diva včasih zarola za dodatek (evo našopirjenega Iveka, da ostanemo vsaj deloma v naših logih – ali pa niti ne toliko, saj se podpisuje PogoreliCH, mekani ć je uzela magla). Tole je še mulariji v šoli všečno, kadar jim razlagam barok:

Ampak Dubravko greste lahko vsake toliko poslušat v Cankarja, zato zdaj raje še malo čarovnice Marthe, ki je pa galaksija zase in je verjetno ne boste slišali v živo, če pa vam slučajno uspe – a se vas lahko potem dotaknem, haha. Ne pozabite dihati vmes, ko žge po tipkah, tudi Scarlattija:

No, saj vam bom prizanesla z nadaljnjimi izseki iz nakupov za zdajle, še kasneje nalepim kaj, saj je šlo z mano še nekaj Brahmsa in še eno darilo za babico pevko – ni še slišala za Arva Parta, ko sem ji govorila o njegovi zborovski glasbi, tu pa so po nekakšnem čudežu v tisti res mali porciji cedejev imeli njegov Da pacem s še nekaj dodatki, sem prepričana, da bo Maddi odplavala ob srebrnem zvenenju glasov … Okej, sem že nehala.

Nekaj prijetnih ur sem preživela tudi v njihovi galeriji, čeprav nisem naletela na nič takega, kar bi me ravno hudo navdušilo, še najbolj slikarije pred veceji, ampak po samih hribih in jezerih se prileže blodenje med slikami, kipi, instalacijami … In seveda se kivi duhovitost in kreativnost odražata tudi na karticah, ki so sploh moja šibka točka, od vsepovsod jih vlačim, najboljše ponavadi najdeš prav kje po galerijah in tudi tu je bilo tako. Pa dizajn, takoj za ovinkom sem se zagledala v notranjost nadvse simpatičnega prostora, kjer je bilo najti unikatne zadeve za opremo stanovanja – evo, še na netu so, če koga zanima  / http://www.whiteroomdesign.co.nz/ /  Sicer ne moreš ničesar kupiti, ker je razen kake skodelice nemogoče prenašati velike stvari v ruzaku, ampak saj ni štos v nakupu, to je podobno kot z glasbo ali besedami ali podobami – napolnijo te, presenetijo, nasmehnejo, tudi šokirajo, ti dajo nove ideje … V glavnem – rada imam vse lepo in domiselno. V ne prevelikih količinah, seveda, sicer potem že ne moreš več predelati sproti. Še skok v nekaj knjigarn pa ostrigla me je na brzino ena teta, potem pa sem šla v kino gledat zelo lušten film, Made in Dagengham, ste to že gledali v lepi naši? Kako so angleške delavke v tovarni Ford imele zadosti diskriminacije, nižjih plač od dedcev in nespoštovanja, pa so šle štrajkat in naredile celo revolucijo iz tega … In od takrat so možakarji samo še malo enakopravnejši od žensk, ane. Odlična igra, glavna je bila pa tista bejba, ki je igrala v Happy Go Lucky, ne spomnim se njenega imena …

Tudi naslednje jutro smo zamežikali najprej v dež, potem pa se je v trenutku zvedrilo, po nebu so se že delali mali modri bazenčki, zato sem se odločila še drugič napasti polotok Otago, do katerega je le kratka vožnja, saj ga pred dnevi nisem mogla prav temeljito predelati. In kako pametno sem to naredila, joj, je bilo lepo, tu se je celo našlo nekaj zaplat tiste intenzivno zelene, ki je tokrat ni ravno v izobilju, malo sem se vozarila po makadamskih poteh v zalive, malo pešačila po tisti lepoti, pozno popoldne pa sem čisto slučajno zavila proti nekemu Sandy bayu ali nekaj podobnega, nisem imela pojma, da je turistična postojanka, meni se je samo dopadlo od daleč in sem šla pogledat, kako je od blizu. O, kakšna terna – najprej navpičen šprint po mivki, ko se vsak korak skoraj do kolen zarije v mehkobo, spodaj pa bele sipine z lasatimi šopi visoke zlate trave, podobno kot na danski obali, le da tukaj toliko topleje in z dodatkom zavaljencev, ki jih sploh nisem pričakovala. Že na poti so bile table z napisi, kjer se nisem nič ustavljala, tako da mi je šele neka gospa, prostovoljka, ki je ustavila vsakogar, ki je prispel v zaliv, razložila, da me že čez 50 metrov čaka srečanje z morskim levom, za ovinkom pa da jih je še nekaj, prosila me je, naj jim ne hodim preblizu zaradi lastne varnosti in tudi zato, ker morajo imeti mir, saj podnevi počivajo, ponoči pa lovijo hrano v morju. Poleg tega pa se je bližal tudi čas prihoda pingvinov iz morja, ki pa so še posebej plašni, zato nikakor ne smem preblizu, če katerega opazim. Pingvini imajo mladiče nekje tam v grmovju in izmenično jih pazita mama in oče; nekaj časa lovi hrano eden, nato drugi – nalovljeno oziroma prežvečeno nekam uskladiščita in potem vse to preneseta do gnezda in izbljuvata v goltance svojih potomcev, mmmmmnjam. Če pingvine prestrašiš, lahko hrano, namenjeno mladičem, pogoltnejo, potem so pa malčki lačni. Menda te male hecne pojave preplavajo na dan tudi do 50 kilometrov, da nahranijo sebe in prinesejo malico še mladičem.

Super, da se nekateri odločijo prostovoljiti na tak način, pa ko vidiš kake butaste turiste, ki rinejo čisto blizu lenivcem, dremajočim v pesku, tudi nadvse potrebno. Pred mano so na primer hodili 4 mladi Francozi in oba tipa sta izzivala uboge levčke čisto od blizu, da bi se ja že postavili na plavuti in bi jih lahko ulovila s fotoaparatom. Jih imate na slikah, sem jih ujela od daleč – z enim jim je celo uspelo in potem so se pognali v dir, ko je imela žival zadosti in je zašibala proti njim; lahko so izredno nevarni in hitri. Onima Francozoma bi čisto zasluženo malo pogrizel meča, jebelacesta. In tile levi so še enkrat večji in težji od tjulnjev, pa že ti niso tako zelo drobceni. Čudovita bitja. Takole premišljuješ, kako je pravzaprav grozno, da nadlegujemo uboge živali in jim ves čas onemogočamo mirno bivanje, tacamo po njihovih dnevnih sobah, zato da pridemo do čim boljših posnetkov. Po drugi strani pa je za nas takole opazovanje nenavadnih morskih prebivalcev v njihovem naravnem okolju res neprecenljiva izkušnja, prav velikokrat v življenju nimaš možnosti početi kaj takega …. In kiviji so tudi v tem primeru res vredni pohvale – živali lahko opazuješ (večinoma) brezplačno, povsod je polno tabel z navodili o obnašanju in podatkih o živalskih vrstah, še posebne opazovalnice za pingvine imajo postavljene skoraj povsod, kjer imaš na voljo tudi daljnogled in si varno spravljen v mali hiški, da imajo zibajoče se pojave gmah pred tabo, ti pa veliko veselja ob pogledu nanje. Zato pa potem za kite pa delfine daš toliko več. Kliknite, spodaj so levčki pa mivka pa …

Dunedin Otagopen

Ja, za turiste je tu res pravi raj, vsepovsod so smerokazi, opozorila, navodila, povedo ti za vsako najmanjšo razgledno točko, še čisto vsak ovinek je opremljen s številko priporočene hitrosti … Pridite pogledat, če še niste, no. Jaz bi šla tudi kmalu spet rada, vsaj za nekaj časa – boss, čez koliko let se lahko spet začasno odpustim za kako leto?

Edino na vremenske napovedi se ne moreš prav hudo zanesti oziroma vsaj ne za več kot en dan vnaprej, ker to je čista loterija, pol ure sonce, pol ure dež … Od največje vročine do hudih sunkov ledenega vetra in dežja v kratkem času, tako da moraš imeti tudi v primeru šajbe s sabo vetrovko pa kako majico z dolgimi rokavi pa nogavice …

VIDLJIVOST – 10 METROV

Dol čisto na jug sem šla pa res samo preverit, kako moker je pri njih slavni dež, presneto. Drugače imam kolikor toliko srečo z vremenom oziroma zaradi avta lahko spreminjam svoje načrte, kar tudi ves čas počnem, ko preverim vreme na internetu, tako da se ne morem prav hudo pritoževati, čeprav je pa vseeno približno tretjina dni oblačna ali deževna. Ampak nekako se mi vedno tako obrne, da vsaj dan ali dva lahko uživam v naravi. Pred desetimi leti so mi pa vile namenile čisto neverjetna 2 meseca, skoraj brez namočenosti, edino po zahodni obali južnega otoka je scalo nekaj dni zaporedoma, sicer pa sem bila ves čas osončena, prelepo! Lahko pa imaš tudi res smolo in prideš na drugi konec sveta gledat samo sivino in meglo in kaplje in še slišati ne boš hotel o kaki pravljično lepi deželi, kakršna naj bi bila NZ. Saj to je povsod tako, svet je čisto druga pesem, kadar se po njem ne stegujejo sončni žarki, svetloba šele razkrije prave čare, paleto odtenkov, vrženo v naravo, drugače je pa čisto ista figa, ali se voziš nekje po madžarski depresiji ali pa mimo novozelandskih čudes. Malo pa me verjetno obremenjujejo tudi atovi geni, da se zdaj ves čas sprehajam po internetnih meteoroloških kartah, saj je znano, da v naši družini nismo šli nikamor, če ni bilo napovedano, da bo do Baltika jasno, kot se radi pošalimo. Oči ima še na hribovskem nahrbtniku namontiran termometer pa še neke števce, da ima ja popoln nadzor nad nebesnim dogajanjem in natančno ve, koliko milibarov mu zmerno pada ali raste nad glavo. Meni se je to zdelo precej časa čista bedarija in sem se požvižgala na napovedi, tako da verjetno niti ni čudno, da so bili moji gorski vzponi okronani z meglenim razgledom samo do prve skale in sem se tudi na morje peljala parkrat sedet v šotor ali avto, ker se je utrgal oblak. In je bilo menda prejšnji večer omenjeno pri poročilih, khm. Zdaj pa mi gre že kar malo na živce, da se preveč ukvarjam s tem. Ker svet pač ni samo sonce, rabimo tudi vodo, ane, pa saj se življenje ne ustavi zaradi malo oblakov, tudi v takem se da motoviliti okrog in ni nujno slabo. Tega sem se pred leti navadila na Norveškem, kjer pa res nikamor ne prideš, če čakaš na lepo vreme; ljudje so vedno zunaj, gredo na sprehod ali pa izlet, pa četudi dežuje ali sneži, zato sem to počela tudi sama in je bilo prav fino. Mularija v vrtcih in šoli ima pouk v naravi vsak dan, pa če tudi skoraj plavajo po cesti, tam starši ne pišejo razjarjenih pisem ravnateljem, da so njihovi cekinčki prišli domov z malo vlažnimi štumfi, kje pa! Pri nas pa se kakšni zagnani lastniki otrok pridušajo na roditeljskih, da smo pustili male parkeljne malodane zmrzovati kje v divjini in imajo zdaj noske zamašene – ja, igluje so morali postavljati pri minus 30 pa luknje vrtati v debel led, da so se lahko malo ofrišali in si zdrgnili šklepetajoče zobovje z vodo iz jezera, božčki!

Ampak zdaj je od norveške izkušnje že nekaj let in sem pozabila na tamkajšnjo filozofijo; se bom skušala malo popraviti in ne vedno sitnariti zaradi prekinjene sončave.

Ekspedicija na jug je bila torej premočena, vendar če se malo bolj paa norsk izrazim, vseeno ni bilo samo slabo. Južnemu delu se reče Catlins, to je taka počasna, zasanjana pokrajina z divjim rastlinjem, deževnim gozdom (zato pač mora padati, ane) na eni strani ceste, velikokrat še makadamske, in prelepimi peščenimi zalivi z delfini, pingvini, tjulnji in ostalim na drugi strani. Predvsem rastlinje je navdušujoče, to raste vse počez in navzkriž, vse je prepredeno z zveriženimi vejami, nešteto oblikami krošenj, praproti velikank, neznosno omamno diši, uf! Jaz sem ves ta paradiž opazovala skoraj cel dan samo skozi okno v avtu, ker se je name zlivala povodenj, edino na začetku sem ujela še suhe pol ure in sem se v nekem zalivu sredi ničesar znašla ob celem kočevskem medvedu, zaritem v pesek. To pa je bila pošast, o, groza, pa še kosmata res kot kak medved. Ne vem, kateri pasmi je pripadalo bitje, morda je bil fur seal, samo meni se je za tjulnja zdel dvakrat prevelik, lahko da je bil samo zaradi kakšnih hormonskih motenj pretirano poraščen morski lev, haha, kdo ve, res je bil nenavaden. Bi bilo fino videti, kakšen je, ko se postavi pokonci, ampak ta podvig je imel verjetno v načrtu šele enkrat zvečer, tako da s tem ni bilo nič. Potem sem šla pa v močo. Šele proti večeru, ko sem prikolovratila do Curio baya, se je malo uneslo in sem šla lahko na krajši potep do sicer že videne najjužnejše točke južnega otoka, do Slope pointa s tistimi razvpitimi v eno smer napihanimi krošnjami dreves sredi travnika, saj se zna veter tu čez poditi tudi 100 km na uro ali več. In še pingvine sem lahko opazovala kasneje, ko so tacali po fosiliziranih ostankih nekdanjega gozda (to so skale, na katerih se da videti pradavni les, če imaš zadosti domišljije) s svojega večernega lova. Ko enkrat prilezejo iz vode, še sto let stojijo tam na robu skal in premišljujejo, kakšno trpljenje je tole življenje, vsaj tako zgleda. Malo se čohljajo, zibajo sem pa tja, zrejo v daljavo, publika pa nestrpno čaka, kdaj se bodo že enkrat odpravili proti svojim mladičem v grmičevju. In potem se počasi le odločijo, sklonjenih glav in racajoče hoje delujejo čisto depresivno (verjetno pa so tudi res zelo utrujeni od vsega onega plavanja), tiste »roke« jim neuporabno bingljajo ob trupu, čez prepreke pa sonožno skačejo, ker imajo prekratke plavutke za kakšne daljše korake, haha, res so smešni, hkrati pa čisto neverjetno spretni glede na zgradbo telesa, ki pa je seveda nadvse učinkovita v vodi.

Kliknite na zmršena drevesa, nekaj fotk s Catlins je spodaj:

Catlins

Zvečer nam je lastnica hostla prišla povedat, da pričakujejo naslednji dan orkanske sunke vetra, visoke valove in še hujše nalive in so odpovedani vsi tečaji deskanja, poleg tega pa še par dni ne kaže na kakšno lepše vreme, zato sem šla raje po zemljevid in začrtala novo destinacijo. Gor in na levo, proti znamenitemu fjordu Milford Sound. Tudi že osvojenemu pred leti, ampak bi šla kar še enkrat, ker mi je bila takrat tako všeč pot do njega. In zjutraj sem se res komaj prebila do avta, tako noro je pihalo, da je pravi čudež, da imajo ona drevesa na Slope pointu sploh še veje priklopljene na debla, če so že dolgo izpostavljena takemu vetrovnemu nasilju. Videlo se je samo kakih 10 metrov daleč, scalo je kot škafa in še znamenite delavnice in trgovinice igrač v bližnjem kraju nisem mogla obiskati, Lost Gypsy se imenuje in je menda prava atrakcija zaradi neverjetne domišljije, s katero so izdelane igrače iz raznovrstnih materialov. Ja, kaj čmo.

Za navdih sem ob prvih znakih konca dežja po kakih dveh urah vožnje zmazala še zadnje zdihljaje oboževanega lemon curd zvarka, ki ga sicer verjetno namažeš na kruh (meni gre prav dobro dol tudi brez kruha, mmmm, kivi nutella bi se lahko imenoval), in kmalu je bil svet lepši. In ker ste bili zagotovo navdušeni nad Martho, vam privoščim še enega ekspresnega Bacha izpod njenih letečih prstov, da razpihajo še preostale oblake:

LAKE MANAPOURI, NOVO ODKRITJE

Ne samo lepši, že kar prelep na trenutke. Ko si takole obkrožen z nenehnimi čudovitostmi, je včasih že kar preveč, pravi OVERDOSE. Ne moreš niti več tako ceniti vsega, kar se ti rola pred očmi, skušaš nekako zamrzniti slike, da bi ostale s tabo, pa ne gre, so že nove za ovinkom, še lepše, še neverjetnejše, lahko bi se vsakih 200 metrov ustavila in škljocala levo in desno, samo kam pa pridemo. Saj že tako preveč fotkam. Samo res uživam pri tem in tudi veliko bolj mi ostanejo fotografirane podobe v spominu. Pa še eno težavo imam, in sicer mi je res kar hudo, da gledam in doživljam večinoma vse skozi okno avtomobila, saj bi bila rada na kolesu, zunaj, to je čisto nekaj drugega, saj s polnimi pljuči zajemaš svet okoli sebe in če se moraš še malo utruditi do cilja, je potem toliko večji užitek, z avtom je pa kot v akvariju … Naslednjič, ko pridem. Sicer nimam želje kolesariti vse dni in kar križem kražem, nisem tako trdoživa, ampak dnevni podvigi so mi pa nadvse ljubi. Tokrat sem se pač odločila, da izkoristim priliko in z avtom obiščem še neosvojena področja oziroma ponovno najdem tista, ki so mi bila zelo všeč, naslednjič pa jo bom užgala na krajše ekspedicije z biciklom,  pa tudi peš na nekaj daljših pohodov, če bo možno.

Pametno se je kje ustaviti za dlje časa, da malo sprocesiraš, da malo zaživiš s krajem in po možnosti tudi z ljudmi … Ne predstavljam si, da bi na primer 6 ali celo več mesecev samo potovala. To ni zame. Zmešalo bi se mi vse skupaj, že zdaj se mi zdi, da je Nepal kar nekako osivel, da se komaj spominjam doživetij, ker so se takoj nagrmadila nova tu down under. Zato je tako krasno, da bom dobre tri tedne Nove Zelandije pravzaprav z mojimi kiviji oziroma blizu njih in da bo Uganda potem tudi ne potovanje, ampak delo(vanje), vsaj večinoma. In se bodo dogodki lahko malo globlje usidrali.

Ne, to zdaj ni pritoževanje in jamranje in nehvaležnost, samo malo razmišljam, ovrajt?!

Čez nekaj ur sem se pod vedno svetlejšim nebom in s hribi na obeh straneh pripeljala do jezera Manapouri, ki leži nedaleč od bolj znanega jezera in mesta Te Anau. Tja se mi ni dalo, ker sem že bila in ni nič posebnega. Spet en prima hostel na preurejeni farmi, ogromno prostora, vse svetleče čisto, razgled z vrta prelep, zvrnila sem dve kavi, da so se mi malo bolj na stežaj odprle oči, nato pa sem se vrnila k jezeru Manapouri, mimo katerega sem švignila na poti do hostla. Prav lepo odkritje – sicer je teh jezer malo morje tu, skoraj na vsakem kilometru najdeš kakšnega, ampak nič ne de. Par ur sem preživela sprehajalno ob njem, predvsem pa sem bila navdušena nad gozdnimi potkami. Gozdovi so mi tu itak nekaj najbolj fantastičnega, doma pa se skoraj nikoli ne spravim v gmajno, ko pa je tako mračno pod tistimi smrekami, da me je kar strah. Še baloni so viseli na par mestih in oznanjali kdo ve kaj, skrivali smo se s škrati in božali preproge mahu vsepovsod, sama ljuba idila.

Potem sem v bleščeče modrem dnevu zavila še malo med hiše, med prebivalstvo. Nikogar nikjer, vse kot izumrlo, samo veter se je zvijal po pločnikih … Sicer je bila res sobota, ampak vsi pa tudi niso šli od doma? A so vsi na kavču pred televizorjem in žulijo zasluženi pir? Ali pa so šli divjat z onimi vodnimi mopedi, se metat s štrikom s kakega mostu ali surfat? Malo se lahko s fotkami sprehodite po njihovih vrtičkih pa vidite, kakšne hiše postavljajo … Samo da pa živiš takole nekje – pa tu je še precej obljudeno in majhnemu mestu podobno, sicer pa je južni otok v veliki meri nenaseljen in potem se v tisti praznini znajdejo šopki hiš oziroma kmetij ali pa celo čisto osameli primerki, kjer se res lahko pogovarjajo samo z vremenom in ovcami, joj, dobri so … Ne rečem, za krajše obdobje takoj podpišem, ampak na dolge proge bi se pa v tem Manapouriju ali pa še manjših vukoje…, pardon, jazbinah(?) samoumorila, če bi me nagnali za dolgo časa v tisti (sicer čudovit) dolgčas in mir. Še v cerkev ne bi mogla (kot sem sicer navajena, khm khm), saj je hram božji zaradi ne prevelikega navala vernikov kupila neka oblikovalka in ga preuredila v modno trgovino, del pa v šiviljski oddelek, a ni dobra ideja – ali pa bi bajta samevala in počasi propadla. Nekaj podobnega sem videla že v Dunedinu, ko je bila v nekdanji cerkvi restavracija. Ne, ne s hostijami, s pečenimi piščanci pa tenstanim krompirjem.

Kliknite na fotko in se spoznajte malo z gozdom in hiškami:

Lake Manapouri

Naslednje jutro je seveda po pravili spet oblačno in megleno, napovedan je dež in napoved se celo uresničuje, pa sem vseeno zavila proti Milford Soundu, temu slavnemu fjordu. Prva polovica poti ni ne vem kaj, še posebej, če se nič ne vidi, potem pa se pripelješ pod gromozanske črne skalnate stene, ki z obeh strani visijo nad cesto in so res impresivne, z njih se zlivajo slapovi vsakih nekaj metrov, povsod polno tistih deževnogozdnih dreves, je res vredno videti. Ko sem bila prvič, je bil dan brez oblačka in spomnim se, da smo se vozili tja v ranem jutru, meglice so se skrivnostno vlekle mimo sten nad nami, bilo je kot v pravljici in čisto me je začaralo. Sama vožnja po fjordu se mi ni zdela preveč zanimiva, veliko lepše mora biti s kajakom in nekje malo bolj stran, kjer ni teh japonskih odprav z ladjicami, ampak če še niste bili v fjordu, je tudi lepa izkušnja. Zdaj pa sem vozila v vse močnejšem nalivu, ampak mi sploh ni bilo hudega, sem vsaj videla, kako je tukaj večino dni, saj je Milford znan po največji količini padavin na vsej Novi Zelandiji. In brez vseh teh poplav tudi slapov in deževnega gozda ne bi bilo, potem pa lahko zaprejo biznis, ha. Sem ter tja sem skozi okno ustrelila s fotkičem, celo znamenita papiga kea je vsa premočena stopicala po cesti, sicer jih je cela četa, ki zabavajo turiste, ob deževju pa imajo zgleda samo dežurno, da nismo prikrajšani za tovrstno srečanje. Deset kilometrov pred samim fjordom pa se res ni videlo niti pet metrov naprej in sem obrnila, spodaj kliknite za nekaj posnetkov te namočene vožnje:

Milford

USODNI MT.  (DEST)ROY, WANAKA

Po dobrih dveh urah Milforda sem še več kot 6 ur s postanki potovala skupaj z norim vetrom, ki se je zaganjal v avto in ga hotel kar prevrniti, to je bilo res divje po južnem otoku par dni s tem pihanjem, ob poti pa spet same krasote, saj se ponavljam že kot pokvarjena plošča, kaj naj pa sploh še povem … Sem kar vzdržljiva za volanom, vsake toliko moram pač malo bolj maratonsko udariti, da kam pridem, potem pa par dni vozim bolj malo ali pa nič. Mimo znamenitega Queenstowna sem samo po bolj na gas stopila, saj če nisi ravno 20 let star in z nenasitno željo po adrenalinskih doživetjih (na NZ je itak adrenalinska Meka, česa vsega tu ne ponujajo, ojej) in največji izbiri barov, ki tekmujejo v številu pridelanih nažganih osebkov na noč, ni nič narobe, če mesto preskočiš. Namenjena sem bila v Wanako, tudi zaradi nadvse lepih spominov s kolesarjenja in pohajkovanja po čudoviti okolici. Wanaka je spet en majhen kraj, ki se je v desetih letih kar precej spremenil, turizem pač zahteva svoje in zraslo je polno luštnih trgovinic, med njimi pa tudi nenavadno veliko športnih, predvsem s kolesarsko opremo – in to res vrhunsko, same hude znamke biciklov in vsega, kar sodi zraven … Okolica jezera je idealna za gorsko kolesarjenje in tudi peš se lahko kar lepo število dni potikaš okoli, pa nikoli ne zmanjka novih poti. Kraj imajo radi tudi malo petičnejši kiviji, ki si postavljajo v bližino jezera počitniške ali pa stanovanjske hiše z ogromnimi steklenimi okni oziroma so to cele steklene stene, da jim še iz postelje ni treba vstati za razgled. Samo ni kljub naštetemu prav nič portoroška tale Wanaka, ampak izredno prijetna, da ne omenjam spet odličnega hostla, kjer sem se nastanila, razgled kot v najdražjem hotelu, vse moderno in nadvse prijetno opremljeno; čeprav ni bil tako zelo majhen, je dajal še vedno občutek domačnosti in ob večerih smo v manjših druščinah zanimivo razpredali ob glasbi. Televizije ni bilo, hvala bogu – pravzaprav je odsotnost te zoprne proizvajalke glasnih zvokov in kričečih barv ponavadi že dober znak, da je hostel na nivoju. V bolj množično naseljenih, kamor se nastani cel avtobus mladih ruzakarjev, z mediji in elektroniko zasvojenih otrok, ponavadi teve škatle poskrbijo za vsesplošno odrevenelost pred ekranom in večurno zamaknjenost TV-vernikov v kakšno akcijsko nesnago. Obup.

Tri dni je žgalo samo ljubo sonce, zadnji dan se niti najmanjši oblak ni prikazal cel dan, kar je svojevrsten rekord za deželo dolgega belega oblaka, in imela sem strašne načrte – vzpon ali dva, kolesarjenje, plavanje. Da se malo razmigam končno. Začelo se je odlično, najprej dopoldanski vzpon na Mt. Roy, nekakšno tako kivi Kališče, mogoče, za katerega sicer na tablah piše, da rabiš od 5 do 6 ur za gor in dol, pa je treba te njihove prerokbe jemati vedno močno z rezervo, ponavadi se te reči lahko skoraj prepolovi. Pot je sicer še kar strma, ampak nič ne zvija gležnjev, hodiš po mehki travnati poti večinoma, na vrhu pa sem stala že po manj kot dveh urah, in to z množico fotopostankov, ko sem vsakokrat vlačila aparat iz nahrbtnika in ga basala nazaj. Pa nisem nobena Marija Štremfelj, čeprav sem imela pa tisti dan res obilo energije in me je kar samo neslo … Bilo je, ja, kako le, za umret lepo, poglejte fotke spodaj … In dol sem kar malo tekla, ker je bilo vse tako prekrasno in breztežno in še kolena so me samo zmerno bolela … No, pa so prišle na pot prve od treh malih stopnic, ki ti pomagajo priti čez ograjo. Hop, hop, ŠTR-BUNK, kakor je Krjavelj hudiča na pol presekal, jaz pa sem se zgleda nekam zataknila s čevljem in s kakega metra višine grozljivo usekala na zadnjo štengo, in sicer na spodnji del hrbtenice in rit, kar sape mi je zmanjkalo in strahotna bolečina me je čisto presekala, paralizirala, takoj nato pa sem se kar malo scmerila, ja, ni bilo preveč smešno. Nekaj časa sem tako lovila sapo, nepremična pretakala solze in bila prepričana, da sem si nekaj polomila in me bodo nesli v dolino in potem še v – domovino, neeeeeeeeeeeeeee, nooooooooooooooo. Za solzami so prišle besede na F, čeprav so bile bolj na P, no, potem pa sem počasi poskušala premakniti kakšno okončino, da vidim, kje smo … Malo po malo sem se v četrt ure nekako spravila pokonci in potem počasi začela še noge prestavljati in potem sem šepajoče krevsajoče res porabila za sestop nekako toliko, kot je pisalo na tabli, torej sto let. Še vedno sicer ne prepričana, da sem čisto cela, ampak srečna, da lahko hodim. In nesrečna, ker so šli vsi moji migajoči načrti k vragu.

Tukaj se bo prav prilegel najlepši Brahmsov stavek iz 3. simfonije – prelepo in boleče hkrati, tako kot moj izlet. Le da je on verjetno dobil navdih v kakih globljih življenjskih vrtincih, hm. Da ne bo prehudih pritožb, bo tu samo začetek stavka, ovrajt:

Hja, lahko bi se slabše končalo. In kaj bi šele bilo, če bi se spotaknila malo drugače in letela naravnost na zobe, o, to bi bilo nekaj, naslednja tri leta bi šparala za nobel totalko! In zakaj se je to pripetilo? Ne zaradi štoraste mene, o ne, ampak sem dan pred tem govorila z mami. In ona me seveda vedno vpraša, če sem zdrava, ko pa sem en tak zavožen primerek, ki vedno visi in jadikuje pri tem ali onem dohtarju, no, pa sem spet rekla, kako sem krasno in naj je ne skrbi, evo, pa se naslednji dan skoraj razpolovim. In to je bilo zdaj tretjič. Tu so na delu zdaj dokazane mračne sile! Prvič je bilo v Pokhari, ko sem se še isti večer po maminem telefonskem, če sem zdrava, zagiftala s hrano in potem ni bilo luštno par dni, drugič pa je bilo v Katmanduju, kjer sem prav tako navdušeno hitela zatrjevati, kako neverjetno dobro se počutim, že naslednji dan pa sem imela zabetonirane sinuse. Draga mami, a me lahko prosim nikoli več ne vprašaš za zdravje. Ali pa bom ubrala raje običajno jamranje, kaj vse me boli in kaj mi je odpovedalo, pa bo vse v najlepšem redu. Samo ne smem reči, da sem super, to se res ne obnese. No, pa saj zdaj res nisem ravno super, haha.

Kliknite spodaj na fotko, pod njo je čudovit dan in tudi preklete štenge, ja, sem potem zabeležila ob vznožju še zadnji primerek teh zlobnih, butastih, nemarnih, sadističnih, lesenih …

Wanaka

V Wanaki sem se kljub hudim bolečinam nafiksana z analgetikom odpravila zvečer v kino, ker je to zdaj velika atrakcija tam. In res je odbit, sediš na udobnih kavčih ali pa starih sedežih od bogvekod ali pa kar v odprtem avtu, s sabo pa lahko neseš cel pladenj raznovrstnega futra oziroma ti ga celo prinesejo v dvorano kar med filmom, potem pa na sredi film celo prekinejo za par minut, da lahko do večerje pridejo še vsi do takrat nepotešeni. Ah ja. Tukaj se pa moje navdušenje malo neha, čeprav sem vzela vse skupaj za hec in tudi film je bil bolj lahkotne sorte, tako da me nenehno prežvekovanje in ropotanje z beštekom zadaj sedečega celega kombija starejših Izrrrraelcev (o tej pasmi bom še kakšno kdaj rekla), ki so prišli bolj kot zaradi filma tja zaradi prenajedanja in pomenkovanja, ni tako zelo vrglo iz tira, kot bi me sicer, ampak … Ampak če odmislimo tale Paradiso, ki je pač po svoje res ena simpatična pogruntavščina, predvsem zaradi opreme, a mi lahko že nekdo razloži, zakaj je treba ob ogledu filma nujno nekaj mleti? Škripati s kokicami mastnimi, glasno srebati kokakolo ali odvijati bonbone, čokolado … A boste pomrli od lakote, jebelacesta, če boste namesto v škrnicelj s koruzo malo gledali še na platno! Pa kako svinjsko smrdijo te bele škripalke, vedno mislim, da sedijo okrog mene sami prasonarji v čisto stenstanih štumfih ali pa so jih celo sezuli in molijo zaudarjajoče parklje nekam proti meni. Pa saj je ja nemogoče zbrano gledati ob vseh teh dodatnih aktivnostih, a ni? In seveda se potem embalažo flikne pod zic, tja med nepožrto oziroma mimoletečo koruzo, iz katere naredijo čevlji odhajajočih gledalcev nato stiropor, v luknjah naslonjal rastejo kokakolni kozarci, to bi bilo treba samo namikastiti vse po spisku, ni važno, če sem proti fizičnemu nasilju, haha. Pa še ena nadvse prijetna navada se je razpasla po naših kinodvoranah, predvsem kolosejnega tipa (čeprav sem tudi na Liffu že doživela kakšno res primitivno obnašanje) – glasno komentiranje videnega, kot bi bili doma pred tevejem, ves čas neko gobcanje in hihitanje, pa to sploh ne samo pubertetnikov, tudi odraslih. Saj vsak verjetno kdaj pa kdaj zašepeta kaj sosedu, ZAŠEPETA!  Jaz sploh, ker mi ves čas letijo res globoke misli po glavi, ane, samo ne pa kar ves čas in še na glas, madona! V Paradisu so pa začuda vsi ostali gledalci, pa so bili večinoma mladi, čisto mirno in tiho spremljali film, medtem ko so se ti stari Izraelarji res obnašali kot tolpa zahojencev; sem sestavljala primerno poved, s katero bi zabila dva najglasnejša pred sabo, medtem ko sta vlekla mastne prste iz neke omake in na ves glas razpravljala v tistem svojem grobem jeziku in se ves čas fotografirala v temi, da bojo doma vsi lahko videli, kako jima je na novozelandskih kinozofah videti koščke solate med protezo, tako da mi je del filma kar ušel, jooooooj, bi jih tepla! Šele ko je zmanjkalo futra, so se malo umirili in morda ulovili vsaj konec filma. Vmes mi je pa še analgin poustil in nisem vedela, kako naj se usedem, da bo znosno. Ah, vsaj dolgčas mi ni, ane.

Spodaj nekaj fotk iz kina:

Paradiso

Naslednji dan sem se ob pomoči tablet prisilila v gibanje, pa saj ležati ali sedeti ni bolelo skoraj nič manj. Sicer mi je šlo po vodi vse načrtovano, kolesa očitno ne bom videla spljoh, ampak vedno se da okoli jezera hoditi ure in ure in ni dolgčas – če pa noge prestavljaš s tako hitrostjo, kot sem jih lahko jaz, so pa to še posebej dolge seanse. Malo sem predelala levo stran jezera, kjer malo od obrežja lahko vidiš, v kakšnih bajticah počitnikujejo ali stanujejo bolj petični, celo na eno manjšo vzpetino sem se potrudila odkruncati, do tja sem se zategnila z avtom, pred leti pa sem navdušeno obkolesarila vse to … Še veliko lepše, na trenutke prav dih jemajoče pa je bilo zadnji dan; kot sem že omenila, so oblake poslali za cel dan na drugo fronto in čisto na slepo sem šla še malo ob desni strani jezera. Oooo, kakšno odkritje – takoj za prvim ovinkom se je zvrstilo nekaj lepih peščenih plaž in voda je bila čisto primerne temperature, da bi še jaz-ledena-sveča zdržala nekaj časa, pa kakšne lepe modre barve, gladina čisto mirna … Jaz pa vsa pretepena in niti slučajno ne bi mogla izvesti par zavesljajev, kako mi je bilo hudo! Pa vroče za zmešat! No ja, sem pa zato par ur odkrivala rajske potke, skrite in manj skrite plaže, prelepo rastje in spet številne steklene palače in pa tudi skromnejše lesene hiške, ki se jim je uspelo parkirati na področja z neverjetnim pogledom skozi okno.

Wanaka rules, kliknite spodaj:

Wanaka 2

FRANC JOZEF JE LEDEN

Čeprav sem prisegla, da zahodne obale nikoli več ne bom obiskala, ker je pred leti le na tistem delu cel teden skoraj samo scalo in nisem videla čisto ničesar, tisto, kar se je videlo, pa ni bilo prav nič navdušujoče, se je zdaj zaradi mojega vijuganja po deželi in zaradi spreminjanja smeri izkazalo, da je še najboljša varianta, če prevozim nesrečni zahod in jo nato mahnem spet na drugo stran. Spet sem malo šlampasto pogledala na zemljevid oziroma sploh nisem pogledala, dokler nisem bila že na poti in z že rezerviranim hostlom v daljni Hokitiki, tako da nisem vedela, da me čaka spet skoraj 9 ur vijuganja – in tu je res vijuganje, saj so sami ovinki, poleg tega pa vožnjo upočasnijo še številne delne zapore cest, ker vsakih nekaj kilometrov štukajo asfalt ali kaj podobnega, verjetno jim vreme veliko uniči, potem pa je še veliko mostov, ki imajo vsi samo eno špuro, tako da se še tam velikokrat čaka … Pa da bi se vsaj vozila po zanimivi pokrajini – ne, spet cel dan v dežju, sivini, videlo se je samo malo zelenega ob cesti, živ dolgčas. Največja atrakcija je gotovo ledenik Franc Jozef, nisem prebrala, zakaj se kraj tako imenuje, v glavnem, tam se lahko sprehodite do zaresnega ledenika, preden bo revež itak konec vzel zaradi segrevanja ozračja, boste lahko svojim vnukom povedali, da ste videli nekaj, kar je že izumrlo. Lahko pa greste z vodičem in z derezami in čelado in nepremočljivo obleko kar na led, malo pošlatat ledenino in morda sije celo sonce in se potem narišejo kakšne krasne barve, vse se blešči … Kaj vem, mene prav hudo to ne gane, sem se pa ob malo manjšem zlivanju z neba, ki je trajalo morda 15 minut, odpravila do razgledne točke in se to čudo zdaj od daleč videla. Pa še njegovega bratranca, nekaj kilometrov pred Jozefom je pa Fox glacier, kjer pa je tudi za pol ure malo ponehala moča in sem zavila v gozd po neki označeni potki. To je bilo pa tako prelepo, da ne bom znala opisati, deževni gozd v svojem največjem podivjanem in čarobnem sijaju, kar tam bi ostala, v zavetju praproti velikank, mahovja, nenavadnih oblik in popolne tišine, če odštejem ptice, res, kar neznosno lepo. Pa nobenih zelenih mamb pa strupenih pajkov pa kakih nevarnih in nagravžnih žužkov, ki se sicer drugod po Zemlji pasejo po podobnih džunglah. Na fotkah se od tega ne da videti kaj prida, moram kakega majstra vprašati, kako se nastavi aparat, da ujameš prave barve in sploh vse, nekaj sem sicer pritiskala, samo res se ne da primerjati z originalom. Samo kaj, ko pa se je potem tako ulilo, da sem bila v minuti premočena in še kar nekaj poti je bilo pred mano, tako da sem morala spokati. Če boste kaj lazili tu okoli, se res raje zapodite med številne poti v gozdove, kot pa da zapravljate čas z ledom.

In zgoraj omenjenega Arva Parta vam bom podtaknila, naslovni Da pacem, ker če stojiš tam v gozdu v tisti čarovniji, zna biti, da slišiš nekaj takega:

Počasi sem le pripeljala do Hokitike, v Birdsong hostel, kjer so po stenah narisane večinoma ptice, saj je lastnica neka umetnica in je sama vse namalala. Ne bi zgubljala časa z opevanjem udobja, prijetne atmosfere ob kaminu v skupnih prostorih, čistoče, še termoforje so imeli obešene, če bi bil slučajno kdo preveč zmrznjen, pralni in sušilni stroj pa imajo tako ali tako skoraj v vseh postojankah, tako da se ti ni treba ukvarjati z lavorji in ožemanjem. Pa postrežeš si lahko s čajem, kavo, uporabljaš njihova zelišča … V mnogih kivi hostlih je tako in Birdsong ni bil izjema. Druščina potujočih je bila pa sploh zanimiva, zmagala pa je verjetno vsaj 70 let ali raje malo več stara Nemka, ki je po NZ ŠTOPALA!! Le če je preveč deževalo, je presedlala na bus, sicer pa je rekla, da ji gre na živce, ker je treba vse vnaprej rezervirati, ona pa si pogosto premisli, kam bo šla, in je štopanje bolj prikladno. Pa verjetno je tudi finančna plat malo pripomogla, saj se ima navado vsako leto med evropsko bljak zimo prestaviti sem in pozna že vsak kotiček skoraj; ko so jo še kolki bolje držali, je prehodila tudi vse znamenite novozelandske trekinge. Je pa na špancirju po plaži tistega dne, ko smo skupaj bivali v hostlu, imela podobno srečanje z neko kivi babico kot jaz takrat z Maddi. Tudi jo je neka gospa ogovorila in jo povabila k sebi na kosilo, potem pa jo je peljala še do neke soteske, a so face tile kiviji, no! Štop-babica je bila sicer več kot polovico svojih delovnih dni zaposlena v nekakšni SOS-vasi, kot jih očitno imenujejo v Nemčiji; to so take stanovanjske skupnosti, kot jih poznamo tudi pri nas, le da nimamo kar celega naselja skupaj. Skrbela je največkrat za 6 ali 7 otrok, ki so jih zaradi nasilja ali kakih drugih travm odvzeli družinam in so potem odraščali z nekakšnimi nadomestnimi mamami. Mogoče v Nemčiji funkcionirajo te reči kaj bolje kot pri nas, ko se mora zgoditi res že kaj tragičnega, preden se stvari kam premaknejo, jebelacesta! Sem slišala, da dobite na Prešernovi v goste Vlasto Nussdorfer, tako da bo omenjena tema gotovo na sporedu – fina dama, tale Vlasta, sva jo s kolegico Lidijo uspeli dobiti na gorenjevaški tabor o nasilju v družini, ko sva še delali zmedo na tamkajšnji šoli. S še eno gostjo, mislim, da je bila zaposlena v varni hiši, sta odlično speljali zaključno debato s starši in ostalimi gosti, mislim, da sta marsikoga uspeli prepričati, da z butanjem otrok in partnerjev le ni vse tako v redu.

Hej, Lidija, ko sem se ravno spotaknila ob tebe, mogoče kdaj bereš moje klamfe – zdaj ko napol že ministruješ tam v vladnih vodah, še je čas, da prišepneš šefu (preden ljudstvo na naslednjih volitvah nekam pošlje vso garnituro), kako imajo v Nemčiji učitelji po petih letih službovanja pravico vzeti takole adijo-služba-leto, ne da bi jih kdo odpustil ali jim to onemogočal  (ni prav veliko srečnežev, ki bi imeli tako razumevajočega šefa kot jaz), še plačo dobivajo, le da imajo potem nekaj let pač nekaj nižjo, da se jim počasi izravna vse skupaj. No, a boš malo namignila? Da bom lahko še kdaj kam mrknila. Požegnano od vlade.

Zvečer smo par sto metrov od hostla lahko odtavali po urejeni potki med grmovje, kjer pa se je z vseh strani bleščalo na stotine lučk, kot nekakšne kresničke (saj morda pa so ti znameniti glow worms navadne kresničke po naše??), res prelepo, čisto na koncu grmičevja je bila pa sploh cela tapeta svetlikajočih se črvov ali kar koli že so, leščerbe imajo inštalirane na zadkih, da privabljajo mrčes za večerjo. Lahko jih vidite na več mestih po deželi, tudi v jamah, le da so tukaj zastonj in kar tam ob cesti …

In kaj sem še počela – lahko si me ogledate na spodnjem posnetku:

A sem dobro sfajtala tiste mehurčke, a?!

No, v resnici je tole vesoljsko plovilo pilotiral neki Brandon, ki se je puranil tam za mizo in s svojo donečo amerikanščino razlagal, kako so s prijatelji izumili tak napihljiv raft, da se ne more prevrniti v še tako divjih brzicah. Tega, kar je na posnetku premagal Brandon, menda ni mogoče z navadnimi gumenjaki, sploh pa ni prav veliko tako odbitih ljudi, ki bi šli probat. Čeprav, morda se motim – če kje, bo na Novi Zelandiji uspel spraviti v promet tale čudež. Samo kako nemogoče samozavestni so kakšni ju-es-ej primerki, s čim jih to futrajo, da se obnašajo, kot da imajo zlate riti, madona! Prav zoprno napihnjen tip, ne kaj dosti manj od tistega svojega čolna.

Še dva Američana sta se pridružila, veliko bolj simpatična – brat in sestra nekaj čez 50, ki sta imela tudi simpatični zgodbi. Gospa je bila kot reklama za Kaveljce in korenine, no, vsaj za korenine, čisto ubrisana, med drugim je pred kratkim prehodila 400 km dolg treking nekje v Ameriki, tukaj pa je tudi samo po hribih skakala, med kiviji je bila že tretjič. Njenega navdušenja se je nalezel še brat in pustil računovodsko službo ter se že par mesecev pred sestrinim prihodom preganjal po Kivilandiji. Ravno sta se vsa blatna vrnila z večdnevnega trekinga, na katerem sta skoraj utonila v narasli reki, ko sta jo prečkala. Medtem ko bo možakar moral najti novo službo, ko se vrne domov, saj ima še šoloobvezne otroke, se je njegova sestra odločila, da je zadosti garala, prodala je svojo zasebno zobarsko ordinacijo, kjer je dolga leta vrtala v čekane, in bo zdaj samo šibala naokoli. A vidite, kdo vse se potika po hostlih – če nisi preveč fin, ni ovir za prenočevanje, tudi če imaš kakšen dr. priliman pred imenom, na primer. Ker nekaterim se to zdi grozno fino, ane, pa bi jim bilo mogoče malo pod častjo deliti hišo z nami, navadnimi smrtniki.

Tile trekingi so malo drugačni od onih v Nepalu – nosačev ni, matrvola, zato zame ne pridejo v poštev, pa tako rada bi šla na kakšnega – a se kdo javi, da mi nese ruzak, bi mu v zahvalo kaj dobrega skuhala, haha! Večinoma so pohodi dolgi 3, 4, 5 dni, prenočuješ v menda izredno lepo zrihtanih kočah, vendar pa moraš s sabo nesti vso hrano in ponavadi tudi vodo, oblačila za vse vremenske obrate novozelandske, zna biti hudo mraz, spalno vrečo …, pač vse te pohodniške štose. Menda so skoraj vsi trekingi za umret lepi, samo kaj, ko te pa lahko cel dan ali celo vse dni obupno pere dež, ničesar ne vidiš in preklinjaš zgrbljen pod vso bojno opremo, namočeno do amena. Ne moreš prav velikokrat šele tik pred zdajci rezervirati prenočišča v koči, ker je preveč zanimanja, tako da je skoraj nemogoče čakati na ugodno vremensko napoved. Za treking pri Milford Soundu se moraš menda javiti že kakega pol leta prej, samo ta je res edini tako oblegan. Se mi pa zdi super, da kljub velikemu zanimanju in navalu Novozelandci dajejo prednost ohranjanju, varstvu narave, ne želijo, da bi jim stampedo tisočev turistov skozi njihove čudovite kotičke uničil vse skupaj (pa čeprav bi jim prinesli kar nekaj cekinov več), kot se bo to prej ali slej zgodilo v Nepalu, če ne bodo začeli skrbeti za smeti in omejevati vseh teh bataljonov turistov. Nova Zelandija je glede čistoče in recikliranja lahko res vzor, še v najbolj zanikrnih hostlih imajo poskrbljeno za ločevanje odpadkov, na to opozarjajo vsepovsod, v naravi boš le redko našel kakšno smetiščno nadlogo …

V Hokitiki sem prebila cel naslednji dan, da sem se malo odpočila od dolge vožnje, postalo je celo vroče, soparno, pa sem malo blodila po znamenitih prodajalnah izdelkov iz tega njihovega zelenega kamna, ki ga kopljejo tam okoli – greenstone, a imamo mi kakšen naš izraz za to? Verjetno, jaz nimam blage veze o kamnih. Morda žad? Ker drugi izraz je jade, čeprav ne vem, če gre za isto skalo. Ah, kakor koli, v tipične maorske oblike izrezljani obeski so tu glavna atrakcija, lahko si tudi ogledaš, kako jih s svedri oblikujejo, okolica pa ponuja nekaj prijetnih izletov, še posebej po gmajnah – ni čisto enako kot pri ledenikih, ampak zelo podobno in tudi prelepo. Ko bi vsaj imeli pri nas kaj podobnega, joj, to bi pa res rada!

Vi bi pa radi, da neham, kanede – no, še nekaj fotografij prilepim, skrivajo se pod spodnjo, sicer pa samo še velik objem, se pred skokom v Ugando verjetno še enkrat oglasim, pa pa

Hokitika